Aktivno upravljanje lastnih misli

Tole sodi sicer morda res na področje, ki ga pokriva moj sodelavec, ampak si bom kljub vsemu drznil nekaj iz laičnega vidika napisati o tem. Gre pa za enega najpomembnejših zapisov na tem blogu, ki sodi na področje Apokalipse.

Kaj točno so naše misli in kako nastanejo, po mojem vedenju trenutno še ne vemo natančno. Za nekatere so misli zgolj električni impulzi v naših možganih, drugi trdijo, da obstaja nekakšen Eter zavesti, kjer se rojevajo vse naše misli. Kaj je res, ne vem, sigurno pa vem zanesljivo, da ne verjamem v teorijo električnih impulzov. To se mi zdi pa kljub vsemu preveč poenostavljeno, da bi bilo lahko resnično. Elektrika ne zna, nikdar ni znala in nikdar ne bo znala razmišljati.

Ampak kakorkoli že, naše misli so dejstvo, s katerim živimo.

Jaz sem nekaj časa študiral, pa ne prav dolgo, kaj je sploh osnova, da se rojevajo misli? Po krajšem premisleku sem prišel do zaključka, da je to jezik. Dojenčki recimo se še ne znajo sporazumevati z jezikom. Dojenček ne razmišlja v smislu…v želodčku mi kruli, torej sem lačen. Na kakšen način bi lahko pritegnil pozornost mamice, da me podoji? lahko poskusim z jokom, če to ne bo šlo, bom začel kričati. Ne, tako dojenčki ne delujejo, ker še ne poznajo jezika. Njihovo obnašanje torej usmerja nagon. Isti nagon, ki usmerja čebelo, da leta od cveta do cveta in povsem isti nagon, ki usmerja telička, da išče seske pri mami kravi, ko je lačen.

Ko enkrat obvladaš jezik, pa lahko začneš razmišljati in bolj ko obvladaš jezik, bolj kompleksno lahko razmišljaš ter seveda svoje misli izmenjuješ z drugimi prek pogovora. Če obvladaš več jezikov, lahko svoje misli izmenjaš s širšim krogom ljudi. Če obvladaš še jezik matematike in fizike, lahko zelo natančno izračunaš, kje bo čez tisoč let nek planet ali Sonce.

S pojavom koncepta razmišljanja se pojavi hitro tudi koncept tako imenovanega notranjega dialoga, ko se človek pogovarja sam s seboj, ampak tudi temu rečemo preprosto razmišljanje. Nekaj tuhtamo sami pri sebi.

Kako točno se porajajo misli, po mojem mnenju še ne vemo. Vemo, da se in to je vse. Lahko se osredotočimo na določen predmet zanimanja in potem so misli koncentrirane, lahko nam misli begajo sem ter tja in strokovnjaki potem temu rečejo, da imamo težavo s koncentracijo. Včasih nam nekaj pade na pamet, pa sploh ne vemo zakaj. Vse pa se ne konča pri mislih. Marsikatere misli zaživijo in nastane to, čemur pravimo delo človeških rok. Vse zgradbe, tehnični dosežki, pesmi in proza, scenariji za filme, slabo napisani zakoni, skrbno načrtovani umori, krvave revolucije, goljufije pri javnih naročilih, anonimke v medijih in še marsikaj se je najprej rodilo kot misel! Seveda pa številne misli nikdar ne zaživijo in ostanejo samo v “naših glavah”, dokler ne zbledi spomin, da so se kadarkoli rodile. Ampak te misli vsaj niso povzročile neke škode, če že niso ustvarile česa novega in lepega, česa občudovanja vrednega.

Na tem mestu pride pa sedaj pomemben del, ki zahteva pozorno branje in razumevanje napisanega.

V krščanski religiji obstaja molitev, ki se ji reče Oče naš ali Gospodova molitev, avtor te molitve pa je Jezus Kristus. Zelo pomemben del te molitve gre pa takole…

… in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Življenje je očitno v prvi vrsti ne najbolj lahka miselna igra. Ampak beseda igra je morda za koga preveč lahkotna, saj redko kdo življenje dojame kot neko igro iz skupine iger Človek ne jezi se. Za nekatere je življenje dar in se težko sprijaznijo z mislijo, da se v nekem trenutku neizbežno konča in morda nekje drugje ponovno začne. Za druge je življenje mučno prekletstvo in si želijo, da se to prekletstvo čim prej konča in nikdar več ne ponovi. Mnogi o tem sploh ne razmišljajo, ali pa jim je čisto vseeno. Nekaj pač počneš, dokler ne umreš in te pokopljejo, če te najdejo. Temu potem rečemo strokovno življenje nekam tja v tri dni.

