Dolgčas za umret!

Občutek imam, da me opazujejo. Hodim takole umirjenega koraka po pločniku sredi Ljubljane, zamišljeno gledam v tla in spreleti me občutek, da so oči neznanca uprte vame. Moje tretje oko pomodri od groze. Korak upočasnim, previdno obrnem glavo preko desne rame in ga zagledam. Lojze Peterle. Nepremično strmi direktno vame s svojim prodornim nasmeškom. Hitro umaknem pogled, pospešim korak in spet me za hip spreleti enak občutek. Huh, zopet nekdo gleda vame. Previdno nagnem glavo, tokrat na levo in ga zagledam. Mitja Gaspari. Pogled, ki mu ne moreš ubežati. Lahko sicer bežiš, tečeš stran kolikor te noge nesejo, samo pogled na plakatu ti sledi. Očitno delo istega portretnega fotografa. Koraki so vse hitrejši, stečem čez prehod za pešce in se zadnji trenutek izognem kolesarju, ki me opazi prepozno. Izmenjava si na hitro par vljudnostnih kletvic in si groziva s tožbo. Prizor ne gane obeh opazovalcev, ki se še naprej smehljata s plakatov. V parku Zvezda se za hip ustavim in znova me spreleti srh. Koža se mi naježi. Nekdo nepremično strmi vame iza štanta. Pogledam malo bolj pozorno in ga zagledam. Danilo Türk. V naravni velikosti. In ne samo eden. Kar dva stojita eden za drugim. Isti pogled, enaka drža, praktično enak zamišljen pogled.

Zgolj špekuliram lahko, da gre tu za skrbno načrtovano zaroto velike trojice predsedniških kandidatov. Ko takole opazujem celo mesto polepljeno z njihovimi portreti in nekaj spremljajočimi, kar se da preprostimi slogani, sem dobil občutek, kot da bi se trojica zmenila in zanalašč najela isto oglaševalsko agencijo, istega fotografa in istega avtorja slogana. Kaj bi bil motiv za tako dejanje trenutno še ne vem, morda gre za to, da si je večina volilcev želela zabavo, česar pa nam trojka resnih kandidatov ne privošči. To, da bi šlo za naključje, pa žal ne morem verjeti in upam, da so vsi trije za te plakate dobili količinski popust po sistemu “plačamo dva, dobimo tri”, privarčevani denar pa zapijemo. Zadevo s plakati bi po moje lahko vsaj za silo rešili, če bi si še ostala dvojica poleg Türka, torej Peterle in Gaspari, privoščila kartonaste portrete v naravni velikosti in bi jih razmestili vzdolž celotne mestne vpadnice, kot kakšne glinene vojščake, slovenske terracota warriorje. Na desni strani na vsakih deset metrov po eden Peterle, ki maha z desnico v pozdrav, na levi strani izmenjaje po eden Türk in eden Gaspari, ki z levico odzdravljata nazaj čez cesto. Nekakšna kartonasta invazija predsedniških kandidatov, ki bi nakazala, da imajo trije favoriti vsaj kanček smisla za humor. Ker to, da nek kandidat na reklamni pano napiše, da rad lovi ribe, je pošten, se rad vozi s čolnom in je velik borec širokega srca pri meni žal ne doseže niti pol decibela smešnosti.

Pri tako trivialnih plakatih lahko ocenim zgolj kvaliteto nasmeškov portretirancev.

Alojzu Peterletu bi dal 4 plus. Gre za klasičen ljudski, prisrčen nasmeh iz srca. Takega človeka si želiš imeti na vsaki zabavi. Pri Mitji Gaspariju sem v dilemi. Poizkus nasmešha mi deluje zaigrano, posiljeno, na ustnicah razberem ščepec cinizma (morda v smislu, če me izvolite, grem na bistveno nižjo plačo). Če pogledam krepko čez prste, je ocena slaba 3. Na plakatu dr. Danila Turka nasmeška sploh nisem zaznal. Izraz na obrazu je resen, skoraj zaskrbljen. Praktično bi morala biti ocena nezadostno 1, da pa kandidatu ne vzamem čisto vse volje in veselja sem se odločil, da mu dam za neobstoječi nasmešek oceno slabo 2.

