Misel dneva

13 07 2020

Vsem se v lajfu nekaj dogaja. Razlika je samo v tem, da eni o tem tudi nekaj napišejo, drugi pač ne. Oboje pa v redu. Važno je, da se dogaja.

Idrija – vse ostalo

13 07 2020

Prejšnji zapis o mojem obisku Idrije sem končal nekje na mostu čez Idrijco ob petih popoldne. Po rovu in vseh muzejih sem bil že nekoliko utrujen. In predvsem lačen. Tisti dan sem za zajtrk pojedel porcijo krompirjevega golaža, sem pa v prejšnjem zapisu zamolčal, da sem poleg sladoleda z imenom idrijski rudnik in okusom temne čokolade pojedel še eno navadno pizzo. Ker sem bil lačen. Ampak sedaj sem spet lačen, par ur zatem ko sem pojedel pizzo. Ne vem če je to normalno? Očitno mora biti nekaj narobe z mojo prebavo. Lahko da pojem premalo kalcija ali pa vlaknin. Ampak nisem zdravnik, tako da lahko o tem samo ugibam.

Ker sem bil v Idriji, neke hude dileme, kaj bom šel pojest niti ni bilo. Dokler Idrijske čipke niso užitne so prva izbira Idrijski žlikrofi. Katera je svetovno najbolj znana gostilna z Idrijskimi žlikrofi nisem šel raziskovati, ker bi me verjetno sprehajali po mestu. Ampak mesto sem že videl, tako da to ne pride v poštev. Ustavil sem se v prvi gostilni, kjer so imeli žlikrofe na jedilniku in to je bila Barbara nad rovom. Sicer Barbara v kombinaciji z rovom je neprijetna asociacija, ampak to je druga Barbara in drug rov. Pa še na vhodu imajo srčka iz čipke, kar ne more biti slab znak.

Na jedilnem listu sem se koncentriral samo na žlikrofe. Raznih omak je kar veliko na izbiro, tako da tu izbira ni lahka. Odločil sem se za omako z jurčki. Ko mi je mladenka s protivirusno masko prinesla naročeno sem se vprašal, kaj bi v tem trenutku na mojem mestu naredila Instagram influencer ali predsednik države? Jasno, sebka oziroma selfi. Ne, seveda ne. Sliko hrane za na socialna omrežja. In drugič v življenju sem slikal hrano s fotoaparatom na telefonu. Prvič sem slikal sladoled pred par urami. Slikanje hrane in objava na internetu mi je bila vedno smešna. Sploh posnetki ogromnih porcij ocvrtega krompirčka, dunajskih zrezkov in kečapa, s katerim je zamazana še cela miza. Ali še bolje posnetek hrane, kjer je nekdo že napol pojedel in vidiš na sliki še odtise zob v kebabu. Na nekaterih posnetkih hrane na socialnih omrežjih se natančno vidi, kateri zobje manjkajo ali pa so krivi. Posnetek hrane na Instagramu včasih razkriva več, kot rentgenski posnetek zob. Ampak tole sem slikal, ker se mi je zdel posrečen okrasek z žitnim klasjem. Ali je to na nivoju Ane Roš si pa ne upam ugibati. Verjetno prevelika porcija in manjka vsaj še osem hodov.

V prvem zapisu o Idriji sem pozabil omeniti, da sem nekje zagledal reklamni plakat, da bo ob 20:30 uri na gradu, katerega imena si ne morem nikakor zapomniti (Gewerke nekaj egg), nastop zasedbe Sentido. 19. Tango – Flamenko – Fado Idrija 2020. Za Fado sem prvič slišal in nisem prepričan, če bi mi moralo biti zaradi tega nerodno. Mi ni. Pač, priznam, vsega ne poznam. S plesom tanga sem se pa nekaj časa trudil, ampak potem me je postalo strah, ker če bi obvladal še tango, bi lahko postal nevaren za okolico.

Vedel sem, da se bo ta nastop sigurno končal pozno zvečer, verjetno po deseti uri, zato sem si šel na hitro poiskati še prenočišče. Na misel mi ni prišlo, da bi se zvečer vozil domov. Ni bilo pa povsem enostavno najti niti prenočišče, saj mi je uspelo najti prosto sobo šele v tretjem poskusu. Ostali so imeli vse zasedeno. Res pa nisem opazil, da bi imeli v Idriji kakšen hotel ali kaj podobnega z večjim številom sob. Imajo pa hostel, samo za tja nisem. Da bi spal v skupinski sobi z nekaterimi, ki si nogavice niso zamenjali po več dni, mi ne pride na misel.

To sem doživel nazadnje v JLA in tega ne privoščim nikomur. Vojak ponosne Jugoslovanske armade, takrat ene najmočnejših vojaških sil v teh koncih sveta, iz neke vasi na jugu Srbije, si ni zanalašč zamenjal nogavice po cel teden. Zaudarjal je tako, kot da bi imeli v spalnici razpadajoče truplo. Zadevo smo sanirali tako, da smo na njega zvečer zmetali čim več odej, da so služile kot nekakšen filter za smrad. Mu ni pa nihče mogel nič. Njegova temeljna pravica je bila, da mu ni bilo potrebno menjati nogavic. Nekdo je v knjižico Pravila službe JLA pozabil napisati točko, da mora vojak ponosne Jugoslovanske armade vsak dan zamenjati nogavice s svežimi, torej opranimi na vsaj 60 stopinjah.

Ko sem rešil vprašanje, kaj bom jedel in kje bom spal, sta bili na vrsti zadnji dve točki mojega načrta obiska Idrije. Kamšt in Divje jezero.

Najprej Kamšt.

Ker sta ti dve lokaciji nekoliko oddaljeni, sem šel do tja s kolesom, ki sem ga pripeljal s seboj. Na parkirišču nad Sparom sem se preoblekel v kolesarske hlače in upal, da me kdo ne slika v spodnicah, ker nekih kabin za preoblačenje v bližini ni. V nočni mori si predstavljam veliki naslov v Slovenskih novicah – Paparazzi zasačili Onyxa v gatah, ki so bile modne nazadnje v prejšnjem stoletju.

Beseda kamšt me spominja na okrajšavo za kremšnito. En kamšt in kavo s smetano prosim. Ne zveni slabo! Bi še kdo morda kamšta ali sachar torto?

Kamšt je bil sicer samo par minut vožnje s kolesom stran in stoji zraven Jožefovega jaška. Služil je za črpanje vode iz rudniških rovov, za pogon pa se je uporabljala voda. S pomočjo sile vode so črpali ven vodo. Inteligentno. Z vodo nad vodo. Je bilo pa takih naprav po Idriji včasih več, vendar se je ohranila samo ta. Za ogled notranjosti je bil kamšt sicer zaprt, saj so ga obnavljali, tako da nisem mogel v živo videti 13,6 metrov velikega pogonskega lesenega kolesa. Tudi to je menda največja ohranjena tovrstna naprava na svetu. Sem pa nekje prebral, da poimenovanje izhaja iz nemške besede Wasserkunst, kar v dobesednem prevodu pomeni vodna umetnija. Ampak kako od tu pride izraz kamšt pa nisem poštudiral. Nisem toliko kunšten, da bi vedel, kaj ima kamšt z wasserkunst, bi se lahko reklo.

Za pogon se je uporabljala kot rečeno voda in do sem je bil speljan poseben, 3.5 km dolg vodni kanal, ki se mu reče rake. In ob tem kanalu je sedaj speljana lepa sprehajalna pot, ki je med domačini očitno zelo priljubljena. Mi je bilo kar malo nerodno, ker sem se vozil po poti s kolesom, saj se mi zdi, da je bolj namenjena sprehodom peš.

Moj zadnji cilj iz načrta osvojitve Idrije je bilo Divje jezero.

To sem vedel da mora biti tu nekje v bližini, samo nisem pa vedel točno kje. Nekje je bila tabla, da je Divje jezero čez viseči most na drugi strani reke Idrijce. Ta viseči most je zanimiv, saj se trese, ko se sprehodiš čez. Če bi bil tak most nad kakšnim kanjonom, sto metrov nad vodo, bi me verjetno postalo strah. Ali se da most spraviti v resonanco pa nisem poskusil. Sem pa za hip pomislil, da bi.

Tu sedaj pride pa nenavaden zaplet, ki se mi je nazadnje zgodil v Rakovem Škocjanu. Namreč šel sem v nasprotno smer, kot je bilo Divje jezero, ker bi moral zaviti nazaj proti Idriji. Nisem pa videl neke oznake. Logično se mi je zdelo, da bo jezero naprej po cesti. Da se vozim v napačno smer mi je pojasnil potem nek domačin, samo sem potem nadaljeval naprej do Idrijske Bele. Na vroč poletni dan se je prileglo kolesarjenje ob lepi reki Idrijci in v senci gozda. Tole je nekakšna Soča pred Sočo.

Divje jezero sem na poti nazaj našel. Prav veliko tole jezero sicer ni, ima pa hudo konkurenco v reki Idrijci. Verjetno pa s svojim sifonom privlači potapljače. Da raziskovanje sifona ni brez nevarnosti pričati spominski plošči ob jezeru. Za sprehod okoli jezera si moraš pomagati s priročnimi stopnicami, narejenimi iz korenin.

