Idrija – rudnik živega srebra

Že dlje časa sem imel namen obiskati Idrijo in sicer za dva ali tri dni, potem pa sem se v petek povsem impulzivno odločil, da grem za en dan v Idrijo, kjer nisem bil še nikdar. Na manjši listek papirja sem z roko napisal načrt ogleda – rov, grad, kamšt, Divje jezero. To sem na hitro našel na internetu kot vredno ogleda. Seveda pa ni bil to nek resen načrt, s katerim bi si lahko na terenu kaj dosti pomagal. Zgolj opomnik.

V Idrijo sem prišel dokaj zgodaj, okrog osme ure zjutraj in ker je bil po tem načrtu najprej na vrsti rov sem avto parkiral na večjem parkirišču poleg Antonijevega rova. Ker se rov za obiskovalce odpre šele ob deseti uri sem naredil krajši sprehod po Idriji. Ceste v samem centru mesta so speljane v nekakšno krožno pot, kar je potem tudi nek naraven način ogleda mesta.

Nekako moj prvi vtis je bil, da se tu meša arhitektura starega rudarskega mesta, saj začetki rudarjenja živega srebra tu segajo v 15. stoletje ter novejšega obdobja komunizma, po drugi svetovni vojni, ko so bili zgrajeni tu očitno številni novi stanovanjski bloki.

Kogar res zanima socialistična arhitektura lahko v Idriji na enem mestu vidi vseh pet tipskih stanovanjskih blokov, ki so jih gradili v tistih časih.

Jaz moram reči da te arhitekture ne razumem! Kaj v tistem času res ni bilo nobenega arhitekta ali kogarkoli, ki bi imel vsaj malo domišljije pri zasnovi teh betonskih blokov? Kaj so res vse, ki so premogli minimalno domišljije, deportirali na Goli otok? Pa ne more biti izgovor za to meni odbijajočo arhitekturo samo pomanjkanje gradbenega materiala. Danes še stojijo tudi več stoletji stare stanovanjske hiše, ki so glede na te bloke pravi arhitekturni biseri. Zame ti socialistični stanovanjski bloki kazijo podobo tega rudarskega mesta. Morda bi se dalo to rešiti nekako s prenovo teh blokov, uporabo lesa in še kakšnih materialov, ampak tega bi se morali lotiti arhitekti ter seveda vprašanje, kdo bi to lahko financiral. In na strehi teh blokov je še vedno v uporabi veliko salonitk.

Drugo kar sem v Idriji opazil ob prvem sprehodu po mestu je, da imajo očitno v tem mestu z manj kot 6000 prebivalcev kar tri prodajalne s spodnjim perilom in sicer dve podjetja Galeb in še eno, ki jo ne poznam. Očitno se v Idriji držijo priporočila, da je potrebno spodnje perilo menjati vsak dan. V tem pogledu bi si lahko marsikdo Idrijčane vzel za zgled. Jaz živim v mestu s 4000 prebivalci in nimamo niti ene prodajalne s spodnjim perilom. Pa nočem seveda s tem ničesar prejudicirati.

V Idriji imajo lepo označene ulice in trge, še posebej lepo in informativno pa so označena vsa pomembnejša mesta in stavbe v Idriji, saj je to mesto vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, kar Idrijo uvršča med eno najpomembnejših mest pri nas in tudi na svetu. Ne vem pa če se Idrijčani tega zavedajo. Verjetno ne. Važno da imajo svoj mir v tej dolini.

Marsikaj, kar sem takole na hitro videl ob prvem sprehodu po mestu sem kasneje še večkrat srečal v muzeju na slikah, kjer se potem vidi, kako se je mesto in njegove zgradbe spreminjalo skozi čas ter kakšen je bil namen teh stavb v posameznem obdobju. Kot je pri nas običaj pa so ene najlepših zgradb v mestu zavzele občinska in državna administracija. Ampak kakšno bi bilo to mesto, ki ne zna najbolje poskrbeti za svoje in državne uradnike?

Ena izmed stavb v centru Idrije mene spominja na mojo Vegovo srednjo elektro šolo v Ljubljani. Zgradba je sicer iz leta 1876 in je bila nekoč Ljudska šola, zgrajena s finančno pomočjo rudnika, danes pa je menda v njej tudi Čipkarska šola, čeprav gre tu verjetno bolj za kakšne tečaje in delavnice. Se pa lepo sliši Čipkarska šola.

