Cena garsonjer v nebo

23 02 2021

Pred dnevi sem po dolgem času zopet pogledal nepremičninske oglase in zadeva s stanovanji v Ljubljani in bližnji okolici je po moje skoraj neverjetna oziroma morda je pravi izraz absurdna.

V Ljubljani nekdo prodaja garsonjero, veliko 22 m2, za 100.000,00 €. Ali ima ta garsonjera tudi kopalnico nisem zasledil. Možno da se moraš umivati v kuhinjskem koritu. Povprečna neto plača je pri nas sedaj menda okrog 1.200 €. Pa recimo da na mesec z odrekanjem s tako plačo privarčuješ 500 €. Po enem letu imaš privarčevanih 6.000 €, po 10 letih 60.000 €. Torej za to Ljubljansko garsonjero varčuješ skoraj 20 let! Samo takrat bo ta garsonjera verjetno stala že 500.000 €! Seveda se bo morda tudi plača povišala v tem času. Ampak ker s prevaro naračunajo sedaj letno inflacijo 1%, bo plača morda čez 20 let višja za 20 %, če seveda imaš srečo in ti plačo usklajujejo z inflacijo.

To je meni norost in da ta norost lahko deluje so eni izmed krivcev v Evropski centralni banki v Frankfurtu (nikakor pa ne edini krivci!), ki so tak scenarij omogočili z večletno politiko poceni denarja. Namreč poceni denar je kot heroin. Ko zadane je super, posledice so pa lahko čez čas zelo hude, sploh ker je tako kot pri vsaki odvisnosti težko končati z odvisnostjo od kreditov. Konkretno sedaj so se nekateri visoko zadolžili za stara socialistična stanovanja v Ljubljani, ki so jih v komunizmu delili delavcem praktično zastonj, potem pa so jih po Jazbinšku nekateri odkupili za nekaj tisoč takratnih nemških mark. Za današnje generacije mladih pa sedanja elita očitno lahko ponudi samo visoke kredite. Kako bo to izgledalo ob naslednji finančni krizi, ko bo lahko Slovenija že v poziciji Grčije leta 2008 in koliko bo takrat vredna ta Ljubljanska garsonjera, bomo pa morda lahko še videli.

Sem pa ob takih cenah garsonjer prišel še jaz na idejo kako delati denar praktično iz nič.

Kupiš v Ljubljani neko večje socialistično stanovanje iz leta 1950, kvadrature recimo 80 m2, ki te stane trenutno 250.000 €, potem pa greš v Obija ali Bauhausa po predelne stene in iz tega narediš 4 garsonjere po 20 m2 za 100.000,00 €. Če takole na hitro izračunam je profita pri eni taki predelavi hitro za 100.000,00 €. Pri desetih si praktično že milijonar. 1 dodatni m2 lahko pridobiš tudi tako, da pustiš samo eno skupno WC školjko za vse garsonjere, tuš kabino pa odmontiraš, namesto tega pa jim plačaš letno prenosno karto za Tivoli bazen, da se tja hodijo tuširat. 1 m2 garsonjere je bistveno dražji kot pa letna karta za bazen. Če so ljudje nori je greh, da tega ne izkoristiš – pravi stara aramejska modrost. Seveda če ti tega nihče ne preprečuje. Koga to spominja na leto 2007? Takrat so vsi mislili, da bodo postali milijonarji z nepremičninskimi posli. Najprej zgradiš eno hišo, iz profita potem dve, štiri, osem… Potem je prišla pa finančna kriza, osebni stečaji in številne zapuščene gradbene jame. Banke pa ponavadi morajo sanirati davkoplačevalci oziroma “država”, da se lepše sliši.

Jaz tudi z mojo logiko ne morem razumeti, kako lahko v Murski Soboti zgradijo stanovanje za 1000 €/m2, enako stanovanje pa komaj zgradijo v Ljubljani za 4000 €/m2 ali celo še več!? Zidaki, vodovodne cevi, izolacija, delo in vse ostalo ne more biti toliko dražje v Ljubljani. Edina logična razlaga je, da nekdo, ki ima moč, namerno ustvarja pogoje, da so v Ljubljani cene tako visoke. Ali je to mafija, organizirana kriminalna združba, oblast ali se temu reče pri nas kako drugače, ne vem. Vem pa, da je v okolici Ljubljane še veliko kmetijskih zemljišč, ki se jih lahko spremeni v zazidljiva in se tam lahko naredi stanovanja po 2000 €/m2 za pol milijona ljudi. Bo pač Ljubljana potem milijonsko mesto, koruza, krompir in oljna repica pa bo rasla v okolici Celja, Maribora in v Prekmurju. Če bi vsi radi živeli v Ljubljanskih blokovskih naseljih, zakaj pa ne? Saj tam, kjer so sedaj na Dunaju blokovska naselja, so bile pred stotimi leti tudi njive. Torej ko mesto raste ni nujno, da je njiva za vedno njiva. Če pa nekdo želi, pa je lahko njiva za vedno njiva, samo potem pa stane 20 m2 garsonjere sedaj Ljubljanskih 100.000 €, čez deset let pa 500.000 €. In če sem prav zasledil so se v nekem obdobju pri nas stanovanjske nepremičnine najbolj podražile na svetu. To nikomur ne bi smelo biti v ponos, razen seveda tem, ki jim tako stanje ustreza in na ta račun dobro služijo.

Ampak v tolažbo vsem, ki se jim zdi 100.000 € za 22 m2 veliko Ljubljansko garsonjero veliko. V Hong Kongu stanejo najdražja stanovanja tudi 150.000 USD! Na m2. Na 22 m2 pa v Honk Kongu stlačijo v kletke po 10 ljudi ali še več. V Fužinah in podobnih Ljubljanskih socialističnih blokovskih naseljih je še precej rezerve. Tako pri ceni, kot pri številu ljudi na kvadratni meter.

