Moulin Rouge

Dragi dnevnik. Tole ti pišem na skrivaj in v temi. Noč je in zebe me. Edina svetloba so avtomobilske luči, ki bežijo mimo mene. Nekatere švignejo kot blisk, druge se premikajo počasi, tako da lahko na hitro napišem nekaj stavkov. Zato so zapisane misli tako nepovezane, raztresene. Sedim na klopi v parku in premišljujem. Na živce mi gredo mravlje, ki lezejo po nogah. Prokleta golazen. Poskušam nekako zadrževati toploto in ostati buden, samo ne verjamem, da mi bo uspelo. Veke postajajo čedalje težje, včasih malo zakinkam, a se vedno znova predramim iz polsna. Ura je pol štirih ponoči in v nekaterih okoliških stolpnicah se že prižigajo luči. Zbujajo se peki, vratarji, dežurne medicinske sestre. Počutim se kot mozoljasti petnajstletnik, ki je imel dovolj staršev, zablojenih starejših bratov in sester, ki se znajo pogovarjati samo o denarju in je zbežal od doma. Si zavezal culico na ramo, spakiral svoj 3MB velik XML.ček, zaloputnil vrata in odšel. Kar tako, na hitro, brez slovesa.

Če me že sprašujete, koga pogrešam od stare družbe, naj povem odkrito.

Najprej mi pade na misel Chef. On se še ni oglasil in dobro ve, da sem zbežal od doma. Kakor ga poznam, se tudi ne bo. Po moje me prideta prej obiskati sama Jonas in Crnkovič, kot pa Chef. Samo to mora človek požreti, ko gre takole na svoje. Centrifuzija? Bog si ga vedi kje je in kaj sedaj počne? Nazadnje sem prebiral nek njen zapis poln sočnih seksualizmov. In ko veš, da to piše ženska, ne moreš ostati hladen. Za njo nisem siguren če že ve, da sem zbežal od doma. Na njeni spletni strani je še vedno moj stari naslov.

Obujam spomine, ko smo še skupaj s staro družbo zahajali v Moulin Rouge. O bratje in sestre, kakšna dratka. Vedno poln lokal, tudi če si prišel ob treh ponoči. Natančno smo vedeli, kje kdo sedi in katera družba paše skupaj. Če si prišel prvič, si takoj dobil občutek, da si zaželjen. Ko so lastniki lokala opazili, da sediš za mizo sam, so urno poslali dve brhki hostesi, da ti delati družbo. Ena te je z rokami počasi gladila po stegnu, druga te je objela prek ramena in šepetala na uho, kako lep stil imaš, da si ji všeč, zakaj ne prideš večkrat v lokal, češ da te pogreša. Obe sta bili simpatični dolgonogi lepotici, brezhibno urejeni, dišali sta po prekajenemu mošusu, in njuna koža, o bratje in sestre, svilena, gladka, porjavela, sveže depilirana. V njunem zadahu ni bilo začutiti nobenega neprijetnega vonja po čebuli, kot je bil običaj pri ostalih gostih lokala.

Ko si postal takole stalen obiskovalec, si lahko izbiral, kateri tematski družbi se boš posvetil. Nekateri, malo opiti od vse pretočene vodke in cenenega viskija, so govorili nekam v tri dni. Včasih si v zraku začutil vonj po sveže prižgani travi. Za mnoge so trdili, da se v saparejo zakajajo s koko in marihuano, ter se divje predajajo nebrzdanim užitkom z hostesami, vendar verjetno so te govorice zrasle na bučah tistih nevoščljivcev, ki jih hostese niso nikdar ogovorile. Za slavne in znane so imeli posebne, ločene separeje, kjer ostali gosti niso bili dobrodošli. So bili pa mnogi gosti veseli, da so lahko slavne videli od blizu, če drugega ne vsaj njihove slike, ki so visele na vhodu. Nekatere družbe so razvile prav zanimive debate, vendar so se pogosto tudi krepko skregali. Včasih je prišlo do prave pretepačke, kjer smo se vsi zbrali v krogu in spodbujali petelinčke. O, kako so bili nasršeni, kar lasje so jim stali pokonci, kot bi bili zadeti iz neposredne bližine z elektrošokerjem. Padale so grožnje, žaljivke, brce z bulireji v mednožje. Nekatere je Moulin Rouge s svojim bliščem tako potegnil vase, da so komaj čakali, ko zopet vzide novo sonce in se vrata odpro ter lahko nadaljujejo nikoli dokončane debate. V bistvu so postali z lokalom dobesedno zasvojeni.