Sicer je Idrijska čipka poleg rudnika živega srebra nekakšen trade mark Idrije, ampak na čipke se ne spoznam kaj dosti, tako da se v to nisem kaj dosti poglobil. Vem da so včasih v kakšnih starejših hišah imeli okrasne zavese iz čipke ter da so za večje krščanske praznike dali na mizo prt iz čipke, ki so pa ga hitro tudi umaknili, da se ne zamaže ali raztrga. Skratka, do čipke so gojili neko spoštovanje, saj si predstavljam, da mora biti v čipke vloženega veliko dela in ročnih spretnosti. Morda ko naslednjič pridem v Idrijo se bolj posvetim čipkam. Sem pa opazil ob sprehodu po mestu, da na več zgradbah visi rdeča zastava s čipko namesto grba. Po kakšnem kriteriju so te zastave izobešene pa nisem poštudiral. Zdi se mi, da niso samo na stavbah, ki so povezane z Idrijsko čipko.

In takole ob prvem izvidniškem sprehodu po Idriji bi skoraj pozabil, da sem v rudarskem mestu, če ne bi zagledal inštalacije rudarskega vozička, spremenjenega v korito za rože. Ura pa se je tudi bližala deset kar pomeni da je čas za prvo atrakcijo iz mojega kratkega seznama, to je rov.

Tudi pred Antonijevem rovom stoji rudarski voziček in sicer je ta rumene barve.

Rov je sicer dobil ime po Sv. Antonu Padovanskemu, ki je veljal za jamskega patrona in zaščitnika pred nesrečami. Jaz sem sicer dolgo časa mislil, da se rov imenuje Antonijin rov in da je dobil ime po kakšni ženski.

V samo zgradbo Antonijevega rova sem stopil s spoštovanjem, saj sem se zavedal, da vstopam v podzemni svet drugega največjega rudnika živega srebra na svetu ter drugi najstarejši ohranjen vhod v katerikoli rudnik na svetu. Torej na celotnem planetu obstaja zgolj še eden večji rudnik živega srebra od Idrijskega in sicer v Španskem Almadénu ter samo še eden starejši ohranjen vhod v rudnik.

In številke tega rudnika živega srebra vsekakor so impresivne.

Rudnik je obratoval od 15. stoletja do njegovega dokončnega zaprtja konec 20. stoletja. V skoraj 500 letih so izkopali neverjetnih 700 kilometrov rovov, ki segajo do globine 360 metrov. V času njegovega obratovanja so pridobili 107.000 ton živega srebra, ampak izkopati pa so morali še veliko, veliko več materiala, saj živo srebro v rudi obstaja v različnih oblikah in količinah. Kako dejansko izgleda Idrija pod zemljo, si ne znam predstavljati. Luknja pri luknji. Luknja nad luknjo.

Na vhodu v rudnik se lahko kupi karto samo za rudnik, ali pa tudi topilnico živega srebra, ki je na drugi lokaciji. Sam sem kupil karto za oboje in tudi sicer se mi zdi, da je obvezen ogled tako rudnika, kot topilnice za vsakogar, ki ga to zanima, saj tako dobi vpogled v celoten postopek proizvodnje živega srebra od izkopa rude, do predelave v živo srebro in njegove uporabne vrednosti. Ob nakupu obeh kart dobiš tudi popust. Ne pa tudi nalepk ali pik zvestobe. Za to so v mestu Spar, Mercator in Tuš.

Sam sem bil v skupini štirih Rusinj, ki so si prav tako prišle ogledati slovensko podzemlje in moram reči, da sem se počutil ob njih preprosto povedano nelagodno. Nehote sem se spomnil na Aleksandra Litvinenka in zakonca Skripal, ki so jih Rusi zastrupili z radioaktivnim plutonijem ter številne ubite člane opozicije in novinarje. Namesto da bi Ruski voditelj Putin naredil po padcu komunizma iz Rusije moderno demokracijo, je uspel narediti zgolj navadno mafijsko, odpadniško državo

Vladimir Putin je leta 1999 s pomočjo tajne službe FSB menda tudi orkestriral smrtonosne napade na štiri stanovanjske bloke, torej napade na lastni narod, ki se mu je potem predstavil kot rešitelj s pomočjo medijev, da bi si utrdil oblast. Potem pa je sprožil še drugo vojno v Čečeniji. Na podobno idejo je leta 2001 po mojem mnenju prišel še nekdo drug in sicer v ZDA, čeprav sam scenarij in motiv ni bil povsem enak.