Na koncert na gradu, katerega imena si ne morem zapomniti (Gewrke nekaj egg) sem prišel z umazanimi hlačami in čevlji, kar mi je ostalo kot spomin na rudarski rov. Ampak so me spustili naprej. Očitno ni bil zahtevan kakšen strog dress code. Sentido mi je razširil moje glasbeno obzorje, saj izvajajo glasbo, ki jo ne poslušam prav pogosto. Koncert se mi zdi, da je lepo uspel. Nisem povzročil nobenega škandala ali zapleta. Tudi organizatorju nisem nič težil, da je premrzlo, ali preveč komarjev. Resnici na ljubo jih dejansko ni bilo.

Ker doma vodim natančno knjigovodstvo vseh prihodkov in izdatkov bom vstopnino za tole knjižil pod konto kultura. Sem bil malo v dilemi, ali naj dam pod zabavo, samo to sodi po moje pod kulturo.

Bi pa kmalu zaplet povzročil ko sem se ob enajstih zvečer vračal v mojo sobo. Soba ni bila sicer zares moja, ampak ker sem plačal prenočišče štejem, da je moja do naslednjega dne ob desetih, ko moram ven. Ne vem sicer kako, ampak v zgradbi sta dva stopnišča in jaz sem šel po napačnemu do sobe, za katero sem mislil, da je moja. Poskusim vtakniti ključ v ključavnico in ne gre. Potem poskušam uporabiti nekaj sile, samo še vedno ne gre. Potem pogledam napis na zvoncu in očitno je to neko lastniško stanovanje. In to od nekoga, ki je verjetno ljubitelj del Gorana Vojnovića. Na slabo osvetljenem hodniku, ob enajstih zvečer razmišljam o predsodkih in kaj bi se mi vse lahko zgodilo, če bi se lastnik zbudil. Pićka ti materina, jebaču ti sve po spisku. Nabit ću te u smrdljivu guzicu. Pederu jedan. No, na srečo se ni zbudil. Tudi psa nisem slišal, da bi lajal. Verjetno ima kakšno napadalno pasmo.

Moja soba se je izkazala, da je v bistvu apartma. No stenah sobe nisem videl nobene krvi, ki je sicer značilna za boje prejšnjih stanovalcev s komarji. Ali tu komarjev sploh ni, ali pa sobo redno pleskajo. Nisem našel druge logične razlage. Na steni nad posteljo je visela slika zaliva z ribiškimi čolni. Kot bi bil kje na Visu in ne v Idriji. Ob pogledu na eliptično kolo (orbitrek) sem postal zares utrujen in sem hitro zaspal.

Jutro naslednjega dne sem izkoristil za sprehod na vzpetino, kjer stoji cerkev sv. Antona in od koder mora biti lep razgled na Idrijo. Tudi ta cerkev je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, zavetniku rudarjev.

Preden se zares začne pot v hrib stoji še ena cerkev in sicer cerkev sv. Trojice. Na tem mestu, kjer stoji ta cerkev, naj bi po pričevanjih škafar leta 1490 prvič odkril živo srebro. To vse sem ugotovil iz literature, ki sem jo kupil v rovu. Oziroma na vhodu v Antonijev rov.

Do cerkve sv. Antona vodi precej zavita pot in je bilo dlje, kot sem pa sprva mislil. Pot sicer pelje do bivše italijanske vojašnice, kjer je danes psihiatrična bolnica v Idriji. Mislil sem sicer, da po tej poti pridem do cerkve, samo sem prišel višje na vzpetini in sicer nad Kalvarijo, Križev pot s 13 kapelicami, ki je bil zgrajen leta 1766. To takrat seveda tudi nisem vedel, ampak sem kasneje prebral. Od tu sem se potem spustil navzdol po hribu. Kalvarija v nasprotno smer, bi se lahko temu reklo.

Ker se je jutranje sonce ravno vzpenjalo iznad sosednjega hriba in obsijalo kotlino je nastal na sliki zanimiv svetlobni učinek, kot bi nekdo z usmerjeno svetlobo osvetlil eno izmed kapelic Križevega pota.

Poleg cerkve plapola slovenska zastava. Razgled je vreden truda, saj se od tu vidi praktično celotna Idrijska kotlina. V dolino sem se spustil po drugi poti, med hišami, ki so posejane po vzpetini.

Na terasi lokala v centru mesta, zraven bivšega skladišča žita, sem si privoščil kavico. Na steni so razpoke. Idrija se menda pogreza za par milimetrov na leto zaradi rudnika in rovov, ki so skopani pod njo. Zdelo se mi je, da se Idrija prebuja počasi. Ali pa sem jaz vstal prezgodaj. Na vrhu lokala je terasa, kjer bi lahko bile mize z razgledom. Nekakšni mini Idrijski nebotičnik. Vrabček je priletel v izvidnico, če je kdo pustil kakšne drobtinici, ampak je bilo tudi za to še prezgodaj. Sam jim vedno dam kaj hrane, če jo imam pri roki, me pa zato ostali grdo gledajo, ker krmim ptice. Ampak vrabčki se mi zdijo hvaležni in so zelo zadovoljni že z malim. In tako lepo postrani te gledajo, če bi jim kaj dal.

Tu sem na hitro sklenil, da grem pogledati še eno Idrijsko zanimivost, ki pa sicer ni bila na mojem opomniku v štirih točkah. To so Klavže, ki so bile nekakšne pregrade na vodi, ki so služile pri splavilu lesa do Idrije iz okoliških hribov. Za Klavže sem videl oznako ob cesti, ko sem prišel v Idrijo in sicer se gre v smeri Idrijske Bele, torej tja, kjer sem včeraj že bil s kolesom. Tokrat sem šel z avtom in na oznaki je pisalo, da je vožnje za 10 kilometrov. Do tja pelje najprej asfaltirana cesta in sicer do Lajšta, ki je naravno kopališče in nekakšen bazni tabor za izlete po Krajinskem parku Zgornja Idrijca.

Od tu naprej pa se začne gozdna makadamske cesta in je še kakšne štiri kilometrov do prve Klavže. Teh je namreč sicer več. Cesta je ozka in srečanje z ostalimi vozili zna biti na nekaterih mestih izziv, da ne rečem kar problem. Bolj pametno bi bilo, da bi šel s kolesom. Je pa ves čas kar vzpon, tako da vprašanje, kako bi to preneslo moje oslabljeno srce. Hudih vzponov na kolesu nimam preveč rad, ker v tem ne vidim užitka, ampak samo trpljenje. Spoštujem pa tiste, ki v tem uživajo. Morda bi šlo lažje s kakšnim kolesom, ki ima še akumulatorski pogon za pomoč. Če sem prav prebral spodaj pri kopališču je po teh gozdnih cestah speljana tudi krožna kolesarska pot.

Nasploh je v Idriji in njeni okolici teh gozdnih kolesarskih poti precej, To se opazi tudi po tem, da je v Idriji opaziti veliko več gorskih koles, s širokimi gumami, kot kje drugje.

Avto sem potem parkiral na Lajštu in se ponovno s kolesom odpravil do Idrije in nazaj.

Če je kdo v dilemi, kam s turističnimi boni, se mi zdi Idrija dobra izbira. En dan je za resen ogled Idrije in njene okolice po moje premalo. Dva dni je minimum, pri čemer je pametno en dan nameniti za ogled rova in topilnice, en dan pa za muzeja in vsega, kar sodi zraven. Jaz sem si to vse pogledal v enem dnevu in se mi zdi preveč naporno.

Idrija – rudnik živega srebra

12 07 2020

Že dlje časa sem imel namen obiskati Idrijo in sicer za dva ali tri dni, potem pa sem se v petek povsem impulzivno odločil, da grem za en dan v Idrijo, kjer nisem bil še nikdar. Na manjši listek papirja sem z roko napisal načrt ogleda – rov, grad, kamšt, Divje jezero. To sem na hitro našel na internetu kot vredno ogleda. Seveda pa ni bil to nek resen načrt, s katerim bi si lahko na terenu kaj dosti pomagal. Zgolj opomnik.

V Idrijo sem prišel dokaj zgodaj, okrog osme ure zjutraj in ker je bil po tem načrtu najprej na vrsti rov sem avto parkiral na večjem parkirišču poleg Antonijevega rova. Ker se rov za obiskovalce odpre šele ob deseti uri sem naredil krajši sprehod po Idriji. Ceste v samem centru mesta so speljane v nekakšno krožno pot, kar je potem tudi nek naraven način ogleda mesta.

Nekako moj prvi vtis je bil, da se tu meša arhitektura starega rudarskega mesta, saj začetki rudarjenja živega srebra tu segajo v 15. stoletje ter novejšega obdobja komunizma, po drugi svetovni vojni, ko so bili zgrajeni tu očitno številni novi stanovanjski bloki.

Kogar res zanima socialistična arhitektura lahko v Idriji na enem mestu vidi vseh pet tipskih stanovanjskih blokov, ki so jih gradili v tistih časih.