Filozofska vrednost Bitcoina

12 02 2021

Zadnjič mi je šlo na eni izmed naših bank na smeh, ko je zaposlena na šalterju praktično v isti povedi uporabila izraz varčevalec in varčevalni račun. Kakšen varčevalec in varčevalni račun? Ste nori! Banke varčevanja že nekaj časa več ne omogočajo, pa ne glede na to za kako dolgo vežeš denar. Z nič cela ena obrestno mero (z besedo 0,1%) ne pokriješ niti uradno izračunane inflacije (ta izračun je po moje močno napačen in navadna goljufija), kaj šele da bi lahko z varčevanjem prihranek povečal. Torej na banki sedaj v vsakem primeru izgubljaš prihranke. Nova prevara bankirjev, sponzorirana s pomočjo centralne banke ECB je pa ta, da bodo za tiste, ki imajo po njihovo na bankah preveč denarja zaračunavali še nekakšne kazni. Ironično imenovane ležarnine, kot da bi imeli stroške s hrambo fizičnega denarja in ne gre samo za neke številke v informacijskem sistemu banke. Torej z drugimi besedami denar dobesedno sedaj podijo ven iz bank na vse možne načine. Kakšen je obseg te kraje centralnih bank in na čigav račun je ta eksperiment se da precej enostavno izračunati, ampak to ni bistvo tega zapisa.

V takih razmerah je seveda logično vprašanje, kam potem z denarjem, če želiš zares kaj prihraniti oziroma povečati njegovo vrednost ter se ti hkrati ne ljubi v prtljažniku avtomobila prevažati nekaj kilogramov zlata?

Take razmere so seveda naravnost idealne za nastanek raznih balonov, saj denar se potem seli v razne naložbe. Zaradi poceni denarja, zelo lahko dostopnih kreditov in nenazadnje tudi aktivnega preganjanja varčevalcev iz bank so cene nekaterih delnic poletele v nebo. Tole spodaj je graf ameriškega indeksa NASDAQ, v katerem so tehnološke delnice.

Okrog leta 2000 se na grafu lepo vidi pok dot.com borznega balona. Resda je vmes minilo 20 let in na tem grafu verjetno ni upoštevana inflacija, ampak kljub vsemu se vidi kakšna eksponentna rast je bila samo v zadnjih nekaj letih, kar se ujema s politiko poceni denarja centralnih bank in posledičnim prilivom denarja na borze.

Če se zgodi podoben scenarij kot okrog leta 2000 in tudi tokrat ta delniški balon poči bo ta isti graf lahko za nazaj izgledal nekako takole.

V ZDA so menda samo za časa epidemije COVID-19 maso denarja povečali iz 15 bilijonov na 18 bilijonov USD! V “tisku” pa je še dodatnih 1,7 bilijonov USD. Torej bo četrtina vseh dolarjev nastala v zadnjem letu dni. Ko je nekaj podobnega počela Jugoslavija, smo hitro imeli hiperinflacijo in so prodajalke v Mercatorju praktično dnevno lepile nove cene na izdelke. Obnašanje ECB pa ni bistveno drugačno. Morda malce manj ekstremno, kar je imelo verjetno za posledico da se je EUR proti USD okrepil. Zgornji graf lahko seveda izgleda tudi povsem drugače in bo čez 10 let indeks NASDAQ blizu 40.000, ampak v tem primeru čaka USD verjetno podobna usoda kot Jugoslovanski dinar. Seveda pa neke visoke inflacije v času epidemije niti ne more biti, ker potrošnja praktično stoji, prav tako pa stojijo cele gospodarske panoge, kot so turizem, gostinstvo, letalski promet in podobno.

Pri nas so bolj kot investicije v delnice popularne investicije v vse mogoče nepremičnine. Tako v trenutni fazi nepremičninskega balona, ki ga sponzorira Evropska Centralna Banka v Frankufurtu, stane m2 stare socialistične garsonjere v Ljubljani že skoraj 5.000,00 €! Brez kopalnice in s souporabo WC-ja. Zame je to noro! In menda cene nepremičnin v inflaciji sploh niso nikjer upoštevane, kar je bistvo te prevare centralnih bankirjev, sicer bi lahko ljudje hitro poštudirali, kako so njihov privarčevani denar in plače razvrednotili. Ko upoštevaš vse to seveda letna inflacija ni 1 ali 2%, ampak prej več kot 5%. To je umazana skrivnost metodologije izračuna inflacije.

In tu sedaj po nekoliko daljšem uvodu pridemo do problema, ki je bistvo zapisa.

Namreč v nekem trenutku prideš v situacijo, ko te investicije preprosto niso več logične oziroma se ti zdi, da si na vrhu balona in ko boš ti kupil garsonjero v Ljubljani za 5.000,00 EUR/m2 ali delnice nekih ameriških tehnoloških podjetji, bo balon počil in boš izgubil bistveno več, kot če bi denar vzel iz banke in ga spravil nekam v nogavice.

Problem teh investicij je namreč v tem, da je v ozadju nekaj otipljivega in vsak lahko tehta, ali je to res toliko vredno in primerja ceno s povprečno plačo in kupno močjo. Ko bo cena m2 garsonjere v Ljubljani 20 povprečnih plač se bo seveda marsikdo vprašal, ali je to res vredno toliko? Zakaj potem vsi raje ne mešamo beton in skladamo zidake? Enako velja za delnice, saj so v ozadju neka podjetja, ki nekaj počnejo in proizvajajo dobiček ali izgubo. Skratka tudi pri delnicah se da oceniti, ali so res vredne svojega denarja.

In tu sedaj pride na vrsto BITCOIN.

Sam priznam, da v bitcoin nikdar nisem verjel, ker se mi ni zdel že zaradi svoje narave primeren kot plačilo sredstvo prihodnosti, za kar so ga ves čas reklamirali. Namreč količino denarja v obtoku moraš prilagajati ustvarjeni vrednosti, bitcoinov je pa omejeno število. Če bi danes imeli v obtoku isto količino denarja kot leta 1920, bi lahko s takratno pokojnina naših pra pra dedkov pokupil pol stanovanj v Fužinh. Če pa ima denar tako lastnost pa je jasno, da ga ljudje ne bodo zapravljali ampak hranili, to pa slabo vpliva na potrošniško družbo, kjer mora denar čim bolj krožiti, sicer se ekonomija zaustavi.

