Ideološka kontaminacija

08 07 2020

“FDV in podobni kombinati še vedno izvajajo veselo naprej ideološko kontaminacijo in zastrupljanje slovenske mladine. Ko bi ljudje vedel, kakšno škodo ti povzročajo, bi FDV podrli, na tem mestu pa zgradili kakšen park ali bazen!”

Goran Karan. Kdo?

08 07 2020

Tole je ena štorija iz leta 2001, torej iz leta, ko sta padla dvojčka trgovinskega centra v New Yorku.

Že kmalu po napadu, oktobra istega leta, so ZDA popeljale svoje zaveznike, zvezo Nato, na maščevalni pohod proti tako imenovanim teroristom v Afganistanu. Ta pohod je potem povzročil val nestabilnosti na celotnem Bližnjem vzhodu. In posledice tega maščevalnega pohoda čutijo še danes prebivalci ob naši meji, videti se jih da pa tudi kje v notranjosti države, recimo v okolici azilnega doma na Viču v Ljubljani.

Ironija pri vsem tem je, da so prav ZDA same ustvarile te tako imenovane teroriste za časa Sovjetske okupacije Afganistana, potem pa se je očitno nekje spet zalomilo in njihove poti so se razšle. Nekoč prijatelji so postali smrtni sovražniki.

Druga plat te iste ironije pa je, da se je Evropa na začetku celo razveselila tega vala migrantov iz Bližnjega vzhoda, ker so v njih videli zlasti delovno silo, saj se prebivalstvo v Evropi naglo stara, osnovna reprodukcija pa ne zadošča več potrebam industrije in storitvenega sektorja. Po tihem so pa med drugim evropski politiki tudi upali, da bo z migranti prišlo cel kup visoko izobražene delovne sile, kot so inženirji in zdravniki. To se je potem izkazalo za preveč optimistično. Nekateri od teh še delavci niso bili kaj prida in so predvsem pričakovali socialno pomoč in takoj vse bonitete razvite družbe zahodne civilizacije. Glede tega pa so bili vsi sami izobraženci. Sigurno pa je kdo v migrantih videl tudi potencialne bodoče volivce.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Takrat je v deželi s trdo roko vladala politična stranka LDS, ki je bila na vrhuncu moči. Danes se te stranke spomnijo samo še tisti, ki jim spomin dobro služi. To je bilo tudi prvo leto četrte vlade pokojnega Janeza Drnovška. V takratni vladi pa sta bili tudi stranki tako imenovane slovenske pomladi SLS+SKD.

Eden izmed ključnih državotvornih resorjev je po delitvi plena, torej razrezu ministrstev, pripadel stranki SLS+SKD. Kar je mene takrat začudilo je, da so bili tako minister, kot tudi nekateri državni sekretarji po moji oceni druga linija (Tier 2) Globoke države, kot bi danes temu rekli. To je sicer precej visoko, tik pod vrhom. Kaj ti ljudje delajo v pomladni stranki? Jih je morda LDS izsiljevala in je bil to pogoj, da lahko pristopijo koaliciji? Ali pa je šlo preprosto za stranko, ki je bila zgolj na papirju pomladna? To vprašanje sem SLS postavil pred nekaj meseci in odgovora ni. To pa ponavadi ni preveč dober znak.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Po ministrstvih se je takrat enako, kot se tudi še danes, kadrovalo predvsem po vezah. Sami fingirani kadrovski razpisi. Torej z eno besedo navadne prevare, ki bi jih moral nekdo kazensko preganjati, ampak to je bil in je še vedno tako imenovani modus operandi na tem področju. In z novo ministrsko ekipo je ponavadi prišlo tudi cel kup nekega novega kadra. Včasih sem se jaz pošalil, da jih vozijo kar s kamioni. Število zaposlenih je naraščalo eksponentno. In na tem ministrstvu so tako med vsemi drugimi zaposlili tudi brata in sestro iz Postojne. Sestra je bila pravnica in političarka v stranki SLS, njenemu bratu pa je ob delitvi plena pripadlo mesto šefa glavne pisarne. In glej ga zlomka, mizo in fikus so mu dali prav v moji pisarni, tako da sem izgubil boniteto imeti pisarno sam zase. Pa nisem bil užaljen. Vedel sem, da bo prej ali slej zmanjkalo prostorov, saj so že napolnili vse pisarne, ki so jih preuredili iz skladišč za metle in čistilne pripomočke. Moja pisarna pa je bila tako velika, da bi v njej lahko sedeli vsaj štirje. Večjo je imel po moje morda samo minister.

Kot šef ta lik ni imel prav nikakršnih izkušenj z glavno pisarno in videlo se mu je, da je ta posel zanj povsem nekaj novega. Vsake toliko časa ga je poklical vodja kabineta na ministrstvu in ga okaral, da so delavke v glavni pisarni spet narobe knjižile nek dokument, ki je prišel na ministrstvo. On je potem to situacijo reševal tako, da je eno izmed delavk poklical v pisarno in jo nadrl. Enkrat sem temu početju prisostvoval in sem se počutil kot bi bil v kakšni pisarni kriminalobersekretarja Gestapa! Delavka v glavni pisarni si je to nadiranje vzela tako k srcu, da se je tam vpričo mene razjokala. Naslednjič tega potem nisem mogel več gledati in sem se raje umaknil ven iz pisarne. Sem mu pa poskušal razložiti, da s takim pristopom ne bo dosegel nič, saj delavkam v glavni pisarni ni niti poskušal obrazložiti, kaj je bilo narobe. Ampak tega on niti ni vedel, saj o poslu glavne pisarne ni imel pojma. Vedel je samo to, da šef nadira podrejene.

In v tem je bil dober.

So pa ta dekleta v glavni pisarni nastradala tudi poleti. Bilo jih je kakšnih pet v kletnih prostorih, v eni sami sobi in jim niso hoteli kupiti klimatske naprave. Če se nekoliko pošalim in karikiram je imel takrat minister dve klimatski napravi. Če slučajno ena odpove. Ko se je začel poleti vročinski val in so se temperature bližale 40, je moralo biti v tej sobi neznosno vroče. Dekleta so bila vsa premočena. Včasih sem odprl vrata in je ven udaril vonj po znoju, tako da sem jih samo na hitro zaprl nazaj.

Pridem kasneje, sem si mislil. Ko mine vročinski val. Ali poletje.