Ampak če na življenje gledamo kot igro, rezultat ni vedno ugoden za igralca.

Zelo hitro se že kot otroci naučimo, da življenje lahko prinaša tudi nekatere tegobe in težave. Nenazadnje nas o tem vedno znova spomni zgodovina. Ampak veliko teh tegob in težav izhaja iz tega, da ljudje z mislimi niso znali in še vedno ne znamo aktivno upravljati in ne tehtamo kaj dosti, katere misli so take, da ima smisel, da zaživijo, katere pa je potrebno blokirati in potem ostanejo zgolj v “naši glavi” neizživete. Misli, ki nekomu drugemu povzročajo bolečino in trpljenje so že take, ki bi jih morali znati blokirat, ne pa da za vsako nam storjeno krivico ali prisoljeno klofuto posežemo takoj po meču in se skušamo čim prej maščevati. Kot je nekdo nekoč napisal – če nekdo meni vrže pasjo bombico, mu jaz zabrišem nazaj pravo bombo.

Tu moramo zaupati v to, da je sistemu, v katerem smo se po čudežu znašli, kristalno jasen koncept dobrega in slabega ter da ima že sistem sam vgrajene mehanizme, ki dobro na(d)gradijo, slabo pa kaznujejo in zavržejo. Torej nam ni potrebno vedno znova in znova pravice jemati v svoje roke in četudi se nam zdi, da je naše pravosodje skorumpirano in krivično, bo sistem sam poskrbel, da bo univerzalni pravičnosti zadoščeno. Slej ko prej. In najhujše kazni morda potem sploh niso zaporne.

Ta miselni proces v naših glavah si lahko predstavljamo tudi kot jadrnico na morju. Ena možnost seveda je, da jadrnico prepustimo vetrovom in morskemu toku da pljuje sem ter tja. V tem primeru je velika verjetnost, da se bo znašla pogosto sredi hudega viharja, ali se celo razbila ob čereh na obali. Lahko pa z jadrnico aktivno upravljamo, spuščamo in dvigamo jadra, spreminjamo smer in iščemo zavetje pred viharji.

Temu potem lahko rečemo v prispodobi aktivno upravljanje lastnih misli.

Seveda vse skupaj v praksi ni tako zelo lahko, saj na nas vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so naša čustva. Dostikrat se odločamo v efektu, torej impulzivno, brez da bi lahko sploh tehtali, kaj naj z mislimi naredimo in katere je potrebno blokirati. Tako obnašanje je potem nagonsko, torej se v tem približamo živalim.

Če ima kdo težave z ločevanjem med dobrim in slabim oziroma osnovni konceptom dobro je dobro, slabo je zanič, pa lahko vedno naredi preprost miselni poizkus. Postavi se v vlogo Boga in se zazre nazaj sam vase. Bi bil kot Bog ponosen, radosten nad videnem, ali bi bil morda žalosten? Bi bil nad videnim odkrito razočaran? Bi ga postalo sram? Bi pobesnel? Bi se razjokal?

Za konec te pridige pa še nekaj misli iz Zb(i)rke misli na to temo:

ZA VSE MOJE GREŠNE MISLI
RES NE MOREM BITI SAM KRIV.
SAJ SI JIH NISEM JAZ IZMISLIL.

MISEL MOJA MALA,
LEPO SI ME NAPLAHTALA,
JAZ PA SEM TI VSE VERJEL.

VSE MISLI NAJPREJ FILTRIRAM,
POTEM PA ŠE CENZURIRAM.

MOJEMU MOŽGANU NE ZAUPAM VEČ,
ODKAR JE ZAČEL RAZMIŠLJATI
PO SVOJE.

UPORABLJAM DOMIŠLJIJO
IN NE DOVOLIM,
DA ONA ZLORABI MENE.

NA PROVOKACIJO NISEM NASEDEL.
NASADIL SEM SE.

ČE BI MISLI UBIJALE,
SEM MORILEC.
VEČKRATNI.

KDOR MISLI,
DA VE VSE,
NAJ ZAMENJA PONUDNIKA MISLI.

VSE VELIKE STVARITVE ČLOVEŠKIH ROK
SO SE NAJPREJ RODILE KOT MISLI
IZ NAVDIHA.

NAVDIH SI NE PUSTI UKAZOVATI.
SE PA RAD RAZVAJA.

in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Amen.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s