0. STIGMATA

I know why you are here!
I know what you have been doing.
I know why you hardly sleep,
why you live alone
and why night after night you sit at your computer.
You are looking for him.
I know, because I was once looking for the same thing.
And when he found me
He told me I wasn’t really looking for him.
I was looking for an answer.
It’s the question that drives us.
It’s the question that brought you here.
You know the question just as I did!

the_matrix

The Matrix – Matrica (1999)

DOES GOD REALLY EXIST?


Vse skupaj se je začelo nekaj dni po mojem tridesetem rojstnem dnevu povsem običajnega oktobrskega dne leta 1999, v petek, po končanem delavniku. Bil sem še v službi in sem se okrog 15 ure odpravljal domov. V sobi sem bil sam in nenadoma potrka na vrata in vstopi v sobo bivši sodelavec, ki sem ga na tem delovnem mestu zamenjal pred pol leta (1. aprila leta 1999). Pristopi k meni, me pozdravi in mi potem zaupno razlaga, kako je ko je bil še na tem delovnem mestu nekje na internetu našel nek seznam sodelavcev bivših tajnih služb. Potem mi je razlagal kako so neki sodelavki grozili s smrtjo.

Po tem dogodku se je začela prava preganjavica. V glavi sem pričel povezovati spomine iz preteklosti, ki so samo potrjevali to, kar mi je on razlagal. Spoznal sem, da vem preveč, da sem v nevarnosti in sem se odločil, da moram zbežati v tujino.

Bila je sobota in ko sem se zjutraj zbudil sem najprej prižgal radio in zaslišal pesem, ki ima v refrenu besedila besedo “paranoja”. Potem sem šel kupit časopis in v njem so bili članki, ki so samo potrjevali mojo “teorijo zarote”.

Z avtomobilom sem se okrog 10 ure odpeljal v Ljubljano, da bi dvignil denar na banki, ki sem ga potreboval za odhod v tujino. Cilj Nova Zelandija. V naselju Podpeč najprej zagledam avtomobila policije in civilne zaščite parkirana prek neko hišo (verjetno halucinacija). Takoj pomislim, da sedaj že vedo zame in da me spremljajo. Na dolgi ravnini odseka ceste med Podpečjo in Notranjimi Goricami najprej dohitim dve vozili pred menoj. Prvo vozilo v koloni je vozilo počasi in imelo prikolico naloženo z drvmi, za njim pa je vozil drug osebni avtomobil. Avtomobil pred mano prične prehitevati vozilo pred njim, vozilo z prikolico pa nenadoma močno zavre, tako da sem tudi sam močno zavrl. Zaviranje je bilo tako močno, da se je za mojim avtomobilom kadilo izpod koles. Potem sem prehitel vozilo s prikolico in v njem videl dva moška kako se zlobno smejeta (očitno je bilo vse skupaj halucinacija, v možganih pa sem to dojel kot poskus atentata name, kar je še potrdilo moje domneve zarote). Potem sem zaradi strahu pred novimi atentati vozil po stranskih poteh do Ljubljane. Na banki sem dvignil denar in ga zamenjal v tujo valuto.

Ko sem prišel domov sem očetu povedal, da so name naredili atentat. Sam me je nekoliko začudeno pogledal in vedel sem, da mi ne verjame. Pri kosilu nisem pojedel skoraj nič, saj so se mi po glavi motale najrazličnejše misli. Bilo pa me je zelo, zelo strah. Strah kot ga do tedaj nisem občutil še nikdar, strah za življenje. Bil sem povsem tiho saj nisem več zaupal niti očetu. V soboto zvečer sem se zaklenil v sobo in skozi okno opazoval, če se pred hišo dogaja kaj sumljivega (prepričan sem bil, da opazujejo tudi hišo).

V nedeljo sem potem v glavi samo premleval možne scenarije. Misel o odhodu v tujino sem opustil, ker sem se bal ponovnega atentata na cesti, saj sem bil prepričan, da spremljajo vsak moj korak. V nedeljo zvečer sem rekel očetu da sem bolan in da bi najraje šel k zdravniku. Noč na ponedeljek sem namerno prespal v drugi sobi, da bi možne atentatorje presenetil, ker so sigurno vedeli v kateri sobi spim. Na vso moč sem se trudil da ne bi zaspal, vendar je bila utrujenost močnejša, tako da sem proti jutru zaspal za nekaj ur.

V ponedeljek zjutraj pa sem kljub vsemu odšel v službo. Sicer ne skozi vrata kot je običajno, ampak sem iz hiše zjutraj skočil skozi okno (soba je bila v pritličju), ker sem bil prepričan da so mi nastavili bombo pred vrata (prejšnji dan sem na TV dnevniku videl prispevek kako so odkrili nameščeno bombo pred vrati nekega stanovanja v Ljubljani).

V službi sem nekaterim sodelavkam razlagal o moji preganjavici, o tem kako nam prisluškujejo in vedo vse o nas. Na obrazih sem jim bral osuplost in začudenje.

Ker so očitno mislili, da gre za trenutno slabost sta me dve sodelavki pospremili do vlaka in potem sem se odpeljal domov. Na poti od železniške postaje v domačem kraju do doma so se mi v možganih porajale misli, da me že čakajo doma, da so mi nastavili past in da me bodo ubili. Vedel sem, da se moram nekje skriti in nikakor ne iti domov.

Na poti do doma sem vstopil v hišo soseda, ki je po poklicu zdravnik in se pretvarjal da mi je slabo. Ker je v bližini zdravstveni dom je hitro prišla tudi zdravnica. Potem so me na nosilih odnesli v zdravstveni dom. Tam so mi merili utrip srca. Zdravnica je očitno ocenila, da je stanje resno in poklicala rešilni avtomobil. Z utripajočimi lučmi so me odpeljali na urgenco kliničnega centra.

Na travmatologiji kliničnega centra so delali različne preiskave. Tudi tu se naenkrat nisem počutil več varen. Za trenutek sem se celo onesvestil in padel iz nekega stola tako da so mi morali zašiti še ustnico. Zdravnica, ki je šivala ustnico je podobno kot zdravnica v mojem zdravstvenem domu mežikala z obrvmi (češ kaj pa praviš na to?) in mi dejala: “tako mlad in že srčni infarkt”.

Noč sem prespal v kliničnem centru, naslednji dan pa so me preprosto odpustili.

Ponovno sem se znašel na cesti. Izgubljen, prestrašen in na koncu z močmi saj že tri dni nisem jedel. Taval sem po Ljubljani in opazil, da me nekateri ljudje opazujejo in se prek mobilnih telefonov nekaj pogovarjajo. Nekaj ljudi je bila oblečenih v črno. Sam sem si to razlagal, kot da me ti ljudje zasledujejo in ponovno sem se zbal za življenje. V zraku je bil nek čuden vonj, kot da bi običajno onesnaženje zraka nekajkrat močneje dojemal. Sklenil sem, da bo najvarneje če se zatečem v cerkev, zato sem se odpravil proti Ljubljanski stolnici. Okrog mestne hiše je bil potegnjen rumen trak civilne zaščite (podobno kot policija potegne trak okrog mesta zločina).

Premislil sem se in sklenil, da bo bolje če se zatečem k sorodnikom v Zalog. Ko sem izstopil iz mestnega avtobusa v Zalogu sem takoj opazil moškega, ki me je z zlobnim izrazom na obrazu opazovali. S prvim avtobusom sem se vrnil v center mesta, saj sem se tam počutil bolj varnega, ker sem se lažje skril v množici.

Naslednji poizkus je bil, da se skrijem pri sorodnikih, ki živijo na Zapotoku, majhni vasici nad Igom. Na glavni avtobusni postaji sem kupil karto. Vstopil sem na avtobus in se odpeljal. Po pol ure vožnje me je na nekem križišču šofer mrko pogledal, češ da moram izstopiti. Očitno sem kupil karto pomotoma samo do Kureščka, ki pa je vas nekaj kilometrov pred željenim ciljem. Izstopil sem iz avtobusa.

Znašel sem se v okolju, ki ga od prej nisem poznal. V zraku je vladala čudna tišina. Nikjer ni bilo žive duše, le v ozadju se je slišalo brnenje motorne žage. Zavedal sem se, da ne smem hoditi po glavni cesti, ker me bodo ponovno odkrili. Čeprav nisem poznal poti sem zavil na stransko cesto in potem prek travnika v gozd. Tako sem nekaj časa taval po gozdu, povsem brez orientacije, izgubljen v času in prostoru. Odvrgel sem tudi uro in torbo, ker sem se spomnil, da imam verjetno nekje vgrajen sistem za lociranje predmetov v prostoru in me prek tega spremljajo. Ta razlaga mi je bila edina logična razlaga kako je mogoče, da me spremljajo na vsakem koraku.