Ena izmed reklamiranih prednosti bitcoina je tudi ta, da ni posrednikov. Skratka nekakšen “power to the people” monetarni sistem! Pri klasičnem denarju so banke posredniki, ki prosta denarna sredstva “varčevalcev” obračajo in posojajo naprej. Le manjši del denarja je umaknjen iz obtoka, torej da ga ljudje skladiščijo doma. Pri bitcoinu vsak lastnik kriptovalute to hrani nekje pri sebi v elektronski denarnici. Torej je ves ta kripto “denar” iz obtoka dejansko umaknjen in ne počne ničesar.

Poleg tega se mi je zdel bitcoin zaradi svoje narave in nekaterih lastnosti praktično idealno plačilno sredstvo raznih kriminalnih aktivnosti, sploh pa organiziranega kriminala (med drugim milijonske prenose denarja lahko izvajaš praktično iz zapora, če ti uspe pretihotapiti internet za rešetke, kar je ponekod presenetljivo enostavno), zaradi česar sem sklepal, da ga bodo države strogo regulirale in naredile neprivlačnega. Ampak začuda se nič od tega ni zgodilo, kar v praksi pomeni samo to, da elitam, ki upravljajo s svetom in vsem nam določajo pravila igre, bitcoin dejansko ustreza tak kot je ali pa so močno podcenili njegov potencial.

In kje je velika prednost BITCOINA v teh razmerah?

Po moje ravno v tem, da ni v ozadju ničesar otipljivega! Samo nek računalniški zapis. Bitcoin ni niti neponovljiv ali edinstven, saj raznih kriptovalut obstaja kolikor hočeš. Torej bitcoin ima trenutno predvsem filozofsko vrednost, dokler se veliko ljudi in podjetji (med njimi proizvajalec električnih avtomobilov Tesla) strinja, da ta vrednost obstaja. Ne bi bil pa čisto nič presenečen, če tudi centralne banke nimajo v svojih portfelijih poleg zlatih palic sedaj tudi bitcoine. Njihov denar pač ni več primerno sredstvo za varčevanje in na ta dosežek so celo ponosni, ker so menda odkrili sveti gral potrošniške družbe. Ampak glede na beg denarja v razne bolj ali manj špekulativne naložbe se mi zdi da temu ni čisto tako, saj večina hoče obogateti, ne samo zapravljati, da bogati potem samo elita, vsi ostali pa so v visokih dolgovih in živijo v strahu, kdaj se taka shema podre. Do sedaj so se pa vedno te sheme podrle in ni nobenega razloga, da se ne bi tudi ta. Žrtev pa tudi tokrat večinoma samo navadna raja.

Torej če za en bitcoin delaš 10 let ali 1000 let ali 100.000 let s povprečno plačo je filozofsko gledano čisto vseeno, samo če bo vrednost drugo leto 300% višja. Pa tudi 50% je že kar veliko, sploh če inflacija še ni 20%. Če pa za 1 m2 socialističnega stanovanja delaš s povprečno plačo leto, dve, tri ali še več pa se verjetno večina vpraša…

What The Fuck (WTF)?

Preberi še:
ECB postaja slaba banka

Spodnje gate

28 01 2021

V pridnih regijah se odpirajo med drugim tudi trgovine s spodnjim perilom. To je dobra novica za vse tiste, ki jim je v tem času zmanjkalo svežega spodnjega perila primerne velikosti in so bili primorani sklepati razne kompromise. Recimo menjava spodnjih gat enkrat na teden ali celo samo ob večjih državnih praznikih. Nekaterim je menda menjavo spodnjih gat naložila pristojna inšpekcija, ker so oddajali smrad, ki ni bil v skladu z veljavnimi okoljskimi predpisi in uredbami.

Sedaj številni komaj čakamo da se odprejo v pridnih regijah še gostilne, kitajske restavracije, Mc’Donalds in KFC – Kentucky Fried Chicken. Ne moreš več mesecev jesti samo…

Zajtrk: bobi palčke
Kosilo: čips in Coca Cola
Večerja: smoki ali Tuc Tuc krekerji

Inteligentna prometna signalizacija

06 01 2021

Tole se nanaša na moje 3 kazenske točke, ki sem jih dobil za prehitro vožnjo v coni 30 km/h. Se mi zdi fino, ko lahko prekrškar deli lekcijo tistim, ki postavljajo te inteligentne pasti za šoferje. V tujini postavljajo inteligentno prometno signalizacijo, pri nas pa inteligentne pasti.

Tale primer cone 40 km/h je iz Izole. Tudi ta prometni znak je po moje zaraščen in postavljen tako, da ga voznik zelo težko opazi.

Pa problem tega znaka po mojem mnenju ni samo ta, da je zaraščen in se ga ne opazi. Glede na pregledno cesto s pločnikom se mi postavlja vprašanje, zakaj mora biti tu še neka dodatna omejitev hitrosti in ni dovolj standardna omejitev za naselja pri nas? Če je tole kriterij za cono 40 km/h, potem bi morala biti večina pravih strnjenih naselji cona 10 km/h.

Ko mi bodo dovolili, da zapustim svojo občino, pa bom še na parih primerih pokazal, kako se takih prometnih znakov ne postavlja, saj jih vozniki zelo težko opazijo. V vseh teh primerih se mi zdi, da postavljavcem teh prometnih znakov ni bila v prvem planu prometna varnost, ampak prej kaj drugega.

Reševanje smučarske sezone

25 11 2020

Sem predlagal, da bi letos lahko smučarsko sezono reševale zlasti tiste družine, kjer so v zadnjega pol leta že preboleli Covid-19. Ampak potem so me hitro zatrli, da to nima smisla, ker se bodo ti ves čas samo pogovarjali o simptomih, namesto da bi smučali. Poleg tega bi lahko okolica na njih gledala kot včasih na obolele za kugo.