Predsednik slovanske države s skoraj 150 milijoni prebivalcev blodi po breznu popolne teme. Je kot potapljač, ki je povsem izgubil orientacijo za to, kaj je zgoraj in kaj spodaj, potaplja pa se čedalje globje.

Vladimir Putin ima abonma na seznam velikih negativcev v zgodovini in lahko se zgodi, da bo nekoč tudi on sam samo še eden simbol zla več. Če misli, da bo njemu vendarle uspelo pretentati zgodovino, se zanesljivo moti. Ne bo. Je pa seveda vedno možno tok zgodovine spremeniti in najti pot navzgor.

Sam ogled rovov se na začetku prične v tako imenovani Prizivnici, kjer so se rudarji zbrali pred odhodom v rove ter so jim prebrali razpored, kje bo kdo delal tisti dan. Na steni v tej sobi je tudi posebna tabla, ki se je imenovala tudi smrtna ura, iz katere je rudar vzel svojo značko s številko in jo po vrnitvi vrnil nazaj na isto mesto, kar je pomenilo, da se je srečno vrnil iz jame. Sedaj namesto značke in razporeda dela dobiš osnovne informacije ter si pogledaš zanimiv dokumentarni film o tem rudniku živega srebra. Jaz sem si domišljal, da sem vzel številko 66. Poskušal sem se čim bolj vživeti v kožo rudarja.

Pred vhodom najprej dobiš zaščitno čelado in rudarski površnik. Čelade so rdeče in modre barve, vsi površniki pa so lovsko zelene. Tisti, ki jim ni vseeno kaj oblečejo, bodo tu razočarani. Vodič je zame izbral čelado rdeče barve, kar mi ni bilo najbolj všeč. Verjetno pa bi lahko dobil modro, če bi zahteval zamenjavo. Samo nisem hotel že takoj na začetku izpasti kot črna ovca v skupini, ki vedno nekaj komplicira in zaradi vraževerja noče rdeče čelade.

Skozi vrata, na katerih piše s samimi velikimi črkami SREČNO, sledi odhod v podzemlje. V sedanjem času uporaba caps lock pomeni sicer kričanje. Če bi bil napis bolj umirjen, bi pisalo Srečno.

Če kdo pričakuje, da se bo po rudniku vozil z vozički ali vlakcem bo razočaran. Po rudniških jaških hodiš peš. Stropi jaškov so precej nizki in sicer, kot je pojasnil vodič v črni rudarski obleki zato, ker so bili ljudje včasih nižji. Povprečna velikost je bila samo 160 cm. Čelada lahko pride prav, ko se treščiš v betico z glavo. V tem primeru enako dobro varuje rdeča in modra.

V samem rudniku je konstantna temperatura 15 stopinj, visoka vlaga pa nakazuje, da je morala biti voda velik problem, s čimer so se ukvarjali ves čas obstoja rudnika. Kakšni prav elegantni čevlji ali obleka za sprehod po jaških niso najbolj primeren, saj se lahko zamaže. V rudniku na določenih mestih tudi precej drsi, tako da pazljivost ni odveč.