Jaz moram reči da te arhitekture ne razumem! Kaj v tistem času res ni bilo nobenega arhitekta ali kogarkoli, ki bi imel vsaj malo domišljije pri zasnovi teh betonskih blokov? Kaj so res vse, ki so premogli minimalno domišljije, deportirali na Goli otok? Pa ne more biti izgovor za to meni odbijajočo arhitekturo samo pomanjkanje gradbenega materiala. Danes še stojijo tudi več stoletji stare stanovanjske hiše, ki so glede na te bloke pravi arhitekturni biseri. Zame ti socialistični stanovanjski bloki kazijo podobo tega rudarskega mesta. Morda bi se dalo to rešiti nekako s prenovo teh blokov, uporabo lesa in še kakšnih materialov, ampak tega bi se morali lotiti arhitekti ter seveda vprašanje, kdo bi to lahko financiral. In na strehi teh blokov je še vedno v uporabi veliko salonitk.

Drugo kar sem v Idriji opazil ob prvem sprehodu po mestu je, da imajo očitno v tem mestu z manj kot 6000 prebivalcev kar tri prodajalne s spodnjim perilom in sicer dve podjetja Galeb in še eno, ki jo ne poznam. Očitno se v Idriji držijo priporočila, da je potrebno spodnje perilo menjati vsak dan. V tem pogledu bi si lahko marsikdo Idrijčane vzel za zgled. Jaz živim v mestu s 4000 prebivalci in nimamo niti ene prodajalne s spodnjim perilom. Pa nočem seveda s tem ničesar prejudicirati.

V Idriji imajo lepo označene ulice in trge, še posebej lepo in informativno pa so označena vsa pomembnejša mesta in stavbe v Idriji, saj je to mesto vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, kar Idrijo uvršča med eno najpomembnejših mest pri nas in tudi na svetu. Ne vem pa če se Idrijčani tega zavedajo. Verjetno ne. Važno da imajo svoj mir v tej dolini.

Marsikaj, kar sem takole na hitro videl ob prvem sprehodu po mestu sem kasneje še večkrat srečal v muzeju na slikah, kjer se potem vidi, kako se je mesto in njegove zgradbe spreminjalo skozi čas ter kakšen je bil namen teh stavb v posameznem obdobju. Kot je pri nas običaj pa so ene najlepših zgradb v mestu zavzele občinska in državna administracija. Ampak kakšno bi bilo to mesto, ki ne zna najbolje poskrbeti za svoje in državne uradnike?

Ena izmed stavb v centru Idrije mene spominja na mojo Vegovo srednjo elektro šolo v Ljubljani. Zgradba je sicer iz leta 1876 in je bila nekoč Ljudska šola, zgrajena s finančno pomočjo rudnika, danes pa je menda v njej tudi Čipkarska šola, čeprav gre tu verjetno bolj za kakšne tečaje in delavnice. Se pa lepo sliši Čipkarska šola.

Sicer je Idrijska čipka poleg rudnika živega srebra nekakšen trade mark Idrije, ampak na čipke se ne spoznam kaj dosti, tako da se v to nisem kaj dosti poglobil. Vem da so včasih v kakšnih starejših hišah imeli okrasne zavese iz čipke ter da so za večje krščanske praznike dali na mizo prt iz čipke, ki so pa ga hitro tudi umaknili, da se ne zamaže ali raztrga. Skratka, do čipke so gojili neko spoštovanje, saj si predstavljam, da mora biti v čipke vloženega veliko dela in ročnih spretnosti. Morda ko naslednjič pridem v Idrijo se bolj posvetim čipkam. Sem pa opazil ob sprehodu po mestu, da na več zgradbah visi rdeča zastava s čipko namesto grba. Po kakšnem kriteriju so te zastave izobešene pa nisem poštudiral. Zdi se mi, da niso samo na stavbah, ki so povezane z Idrijsko čipko.

In takole ob prvem izvidniškem sprehodu po Idriji bi skoraj pozabil, da sem v rudarskem mestu, če ne bi zagledal inštalacije rudarskega vozička, spremenjenega v korito za rože. Ura pa se je tudi bližala deset kar pomeni da je čas za prvo atrakcijo iz mojega kratkega seznama, to je rov.

Tudi pred Antonijevem rovom stoji rudarski voziček in sicer je ta rumene barve.

Rov je sicer dobil ime po Sv. Antonu Padovanskemu, ki je veljal za jamskega patrona in zaščitnika pred nesrečami. Jaz sem sicer dolgo časa mislil, da se rov imenuje Antonijin rov in da je dobil ime po kakšni ženski.

V samo zgradbo Antonijevega rova sem stopil s spoštovanjem, saj sem se zavedal, da vstopam v podzemni svet drugega največjega rudnika živega srebra na svetu ter drugi najstarejši ohranjen vhod v katerikoli rudnik na svetu. Torej na celotnem planetu obstaja zgolj še eden večji rudnik živega srebra od Idrijskega in sicer v Španskem Almadénu ter samo še eden starejši ohranjen vhod v rudnik.

In številke tega rudnika živega srebra vsekakor so impresivne.

Rudnik je obratoval od 15. stoletja do njegovega dokončnega zaprtja konec 20. stoletja. V skoraj 500 letih so izkopali neverjetnih 700 kilometrov rovov, ki segajo do globine 360 metrov. V času njegovega obratovanja so pridobili 107.000 ton živega srebra, ampak izkopati pa so morali še veliko, veliko več materiala, saj živo srebro v rudi obstaja v različnih oblikah in količinah. Kako dejansko izgleda Idrija pod zemljo, si ne znam predstavljati. Luknja pri luknji. Luknja nad luknjo.

Na vhodu v rudnik se lahko kupi karto samo za rudnik, ali pa tudi topilnico živega srebra, ki je na drugi lokaciji. Sam sem kupil karto za oboje in tudi sicer se mi zdi, da je obvezen ogled tako rudnika, kot topilnice za vsakogar, ki ga to zanima, saj tako dobi vpogled v celoten postopek proizvodnje živega srebra od izkopa rude, do predelave v živo srebro in njegove uporabne vrednosti. Ob nakupu obeh kart dobiš tudi popust. Ne pa tudi nalepk ali pik zvestobe. Za to so v mestu Spar, Mercator in Tuš.

Sam sem bil v skupini štirih Rusinj, ki so si prav tako prišle ogledati slovensko podzemlje in moram reči, da sem se počutil ob njih preprosto povedano nelagodno. Nehote sem se spomnil na Aleksandra Litvinenka in zakonca Skripal, ki so jih Rusi zastrupili z radioaktivnim plutonijem ter številne ubite člane opozicije in novinarje. Namesto da bi Ruski voditelj Putin naredil po padcu komunizma iz Rusije moderno demokracijo, je uspel narediti zgolj navadno mafijsko, odpadniško državo

Vladimir Putin je leta 1999 s pomočjo tajne službe FSB menda tudi orkestriral smrtonosne napade na štiri stanovanjske bloke, torej napade na lastni narod, ki se mu je potem predstavil kot rešitelj s pomočjo medijev, da bi si utrdil oblast. Potem pa je sprožil še drugo vojno v Čečeniji. Na podobno idejo je leta 2001 po mojem mnenju prišel še nekdo drug in sicer v ZDA, čeprav sam scenarij in motiv ni bil povsem enak.

Predsednik slovanske države s skoraj 150 milijoni prebivalcev blodi po breznu popolne teme. Je kot potapljač, ki je povsem izgubil orientacijo za to, kaj je zgoraj in kaj spodaj, potaplja pa se čedalje globje.

Vladimir Putin ima abonma na seznam velikih negativcev v zgodovini in lahko se zgodi, da bo nekoč tudi on sam samo še eden simbol zla več. Če misli, da bo njemu vendarle uspelo pretentati zgodovino, se zanesljivo moti. Ne bo. Je pa seveda vedno možno tok zgodovine spremeniti in najti pot navzgor.

Sam ogled rovov se na začetku prične v tako imenovani Prizivnici, kjer so se rudarji zbrali pred odhodom v rove ter so jim prebrali razpored, kje bo kdo delal tisti dan. Na steni v tej sobi je tudi posebna tabla, ki se je imenovala tudi smrtna ura, iz katere je rudar vzel svojo značko s številko in jo po vrnitvi vrnil nazaj na isto mesto, kar je pomenilo, da se je srečno vrnil iz jame. Sedaj namesto značke in razporeda dela dobiš osnovne informacije ter si pogledaš zanimiv dokumentarni film o tem rudniku živega srebra. Jaz sem si domišljal, da sem vzel številko 66. Poskušal sem se čim bolj vživeti v kožo rudarja.

Pred vhodom najprej dobiš zaščitno čelado in rudarski površnik. Čelade so rdeče in modre barve, vsi površniki pa so lovsko zelene. Tisti, ki jim ni vseeno kaj oblečejo, bodo tu razočarani. Vodič je zame izbral čelado rdeče barve, kar mi ni bilo najbolj všeč. Verjetno pa bi lahko dobil modro, če bi zahteval zamenjavo. Samo nisem hotel že takoj na začetku izpasti kot črna ovca v skupini, ki vedno nekaj komplicira in zaradi vraževerja noče rdeče čelade.

Skozi vrata, na katerih piše s samimi velikimi črkami SREČNO, sledi odhod v podzemlje. V sedanjem času uporaba caps lock pomeni sicer kričanje. Če bi bil napis bolj umirjen, bi pisalo Srečno.

Če kdo pričakuje, da se bo po rudniku vozil z vozički ali vlakcem bo razočaran. Po rudniških jaških hodiš peš. Stropi jaškov so precej nizki in sicer, kot je pojasnil vodič v črni rudarski obleki zato, ker so bili ljudje včasih nižji. Povprečna velikost je bila samo 160 cm. Čelada lahko pride prav, ko se treščiš v betico z glavo. V tem primeru enako dobro varuje rdeča in modra.

