Goran Karan. Kdo?

Tole je ena štorija iz leta 2001, torej iz leta, ko sta padla dvojčka trgovinskega centra v New Yorku.

Že kmalu po napadu, oktobra istega leta, so ZDA popeljale svoje zaveznike, zvezo Nato, na maščevalni pohod proti tako imenovanim teroristom v Afganistanu. Ta pohod je potem povzročil val nestabilnosti na celotnem Bližnjem vzhodu. In posledice tega maščevalnega pohoda čutijo še danes prebivalci ob naši meji, videti se jih da pa tudi kje v notranjosti države, recimo v okolici azilnega doma na Viču v Ljubljani.

Ironija pri vsem tem je, da so prav ZDA same ustvarile te tako imenovane teroriste za časa Sovjetske okupacije Afganistana, potem pa se je očitno nekje spet zalomilo in njihove poti so se razšle. Nekoč prijatelji so postali smrtni sovražniki.

Druga plat te iste ironije pa je, da se je Evropa na začetku celo razveselila tega vala migrantov iz Bližnjega vzhoda, ker so v njih videli zlasti delovno silo, saj se prebivalstvo v Evropi naglo stara, osnovna reprodukcija pa ne zadošča več potrebam industrije in storitvenega sektorja. Po tihem so pa med drugim evropski politiki tudi upali, da bo z migranti prišlo cel kup visoko izobražene delovne sile, kot so inženirji in zdravniki. To se je potem izkazalo za preveč optimistično. Nekateri od teh še delavci niso bili kaj prida in so predvsem pričakovali socialno pomoč in takoj vse bonitete razvite družbe zahodne civilizacije. Glede tega pa so bili vsi sami izobraženci. Sigurno pa je kdo v migrantih videl tudi potencialne bodoče volivce.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Takrat je v deželi s trdo roko vladala politična stranka LDS, ki je bila na vrhuncu moči. Danes se te stranke spomnijo samo še tisti, ki jim spomin dobro služi. To je bilo tudi prvo leto četrte vlade pokojnega Janeza Drnovška. V takratni vladi pa sta bili tudi stranki tako imenovane slovenske pomladi SLS+SKD.

Eden izmed ključnih državotvornih resorjev je po delitvi plena, torej razrezu ministrstev, pripadel stranki SLS+SKD. Kar je mene takrat začudilo je, da so bili tako minister, kot tudi nekateri državni sekretarji po moji oceni druga linija (Tier 2) Globoke države, kot bi danes temu rekli. To je sicer precej visoko, tik pod vrhom. Kaj ti ljudje delajo v pomladni stranki? Jih je morda LDS izsiljevala in je bil to pogoj, da lahko pristopijo koaliciji? Ali pa je šlo preprosto za stranko, ki je bila zgolj na papirju pomladna? To vprašanje sem SLS postavil pred nekaj meseci in odgovora ni. To pa ponavadi ni preveč dober znak.

Ampak nazaj k štoriji iz leta 2001.

Po ministrstvih se je takrat enako, kot se tudi še danes, kadrovalo predvsem po vezah. Sami fingirani kadrovski razpisi. Torej z eno besedo navadne prevare, ki bi jih moral nekdo kazensko preganjati, ampak to je bil in je še vedno tako imenovani modus operandi na tem področju. In z novo ministrsko ekipo je ponavadi prišlo tudi cel kup nekega novega kadra. Včasih sem se jaz pošalil, da jih vozijo kar s kamioni. Število zaposlenih je naraščalo eksponentno. In na tem ministrstvu so tako med vsemi drugimi zaposlili tudi brata in sestro iz Postojne. Sestra je bila pravnica in političarka v stranki SLS, njenemu bratu pa je ob delitvi plena pripadlo mesto šefa glavne pisarne. In glej ga zlomka, mizo in fikus so mu dali prav v moji pisarni, tako da sem izgubil boniteto imeti pisarno sam zase. Pa nisem bil užaljen. Vedel sem, da bo prej ali slej zmanjkalo prostorov, saj so že napolnili vse pisarne, ki so jih preuredili iz skladišč za metle in čistilne pripomočke. Moja pisarna pa je bila tako velika, da bi v njej lahko sedeli vsaj štirje. Večjo je imel po moje morda samo minister.

Kot šef ta lik ni imel prav nikakršnih izkušenj z glavno pisarno in videlo se mu je, da je ta posel zanj povsem nekaj novega. Vsake toliko časa ga je poklical vodja kabineta na ministrstvu in ga okaral, da so delavke v glavni pisarni spet narobe knjižile nek dokument, ki je prišel na ministrstvo. On je potem to situacijo reševal tako, da je eno izmed delavk poklical v pisarno in jo nadrl. Enkrat sem temu početju prisostvoval in sem se počutil kot bi bil v kakšni pisarni kriminalobersekretarja Gestapa! Delavka v glavni pisarni si je to nadiranje vzela tako k srcu, da se je tam vpričo mene razjokala. Naslednjič tega potem nisem mogel več gledati in sem se raje umaknil ven iz pisarne. Sem mu pa poskušal razložiti, da s takim pristopom ne bo dosegel nič, saj delavkam v glavni pisarni ni niti poskušal obrazložiti, kaj je bilo narobe. Ampak tega on niti ni vedel, saj o poslu glavne pisarne ni imel pojma. Vedel je samo to, da šef nadira podrejene.