Voden ogled traja nekaj več kot eno uro in se začne in konča v rudniški kapelici sv. Trojice iz sredine 18. stoletja, kjer so rudarji molili za srečno vrnitev iz rudnika. Na različnih mestih v jami je s pomočjo glinenih lutk prikazano življenje in delo rudarjev. Ker je rudnik obratoval dolgih 500 let se je s časom spreminjala tudi tehnologija odkopa rude od povsem ročnega dela s kladivom, do uporabe strojev, pnevmatskih kladiv in eksploziva. Voziček, na katerega so nakladali rudo, se je imenoval trugca. Simpatično ime. Upam da je tisti, ki si je spomnil to ime, dobil kakšne kos kruha več. V enem delu rudnika sem se počutil, kot bi hodil po vinskem sodu. Rudniški jaški so sedaj umetno osvetljeni. To je novejša pridobitev. Včasih je v jamah tega rudnika prevladovala tema, za osvetljevanje so si pomagali z leščerbami in kasneje s karbidovkami. Za ponazoritev, kako bi izgledala popolna tema, je vodič za krajši čas ugasnil umetno razsvetljavo. Nastala je trda tema, kjer ni bilo več nobenih senc. Nisem vedel, ali je bilo predvideno na tem mestu kričanje. Ker ostali niso kričali, sem bil še jaz tiho. Če sem si prav zapomnil, je za časa obstoja rudnika umrlo v raznih delovnih nesrečah okrog 500 rudarjev, kar je sicer majhna številka za tako obdobje in tako nevarno delo. Največ jih je umrlo naenkrat v eni rudniški nesreči, ko je rove zalila voda. Ampak v to številko pa niso všteti vsi tisti, ki so zaradi dela v rudniku hudo zboleli in posledično umrli, saj je živo srebro strupeno. Ta številka pa gre sigurno v tisoče in tisoče. Kot sem kasneje izvedel, je večina rudarjev dočakala komaj 30 let. Resna zaščitna oprema se je pojavila šele v zadnjem obdobju obstoja rudnika.

Sam sem poskušal pokazati nekaj zanimanja in sem vodiča vprašal, ali so kdaj potresi na tem območju povzročili kakšno škodo v rudniku. Dejal je da ne, ker menda glinena tla delujejo kot nekakšen blažilnik v primeru potresa.

Meni zanimiva in na nek način lepa je tudi uporaba besede obzorja za posamezne nivoje v rudniku. Že sama beseda pričara nekaj svetlobe v ta temačni podzemni svet rudniških rovov, jaz pa sem se ob tem spomnil na nadaljevanko Severna obzorja in čarobni severni sij nad Aljasko (aurora borealis).

Rovi so podprti z lesenimi tramovi, ki jih je bilo potrebno tudi obnavljati. Ob podatku, da je skupna dolžina rovov bila 700 km postane jasno, zakaj je bila cela gospodarska panoga posvečena spravilu lesa do rudnika iz okoliških gozdov in sicer so za transport lesa večinoma uporabljali vodo.

Kateri obiskovalec rudnika po vrsti sem bil, mi niso povedali. Antonijev rov je za turistične oglede odprt nekaj več kot 25 let, do leta 2019 pa so našteli pol milijona obiskovalcev.

Na izhodu iz rova sem se poskušal obnašati kot tuji turist, ki je nad videnim navdušen in ga rudnik tako zanima, da bi rad tudi doma kaj več prebral o njem. Tako sem si kupil dve bolj resni knjigi in sicer Odsevi srebrnega časa ter Idrija Zgodba o petstoletnem srebrnem studencu. Zraven pa sem vzel še slikanico Prigode jamskega škrata Perkmandlca, ki je po legendah nagajal knapom, ki so glasno preklinjali in jim skrival orodje, upihnil svetilko ali zavezal čevlje. Menda pa ta škratek ni bil samo zlobno nagajiv, ampak je pridne knape nagradil tako, da je s trkanjem sporočal, kje je bogata ruda ter jih z močnimi udarci kladiva opozarjal, ko se je bližala nesreča. Perkmandlc naj bi po legendi v jami skril tudi kamen modrosti, ki ga pa menda še niso našli. Upajmo, da ga niso zalili z vodo, ko so rudnik zapirali. Ampak kaj več ko slikanico preberem.

Janez Vajkard Valvazor je v knjigi Slava Vojvodine Kranjske zapisal, da ti podzemeljski škrati ne trpe preklinjanja Boga, kletev, priseganja, žvižganja niti drugih pobalinstev.

Z eno besedo – Čudne pojave. Hmm…

vir: založnik

Kot spominek na rudnik pa sem si kupil še skodelico s podobo Perkmandlca ter zeliščni čaj, ki pa ima na embalaži prav tako narisanega škrata. Prodajalec v trgovini s spominki, ki je tudi oblečen v črno knapovsko uniformo, me je sicer nekoliko čudno pogledal. Verjetno ni navajen, da bi domači turisti kaj kupovali v trgovini s spominki. Oni odprejo denarnice šele kje na tujem.

Naslednja točka na mojem opomniku je bil grad. Sicer sem imel kupljeno karto še za talilnico živega srebra, samo ta je nekoliko umaknjena iz samega centra navzdol po Idrijci in sem jo pustil za nekoliko kasneje.