Ko sem prišel na vznožje vzpetine sem se od utrujenosti ulegel med drevesi. Obšla me je misel, da je konec sveta in v daljavi sem slišal eksplozije. Neki glas, oziroma misel mi pravi: “XXX, rojen XX.XX.XXXX ob xx uri xx minut, jaz lahko nadziram vsa tvoja čutila” (pri tem je zanimivo da sam zavestno nisem nikdar vedel ure rojstva, ko sem pozneje pogledal na izpisek iz matične knjige je ta ura točna) in potem mi premika roke in noge kot da bi bil lutka. Leva roka gor, leva roka dol, desna roka gor… Potem mi pravi, da so izumili virus, s katerim lahko vdrejo v možgane.

Odpravil sem se na vrh vzpetine in se znašel pred cerkvijo. Pred njo so razporejeni križi v naravni velikosti (gre za križev pot pri cerkvi na Kureščku, sam tam še nisem bil in tudi okolja nisem poznal). Šel sem od križa do križa in na enem je pisalo “Jezusa slečejo” in sem se sam ne vem zakaj slekel. Potem sem šel pred cerkev in tam je stal nek daritveni lesen oltar. Obšla me je misel, da bom kot zadnji človek žrtvovan za vse grehe človeštva. Ulegel sem se na oltar. Pričelo je močno pihati, sicer pa je bilo zelo toplo in me ni zeblo. Nekaj časa sem ležal na tem oltarju in poslušal piš vetra (kasneje sem izvedel, da je bilo takrat zares zelo toplo vreme in da so si to vremenoslovci razlagali kot posledico toplih vetrov in peščenega viharja, ki ga je prineslo iz Afrike ).

Pred cerkvijo sem zagledal nek gradbeni oder zakrit za polivinilom. Stopil sem k odru in odgrnil polivinil. Opazil sem slikarja, ki je risal fresko na pročelje cerkve.

freska_1

freska_2

Takrat sem bil prepričan, da sveta ni več in da je to del posmrtnega življenja oziroma zaključna sekvenca življenja. Slikar je bil v mojih očeh nekakšen Sveti Peter. Strah za življenje je takrat zamenjal strah pred poslednjim spoznanjem.

Ne spomnim se natančno o čem sva s slikarjem govorila. Vem, da mi je nekaj razlagal o sliki.

Peš sem se odpravil domov in na grmu ob poti sem našel obešen plašč, ki sem ga sicer odvrgel pred križem.

V prvem naselju nekaj sto metrov od cerkve me je čakalo reševalno vozilo. Starejša gospa iz sosednje hiše mi je ponudila kozarec vode.

V bolnišnico so me pripeljali v torek proti večeru okrog 18 ure. Sam takrat nisem imel pojma kje sem, pa tudi nihče mi ni ničesar povedal. Zdravnica me je vprašala, če me je strah in sem ji odvrnil, da sedaj ne več. Oblekel sem se v pižamo.

Znašel sem se pred nekakšno komisijo psihiatrov in očitno so sklenili, da gre za psihozo. Med pogovorom sem jim še sam ne vem zakaj dejal, da je bilo celo moje življenje mozaik, ki se je postopoma sestavljal. Ko sem to izrekel, se mi je usmeril pogled na steno, kjer je resnično visela slika narisana v tehniki mozaika.

Naslednje dni ali tedne sem preživel na zaprtem oddelku in dobival zdravila v obliki injekcij. Še vedno nisem imel pojma kje sem. Razvil sem teorijo, da so v bistvu to vice in da se sedaj odloča ali grem v pekel ali nebesa. Skupina zdravnikov, ki se je občasno prikazala in se je imenovala vizita je bila v mojih očeh komisija, ki odloča o usodi. Opazil sem tudi, da nekateri tu nosijo bele, drugi pa črne copate. Zaključil sem, da so tisti s črnimi copati namenjeni v pekel in sem se odločil, da nikakor ne smem dobiti črnih copat.

Čez nekaj časa sem dobil prvi obisk. Prišla sta sestra in njen fant. Z grozo sem opazil, da sta oba v črnih oblekah. Torej sem zares mrtev, dileme več ni. še večji šok doživim, ko mi povesta, da sta mi prinesla pribor za osebno higieno ter – copate, ki so bili črne barve. Groza. Samo tega ne. Nikakor ne smem vzeti teh copat, ker sem sicer odpisan. Poizkušal sem najti vse mogoče izgovore zakaj copat ne potrebujem in na koncu sta vendarle obupala. Oh, kako začudeno sta me gledala. Kot sta mi kasneje povedala sta takrat bila prepričana, da te ustanove ne bom več zapustil.

Dnevi so bili vsak dan isti. Zdravila, hrana, spanje. Vmes pa relativnost časa. Večina gleda popoldne neko limonado, mislim da ji je bil naslov “Padli angel”, nekateri igrajo šah.

Potem sem razvil novo teorijo. Šah je torej tisti, ki odloča o usodi. Če izgubiš – pekel. Sedaj mi postane žal, da se nikdar nisem naučil igrati šaha. Ko sem bil majhen sva z očetom včasih igrala šah. Vedno me je z lahkoto premagal, sam pa sem potem od jeze podrl vse figure. Napaka je bila v tem, da sem si v glavi naprej zamislil poteze vnaprej in jim slepo sledil, namesto da bi poteze prilagajal trenutnemu stanju figur na šahovnici. Tak način igre je vedno vodil v poraz. Ne ta igra ni bila zame. Preveč intelektualno naporna, da bi bila lahko igra.

Občasno so prišle na zaprti oddelek neke študentke. V mojih očeh so bili to angeli. Zbujali so mi neko zaupanje in vedno sem bil nekoliko žalosten ko so odšle.

Potem pa je prišel čas, ko se je komisija oziroma vizita odločila, da bi poizkusili z odprtim oddelkom. Premestili so me v drugo nadstropje, v veliko sobo, kjer je bilo vsaj 20 pacientov. Vse skupaj me je še najbolj spominjalo na vojaško kasarno. Podobne postelje, zraven omarica in dren ter kraval.

Lahko sem šel v klet iskati tudi civilno obleko, ki jo je očitno nekdo pripeljal za mano. Opazil pa sem, da je iz denarnice izginil denar, na srečo pa so bili v njej vsi dokumenti. Verjetno si je tisti, ki je vzel denar mislil, da ta pa sigurno denarja ne bo več potreboval ali pa je tako zmešan da tega ne bo opazil.

Šele tedaj po nekaj tednih sem se začel v bistvu zavedati, da sem v bolnišnici. Vsak dan po zajtrku smo se zbrali v večji sobi in se pogovarjali z zdravniškimi sestrami. Enkrat na teden je bila prisotna tudi zdravnica in hitro sem iz obnašanja ostalih spoznal, da je ona ključ do odhoda domov. Večina jo je poizkušala prepričevati, kako se počuti bistveno bolje in da bi že bil čas za odhod domov. Ona pa z nekakšnim kislim nasmeškom hitro upajočega vrnila na realna tla.

Moje stanje pa se je tu šele začelo zares poslabševati. Tega prej na zaprtem oddelku nisem opazil, ker sem samo sedel ali spal, prostora za gibanje pa je bilo zelo malo. Sedaj nisem več mogel sedeti pri miru. Ko sem sedel sem imel občutek da moram hoditi, ko sem hodil sem imel občutek da se moram usesti.

Že prvi teden na odprtem oddelku sem dobil možnost, da grem čez vikend domov. Sestra in njen fant sta me odpeljala domov. Doma sem se lahko samo zvalil na posteljo, bil sem povsem dotolčen. lzustil nisem niti besede. Počutil sem se obupno in to stanje z besedami ni mogoče opisati, ker si besed za to še nismo izmislili. Nekoč bo potrebno dodati v slovar besedo, ki opisuje stanje, ko je človeku blokirana večina funkcij zavesti, oziroma so možgani če uporabim računalniški izraz resetirani do konca.

Misli v možganih so dobile končno hitrost. Strmel sem v strop. Kar naprej se mi je porajala misel “ubij se, ubij se, vsega je konec”.