Ta lik za šefa je pogosto v pogovoru uporabljal izraz porco ladro, ki je bil meni nepoznan. Iz naglasa je bilo videti, da verjetno izhaja iz italijanščine. Glede na to, kako pogosto ga je uporabljal, sem dobil tudi občutek, da gre verjetno za neko kletvico. Ampak kaj ti pomaga kletvica, ki jo nihče ne razume? Ne vem, če je on to razumel. Ljudje ponavadi uporabljamo kletvice v pogovoru zato, da izrazimo neko čustvo sogovorniku in tako začinimo besedišče. Kletvice so torej kot nekakšen čili v jedi. V italijanskem jeziku se mi zdi da je precej več v uporabi neka druga kletvica, ki pa sodi pod bogokletstvo. Sploh sočne s tega področja pa so kletvice v srbo-hrvaškem jeziku, ki smo jih tudi pri nas vzeli za svoje in so postale praktično del slovenskega jezika, čeprav gre za navadni balkanizem.

Ta lik je izgledal kot neka mlajša verzija Roberta Redforda. Svetli lasje, šarmanten nasmešek, nagajive oči, zagorela polt. Lep na pogled, lep na otip.

Ko sva se včasih sprehajala po Ljubljani, sem se počutil, kot bi hodil s kakšnim filmskim zvezdnikom. Recimo tako bi izgledalo, če bi se danes sprehodil po Čopovi ulici z Leonardom DiCapriom. Ženske so ga dobesedno požirale, nekatere kar strmele vanj. Kaj se jim je ob tem porajal v njihovih glavah, si ne upam pomisliti, brez da bi mi postalo nerodno. Jaz sem se ob njem počutil kot nekdo, ki pokvari popolno počitniško fotografijo in pomotoma pade v kader. Včasih sem že razmišljal, da bi hodil par metrov za njim. Ampak ironija pri vsem skupaj pa je bila, da kljub takemu potencialu ni pri ženskah naredil nič. Ampak res dobesedno nič. Pa nisem dobil občutek, da bi imel rad moške. Sem pa dobil občutek, da ne ve, kaj bi z ženskami. Kakšen drug bi s takim potencialom verjetno imel ženske naročene kot zobozdravnik svoje paciente na vsakih petnajst minut. Dokler se mu ne bi zagabile in bi se posvetil kozjereji v kakšni odmaknjeni koči na Lepeni. Ko jih gole vidiš nekaj sto ali celo nekaj tisoč, si navaden ginekolog in te verjetno vzburi samo še gol v zadnji sekundi podaljška. Iz sredine igrišča, pod prečko.

Sem pa opazil in to seveda ne samo pri njemu, kako ženske opazujejo moške. Nekje v podzavesti jih večina razmišlja, kako bi izgledali z njim otroci. Bodo črni, blond, svetli, temni, visoki, nizki, kosmati, bodo imeli štrleča ušesa, kriv nos, ravne, brezhibno bele zobe. Skratka, ženske so kot nekakšni mali, večinoma neškodljivi hitlerčki, ki sanjajo o brezhibni arijski rasi. Seveda narava potem naredi nekaj po svoje in se na svojega dojenčka navežejo kljub temu, da ni popolne arijske rase, kot so si ga zamišljale. In še nekoliko buckast je za povrh, z rdečimi lički, kot pijanček, ki je zadnjih deset let vsak dan spil vsaj po liter vina na dan.

Temu liku so se pa dogajale tudi precej nenavadne reči, ob katerih sem se nasmejal in mi je bil zato tudi po svoje všeč. Pa ne tako všeč, kot so moški všeč nekaterim moškim. Všeč kot lik, pojava. Čeprav mu maltretiranja delavk v glavni pisarni nisem mogel oprostiti.

Enkrat je po njegovem pripovedovanju šel s trajektom iz Reke na otok Šolto. Na trajektu je spoznal družbo parih moških in še precej več žensk. Ko so tako nekaj časa klepetali, ga eden izmed moških vpraša…Znaš li ti ko sam ja? Odvrne mu, da ga ne pozna, nakar moški reče… Ja sam Goran Karan, hrvatski pjevač.

Lik pa mu odgovori v brezhibni hrvaščini…

Nikad čuo.

Goran Karan si je pa ob tem verjetno potihem mislil…

Vidi budale…

OPOMBA: Če je komu bolj všeč izraz model kot lik seveda lahko v tekstu ta izraz zamenja. Zadnjič me je sodelavec opozoril, da je izraz model zastarel ter da se sedaj bolj uporablja izraz lik. Stari, kakšne joške se pa še vedno reče tako kot včasih. Bojda.

Albanska obala

07 07 2020

Nekateri pri nas so mnenja, da je pravi počitniški turistični hit albanska obala. Jaz pa se počutim, kot bi bil na albanski obali že v Portorožu!

Če se organi pregona in pravosodje bolj ukvarjajo z notranje političnimi obračuni, kot s pregonom organiziranega kriminala, potem lahko denar iz teh nezakonitih aktivnosti počne in pokupi kar hoče. In zaslužki so lahko tu enormni. To nenazadnje dokazujejo drage vile in športni avtomobili, s katerimi se vozi vrh organiziranega kriminala. Pa tega pri nas sploh ne skrivajo, ker jim nihče nič noče oziroma vsi gledajo stran! Še več. Ti so mladim celo vzor v smislu, kako biti bogat brez dela in te hkrati vsi samo spoštljivo gledajo. Tarča pri nas so kot kaže zgolj najnižje strukture organiziranega kriminala! Bolj za statistiko, kot karkoli drugega, saj ima država z njimi potem zgolj stroške, pravega učinka pa dobesedno nobenega, saj šefi takoj najdejo nove uslužbence, ki zapolnijo vrzel v strukturi. Jaz sicer tudi močno dvomim, da so vse slaščičarne res samo slaščičarne. Prelepo, da bi bilo lahko to res. In ne verjamem, da bi lahko dobro informirana ulica lahko res vedela več, kot pa ve naša policija. Nekoč je menda nek kriminalist moji znanki dejal, da to poteka po načelu – Mi njih pustimo na miru, oni pa nas!

Problem je po moje tudi v tem, da če že samo državo organiziraš kot nekakšno mafijsko združbo, torej po načelih organiziranega kriminala, potem zelo težko učinkovito preganjaš ostale mafijske združbe, ker to potem izpade kot obračun v podzemlju. In v podzemlju si nihče ne želi bad blood, kot se temu strokovno reče.

Mi smo verjetno svetovni rekorderji po številu naivnežev na kvadratni kilometer! EU pa ni prav daleč za nami.