Bom še kaj naštudiral. Morda sistem par – nepar ali kaj podobnega. Rešitev bi bili morda tudi hitri testi za covid-19. Ne moremo biti vendar zaprti celo zimo!

Ideja za darilo

19 11 2020

Hitro se bliža veseli december in čas, ko bo potrebno počasi začeti razmišljati o darilih. Spodnja knjiga se mi zdi naravnost idealno darilo za posebne priložnosti, ko praktično že s samim naslovom knjige poveš vse in še preveč. Jaz sem si doma naredil manjšo zalogo teh knjig, da mi jo ne bi slučajno razprodali.

vir: založnik

Je pa vredno vsaj tehtnega premisleka, ali to knjigo podariti svojemu šefu. Lahko si naslov namreč povsem napačno interpretira. V tem primeru priporočam še kakšno posvetilo.

Izjava dneva

19 11 2020

Tujci se kar čudijo, da je vožnja z gomulko ali pa nečim podobno arhaičnim pri nas tako poceni. Potem ko ugotovijo, da je to pravzaprav redna linija, so pa zgroženi.

Komentar pod člankom na spletni strani Finance

vir: wiki

Poštarski muzeji

18 11 2020

Včeraj sem želel na pošti prevzeti paket. Pred mano je čakalo v vrsti že vsaj deset strank, tako da sem bil upoštevajoč vso potrebno varnostno razdaljo in dejstvo, da se lahko v pošto vstopa zgolj posamično, od poslovalnice pošte oddaljen več deset metrov. Ne bom napisal sto metrov, ker to bi bilo pretiravanje, sigurno pa kakšnih 20 do 30 metrov. V kakšne pol ure sta do svojih paketov prišli komaj dve stranki, tako da se nisem nič kaj bolj približal poslovalnici. Ko sem izračunal, da bom moral čakati s takim tempom v vrsti še nekaj ur, sem obupal in odšel. Za ostale v vrsti sem pa verjetno izpadel nestrpnež, saj so morda nekateri med njimi potrpežljivo čakali že ure in še niso obupali. Prostovoljci bi lahko v vrstah pred poštami začeli deliti zložljive stolčke in plastenke z vodo ali še bolje topel čaj, ker prihajajo hladnejši dnevi.

Pa mislim da vem v čem je problem.

Vsakič, ko pridem jaz na pošto prevzeti paket, se zaplete z iskanjem, kje je ta moj paket. Vse skupaj mi deluje nekako tako, kot da doma v hiši odpreš pošto, pakete pa naključno razmečeš po sobah, brez da bi imel neko resno evidenco, kje je kaj. Poleg tega imajo paketi očitno različne statuse. Torej ni isto prevzem na pošti ali poslano po pošti.

Tu ni, tudi tu ga ni, ne, tu ga tudi ni. Le kje bi lahko bil? Ste prepričani, da je ta paket res prišel? Ja, imam listek od poštarja! Potem bi moral biti tu nekje. Le kam ga je poštar dal? Samo trenutek, pogledam še nekam.

Potem nekaj časa traja in uslužbenka končno pride z mojim paketom. Nakar sede za stol in ta isti paket išče po raznih šifrah v računalniku. Zdi se, da se bo tudi pri iskanju po računalniku enako zapletlo, ko jo nasmešek na obrazu izda, da je računalnik paket našel nekoliko hitreje, kot je sama pričakovala. Ni bila sicer sedmica, ampak enka, je bila pa vsaj trojka trojka in ne osmica. Oddahnem se tudi jaz, medtem ko opazujem bajadere, griotte, fontane in ostale Kraševe čokoladke na pultu. Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem pomotoma vzel čokoladko, ker sem podzavestno mislil, da je to tam za vzet, medtem ko čakaš. Tako kot imajo nekateri v pisarnah nastavljene bonbone.

Ampak s tem še ne prideš do svojega paketa na pošti. Ne, ne! Še ne.

Ko paket uslužbenka najde v računalniku in naredi neko kljukico na checkboxu oziroma spremeni status tega paketa v računalniškem programu, potem poišče še nek papirnati zvezek, ki je verjetno tak še iz časov začetkov pošte na slovenskem, ko so pisma razvažali s kočijami in so pred poslovalnicami bili postavljeni leseni privezi za konje. In zdi se mi, da imajo več teh papirnatih zvezkov, tako da mora najti pravega. Potem mora v tem papirnatem zvezku najti mojo pošiljko, nakar mi pokaže s prstom, kje moram jaz z besedo in čitljivo napisati današnji datum in se podpisati. Pozor! Z besedo in velikimi tiskanimi črkami moraš leta 2020 v papirnati zvezek napisati datum prevzema. Torej za Pošto Slovenije ni dovolj 16.11.2020, ampak mora pisati – PETNAJSTI DESETI DVA TISOČ IN DVAJSET (ali sem res napisal pravilni datum se mi zdi, da ne preverjajo, važno je, da je napisan z besedo). Pa mislim da letnice ni potrebno napisati z besedo, ampak recimo da tega ne veš. Še korak dlje od tega bi bilo, da ti dajo za reševati IQ test in če ne dosežeš minimalnega rezultata, ti paketa ne izročijo.

Katerega smo danes, vedno vprašam, preden začnem pisati datum čitljivo in z besedo.

Nakar, če gre vse po sreči in si se podpisal pod svoj paket, ne pod enega spodaj ali enega zgoraj, lahko pošiljko prevzameš. Če je paket prevelik in ne gre čez pult, pa moraš narediti še par korakov do posebnih vrat za velike pakete.

In tu se verjetno skriva razlaga, zakaj v pol ure prideta do svojega paketa na Pošti Slovenije samo dve stranki.