V samem rudniku je konstantna temperatura 15 stopinj, visoka vlaga pa nakazuje, da je morala biti voda velik problem, s čimer so se ukvarjali ves čas obstoja rudnika. Kakšni prav elegantni čevlji ali obleka za sprehod po jaških niso najbolj primeren, saj se lahko zamaže. V rudniku na določenih mestih tudi precej drsi, tako da pazljivost ni odveč.

Voden ogled traja nekaj več kot eno uro in se začne in konča v rudniški kapelici sv. Trojice iz sredine 18. stoletja, kjer so rudarji molili za srečno vrnitev iz rudnika. Na različnih mestih v jami je s pomočjo glinenih lutk prikazano življenje in delo rudarjev. Ker je rudnik obratoval dolgih 500 let se je s časom spreminjala tudi tehnologija odkopa rude od povsem ročnega dela s kladivom, do uporabe strojev, pnevmatskih kladiv in eksploziva. Voziček, na katerega so nakladali rudo, se je imenoval trugca. Simpatično ime. Upam da je tisti, ki si je spomnil to ime, dobil kakšne kos kruha več. V enem delu rudnika sem se počutil, kot bi hodil po vinskem sodu. Rudniški jaški so sedaj umetno osvetljeni. To je novejša pridobitev. Včasih je v jamah tega rudnika prevladovala tema, za osvetljevanje so si pomagali z leščerbami in kasneje s karbidovkami. Za ponazoritev, kako bi izgledala popolna tema, je vodič za krajši čas ugasnil umetno razsvetljavo. Nastala je trda tema, kjer ni bilo več nobenih senc. Nisem vedel, ali je bilo predvideno na tem mestu kričanje. Ker ostali niso kričali, sem bil še jaz tiho. Če sem si prav zapomnil, je za časa obstoja rudnika umrlo v raznih delovnih nesrečah okrog 500 rudarjev, kar je sicer majhna številka za tako obdobje in tako nevarno delo. Največ jih je umrlo naenkrat v eni rudniški nesreči, ko je rove zalila voda. Ampak v to številko pa niso všteti vsi tisti, ki so zaradi dela v rudniku hudo zboleli in posledično umrli, saj je živo srebro strupeno. Ta številka pa gre sigurno v tisoče in tisoče. Kot sem kasneje izvedel, je večina rudarjev dočakala komaj 30 let. Resna zaščitna oprema se je pojavila šele v zadnjem obdobju obstoja rudnika.

Sam sem poskušal pokazati nekaj zanimanja in sem vodiča vprašal, ali so kdaj potresi na tem območju povzročili kakšno škodo v rudniku. Dejal je da ne, ker menda glinena tla delujejo kot nekakšen blažilnik v primeru potresa.

Meni zanimiva in na nek način lepa je tudi uporaba besede obzorja za posamezne nivoje v rudniku. Že sama beseda pričara nekaj svetlobe v ta temačni podzemni svet rudniških rovov, jaz pa sem se ob tem spomnil na nadaljevanko Severna obzorja in čarobni severni sij nad Aljasko (aurora borealis).

Rovi so podprti z lesenimi tramovi, ki jih je bilo potrebno tudi obnavljati. Ob podatku, da je skupna dolžina rovov bila 700 km postane jasno, zakaj je bila cela gospodarska panoga posvečena spravilu lesa do rudnika iz okoliških gozdov in sicer so za transport lesa večinoma uporabljali vodo.

Kateri obiskovalec rudnika po vrsti sem bil, mi niso povedali. Antonijev rov je za turistične oglede odprt nekaj več kot 25 let, do leta 2019 pa so našteli pol milijona obiskovalcev.

Na izhodu iz rova sem se poskušal obnašati kot tuji turist, ki je nad videnim navdušen in ga rudnik tako zanima, da bi rad tudi doma kaj več prebral o njem. Tako sem si kupil dve bolj resni knjigi in sicer Odsevi srebrnega časa ter Idrija Zgodba o petstoletnem srebrnem studencu. Zraven pa sem vzel še slikanico Prigode jamskega škrata Perkmandlca, ki je po legendah nagajal knapom, ki so glasno preklinjali in jim skrival orodje, upihnil svetilko ali zavezal čevlje. Menda pa ta škratek ni bil samo zlobno nagajiv, ampak je pridne knape nagradil tako, da je s trkanjem sporočal, kje je bogata ruda ter jih z močnimi udarci kladiva opozarjal, ko se je bližala nesreča. Perkmandlc naj bi po legendi v jami skril tudi kamen modrosti, ki ga pa menda še niso našli. Upajmo, da ga niso zalili z vodo, ko so rudnik zapirali. Ampak kaj več ko slikanico preberem.

Janez Vajkard Valvazor je v knjigi Slava Vojvodine Kranjske zapisal, da ti podzemeljski škrati ne trpe preklinjanja Boga, kletev, priseganja, žvižganja niti drugih pobalinstev.

Z eno besedo – Čudne pojave. Hmm…

vir: založnik

Kot spominek na rudnik pa sem si kupil še skodelico s podobo Perkmandlca ter zeliščni čaj, ki pa ima na embalaži prav tako narisanega škrata. Prodajalec v trgovini s spominki, ki je tudi oblečen v črno knapovsko uniformo, me je sicer nekoliko čudno pogledal. Verjetno ni navajen, da bi domači turisti kaj kupovali v trgovini s spominki. Oni odprejo denarnice šele kje na tujem.

Naslednja točka na mojem opomniku je bil grad. Sicer sem imel kupljeno karto še za talilnico živega srebra, samo ta je nekoliko umaknjena iz samega centra navzdol po Idrijci in sem jo pustil za nekoliko kasneje.

Idrija leži v kotlini, obdana z okoliškimi hribi. Grad Gewerkenegg pa je bil postavljen na manjši vzpetini in zdi se, da so ga namerno postavili tako, da ima pregled nad celotnim rudarskim mestom. Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, ni bil pa to nikdar grad z graščaki, vitezi in srnami na bogato obloženih mizah, ampak je bila v njen nastanjena rudniška uprava, služil pa je tudi skladiščenju živega srebra in obrambo pred tistimi, ki bi jim radi živo srebro ukradli.

Priznam, imena gradu si ne morem zapomniti. Poskušal sem tudi z asociacijami. Beseda gewerk pomeni v nemškem jeziku izdelek, egg pa v angleščini jajce. Samo ni se obneslo. Zaenkrat si imena tega gradu ne morem zapomniti.

V gradu je danes Mestni muzej Idrija in je bil v 90 letih prejšnjega stoletja obnovljen.

Tudi tu je pri nakupu vstopnice za muzej potrebno sprejeti težko odločitev ali zraven vzeti še ogled Idrijske rudarske hiše in Jašek Frančiške, ki se nahaja nekoliko navzdol po cesti. Ampak kdorkoli je tu v dilemi po moje ne ve točno, čemu je prišel v Idrijo. Tu dileme zame ni. Dajte mi vstopnice za vse. Če sem že tu, hočem nekaj odnesti in videti čim več.

Prodajalka kart mi je sicer dejala, da ogled gradu vzame kakšno uro, samo potem se je izkazalo, da uro vzame če se samo sprehodiš po dveh nadstropjih lepo urejenega muzeja, ki je dobil tudi nagrade. Kakor pa si vzameš še čas in bereš, pa gresta zlahka za ogled muzeja dve uri ali še več.

Muzej se začne z bogato zbirko najrazličnejših kamenin. Ker Onyxa med njimi nisem našel, sem ta del samo na hitro preletel, ker tega je res veliko. Kakšen geolog, ki bo vedel, kaj točno gleda, bo pa verjetno nad razstavljenim navdušen in bo samo za ta del muzejske zbirke porabil kakšno uro. V muzeju je prikazana tako zgodovina rudnika, kot samega mesta. Prikazano je obdobje italijanskega fašizma, ko so domačini avtomatično dobili italijanska imena in priimke, spremenili pa so se tudi imena ulic, obdobje druge svetovne vojne, pri čemer sem prvič slišal za partizansko bolnico Pavlo, ki ni isto kot bolnica Franja ter potem povojno obdobje komunizma in delavskih zmag.

Zadnjič sem na blogu pisal, da se zavzemam za to, da se prepove pri nas komunistične simbole enako kot fašistične ali nacistične, če že zaradi drugega ne zaradi več kot sto milijonov mrtvih, kot posledica te zablode vseh zablod.

V tem muzeju pa je lep, šolski primer, kje so taki simboli lahko še razstavljeni na ogled kot del zgodovinske dediščine, ki smo jo upam pustili za sabo.

Za vedno!

Kot sem že enkrat omenil Idrija ni samo še eno slovensko mesto, ampak je eno posebno slovensko mesto. Kdor si bo pozorneje ogledal razstavo bo izvedel, da je bila v tem mestu prva naša realka, najstarejše gledališče na Slovenskem, zgrajeno davnega leta 1770 in še kaj. Vse to pa večinoma posledica rudnika živega srebra z 500 letno zgodovino.