O dragi moji, to so bili časi.

Danes mineva že teden dni, odkar sem spokal in odšel na svoje. Tu, zraven parka, kjer sem si uredil domovanje, obstaja tudi nek lokal, le da navzven ne izgleda tako privlačno in bleščeče kot naš stari Moulin Rouge. Njegova fasada je vsa porisana z grafiti.


vir: uni.uiuc.edu

Ko odpreš razpadajoča stara vrata z razbito šipo v sredini, ki jih skupaj drži samo še par zarjavelih žebljev, opaziš ob strani zložene na kupu mize in stole. Nikjer ni točilnega pulta, nikjer nobenega natakarja. Tudi lepo oblečenih, privlačnih hostes ni opaziti nikjer. Na stropu sveti nekaj na roko pobarvanih žarnic, ki mečejo v prostor barvne sence. Povsod je veliko prahu in pajčevine, sem ter tja švigne mimo kakšen dobro rejen ščurek ali stenica. Golazen prokleta. Nekateri gosti sedijo za mizami, ki so si jih sami prinesli iz zloženega kupa, se pogovarjajo in si nekaj zapisujejo v svoje beležke. Takoj za vhodom dva, potem za sosednjo mizo trije, za neko mizo jih je celo nekoliko več. Pet, morda šest. Nekateri neobriti, zanemarjeni, kot bi v lokalu sedeli že leta. Za večino miz sedi en sam gost, ki srka od doma prinešeno postano pivo in brunda nekaj sam sebi v brado ter si zapisuje misli v svoj zveščič. Nekateri si mizo postavijo direktno k oguljenem ogledalu na steni in se pogovarjajo sami s seboj. Tisti so od celotne družbe v lokalu še najbolj smešni, verjetno gre za nekakšne introvertirane izgubljene primerke, ki jih je nekdo tu odložil in na njih preprosto pozabil.

Ko prideš takole prvič v lokal, se ne želiš takoj pomešati med ostalo družbo, zato si še sam vzameš mizo in stol. Iz torbe vzameš sendvič ali ribjo konzervo, steklenico piva, tubo zenfa in malo opazuješ goste po lokalu ter na glas razmišljaš in še sam pišeš zapiske v priročno manjšo beležnico, ki si jo našel na cesti. Ko nekajkrat prideš v lokal opaziš, da gre vedno za iste obraze, ki se večinoma tudi posedejo za iste mize. Včasih kdo vstane, se malo pretegne, razgleda naokrog po lokalu, naredi par korakov in spregovori kakšno besedo z gostom za sosednjo mizo, ki ga na videz dobro pozna.

O moj blog, kam sem jaz to padel? Pogrešam hostese, Chefa, stekleno kroglo na stropu, slavne … Dolgčas mi je. Nadlegujem mimoidoče. Eni dami sem pokazal celo… Jutri bo zopet mrzla noč. Najti moram nekje neko staro deko, ali vsaj brezplačnik, za čez glavo. Čez dan bom poizkušal nafehtati kaj za pod zob in za kakšno plastenko piva. Morda mi kdo podari celo formaldehid, da se znebim teh prokletih, nadležnih mravelj. Golazen kamor pogledaš. Najprej sem mislil, da ne bom prosjačil, vsaj ne že takoj na začetku. Samo očitno ni druge…

Pogrešam hostese …utrujen sem, ne morem več…

27 komentarjev to “Moulin Rouge”

  1. alcessa Says:

    Too old for rock ‘n’ roll, are we.

  2. chef Says:

    Aha, aha, oglasil sem se ti!!!

    In to še preden sem tole prebral!

    OK, zdaj bom prebral do konca 🙂

  3. chef Says:

    Hja, jebat ga… pa saj lahko vedno na obisk prideš!

