Ljubljanski grad

Danes sem izkoristil še en dan, ko še ni okupacije s strani hord turistov in sem šel v živalski vrt ter na Ljubljanski grad.

Na Ljubljanskem gradu nisem varčeval z denarjem in sem vzel polno razvajanje, torej grajski stolp, dokumentarec, razstavo slovenske zgodovine in razstavo lutk. Če bi bil stiskaški pa bi lahko vzel samo stolp in privarčeval nekaj evrov. Ampak v teh časih moramo slovenskemu turizmu pomagati po najboljših močeh.

Že na vhodu mi je šlo prvič na smeh ko sem zagledal grajske ječe in mi je prišlo na misel, da bi lahko Janša po prevzemu popolne oblasti na slovenskem sem zaprl prvake opozicije. Šarca, Meseca, Fajonovo in Bratuškovo. Vsakega v svojo samico. V nekaterih zaporih se to šteje kot nad standard v primerjavi s skupinskimi celicami. Poleg tega v primeru teh štirih skupinska celica niti ne pride v poštev, saj bi se ves čas moška pretepala, ženski pa lasali glede tega, kdo je bolj kriv, da so pristali v opoziciji in v ječi na Ljubljanskem gradu.

To se mi zdi, da bi bila lahko tudi izvrstna promocija za Slovenijo v tujini in prepričan sem, da bi ravno zaradi zaprtih opozicijskih prvakov na Ljubljanskem gradu sem romali številni tuji turisti. Še več kot ponavadi. V kletnih prostorih pa bi lahko svojo pisarno odprl Amnesty Unintentional Slovenija. Seveda bi bili tudi oni pod ključem, kot se spodobi za tisto pravo, trdo demokracijo vzhodnega tipa, ki najprej poskrbi za opozicijo in vse, ki ne razumejo pravilno pravega odnosa do človekovih pravic.

Najprej sem naivno mislil, da na grajski stolp pelje dvigalo, samo izkazalo se je, da so na voljo samo stopnice. Skoraj sem že hotel vprašati prodajalko, če lahko vzamem karto brez stolpa, samo potem sem sprejel težko odločitev, da grem po stopnicah peš do vrha. Na srečo je na dveh mestih manjši prostor za bazni tabor, tako da lahko poješ kakšen sendvič s kislimi kumaricami ali vzameš energetsko ploščico.

Ko sem opazoval polžasto stopnišče, so mi misli ušle na področje filozofije in antropologije.

To stopnišče je nekaj podobnega kot življenje. Tudi v življenju ima posameznik dve možnosti in sicer ali se vzpenja navzgor ter pri tem osebnostno raste, napreduje in zori, ali pa se spušča navzdol in stopa čedalje globlje na temno stran, v temnice, kjer vladajo sile teme. Tisto malo gor, malo dol pa kot vemo ne pelje nikamor.

Vrh grajskega stolpa me ni razočaral in je bil v skladu z mojimi pričakovanji. Videla se je Ljubljana. Sem pa na vrhu stolpa videl eno največjih slovenskih zastav do sedaj. Ko gledaš Ljubljanski grad od spodaj, ta zastava ne zgleda tako ogromna. Ampak tu gre očitno za neko iluzijo občutka globine prostora. Bližje kot si predmetu, ta postaja čedalje večji.

Jutri je Dan državnosti. Lahko je ponosna.

Ob spustu iz grajskega stolpa sta mojo pozornost za hip pritegnila dva zvonova. Ob tem sem se spomnil na koncert skupine AC/DC leta 2016 na Dunaju, kjer so z nadomestnim vokalistom skupine Guns N’ Roses prepevali tudi njihovo legendarno skladbo Hells Bells. Če bi bila možnost, bi pozvonil in si zaželel, da bi še kdaj AC/DC nastopili v živo. Ne upam si pomisliti, da bodo nekoč ostali zgolj posnetki in njihova glasba. Ob teh dveh zvonovih se začnem zavedati minljivosti življenja.

Ob koncu razstave slovenske zgodovine, ki sem jo preletel na hitro, je bila odprta knjiga vtisov. Zadnji zapis v tej knjigi mi je vzel vso moralo. Nekdo pred mano je narisal tole…

Nekaj časa gledam to sliko in študiram, kaj naj naredim, da se ne osmešim. Prvo kar mi je padlo na misel je, da počakam še nekaj gostov, da se obrne v knjigi vtisov nov list papirja. Samo po parih minutah ni bilo nobenega, tako da sem to idejo dokaj hitro opustil. Risal sem nazadnje pred 20 leti neke gole ženske (plačaš in ti pridejo pozirat, ti pa se delaš, da rišeš), tako da tega raje niti ne poskušam. Lahko bi napisal kakšno lepo misel. Tako kot vedno ob takih težkih trenutkih razmišljam, kakšni občutki me prevevajo. Skušam se poglobiti vase. Edino kar mi pade na pamet je Lačen in Žejen, samo to ne morem napisati v knjigo vtisov. Nič, odločim se za čisti minimalizem. V knjigo vtisov sem napisal…

LEPO
ONYX

Znanstveni naziv Dr. sem izpustil, da se ne bodo norca iz tega delali. Glejte ga dohtarja, edino kar je bil sposoben napisati je LEPO in še podpisal se je narobe.

Na grajskem dvorišču končno zagledam nekaj lepega. Srce iz cvetlic. Če bi bila tu postavljena knjiga vtisov, bi lahko napisal in narisal še kaj več kot samo LEPO. Včasih se mi zazdi, da so knjige vtisov postavljene na napačnih mestih. To je bil eden izmed takih trenutkov.

In potem pride v okviru popolnega grajskega razvajanja na vrsto še razstava lutk.

foto: Dr. Onyx

Ko sem zagledal tole inštalacijo že takoj na vhodu, sem se samo obrnil in odšel. Kustosu sem se na hitro mimogrede zlagal, da sem v razbeljenem avtu na soncu pozabil dojenčka. Nisem hotel da bi zaradi mene dobil občutek, da je razstava slaba…

Samo tole je pa preveč za mojo občutljivo dušo.

Značke: ,

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s