BDP – preveč kosmati domači proizvod!

BDP (angleška kratica GDP) je ekonomski kazalec, ki naj bi pokazal, koliko posamezna država ustvari – ponavadi v enem letu. Tu sicer ne gre zgolj za oprijemljive izdelke, ampak se v BDP štejejo tudi storitve. Poenostavljeno rečeno tudi frizerka, ki te ostriže in te naredi manj kosmatega, prispeva k tej magični številki kosmatega proizvoda. Če pa se ostrižeš sam doma z mašinco, pa tega nihče ne upošteva v BDP, ker gre teoretično za sivo ekonomijo oziroma delo na črno.

Ampak zakaj je cel svet obseden s to številko?

Preprosto in na kratko povedano ZARADI OGROMNIH DOLGOV! 

Današnja ekonomija temelji na potrošnji in dolgovih. Zadolženi so praktično vsi, od posameznikov, ki se zadolžijo za nakup novega avta ali stanovanja, do držav, ki se zadolžijo za gradnjo infrastrukture, izplačilo plač javnim uslužbencem in pokojnin upokojencem. Vsi se pa zadolžujejo zato, ker želijo živeti prek trenutnih svojih zmožnosti.

Dolgovi nam tako omogočajo, da prihodnost premaknemo v sedanjost. Nekaj, kar še nimamo, potem imamo, nakar delamo, da to res zaslužimo oziroma odplačamo.

Za oba, tako za kreditodajalca, kot tudi za kreditojemalca pa je pomembno, ali je tisti, ki je vzel kredit, tega še sposoben odplačevati, ker če ni, kreditodajalec ne bo dobil povrnjenega vložka in kreditojemalcu nihče več ne bo bil pripravljen posojati. Isti princip velja tako za posameznika, kot za državo.

In tisti, ki posojajo denar državam, gledajo na BDP kot finančni kazalec, ki pove, ali bo država v prihodnje sposobna kredite vračati. Dokler BDP raste, država ustvarja vedno več in lahko servisira dolgove, ko začne BDP padati, se gospodarstvo krči, krediti pa postanejo čedalje bolj nevzdržni. V skrajnem primeru lahko država razglasi tudi bankrot (default) in so potrebni odpisi dolgov.

Ampak v načinu izračuna tega finančnega kazalca se skriva past oziroma tak način izračunavanja je skušnjava za razne manipulacije.

Namreč v izračunanem BDP-ju se nikjer ne vidi, kakšni so sploh učinki vsega tega, kar je bilo proizvedeno in ustvarjeno ter ali je bila morda s tem ustvarjena nekje drugje velika škoda, ki se jo morda sploh ne da enostavno ovrednotiti s številkami ali pa se pokaže šele čez čas!

Primer:

Slovenija je dežela, ki je poraščena z gozdom, kar upravičeno štejemo med naravno bogastvo. Pa recimo, da se državi povsem zmeša, spremeni predpise in se odloči, da v enem letu poseka ves gozd, tako da postane celotna država en sam golosek. Kot sem na hitro uspel zbrati podatke je ocena za 2017 da je tega lesa za 350 milijonov m3 in če se to zmnoži s povprečno ceno 100 €/m3 lesa pridemo do številke 35 milijard evrov.

Kako točno se BDP izračuna sicer vedo na statističnem uradu (SURS), ampak če bi se ta les predelal v pohištvo ali kaj drugega z višjo dodano vrednostjo, se ta številka lahko še precej poveča. Pa za izračun poenostavimo, da je to vredno 50 milijard evrov, kar predstavlja potem višino našega letnega BDP. S tem posekom oziroma gozdno brazilsko depilacijo smo v enem letu povečali BDP za 100% in se tako uvrstili takoj med najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu. Postali smo super gazela, kot temu rečejo.

Ampak vsi vemo, da je to čista norost in verjetno ne zna nihče tako na hitro niti izračunati, kakšna kratkoročna in dolgoročna škoda je bila s tem povzročena. Tega, da namesto zelenih gozdov po novem gledamo goloseke, kjer se ne morejo nikjer več skrivati medvedi in volkovi (ideja!?) pa se verjetno s številkami in denarjem ne da niti ovrednotiti!

In ker obstaja tak naravnost bizaren način izračunavanja BDP, si države izmišljajo razne načine, kako to magično številko iz leta v leto povečevati oziroma vsaj skrbeti, da ne pade, pri čemer je po mojem mnenju trenutno v tem najbolj kreativna ravno najštevilčnejša država na svetu – Kitajska.