Idrija leži v kotlini, obdana z okoliškimi hribi. Grad Gewerkenegg pa je bil postavljen na manjši vzpetini in zdi se, da so ga namerno postavili tako, da ima pregled nad celotnim rudarskim mestom. Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, ni bil pa to nikdar grad z graščaki, vitezi in srnami na bogato obloženih mizah, ampak je bila v njen nastanjena rudniška uprava, služil pa je tudi skladiščenju živega srebra in obrambo pred tistimi, ki bi jim radi živo srebro ukradli.

Priznam, imena gradu si ne morem zapomniti. Poskušal sem tudi z asociacijami. Beseda gewerk pomeni v nemškem jeziku izdelek, egg pa v angleščini jajce. Samo ni se obneslo. Zaenkrat si imena tega gradu ne morem zapomniti.

V gradu je danes Mestni muzej Idrija in je bil v 90 letih prejšnjega stoletja obnovljen.

Tudi tu je pri nakupu vstopnice za muzej potrebno sprejeti težko odločitev ali zraven vzeti še ogled Idrijske rudarske hiše in Jašek Frančiške, ki se nahaja nekoliko navzdol po cesti. Ampak kdorkoli je tu v dilemi po moje ne ve točno, čemu je prišel v Idrijo. Tu dileme zame ni. Dajte mi vstopnice za vse. Če sem že tu, hočem nekaj odnesti in videti čim več.

Prodajalka kart mi je sicer dejala, da ogled gradu vzame kakšno uro, samo potem se je izkazalo, da uro vzame če se samo sprehodiš po dveh nadstropjih lepo urejenega muzeja, ki je dobil tudi nagrade. Kakor pa si vzameš še čas in bereš, pa gresta zlahka za ogled muzeja dve uri ali še več.

Muzej se začne z bogato zbirko najrazličnejših kamenin. Ker Onyxa med njimi nisem našel, sem ta del samo na hitro preletel, ker tega je res veliko. Kakšen geolog, ki bo vedel, kaj točno gleda, bo pa verjetno nad razstavljenim navdušen in bo samo za ta del muzejske zbirke porabil kakšno uro. V muzeju je prikazana tako zgodovina rudnika, kot samega mesta. Prikazano je obdobje italijanskega fašizma, ko so domačini avtomatično dobili italijanska imena in priimke, spremenili pa so se tudi imena ulic, obdobje druge svetovne vojne, pri čemer sem prvič slišal za partizansko bolnico Pavlo, ki ni isto kot bolnica Franja ter potem povojno obdobje komunizma in delavskih zmag.

Zadnjič sem na blogu pisal, da se zavzemam za to, da se prepove pri nas komunistične simbole enako kot fašistične ali nacistične, če že zaradi drugega ne zaradi več kot sto milijonov mrtvih, kot posledica te zablode vseh zablod.

V tem muzeju pa je lep, šolski primer, kje so taki simboli lahko še razstavljeni na ogled kot del zgodovinske dediščine, ki smo jo upam pustili za sabo.

Za vedno!

Kot sem že enkrat omenil Idrija ni samo še eno slovensko mesto, ampak je eno posebno slovensko mesto. Kdor si bo pozorneje ogledal razstavo bo izvedel, da je bila v tem mestu prva naša realka, najstarejše gledališče na Slovenskem, zgrajeno davnega leta 1770 in še kaj. Vse to pa večinoma posledica rudnika živega srebra z 500 letno zgodovino.

Mesto Idrija je med drugo svetovno vojno doživelo podobno usodo kot Borovnica. Zavezniki so ga bombardirali zaradi rudnika, Borovnico pa zaradi železniškega mostu. Rudniku kakor vem niso uspeli prizadejati večje škode, so pa aprila leta 1945 zadeli in poškodovali župno cerkev sv. Barbare, ki jo je povojna oblast pod pretvezo ureditve mestnega regulacijskega načrta leta 1951 porušila do tal, tako da je s tem meso Idrija eno cerkev za vedno izgubilo. Na tem mestu sedaj stoji partizanski spomenik in še neko spominsko obeležje ter cerkvena kripta.