Da jim ne bom naredil krivice, moram reči, da nisem prepričan, ali moraš povsod pisati datume z besedo, ker imajo kot rečeno več različnih zvezkov. Pri priporočenih pošiljkah pa zanesljivo, ker vsakič zavijam z očmi, ko mi težijo s tem. Še na banki lahko dvigneš sto tisoč evrov in se samo podpišeš “elektronsko” na neko tablico. Da to ni zares pravi elektronski podpis, ampak samo elektronski zajem navadnega podpisa, jim pa nima smisla razlagati, ker ti ne verjamejo.

Če bi šli analizirat poslovni proces kakšnega sodobnega proizvajalca avtomobilov, bi verjetno ugotovili, da so ti sposobni v parih sekundah najti podatek, kje točno v proizvodnem procesu sestavljanja avtomobila se nahaja katerikoli izmed milijon sestavnih delov, ki so tisti trenutek nekje v tovarni. Tudi ko ti na dom dostavne službe pripeljejo pakete se podpišeš nekam na tablico ali telefon tako, da napišeš s prstom po ekranu V kot Vendeta. Nihče ne gre iskat v kombi nekega papirnatega zvezka in ti teži z datum z besedo in čitljivo prosim. Podpis tu, tu in še tu. Prevzem traja manj kot minuto in se dostava odpelje dalje. V trgovinah imajo praktično povsod čitalce črtne kode, ki v hipu najdejo izdelek. Nihče ne gre več ročno vnašati šifer izdelkov v računalniški program in pri tem študira, ali je z zelo malimi črkami napisana sedmica ali enka in ali je trojka morda osmica.

In ob tem je skoraj ironično tudi to, da sta danes paketno poslovanje in logistične storitev glavna stebra poslovanja pošte. Če sta to glavna stebra, kako so videti šele ostali stebri, ki niso glavni?

Kaj točno počne najvišji managment Pošte Slovenije, da so ti postopki tako zelo zastareli in neoptimizirani, ne vem. Verjetno gre spet za nek politično nastavljen kader iz nekih drugih časov, ki niti ne ve, da vodi pošto in ne neke trafike, kjer prodajajo časopise, sveče in Kraševe čokoladke. Vedo pa sigurno zelo dobro, kako visoka bo njihova odpravnina, če jih predčasno razrešijo s položaja in skoraj sigurno vedo tudi to, katera politična stranka jih je na ta položaj nastavila!

Muzej pošte in telekomunikacij ni samo v Polhovem Gradcu. Praktično vsak malo večji slovenski kraj ima enega takih poštarskih muzejev. Samo za vstop v ta muzej moraš v času epidemije novega koronavirusa čakati zelo dolgo. Za moj okus mnogo predolgo!

Dostava na Pošto Slovenije?

Ne, samo to ne prosim! Raje pridem osebno iskat. Kamorkoli!

Sprašujem se, ali ima ta muzejska franšiza sploh kakšnega lastnika? Videti je namreč tako, kot da Pošta Slovenije sploh nima lastnika. Ali pa je lastnik Republika Slovenija? Ampak to je praktično isto, kot če ne bi imela lastnika.

Za prevzem mojega paketa na pošti bom kot kaže moral vzeti dopust. Srh me spreleti, ko pomislim, da sem še en paket iz Mimovrste naročil na pošto. Razmišljam, da bi naročilo preklical. Škoda dopusta. Pa nikakor ne zavidam zaposlenim na pošti, saj so sedaj postali nekakšno skladišče, kamor prihaja čisto vse. Tudi 20 ali še več kilogramske uteži.

Spet sem se razburil po nepotrebnem. Moram zvečer vzeti baldrijanove kapljice.

Samotorica

15 11 2020

Kako lepo ime kraja. Jaz sem hotel, da se moj kraj preimenuje v Osramje, samo nisem uspel zbrati konstitutivne večine v mestnem svetu. Poskusim še nekajkrat, če ne bo šlo, potem bom obupal in poskusil spet čez nekaj časa.

Ko mi bo uspelo moj domači kraj končno preimenovati v Osramje, potem bom lahko predstavitve začel z – Lepo pozdravljeni vsi skupaj, moje ime je doktor Onyx, prihajam iz Osramja in nisem sramna uš. Občinstvo pa se na to odzove – Ha, ha, ha, saj tudi doktor niste.

foto: Dr. Onyx

Mimogrede, ime Sramotica je kot kaže presenetljivo tudi še prosto, če koga morda zanima. Vprašanje sicer, koliko bi stalo preimenovanje celotnega kraja na upravni enoti? Prav poceni sigurno to ni, ker morajo potem vsi prebivalci tega kraja menjati osebne dokumente.

Praktični nasveti

13 11 2020

Vprašanje bralca: Doma sem si sam naredil cirkumcizijo. Ali lahko odstranjeno kožico odvržem kar v WC školjko?
Odgovor strokovnjaka: Ne! Strokovno odstranjeno kožico odvrzite v zeleno kanto za bio odpadke.

#Molitev Pomaga!

Zdi se mi, da mi je malo povečal statistike na področju črnega humorja, ki je moj najljubši. Zelo hvaležen!

Prevzem v preteklosti

13 11 2020

Mimovrste je v sodelovanju s Pošto Slovenije kot kaže uvedel novo storitev, kjer ti paket, ki si ga naročil danes, izročijo enkrat v preteklosti. Konkretno v mojem primeru sem naročilo oddal 9.11.2020, paket pa je bil dostavljen 23.3.2020, pri čemer mi sedaj nikakor ne uspe skok v preteklost, da bi lahko ta paket dejansko prevzel. Sem pa nad novo tehnologijo navdušen. Nekaj kupiš danes, uporabljaš pa lahko že več kot pol leta.

vir: osebni arhiv

Ne vem, ali sem že omenil, samo ta prevzem v preteklosti je potrebno še nekako rešit!

Nam najbližja črvina (wormhole), ki omogoča potovanje v času je menda v bližini črne luknje v samem centru naše galaksije. S problemom, kako do tja, pa se menda trenutno intenzivno ukvarja tehnična pomoč na Pošti Slovenije. Glede na to, kako so videti njihove poslovalnice, sem skeptičen. Zelo skeptičen! Ampak če jim uspe najti rešitev, bodo zanesljivo zatresli svetovno znanstveno srenjo in dvomim, da se bo potem še kdo smejal njihovim poslovalnicam in vsej krami, ki je tam razstavljena.

