Potem, ko je dokaj klavrno propadel eksperiment zasaditve peteršilja na vrtu, sem poskušal razočaranje nekoliki omiliti s tem, da sem na tem mestu posadil štiri grmičke sivke. Ti zaenkrat lepo uspevajo, vsaj tak občutek sem dobil.
Zadnjič sem šel v Obija nekaj iskat in grem še mimogrede na oddelek z rastlinami pogledati, če si katera slučajno zelo želi, da bi šla z menoj domov. Take sem se z nekaj prakse naučil prepoznavati, ne znam pa točno povedati, po čem jih prepoznam. Pač, nekako začutim.
In tako naletim na cvetočo sivko v lepem, dekorativnem lončku.
Ker se mi je zdelo čudno, zakaj bi sivko za sajenje na vrtu prodajali s takim loncem grem vprašat prodajalko, če je ta sivka morda mišljena za v stanovanje kot notranja okrasna rastlina. Pa pravi da ne. Potem pa se naredim pametnega in rečem, da je torej zunanja, za na vrt. Nakar ona meni razloži, da je to neka hibridna sivka, ki ne bo zunaj preživela zime! Torej ni za noter, pa tudi za ven samo do zime. Zakaj je to dobro, nisem naprej spraševal, ker mi ne bi znala pojasnit. Me je pa ob tem zaskrbelo, da niso morda tudi moji obstoječi grmički hibridi sivke in bodo pozimi vsi umrli. Ampak tega ne bom vedel do zime. Letošnjo zimo pričakujem s strahom. Kaj bo z mojo lavando?
Sem si pa kupil še knjigo Sivka lepo doživetje, da se nekoliko bolj strokovno poglobim v to dišečo rastlino. Sivko namreč jaz naravnost obožujem, saj tako omamno diši.
In spominja na morje.
Ko si okrog postelje navesim kup šopkov posušene sivke in se prebudim iz popoldanskega lepotnega dremeža se mi včasih zazdi, da sem mrtev. Tako lepo dišeče mora biti, ko si mrtev in si izpolnil stroge kriterije za sprejem v nebesa.
Ja poželim noćas oči boje lavande…
Oddajte komentar