Odločil sem se, da moram storiti samomor. V glavi sem se poizkušal spomniti kakšni načini sploh obstajajo. Najprej sem se dvakrat prijel za žico priključeno na električno napetost. To ni delovalo in me je samo “streslo” brez posledic. Naslednji dan, v nedeljo sem poizkusil z izpuhom avtomobila v garaži, ampak tudi to ni delovalo, ker sem izgubil potrpljenje, ker po nekaj minutah ni bilo nikakršnih rezultatov. Želja po smrti pa je bila neizmerna. Če bi imel moči, bi se odpravil na železniško progo in se vrgel pod vlak. Vendar niti tega takrat nisem bil sposoben storiti.

Potem sta me sestra in njen fant, ko sta opazila v kakšnem stanju sem, odpeljala nazaj v bolnišnico.

Ponovno sem se znašel na zaprtem oddelku. Opazil sem, da sta isti vikend z rezanjem žil poizkušala storiti samomor še dva pacienta, ki sem ju poznal iz zaprtega oddelka in sta bila nekako istočasno sprejeta na odprti oddelek. Ponovno smo se znašli na zaprtem oddelku, onadva z obvezami na zapestju.

Dežurni zdravnik v nedeljo zvečer je potem predlagal zamenjavo zdravila z drugimi tabletami. Te tablete so imele očitno blažji učinek, tako da sem se nekako hitro opomogel in so me ponovno premestili na odprti oddelek.

Na odprtem oddelku sem bil še kakšna dva meseca. Navezal sem stike se z ostalimi pacienti in krajšali smo si čas z sprehodi in pogovorom. Po nekaj dneh sem si izboril tudi manjšo sobo z štirimi posteljami, kjer je bilo stanje neprimerno znosnejše kot v veliki spalnici.

Ugotovil sem, da so izkušnje ostalih pacientov drugačne in jih nisem mogel primerjati z mojo. Mnogi od njih so bili nekakšne stalne stranke te ustanove in so jih zdravniki in sestre že zelo dobro poznali. Periodične hospitalizacije so postale za njih del življenja tako kot je ostalim odhod na morje med poletnimi počitnicami. Tu je bilo očitno okolje, kjer so našli prijatelje s katerimi so lahko klepetali, metali karte, predvsem pa kadili neizmerne količine cigaret. Pa tudi hrana je bila okusna.

Nekateri, predvsem povratniki, so se mi zdeli zdravi, v primerjavi z mano polni energije, skratka nisem mogel ugotoviti čemu so tu. Očitno tudi niso šli čez zaprti oddelek, ampak imajo kot stalni gosti že aboniran odprti oddelek. Tudi zdravila so večinoma metali proč skozi okno ali v smeti.

Od vseh pacientov, ki sem jih imel takrat možnost spoznati, se mi je zdel še najtežji primer fant okrog petindvajsetih let. On pa je bil dejansko povsem zmeden, kljub temu, da je očitno dobival maksimalno količino zdravil in bil temu primemo paraliziran. Kljub vsemu je bil prepričan, da je Kristus in odrešenik. Najbolj zanimivo pri tem pa je bilo, da naj njegovo stanje ne bi bilo posledica bolezni marveč uživanja mamil.

Za zdravnico pa je bil najbolj zanimiv moški blizu petdesetih. Imel sem to čast, da je bil iz moje sobe. Običajno se je zadrževal v sobi in mirno poležaval na postelji. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da je invalidsko upokojen že skoraj deset let. Žena je bila v službi in dobil sem vtis, da se doma preprosto dolgočasi, drugače pa je bil zelo prijeten za pogovor. Enkrat na teden je izginil iz sobe in odšel na medicinsko fakulteto “predavat” študentom. Kar naj bi bilo na njemu tako posebnega, da morajo celo študentje zvedeti o tem je, da je bil že dalj časa v depresiji in imun na tablete.

V decembru leta 1999 so me iz bolnišnice odpustili z diagnozo akutna psihotična motnja prehodnega značaja (klasifikacijska oznaka F23).

V vsem tem času, kar sem bil na odprtem oddelku, sem se pogovarjal z zdravnico samo enkrat in enkrat z njenim namestnikom. Ostali pogovori so bili kot del skupinske obravnave, ki se je večinoma sprevrgla v diskusijo o tem, zakaj kdo ne sme za vikend domov. Skratka iz pogovorov z mano dejansko nihče ni mogel spoznati ne kdo sem jaz, ne kakšna je moja izkušnja, skratka nič.

Odhodu domov je prej ko ne najbolj botrovalo dejstvo, da so se bližali božični in novoletni prazniki in da so iz statističnih podatkov sklepali, da bo naval novih pacientov večji. Pacienti pa potrebujejo postelje. Božični in novoletni čas običajno v ljudeh, ki so osamljeni, sproži plaz negativnih misli, ki poženejo spiralo obupa in malodušja še hitreje v svoj ciklični, brezizhodni tek.

Po odpustu iz bolnišnice sem nekaj časa hodil v psihiatrični dispanzer in redno jemal predpisane tablete. Po nekajmesečni bolniški sem se februarja leta 2000 znova vrnil na delo, na začetku po štiri ure dnevno.

Šele takrat sem opazil kako zares uničujoče je vplivalo vse skupaj na mene. Ko sem bil doma sem večino časa prespal in nisem praktično počel ničesar razen jedel. Na delovnem mestu pa sem opazil da sem praktično paraliziran, brez volje in prejšnjih sposobnosti. Včasih sem bil v tako slabem stanju, da je predstavljal zame šok že zvok telefonskega aparata. Občasno sem se umaknil v kakšen skrit kotiček in hodil v krogu po sobi ter odšteval sekunde do odhoda domov.

Glede na to, da moje delovno mesto informatika zahteva veliko znanja in sposobnosti reševanja problemov sem se znašel pred dejstvom, da v takem stanju tega nikakor nisem sposoben početi. Bil sem tudi edini zadolžen za to področje za okrog 80 zaposlenih. Moja osnovna dejavnost pa reševanje problemov, dan za dnem, vedno nove težave.

Odločil sem se, da kot prvo preneham jemati zdravila in upal da se vsaj delno vrnem v prvotno stanje iz te brezvoljnosti in otopelosti. V bistvu možna izbira ni bila velika, ali izgubim službo ter glede na stanje v katerem sem zelo verjetno službe ne bom več dobil, ker preprosto si nisem znal predstavljati, da bi tak opravljal kakršnokoli intelektualno delo ali pa poizkušam s skrajnimi napori obdržati delovno mesto.

Stanje se je bistveno izboljšalo ko sem prenehal jemati tablete, čeprav je bilo še daleč od normalnega zdravega človeka. Tako močne tablete so pustile hudo razdejanje v možganih. Postal pa sem povsem drug človek kot pred to izkušnjo. Doma nisem razen v bližnjo trgovino šel nikamor več, spregovoril sem samo po par besed. Tudi stike z prejšnjimi prijatelji sem prekinil, oziroma se nisem več počutil enakega. Možgani so večino časa porabili za razmišljanje kako je vse to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče.

Čez nekaj mesecev pa so se začele dogajati reči, ki so meni nedoumljive in presegajo vse videno do tedaj.

V mislih sem se pričel pogovarjati z nekom, ki se je predstavil kot Bog.

Na nivoju lastne misli sem se pričel pogovarjati z Nekom. Skratka nek čuden notranji dialog, pogovor misli z mislijo, sebe s samim seboj.

Ta dialog je postajal vse močnejši, čeprav se natančno ne spominjam kako se je vse skupaj začelo.

Vse skupaj se je dogajalo spomladi in poleti leta 2000. Dan za dnem mi je ta notranji glas razlagal o tem kako ljudje malo vemo o sebi in kako življenja ne cenimo. Kloniramo živa bitja in umetno ustvarjamo nova kljub temu, da ne poznamo niti dela zakonitosti, ki urejajo življenje tega planeta. Zaradi računalniške napake se je z letom 2000 ponovno pričelo štetje od 00 (računalniški zapis letnice samo z dvema mestoma), tako kot se je z Kristusom pričelo štetje z ničlo in da se za Boga pričenja novo obdobje v razvoju človeka.

Dejal mi je, da moram zbrati dovolj podpisov, da se spremeni ustava tako, da bo na prvem mestu zapisano, da se ne sme umetno ustvarjati živih bitji (slučajno je bila takrat v javnosti polemika o umetnem oplojevanju in s tem v zvezi spremembe zakona) in na drugem mestu da se ne sme podaljševati življenje s pomočjo genoma, ki nam je odkrit in ga bomo lahko uporabili za izkoreninjenje dednih bolezni. Jasno mi je bilo, da se bom s tem samo osmešil, saj ljudje tega ne dojemajo tako. Morda bi me celo ponovno zaprli na psihiatrijo. Potem pa sem mu dejal, da bom sam to naredil, če On naredi nekaj drugega s čemer bi mi dejansko dokazal, da je zares Bog in ima temu primerno moč. Ker tega ni naredil sem mu dejal, da ne mislim zbirati nikakršnih podpisov (pa tudi stvari, ki so verjetno obsojene na poraz se ne lotevam).

