Prihodnost domačega računalništva

Verjetno se je večina, ki se ukvarja poklicno z računalništvom, kdaj zalotila pri sanjarjenju, da bi se znašla v postelji skupaj z večimi starejšimi ženskami?

Ne, ne to packi, mislil sem pri sanjarjenju, v kakšno smer bo šel razvoj? Kakšne računalnike bomo imeli čez deset, petdeset let? Bo internet kot tak še obstajal, ali se bo razdelil na več ločenih internetov, ki si bodo konkurirali med seboj? Ali bomo še uporabljali miške in tipkovnice, ali pa bomo imeli že kakšne naprednejše vmesnike? Ali bodo zasloni čedalje večji in tanjši, ali pa bodo miniaturizirani in integrirani v kakšna očala nove generacije.

Po mojem mnenju je ena izmed resnih možnosti ta, da se preprosto znebimo osebnih računalnikov, kot jih poznamo danes. Tehnologijo odpeljemo v Tehnični muzej v Bistri in kakšen primerek še v računalniški muzej, v kletne prostore na Kersnikovo, kjer domuje Kiberpipa. Bilo je lepo, dokler je trajalo, izkazalo pa se je kot neučinkovito, energetsko potratno in predvsem zaradi hitrega razvoja in napredka tehnologije za povprečnega uporabnika predrago ter prezahtevno za vzdrževanje.

Velika podjetja v zadnjih nekaj letih že v velikem številu opuščajo staro filozofijo, kjer se je za vsako malenkost kupovalo nov strežnik in so se omare s strežniki nenadzorovano množile. Odkrili so virtualizacijo, tehnologijo, kjer na enem zmogljivem strežniku lahko poganjaš več povsem neodvisnih programskih strežnikov, ki si strojne resurse delijo. Na ta način se doseže, da je izraba drage strojne opreme bistveno učinkovitejša, saj se tako obremenitev posameznih virtualnih strežnikov inteligentno porazdeli, kar pri navadnih strežnikih ne drži.

Sedaj pa si predstavljajmo večjega ponudnika dostopa do interneta, kot sta recimo pri nas Siol ali T-2, ki se odloči, da bo takšno tehnologijo ponudil tudi običajnim uporabnikom. Ponudnik kupi zmogljiv strežniški sistem in diskovna polja, končni uporabnik doma, ki se prek njega priklopi v internet pa ima možnost, da dobi na takem centralnem “superračunalniku” svoj domači virtualni računalnik. Odloči se za paket glede na potrebe, ali ga potrebuje za igranje, za otroke ali recimo za poslovno uporabo in glede na to dobi ustrezno računalniško moč in prostor na disku. Tehniki ponudnika pridejo k stranki na dom, mu priklopijo ustrezno komunikacijsko opremo, prek katere se prenašajo ukazi tipkovnice in miške, zaslonske slike in še kakšnih dodatnih vmesnikov, ki jih potrebuje uporabnik. Recimo USB za tiskalnike, DVD enote in še kaj. Nobene dodatne škatle z visokotehnološko kramo, težav z nadgradnjami, nekompatibilnostjo, nastavitvami, odvečnimi kabli, pokvarjenimi napajalniki in ventilatorji.


vir: media.techeblog.com

Ko resursi pri ponudniku ne pokrivajo več potreb naročnikov, ponudnik preprosto sistem nadgradi in je problem rešen, predvsem pa za končnega uporabnika transparenten.

Jaz kot končni uporabnik potem lahko na tak virtualni računalnik naložim operacijski sistem ter programe po želji, če tega ne znam, pa zame lahko to nenazadnje lahko naredi tudi ponudnik sam ali nekdo tretji. Z varnostnimi kopijami podatkov se ne obremenjujem, ker je to problem tehnikov na strani ponudnika, ki skrbijo za to, da moj virtualni računalnik in vse ostalo kar sodi zraven deluje brezhibno 24 ur na dan. Za vse to pa plačam neko razumno mesečno naročnino, za katero vem, da me stane na daljši rok bistveno manj, kot če bi imel pravi računalnik pri sebi doma in bo čez nekaj let vreden zanemarljiv drobiž.

Od iznajdljivosti ponudnika je potem samo odvisno, kakšne vse pakete ponudi na trgu. Recimo družinski paket lahko vsebuje dva običajna poslovna računalnika za ata in mamo, manjši otroški računalnik za učenje in kakšno igrico ter še za babico nekaj preprostega, z ikonami 300×300 pikslov na virtualnem namizju. Če sta starša računalniška analfabeta in ju je za povrh še strah vseprisotne pornografije in razvrata na internetu, lahko samo na servisni strani ponudnika odklikata, da želita vklopiti zaščito na otroškem in babičinem računalniku in že sta najstnik in babica zavarovana pred pohujšanjem v dolini Internetni.