Mesto Idrija je med drugo svetovno vojno doživelo podobno usodo kot Borovnica. Zavezniki so ga bombardirali zaradi rudnika, Borovnico pa zaradi železniškega mostu. Rudniku kakor vem niso uspeli prizadejati večje škode, so pa aprila leta 1945 zadeli in poškodovali župno cerkev sv. Barbare, ki jo je povojna oblast pod pretvezo ureditve mestnega regulacijskega načrta leta 1951 porušila do tal, tako da je s tem meso Idrija eno cerkev za vedno izgubilo. Na tem mestu sedaj stoji partizanski spomenik in še neko spominsko obeležje ter cerkvena kripta.

Od Borovniškega mostu je ostal samo še en steber, od cerkve sv. Barbare pa kripta. Tako Borovniški most kot cerkev sv. Barbare tako ostajata samo še bleda spomina na slikah, ki so se ohranile. Nekaj, kar je nekoč bilo in česar danes več ni.

Rušenje te cerkve v samem središču Idrije je sicer dokaz, da je možno sakralne objekte tudi povsem zravnati z zemljo, nisem pa prepričan, če je to najbolj priporočljivo.

Zadnji del muzeja je posvečen Idrijski čipki, kar pa sem tudi samo na hitro preletel. Za to si bom vzel čas kdaj drugič.

Na izhodu iz muzeja me je čakal vodič, ki me je peljal do rudarske hiše. Sam sem mislil, da grem s kakšno skupino, ampak očitno dobiš individualnega vodiča. Toliko bolje. Lahko vsaj sprašujem, brez da bi me ostalo čudno gledali, kako tega ne vem ali zakaj me to sploh zanima, ker so njihovi otroci že vsi živčni, ker bi šli radi na sladoled in pijačo ter jih vse skupaj blazno dolgočasi.

Tudi rudarska hiša je bila temeljito obnovljena, saj je bila prej v razpadajočem stanju. Očitno moraš res postati del Unescove svetovne dediščine, da te kdo obnovi in ne kar poruši.

Rudarska hiša je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja in v njej so živeli rudarji, ki so imeli take hiše po okoliških hribih. Na prvi pogled kar luksuzna hiša, krita z lesenimi skodlami, ki jim tu rečejo nekako drugače in tudi žlebovi so še leseni. Ampak potem mi je vodič razložil, da je v taki hiši živelo več rudarskih družin, torej je šlo za nekakšen manjši rudarski stanovanjski blok in ker so bile včasih družine številčne, so se morali imeti zelo radi, da so preživeli na tako majhnem prostoru. Na vrtu so pridelovali nekatere vrtnine, tako da so potem šest dni v tednu jedli zelje, krompir in repo, zadnji dan, v nedeljo pa je bil na vrsti post. To sicer ne vem če res drži. Verjetno je bilo na jedilniku kdaj tudi meso, saj so v pritličju hiše gojili prašiče. Poleg tega je bilo delo v rudniku fizično izjemno naporno, tako da je bila poraba kalorij bistveno višja, kot pa je danes, ko večina avtohtonih domačinov sedi v klimatiziranih pisarnah, uvožena delavna sila pa gradi ceste in stanovanjske bloke.

Sama notranjost hiše je lepo urejena in prikazuje, kako se je živelo včasih. Sploh zanimiva je spalnica z zakonsko posteljo in zibelko. Ampak zakonska postelja je ožja, kot so danes navadne postelje za enega. Očitno so se morali imeti zares radi, sicer ne vem, če bi kdo dlje časa zdržal v paru na taki ozki postelji.

Ob postelji pa je vezen prt na katerem piše Ne delaj si preveč skrbi Ker Bog vse najboljše uredi.

V neposredni bližini rudarske hiše se nahaja Jašek Frančiške, ki sodi v sklop Mestnega muzeja in kjer je sedaj razstavljena predvsem tehnologija, ki se je uporabljala za delovanje rudnika. Na tone in tone tehnologije. Torej gre na nek način tudi za podružnico Tehničnega muzeja v Bistri, čeprav to uradno nikjer ne piše.

V zbirki je oprema iz različnih obdobji delovanje rudnika in s časoma se je tehnologija spreminjala. Ključna mejnika pa sta bila tudi tu iznajdba parnega stroja in kasneje odkritje električne energije. Uporabljeni stroji in naprave so se uporabljali za črpanje vode iz rudnika, kot dvigala za rudarje in rudniške vozičke, kompresorji za zagotavljanje prezračevanja rudniških jaškov, generatorji elektrike in še kaj. Vsa ta oprema prvotno sicer ni bila tu, ampak je ležala razmetana po dvorišču gradu Gewerkenegg. Samo čudežu se imamo zahvaliti, da se je vsa ta oprema ohranila do danes in niso vsega skupaj pretopili kot odpadno železje.

Zame še posebej zanimiva pa je bila soba, kjer so v nekem obdobju rudarje obsevali z ultravijolično svetlobo. Mislili so, da bo to pomagalo pri težavah, ki so jih imeli zaradi pomanjkanja sončne svetlobe v rudniku in tvorjenju vitamina D. Pa mislim da to ni imelo nekega učinka, tako da so to idejo opustili.

Na tem mestu se je začel časovni pritisk, saj sem vedel, da je topilnica živega srebra odprta samo do 17 ure in tako nisem imel več veliko časa. Vmes sem skočil na hitro še na sladoled in vzel kepico z imenom idrijski rudnik z okusom temne čokolade. Žrtev tega sladoleda spet moja majica. Sem kot majhni otroci, vedno kaj zapacam s sladoledom in ničesar s seboj za preobleči.

Topilnica se nahaja nekoliko nižje navzdol po cesti, na desnem bregu Idrijce. Ob poti do tja je še nekaj rudarskih hiš, ki so ena za drugim geometrijsko natančno nanizane po pobočju. Te hiše niso preurejene v muzej in so še vedno v uporabi. Tudi ulica, na kateri stojijo te hiše, se imenuje kar Rudarska ulica.

Topilnica živega srebra je bil pomemben obrat rudnika, saj je tu iz rude nastal končen produkt – živo srebro. Torej tu je dobilo vse skupaj smisel.

Ruda je bila s pomočjo žičnice ali železnice prepeljana na to lokacijo, kjer so rudo sortirali, zdrobili in s taljenjem pridobili iz nje živo srebro. Se je pa tudi tu tehnologijo pridobivanja živega srebra spreminjala skozi dolgo obdobje obstoja rudnika, kar je lepo prikazano in predstavljeno v osrednji zgradbi.

Zanimiv je podatek, da se je v obdobju med leti 1500 in 2010 kar 34% živega srebra uporabilo za amalgamacijo, torej kot sestavina v postopku pridobivanja zlata in srebra, dveh drugih dragocenih kovin, 8% v kmetijstvu za škropiva, po 7% v medicini in za barvila, po 6% pa se ga je uporabljalo za baterije, električne naprave in merilne inštrumente.

Sam se še spomnim časa, ko smo imeli doma termometer z živim srebrom in prva zapoved v zvezi s tem je bila, da se nikakor ne sme razbiti, ker sicer bomo lovili po hiši živo srebro, ki se razbeži na vse strani, razleti na nešteto kapljic.

Upoštevaje kakšna količina vsega pridobljenega živega srebra na svetu je bila pridobljena v Idrijskem rudniku se da vsaj približno predstavljati, kje vse je končala ta dragocena kovina iz Idrije, ki je pri sobni temperaturi v tekočem stanju in je še enkrat težja od železa.

Na koncu ogleda topilnice sem vodičko vprašal, če lahko za spomin vzamem eno jeklenko živega srebra pa ni bila navdušena preveč. Prav. Potem vas pa ne bom všečkal na Tripadvisorju, sem si mislil potihoma.

Ko sem se vračal proti centru mesta je imela mladina na zelenici pred župniščem cerkve sv. Jožefa delavca oratorij in mlajši duhovnik je zbranim kazal steklenico, v kateri je bila zmešana voda in olje. Razlagal pa je nekaj, kar nisem povsem razumel. V bistvu je bila voda in olje najprej pomešano med seboj, potem, čez čas, pa se je olje jasno ločilo od vode. Tanjša plast olja zgoraj, spodaj pa čista voda. Verjetno gre spet za kakšno prispodobo, kako sta zlo in dobro najprej pomešana med seboj, potem pa ob koncu nekega časa nastane ostra ločnica.

Tanka plast črnega olja zgoraj, čista voda pa spodaj.

Mogoče bi bila za to prispodobo bolj primerna zmes vode in živega srebra, ker v tem primeru domnevam ostane živo srebro lepo na dnu?

vse foto: Dr. Onyx

Se nadaljuje…

Tako. Za danes se mi ne ljubi več pisati. Uspel sem obdelati dve točki mojega načrta in sicer rov in grad. Ostane še kamšt in Divje jezero. Dokler je spomin še živ grem prebrati knjige, ki sem jih prinesel s seboj iz Idrije. Najprej slikanico o Perkmandeljcu, potem pa pride na vrsto zahtevnejša literatura.

Toplotna razteznost, površinska napetost, električna superprevodnost, teleskopi…

Monsterina sarmica

11 07 2020

Ena izmed številnih prednosti vzgoje sobnih rastlin je tudi ta, da te včasih lepo presenetijo z novimi listi in cvetovi.

Letos sem si prvič kupil Monstero, ki sodi sicer med zelo priljubljene sobne rastline, saj s svojimi velikim, zelenimi listi polepša vsak prostor.