Sprva sem bil še vedno prepričan, da gre za neko vrsto okvare v možganih, vendar pa mi je kasneje dokazal, da gre za višjo inteligenco, ki presega najbolj neverjetne predstave človekove domišljije.

V nadaljevanju bom opisal samo delček dogodkov, ki so za “normalnega” človeka zgolj izraz norosti, zame pa del igre, katere pomen še nisem uspel v celoti odkriti. Pomoči pri zdravnikih nisem več iskal, ker sem se zavedel, da tega kar se dogaja meni ni mogoče ne dojeti in ne razumeti zato pomoči tudi nisem več pričakoval. Samo stanje tudi ni bilo moteče, saj takega Sogovornika, ki ve toliko o življenju in ljudeh, še nisem imel. Poudarim naj tudi, da se je to stanje bistveno razlikovalo od “psihoze” saj takrat nadzora nad sabo nisem imel več in sem bil samo lutka, v tem stanju pa so inteligenca in vse ostale funkcije delovale povsem normalno in sem se vedno lahko sam odločil kaj bom storil. Skratka usodo sem imel še vedno nekako v svojih rokah.

Nekega dne sem sedel pred računalnikom v službi in mi moj Sogovornik v glavi pravi, da Sonce ni samo Zvezda kot si ljudje napačno predstavljamo ter naj pogledam na internet. V drugem poizkusu odtipkam spletni naslov, ki je imel v naslovu besedo Sonce (sonce.net) in ostrmim. Na tej spletni strani se naloži animacija, kjer črka S skače iz vode kot kakšen delfin in vsakič ko zadene površino in se potopi ustvari kroge, kot ko vržemo kamen v vodo in izpiše napis v naslednjem vrstnem redu:

– SLUČAJEV NI
– PRIŠEL SI NA PRAVO MESTO
– OB PRAVEM ČASU

V spodnjem delu ekrana pa piše: How feel you? Afraida are you?

Ta stran je bila celo v barvi ozadja ter tipu in barvi črk enaka spletni strani za katero sem bil zadolžen v službi.

Pokaži mi.

Potem mi je razlagal o tem, da so naključja samo plod neznanja. Za nekoga, ki bi vedel vse in poznal vse zakonitosti, naključji več ni.

V tistem obdobju je v moji sobi sedel študent, ki je vnašal neke osebne podatke v računalnik. Mojega Sogovornika v glavi sem vprašal, kaj je v tem Vesolju večno. In hip zatem me študent čez mizo pogleda in me vpraša ali obstaja občina z imenom “Materija” (v bistvu pa je šlo za kraj in se je nekdo zmotil ker je napisal da je tudi občina)?

Potem mi je dejal, da brez Njega ne deluje niti spomin. In res se nisem mogel več spomniti niti imen najožjih sodelavcev, tako da sem se na nekem sestanku prav osmešil ko nisem vedel imena neke sodelavke. Enostavno je bil sistem iskanja po spominu blokiran. Tavanje v prazno. Nisem se spomnil niti glavnega mesta sosedne države … Na srečo je to trajalo zgolj nekaj ur in se je potem spomin povrnil.

Nekega poletnega večera sem ležal v postelji in se pogovarjal s Sogovornikom v glavi. Reče mi: “Poglej kaj znam. Takole pa izgleda umiranje, če te nekdo zabode z nožem v srce.” Potem začutim ostro bolečino v prsih ter v naslednjem trenutku občutek podoben orgazmu. Potem reče: “Takole pa izgleda “”epileptični”” napad.” in v naslednjem trenutku se za kakšnih deset sekund pričnejo tresti noge in roke povsem nekontrolirano. Takega tresenja sam zavestno nisem sposoben sprožiti. V bistvu so se zelo hitro krčile mišice na rokah in nogah.

Naslednji dan mi reče, da lahko spijem samo kozarec vina na dan in nobenega drugega alkohola (sam nisem nikdar konzumiral alkohola več kot je običajno). Šel sem do hladilnika, vzel steklenico vina in najprej spil prvi kozarec. Okus je bil običajen. Potem pa sem natočil drugi kozarec (tipična človeška lastnost kljubovanja prepovedim). Takrat pa je imelo vino povsem drugačen okus, kot bi pil kakšno kislino, tako da sem moral izpirati usta z vodo.

Drugič mi na poti iz službe proti železniški postaji reče, da namerava končati z življenjem na Zemlji, če ne bom pomagal vsakemu, ki me bo prosil pomoči. Glede na dotedanje izkušnje in dokazano moč ne samo nad menoj ampak tudi očitno nad zavestjo drugih je bila to zame resnična grožnja. Na prehodu med Čopovo in Nazorjevo cesto v Ljubljani srečam beračico z otrokom, ki me prosi za drobiž. Dam ji 500 SIT, potem pa ona prične razlagat, da ima hudo bolno mamo v kliničnem centru in da nujno potrebuje denar za operacijo srca. Povabil sem jo na kavo. Razlaga mi, da je begunka in da mama v kliničnem centru čaka na operacijo srca ter da nima denarja. Odšel sem v banko, dvignil vsoto, ki za marsikoga predstavlja mnogo več kot letni zaslužek in ji izročil denar. Potem me še prosi, če ji dam telefonsko številko, da mi bo sporočila če je mama prestala operacijo.

Čez nekaj dni me pokliče na telefon in mi razlaga, da potrebuje še več denarja. Dejal sem ji, da dokler ne vidim mame v kliničnem centru ne dobi več denarja. Izmotavala se je da to ne morem, potem pa sem ji dejal naj mi pove vsaj naslov na katerem živi. Pove mi naslov in ker sem bil v službi sem lahko hitro preveril v računalniškem telefonskem imeniku kaj je na tem naslovu. Obnemim ko ugotovim, da je na tem naslovu prenočišče oziroma bistro in da se lastnik piše enako kot jaz. Takoj sem odložil slušalko. Ponovno neverjetno naključje.

Nekaj mesecev kasneje mi je Sogovornik v glavi dejal, naj grem na parkirišče v parku Zvezda, da mi bo nekaj pokazal. V oči me je zbodel črn starejši Marcedes. Iz njega je izstopil nek moški in še dve beračici. Ena od njiju je bila ta, ki je natvezila zgodbo o bolni mami. V bistvu pa je šlo za organizirano skupino, ki se načrtno ukvarja s prosjačenjem. Otročiček v naročju beračice je služil zgolj prepričljivejšemu nastopu.

Avgusta leta 2000 je bil filmski hit v kinodvoranah pri nas film Stigmata.

stigmata

Stigmata (1999)

Sogovornik v glavi me je prepričeval, da je ta film zgodba o meni in naj si ga grem ogledat. Takrat si tega nisem upal, kar pa je po svoje logično glede na vse dotedanje izkušnje.

Potem pa se je ponovno pričel vrtiljak naključij. Najprej me na poti iz službe, ko sem šel mimo plakata za ta film zadene ptičji iztrebek na ramo (ptičji iztrebki me ne zadevajo ravno pogosto, oziroma se ne spominjam da bi me kadarkoli prej). Naslednji dan sem sedel na vlaku in na poti v službo vlak prevozi postajo Notranje Gorice. Preprosto se na postaji ni ustavil in je šele čez nekaj sto metrov zavrl. Sprevodnik je prišel povedat, da so se pokvarile zavore na vlaku. Sam sem se vozil z vlakom v Ljubljano že od prvega razreda srednje šole torej skupaj že več kot petnajst let. Pa vendar nikdar pred tem ni vlak prevozil postajo, kjer ima sicer postanek.

Čez nekaj dni, mislim da je bila sobota sem dal prati belo perilo v pralni stroj. Ko je bil opran sem ga kot običajno obešal zunaj pred hišo na vrvi. Začudeno sem opazil, da so na perilu neki čudni rdeči madeži. Pogledal sem v dlan in opazil rdeča madeža na obeh dlaneh, kot neke vrste krvavitev. Sam nisem pred tem počel ničesar takega, da bi lahko nastali rani na dlaneh.

Film “Stigmata” sem si ogledal šele spomladi leta 2002. Govori o mladem dekletu iz New Yorka, po poklicu frizerka, ki ne verjame v Boga. Potem pa nenadoma prične krvaveti na mestih na telesu, kot je krvavel Kristus ko so ga pribili na križ (ta fenomen je v krščanskem svetu znan kot stigma, ko verna oseba prične krvaveti iz neznanega razloga). Neka neznana sila jo potem obsede.