Pričakujem pa, da gredo prvič to kar sami iskat nazaj v preteklost. Jaz ne mislim obstati v neki singularnosti na dogodkovnem obzorju (event horizont).

Se pa zavedam, da je tale prispevek nekoliko tehnično bolj zahteven, saj potovanje nazaj skozi čas ni preprosta reč. Slej ko prej namreč na tej poti srečaš samega sebe, kako greš v nasprotni smeri, torej nazaj v prihodnost.

Molitev

10 11 2020

Vsak večer molim. To se marsikomu zdi čudaško, da človek v teh časih še vedno vsak večer moli. Vsak večer molim, da mi Bog ne vzame smisla za humor. Samo to. Ne molim za ženske, denar ali hitre avtomobile. Samo da mi ne vzame smisla za humor. Ali pa če lahko še nekaj malega doda k obstoječemu repertoarju. Ampak nič ne silim, bog ne daj! Če bo sam tako hotel. Nočem, da se Bog počuti, kot da je pod pritiskom ali da jaz od njega karkoli zahtevam. Samo ponižno prosim. Najbolj važno od vsega je, da mi ostane vsaj to, kar mi je že dal. Bog pravi, da sem skromen. Ampak meni se zdi, da če imaš smisel za humor, imaš že zelo veliko. Življenja brez humorja si ne predstavljam. Se temu lahko potem sploh še reče življenje ali je to samo gola eksistenca?

Mislim da so baldrijanove kapljice včeraj prijele. Počutim se pomirjen. Sem jih moral pa iskat v drugo občino, ker jih v naši lekarni niso imeli. Pozabil sem izpolniti obrazec, zakaj bom prestopil mejo moje občine. Samo me niso ujeli. Tokrat sem imel srečo.

Najraje bi objel vsakega, ki ga srečam. To je kot kaže stranski učinek baldrijanovih kapljic. Samo ne smem objemati vsakega, ki ga srečam, ker premier pravi, da moramo ohranjati socialno distanco. To je ta isti premier, ki je predčasno čestital poražencu za zmago na ameriških volitvah. Te poteze nisem razumel, ampak to samo pomeni, da ne premorem toliko modrosti, kot naš premier. Se mi pa zdi prav, da upoštevamo navodila premiera, ker le tako lahko #OstanemoZdravi.

Tri kazenske točke

09 11 2020

Če odštejem dve kazni za napačno parkiranje v Ljubljani sem do sedaj v 30 letih, kolikor časa že imam vozniški izpit, dobil zgolj eno samo kazen za prehitro vožnjo in še to na Hrvaškem sredi 90 leti. Pa še v tem primeru je šlo za maščevanje, ker jim nismo pomagali v vojni in so samo mene kaznovali v koloni vozil, kjer so vsi vozili krepko prek omejitve. Znak za omejitev hitrosti pa je ležal nekje v grabnu in nihče verjetno ni verjel, da mislijo z njim resno oziroma da ta znak zares velja, ker je bila omejitev 40 km/h, cesta pa ravnina kot v Nevadi.

Zadnjič pa dobim na dom priporočeno pismo mestnega redarstva Ljubljana, kjer so mi s stacionarnim radarjem namerili 49 km/h v coni 30 km/h. Za ta prometni prekršek je pri nas kazen 3 kazenske točke in 300 €, če plačam takoj je polovička 150 €. Za kazenske točke pa ni polovičke. Da je tam radar vem že dolgo in ni mi jasno, kako sem lahko to spregledal. Ampak v redu. Če so toliko namerili, bo že držalo in bom to požrl. Je pa ob tem vsaj zanimivo, da je v Nemčiji menda kazen za prehitro vožnjo v naselju za prekoračitev od 16 do 20 km/h 70 € in nobene kazenske točke! Pri nas pa 300 € in 3 kazenske točke ob bistveno nižjem standardu. Bravo! In verjetno se v Nemčiji zaradi toliko nižjih kazni pobijajo na cestah? Ne bi rekel. Prej bi rekel, da nas imajo pri nas za bedake. V prvi vrsti tako imenovana prometna “stroka” in posebna oblika organiziranega kriminala, ki se mu reče “politika”.

Sem pa Tanji ali Tini ali kakorkoli ji je že ime, ki se je podpisala pod pismo mestnega redarstva potem po elektronski pošti poslal sporočilo, da bo zaradi kazni sedaj mojih šest otrok prisiljeno jesti nezdravo, visoko kalorično hitro prehrano, z veliko nasičenih maščob, sladkorja in soli ter bodo verjetno zaradi tega pomrli pred 50 letom za srčno – žilnimi boleznimi. Prav tako ne vem, kako jim bom letos kupil zvezke in svinčnike za šolo. Na šolanje na daljavo prek videokonferenc v času epidemije pa lahko moji otroci sedaj kar pozabijo, saj nimamo za zvezke in svinčnike, kaj šele za računalnike in internet. Če bi pisal na papir, bi pismu dodal še par kapljic vode, da bi bilo videti, kot da se jokam, ko to pišem, na elektronsko pošto pa se to ne da. Dvomim pa, da se je Tanja ali Tina ali kakorkoli ji je že ime kaj dosti sekirala zaradi mojega pisma. Bolj verjetno da so s kolegi zbijali še kakšne šale na ta račun. Prokleti balkanci! Samo ta Tanja ali Tina ali kakorkoli ji je že ime se mi zdi, da je celo Slovenka.

Moram pa javno napisati, da sem sam odločen nasprotnik prometne signalizacije, ki se masovno postavlja pri nas zadnje čase!