Sam sem jo postavil pri meni v kopalnico, kar pa ne vem če bo najbolj primeren prostor zanjo, ker ni veliko svetlobe, kar pa ima ta rastlina menda rada. Ampak če se pokažejo težave pri rasti, jo bom potem prestavil nekam drugam. Za potrebe fotosešna za to objavo sem Monstero sicer začasno prestavil na vrt.

Pri Monsteri pa me je presenetilo, kako začnejo rasti novi listi. Nov list namreč začne kot nekakšen svitek, kot neka sarmica, ki je v tej fazi rasti bistveno svetlejše barve, kot so potem starejši listi. Čez čas se ta sarmica odpre in nakaže, kako bo potem izgledal starejši list.

Onyxova Monstera

Razkolnikov

09 07 2020

Kot sem opazil, se trenutno v knjigarnah poskušati prodajati dve obsežni knjigi, ki obravnavati tematiko druge svetovne vojne na slovenskem.

Prva je knjiga avtorja Dr. Jožeta Pirjevca z naslovom Partizani.

vir: založnik

Druga pa je knjiga avtorja Dr. Jožeta Možine z naslovom Slovenski razkol.

vir: založnik

Najprej moram povedati, da prebral nisem nobene od teh dveh knjig, gre pa v obeh primerih za obsežno delo, ki zahteva kar nekaj časa za branje. Sem pa kupil knjigo Slovenski razkol v knjigarni na Nazorjevi v Ljubljani, tako da bo ta prva na vrsti za branje.

Ko hodim po Ljubljani se mi zdi, da ima prva knjiga, torej Partizani Jožeta Pirjevca, bistveno širšo distribucijsko mrežo, saj so jo dali na vidno mesto v številnih knjigarnah. Dobesedno ti jo ponekod rinejo v roke, da jo slučajno ne bi kdo spregledal. V knjigarni Konzorcij so jo dali celo kar na blagajno! Boste še ene Partizane vzeli? Zaenkrat ne, morda kdaj drugič.

Dva Jožeta, oba z akademskim nazivom doktor, eno obdobje, ne povsem enak pogled, je moj prvi vtis ob tem dvojčku knjig.

Sam sem prepričan, da bosta obe knjigi našli svoje mesto v narodovi knjižnici, torej v NUK in da bodo bodoče generacije zgodovinarjev lahko v miru preštudirale obsežno gradivo ter potem na podlagi poglobljene analize napisale čim boljši približek zgodovinske resnice. Nenazadnje, zgodovina je najboljša učiteljica, ne more pa biti talka svojih učencev.

Vsaj ne za dolgo.

Če bo kdorkoli, kadarkoli še mislil, da lahko zgodovino vleče za nas, mora vedeti, da je to zgolj iluzija. Iluzija obstoja take možnosti.

Sem pa napisal zgodovinarji v upanju, da se ne bo še naprej praktično cel narod ukvarjal s pravilno interpretacijo zgodovine. Narod se mora ukvarjati s prihodnostjo, zgodovinarji pa z zgodovino in prihodnostjo.

foto: Dr. Onyx

Preberi še:
Praktični problemi delitve naroda

Izjavi dneva

09 07 2020

“Kamorkoli pogledam, okrog mene sami fašisti, povsod sami fašisti! Nikjer nobenega demokrata.”
Adolf Hitler – pomladi leta 1945

“Kamorkoli pogledam, okrog mene skoraj sami komunisti, povsod večinoma sami komunisti! Težko najdeš kakšnega pravega demokrata.”
Dr. Onyx – poleti leta 2020

Nek napredek pa vendarle je, ne? Kdo je rekel ne?

Ideološka kontaminacija

08 07 2020

“FDV in podobni kombinati še vedno izvajajo veselo naprej ideološko kontaminacijo in zastrupljanje slovenske mladine. Ko bi ljudje vedel, kakšno škodo ti povzročajo, bi FDV podrli, na tem mestu pa zgradili kakšen park ali bazen!”

Goran Karan. Kdo?

08 07 2020

Tole je ena štorija iz leta 2001, torej iz leta, ko sta padla dvojčka trgovinskega centra v New Yorku.

Že kmalu po napadu, oktobra istega leta, so ZDA popeljale svoje zaveznike, zvezo Nato, na maščevalni pohod proti tako imenovanim teroristom v Afganistanu. Ta pohod je potem povzročil val nestabilnosti na celotnem Bližnjem vzhodu. In posledice tega maščevalnega pohoda čutijo še danes prebivalci ob naši meji, videti se jih da pa tudi kje v notranjosti države, recimo v okolici azilnega doma na Viču v Ljubljani.

Ironija pri vsem tem je, da so prav ZDA same ustvarile te tako imenovane teroriste za časa Sovjetske okupacije Afganistana, potem pa se je očitno nekje spet zalomilo in njihove poti so se razšle. Nekoč prijatelji so postali smrtni sovražniki.

Druga plat te iste ironije pa je, da se je Evropa na začetku celo razveselila tega vala migrantov iz Bližnjega vzhoda, ker so v njih videli zlasti delovno silo, saj se prebivalstvo v Evropi naglo stara, osnovna reprodukcija pa ne zadošča več potrebam industrije in storitvenega sektorja. Po tihem so pa med drugim evropski politiki tudi upali, da bo z migranti prišlo cel kup visoko izobražene delovne sile, kot so inženirji in zdravniki. To se je potem izkazalo za preveč optimistično. Nekateri od teh še delavci niso bili kaj prida in so predvsem pričakovali socialno pomoč in takoj vse bonitete razvite družbe zahodne civilizacije. Glede tega pa so bili vsi sami izobraženci. Sigurno pa je kdo v migrantih videl tudi potencialne bodoče volivce.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Takrat je v deželi s trdo roko vladala politična stranka LDS, ki je bila na vrhuncu moči. Danes se te stranke spomnijo samo še tisti, ki jim spomin dobro služi. To je bilo tudi prvo leto četrte vlade pokojnega Janeza Drnovška. V takratni vladi pa sta bili tudi stranki tako imenovane slovenske pomladi SLS+SKD.

Eden izmed ključnih državotvornih resorjev je po delitvi plena, torej razrezu ministrstev, pripadel stranki SLS+SKD. Kar je mene takrat začudilo je, da so bili tako minister, kot tudi nekateri državni sekretarji po moji oceni druga linija (Tier 2) Globoke države, kot bi danes temu rekli. To je sicer precej visoko, tik pod vrhom. Kaj ti ljudje delajo v pomladni stranki? Jih je morda LDS izsiljevala in je bil to pogoj, da lahko pristopijo koaliciji? Ali pa je šlo preprosto za stranko, ki je bila zgolj na papirju pomladna? To vprašanje sem SLS postavil pred nekaj meseci in odgovora ni. To pa ponavadi ni preveč dober znak.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Po ministrstvih se je takrat enako, kot se tudi še danes, kadrovalo predvsem po vezah. Sami fingirani kadrovski razpisi. Torej z eno besedo navadne prevare, ki bi jih moral nekdo kazensko preganjati, ampak to je bil in je še vedno tako imenovani modus operandi na tem področju. In z novo ministrsko ekipo je ponavadi prišlo tudi cel kup nekega novega kadra. Včasih sem se jaz pošalil, da jih vozijo kar s kamioni. Število zaposlenih je naraščalo eksponentno. In na tem ministrstvu so tako med vsemi drugimi zaposlili tudi brata in sestro iz Postojne. Sestra je bila pravnica in političarka v stranki SLS, njenemu bratu pa je ob delitvi plena pripadlo mesto šefa glavne pisarne. In glej ga zlomka, mizo in fikus so mu dali prav v moji pisarni, tako da sem izgubil boniteto imeti pisarno sam zase. Pa nisem bil užaljen. Vedel sem, da bo prej ali slej zmanjkalo prostorov, saj so že napolnili vse pisarne, ki so jih preuredili iz skladišč za metle in čistilne pripomočke. Moja pisarna pa je bila tako velika, da bi v njej lahko sedeli vsaj štirje. Večjo je imel po moje morda samo minister.

Kot šef ta lik ni imel prav nikakršnih izkušenj z glavno pisarno in videlo se mu je, da je ta posel zanj povsem nekaj novega. Vsake toliko časa ga je poklical vodja kabineta na ministrstvu in ga okaral, da so delavke v glavni pisarni spet narobe knjižile nek dokument, ki je prišel na ministrstvo. On je potem to situacijo reševal tako, da je eno izmed delavk poklical v pisarno in jo nadrl. Enkrat sem temu početju prisostvoval in sem se počutil kot bi bil v kakšni pisarni kriminalobersekretarja Gestapa! Delavka v glavni pisarni si je to nadiranje vzela tako k srcu, da se je tam vpričo mene razjokala. Naslednjič tega potem nisem mogel več gledati in sem se raje umaknil ven iz pisarne. Sem mu pa poskušal razložiti, da s takim pristopom ne bo dosegel nič, saj delavkam v glavni pisarni ni niti poskušal obrazložiti, kaj je bilo narobe. Ampak tega on niti ni vedel, saj o poslu glavne pisarne ni imel pojma. Vedel je samo to, da šef nadira podrejene.

In v tem je bil dober.