Ko sem si ogledal ta film sem pričel raziskovat tudi zakaj je cerkev na Kureščku v krščanskih krogih očitno znana in nekaj posebnega. Slutil sem da obstaja še neka povezava, ki jo še nisem odkril. Iskalnik na internetu je hitro našel povezavo med stigmo in cerkvijo na Kureščku. Na neki strani je opisana zgodba o vidcu, ki je duhovnik in se mu prikazuje Marija na Kureščku (stran na internetu je bila mislim da povzetek nekega intervjuja za nemško revijo v kateri avtor tudi omeni, da je bil videc deležen stigem). Na podlagi njegovih videnj in nekakšnih prerokb koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih let je bila ta cerkvica tudi v celoti obnovljena.

V sklop naključij v zvezi s Kureščkom sodi tudi videnje vidca zgolj nekaj dni preden sem se sam pojavil na tem mestu leta 99 in je objavljeno na spletni strani cerkvice na internetu. Zanimivo je, da sem našel spletno stran prek spletnega iskalnika, ki na ključno besedo javi naslednji izpis:

Kraj Marijinih prikazovanj v Sloveniji od leta 1990 dalje – Kraljica miru je 10.2.1990 obljubila: “To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.”

Avgusta leta 2000 je strmoglavilo v Parizu letalo Concorde, najhitrejše letalo na svetu in se potopila jedrska podmornica Kursk. S sodelavko sva bila v popisni komisiji (sicer malce zapoznel popis) in sva hodila po sobah in popisovala pohištvo, računalnike in ostalo opremo. V eni izmed sob je v tistem trenutku zazvonil telefon in delavka v sobi dvigne slušalko ter prebledi. Po končanem pogovoru reče, da je Bog jezen na človeka. Meni se je vse skupaj zdelo čudno, ampak nisem spraševal naprej, ker bi se ostali verjetno čudili. Ta dogodek je potem dobil svoj pomen čez leto dni.

Jeseni leta 2000 sem Sogovorniku v glavi dejal, da tako ne morem več živeti, če me ne pusti pri miru. Posledica je bila, da je izginil za leto dni do septembra naslednjega leta.

Leto potem – 11. September 2001. Ta dan se je zame že začel čudno. V Ljubljani, zjutraj, na poti iz železniške postaje do službe sem srečeval celo vrsto ljudi, ki nekako ne sodijo v to okolje in jih normalno tudi ne videvam na cesti glavnega mesta. To so bili moški stari okrog šestdeset let, v oblekah, ki so bile sicer pred dvajset ali več leti v modi kot elegantne obleke, skoraj kot del takratne ikonografije. Take obleke danes ljudje na deželi privlečejo na plano iz zaprašenih omar če imajo kakšen opravek v glavnem mestu ali pa za k nedeljski maši.

Imel sem občutek, da ti ljudje oprezajo za mano in me opazujejo, ko jih mrko pogledam pa pospešijo korak in umaknejo pogled. Sam sem jih imel za vohune, ki so jih poslali na ulice da me spremljajo. Skratka ponovno že videna preganjavica.

Približno ob eni uri tega dne sva šla s sodelavcem na pivo v lokal. Že na poti od službe do lokala opazim nenavaden prizor. Poleg lokala s hitro prehrano sedita na klopci mlajši fantek, ki je držal v roki balon ter njegova mama. Poleg njiju pa je sedel nek moški, z že znanim zlobnim izrazom na obrazu, ki je fantku z iglo predrl balon, tako da je ta počil. Svoj zloben pogled pa je z vso ostrino usmeril vame. V lokalu se z sodelavcem usedeva za točilni pult in naročiva vsak svoje pivo. Takrat pa opazim nekega čudnega moškega za točilnim pultom, ki sedi sam in naju skrivaj opazuje. Že takoj prvi požirek piva je imel čuden okus, zelo drugačen od običajnega. Prepričan sem bil, da je moški za točilnim pultom naročil natakarici, da vsuje nekakšen strup v pivo. Sodelavca sem opozoril, da je pivo čudnega okusa in verjetno zastrupljeno ter da naj ga ne pije.

Najprej me je nekako čudno gledal in ni verjel. Kljub mojim opozorilom je spil cel kozarec piva in celo hotel naročiti novega. Komaj sem mu to preprečil in ga prepričal da se vrneva v službo.

Potem pa mu je postalo zelo slabo in čutil je nekakšne krče in bolečino v želodcu. Za kakšne pol ure se je zaprl na stranišče. Ko se je vrnil se mi je zahvaljeval, češ da sem mu rešil življenje.

Približno ob 15 uri je prišla k nama v sobo sodelavka. V bistvu brez pravega razloga, kar tako na klepet. Ko jo tako postrani opazujem čez mizo opazim, da ima okrog vratu verižico z obeskom križa, oziroma razpela (pa tudi besedo križ ima v priimku). Vprašam jo, če veruje v Boga? Pravi da da, sam pa ji odvrnem, da v bistvu ne vem kakšna je vloga Boga v tem svetu?

Popoldan doma prižgem televizijo in ravno tedaj poteka prenos iz New Yorka, kjer prikazujejo neverjetne posnetke, kako se potniški letali zabijeta v nebotičnika – dvojčka WTC. Apokalipsa zdaj.

NO_CLONES

One day it was the same time all over the world.

Dan je bil ravno pravi, da sem imel občutek kot da se mi ponovno meša. Prizori na televiziji so bili naravnost neverjetni, prizori, ki presegajo vso videno filmsko domišljijo. Ker videnega nisem mogel verjeti sem šel vprašat očeta če tudi on vidi enako? Čudno me je pogledal in dejal da je vse to res in da gre verjetno za napad teroristov.

Naslednji dan ali morda čez nekaj dni, ko je preganjavica minila, pa se ponovno vrne glas s katerim sem se pogovarjal in je izginil za skoraj leto dni. Pravi mi, da naj grem vprašat sodelavko, ki mi je prejšnje leto dejala, da je Bog jezen na ljudi, kaj ji je tista oseba takrat zares dejala po telefonu.

Naslednji dan sodelavko prosim, da se naj poizkuša natančno spomniti, kaj ji je takrat rekel po telefonu. Odvrne mi, da se klica zelo dobro spomni in da je zaradi narave svojega dela že večkrat imela opravka z malce “motenimi osebami”. Kličoči ji je pred letom dni po telefonu dejal, da je Bog, da vse to sam počne, sam financira in tudi sproti vse izrezuje iz časopisov.

Ta namig, ki večini ne pomeni ničesar oziroma kaže zgolj na norost kličočega je bil zame znamenje, oziroma izhodišče za ponovno reševanje uganke. Vedel sem, da je bil ta klic dejansko takrat namenjen meni. Doma sem začel pregledovati časopise, ki sem jih imel zložene ob postelji. Prvo mi pride pod roko priloga nekega dnevnega časopisa z dne 28.08.2001 (kar je natanko štirinajst dni pred enajstim septembrom). Ta priloga je namenjena ženski populaciji in jo običajno niti ne prelistam. Tokrat sem naredil izjemo. Na eni strani zagledam napis: “KAJ SE BO ZGODILO ENAJSTEGA SEPTEMBRA LETOS”. Sam predvidevam, da je bila stran v bistvu oglas za nekaj, kar nisem raziskoval. Izkazalo pa se je kot napoved dogodka, ki je zaznamoval začetek novega tisočletja.

napoved

Napoved 28.08.2001 (priloga Ona)

Naslednjih mesec dni se je ponovno nadaljeval dialog s Sogovornikom v glavi. Razlagal mi je o dvoličnosti človeka. Ob napadu na dvojčka WTC je umrlo v hipu nekaj tisoč ljudi. O tem so poročali vsi. V istem trenutku je toliko otrok umrlo po svetu zaradi lakote in pomanjkanja, ki je posledica naše brezbrižnosti in pohlepa. Pa vendar ti otroci le redko zaidejo med dnevne novice in so ljudje kot mi.

Nekega dne sem v videoteki srečal dekle na invalidskem vozičku, ki sem jo spoznal zgolj bežno na neki zabavi mojega prijatelja pred desetimi leti in smo potem skupaj preživeli dan. Videl sem da me je tudi ona prepoznala, vendar ker se nisem hotel pogovarjati sem se naredil da je ne poznam in odšel mimo nje. Z mestnim avtobusom sem se odpeljal v center in odšel v neko knjigarno. Ob izhodu mi prodajalka reče “Kako hitro ljudje pozabljajo?”. Sam sem jo čudno pogledal in vprašal zakaj mi je to rekla. Dejala je, da je neka gospa pred nekaj minutami pozabila svoj dežnik.