Če bodo nadaljevali s takim tempom, bomo imeli kmalu tu samo še cone 30 km/h in avtoceste. In te cone 30 km/h nimajo marsikje nikakršne zveze z varnostjo v cestnem prometu, ampak so preprosto pasti za šoferje. Te cone so po mojem mnenju namenjene v prvi vrsti polnjenju občinskih in mestnih proračunov. Včasih se mi zdi, da pri nas ko kupijo nove radarje dobijo zraven še brezplačno cel kup prometnih znakov za takšne cone. Cone 30 km/h pri šolah in vrtcih pa so v veljavi tudi ponoči in med počitnicami, ko ni šole, pa čeprav je pametna signalizacija, ki se prilagaja razmeram, poznana že dolgo. Pojdite pogledati v tujino, kako se to dela tam, kjer se uporablja logika pri postavljanju prometne signalizacije in kjer vedo, čemu je ta namenjena. Za polnjenje raznih proračunov so namenjeni v razvitih državah davki, ne nora prometna signalizacija in radarji!

Skoraj si upam trditi, da če postaneš župan in celo občino spremeniš v cono 30 km/h, ali še bolje kar cono 10 km/h, ti po moje tu nihče nič ne more. Sprašujem se, ali so pri nas sploh kakšna merila, kje se take cone lahko postavlja in ali to kdo nadzira? Kaj pri tem počne ministrstvo, pristojno za promet? Je že kje zahtevalo umik omejitev, ki so neživljenjska? Se je že kdo vprašal, kaj počne tako imenovana prometna “stroka”? Obstajajo kakšne resne strokovne analize, ki imajo za podlago resnične podatke, kje je taka prometna signalizacija res nujna? So bile prej na teh mestih nesreče z resnimi posledicami in jih sedaj ni več ali gre zgolj za “preventivo”? Bolje kakšnih tisoč con 30 km/h več, kot pa ena premalo. Ko se bodo naveličali con 30 km/h, pridejo na vrsto cone 10 km/h? In nenazadnje, ali je to res varna vožnja, če moraš ves čas gledati z enim očesom na merilnik hitrosti, z drugim očesom pa iskati, kje so nastavljene pasti raznih redarstev?

30 km/h peljati z avtomobilom je pač zelo počasi, sploh pa tako počasi peljati več 100 metrov ali celo kilometrov! Pri tako nizki hitrosti moraš praktično ves čas gledati na merilnik, ker sicer je hitro 50 km/h, za kar pa bi bila po mnenju naše prometne “stroke” najprimernejša kar smrtna kazen. Pa seveda včasih razmere narekujejo tako počasno vožnjo, ne pa vedno, če je cesta normalno pregledna. Samo cone 30 km/h pri nas veljajo vedno, tudi ko ni nikjer nikogar daleč naokrog. Še večji absurd so pa cone 10 km/h. V teh primerih pa bolje da prepovedo vožnjo z motornimi vozili! Oziroma še bolje z vsemi vozili, ker tako počasi je težko peljati tudi s kolesom. Je pa seveda tudi res, da v limiti, ko greš s hitrostjo proti ničli, pada tudi število smrtnih žrtev prometnih nesreč proti nič. Še največ pa bi za prometno varnost naredili, če bi kar prepovedali vožnjo z vozili na motorni pogon. Potem ostanejo samo še nesreče kolesarjev in pešcev.

Ko enkrat večina voznikov ne ve več kakšne so omejitve hitrosti na posameznih odsekih, potem je očitno namen teh obsedenih postavljavcev prometnih znakov končno dosežen! Vožnjo po naših cestah so uspešno spremenili v nočno moro. In po mojem mnenju bi morali pri takem besnem postavljanju con 30 km/h pri nas obvezno uvesti neko pravilo, da se mora tak znak v coni ponoviti vsaj na določeni razdalji, lahko tudi s talnimi oznakami, ker sicer lahko gladko spregledaš, da se že nekaj kilometrov dejansko pelješ v coni 30 km/h, ki velja vse do znaka za preklic, ki pa je lahko skrit nekje daleč za nekim grmovjem!

Marsikdo pri nas kot kaže tudi ne ve ali pa namerno noče razumeti, da je prometni znak za omejitev hitrosti najvišja dovoljena hitrost in ne hitrost, s katero moraš na nekem odseku voziti ali celo s strani postavljavcev prometnih znakov priporočena hitrost! Izven naselja je pri nas privzeta omejitev 90 km/h, ampak marsikje je tako hitra vožnja lahko smrtno nevarna, saj so ceste nepregledne, na cestah so kolesarji in pešci, udarne jame, gosta megla, ko dežuje, cesta drsi, ko sneži, cesta drsi, za povrh pa je še slaba vidljivost. Ampak zaradi tega nihče ne gre postavljati na tisoče in tisoče in tisoče novih prometnih znakov z nižjimi omejitvami! Hitrost je pač potrebno prilagoditi razmeram in vozniškim sposobnostim. Komur to ni jasno, nima kaj delati na cesti. Tudi v naselju pač ne moreš povsod voziti kar 50 km/h in to mora po moje vsak šofer razumeti brez posebnih dodatnih znakov.

Ampak kot opažam niso sposobni vzdrževati niti obstoječe prometne signalizacije, bi pa postavljali še novo in novo. Bom razložil, kaj mislim na konkretnem primeru. Spodnji prometni znak za konec cone 30 km/h leži v Plešivici pri Notranjih Goricah. Znak je zaraslo grmovje, tako da ga voznik težko opazi in lahko še par kilometrov potem vozi 30 km/h, saj se cona kar ne konča in ne konča.

vse foto: Dr. Onyx

Pa če bi se resno lotil raziskovanja, bi takih prometnih znakov zanesljivo našel še veliko. Je kdo odgovoren za vzdrževanje te prometne signalizacije in ali bo morda za tole celo kdo plačal kazen, ker ne vzdržuje prometne signalizacije, ki si jo je dal sam postaviti? Ali pa je kje celo namerno tako, da se lažje voznike lovi na radarje?