Kar se tiče kampanije zdaj je kar je. Priznam, da nisem gledal na TV niti enega samega soočenja kandidatov in tako bo tudi ostalo. Če ne bi bilo velikih plakatov po mestu, ne bi niti vedel, da smo tik pred volitvami 2007. To, da je predsedniška kampanja večini na smrt dolgočasna, ker so kandidati normalni, neekscesni, neprepirljivi in za povrh še neagresivni, sem zasledil v kolumni Marka Crnkoviča. Ampak to prepričanje je po moje zraslo na zelniku urednikov velikih medijev, zlasti na TV, ker so računali na pregovorno dobro gledanost TV soočenj predsedniških kanididatov.

Ne vem sicer, v katero uredništvo na TV sodijo soočenja. Recimo po logiki naj bi to bila notranja politika, vendar po moje zadevo vsaj na skrivaj vzame v roke razvedrilni program. Narediti zanimivo zabavno oddajo, ki ima dobro gledanost in posledično visoko ceno oglasnega bloka, je verjetno prvič težko in drugič drago. Pri nedeljskem Mariu moraš plačati celo vrsto nastopajočih, spremljajoče plesalke in humoristko začetnico, gosti tudi verjetno ne pridejo kar zastonj, nekateri skeči zahtevajo nekaj kostumografije, draga je scena, razsvetljava, ogrevanje studija. Pri soočenjih pa skoraj vsi stroški odpadejo. Kostume prinesejo kandidati s seboj od doma, plačajo jim za nastop skoraj sigurno nič, morda morajo še sami kaj prispevati, da so lahko pokažejo na TV. Praktično edini resni strošek je voditelj, pa kar je še dela z kandidati v maski. Ampak večina se obrije, počeše in napudra že doma. In urednik razvedrilnega programa ponavadi pričakuje…R.A.Z.V.E.D.R.I.L.O!

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko pet.
Prosim, če se slečete do nazga in naredite premet nazaj. Bravooooo…. klap,klap,klap.

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko dva.
Pred vami je steklenica 95% alkohola. Imate deset sekund časa, da jo spijete do dna… bravo… klap, klap, klap. Bravooooo….

Predsedniški kandidat pod zaporedno številko tri.
Naša zvesta gledalka iz Spodnje polskave sprašuje, ali veste kateri je drugi največji desni pritok Amazonke v Čilu? Ne veste… ha, ha, ha… Morda polovička? Buuuuu …ha, ha, ha….

Mediji se bodo pač morali sprijazniti, da predsedniška kampanja ni nujno cenena zabava z privzeto visoko gledanostjo in minimalnimi stroški ter kandidati niso nujno najcenejša možna oblika komedijantov. Trojica letošnjih favoritev očitno funkcijo predsednika države jemlje resno, ima glede medijev razčiščene pojme in če so hoteli imeti populistično zabavo, potem bi morali na to misliti že prej in najeti še sami kakšnega dummy kandidata tipa Štern, ki bi poskrbel za ekscese in visoko gledanost oddaj.

Ali pa če že drugega ne, bi lahko vsaj kandidata Peterleta prosili, da naj javno izjavi, da bo Slovenija v naslednjih treh letih lansirala v zemljino orbito svoj prvi geostacionarni satelit z napisom:

“Nimamo za kruh. Vsaka pomoč bo dobrodošla.”

4 komentarji to “Dolgčas za umret!”

  1. Dinozaver Says:

    Ojej, Peterle in Živadinov… ta dva gresta pa skupaj kot Sacher torta s kislim zeljem. Preskočimo ta korak in pošljimo v vesolje kar takoj živo posadko – čebele! Vesoljsko plovilo pa naj ima obliko kozolca, da bo razpoznavno med konfekcijsko šaro, ki že kroži okrog Zemlje.

  2. jaso Says:

    Od dolgcajta ne morš umret fizika ne zdrži je pa “Dolčas za popizdidt”. Hočemo kruha in iger. Kruha si že tko ne mormo privoščit za igro pa predlagam “Asociacije”, ker je praktično brezplačna.

  3. nada Says:

    Ah, si me nasmejal……da pa bi vsi izvajali cirkuške burke…ne hvala…bo eden Plemeniti dovolj.

  4. Karmen Says:

    Želja se ti je izpolnila. Kar se razvedrilnega programa tiče. Včeraj smo morali gledat predsedniške kandidate pri Mariu. Še zdaj mi je slabo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s