V ta sklop nekakšnih prilik sta spadala še dva zanimiva dogodka:

Poleti sem šel večkrat na bazen plavat. Ko sem se naslanjal na rob bazena priplavata mimo mene dve starejši gospe in ena reče drugi “Kako je danes svinjska voda”. Sam pa sem se čudil kje vidita svinjarijo, ker voda je bil za moje pojmovanje čudovita za plavanje. Res pa je, da je v vodi plaval kakšen utopljen mrčes. Sam sem si pri sebi mislil “no ja, upam da se ni katera od vaju polulala v vodo”.

Drug dogodek pa je imel dva dela.

Ko sem kolesaril v okolici domačega kraja mi je Sogovornik dejal kam naj grem, da mi bo nekaj pokazal. S kolesom sem se odpeljal v nek odročen kraj in zagledal mlad par, ki se mečka v travi. Odpeljal sem se stran in takrat nisem razumel kakšen pomen naj ima to. Potem pa mi čez približno leto dni reče, da naj grem pogledat na to mesto še enkrat. Radovednost mi ni dala miru in sem šel res še enkrat tja. Na tistem mestu sem zagledal smetišče, kjer so bile odvržene vse mogoče reči od avtomobilskih gum do pralnih strojev. Razumel sem pomen sporočila. Vsak človek spočet v razvitem svetu pušča za sabo ogromne količine smeti, ki kazijo rajsko podobo planeta Zemlja.

Mesec dni po napadu na WTC sem končal z “doktorsko disertacijo”, katere rezultat je sledečih deset točk (kot odgovor na moje razmišljanje, da je Deset Božjih Zapovedi za današnji čas zastarelih):

Spoznaj očeta in mater, da boš spoznal sebe.
Ne veruj v Boga, ampak mu zaupaj.
Varčuj z energijo.
Pusti otrokom svobodo.
Živi z naravo.
Skrbi za čistočo sebe in okolja.
Uživaj življenje, kot da je eno samo.
Poslušaj svojo vest.
Skrbi za osebni razvoj.
Ne išči nebes po smrti.

Ko sem jo natisnil na tiskalnik mi je dejal, da naj pogledam na papir. Vodoravne črte, ki so bile posledica okvare tiskalnika so bile natančno na mestih kjer “logično” razmejujejo teh deset točk od ostalega besedila. Dejal mi je, da včasih tudi napake imajo svoj pomen in jih ljudje, ki živimo le trenutek, ne razumemo (to stran sem kasneje raztrgal).

Naslednji dogodek pa je po mojem izboru v celotnem nizu neverjetnih naključij še najbolj neverjeten in je bil prelomnica, ko sem doumel, da je v ozadju dejansko nedoumljiva moč. V moji sobi mi je dejal, da imam jaz celo na vratih garderobne omare Boga. Pogled mi je usmeril direktno v nekakšne oči, ki so jih tvorile grče lesa. Povsem razločno je videti tudi nos in usta, ki se nadaljujejo v nekakšne sramne ustnice in končajo z nekakšnim gorečim srcem. Glava podobe pa je neverjetno spominjala na obrise dima, ki jih je ujel fotograf v goreči stolpnici WTC Čeprav je ta omara v sobi več kot 10 let te “slike” nisem nikdar videl, danes jo vsak dan pogledam in se čudim kako je to mogoče (spoznal sem, da mi je s tem želel povedati, da Boga ne vidimo, čeprav z njim na nek način živimo vsak dan, če nam ne usmeri oči Vanj).

bog_omara_1

V tistem obdobju sem doživel tudi halucinacijo, katere pomena nisem ugotovil.

Zvečer sem sedel pred televizorjem in gledal neko oddajo. Potem sem zaslišal v zraku zvok letalskega motorja, kar je dokaj običajno ob preletu potniških letal. Potem pa je naenkrat slika na televiziji preklopila in gledal sem v bistvu prenos iz pilotske kabine potniškega letala. Ker je bil večer in zunaj tema so se razločno videli vsi inštrumenti, ki so bili osvetljeni. Prav tako so se videle luči mesta. Skratka prizor povsem ustreza pogledu iz potniške kabine, v daljavi sem razločno videl osvetljeno Ljubljano s kačo luči na obvoznici. Sam prizor je sicer trajal kakšnih 20 sekund in potem se je slika vrnila na prejšnjo oddajo.

Pred novim letom 2002 sem dobil občutek, kot da moj Sogovornik želi, da se vrnem nazaj v običajne kolesnice življenja in da bi ponovno pričel hoditi na izlete, se zabavati … Spodbujal me je da sem kolesaril, plaval, načrtoval življenje itd. Za novo leto 2002 sem se ga napil do mrtvega. Drugič v življenju. Od takrat naprej se ni več oglasil, s tem pa tudi naključji ni bilo več.

Šele ko sem poizkušal prigode, ki so obsegale obdobje dveh let spraviti na papir sem doumel, kako nedoumljiva je celotna zgodba in kako težko je vse skupaj opisati. Želel pa sem jo spraviti na papir, ker sem opazil kako čas briše spomin. Če bi mi to zgodbo pred nekaj leti pripovedoval nekdo drug, bi ga verjetno pospremil v psihiatrično ordinacijo. Zelo dobro se zavedam, da tega preprosto ni mogoče verjeti in ne delam si utvar, da bo kdo to verjel. Sam sem čedalje bolj prepričan da je temu namerno tako.

Tolaži pa me dejstvo, da so pred tisoč in več leti ljudje mislili, da je Zemlja ploskev v središču Vesolja in da Sonce kroži okrog Zemlje. Če bi takrat nekdo prišel z idejo, da je Zemlja krogla, ki kroži okoli Sonca in da je v tem Vesolju bilijone Zvezd kot je naše Sonce, bi ga zažgali na grmadi ali vsaj proglasili za norega. Danes, ko poznamo za delček več o Vesolju se takim idejam naših predhodnikov zgolj nasmihamo. Pa vendar je morala človeška zavest, da lahko dojame razsežnosti prostora v katerem se nahajamo, prehoditi dolgo pot.

Sam sem zelo zelo veliko razmišljal o obstoju Boga. Z običajnim analitičnim razmišljanjem o dobrem in slabem sem prišel do zaključka da (dobrega) Boga ni.

Če bi vedeli, da zares obstaja Bog, ki je ustvaril življenje na tem planetu ali ga ne bi obtožili, da zaletava letala v nebotičnike, da nam zaslepi pogled na avtocesti, da iz neznanega razloga zavijemo na nasprotni vozni pas in končamo življenje na vetrobranskem steklu, da ustvarja pohabljene otroke in tako dalje brez konca. Same obtožbe.

Kako verjeti religijam o Njegovi neskončni dobroti in milosti na eni strani in neskončni moči na drugi. Zakaj potem vsak trenutek na Zemlji umre nekje otrok od lakote, na drugi strani pa v istem času nekje drugje mečemo na tone hrane stran?

Sam sem ga nekoč vprašal, zakaj ni prisilil Hitlerja, da stori samomor in tako reši milijone človeških življenj, če ima zares tako moč, kot jo je pokazal meni. Odgovora nisem dobil. Je pa bil čez kakšen teden na televiziji na sporedu nek film (preklopil sem na ta kanal zgolj za hip), kjer je nek moški s črno masko čez oči v spovednici dejal “sedaj me je ta tip obtožil še da sem ustvaril Hitlerja”.

Skoraj dve leti po odpustu iz psihiatrične bolnišnice so se mi pojavljali občasno zjutraj, ko sem se zbudil, naključni trzaji v nogah. Občasno se je hkrati s tem pojavil tudi nek čuden občutek v možganih, ki pa ga ne znam niti opisati. Ta občutek je trajal zgolj nekaj sekund po prehodu iz spanca v zavestno stanje in je pozneje izginil. Predvidevam, da so bile to posledice učinkovanja zdravil in so sedaj možgani tudi to napako uspešno popravili.

