Zb(i)rka misli

Že pred časom sem si vzel nekaj minut in oblikoval tole Zb(i)rko misli, ki sem jo poslal splošnim knjižnicam po elektronski pošti, oni so jo pa potem verjetno vrgli v koš ali pa dali med nezaželeno pošto.

En izvod zbirke pa je dobil tudi NUK, pa ne zato, ker bi šlo za neko temeljno literarno delo, ampak zaradi uvodne misli:

NAROD,
KI POBIJA LASTNE
DOBROTNIKE IN INOVATORJE
JE BOGAT!?

Če drži teza, da je šlo pri umoru predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja leta 1992 za politični umor in bodo nekoč to priznali, potem po mojem mnenju ta misel sodi v narodovo knjižnico. Demokracija ima namreč slabost, da smo volivci na nek način soodgovorni za vse neumnosti, ki jih počno naši izbranci oziroma voljeni politiki, saj smo jim mi to omogočili z našimi glasovi na volitvah.

Gre seveda pa pri tej misli za blef. Resnice jaz ne poznam. Uradna razlaga se mi zdi malo verjetna, obstaja pa tudi možnost, da ta razlaga dogodka res drži. V tem primeru pa seveda taka misel nima smisla.

Je pa to zbirko navdihnila tudi slovenska tranzicija iz komunizma v recimo temu neke vrste balkansko verzijo skorumpiranega “kapitalizma”, ki jo je sicer pokojni bivši predsednik dr. Janez Drnovšek reklamiral kot “zgodbo o uspehu“, s čimer se jaz nikakor nisem strinjal in se tudi danes s tem ne strinjam. Če je bil to uspeh, kako bi potem šele izgledal neuspeh?

Po moje je bila storjena na začetku tranzicije huda napaka, ker se tudi pri nas ni izvedla tako imenovana lustracija (izraz sicer meni zveni smešno in bi prej pomislil, da je povezan s kulinariko), s katero bi se pomembnežem bivšega komunističnega režima omejila moč, tako kot so naredile številne druge bivše komunistične države in kot je to izvedla Nemčija v primeru priključitve Nemške demokratične republike. Ampak je kar je, to je danes že polpretekla zgodovina in realno za kaj takega pri nas ni bilo niti možnosti, saj večina nas prejšnji režim ni razumela kot nekaj slabega. So nam pač kvalitetno in sistematično oprali možgane oziroma je bila tudi s pomočjo popolnega nadzora medijev ustvarjena skoraj popolna iluzija. Številni pomembneži iz tistega časa so danes že ostareli ali pa so pod rušo, drugi še vedno izkoriščajo svoj vpliv ali pa se je ta dedoval naprej na njihove potomce in somišljenike. Temu danes strokovno rečejo “ugrabljena država”.

Praktično nihče ni kazensko odgovarjal za zločine, storjene v času komunizma. Nekateri, ki so te zločine izvajali, še danes uživajo razne privilegije in visoke pokojnine. Kdo izmed njih je verjetno dobil tudi kakšno visoko državno odlikovanje. Zaradi najboljše možne medicinske oskrbe, ki navadnim ljudem ni dosegljiva, pa zlahka dočakajo tudi zelo visoko starost.

Žrtev slovenske tranzicije je po mojem mnenju precej, največja žrtev pa prihodnost te države, ki je tako tudi po tridesetih letih še vedno bližje Balkanu, kot pa razvitemu zahodu in številni mladi tu še vedno ne vidijo perspektive, kar jaz štejem kot velik neuspeh in to državi ne more biti v ponos!

Verjamem, da bodo znali nekoč to obdobje naše zgodovine pravilno umestiti v zgodovinski kontekst in temu primerno napisali tudi učbenike za pouk zgodovine v šolah. Na to se pa navezuje sledeča misel iz te zbirke:

ZGODOVINA JE NAJBOLJŠA UČITELJICA,
NE MORE PA BITI UJETNICA
SVOJIH UČENCEV!

Ta Zb(i)rka misli je med drugim tudi moje maščevanje za obdobje “slovenske tranzicije”, ki sem ga doživel zelo od blizu in videl, kako je deloval sistem laži, spletk in prevar.

Del zbirke pa je samocenzuriran in v tej bmk verziji izpuščen.

Nekje okrog leta 2004 sem nameraval to zbirko misli izdati tudi v knjižni obliki. Čeprav bi jo lahko izdal v samozaložbi in to sam financiral, sem se odločil za eksperiment. Zbirko sem natisnil na papir, zvezal v neko plastično mapo in na poseben papir napisal vljudnostni dopis, s katerim sem nekaj uspešnejših naših podjetji prosil, če so pripravljeni finančno podpreti izdajo te zbirke. Čisto vsi so mi zbirko vrnili, na navadnem papirju pa napisali, da za to niso zainteresirani, kot da bi jim poskušal prodajati gnile banane.

Ampak idejo za ta eksperiment pa mi je dal Dr. Draško Veselinovič. On je leta 2002 izdal v nakladi 1000 izvodov neko podobno zbirko aforizmov z naslovom DRUGI AFORIZMI IN/ALI DRUGO, na zadnji strani tega dela pa je napisal, da se avtor zahvaljuje naslednjim podjetjem za “moralnopolitično” podporo pri projektu:

OMV ISTRABENZ HOLDING, KOPER
BUREAU VERITAS, LJUBLJANA
TERME ČATEŽ, ČATEŽ
GORENJE, VELENJE IN LJUBLJANA
SAVA, KRANJ
KOLINSKA, LJUBLJANA
MERCATOR, LJUBLJANA

In tako dalje, ker se mi vseh ne ljubi prepisovat. Kaj točno je “moralnopolitično” podpora sicer ne vem, domnevam pa, da tu ne gre samo za moralno podporo. Politična podpora običajno pomeni denar.

Ampak v redu. Tako pač je. Moja Zb(i)rka misli v slovenskem jeziku ne bo nikdar izdana v tiskani knjižni obliki, prav tako pa nisem bil nikdar od nikogar deležen kakšne “moralnopolitične” podpore. Kdor si jo želi prebrati, si bo pač prenesel elektronsko verzijo.


 

three_wise_monkeys

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s