Kolektivna psihoza

Danes mineva peti dan odkar je bila v državi razglašena epidemija. Jutranja meritev telesne temperature je bila 35,6 stopinj. Ker javni prevoz ne deluje, sem moral v službo z avtom. Če bi se mi kje na cesti pokvaril avto, sem prepuščen samemu sebi. Avtovleka ne dela. Servisi ne delajo. Avtobusi in vlaki ne vozijo več. Ljudje ti ne ustavijo, ker se bojijo, da si okužen. Ostane ti potem da pešačiš domov kot v kakšnem filmu The Road ali morda poskusiš s taksijem. S tem pa sam tvegaš okužbo, saj taksisti sedaj verjetno razvažajo okrog tudi tiste, ki so že zboleli in dvomim, da po vsaki vožnji strokovno razkužijo vozilo. Menda uporabljajo za razkuževanje nek sprej. Verjetno proti bacilom in pršicam iz letaka. Poleg tega je na cestah zelo malo taksijev. Očitno so se tudi oni preventivno poskrili ali pa nimajo nikogar več za prevažat.

V Ljubljani je na ulicah zelo malo ljudi, prazna tudi drugače najbolj obljubljena mesta, kjer se je prej trlo domačinov in turistov. Na klopcah v Zvezda parku posedajo večinoma samo še brezdomci, ki so videti živčni, ker je v teh razmerah bistveno težje nafehtat par evrov za liter najcenejšega vina. Ljubljana je sedaj postala njihovo mesto, mi pa smo čez noč postali klateži.

Praktično vse je zaprto, razen kakšne trgovine s hrano in Mlinarjevih pekarn. Mislim da dela še Mc’Donalds.  Ljudje, ki jih srečuješ na cestah, se te v loku instinktivno na daleč izognejo, kot bi imeli sedaj vgrajeni vsi neke magnete istega pola. Vseh je najbolj strah kljuk. Vrata poskušajo odpirati tako, da se jih ne dotikajo z rokami. Nevidni, samo 120 nano metrov velik sovražnik je lahko kjerkoli.

Če se je kdo spraševal, kako bi bila videti kolektivna psihoza in paranoja je tale pandemija virusa sars-cov-2 najboljši približek temu. Tudi tretja svetovna vojna ali pristanek nezemljanov ne bi tako hitro ugašal življenja po celem svetu!

Do sedaj smo gledali filme, sedaj živimo v filmu. In ta film gladko sodi med filme katastrofe.

Kako zelo resna situacija dejansko je sem se zares zavedel, ko sem videl obraz sodelavke. Povsem spremenjena, bleda, temni podočnjaki, udrte oči…Očitno je podlegla eni izmed skritih groženj tega virusa in to je obremenjenost z informacijami, ki so mnogokrat tudi lažne ali povsem napačne, potem pa pri tistih, ki so bolj občutljivi, sledijo napadi panike in tesnobe.

Nekateri zaposleni, ki so morali kljub vsemu priti danes v službo, se počutijo kot eksekutorji v Černobilu po jedrski nesreči leta 1986. Kako se potem počutijo zaposleni v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, sploh pa na infekcijskih klinikah in oddelkih si ne predstavljam. Upam, da se proti virusu borijo z znanjem in ne tesnobo.

Pa pri jedrski nesreči obstajajo vsaj inštrumenti, ki lahko zelo natančno pokažejo, kako velika je nevarnost in vsak ve, v kaj se spušča. Tu ni ničesar! Virus je lahko kjerkoli, vsak, ki ga srečaš, je lahko okužen.

Absolutno pa nima smisla v teh časih biti član raznih apokaliptičnih koronavirus Facebook skupin, kjer se s tem dobesedno fiksajo. To nima nikakršnega pozitivnega učinka, deluje pa kot droga, ko potrebuješ čedalje več teh informacij.

Sedaj ni cilj zgolj to, da se ne okužiš z virusom sars-cov-2. Cilj je tudi to, da se ti ob vsem tem ne zmeša.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s