Sam lahko rečem, da je bilo najhuje od vsega stanje, ki je običajno trajalo po več mesecev in se pojavilo vedno, ko je izginil notranji Sogovornik (resnici na ljubo sem ga sam pregnal ali pa so mi zdravila omrtvičila možgane). To stanje bi lahko definiral kot depresijo, saj je takrat povsem izpadla volja do življenja, ustvarjanja, druženja itd. Enostavno so mi postala vsa opravila povsem odveč in mi tudi niso nič več predstavljala nobenega zadovoljstva. Na zunaj se je to kazalo tako, da sem ves čas (govorim o mesecih in ne dneh) ko nisem bil v službi enostavno prespal oziroma preležal, brez da bi odgrnil zavese z oken. Na zunaj je zadeva izgledala kot kronična utrujenost in pomanjkanje energije, vendar se zavedam, da je šlo v tem primeru za nekakšno zmanjšano aktivnost v možganih. Hkrati so se pojavile tudi težave z pomnjenjem, zelo težko sem tvoril stavke. Posledica tega je bila, da sem se prenehal družiti, če pa sem se, sem bil raje tiho.

V službi sem sicer s skrajnimi napori nekako preživel to obdobje, bolj ko ne zaradi inercije in ker so me ostali pustili pri miru. Domači so se na to nekako navadili. To stanje so si pač razlagali s tem, da opravljam težko službo in sem pač zato ves čas utrujen. Sam jim pravo resnico nisem mogel povedati, ker enostavno ne bi razumeli.

V službi sem si pridobil status nekakšnega psihopata, ki je verjetno nevaren in na skrivaj pripravlja seznam ljudi, ki jih bo postrelil. Žalostna resnica pa je ta, da nisem niti sposoben pobiti mrčesa, ki leta po stanovanju in ga poizkušam nepoškodovanega izpustiti na prostost.

Sam menim, da je psihiatrija danes bolj podobna čarovništvu izpred nekaj stoletji kot pa resni znanstveni panogi. Razlog da je temu tako tiči v dejstvu, da so možgani in z njimi povezana zavest v primerjavi z ostalimi deli človeškega telesa nedoumljivo kompleksen sistem. Če jih primerjamo z računalniki (primerjava je sicer brezpredmetna in morda zgolj parodija), potem mi danes znamo približno locirati kje se nahaja posamezni sklop in kako se porežejo vezi po katerih se prenašajo podatki in nič več. Kje je šele sistem ki nam pričara sanje, ki nam sproža občutke topline, ko se nam nasmehne dojenček ali nas nekdo poboža po obrazu, ki nam preslika svet materije v svet zavesti. Verjetno nekatere okvare, ki nastanejo na ravni zavesti ne bomo mogli nikdar odpraviti sami. Tu je potrebno zaupanje v znanje in sposobnosti Stvarnika. Garancija, ki jo imamo, je več milijard let izkušenj in razvoja.

V psihiatrični bolnišnici sem se večkrat vprašal: “Pa kaj ti ljudje v belem sploh počnejo?” Kot vrhunsko znanost prodajajo neko mešanje različnih tablet, ki večina njih zgolj ustavlja delovanje možganov na tak ali drugačen način.

Koliko ljudi po svetu je uničenih zaradi predoziranja z zdravili, ki je posledica nemoči psihiatrije?

Kritiko zasluži tudi praksa v psihiatričnih bolnišnicah. Sam lahko pišem seveda samo o tem, kar sem doživel v praksi.

Če sem pravilno doumel, imajo izhodi domov za vikend v bistvu namen, da zdravniki dobijo povratno informacijo kako se bolnik obnaša po “medikamentni terapiji” doma v drugem, njemu domačem okolju. Zelo močna “zdravila”, ki se jih uporablja v sedanji psihiatriji za resetiranje možganov imajo očitno zapoznel učinek in se lahko prave posledice uživanja teh sredstev pokažejo šele čez nekaj tednov. Kako naj starši, ali kdorkoli drug, ki se znajde z takim bolnikom ve, da gre v bistvu za časovno bombo in da je tak človek praktično na pragu samomora?

Glede na mojo izkušnjo bi dejal, da se glede tega dejansko nihče ne beli glave in je tak način sprejet kot splošna praksa. Ali ne bi bilo nujno potrebno, preden se pacienta spusti domov razložiti svojcem ali drugim spremljevalcem kakšni so lahko odzivi, kako ukrepati v primeru poslabšanja stanja? Tak bolnik tudi doma potrebuje nekoga, ki ga neprestano spremlja in ne sme biti niti za trenutek sam. Če bolniku v takem stanju po spletu okoliščin uspe samomor se za to tako ali tako okrivi duševna motnja oziroma bolezen in nihče več ne vrta naprej.

Drugo prav tako pomembno vprašanje pa je, na kakšen način se odmerjajo doze zdravil na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice?

Ugotovljeno je, da ta zdravila lahko uničujejo neuroreceptorje v možganih in na ta način trajno poškodujejo možgane. Testi, ki so delani običajno na podganah ne morejo biti relevantni, da se lahko ocenjuje učinek na ljudeh. Ali je kdo sploh preštel število nevronov podgane in človeka? Kakšna je “genetska razdalja” med podgano in človekom? Očitno zelo majhna. V primeru zdravljenja s takimi zdravili, ki so v bistvu neke vrste blaga “amputacija” možganov je še kako pomembna količina “zdravila”. Moje laično mnenje je, da bi bilo vedno potrebno strmeti za tem, da se psihotičnega pacienta vrne v normalno stanje s čim manjšo možno dozo zdravil (če seveda ne gre z najbolj učinkovito metodo – čas), pa tudi za ceno dolgotrajnejšega zdravljenja, ker so kasnejše posledice mnogo blažje. Proizvesti invalida, ki se po odpustu invalidsko upokoji je mnogo dražje kot pa nekajmesečno postopno zdravljenje v kontroliranem okolju.

Zaradi omejenih prostorskih in tudi človeških kapacitet je cilj zaprtega oddelka zgolj čim prejšnja vrnitev pacienta v stanje, ko se ga lahko preseli na odprti oddelek, ne glede na ceno trajne poškodbe možganov zaradi predoziranja. Pacienti se ponavadi potem znajdejo v začaranem krogu, ko se več ne ve kakšni so bolezenski znaki primarne bolezni in kaj so stranski učinki zdravil.

Mnogo primerov bolezni, ki jih danes zdravi psihiatrija in polnijo bolnišnice in ambulante, dejansko sploh tja ne sodijo ali pa se bi jim bilo moč v celoti izogniti. Vedeti je potrebno zelo podrobno kako deluje človekova zavest in ustvariti pogoje v družbi, da posameznikova zavest ostane v ravnovesju. Žal današnji način življenja in nedoumljiv pohlep po materialnih dobrinah, ki ljudi potiska v stanje, ki ga je najlažje opisati s prizori iz filma Kocka (The Cube), kjer zaradi depresivnega okolja raste nezaupanje med ljudmi in strah pred življenjem, ki mnoge pahne čez prag tolerance, ki ga ima človekova zavest. Mnogokrat sodoben človek 21 stoletja dejansko nima veliko izbire, ker smo sami ustvarili tak sistem. Potisnjeni smo v tok vrtincev in hudournikov, voda je mrzla, pa vendar plavamo s tokom.

Sedaj ko zaključujem ta tekst se iztekajo poslednji dnevi leta 2002. Na Božični dan je neka sekta objavila, da naj bi prvič v zgodovini civilizacije uspešno klonirali človeka, deklici so dali ime Eva. Eva pa ima tu tudi simbolni pomen. Mar ni v knjigi razodetja Eva utrgala iz drevesa spoznanja jabolko, ki ji ga je ponudila kača in je bil zato človek pregnan iz raja? Ali smo s tem kar počnemo dejansko stegnili roko in vzeli tudi od drevesa življenja in tako utrgali Bogu še zadnjo skrivnost, ki nam jo je prihranil za konec?

Jaz upam da ne. Sam sem bil v času dialoga večkrat postavljen v situacijo, ko me je prepričeval, da sem ravno jaz tisti, ki lahko rešim svet. Hitro mi je postalo jasno, da pri taki moči, kot jo ima Bog, posameznik sveta ne more reševati, največ kar lahko naredi je, da reši sebe.

Vsa revolucionarna odkritja, ki jih je bila deležna civilizacija imajo pomen in so del mozaika, ki ga postopoma sestavljamo. Žal pa je tako, da mora človek vedno okusiti tudi negativne plati odkritji – spomnimo se samo odkritja moči jedrske energije in eksplozij atomskih bomb na Japonskem ob koncu druge svetovne vojne. To je podobno, kot ko majhen otrok prime za vročo ploščo štedilnika in spozna da speče. Pa vendar ko odraste vsak dan skuha kosilo na tej isti vroči plošči.

Enaka usoda čaka tudi igranje z genetiko in kloniranjem. Vprašanje je samo, kakšno ceno bomo morali tokrat plačati, da spoznamo, kako vroča je ta plošča.