So pa ta dekleta v glavni pisarni nastradala tudi poleti. Bilo jih je kakšnih pet v kletnih prostorih, v eni sami sobi in jim niso hoteli kupiti klimatske naprave. Če se nekoliko pošalim in karikiram je imel takrat minister dve klimatski napravi. Če slučajno ena odpove. Ko se je začel poleti vročinski val in so se temperature bližale 40, je moralo biti v tej sobi neznosno vroče. Dekleta so bila vsa premočena. Včasih sem odprl vrata in je ven udaril vonj po znoju, tako da sem jih samo na hitro zaprl nazaj.

Pridem kasneje, sem si mislil. Ko mine vročinski val. Ali poletje.

Ta lik za šefa je pogosto v pogovoru uporabljal izraz porco ladro, ki je bil meni nepoznan. Iz naglasa je bilo videti, da verjetno izhaja iz italijanščine. Glede na to, kako pogosto ga je uporabljal, sem dobil tudi občutek, da gre verjetno za neko kletvico. Ampak kaj ti pomaga kletvica, ki jo nihče ne razume? Ne vem, če je on to razumel. Ljudje ponavadi uporabljamo kletvice v pogovoru zato, da izrazimo neko čustvo sogovorniku in tako začinimo besedišče. Kletvice so torej kot nekakšen čili v jedi. V italijanskem jeziku se mi zdi da je precej več v uporabi neka druga kletvica, ki pa sodi pod bogokletstvo. Sploh sočne s tega področja pa so kletvice v srbo-hrvaškem jeziku, ki smo jih tudi pri nas vzeli za svoje in so postale praktično del slovenskega jezika, čeprav gre za navadni balkanizem.

Ta lik je izgledal kot neka mlajša verzija Roberta Redforda. Svetli lasje, šarmanten nasmešek, nagajive oči, zagorela polt. Lep na pogled, lep na otip.

Ko sva se včasih sprehajala po Ljubljani, sem se počutil, kot bi hodil s kakšnim filmskim zvezdnikom. Recimo tako bi izgledalo, če bi se danes sprehodil po Čopovi ulici z Leonardom DiCapriom. Ženske so ga dobesedno požirale, nekatere kar strmele vanj. Kaj se jim je ob tem porajal v njihovih glavah, si ne upam pomisliti, brez da bi mi postalo nerodno. Jaz sem se ob njem počutil kot nekdo, ki pokvari popolno počitniško fotografijo in pomotoma pade v kader. Včasih sem že razmišljal, da bi hodil par metrov za njim. Ampak ironija pri vsem skupaj pa je bila, da kljub takemu potencialu ni pri ženskah naredil nič. Ampak res dobesedno nič. Pa nisem dobil občutek, da bi imel rad moške. Sem pa dobil občutek, da ne ve, kaj bi z ženskami. Kakšen drug bi s takim potencialom verjetno imel ženske naročene kot zobozdravnik svoje paciente na vsakih petnajst minut. Dokler se mu ne bi zagabile in bi se posvetil kozjereji v kakšni odmaknjeni koči na Lepeni. Ko jih gole vidiš nekaj sto ali celo nekaj tisoč, si navaden ginekolog in te verjetno vzburi samo še gol v zadnji sekundi podaljška. Iz sredine igrišča, pod prečko.

Sem pa opazil in to seveda ne samo pri njemu, kako ženske opazujejo moške. Nekje v podzavesti jih večina razmišlja, kako bi izgledali z njim otroci. Bodo črni, blond, svetli, temni, visoki, nizki, kosmati, bodo imeli štrleča ušesa, kriv nos, ravne, brezhibno bele zobe. Skratka, ženske so kot nekakšni mali, večinoma neškodljivi mengeleji, ki sanjajo o brezhibni arijski rasi. Seveda narava potem naredi nekaj po svoje in se na svojega dojenčka navežejo kljub temu, da ni tako popoln, kot so si ga zamišljale. In še nekoliko buckast je za povrh, z rdečimi lički, kot pijanček, ki je zadnjih deset let vsak dan spil vsaj po liter vina na dan.

Temu liku so se pa dogajale tudi precej nenavadne reči, ob katerih sem se nasmejal in mi je bil zato tudi po svoje všeč. Pa ne tako všeč, kot so moški všeč nekaterim moškim. Všeč kot lik, pojava. Čeprav mu maltretiranja delavk v glavni pisarni nisem mogel oprostiti.

Enkrat je po njegovem pripovedovanju šel s trajektom iz Reke na otok Šolto. Na trajektu je spoznal družbo parih moških in še precej več žensk. Ko so tako nekaj časa klepetali, ga eden izmed moških vpraša…Znaš li ti ko sam ja? Odvrne mu, da ga ne pozna, nakar moški reče… Ja sam Goran Karan, hrvatski pjevač.

Lik pa mu odgovori v brezhibni hrvaščini…

Nikad čuo.

Goran Karan si je pa ob tem verjetno potihem mislil…

Vidi budale…

OPOMBA: Če je komu bolj všeč izraz model kot lik seveda lahko v tekstu ta izraz zamenja. Zadnjič me je sodelavec opozoril, da je izraz model zastarel ter da se sedaj bolj uporablja izraz lik. Stari, kakšne joške se pa še vedno reče tako kot včasih. Bojda.

Albanska obala

07 07 2020

Nekateri pri nas so mnenja, da je pravi počitniški turistični hit albanska obala. Jaz pa se počutim, kot bi bil na albanski obali že v Portorožu!

Če se organi pregona in pravosodje bolj ukvarjajo z notranje političnimi obračuni, kot s pregonom organiziranega kriminala, potem lahko denar iz teh nezakonitih aktivnosti počne in pokupi kar hoče. In zaslužki so lahko tu enormni. To nenazadnje dokazujejo drage vile in športni avtomobili, s katerimi se vozi vrh organiziranega kriminala. Pa tega pri nas sploh ne skrivajo, ker jim nihče nič noče oziroma vsi gledajo stran! Še več. Ti so mladim celo vzor v smislu, kako biti bogat brez dela in te hkrati vsi samo spoštljivo gledajo. Tarča pri nas so kot kaže zgolj najnižje strukture organiziranega kriminala! Bolj za statistiko, kot karkoli drugega, saj ima država z njimi potem zgolj stroške, pravega učinka pa dobesedno nobenega, saj šefi takoj najdejo nove uslužbence, ki zapolnijo vrzel v strukturi. Ko sem enemu bivšemu zaposlenemu iz Ljubljanskega zapora na Povšetovi omenil, da imamo pri nas v zaporih samo Tier 3 organiziranega kriminala, Tier 1 in Tier 2 ima pa absolutno imuniteto se mi je samo nasmehnil in odvrnil – kakšen Tier 3, v zaporih je samo Tier 4.

Jaz sicer tudi močno dvomim, da so vse slaščičarne res samo slaščičarne. Prelepo, da bi bilo lahko to res. In ne verjamem, da bi lahko dobro informirana ulica lahko res vedela več, kot pa ve naša policija. Nekoč je menda nek kriminalist moji znanki dejal, da to poteka po načelu – Mi njih pustimo na miru, oni pa nas! Kaj NPU je bil potem res ustanovljen zgolj za pregon političnih nasprotnikov oziroma opozicije!? Potem je to samo še ena velika tranzicijska sramota več!

Problem je po moje tudi v tem, da če že samo državo organiziraš kot nekakšno mafijsko združbo, torej po načelih organiziranega kriminala, potem zelo težko učinkovito preganjaš ostale mafijske združbe, ker to potem izpade kot obračun v podzemlju. In v podzemlju si nihče ne želi bad blood, kot se temu strokovno reče.

Mi smo verjetno svetovni rekorderji po številu naivnežev na kvadratni kilometer! EU pa ni prav daleč za nami.

Ne razumem pa kako je sploh možno, da EU že samo pomisli na možnost pristopa Albanije v to zvezo? Albanija je znana kot evropska Kolumbija, kar se tiče trgovine z mamili. O pristopu lahko razmišljajo samo tisti, ki v tem vidijo dober posel. Taki državi se naloži stroge gospodarske sankcije, kot Severni Koreji in se jo pošlje nazaj v srednji vek, če države niso sposobni sami spraviti v red. Ne pa pogajanja o pristopu v EU! In nekaj podobnega velja še za nekatere države iz Balkana, kjer je organiziran kriminal zlizan z oblastjo oziroma drugače povedano, organiziran kriminal vodi te države!

Ko dobro dela slabo, zlo dobro uspeva.

Nabiranje rožic ob avtocesti

06 07 2020

Včeraj zvečer se vračam iz obala in nekje pri Nanosu na odstavnem pasu stoji avtomobil brez prižganih štirih smerokazov, kaj šele trikotnika. Očitno je moški ustavil na odstavnem pasu samo zato, da je šla ženska – pozor (!) – nabirat rože ob avtocesti. Noro! Kako jim pade kaj takega sploh na misel?

Bi pa po moje morali pri nas odgovorni nujno preimenovati vozni pas na avtocesti v prehitevalni pas. Tako bi imeli potem en odstavni pas in dva prehitevalna. Sedaj namreč večina voznikov vozi kar po prehitevalnem pasu ves čas, vozni pa je tako skoraj prazen. Morda bi tako preimenovanje zaleglo, da bi več voznikov vozilo po voznem pasu in ne vsi na prehitevalnem. Velja poskusiti.