Ne razumem pa kako je sploh možno, da EU že samo pomisli na možnost pristopa Albanije v to zvezo? Albanija je znana kot evropska Kolumbija, kar se tiče trgovine z mamili. O pristopu lahko razmišljajo samo tisti, ki v tem vidijo dober posel. Taki državi se naloži stroge gospodarske sankcije, kot Severni Koreji in se jo pošlje nazaj v srednji vek, če države niso sposobni sami spraviti v red. Ne pa pogajanja o pristopu v EU!

Ko dobro dela slabo, zlo dobro uspeva!

Nabiranje rožic ob avtocesti

06 07 2020

Včeraj zvečer se vračam iz obala in nekje pri Nanosu na odstavnem pasu stoji avtomobil brez prižganih štirih smerokazov, kaj šele trikotnika. Očitno je moški ustavil na odstavnem pasu samo zato, da je šla ženska – pozor (!) – nabirat rože ob avtocesti. Noro! Kako jim pade kaj takega sploh na misel?

Bi pa po moje morali pri nas odgovorni nujno preimenovati vozni pas na avtocesti v prehitevalni pas. Tako bi imeli potem en odstavni pas in dva prehitevalna. Sedaj namreč večina voznikov vozi kar po prehitevalnem pasu ves čas, vozni pa je tako skoraj prazen. Morda bi tako preimenovanje zaleglo, da bi več voznikov vozilo po voznem pasu in ne vsi na prehitevalnem. Velja poskusiti.

Še več kreativnosti

06 07 2020

Tale lestenec sem fotografiral v enem avtomobilskem salonu. Na prvi pogled nič posebnega, ko pa podrobno pogledaš pa vidiš, da je v celoti narejen iz verig.

Foto: Dr. Onyx

Menda so si ta lestenec zamislila zaposlena dekleta v tem podjetju, naredil pa ga je en serviser.

Na tem primeru se lepo vidi, kaj vse je človek sposoben narediti, če mu pustiš da svobodno ustvarja in razmišlja. V Severni Koreji tak lestenec sigurno ne bi bil možen, ker so glavni ideologi političnega sistema verjetno predpisali, kakšni so možni tipi lestencev in kdo si jih lahko privošči.

Se pa bojim, da bo tole videla moja osebna terapevtka Eva, ker potem pa lahko pride na idejo, da moji izbruhi kreativnosti sploh niso nič posebnega. Ker mi ni na misel prišel tak lestenec iz verig.

Rdeče zvezdice

06 07 2020

Gledam Evropsko zastavo in na njej ne vidim nobenih rdečih zvezdic! Same rumene. Pa bi morale biti tudi vsaj ena rdeča. Naša, Slovenska.

Tu gre očitno za neko čudno napako. Nočem sicer EU soliti pameti, kako mora izgledati zastava, samo ta sedaj ne odraža dejanskega stanja! V EU je uspelo priti tudi vsaj eni rdeči zvezdici, ki je sedaj nekakšen trojanski konj!

Kdorkoli je preverjal, ali države izpolnjujejo kriterije za vstop v EU, je očitno spregledal rdečo zvezdico ali pa celo namerno pogledal stran, misleč, saj ne more biti tako slabo, kot je videti. O, je.

Biti grdi raček pa verjamem nihče ne želi biti.

Total care protect

06 07 2020

Zadnjič sem pisal o moji kreativnosti, za katero sem dobil tudi pohvale.

Danes sem spet dobil en tak napad in nastalo je tole:

Ta inštalacija je mišljena v smislu popolne zaščite, dva trakca od zaščitne maske pa predstavljata nekakšna ušesa.

Kaj bo na to rekla moja osebna terapevtka Eva sicer ne vem, ker se ji tega še ne upam pokazati. Upam pa, da bo navdušena, saj sem s to inštalacijo zopet pokazal, da znam biti tudi sam kreativen. Za koga verjetno nič posebnega, zame pa lep napredek, ki mi utrjuje samozavest.

Skrb za noge in čevlje se mi zdi zelo pomembna in marsikdo temu po mojem mnenju ne posveča dovolj pozornosti. Kirurška zaščitna maska se mi pa zdi da je v teh časih epidemije novega koronavirusa nasploh postala nekakšen simbol osebne zaščite.

Ne preveč varne hiše

06 07 2020

Tole zgodbo sem poslušal danes zjutraj ob jutranji kavi. To, ali je zgodba resnična in se je dejansko pri nas zgodila tako, kot je spodaj napisano, ne morem potrditi, ker tega nisem šel raziskovati. Se mi pa zdi verjetna, ker če je nekaj možno, potem bo slej ko prej prišel nekdo na idejo, da to izvede.

Neka romkinja naj bi se dala namerno zapreti v tako imenovano varno hišo z izgovorom, da jo partner pretepa. In verjetno je to lahko celo držalo, vsaj takšni so naši stereotipi o romski družini.

Na spletni strani Skupnosti centrov za socialno delo so varne hiše opisane takole:

Varne hiše nudijo ženskam in otrokom, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja (psihično, fizično ali spolno) možnost umika in nastanitve. Predstavljajo varen prostor, kamor se lahko zatečejo in ob podpori svetovalk na novo uredijo življenje. Lokacija varnih hiš je tajna.”

Cilj te romkinje pa je bil, da pridobi podatke o tem, kdo vse je nastanjen v varni hiši in kje se nahaja, te podatke je potem predala svojemu partnerju, nakar jih je on prodajal naprej partnerjem od teh žensk, ki so našle zatočišče v varni hiši. Seveda prodajal za denar. Na koncu vsega skupaj torej samo čisti poslovni interes in sicer zaslužiti na nesreči drugih.

Nauk te zgodbe je, da nobena varna hiši ni varna, če lahko pride vanjo dvojni agent.

Če ta zgodba res drži, potem je v teh hišah narobe vsaj to, da se identitete teh oseb lahko razkrijejo, saj se jih s tem seveda spravi v veliko nevarnost. Vedno moraš računati tudi s tem, da pride v varno hišo nekdo, ki se izdaja za nekoga, ki to ni in ima zlobni namen.

Če ta zgodba res drži, potem je vsaj zame vprašljivo, ali je res primeren tako visok nivo oskrbe v slovenskih zaporih, kjer so zaprtim na voljo fitnes naprave, prvo vrstna (mimo vrstna) zdravstvena oskrba, dostop do zobozdravnika, možnost zavrnitve dela v zaporu, možnost vnosa lastnih računalnikov in tako dalje in tako dalje.

Ampak jaz seveda nisem strokovnjak za to področje, tako da tu ima glavno besedo tako imenovana “stroka”.

