Navaden zmeden dan

Takole je videti moj navaden zmeden dan. Kako izgleda moj nenavaden zmeden dan pa morda kdaj drugič.

Včeraj, torej v petek popoldan pogledam vremensko napoved za soboto. Po dolgem času cel dan sončno brez možnosti za dež. Tak dan bi bilo škoda vreči stran in je potrebno naredit nek načrt. Ampak v petek popoldan se mi načrta ne da delati, zato to pomembno odločitev preložim na soboto zjutraj.

Sobota zjutraj.

Nič, časovni pritisk narašča. Kaj početi z dnevom, ki bo po napovedih vremenoslovce lep? Takih je statistično gledano letno manj kot 30% v tem časovnem pasu.

Prva ideja, ki mi pade na pamet je, da bi šel v Škofjo Loko in s seboj odpeljal še kolo. Tam sem namreč preživljal v 80 letih komedijo, ki smo ji rekli JLA. Morda bi lahko obiskal Škofjeloški grad, v katerem še nikdar nisem bil, skočil do Hudičeve brvi, pogledal, kaj so naredili iz moje kasarne, kolesaril do Crngroba, kjer smo zakopavali mine in imeli strelski poligon, tam pa je menda tudi eno izmed naših množičnih grobišč. V času služenja JLA o tem nismo vedeli ničesar. Potem s kolesom morda še do Železnikov. Samo ta ideja me ni tako potegnila, da ne bi študiral naprej.

Potem pokličem znanko iz Gorenjskega nevinorodnega okoliša, če gre z mano kolesarit po njeni okolici. Praktično v hipu mi zdrdra cel kup razlogov zakaj ne. Guma na kolesu ni napumpana, ketna ni namazana, kosilo kuha in še stanovanje ima za pospravit, ker je ženska in je sobota. Prav, pa drugič, ko bo guma napumpana, ketna podmazana, kosilo skuhano in stanovanje pospravljeno. In ne bo sobota, in ne bo ženska.

Potem pa mi pade na misel, da bi šel s kolesom po PST. Ta misel mi je takoj všeč, saj po Ljubljani nisem kolesaril že več kot desetletje. Na Garmina naložim sled, ki sem jo našel na internetu in ki je primerna za lenuhe, ki se jim ne ljubi kolesarit na Golovec, ampak ga zaobide po neki drugi poti. Kolo naložim na nosilec in se odpeljem k gostilni Livada, kjer se mi je zdelo pametno začeti kolesarjenje.

Prvo kar ugotovim je, da na Garminu očitno ni prave sledi. Kako je to možno ne vem. Doma je bila, sedaj jo pa več ni. Pa kaj je tudi to narejeno na Kitajskem? Navigacija je nekaj, kar bi moralo delovati brezhibno. Najraje bi zaklel, pa sem se premagal. Preklinjajo otroci.

Nič, se bo treba pa znajti brez navigacije, saj je PST dobro označena s tablami. Kolesarim v smeri proti Dolenjski cesti in potem ker se mi ne ljubi čez Golovec zavijem proti mestu. Tu me nekoliko stisne v grlu, saj nisem prepričan, če se bom v mestu znašel s kolesom oziroma če bom pravilno prepoznal vse prometne table, ki so namenjene kolesarjem. Kolesarski izpit sem delal na vasi, kjer smo šli s kolesi dvakrat okrog gostilne in to je bilo to.

Prvi problem, s katerim se ubadam je, kako najti kaj je sploh kolesarska pot. Kar po cesti si ne upam. Nikdar ne veš, kdaj se znajdeš na radiju, da nekdo kolesari po mestni vpadnici. Nikjer ni nobene oznake, zato kolesarim kar po pločniku. Potem nekje pri strelišču pridem do table, kjer je kolo prečrtano in me pošljejo prek ceste na drugo stran. Zakaj na drugo stran ne vem, samo tako piše na tabli in to upoštevam. Potem pridem na drugo stran ceste in nobenega znaka ali označbe na cesti kam sedaj. Nič, spet kolesarim po pločniku, tokrat v nasprotno smer, kot vozijo avtomobili. Nisem prepričan, če je to res prav. Potem pridem do cerkve sv. Jakoba in se ozrem nazaj. Ja, spet znak prepovedano za kolesarje, le da sem šel jaz v drugo smer. Ampak v to je verjetno tudi prepovedano za kolesarje. Kam bi moral zaviti, da bi bilo pravilno, ne vem. Očitno nekakšni kolesarski vortex.