Še več kreativnosti

06 07 2020

Tale lestenec sem fotografiral v enem avtomobilskem salonu. Na prvi pogled nič posebnega, ko pa podrobno pogledaš pa vidiš, da je v celoti narejen iz verig.

Foto: Dr. Onyx

Menda so si ta lestenec zamislila zaposlena dekleta v tem podjetju, naredil pa ga je en serviser.

Na tem primeru se lepo vidi, kaj vse je človek sposoben narediti, če mu pustiš da svobodno ustvarja in razmišlja. V Severni Koreji tak lestenec sigurno ne bi bil možen, ker so glavni ideologi političnega sistema verjetno predpisali, kakšni so možni tipi lestencev in kdo si jih lahko privošči.

Se pa bojim, da bo tole videla moja osebna terapevtka Eva, ker potem pa lahko pride na idejo, da moji izbruhi kreativnosti sploh niso nič posebnega. Ker mi ni na misel prišel tak lestenec iz verig.

Rdeče zvezdice

06 07 2020

Gledam Evropsko zastavo in na njej ne vidim nobenih rdečih zvezdic! Same rumene. Pa bi morale biti tudi vsaj ena rdeča. Naša, Slovenska.

Tu gre očitno za neko čudno napako. Nočem sicer EU soliti pameti, kako mora izgledati zastava, samo ta sedaj ne odraža dejanskega stanja! V EU je uspelo priti tudi vsaj eni rdeči zvezdici, ki je sedaj nekakšen trojanski konj!

Kdorkoli je preverjal, ali države izpolnjujejo kriterije za vstop v EU, je očitno spregledal rdečo zvezdico ali pa celo namerno pogledal stran, misleč, saj ne more biti tako slabo, kot je videti. O, je.

Biti grdi raček pa verjamem nihče ne želi biti?

Total care protect

06 07 2020

Zadnjič sem pisal o moji kreativnosti, za katero sem dobil tudi pohvale.

Danes sem spet dobil en tak napad in nastalo je tole:

Ta inštalacija je mišljena v smislu popolne zaščite, dva trakca od zaščitne maske pa predstavljata nekakšna ušesa.

Kaj bo na to rekla moja osebna terapevtka Eva sicer ne vem, ker se ji tega še ne upam pokazati. Upam pa, da bo navdušena, saj sem s to inštalacijo zopet pokazal, da znam biti tudi sam kreativen. Za koga verjetno nič posebnega, zame pa lep napredek, ki mi utrjuje samozavest.

Skrb za noge in čevlje se mi zdi zelo pomembna in marsikdo temu po mojem mnenju ne posveča dovolj pozornosti. Kirurška zaščitna maska se mi pa zdi da je v teh časih epidemije novega koronavirusa nasploh postala nekakšen simbol osebne zaščite.

Ne preveč varne hiše

06 07 2020

Tole zgodbo sem poslušal danes zjutraj ob jutranji kavi. To, ali je zgodba resnična in se je dejansko pri nas zgodila tako, kot je spodaj napisano, ne morem potrditi, ker tega nisem šel raziskovati. Se mi pa zdi verjetna, ker če je nekaj možno, potem bo slej ko prej prišel nekdo na idejo, da to izvede.

Neka romkinja naj bi se dala namerno zapreti v tako imenovano varno hišo z izgovorom, da jo partner pretepa. In verjetno je to lahko celo držalo, vsaj takšni so naši stereotipi o romski družini.

Na spletni strani Skupnosti centrov za socialno delo so varne hiše opisane takole:

Varne hiše nudijo ženskam in otrokom, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja (psihično, fizično ali spolno) možnost umika in nastanitve. Predstavljajo varen prostor, kamor se lahko zatečejo in ob podpori svetovalk na novo uredijo življenje. Lokacija varnih hiš je tajna.”

Cilj te romkinje pa je bil, da pridobi podatke o tem, kdo vse je nastanjen v varni hiši in kje se nahaja, te podatke je potem predala svojemu partnerju, nakar jih je on prodajal naprej partnerjem od teh žensk, ki so našle zatočišče v varni hiši. Seveda prodajal za denar. Na koncu vsega skupaj torej samo čisti poslovni interes in sicer zaslužiti na nesreči drugih.

Nauk te zgodbe je, da nobena varna hiši ni varna, če lahko pride vanjo dvojni agent.

Če ta zgodba res drži, potem je v teh hišah narobe vsaj to, da se identitete teh oseb lahko razkrijejo, saj se jih s tem seveda spravi v veliko nevarnost. Vedno moraš računati tudi s tem, da pride v varno hišo nekdo, ki se izdaja za nekoga, ki to ni in ima zlobni namen.

Če ta zgodba res drži, potem je vsaj zame vprašljivo, ali je res primeren tako visok nivo oskrbe v slovenskih zaporih, kjer so zaprtim na voljo fitnes naprave, prvo vrstna (mimo vrstna) zdravstvena oskrba, dostop do zobozdravnika, možnost zavrnitve dela v zaporu, možnost vnosa lastnih računalnikov in tako dalje in tako dalje.

Ampak jaz seveda nisem strokovnjak za to področje, tako da tu ima glavno besedo tako imenovana “stroka”.

PST

05 07 2020

Včeraj sem šel drugič s kolesom po PST in tokrat sem to pot prekolesaril v celoti, torej vseh 32,5 km. Že s kolesom se mi zdi kar dolga, za peš pa bi potreboval po moje kakšnih 8 ur, ampak to mi pa ne pride niti na misel, ker je pri nas veliko mnogo lepših pohodniških poti, kot pa je sprehajanje med Ljubljanskimi bloki, nakupovalnimi centri in industrijskimi obrati za predelavo mleka in proizvodnjo zdravil.

Nekakšen vrhunec poti po PST se mi zdi pokopališče na Žalah, kjer sem se zadržal še najdlje ter naredil nekaj posnetkov, brez da bi pri tem zavzdihnil – o moj bog, koliko mrtvih. To sem že enkrat prej, na nekem drugem pokopališču.

Zanimiv je nek Ruski spomenik z žerjavi, ki naj bi menda simboliziral Ruski vpliv pri nas. Kot trdijo zlobni jeziki naj bi šla k predsedniku Putinu po nasvete tako Janković, župan Ljubljane, kot tudi bivši predsednik Kučan. Kakšne nasvete jim je dal predsednik Vladimir Vladimirovič Putin sicer ne vem, imamo pa zato menda Sovo, da prepreči tuje vmešavanje v našo notranjo politiko. Samo upamo lahko, da nista dobila pri predsedniku Putinu navodila, kako tudi pri nas inštalirati sistem, kot ga imajo v Rusiji. Rusi so eksperti svetovnega formata kar se tiče stiskanja lastnega naroda in to z bogato zgodovinsko tradicijo. Nihče ne hodi v Moskvo samo po odlikovanja in noben Ruski spomenik na tujem ozemlju ni samo spomenik, ampak gre za zapičeno zastavico, ki simbolizira Ruski vpliv! Taki sistemi znajo najti šibke točke in preko njih seveda poskušajo vplivati na dogajanje po svetu in širiti svoje interese. In Rusija po mojem mnenju nikakor ni država, pod katere vpliv bi želeli pasti!

Je preveč podobna naši.

Mogoče sta dobila nasvete, kako se uspešno zatre opozicija, kar so seveda pri nas poskušali že na vse možne načine, tudi s klasično zlorabo pravosodja, kot iz učbenikov klasičnih totalitarnih sistemov!

Ampak kot rečeno, za to imajo moderne države vrhunsko usposobljene in opremljene obveščevalne službe. Mi po mojem mnenju nismo še moderna država, nekako na tem nivoju pa je trenutno tudi naša obveščevalna služba.

Če se obveščevalna služba preveč ukvarja z notranjo politiko in zdrahami ter pozabi na svoje osnovno poslanstvo, potem je delo tujih manipulatorjev pač toliko lažje. To se je pri nas lepo pokazalo v primeru Hrvaškega prisluškovanja v postopku arbitraže pred arbitražnim sodiščem, ko nekdo svoje naloge ni opravil.

Nismo pa seveda edina Evropska država, kjer so Rusi uspeli navrtati luknje v požarno pregrado. To jim je uspelo tudi še kje drugje. Je pa ob tem zanimivo tudi to, da Evropska unija hitro označi državo za fašistično, če odločno brani svoje interese. Tudi Evropska unija je precej naivna v tem pogledu. Zaenkrat pač še ne živimo v idealiziranem svetu iz Prešernove Zdravljice, kjer bi veljalo – ne vrag, le sosed bo mejak. Ampak kot sem že večkrat napisal na tem blogu je razdeljen narod še toliko lažja tarča. V angleščini bi temu rekli walk in the park.

Drug tak vrhunec poti se mi zdi okolica Koseškega bajerja in krajinski park na poti proti Viču. Je pa vsaj meni smešno, kako se v Ljubljani imenuje krajinski park praktično vsak malo bolj zaraščen gozd. V Ljubljani so očitno standarde za krajinski park spustili zelo nizko, ker s takimi merili je lahko cela država en sam velik krajinski park.

Vse foto: Dr. Onyx

Poglej še:
Navaden zmeden dan
Ruska gravitacija
Poročilo o Ruskem vplivu
Vladimir Putin’s Long Shadow
Slovenci ne marajo ZDA, prednost dajejo Rusiji (članek v Delu)