PST

05 07 2020

Včeraj sem šel drugič s kolesom po PST in tokrat sem to pot prekolesaril v celoti, torej vseh 32,5 km. Že s kolesom se mi zdi kar dolga, za peš pa bi potreboval po moje kakšnih 8 ur, ampak to mi pa ne pride niti na misel, ker je pri nas veliko mnogo lepših pohodniških poti, kot pa je sprehajanje med Ljubljanskimi bloki, nakupovalnimi centri in industrijskimi obrati za predelavo mleka in proizvodnjo zdravil.

Nekakšen vrhunec poti po PST se mi zdi pokopališče na Žalah, kjer sem se zadržal še najdlje ter naredil nekaj posnetkov, brez da bi pri tem zavzdihnil – o moj bog, koliko mrtvih. To sem že enkrat prej, na nekem drugem pokopališču.

Zanimiv je nek Ruski spomenik z žerjavi, ki naj bi menda simboliziral Ruski vpliv pri nas. Kot trdijo zlobni jeziki naj bi šla k predsedniku Putinu po nasvete tako Janković, župan Ljubljane, kot tudi bivši predsednik Kučan. Kakšne nasvete jim je dal predsednik Vladimir Vladimirovič Putin sicer ne vem, imamo pa zato menda Sovo, da prepreči tuje vmešavanje v našo notranjo politiko. Samo upamo lahko, da nista dobila pri predsedniku Putinu navodila, kako tudi pri nas inštalirati sistem, kot ga imajo v Rusiji. Rusi so eksperti svetovnega formata kar se tiče stiskanja lastnega naroda in to z bogato zgodovinsko tradicijo. In nihče ne hodi v Moskvo samo po odlikovanja. Taki sistemi znajo najti šibke točke in preko njih seveda poskušajo vplivati na dogajanje po svetu in širiti svoje interese. In Rusija po mojem mnenju nikakor ni država, pod katere vpliv bi želeli pasti!

Je preveč podobna naši.

Mogoče sta dobila nasvete, kako se uspešno zatre opozicija, kar so seveda pri nas poskušali že na vse možne načine, tudi s klasično zlorabo pravosodja, kot iz učbenikov klasičnih totalitarnih sistemov!

Ampak kot rečeno, za to imajo moderne države vrhunsko usposobljene in opremljene obveščevalne službe. Mi po mojem mnenju nismo še moderna država, nekako na tem nivoju pa je trenutno tudi naša obveščevalna služba.

Če se obveščevalna služba preveč ukvarja z notranjo politiko in zdrahami ter pozabi na svoje osnovno poslanstvo, potem je delo tujih manipulatorjev pač toliko lažje. To se je pri nas lepo pokazalo v primeru Hrvaškega prisluškovanja v postopku arbitraže pred arbitražnim sodiščem, ko nekdo svoje naloge ni opravil.

Nismo pa seveda edina Evropska država, kjer so Rusi uspeli navrtati luknje v požarno pregrado. To jim je uspelo tudi še kje drugje. Je pa ob tem zanimivo tudi to, da Evropska unija hitro označi državo za fašistično, če odločno brani svoje interese. Tudi Evropska unija je precej naivna v tem pogledu. Zaenkrat pač še ne živimo v idealiziranem svetu iz Prešernove Zdravljice, kjer bi veljalo – ne vrag, le sosed bo mejak. Ampak kot sem že večkrat napisal na tem blogu je razdeljen narod še toliko lažja tarča. V angleščini bi temu rekli walk in the park.

Drug tak vrhunec poti se mi zdi okolica Koseškega bajerja in krajinski park na poti proti Viču. Je pa vsaj meni smešno, kako se v Ljubljani imenuje krajinski park praktično vsak malo bolj zaraščen gozd. V Ljubljani so očitno standarde za krajinski park spustili zelo nizko, ker s takimi merili je lahko cela država en sam velik krajinski park.

Vse foto: Dr. Onyx

Poglej še:
Navaden zmeden dan
Poročilo o Ruskem vplivu
Ruska gravitacija

O komunizmu spet in spet

04 07 2020

Pri nas kot kaže nekega napredka kar se tiče narodne sprave ne bo, dokler ne bo kritičnega obračuna s preteklostjo! In po moje bi bilo tu veliko narejenega, če bi se komunizem v tej državi uvrstil na seznam totalitarnih sistemov in bi bili prepovedani tudi komunistični simboli, ne samo svastika. Ampak to bi moralo biti storjeno že na nivoju EU, pa žal ni. Bi nam bilo precej mučnega sprenevedanja tako prihranjeno.

vir: wikimedia.org

Bi bilo pa potem hitro v težavah Nizozemsko pivovarsko podjetje Heineken, saj bi moralo umakniti rdečo zvezdo z njihovih steklenic piva. Podjetje sicer trdi, da njihova rdeča zvezda nima političnega vpliva, čeprav naj bi podjetje rdečo zvezdo zamenjalo z belo leta 1951 in se je ta vrnila nazaj šele leta 1991 po padcu Sovjetske zveze. Ampak komunizem je še danes živ na Kitajskem in v Severni Koreji, marsikje pa duh komunizma živi dalje v nekoliko modificirani obliki. Če je bil problem komunizem v Sovjetski zvezi, je problem tudi povsod drugod. Poleg tega se je v logotipu tega podjetja rdeča zvezda pojavila šele leta 1930, prej pa je bila zvezda bela.

vir Heineken

Heineken sicer trdi, da rdeča zvezda predstavlja po njihovo simbol petih sestavin piva – voda, ječmen, hmelj in kvas ter “čarovnijo varjenja piva”, ampak na tak način se lahko riše tudi kljukaste križe na pivske steklenice, pri čemer se izpusti med sestavinami “čarovnijo varjenja piva”.

Ko sem predlog o prepovedi komunističnih simbolov napisal na enem izmed forumov je nekdo odgovoril:

“Komunistična ikonografija je redkokje v svetu prepovedana, nacistična pa skoraj povsod. Pri nas pa še posebej mora tako biti saj je komunistična ikonografija povezana s partizanstvom, nacistična pa z izdajalci.”

To je tipičen pogled, ki Slovence razdvaja in jih bo še dolgo, če se nekaj ne ukrene. Nova državljanska vojna pa ni najbolj modra rešitev, saj vprašanje, če bi ta sploh lahko prinesla dokončno rešitev tega vprašanja. Morda, če bi se tokrat uspeli pobiti do zadnjega.