Od Borovniškega mostu je ostal samo še en steber, od cerkve sv. Barbare pa kripta. Tako Borovniški most kot cerkev sv. Barbare tako ostajata samo še bleda spomina na slikah, ki so se ohranile. Nekaj, kar je nekoč bilo in česar danes več ni.

Rušenje te cerkve v samem središču Idrije je sicer dokaz, da je možno sakralne objekte tudi povsem zravnati z zemljo, nisem pa prepričan, če je to najbolj priporočljivo.

Zadnji del muzeja je posvečen Idrijski čipki, kar pa sem tudi samo na hitro preletel. Za to si bom vzel čas kdaj drugič.

Na izhodu iz muzeja me je čakal vodič, ki me je peljal do rudarske hiše. Sam sem mislil, da grem s kakšno skupino, ampak očitno dobiš individualnega vodiča. Toliko bolje. Lahko vsaj sprašujem, brez da bi me ostalo čudno gledali, kako tega ne vem ali zakaj me to sploh zanima, ker so njihovi otroci že vsi živčni, ker bi šli radi na sladoled in pijačo ter jih vse skupaj blazno dolgočasi.

Tudi rudarska hiša je bila temeljito obnovljena, saj je bila prej v razpadajočem stanju. Očitno moraš res postati del Unescove svetovne dediščine, da te kdo obnovi in ne kar poruši.

Rudarska hiša je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja in v njej so živeli rudarji, ki so imeli take hiše po okoliških hribih. Na prvi pogled kar luksuzna hiša, krita z lesenimi skodlami, ki jim tu rečejo nekako drugače in tudi žlebovi so še leseni. Ampak potem mi je vodič razložil, da je v taki hiši živelo več rudarskih družin, torej je šlo za nekakšen manjši rudarski stanovanjski blok in ker so bile včasih družine številčne, so se morali imeti zelo radi, da so preživeli na tako majhnem prostoru. Na vrtu so pridelovali nekatere vrtnine, tako da so potem šest dni v tednu jedli zelje, krompir in repo, zadnji dan, v nedeljo pa je bil na vrsti post. To sicer ne vem če res drži. Verjetno je bilo na jedilniku kdaj tudi meso, saj so v pritličju hiše gojili prašiče. Poleg tega je bilo delo v rudniku fizično izjemno naporno, tako da je bila poraba kalorij bistveno višja, kot pa je danes, ko večina avtohtonih domačinov sedi v klimatiziranih pisarnah, uvožena delavna sila pa gradi ceste in stanovanjske bloke.

Sama notranjost hiše je lepo urejena in prikazuje, kako se je živelo včasih. Sploh zanimiva je spalnica z zakonsko posteljo in zibelko. Ampak zakonska postelja je ožja, kot so danes navadne postelje za enega. Očitno so se morali imeti zares radi, sicer ne vem, če bi kdo dlje časa zdržal v paru na taki ozki postelji.

Ob postelji pa je vezen prt na katerem piše Ne delaj si preveč skrbi Ker Bog vse najboljše uredi.

V neposredni bližini rudarske hiše se nahaja Jašek Frančiške, ki sodi v sklop Mestnega muzeja in kjer je sedaj razstavljena predvsem tehnologija, ki se je uporabljala za delovanje rudnika. Na tone in tone tehnologije. Torej gre na nek način tudi za podružnico Tehničnega muzeja v Bistri, čeprav to uradno nikjer ne piše.

V zbirki je oprema iz različnih obdobji delovanje rudnika in s časoma se je tehnologija spreminjala. Ključna mejnika pa sta bila tudi tu iznajdba parnega stroja in kasneje odkritje električne energije. Uporabljeni stroji in naprave so se uporabljali za črpanje vode iz rudnika, kot dvigala za rudarje in rudniške vozičke, kompresorji za zagotavljanje prezračevanja rudniških jaškov, generatorji elektrike in še kaj. Vsa ta oprema prvotno sicer ni bila tu, ampak je ležala razmetana po dvorišču gradu Gewerkenegg. Samo čudežu se imamo zahvaliti, da se je vsa ta oprema ohranila do danes in niso vsega skupaj pretopili kot odpadno železje.

Zame še posebej zanimiva pa je bila soba, kjer so v nekem obdobju rudarje obsevali z ultravijolično svetlobo. To naj bi pomagalo pri težavah, ki so jih imeli zaradi pomanjkanja sončne svetlobe v rudniku in tvorjenju vitamina D. Kasneje so to idejo opustili. So pa nekaj podobnega uporabljali med drugo svetovno vojno pri podmorničarjih, ki prav tako dolgo časa niso videli dnevne svetlobe.

