Vonj po železnici

V soboto sem se želel oddahniti od petkovega napornega reševanja slovenskega turizma na obali, zato sem dan posvetil rekreaciji. Načrt je bil s kolesom iz Ljubljane do Litije in nazaj.

Avto sem parkiral na obrobju Ljubljane, ob Cesti v Kresnice, kjer se sicer začne pohodniška pot na Debenji vrh. Kolesarska pot do Litije je v celoti lepo označena s tablami, tako da ne zahteva kakšnega večjega miselnega napora v smislu kam pa sedaj ali katera pot je prava. Lahko povem, da se nisem na poti niti enkrat izgubil, kar si lahko tisti, ki je postavljal te table, šteje v čast. Job well done.

Večina kolesarske poti je prijetno ravninska in kolesariš v nekakšnem sendviču med železniško progo in reko Savo oziroma na začetku poti voziš še ob Ljubljanici, nakar prideš do sotočja Ljubljanice in Save. Potem pa s kolesom kar precej časa vijugaš skupaj s Savo in železnico. Do Litije je 22 kilometrov, kar ob rekreativnem tempu z ogledovanjem okolice pomeni uro in pol. Kdo bi ob tem zavzdihnil kaj tja in nazaj, ampak jaz si pač vzamem čas, da še kaj vidim, ne samo vrtim pedala. Torej zame toliko samo v eno smer.

Večino poti kolesariš po odprtem, tako da ko sonce pripeka in je zunaj vroče, je zares vroče. In v soboto je bilo vroče. Čez trideset. Zadnji del poti od Pogonika do Litije je speljan po gozdu, tako da vročina popusti in voziš po senci. Da zadeva kljub vsemu ni prelahka, je na tem delu poti ne prehud vzpon. Ampak to pišem s časovno distanco. Takrat se mi je zdel kar hud.

Pri Pogoniku je včasih stal grad iz začetka 16 stoletja, ki so ga partizani med drugo svetovno vojno požgali, ker so se v njem naselili okupatorji, lastnik pa ga je po vojni potem obnovil. V bližini gradu je tudi partizanski spomenik, saj so tu poskušali partizani ohromiti oskrbo evropskih bojišč z napadom na železniški most. Železniški mostovi očitno nastradajo v vsaki vojni. Če si most in se začne vojna, veš, da bo hudo. Vsaj ena stran te bo hotela na vsak način podreti.

Tu v gozdu sem srečal skupino mladih, ki se je očitno odpravila na neko čistilno akcijo. Ena izmed mladenk je nosila na hrbtu karton z velikim napisom NARAVE NE DAMO, na majici pa je imela nek slogan v zvezi z Janšo. Tako na hitro sem ocenil, da ni ravno njegova vneta oboževalka. Očitno je politična indoktrinacija uspešno segla tudi do mladih v teh krajih. Torej ta pojav ni zgolj značilen za Ljubljano, kot sem si sam naivno predstavljal. Upam, da je čistilna akcija uspela. Če se pri nas lotiš takih čistilnih akcij, ponavadi uspejo, saj smeti in odpadkov ni tako težko najti.

V Litiji se nisem prav dolgo zadrževal, ker se mi je zdelo, da me bo od vročine infarkt, tako da sem želel čim prej nazaj. Za trenutek me je obšla celo slabost. Ker se je voda v bidonu segrela, sem želel v trgovino po pijačo. Na vratih se spomnim, da so sedaj spet obvezne zaščitne maske, kar seveda nisem vzel s seboj. To se mi zadnje čase pogosto zgodi. Smo mislili, da se je epidemija že končala in je vse po starem. Ni. Na hitro sem dobil občutek, da je Litija še eno slovensko mesto, ki v bistvu ni več kaj dosti Slovensko. Še en šolski primer uspešne balkanizacije.

Na poti nazaj sem se večkrat ustavil in bil hud boj z vročino. Namesto da bi šel zgodaj zjutraj in prišel nazaj do desete ure, jaz kolesarim po najhujši vročini, sredi dneva. Daljši postanek sem naredil na železniški postaji v Kresnicah, kjer sem se usedel na klopco. Mimo mene zdrvi tovorni vlak, ki ga pozdravi vlakovni odpravnik z loparčkom. Tako kot nekoč. Potem sem nekaj časa občudoval povsem belo industrijsko zgradbo, ki stoji tik zraven železniške postaje. Po snežno belem videzu sodeč sem menil, da gre za cementarno ali proizvodnjo apna. Na spletu sem potem doma prebral, da gre za proizvodnjo apna in da začetki podjetja segajo v leto 1929. To je bilo leto, ko se je začela velika gospodarska kriza oziroma velika depresija. Očitno proizvodnje apna ta kriza ni huje prizadela, saj snežno bela tovarna obratuje še danes.

Še nekajkrat sem se potem ustavil ob Savi. Na večih mestih sem opazil opozorilne table, da je prepovedano odlaganje smeti. Očitno nekateri Savo dojemajo kot greznico, ki odplakne navzdol do Beograda vse, kar vanjo zmečejo. Na enem takem lepem mestu ob Savi bi pričakoval, da bo stala klopca, kjer se lahko usedeš in opazuješ reko, ampak je tudi tu nastalo smetišče, kjer so odvrgli v reko gradbeni material in celo stebla, po domače štible od pobranega krompirja.

Otroci se verjetno tu igrajo igro, kdo bo prvi opazil truplo, ki plava po Savi in je stopilo v deročo reko kje v Ljubljani, v poznih nočnih urah, opito do onemoglosti. Kot mi je razlagala sodelavka, so se otroci včasih tu igrali tako, da so žabam dali v rit slamico, jih napihnili in spustili navzdol po reki. Bljak! Jaz sem sicer s tem polemiziral, češ da žabe nimajo riti, samo potem me je zatolkel sodelavec, češ, na kaj pa bi se potem usedle?

Tole z žabami se mi zdi še hujše mučenje živali od mojega kurjenja koloradskih hroščev v žveplu. Jaz sem imel pri tem vsaj nek višji cilj. Želel sem ostale koloradske hrošče prestrašiti, da bi zbežali iz našega krompirja, posajenega na vrtu, samo to ni imelo na njih nobenega učinka. Verjetno so si mislili, da vsak v žveplu skurjen koloradski hrošč pomeni več krompirja za druge. Ne prav inteligentne živali. Mar bi jih pustili v Ameriki, kjer so prvotno menda bili staroselci, dokler jih ni nekdo pripeljal z ladjo še v Evropo in so se potem tu na veliko uspešno razmnožili.

Ko sem tako kolesaril tik ob železniški progi sem dobil občutek, da ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Nekje v okolici Jevnice zagledam poslovno priložnost. Starejša bajta iz časov, ki so le še bežen spomin. Razmišljam, da bi tu lahko lastnik uredil manjši muzej, kako so v teh krajih živeli nekoč. Seveda to ne bodo takoj blazni zaslužki, sčasoma pa bi se dalo verjetno dodatno zaslužit kašen evro.

Tu nekje sem mimogrede in na hitro podelil še prestižno nagrado za najbolj domiselno ograjo. Ali je lastnik te ograje dobil idejo zanjo kje na internetu, ali si je sam izmislil, nisem preverjal. Če se izkaže, da je ideja pobrana od kje, bom nagrado seveda vzel nazaj oziroma podelim samo nagrado za realizacijo, ne pa tudi za originalno idejo.

Foto: Dr. Onyx

Ja, kot kaže ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Značke:

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s