Zame sta oba sistem enaki zgodovinski zablodi. Če gledamo v svetovnem merilu je glede na število pobitih ljudi verjetno zmagovalec med zablodama komunizem, saj naj bi bilo žrtev komunizma skupaj več kot 100 milijonov! In komunizem je še vedno zelo živa ideologija. Kdo je na našem ozemlju pobil več ljudi pa nisem šel šteti in niti ni bistveno. Žrtev ene in druge zablode je bilo veliko. In seveda žrtve takih zablod nikdar niso samo mrtvi, ampak še številni drugi, ki padejo v nemilost takšnih zločinskih, nedemokratičnih režimov.

Jaz ne morem nikakor enačiti partizanstva in totalitarnega sistema, kot je bil komunizem. Pri nas so nekateri izkoristili upor proti okupatorju za inštalacijo svojega totalitarnega sistema, ki je potem vladal v teh krajih dolgih 45 let po drugi svetovni vojni. Druga svetovna vojna pa je trajala pet let. Torej komunizem je trajal pet krat dlje, kot pa recimo temu fašizem. Pri nekaterih je šlo torej dejansko za boj enega totalitarnega sistema proti drugemu. Boj ene totalitarne ideologije proti drugi. To se mi zdi da ni težko za razumeti?

Seveda pa dopuščam možnost, da so nekateri akterji komunistične revolucije pri nas zares verjeli, da bodo ustvarili boljšo družbo. Ampak ta zgodovinski eksperiment je tudi pri nas klavno propadel in tudi za njih velja misel T. S. Eliota “Most of the evil in this world is done by people with good intentions.”.

Kot opažam ima pri nas veliko ljudi težavo že z razumevanjem, kaj pa je bilo s komunizmom sploh narobe?

Po današnjih “urbanih legendah” o komunizmu, so takrat vsi imeli delo, država ti je dala stanovanje ali pa ugodne kredite, da si si lahko z lastnimi rokami postavil hišo, nakar ti kreditov ni bilo potrebno vrniti, saj jih je požrla hiperinflacija, vsem je bilo dostopno šolstvo in zdravstvo. Snemali so filme, kot so Sreča na vrvici in Srečno Kekec. Smeli smo celo hoditi k verouku in v cerkev. Kriminala ni bilo videti prav veliko, celo drog se zdi da v komunizmu ni bilo toliko, kot jih je danes.

Ampak v komunizmu nisi smel razmišljati po svoje, torej drugače, kot vodilni misleci te ideologije ali biti odkrito proti vedno isti oblasti. Komunizem je zelo sovražil intelektualce in duhovščino, ker je v njih videl razredne sovražnike, se je pa delavskemu ljudstvu predstavljal kot rešitev. Komunizem ni izbiral sredstev, ko je bilo potrebno odstraniti tiste, ki mislijo drugače od tistega, kar je komunizem smatral za pravilno. Komunizem tudi ni bil ekonomsko vzdržen, saj smo velikokrat imeli hiperinflacijo, bila so tudi daljša obdobja pomanjkanja raznih osnovnih življenjskih potrebščin.

Slogan Blaginja za vse se zelo hitro v komunizmu spremeni v kruto realnost v obliki Revščina za vse.

Sistem, ki želi ustvariti enakost vseh ljudi je tudi sicer čista neumnost, ki ne upošteva realnosti! Ljudje nismo enaki, zato nas noben politični sistem ne more narediti enake! So enaki matematični genij, vrhunski glasbeni skladatelj, lokalni pedofil in morilec otrok? Kaj je tu enakega, razen da gre za isto vrsto? Vedno, ko začneš izvajati to trapasto politiko enakosti ugotoviš, da se moraš najprej znebiti najbolj sposobnih, ki so gibalo napredka vsake družbe! To je ugotovil seveda tudi Jugoslovanski komunizem in tudi Jugoslovanski komunizem je aktivno preganjal intelektualce. Za njihov zapor je namenil kar cel otok v Jadranskem morju!

Komunizem je enaka zabloda kot fašizem in tu dileme ne bi smelo biti nobene! Če ima kdo morda še kakšne pomisleke, naj pogleda primer Severne in Južne Koreje. Ena je zasmehovanja vredna totalitarna komunistična država, iz katere se skoraj cel svet norčuje, druga pa ekonomska velesila.

Kje bi raje živeli, si naj pa vsak pri sebi razjasni.

Nekdo mi je na to vprašanje odgovoril, da odvisno, kaj si. Če bi imel na izbiro biti voditelj Severne ali Južne Koreje, bi bil raje voditelj Severne Koreje. V to ne dvomim. Tako so razmišljali verjetno tudi naši komunistični revolucionarji, ampak to ni nič drugega kot samo rahlo prilagojena verzija slogana Blaginja za vse. Blaginja za izbrane.

Zagovorniki in častilci slovenskega komunizma še vedno izkoriščajo partizansko gibanje za navadno krinko in sredstvo manipulacije ovčic iz Orwellove Živalske farme. Štiri noge dobro, dve slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Ponavljajo v nedogled kot staro lajno. Ampak realnost je drugačna. Oboje je slabo in si ne bi smeli želeti, da se še kdaj ponovi.

In od tu pa potem izhajajo težave, s katerimi se soočamo še danes in se vlečejo skozi celotno tranzicijo, torej dolgih 30 let.

Ena politična opcija želi na vsak način še naprej braniti naš komunizem kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je neločljivo povezano z uporom proti okupatorju, hkrati pa vse, ki so bili proti komunizmu označi kar avtomatično za domače izdajalce. Pa seveda zadeve takrat niso bile tako preproste in enostavne. Nekateri so se odločali med dvema slabima opcijama in se odločili po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj in zaveznik. To nikakor ni tako črno belo, kot poskušajo prikazati zagovorniki komunizma pri nas.

Seveda tu potem do nekega preboja ne pride, saj tega se ne da ubraniti in se nikoli ne bo dalo ubraniti. Proti taki miselnosti se bo vedno upiral velik del Slovencev, ki imajo kritičen pogled na zgodovino.

Je pa vprašanje, koliko časa bomo še potrebovali, da bomo z zgodovino enkrat za vselej razčistili, obsodili, ker je vredno obsodbe in se zazrli naprej v prihodnost. Predvsem je pa po moje škoda otrok in mladine, ki jih vedno znova povlečejo v te ideološke boje in tako prenesejo bremena preteklosti na naslednje rodove. Tudi če postaviš čisto novo hišo pride nekdo, ki ti nanjo nariše ali rdečo zvezdo, ali svastiko ali celo kar oboje.