In v tem je bil dober.

So pa ta dekleta v glavni pisarni nastradala tudi poleti. Bilo jih je kakšnih pet v kletnih prostorih, v eni sami sobi in jim niso hoteli kupiti klimatske naprave. Če se nekoliko pošalim in karikiram je imel takrat minister dve klimatski napravi. Če slučajno ena odpove. Ko se je začel poleti vročinski val in so se temperature bližale 40, je moralo biti v tej sobi neznosno vroče. Dekleta so bila vsa premočena. Včasih sem odprl vrata in je ven udaril vonj po znoju, tako da sem jih samo na hitro zaprl nazaj.

Pridem kasneje, sem si mislil. Ko mine vročinski val. Ali poletje.

Ta lik za šefa je pogosto v pogovoru uporabljal izraz porco ladro, ki je bil meni nepoznan. Iz naglasa je bilo videti, da verjetno izhaja iz italijanščine. Glede na to, kako pogosto ga je uporabljal, sem dobil tudi občutek, da gre verjetno za neko kletvico. Ampak kaj ti pomaga kletvica, ki jo nihče ne razume? Ne vem, če je on to razumel. Ljudje ponavadi uporabljamo kletvice v pogovoru zato, da izrazimo neko čustvo sogovorniku in tako začinimo besedišče. Kletvice so torej kot nekakšen čili v jedi. V italijanskem jeziku se mi zdi da je precej več v uporabi neka druga kletvica, ki pa sodi pod bogokletstvo. Sploh sočne s tega področja pa so kletvice v srbo-hrvaškem jeziku, ki smo jih tudi pri nas vzeli za svoje in so postale praktično del slovenskega jezika, čeprav gre za navadni balkanizem.

Ta lik je izgledal kot neka mlajša verzija Roberta Redforda. Svetli lasje, šarmanten nasmešek, nagajive oči, zagorela polt. Lep na pogled, lep na otip.

Ko sva se včasih sprehajala po Ljubljani, sem se počutil, kot bi hodil s kakšnim filmskim zvezdnikom. Recimo tako bi izgledalo, če bi se danes sprehodil po Čopovi ulici z Leonardom DiCapriom. Ženske so ga dobesedno požirale, nekatere kar strmele vanj. Kaj se jim je ob tem porajal v njihovih glavah, si ne upam pomisliti, brez da bi mi postalo nerodno. Jaz sem se ob njem počutil kot nekdo, ki pokvari popolno počitniško fotografijo in pomotoma pade v kader. Včasih sem že razmišljal, da bi hodil par metrov za njim. Ampak ironija pri vsem skupaj pa je bila, da kljub takemu potencialu ni pri ženskah naredil nič. Ampak res dobesedno nič. Pa nisem dobil občutek, da bi imel rad moške. Sem pa dobil občutek, da ne ve, kaj bi z ženskami. Kakšen drug bi s takim potencialom verjetno imel ženske naročene kot zobozdravnik svoje paciente na vsakih petnajst minut. Dokler se mu ne bi zagabile in bi se posvetil kozjereji v kakšni odmaknjeni koči na Lepeni. Ko jih gole vidiš nekaj sto ali celo nekaj tisoč, si navaden ginekolog in te verjetno vzburi samo še gol v zadnji sekundi podaljška. Iz sredine igrišča, pod prečko.

Sem pa opazil in to seveda ne samo pri njemu, kako ženske opazujejo moške. Nekje v podzavesti jih večina razmišlja, kako bi izgledali z njim otroci. Bodo črni, blond, svetli, temni, visoki, nizki, kosmati, bodo imeli štrleča ušesa, kriv nos, ravne, brezhibno bele zobe. Skratka, ženske so kot nekakšni mali, večinoma neškodljivi mengeleji, ki sanjajo o brezhibni arijski rasi. Seveda narava potem naredi nekaj po svoje in se na svojega dojenčka navežejo kljub temu, da ni tako popoln, kot so si ga zamišljale. In še nekoliko buckast je za povrh, z rdečimi lički, kot pijanček, ki je zadnjih deset let vsak dan spil vsaj po liter vina na dan.

Temu liku so se pa dogajale tudi precej nenavadne reči, ob katerih sem se nasmejal in mi je bil zato tudi po svoje všeč. Pa ne tako všeč, kot so moški všeč nekaterim moškim. Všeč kot lik, pojava. Čeprav mu maltretiranja delavk v glavni pisarni nisem mogel oprostiti.

Enkrat je po njegovem pripovedovanju šel s trajektom iz Reke na otok Šolto. Na trajektu je spoznal družbo parih moških in še precej več žensk. Ko so tako nekaj časa klepetali, ga eden izmed moških vpraša…Znaš li ti ko sam ja? Odvrne mu, da ga ne pozna, nakar moški reče… Ja sam Goran Karan, hrvatski pjevač.

Lik pa mu odgovori v brezhibni hrvaščini…

Nikad čuo.

Goran Karan si je pa ob tem verjetno potihem mislil…

Vidi budale…

OPOMBA: Če je komu bolj všeč izraz model kot lik seveda lahko v tekstu ta izraz zamenja. Zadnjič me je sodelavec opozoril, da je izraz model zastarel ter da se sedaj bolj uporablja izraz lik. Stari, kakšne joške se pa še vedno reče tako kot včasih. Bojda.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s