Ta isti prometni znak v Plešivici je manj kot teden dni kasneje videti takole. Žal na tem mestu pač ne more rasti več grmovje, ker ste postavili prometni znak. Pa meni osebno je lepše grmovje in zelenje ob cesti, kot pa povsod sami prometni znaki.

Tri kazenske točke! Ste sedaj srečni?

Je pa meni zelo zanimivo, da jim očitno nikakor ne uspe poloviti tistih nekaj zelo nevarnih voznikov, ki pa dejansko norijo po cestah in ogrožajo ostale udeležence v prometu! In v lokalnem okolju vsi poznajo zelo dobro te nevarne voznike. Sprašujem se, le zakaj? Da meni dajo za vozit avto z vgrajenim provido radarjem, jih v parih mesecih vse te spravim ob vozniško. Tako pa lovijo na radarje najraje tiste, ki vozijo 5 km/h ali 10 km/h nad omejitvijo in niso še nikdar povzročili nobene prometne nesreče! Tem pa z veseljem avtomatično pošiljajo položnice. Vse za prometno varnost. Resno? Seveda ne.

Zakaj je Borat Sagdiyev Slovenijo označil kot – a shithole country? Borat Sagdiyev, bolj pravilno bi bilo – hopeless shithole country! Ampak tudi a shithole country je dosti blizu.

In pozor! Tu celo ta tako imenovana prometna “stroka” javno prizna, da so nekatere kazni za prometne prekrške pri nas, upoštevajoč kupno moč oziroma življenjski standard, tudi deset krat višje kot v Nemčiji!

Dear Borat Sagdiyev,

kindly invited to Slovenia! Here it’s even better than in Kazakhstan. You can get a lot of inspiration for new movies in our glorious country. But please drive carefully or you will pay! A lot! We also have funny president, who likes to take a pictures of himself. But our glorious president thinks that we don’t live in shithole country, because he has internet access and his own chauffeur.

 Kind regards, Onyx

Moram po baldrijanove kapljice v lekarno.

Preberi še:
Poklic – Mestni redar
Klub Počasni Voznik

Prehitro

09 11 2020

Zadnjič greva s sodelavko na službeno pot in sem po avtocesti vozil malce bolj športno. Ko sva prišla nazaj, mi ona reče – Tole je bilo pa hitro. Jaz pa odvrnem – A? Saj nisva počela nič takega!

Samo potem ji nisem več težil zaradi nadlegovanja, ker sem vedel, da je ona mislila drugače, kot sem jaz to razumel.

Mislim da imam srčno popuščanje. Ves čas sem omotičen, kot da bi bil od česa zadet. Bom dal najprej narediti analizo krvi. Morda gre samo za pomanjkanje železa.

Ultra HD

08 11 2020

NA Alibabi sem kupil neko kitajsko napravo, ki ti omogoča navidezno resničnost v 4K – Ultra HD tehnologiji. Na glavo si povezneš posebno čelado, priklopljeno na dovolj zmogljiv računalnik in potem se lahko sprehajaš po navideznih svetovih praktično iz naslonjača ali postelje. The Matrix – Made in China. Idealno za čas, ko smo ujeti v občine zaradi karantene ob epidemiji novega koronavirusa.

Moram reči, da sem nad napravo zaenkrat navdušen, saj je grafika fantastična in to ob frekvenci osveževanja stabilnih 60 slik na sekundo. Nikjer nisem zasledil kakšne teslacije ali popačenih slikovnih pik. Omogoča pa tudi izdelavo posnetka zaslona v naravni resoluciji, torej polnih 4K. Zdi se mi, da se slika na tem sistemu predvaja v višji ločljivosti, kot pa se nam predvaja resničnost. Torej – Even better than the real thing!

Sploh sem bil navdušen nad tem, da naprava omogoča tudi simulacijo poljubnega vremena. Sonce, megla, sneženje, močan naliv ali nevihta. Vse to zna in je videti bolje, kot resničnost. Bolj prepričljivo. Sploh fenomenalni so prehodi, ko nebo brez oblačka zamenja v hipu hud naliv. Posebni učinki pa kakšna dva nivoja nad tistimi v filmu Avatar. Mogoče se bo temu približal od daleč Avatar 2. Ampak to bomo še videli.

Se je pa zapletlo, ko sem naložil na napravo simulacijo pohoda na Triglav iz doline Vrat. Že kmalu po začetku me je vrglo ven z napisom error image processing. Poskusim še enkrat. Isto. Error image processing. Nakar znorim in pišem kitajcem na podporo.

Odgovorijo mi: 您是否尝试过在我们宏伟的设备上升级固件?

Seveda sem upgrejdal firmware. Kaj mislite, da imate opravka s popolnim idiotom!? To sem naredil najprej, ko sem napravo priklopil na elektriko!

Nakar mi odgovorijo: 您的电源电压频率是否稳定?

Če imam stabilno frekvenco omrežne napetosti? Seveda imam! Saj ne živim v neki zakotni kitajski vasi, kjer bio elektriko proizvajajo iz kurjega gnoja! Mi imamo nuklearno elektrarno, ki da na izhodu ven čistih 50 Hz, brez višjih harmonikov. Teh 50 Hz bi lahko bila etalon, torej referenca, po kateri bi se lahko uravnavali inštrumenti za merjenje frekvence.

Nakar sem obupal, saj sem videl, da to ne vodi nikamor. Pri kitajcih moraš vedno vzeti v zakup da dela, kar dela, kar ne dela, pa ne bo nikdar delovalo. Ta del je pomemben. Kar ne dela, pa ne bo nikdar delovalo! To bi moralo pisati v vsakem drobnem tisku kitajskih naprav. Z velikimi črkami in odebeljeno.

Tole pa nekaj posnetkov zaslona, ki sem jih naredil med testiranji. Resolucija posnetkov je umetno znižana, da je velikost slik manjša.

Če se mi je zmešalo? Po moje ne! Zakaj bi se mi zmešalo? Sem zaprt v občino in hodim okrog s pomočjo kitajske Matrice iz Alibabe. Kaj je tu čudnega?