Je pa res, da ko takole razmišljaš, te dostikrat propagandni stroj branilcev komunizma obsodi, da si domači izdajalec. S tem se jaz ne obremenjujem. Propagandni stroj ni tisti, ki odloča o tem, kdo so domači izdajalci.

Moj edini sorodnik, za katerega vem, da je padel med drugo svetovno vojno, je bil očetov brat, ki je padel kot partizan, ko še ni dopolnil niti 18 let.

Pa to prav v ničemer ne spremeni mojega pogleda na zgodovino. Jaz verjamem, da je odšel v partizane z namenom upora proti okupatorju in ne zaradi komunistične revolucije.

Da razumemo komunizem in tudi stanje v Sloveniji, moramo razumeti, da je komunizem načrtno izvajal negativno selekcijo in skrbno izbiral ljudi za najvišje strukture. So pa zame na nek način žrtve komunizma tudi na strani tistih, ki tak sistem izvajajo, saj če ti neka ideologija tako skrči in omeji možnost razmišljanja, si zame sam tudi žrtev.

Prebere še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok
Brioni
Vse narobe
Zb(i)rka misli

Pogozdovanje

03 07 2020

Predlagam, da naj gredo kolesarski protestniki enkrat namesto na ulice Ljubljane saditi drevesa v gozd.

To se meni zdi lep način protestiranja.

Potem bi lahko čez par desetletji ob pogledu na gozd rekli…tole pa so posadili pogumni protestniki za časa trde diktature Janeza Janše. Življenje je bilo takrat celo tako trdo in neizprosno, da je vsak dobil turistični bon za 200 €, da bi zaustavili epidemijo samomorov, depresij in napadov anksioznosti.

e-Knjiga

03 07 2020

Čeprav bi se moral že po poklicni plati navduševati nad novimi tehnologijami, temu večinoma ni tako. Jaz sedaj v novih tehnologijah vidim predvsem potencialne težave ter študiranje, zakaj nekaj ne deluje tako, kot je bilo mišljeno in reklamirano. Če mladina v problemih vidi izzive, jaz v problemih vidim težave. Ko to napišeš veš, da se staraš.

Žal moram priznati, da nikdar nisem bil nek velik ljubitelj knjig. Pa ne zato, ker ne bi imel rad knjig, ampak zato, ker zahtevajo knjige veliko časa, če seveda ne prebereš samo eno ali dve na leto. Moja filozofija je bila, da raje počakam, da posnamejo film in potem pogledam film, če je knjiga postala velika uspešnica. Pa seveda to nikdar ni in ne more biti isto. Film ne prepušča ničesar domišljiji, medtem ko spretno napisana knjiga zahteva od bralca, da si s pomočjo lastne domišljije ustvari knjižno resničnost. Ko beremo knjigo, si vsak od nas nekoliko po svoje predstavlja dvorec, na katerem se odvija zgodba. Ko posnamejo film, je dvorec točno tak, kot ga je izbral tisti, ki je iskal lokacije za snemanje filma, ali pa je celo računalniško ustvarjen. Pisatelj lahko par strani v knjigi porabi samo za to, da opiše, kako je izgledala krčma Pri starem mornarju, ter še nadaljevalnih par strani za opis, kako je bila oblečena natakarica. V filmu tak kader lahko zleti mimo v nekaj sekundah in redko kdo opazi, kako je bila oblečena natakarica.

In tako zadnjič vidim sodelavca z bralnikom e-knjig.

Zadeva mi je bila takoj simpatična in tako sem si še sam kupil nek podoben bralnik e-knjig, predvsem za branje na vlaku, da hitreje mine čas. Nekaj pa tudi zaradi radovednosti, kako cel ta ekosistem deluje, ker to je zame nekaj povsem novega.

vir: proizvajalec

Sam bralnik je po prvem zagonu prijazen do starejših ljubiteljev neproblematičnih elektronskih naprav, saj te ne zamori s preveč vprašanji. Par nastavitev in je pripravljen za uporabo. Je pa seveda na začetku prazen, tako da moraš nekako priti potem do e-knjig.

Tu pa sem bil potem prijetno presenečen, saj sem zgolj v parih korakih, brez preveliko truda in študiranja prišel do točke, ko sem si sposodil prvo e-knjigo in jo uspešno naložil na bralnik. Resnici na ljubo sem pričakoval, da bo to precej težje. V bistvu sem samo sledil navodilom, ki so dostopna na spletni strani Biblos.si.

Najprej sem namestil na računalnik brezplačni program Adobe Digital Edition, ki je bralnik in hkrati sistem za DRM (Digital rights management) na področju e-knjig.

Na spletni strani Biblos.si bi sicer lahko že začel kupovati e-knjige, samo sem bil malo razočaran, ker zahtevajo uporabo PayPala za plačilo in ni možen drug način. Raje bi videl, če bi lahko direktno vpisal podatke iz bančne kartice, ker te podatke nerad puščam na spletu. PayPal je tu zgolj še en posrednik več med banko in prodajalcem.

Zato sem se odločil, da grem raje preizkusiti izposojo. Za to je potrebno biti član ene izmed knjižnic in tako sem šel obnoviti članarino v Mestno knjižnico Ljubljana. Na spletni strani Biblos.si sem odprl nov uporabniški račun, ga povezal z mojo knjižnico in v bistvu sem takoj lahko pričel z izposojo prve e-knjige. Postopek tudi tu presenetljivo enostaven, glede na to, kako lahko bi bil kompliciran, če bi si kdo vzel nekaj več časa ali bi imel študent, ki je programiral spletno stran slab dan. Šolski primer uporabe Kiss tehnologije – Keep It Simple Stupid.

E-knjigo preprosto preneseš kot datoteko na računalnik, odpreš v programu Adobe Digital Edition, od tam preneseš na bralnik in knjiga je na bralniku pripravljena za branje. Tudi samo branje na bralniku je za moj okus rešeno naravnost čudovito. Samo dve tipki, ena za stran naprej, ena za nazaj. Upam, da to ni patentirano, ker bi bilo škoda, tako inteligentno je zamišljeno vse skupaj.

Čeprav ima klasična, torej tiskana knjiga še vedno nek šarm in predvsem imajo tiskane knjige tudi specifični vonj, je eleganca po mojem mnenju krepko na strani bralnika e-knjig. Vsaj kar se tiče klasičnega leposlovja.

Bi bila pa spoštovana Centrifuzija morda ponosna name, ker sem si kot prvo e-knjigo izposodil njen Blodnik po Istri. Oziroma ni samo njen, saj so poleg nje še dve avtorici te knjige. Mogoče bi si Centrifuzija ob tem mislila, kje pa je potem tu posel zame?