Sam sedaj vem, da življenje na Zemlji ima Stvarnika, katerega dejanska moč presega naše sposobnosti predstave. Bog na življenje posameznika ne vpliva neposredno – vsak se sam odloči za pota, ki jih bo ubral v življenju in tako riše svojo sliko. Barvna paleta je pestra. Za lažjo odločitev ima v sebi vgrajen dar, ki se mu reče vest in sposobnost ločevanja dobrega od zla, ljubezni od sovraštva.

Kako odigramo to igro življenja pa je odvisno od nas samih.


Originalni naslov tega teksta je bil OPUS DEI – THE GOD’s WAY. Ampak ker že obstaja organizacija Rimskokatoliške cerkve z imenom Opus Dei, sem naslov spremenil in sedaj nosi naslov po posebnem učinku (special effect), poznanem v krščanskih krogih.

Leta 2002, ko je nastal ta tekst, je Britanski pevec Robbie Williams izdal pesem Feel. Pesem je postala velik svetovni hit in uspešnica. Za večino je bila to samo še ena pesem, zame pa še eno dokazovanje, kako deluje “kolektivna zavest” in od kje prihaja navdih.

FEEL (pesem iz leta 2002)

Come and hold my hand
I wanna contact the living
Not sure I understand
This role I’ve been given
I sit and talk to God
And he just laughs at my plans
My head speaks a language
I don’t understand…



OPOMBA dodana leta 2018:

Verjamem, da bodo nekateri izmed redkih tistih, ki bodo uspeli tole prebrati do konca, čutili potrebo, da se iz tega norčujejo. Seveda lahko in to ima vsak pravico. Vprašanje pa, če je na tem mestu norčevanje res smiselno? Morda tisto, kar ne razumemo samo pomeni, da pač ni (še) mišljeno za nas ali pa gre za neumnost, ki nas ne zanima. Recimo moje tako področje je postavljanje vejic v stavkih. Pa seveda ne trdim, da so vejice neumnost, samo meni pač to ne leži.

Sam moram reči da sem potreboval dolgih 18 let, da sem prišel do dokončnega spoznanja, da imam opravka z nečim ali nekom, ki ima tako moč, da lahko vpliva na zavest kogarkoli izmed nas. Pa ne samo posameznika, ampak dobesedno kogarkoli. Torej tudi skupine ljudi (podobno kot agenti v filmu Matrica – The Matrix). Sam sem videl številne demonstracije te moči in dokler tega ne vidiš v živo gre preprosto za norost. Lastne misli, sinhronizirane z resničnostjo, kot bi živel v kakšnem sci-fi filmu (pojavu se reče sinhronost).

Kakor sem poslušal razlago je naša Zvezda, torej Sonce, dejansko naš strežnik zavesti, kjer se med drugim porajajo tudi vse naše misli. Procesiranje resničnosti, zavedanje sebe in okolice ter misli ne nastajajo v naših možganih, ampak v nekakšnem etru (mogoče bi moral biti E velik), katerega del smo, možgani pa so vmesnik med tem Etrom in našim fizičnim telesom, ki služi kot nekakšen avatar. In podobno kot riba ne ve, kaj je voda, v kateri živi, tudi mi očitno zaenkrat še nimamo sposobnosti dojemanja in razumevanja tega Etra, saj za to ne obstajajo senzorji ali fizikalne enačbe.

Računalniško gledano je temu še najbližja razlaga pojem virtualizacije, kjer obstaja en zelo zmogljiv strežnik, na katerem potem teče veliko manjših strežnikov, ki si delijo resurse tega super strežnika. Trenutno Sonce zagotavlja zavest sedem in pol milijardam ljudem, plus še vsem ostalim, ki imajo sposobnost zavedati se sebe in niso samo nekakšni biološki roboti. Brez tega Etra zavedanja sebe ni možno. Razlika med Biti in “Biti in se tega tudi zavedati” je kvantni preskok! In v Vesolju imajo samo nekateri to moč in sposobnost, da lahko občutek “biti živ” delijo naprej. Če bi bila za to dovolj samo materija, bi se dalo občutek “biti živ” umetno sintetizirati s pravilno kombinacijo atomov in molekul.

Sonce je ena izmed stotin milijard Zvezd te Galaksije, Galaksij je pa spet na stotine milijard.

In tako človek (konkretno jaz), ki ga je Zvezda prepričala, da je edino živo bitje, ki se je sposobno zavedati tega Vesolja, nekega lepega dne spozna, da je vprašanje že to, ali je sploh samostojna entiteta in ne del nečesa bistveno večjega.

Nečesa nepredstavljivega.

Ampak naša Zvezda je kljub vsemu nekaj posebnega, saj nam omogoča magijo, ki ji rečemo Življenje.

Kako dejansko izgleda to očitno zelo živo Vesolje si zanesljivo ne moremo na tej stopnji razvoja niti predstavljati. Verjetno se bo nekoč izkazalo, da je naprednih Civilizacij, kot je naša (vejica!) samo v tem Vesolju bistveno več, kot pa je vseh ljudi trenutno na Zemlji! Kar je po svoje razumljivo, saj če bi obstajali v tem Vesolju res zgolj mi, bi bila to nedoumljiva potrata prostora. Praktično popolna definicija norosti.

Slovenska medicina pa…Bog pomagaj! Samo to lahko rečem. Niti enkrat ni nihče preveril kako sem, ali morda potrebujem pomoč po strokovnem (rutinskem) posegu leta 1999…Nič! Kaj nas briga. Mi smo svoje naredili “po najboljših močeh” (best effort). Za spomin pa mi je od takrat ostalo stalno šumenje v glavi, kar so očitno povzročila zelo močna “zdravila” za onemogočanje delovanja možganov.

V nekem trenutku sem ugotovil, da sem na planetu, na katerem živi prek sedem milijard ljudi dejansko čisto sam. Bizarno, ampak tako pač je.

In kako si lahko človek z vsem tem pomaga?

Morda tako, da se nauči aktivno upravljati lastne misli in ne dopusti, da čisto vsaka misel tudi zaživi. Misli, ki povzročijo dejanja, ki nekomu drugemu povzročajo bolečino in trpljenje so slabe in jih je potrebno zatreti v kali. Zlasti pa morajo na to paziti tisti, ki se čutijo sposobne voditi narode in države in ki imajo veliko moč, ker kaj hitro lahko pristanejo v šolskih učbenikih zgodovine na strani negativcev.

Morda tako, da se ne prepusti negativnim mislim in malodušju, ki vodi v spiralo obupa in občutka brezizhodnosti. Narava je vedno pri roki in omogoča umik od ponorelega sveta, ki je pozabil zavirati.

Morda tako, da človek najprej prouči in spozna sebe ter svoje lastnosti, vzame A4 list papirja in se opiše, nakar pridobljeno znanje izkoristi sebi v prid.

Morda tako, da skrbi za svoj avatar, torej fizično telo in se ne predaja razvadam in skušnjavam, ki uničujejo zdravje in lastno samopodobo.

Morda tako, da prestopi na stran dobrega in aktivno igra za ekipo, ki na dolgi rok vedno zmaguje, čeprav se na trenutke zdi, kot da nima nobenih možnosti.

Morda tako, da aktivno živi Božje moralne nauke in zapovedi.

In še precej tega…

Pa nima smisla preveč gledati v Sonce, saj v svetu materije je to samo ogromna žareča krogla in vir energije, ki nas vsako jutro vrže pokonci in začne nov dan v zgodovini planeta Zemlja. V drugih dimenzijah, kjer ni prostora in ni omejitev svetlobne hitrosti pa…

Kdo bi vedel… Kdo bi vedel…

Mi je pa ob vsem tem smešno, kako ljudje pravimo zvezde (pisano z malo jasno) raznim junakom resničnih šovov, estradnikom, hollywoodskim igralcem, športnikom itd. Očitno ima tista prava (in seveda edina daleč naokoli) Zvezda tak nenavaden smisel za humor. Ampak dobro, dokler njega oziroma njo to ne moti tudi mene ne (v slovenskem jeziku je Sonce sicer srednjega spola – očitno zaradi nevtralnosti do obeh ostalih spolov, da ne bo zamere).

Posvečeno generaciji, ki je izvedla kvantni preskok v tretje tisočletje po Kristusu.

Od tu naprej bo lažje. Potrebno je spoštovati doseženo in spreminjati Svet na bolje. Če je cilj plemenit, bo na naši strani mogočna sila, ki je ustvarila življenje na tem svetem planetu! To je garancija, da ne more spodleteti…

Objavljeno 17.04. A.D. 2020