Ker seveda vsi naročniki ne uporabljajo svojega računalnika hkrati in enako intenzivno, ne bo potrebna takšna računalniška moč, kot v primeru samostojnih domačih računalnikov. Prihranek bo tako pri porabi energije, kot tudi pri ceni strojne opreme. Poleg tega bo priklop v internet izveden pri samem ponudniku, kar bo zagotavljalo vedno optimalne hitrosti.

V primeru, da se zamisel prime pričakujem, da dobim vsaj eno izmed odlikovanj, ki jih podarja precednik RS. Do sedaj sem dobil samo neko bronasto medaljo Civilne zaščite in še to namesto nadur in dnevnic (medalja je bila pač cenejša), ker sem bil nekega davnega leta 1996 cel dan v Postojni, ob prihodu takratnega papeža Janeza Pavla II na obisk v Slovenijo. Na prizorišču maše je praznoval tudi svoj rojstni dan in izrekel večkrat citiran stavek “Papež´ma vas rad!”. V MS Accessu 95 sem takrat sprogramiral enostavno aplikacijo, kamor smo vpisovali vse tiste, ki so se na prizorišču prireditve izgubili. Zadnjega izgubljenčka smo po spominu predali staršem ob enih ponoči naslednjega dne.

Za konec samo še citiram urednika revije Monitor, kar je tudi pravni poduk: “Lahko pa se seveda tudi motim.”

Povezave:
Digitalne sanje
Futuristic PC

7 komentarjev to “Prihodnost domačega računalništva”

  1. ZigaK Says:

    Motite se.

  2. MAtej Says:

    Ti si potem za ponovno oživitev terminalskih dostopov. Po mojem se bo ena oblika tega kmalu razvila. Google je že začel s prenašanjem vseh aplikacij na njihove strežnike: mail, slike, video, office. Uporabnik potrebuje samo brskalnik in internet.

  3. piskec Says:

    Ma, spet bomo odkrivali toplo vodo. In potem se še enkrat zavrteli… in tako naprej. V daljave.

    Važno, da nam ne bo dolgčas, anede? 😉

  4. kekez Says:

    In potem se bo končno izpolnila prerokba, ki jo je Thomas J. Watson precednik IBMa izrekel leta 1943: “I think there is a world market for maybe five computers.”

  5. dronyx Says:

    Kekez, da ne citiramo izjave dr. Onyxa iz leta 2007: “Why should we give people computers with multi core processors, if they have a head with one single core?”

  6. crypto Says:

    Matematično se ne izide tole.

    Nov povprečno dober računalnik = 600€ (brez monitorja, z vsemi i/o napravami in režami)
    Tak računalnik imamo lahko 4 leta.
    Po 4 letih zanj dobimo 100€.
    Računalnik nas torej stane 500€.
    V 4 letih je to 10€/mesec.

    Virtualen računalnik potrebuje še i/o naprave in reže, ki jih je potrebno dokupit, nimaš občutka zasebnosti, pa še kaj bi se našlo…
    10€/mesec pa tudi ni nek hud biznis, da bi se ponudnikom splačalo jit v to.

  7. dr. Onyx Says:

    crypto, jasno da se trenutno še ne izide. poleg tega nisi upošteval dodatnih stroškov z nameščanjem programske opreme in podobno. Jaz vem, da nekateri ne poznajo nikogar, ki bi jim računalnik nameščal in odpravljal težave kar zastonj, tako da se podobno kot v firmah tej vsoti doda še vzdrževanje. Če imaš ti nek centralni sistem, imaš recimo že naprej pripravljene slike (image) virtualnih računalnikov, recimo za brskati po internetu in običajna opravila je dovolj kakšen Linux, plus vsa potrebna zaščita za varno delo na internetu. Naročnik tako samo vklopi napravo in je že vse pripravljeno za uporabo.

    Seveda je ta ideja danes morda še malo čudna marsikomu, samo ko bodo izdelovalci procesorjev serijsko delali poceni 1024 jedrne procesorje, ko bo cena spominu in diskom dodatno padla, potem bo zmogljivejši strežnik za virtualizacijo lahko pokril nekaj 1000 takšnih uporabnikov in stal bistveno manj kot 1000 PCjev. Potem se seveda to izplača. Ne pa še takoj in že danes.

    Glede zasebnosti sem imel nekoč sam tudi pomisleke. Samo za domačo uporabo imam že danes pošto na strežnikih ponudnikov, ki jih ne poznam in lahko vse berejo, če hočejo, pa tudi drugače nimam pomislekov, če gre za neko resno firmo, ki ima postavljene neke standarde. Nenazadnje če pogledaš danes domače PCje priklopljene na ADSL ugotoviš, da večina nima pojma o zaščiti, si praktično deli celotne diske v raznih torrentih, ker ne znajo omejiti dostopa, pa se kdo obremenjuje s tem?

    Če bi postavljali virtualne računalnike profesionalci, ki se na zadeve spoznajo, je to zanesljivo bolj varno kot sedanje stanje, ko je internet “wild west”.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: