Idrija – vse ostalo

Prejšnji zapis o mojem obisku Idrije sem končal nekje na mostu čez Idrijco ob petih popoldne. Po rovu in vseh muzejih sem bil že nekoliko utrujen. In predvsem lačen. Tisti dan sem za zajtrk pojedel porcijo krompirjevega golaža, sem pa v prejšnjem zapisu zamolčal, da sem poleg sladoleda z imenom idrijski rudnik in okusom temne čokolade pojedel še eno navadno pizzo. Ker sem bil lačen. Ampak sedaj sem spet lačen, par ur zatem ko sem pojedel pizzo. Ne vem če je to normalno? Očitno mora biti nekaj narobe z mojo prebavo. Lahko da pojem premalo kalcija ali pa vlaknin. Ampak nisem zdravnik, tako da lahko o tem samo ugibam.

Ker sem bil v Idriji, neke hude dileme, kaj bom šel pojest niti ni bilo. Dokler Idrijske čipke niso užitne so prva izbira Idrijski žlikrofi. Katera je svetovno najbolj znana gostilna z Idrijskimi žlikrofi nisem šel raziskovati, ker bi me verjetno sprehajali po mestu. Ampak mesto sem že videl, tako da to ne pride v poštev. Ustavil sem se v prvi gostilni, kjer so imeli žlikrofe na jedilniku in to je bila Barbara nad rovom. Sicer Barbara v kombinaciji z rovom je neprijetna asociacija, ampak to je druga Barbara in drug rov. Pa še na vhodu imajo srčka iz čipke, kar ne more biti slab znak.

Na jedilnem listu sem se koncentriral samo na žlikrofe. Raznih omak je kar veliko na izbiro, tako da tu izbira ni lahka. Odločil sem se za omako z jurčki. Ko mi je mladenka s protivirusno masko prinesla naročeno sem se vprašal, kaj bi v tem trenutku na mojem mestu naredila Instagram influencer ali predsednik države? Jasno, sebka oziroma selfi. Ne, seveda ne. Sliko hrane za na socialna omrežja. In drugič v življenju sem slikal hrano s fotoaparatom na telefonu. Prvič sem slikal sladoled pred par urami. Slikanje hrane in objava na internetu mi je bila vedno smešna. Sploh posnetki ogromnih porcij ocvrtega krompirčka, dunajskih zrezkov in kečapa, s katerim je zamazana še cela miza. Ali še bolje posnetek hrane, kjer je nekdo že napol pojedel in vidiš na sliki še odtise zob v kebabu. Na nekaterih posnetkih hrane na socialnih omrežjih se natančno vidi, kateri zobje manjkajo ali pa so krivi. Posnetek hrane na Instagramu včasih razkriva več, kot rentgenski posnetek zob. Ampak tole sem slikal, ker se mi je zdel posrečen okrasek z žitnim klasjem. Ali je to na nivoju Ane Roš si pa ne upam ugibati. Verjetno prevelika porcija in manjka vsaj še osem hodov.

V prvem zapisu o Idriji sem pozabil omeniti, da sem nekje zagledal reklamni plakat, da bo ob 20:30 uri na gradu, katerega imena si ne morem nikakor zapomniti (Gewerke nekaj egg), nastop zasedbe Sentido. 19. Tango – Flamenko – Fado Idrija 2020. Za Fado sem prvič slišal in nisem prepričan, če bi mi moralo biti zaradi tega nerodno. Mi ni. Pač, priznam, vsega ne poznam. S plesom tanga sem se pa nekaj časa trudil, ampak potem me je postalo strah, ker če bi obvladal še tango, bi lahko postal nevaren za okolico.

Vedel sem, da se bo ta nastop sigurno končal pozno zvečer, verjetno po deseti uri, zato sem si šel na hitro poiskati še prenočišče. Na misel mi ni prišlo, da bi se zvečer vozil domov. Ni bilo pa povsem enostavno najti niti prenočišče, saj mi je uspelo najti prosto sobo šele v tretjem poskusu. Ostali so imeli vse zasedeno. Res pa nisem opazil, da bi imeli v Idriji kakšen hotel ali kaj podobnega z večjim številom sob. Imajo pa hostel, samo za tja nisem. Da bi spal v skupinski sobi z nekaterimi, ki si nogavice niso zamenjali po več dni, mi ne pride na misel.