  4. sv3der Says:

    jebat ga, osamosvojitev ima tut kakšen minus 😉

  5. had Says:

    ampak obcuten blazenosti, ko si sam svoj, je vec kot odlicen 👿

  6. ninaa Says:

    to da si sel stran je povzroclo tud veliko promocijo, tko da te beremo tud tisti, ki te prej nismo hehe…Dober zapis 😉

  7. Karmen Says:

    Saj bi lahko krajše napisal, da si zdaj klošar. A WiFi vleče na klopci? :- )

  8. zloba Says:

    liter šnopca pa toplo odejo … šenkam jst … pa še en poušter dam zraven … če obljubiš, da ne boš prav preveč nesrečen. tolaži me edino misel … da ti po pobegu od ‘doma’ … ‘stoji’;-D

  9. dronyx Says:

    Zloba, upam da imaš kakšno doma zvarjeno slivovko ali opcijsko brinjevčka (gin). Karmen, Had je lepše zadevo definiral kot SAM SVOJ, klošar mi zveni preveč po urinu, Ninaa, saj pod odejo je bilo vse skupaj spretno zastavljena samopromocija in mina presenečenja, takšni smo pač politiki. Brez volilcev se posušimo kot meduze na soncu.

  10. zloba Says:

    oniks … strežemo medvedovo kri … pelinkovc … pa šljivovico:) biraj …

  11. mikkla Says:

    Onix,
    sej veš kaj pravijo… ni vse zlato kar se sveti in mnogokrat se za bleščečo fensy fasado skriva gnila notranjost, pa sej to že vse sam veš. Slej ko prej se boš tud v tem novem lokalu počutil domače in ne bo šlo brez vsakodnevne jutranje kavice in pira po šihtu:)

  12. Kašpar Says:

    Evo, jest sm se tut osamosvojil – bomo vidl kaj bo. Še vedno pa pridem na obisk.

  13. Dajana Says:

    Poznam to paniko. dr.Onyx, jaz sem vendar pobegnila že januarja. Na začetku me je zelo velika panika. Ampak jaz sem stalno naprej komentirala na Siolu in sem obdržala kontakt – k meni so pa prišli samo tisti, ki so res zaradi mene ekstra pršli. Razen tega sem se vsaj petkrat selila. Popolnoma na novo, v nepoznano. Mogoče bi morali biti na isti domeni. Kaj, če bi prišel na vivastar? Ali pa se hodimo pač obiskovat (na Spet doma! sem ti napisala še en komentar). Res bi bilo fino, če naredimo kakšno alternativo Siolu, jaz vsekakor ne grem več tja nazaj,
    @Kašpar: Bravo! Spoštujem to!

    lp

  14. Centrifuzija Says:

    Jebela, kaj zavraga se zdaj cmizdiš!?!
    Pa ne rečem, če bi cmizdil za kakšno babo. No, saj me nekaj omenjaš. Hvala bogu. Vsaj to. Če si me že malomarno zavrgel kot kandidatko, je skrajno neetično, da sedaj jamraš in očitaš, da sem te zapustila jaz. Dec frdaman!

    Pa še to.
    A se klošarji cmizdijo? Ne! Nažicajo za litrco (in bolj kot so simpatični, pozitivni in hecni, lažje jim gre) in se ga mal nacukajo. A ti se boš pa jokcal. A si dec al’ nisi? No, če nisi, pa bod’!

    Našeškat bi te bilo treba, kadar si takle!
    Sploh ne vem, kaj ti manjka. Cel kup komentarjev imaš. In da sploh ne omenjam dejstva, da imaš med komentarju pri mojem prejšnjem zapisu že cel kup naročil za glinene motive, ki ste jih bojda doma izdelovali. Nehaj jamrat, pa se raje dela oprimi. Predlogov si v zadnjem času dobil že dovolj, če kaj vem (in veš, da vem!).

  15. Centrifuzija Says:

    Uf, sem morala dat to ven. Zdaj je bolje. Če te res zanima, kaj delam:
    Evo, ura je 2:45. Očitno ne spim. Žal! Pišem. Tokrat nobenih “seksualizmov”, ampak zajebano resno temo. Spet bom rekla: žal.

    Pa še to mimogrede; mi lahko nameniš kak odziv/kritiko/mnenje bralca, če si že ravno prebral.

  16. Dinozaver Says:

    Ojej, sem prišel špijonirat za babo pa vidim, da še dobro. S kom se ti družiš, Centra?! Tu je tako kot pri Strojanovih, vse razmetano… dr.Onyx, če že greš od doma, ne pomeni, da se moraš popolnoma zapustiti. Počešeš se še vedno lahko vsaj 2x na dan, a ne?
    In, res, kaj je zdaj z betonskimi žabami, madonabuh?!