O, je.

Knjigo sem v fizični obliki kupil znancu za rojstni dan, tako da nekaj malega zaslužka od mene je. Možno, da dobiš kot avtor kaj denarja tudi v primeru, če si ljudje izposojajo knjigo v knjižnici. To ne vem. Lahko da to deluje po podobnem principu, kot pri glasbi, ki jo vrtijo na radijskih postajah.

Edino kar še ne vem je, koliko časa imaš tako e-knjigo izposojeno, kaj se zgodi potem, ko poteče rok izposoje, je morda možno tudi izposojo e-knjige podaljšati in ali se ti lahko zgodi, da moraš plačati zamudnino, če jo ne vrneš pravočasno? Nekako pobožno upam, da potem ne zahtevajo, da datoteko prenesem nazaj na spletno stran?

To bi bilo po mojih standardih smešno, če že ne celo absurdno nesmiselno.

Me pa včasih postane kar malo strah, ko pomislim, kaj bo nastalo iz mene, če začnem brati še knjige. Že tako sem po mnenju nekaterih preoster in premalo rahločuten, a še vedno dovolj pronicljiv.

Hibridna sivka

03 07 2020

Potem, ko je dokaj klavrno propadel eksperiment zasaditve peteršilja na vrtu, sem poskušal razočaranje nekoliki omiliti s tem, da sem na tem mestu posadil štiri grmičke sivke. Ti zaenkrat lepo uspevajo, vsaj tak občutek sem dobil.

Zadnjič sem šel v Obija nekaj iskat in grem še mimogrede na oddelek z rastlinami pogledati, če si katera slučajno zelo želi, da bi šla z menoj domov. Take sem se z nekaj prakse naučil prepoznavati, ne znam pa točno povedati, po čem jih prepoznam. Pač, nekako začutim.

In tako naletim na cvetočo sivko v lepem, dekorativnem lončku.

Ker se mi je zdelo čudno, zakaj bi sivko za sajenje na vrtu prodajali s takim loncem grem vprašat prodajalko, če je ta sivka morda mišljena za v stanovanje kot notranja okrasna rastlina. Pa pravi da ne. Potem pa se naredim pametnega in rečem, da je torej zunanja, za na vrt. Nakar ona meni razloži, da je to neka hibridna sivka, ki ne bo zunaj preživela zime! Torej ni za noter, pa tudi za ven samo do zime. Zakaj je to dobro, nisem naprej spraševal, ker mi ne bi znala pojasnit. Me je pa ob tem zaskrbelo, da niso morda tudi moji obstoječi grmički hibridi sivke in bodo pozimi vsi umrli. Ampak tega ne bom vedel do zime. Letošnjo zimo pričakujem s strahom. Kaj bo z mojo lavando?

Sem si pa kupil še knjigo Sivka lepo doživetje, da se nekoliko bolj strokovno poglobim v to dišečo rastlino. Sivko namreč jaz naravnost obožujem, saj tako omamno diši.

In spominja na morje.

Ko si okrog postelje navesim kup šopkov posušene sivke in se prebudim iz popoldanskega lepotnega dremeža se mi včasih zazdi, da sem mrtev. Tako lepo dišeče mora biti, ko si mrtev in si izpolnil stroge kriterije za sprejem v nebesa.

vir: založnik

Ja poželim noćas oči boje lavande

Nerazumevanje Bruslja

03 07 2020

Po poročanju nekaterih medijev je Slovenija dobila iz Bruslja opomin, ker ni zagotovila ukrepov, ki obsojenim preprečujejo, da bi bili na vodstvenem položaju. Sicer gre za četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja.

Verjetno so naši mislili, da te direktive sploh ni potrebno prenesti v naš pravni red, ker pri nas za vodstvene položaje imenujemo samo nedotakljive, ki sploh ne morejo biti obsojeni. Ta naša lokalna folklora kot kaže tujcem ni najbolj jasna.

Kako Slovenija dejansko deluje je težko razumeti marsikomu, ki tu živi in misli, da situacijo dobro pozna (večina jo ne!), kaj šele tujcem.

Aktivno upravljanje lastnih misli

02 07 2020

Tole sodi sicer morda res na področje, ki ga pokriva moj sodelavec, ampak si bom kljub vsemu drznil nekaj iz laičnega vidika napisati o tem. Gre pa za enega najpomembnejših zapisov na tem blogu, ki sodi na področje Apokalipse.

Kaj točno so naše misli in kako nastanejo, po mojem vedenju trenutno še ne vemo natančno. Za nekatere so misli zgolj električni impulzi v naših možganih, drugi trdijo, da obstaja nekakšen Eter zavesti, kjer se rojevajo vse naše misli. Kaj je res, ne vem, sigurno pa vem zanesljivo, da ne verjamem v teorijo električnih impulzov. To se mi zdi pa kljub vsemu preveč poenostavljeno, da bi bilo lahko resnično. Elektrika ne zna, nikdar ni znala in nikdar ne bo znala razmišljati.

Ampak kakorkoli že, naše misli so dejstvo, s katerim živimo.

Jaz sem nekaj časa študiral, pa ne prav dolgo, kaj je sploh osnova, da se rojevajo misli? Po krajšem premisleku sem prišel do zaključka, da je to jezik. Dojenčki recimo se še ne znajo sporazumevati z jezikom. Dojenček ne razmišlja v smislu…v želodčku mi kruli, torej sem lačen. Na kakšen način bi lahko pritegnil pozornost mamice, da me podoji? lahko poskusim z jokom, če to ne bo šlo, bom začel kričati. Ne, tako dojenčki ne delujejo, ker še ne poznajo jezika. Njihovo obnašanje torej usmerja nagon. Isti nagon, ki usmerja čebelo, da leta od cveta do cveta in povsem isti nagon, ki usmerja telička, da išče seske pri mami kravi, ko je lačen.

Ko enkrat obvladaš jezik, pa lahko začneš razmišljati in bolj ko obvladaš jezik, bolj kompleksno lahko razmišljaš ter seveda svoje misli izmenjuješ z drugimi prek pogovora. Če obvladaš več jezikov, lahko svoje misli izmenjaš s širšim krogom ljudi. Če obvladaš še jezik matematike in fizike, lahko zelo natančno izračunaš, kje bo čez tisoč let nek planet ali Sonce.

S pojavom koncepta razmišljanja se pojavi hitro tudi koncept tako imenovanega notranjega dialoga, ko se človek pogovarja sam s seboj, ampak tudi temu rečemo preprosto razmišljanje. Nekaj tuhtamo sami pri sebi.