To sem doživel nazadnje v JLA in tega ne privoščim nikomur. Vojak ponosne Jugoslovanske armade, takrat ene najmočnejših vojaških sil v teh koncih sveta, iz neke vasi na jugu Srbije, si ni zanalašč zamenjal nogavice po cel teden. Zaudarjal je tako, kot da bi imeli v spalnici razpadajoče truplo. Zadevo smo sanirali tako, da smo na njega zvečer zmetali čim več odej, da so služile kot nekakšen filter za smrad. Mu ni pa nihče mogel nič. Njegova temeljna pravica je bila, da mu ni bilo potrebno menjati nogavic. Nekdo je v knjižico Pravila službe JLA pozabil napisati točko, da mora vojak ponosne Jugoslovanske armade vsak dan zamenjati nogavice s svežimi, torej opranimi na vsaj 60 stopinjah.

Ko sem rešil vprašanje, kaj bom jedel in kje bom spal, sta bili na vrsti zadnji dve točki mojega načrta obiska Idrije. Kamšt in Divje jezero.

Najprej Kamšt.

Ker sta ti dve lokaciji nekoliko oddaljeni, sem šel do tja s kolesom, ki sem ga pripeljal s seboj. Na parkirišču nad Sparom sem se preoblekel v kolesarske hlače in upal, da me kdo ne slika v spodnicah, ker nekih kabin za preoblačenje v bližini ni. V nočni mori si predstavljam veliki naslov v Slovenskih novicah – Paparazzi zasačili Onyxa v gatah, ki so bile modne nazadnje v prejšnjem stoletju.

Beseda kamšt me spominja na okrajšavo za kremšnito. En kamšt in kavo s smetano prosim. Ne zveni slabo! Bi še kdo morda kamšta ali sachar torto?

Kamšt je bil sicer samo par minut vožnje s kolesom stran in stoji zraven Jožefovega jaška. Služil je za črpanje vode iz rudniških rovov, za pogon pa se je uporabljala voda. S pomočjo sile vode so črpali ven vodo. Inteligentno. Z vodo nad vodo. Je bilo pa takih naprav po Idriji včasih več, vendar se je ohranila samo ta. Za ogled notranjosti je bil kamšt sicer zaprt, saj so ga obnavljali, tako da nisem mogel v živo videti 13,6 metrov velikega pogonskega lesenega kolesa. Tudi to je menda največja ohranjena tovrstna naprava na svetu. Sem pa nekje prebral, da poimenovanje izhaja iz nemške besede Wasserkunst, kar v dobesednem prevodu pomeni vodna umetnija. Ampak kako od tu pride izraz kamšt pa nisem poštudiral. Nisem toliko kunšten, da bi vedel, kaj ima kamšt z wasserkunst, bi se lahko reklo.

Za pogon se je uporabljala kot rečeno voda in do sem je bil speljan poseben, 3.5 km dolg vodni kanal, ki se mu reče rake. In ob tem kanalu je sedaj speljana lepa sprehajalna pot, ki je med domačini očitno zelo priljubljena. Mi je bilo kar malo nerodno, ker sem se vozil po poti s kolesom, saj se mi zdi, da je bolj namenjena sprehodom peš.

Moj zadnji cilj iz načrta osvojitve Idrije je bilo Divje jezero.

To sem vedel da mora biti tu nekje v bližini, samo nisem pa vedel točno kje. Nekje je bila tabla, da je Divje jezero čez viseči most na drugi strani reke Idrijce. Ta viseči most je zanimiv, saj se trese, ko se sprehodiš čez. Če bi bil tak most nad kakšnim kanjonom, sto metrov nad vodo, bi me verjetno postalo strah. Ali se da most spraviti v resonanco pa nisem poskusil. Sem pa za hip pomislil, da bi.

Tu sedaj pride pa nenavaden zaplet, ki se mi je nazadnje zgodil v Rakovem Škocjanu. Namreč šel sem v nasprotno smer, kot je bilo Divje jezero, ker bi moral zaviti nazaj proti Idriji. Nisem pa videl neke oznake. Logično se mi je zdelo, da bo jezero naprej po cesti. Da se vozim v napačno smer mi je pojasnil potem nek domačin, samo sem potem nadaljeval naprej do Idrijske Bele. Na vroč poletni dan se je prileglo kolesarjenje ob lepi reki Idrijci in v senci gozda. Tole je nekakšna Soča pred Sočo.