  17. Fetalij W. Tyschew Says:

    ne zaspat! ne zaspat! ne zasp… ah… 😀

  18. piskec Says:

    Svoboda širnega sveta je res malce naporna, je pa zato luštno.

  19. Dinozaver Says:

    Pardon, prejle sem zrl brez očal pa je bilo videti nekoliko razmetano, zdajle je bolje. Jemljem nazaj obtožbe o nepočesanosti, ostajam pa pri vprašanju o betonskih žabah.

  20. Šuši Says:

    Koka zate zastonj 😉

  21. dronyx Says:

    Šuši: Hočem hostese. Če se ozrem nazaj na Blogos se mi zdi, da nisem bil ravno deležen “first class” uslug, kar se tega tiče.

    Centrifuzija: Če bo čas, dobiš daljše mnenje. Meni zanimiva zadeva so tudi razni portali za zmenke na internetu (poleg tistih, kjer resen in urejen par išče podoben par za sadomazo igre). Poznam kar nekaj znancev, ki si vse partnerke najdejo prek interneta in nobena zveza ne traja več kot leto ali dve. Upam da bo kdo naredil resno raziskavo in tem ljudem razložil, da iskanje kompatibilnega partnerja ni stvar, ki se jo da spraviti v PHP skripto.

    Dinozaver: Model za betonsko žabo ima kakih deset sestavnih delov. Na podstrešju sem našel manj kot polovico. Imam pa kompletiranega enega palčka, ki kadi pipo.

  22. Karmen Says:

    Onyx, imaš prav. Sam svoj je lepše. Ha, krasno ime za domeno, da boš res čisto sam svoj. Samsvoj.*** so še vsi frej 🙂

    Najprej sem bila ene par mesecev na wordpress.com, potem sem šla na ‘svoje’ (sem hotela imeti določene java sripts on) in se mi to nikoli ni zdelo kaj slabega ali hudega. Tisti, ki so hoteli, so pa že prišli sami na obisk.

  23. Centrifuzija Says:

    Onyx:
    Že, že, ampak o zmenkih, blogih, forumih in socialnih stikih so vsi že pisarili. internet kot nov medij, bla, bla. Nas je zanimala amaterska pornografija. Zakaj bi si zatiskali oči? Ipak temu (in na tem) služi internet! Pr0n!

  24. had Says:

    @dr: no, ce je uspelo preziveti dajani, ki ne more ziveti brez komentarjev, ko je pobegnila iz siola.. hmm.. kateric ze? 24093392ic? potem bo tvoja pot precej lazja.. se vedno pa ti svetujem lastno domeno 🙂

  25. dronyx Says:

    Centrifuzija: ko je Internet ušel s supersonično hitrostjo iz laboratorijev CERNa je bilo po moje 80% ali več samo pornografije, ostalo pretežno dolgčas. Pornografija je dejansko internetu dala pospešek in potrebni zagon, da ni ostal zaprt v znanstvenih krogih. Se mi pa zdi, da pornografija proti ostalim vsebinam izgublja procente in se bo morala še krepko potruditi, da se bo obdržala nad 50%. Objavljati sliko svoje riti na internetu se mi zdi pa še bolj brez veze, kot objavljati slike plevela na vrtu.

  26. Centrifuzija Says:

    Dragi kolega, vidim, da vas omenjena tematika zanima. Celo strinjava se. Ker pa sem se konkretno poglobila, vam lahko povem, da tudi Slovenci premoremo kaj več od golih riti. Če bi zbrano prebrali članek, bi to vedeli. Večina jih svoje izdelke ponuja tujini ali pa gre za zaprte skupnosti. Se pa konkretne fotke in filme najde tudi na Amaterjih. Jasno pa je, da so ostale teme ob popularizaciji interneta preplavile tudi ta medij. To je pač normalen potek. Zaskrbljujoče bo, ko se bo pornografijo začelo še tu omejevati.

  27. buba švabe Says:

    O faaaak, kok da prej nisem te objave vidu, pa je že skor en teden mim? Zapis vseh zapisov. Za uokvirit! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s