Kako točno se porajajo misli, po mojem mnenju še ne vemo. Vemo, da se in to je vse. Lahko se osredotočimo na določen predmet zanimanja in potem so misli koncentrirane, lahko nam misli begajo sem ter tja in strokovnjaki potem temu rečejo, da imamo težavo s koncentracijo. Včasih nam nekaj pade na pamet, pa sploh ne vemo zakaj. Vse pa se ne konča pri mislih. Marsikatere misli zaživijo in nastane to, čemur pravimo delo človeških rok. Vse zgradbe, tehnični dosežki, pesmi in proza, scenariji za filme, slabo napisani zakoni, skrbno načrtovani umori, krvave revolucije, goljufije pri javnih naročilih, anonimke v medijih in še marsikaj se je najprej rodilo kot misel! Seveda pa številne misli nikdar ne zaživijo in ostanejo samo v “naših glavah”, dokler ne zbledi spomin, da so se kadarkoli rodile. Ampak te misli vsaj niso povzročile neke škode, če že niso ustvarile česa novega in lepega, česa občudovanja vrednega.

Na tem mestu pride pa sedaj pomemben del, ki zahteva pozorno branje in razumevanje napisanega.

V krščanski religiji obstaja molitev, ki se ji reče Oče naš ali Gospodova molitev, avtor te molitve pa je Jezus Kristus. Zelo pomemben del te molitve gre pa takole…

… in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Življenje je očitno v prvi vrsti ne najbolj lahka miselna igra. Ampak beseda igra je morda za koga preveč lahkotna, saj redko kdo življenje dojame kot neko igro iz skupine iger Človek ne jezi se. Za nekatere je življenje dar in se težko sprijaznijo z mislijo, da se v nekem trenutku neizbežno konča in morda nekje drugje ponovno začne. Za druge je življenje mučno prekletstvo in si želijo, da se to prekletstvo čim prej konča in nikdar več ne ponovi. Mnogi o tem sploh ne razmišljajo, ali pa jim je čisto vseeno. Nekaj pač počneš, dokler ne umreš in te pokopljejo, če te najdejo. Temu potem rečemo strokovno življenje nekam tja v tri dni.

Ampak če na življenje gledamo kot igro, rezultat ni vedno ugoden za igralca.

Zelo hitro se že kot otroci naučimo, da življenje lahko prinaša tudi nekatere tegobe in težave. Nenazadnje nas o tem vedno znova spomni zgodovina. Ampak veliko teh tegob in težav izhaja iz tega, da ljudje z mislimi niso znali in še vedno ne znamo aktivno upravljati in ne tehtamo kaj dosti, katere misli so take, da ima smisel, da zaživijo, katere pa je potrebno blokirati in potem ostanejo zgolj v “naši glavi” neizživete. Misli, ki nekomu drugemu povzročajo bolečino in trpljenje so že take, ki bi jih morali znati blokirat, ne pa da za vsako nam storjeno krivico ali prisoljeno klofuto posežemo takoj po meču in se skušamo čim prej maščevati. Kot je nekdo nekoč napisal – če nekdo meni vrže pasjo bombico, mu jaz zabrišem nazaj pravo bombo.

Tu moramo zaupati v to, da je sistemu, v katerem smo se po čudežu znašli, kristalno jasen koncept dobrega in slabega ter da ima že sistem sam vgrajene mehanizme, ki dobro na(d)gradijo, slabo pa kaznujejo in zavržejo. Torej nam ni potrebno vedno znova in znova pravice jemati v svoje roke in četudi se nam zdi, da je naše pravosodje skorumpirano in krivično, bo sistem sam poskrbel, da bo univerzalni pravičnosti zadoščeno. Slej ko prej. In najhujše kazni morda potem sploh niso zaporne.

Ta miselni proces v naših glavah si lahko predstavljamo tudi kot jadrnico na morju. Ena možnost seveda je, da jadrnico prepustimo vetrovom in morskemu toku da pljuje sem ter tja. V tem primeru je velika verjetnost, da se bo znašla pogosto sredi hudega viharja, ali se celo razbila ob čereh na obali. Lahko pa z jadrnico aktivno upravljamo, spuščamo in dvigamo jadra, spreminjamo smer in iščemo zavetje pred viharji.

Temu potem lahko rečemo v prispodobi aktivno upravljanje lastnih misli.

Seveda vse skupaj v praksi ni tako zelo lahko, saj na nas vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so naša čustva. Dostikrat se odločamo v efektu, torej impulzivno, brez da bi lahko sploh tehtali, kaj naj z mislimi naredimo in katere je potrebno blokirati. Tako obnašanje je potem nagonsko, torej se v tem približamo živalim.

Če ima kdo težave z ločevanjem med dobrim in slabim oziroma osnovni konceptom dobro je dobro, slabo je zanič, pa lahko vedno naredi preprost miselni poizkus. Postavi se v vlogo Boga in se zazre nazaj sam vase. Bi bil kot Bog ponosen, radosten nad videnem, ali bi bil morda žalosten? Bi bil nad videnim odkrito razočaran? Bi ga postalo sram? Bi pobesnel? Bi se razjokal?

Za konec te pridige pa še nekaj misli iz Zb(i)rke misli na to temo:

ZA VSE MOJE GREŠNE MISLI
RES NE MOREM BITI SAM KRIV.
SAJ SI JIH NISEM JAZ IZMISLIL.

MISEL MOJA MALA,
LEPO SI ME NAPLAHTALA,
JAZ PA SEM TI VSE VERJEL.

VSE MISLI NAJPREJ FILTRIRAM,
POTEM PA ŠE CENZURIRAM.

MOJEMU MOŽGANU NE ZAUPAM VEČ,
ODKAR JE ZAČEL RAZMIŠLJATI
PO SVOJE.

UPORABLJAM DOMIŠLJIJO
IN NE DOVOLIM,
DA ONA ZLORABI MENE.

NA PROVOKACIJO NISEM NASEDEL.
NASADIL SEM SE.

ČE BI MISLI UBIJALE,
SEM MORILEC.
VEČKRATNI.

KDOR MISLI,
DA VE VSE,
NAJ ZAMENJA PONUDNIKA MISLI.

VSE VELIKE STVARITVE ČLOVEŠKIH ROK
SO SE NAJPREJ RODILE KOT MISLI
IZ NAVDIHA.

NAVDIH SI NE PUSTI UKAZOVATI.
SE PA RAD RAZVAJA.

in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Amen.