Kitajski politični sistem je sicer še vedno komunizem z eno samo vladajočo politično stranko, Komunistično partijo Kitajske, ki vodi državo, sam ekonomski sistem pa je neka modificirana verzija kapitalizma. Torej gre za nekakšen hibrid.

Kitajska se šteje sicer kot gospodarski čudež, saj je njim (vsaj na videz) uspelo v nekaj desetletjih narediti to, kar so drugi potrebovali stoletje. Gospodarska rast je bila dolga leta konstantno nad 10%, sedaj pa je še vedno dobrih 6%, vsaj po izračunih, ki jih delajo sami. Je pa potrebno pri Kitajski jemati te številke z rezervo, saj transparentnost ni na vrhu seznama vrednot.

Kot se je pokazalo v praksi ima tak hibridni ekonomsko političen sistem eno prednost in sicer, da lahko počne neumnosti, ki si jih skoraj nikjer drugje na svetu ne morejo privoščiti!

Kitajska lahko zgradi v par letih hitro železniško povezavo, kjer prazni vlaki drvijo s hitrostjo prek 400 km/h v najbolj odročne dele države, kjer ni skoraj nikogar. Morda bodo nekoč, morda pa tudi ne. Bolj verjetno je ne.

Ker je na Kitajskem zemlja v lasti države, se jim ni treba ukvarjati z razlastitvami zasebnih lastnikov in podobnimi birokratskimi ovirami. Ker ni strogih predpisov, lahko za potrebe mega projektov zravnajo hribe, preusmerijo tokove rek, če je potrebno tudi ugasnejo sonce in premaknejo luno. Ker delavci nimajo nekih posebnih pravic, jih lahko naženejo da delajo poljubno dolgo, za poljubno malo denarja. Ker je prebivalstva ogromno tudi ni bojazni, da bi delavcev zmanjkalo, tudi če kakšen v tem procesu  ustvarjanja BDP umre. Z ekonomsko logiko takih projektov se jim ni potrebno ukvarjati, saj jih financira večinoma kar država in ne zasebni kapital.

Kitajska lahko zgradi ogromna stanovanjska naselja, kjer ne živi nihče in zelo verjetno marsikje nikdar nihče ne bo. Za to gre ogromno gradbenega materiala, jekla, energije ampak komu to mar. Važno da se vse pravilno obračuna v BDP. In se!

Ker na Kitajskem ni nepotrebnih birokratskih ovir, se jim tudi ni potrebno preveč ukvarjati s problematiko onesnaževanja okolja, dokler ne postane zadeva tako obupna, da ni več za živet, kar pa občutijo potem na svoji koži tudi člani Kitajske komunistične partije. In ker so tudi mediji pod nadzorom partije, o tem ni možno brati ali gledati po televiziji, saj bi to kazilo podobo te neverjetne komunistične distopije. Lahko pa si Kitajci vsaj na internetu preberejo, kaj o tem piše Onyx? Žal ne! Tudi internet je strogo nadzorovan in blokiran. Stari Kitajci so zgradili (veliki) Kitajski zid, ti sedanji pa (veliki) Požarni zid.

Eden glavnih motivov za tako, na videz povsem neracionalno početje pa je BDP!

Kitajska poskuša na vsak način zagotavljati “gospodarsko rast” in če bo za to potrebno podirati in na novo graditi čisto vse mostove v državi, bodo to storili. Ker se to vse šteje v BDP! Možno celo, da se v BDP šteje tako rušenje, kot potem gradnja. In Kitajci dobro vedo, da v tistem trenutku, ko se pri njih začne recesija, se ta hišica iz kart, zgrajena na ogromnih kreditih podre, kar pa bo občutil močno tudi ves preostali svet. Takrat bo finančna kriza leta 2008 izgledala kot predigra, saj škode ne bo možno omejiti zgolj na Kitajsko.

Ampak problem ni samo Kitajska, nekaj podobnega, le da ni tako absurdno, počno tudi številni drugi.

In morda bodo nekega dne ugotovili, da je edina inteligentna civilizacija v vesolju (?) skoraj uničila lasten planet, na katerem živi, zaradi enega bizarnega finančnega kazalca!

Po mojem mnenju bi moral biti kosmati družbeni proizvod (BDP/GDP) nujno deležen brazilske depilacije, v njegov izračun pa bi morali vključiti vsaj malo zdrave pameti.

Bo vsem nam precej lažje, sploh pa tistim, ki bodo na ta planet prišli za nami.

Preberi še:
Kitajski Prešeren

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s