Potem prvič v življenju kolesarim po stari Ljubljani, mimo mestne hiše in Prešernovega spomenika ter naprej po ulici tisočerih vonjav. Počutil sem se kot uporniški kolesarji na napačen dan, ki ni petek, le da brez batin od pendrekov. Občutek moram reči ni bil slab. Morda se naslednjič še jaz pridružim petkovim protestom z masko NE DELAM, KOLESARIM.

Zaloška ima lepo označeno kolesarko stezo, tako da sem tu pridobil nazaj samozavest, hkrati pa sem se tudi dobro počutil, ker se mi je zdelo, da ne delam več prekrškov. Naslednja postaja Fužinski grad, ker sem se spomnil, da se tam nekje nadaljuje PST. Ampak še prej skočim v grad na kavico, tortico in natakarico. Ampak ker je bila tokrat natakarica neka resna, starejša gospa, se vzdržim neumnih komentarjev in ne poskušam ničesar. Torej tokrat samo kavica in tortica.

In potem mojo pozornost pritegne nekaj na dvorišču, kar mi je takoj delovalo kot kokošnjak. Poleg visokih gred so ti kokošnjaki danes zelo moderni in kdor da kaj nase, si mora umisliti doma nujno nekaj takega. Kakšni enoprostorci in bele superge z visoko peto. Trend so danes kokošnjaki.

Tak kokošnjak si že nekaj časa želim imeti doma, zato prodajalko, ki prodaja karte za muzej arhitekture vprašam, če se da kje to kupit oziroma ali gre za serijsko proizvodnjo. Pravi da gre za prototip in da še ne vedo, ali bodo kokoške tole dobro sprejele. Ne vem kaj se čaka? Zadeva je kot kaže namenjena dvema kokoškama, pri čemer očitno o petelinu niso razmišljali. Kokoši brez petelina postanejo depresivne, tako da to se mi že ne zdi dobra ideja. Ima pa zadnji del kokošnjaka dobro narejena vrata, da lahko iz gnezda pobereš jajca. Kokoši imajo menda vsak dan ovulacijo, tako da se teh domačih jajc čez čas lahko kar veliko nabere. Prav tako ima kokošnjak v bivalnem delu lepo nameščeno prečno letev, ker kokoške menda rade na tem čepijo. Ne vem pa kako je zamišljeno, da bodo v takem kokošnjaku prezimile? Po moje potrebujejo kakšno izolacijo, sicer jih bo zeblo. Samo o tem razmišljaš, ko pride zima. Ena sorodnica mi je rekla, da kokoši pred zimo ubiješ in potem spomladi kupiš nove, samo jaz nimam srca, da bi ubil nekaj, kar mi nosi jajca. Kot potencialni problem vidim tudi dno kokošnjaka, ker bi znala kakšna lisica mimogrede odnesti kokoši nesnice, ampak to se da sanirati s kamni ali čem podobnim, da ne more splezat pod ograjo. Skratka, tole veliko obeta, lahko pa pade na detajlih, če kokoši tega ne bodo dobro sprejele. Komaj čakam rezultate praktičnega preizkusa.

Ampak ker sem že tu si ogledam na hitro še muzej. V tem muzeju še nikdar nisem bil in niti nisem vedel, da obstaja v Fužinskem gradu arhitekturni muzej. Samo očitno je bil muzej zaprt, tako da sem lahko pogledal samo neko razstavo obrti.

Če bi moral na izhodu obnoviti, kaj sem videl, bi bil v hudih škripcih. Res pa je, da nisem imel s seboj očal in nisem mogel prebrati opisov teh razstavljenih predmetov. Pa tudi nekoliko zmeden sem bil, ker sem pač pričakoval arhitekturni muzej.

Potem se še na hitro sprehodim po okolici Fužinskega gradu in bližnjem parku. Tu nisem ravno pogosto, zato si vzamem pet minut več, kot bi si sicer.

Fascinirajo me kipi v parku, kot bi bil na kakšnem Velikonočnem otoku. Lepo, to je edino čustvo, ki ga občutim ob teh kipih. Zamislim se, da je moja paleta čustev zelo omejena. Moral bi ob teh kipih občutiti še kaj več. Samo kaj? Potrudim se odpreti čustvom. Jeza. Jezen sem, ker je nekdo kipu odbil nos. Torej le nisem klinično čustveno zavrt. Čutim lepo in jezo. Ni slabo.

Končno zagledam znak, kje se nadaljuje PST. Da ne bo izgledalo kot velika goljufija kolesarim do Golovca in nazaj. Nekega otroka na prehodu čez cesto skoraj zbije avto, ker je sledil očetu s kolesom čez rdečo na semaforju. Tipičen primer slabe vzgoje. Taki so potem povzročitelji hujših prometnih nesreč ko odrastejo. Vedno se pa izgovarjajo na očete in slabo vzgojo. Ni daleč od resnice.

Potem naredim par krogov po Psihiatrični kliniki. Ker je na vhodu znak za prepovedano fotografiranje in sprehajanje psov lahko sliko naredim samo od daleč. Jahanje je pa kot kaže dovoljeno oziroma ni izrecno prepovedano.

V mislih sem z vsemi trpečimi dušami, ki se tu zdravijo in borijo s svojimi demoni.

V daljavi mojo pozornost pritegnejo obrisi blokovskega naselja. Ljubljanski skyline. Kot Audrey Tautou v filmu Amelie razmišljam, kaj neki sedaj počnejo ljudje v teh betonskih kokošnjakih, ki so danes vredni menda že na stotine tisoč evrov. Nekaj jih kuha kosilo, par lika perilo, večina gleda televizijo ali posluša narodnjake. Kdo si vrti na kasetofonu Mileta Kitića. Kakšen morda tudi obdeluje najbližje. Ja, menda je v družinah veliko nasilja. Ne samo teh. Nasploh.

Spreleti me misel, da sva v bistvu oba z Audrey neke vrste igralca. Le da jaz zaslužim bistveno manj. To me nekoliko potre, samo ne toliko, da ne bi mogel nadaljevati poti.

Pot nadaljujem po PST in tu nisem hodil še nikdar, tako da je zame vse novo. Kmalu ko pridem izpod obvoznice zagledam nekaj, kar me še najbolj spominja na močvirje Everglades v ZDA, le da precej manjše in verjetno tudi brez krokodilov. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega tudi v Ljubljani.

Foto: Dr. Onyx

Slikam s fotoaparatom na telefonu in opazim, da je komaj obdelal sliko. Skoraj se je začel greti in če bi imel Samsungov Exynos procesor ventilator, bi se sedaj začel vrteti z največjimi obrati. Ti fotoaparati na telefonih namreč ne samo delajo slike, ampak jih hkrati tudi računalniško obdelajo, da se vsakemu lahko zdi, kako dober fotograf je. Ampak umetna inteligenca včasih zataji in slike izpadejo potem recimo temu nenavadne. Večini se pa zdijo veliko lepše od tistih, ki jih delajo fotografski aparati za nekaj tisočakov brez objektivov. Ja, resničnost in obogatena resničnost (augmented reality) ni eno in isto.

Potem pridem zopet na Zaloško cesto in PST vodi nekam v blokovsko naselje. Spomnim se filma Sreča na vrvici. To mi ne deluje preveč privlačno in tudi bal sem se, da se bom zgubil med temi bloki, zato raje zavijem desno proti Zalogu obiskat sorodnike. Med potjo si prepevam naslovno pesem iz filma.

Tjaramdadam, zlat je ta dan,
steci z mano vanj!
Zmeraj z mano, zmeraj moj boš,
tjaradadadam.
..

Pot nazaj si skrajšam in grem direktno do avta pri Livadi.

Še en navaden zmeden dan, ki ni šel čisto po načrtu. Ni bil pa vržen stran.

Značke: , ,

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s