Na tem mestu se je začel časovni pritisk, saj sem vedel, da je topilnica živega srebra odprta samo do 17 ure in tako nisem imel več veliko časa. Vmes sem skočil na hitro še na sladoled in vzel kepico z imenom idrijski rudnik z okusom temne čokolade. Žrtev tega sladoleda spet moja majica. Sem kot majhni otroci, vedno kaj zapacam s sladoledom in ničesar s seboj za preobleči.

Topilnica se nahaja nekoliko nižje navzdol po cesti, na desnem bregu Idrijce. Ob poti do tja je še nekaj rudarskih hiš, ki so ena za drugim geometrijsko natančno nanizane po pobočju. Te hiše niso preurejene v muzej in so še vedno v uporabi. Tudi ulica, na kateri stojijo te hiše, se imenuje kar Rudarska ulica.

Topilnica živega srebra je bil pomemben obrat rudnika, saj je tu iz rude nastal končen produkt – živo srebro. Torej tu je dobilo vse skupaj smisel.

Ruda je bila s pomočjo žičnice ali železnice prepeljana na to lokacijo, kjer so rudo sortirali, zdrobili in s taljenjem pridobili iz nje živo srebro. Se je pa tudi tu tehnologijo pridobivanja živega srebra spreminjala skozi dolgo obdobje obstoja rudnika, kar je lepo prikazano in predstavljeno v osrednji zgradbi.

Zanimiv je podatek, da se je v obdobju med leti 1500 in 2010 kar 34% živega srebra uporabilo za amalgamacijo, torej kot sestavina v postopku pridobivanja zlata in srebra, dveh drugih dragocenih kovin, 8% v kmetijstvu za škropiva, po 7% v medicini in za barvila, po 6% pa se ga je uporabljalo za baterije, električne naprave in merilne inštrumente.

Sam se še spomnim časa, ko smo imeli doma termometer z živim srebrom in prva zapoved v zvezi s tem je bila, da se nikakor ne sme razbiti, ker sicer bomo lovili po hiši živo srebro, ki se razbeži na vse strani, razleti na nešteto kapljic.

Upoštevaje kakšna količina vsega pridobljenega živega srebra na svetu je bila pridobljena v Idrijskem rudniku se da vsaj približno predstavljati, kje vse je končala ta dragocena kovina iz Idrije, ki je pri sobni temperaturi v tekočem stanju in je še enkrat težja od železa.

Na koncu ogleda topilnice sem vodičko vprašal, če lahko za spomin vzamem eno jeklenko živega srebra pa ni bila navdušena preveč. Prav. Potem vas pa ne bom všečkal na Tripadvisorju, sem si mislil potihoma.

Ko sem se vračal proti centru mesta je imela mladina na zelenici pred župniščem cerkve sv. Jožefa delavca oratorij in mlajši duhovnik je zbranim kazal steklenico, v kateri je bila zmešana voda in olje. Razlagal pa je nekaj, kar nisem povsem razumel. V bistvu je bila voda in olje najprej pomešano med seboj, potem, čez čas, pa se je olje jasno ločilo od vode. Tanjša plast olja zgoraj, spodaj pa čista voda. Verjetno gre spet za kakšno prispodobo, kako sta zlo in dobro najprej pomešana med seboj, potem pa ob koncu nekega časa nastane ostra ločnica.

Tanka plast črnega olja zgoraj, čista voda pa spodaj.

Mogoče bi bila za to prispodobo bolj primerna zmes vode in živega srebra, ker v tem primeru domnevam ostane živo srebro lepo na dnu?

vse foto: Dr. Onyx

Se nadaljuje…

Tako. Za danes se mi ne ljubi več pisati. Uspel sem obdelati dve točki mojega načrta in sicer rov in grad. Ostane še kamšt in Divje jezero. Dokler je spomin še živ grem prebrati knjige, ki sem jih prinesel s seboj iz Idrije. Najprej slikanico o Perkmandeljcu, potem pa pride na vrsto zahtevnejša literatura.

Toplotna razteznost, površinska napetost, električna superprevodnost, teleskopi…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s