Divje jezero sem na poti nazaj našel. Prav veliko tole jezero sicer ni, ima pa hudo konkurenco v reki Idrijci. Verjetno pa s svojim sifonom privlači potapljače. Da raziskovanje sifona ni brez nevarnosti pričati spominski plošči ob jezeru. Za sprehod okoli jezera si moraš pomagati s priročnimi stopnicami, narejenimi iz korenin.

Na koncert na gradu, katerega imena si ne morem zapomniti (Gewrke nekaj egg) sem prišel z umazanimi hlačami in čevlji, kar mi je ostalo kot spomin na rudarski rov. Ampak so me spustili naprej. Očitno ni bil zahtevan kakšen strog dress code. Sentido mi je razširil moje glasbeno obzorje, saj izvajajo glasbo, ki jo ne poslušam prav pogosto. Koncert se mi zdi, da je lepo uspel. Nisem povzročil nobenega škandala ali zapleta. Tudi organizatorju nisem nič težil, da je premrzlo, ali preveč komarjev. Resnici na ljubo jih dejansko ni bilo.

Ker doma vodim natančno knjigovodstvo vseh prihodkov in izdatkov bom vstopnino za tole knjižil pod konto kultura. Sem bil malo v dilemi, ali naj dam pod zabavo, samo to sodi po moje pod kulturo.

Bi pa kmalu zaplet povzročil ko sem se ob enajstih zvečer vračal v mojo sobo. Soba ni bila sicer zares moja, ampak ker sem plačal prenočišče štejem, da je moja do naslednjega dne ob desetih, ko moram ven. Ne vem sicer kako, ampak v zgradbi sta dva stopnišča in jaz sem šel po napačnemu do sobe, za katero sem mislil, da je moja. Poskusim vtakniti ključ v ključavnico in ne gre. Potem poskušam uporabiti nekaj sile, samo še vedno ne gre. Potem pogledam napis na zvoncu in očitno je to neko lastniško stanovanje. In to od nekoga, ki je verjetno ljubitelj del Gorana Vojnovića. Na slabo osvetljenem hodniku, ob enajstih zvečer razmišljam o predsodkih in kaj bi se mi vse lahko zgodilo, če bi se lastnik zbudil. Pićka ti materina, jebaču ti sve po spisku. Nabit ću te u smrdljivu guzicu. Pederu jedan. No, na srečo se ni zbudil. Tudi psa nisem slišal, da bi lajal. Verjetno ima kakšno napadalno pasmo.

Moja soba se je izkazala, da je v bistvu apartma. No stenah sobe nisem videl nobene krvi, ki je sicer značilna za boje prejšnjih stanovalcev s komarji. Ali tu komarjev sploh ni, ali pa sobo redno pleskajo. Nisem našel druge logične razlage. Na steni nad posteljo je visela slika zaliva z ribiškimi čolni. Kot bi bil kje na Visu in ne v Idriji. Ob pogledu na eliptično kolo (orbitrek) sem postal zares utrujen in sem hitro zaspal.

Jutro naslednjega dne sem izkoristil za sprehod na vzpetino, kjer stoji cerkev sv. Antona in od koder mora biti lep razgled na Idrijo. Tudi ta cerkev je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, zavetniku rudarjev.

Preden se zares začne pot v hrib stoji še ena cerkev in sicer cerkev sv. Trojice. Na tem mestu, kjer stoji ta cerkev, naj bi po pričevanjih škafar leta 1490 prvič odkril živo srebro. To vse sem ugotovil iz literature, ki sem jo kupil v rovu. Oziroma na vhodu v Antonijev rov.

Do cerkve sv. Antona vodi precej zavita pot in je bilo dlje, kot sem pa sprva mislil. Pot sicer pelje do bivše italijanske vojašnice, kjer je danes psihiatrična bolnica v Idriji. Mislil sem sicer, da po tej poti pridem do cerkve, samo sem prišel višje na vzpetini in sicer nad Kalvarijo, Križev pot s 13 kapelicami, ki je bil zgrajen leta 1766. To takrat seveda tudi nisem vedel, ampak sem kasneje prebral. Od tu sem se potem spustil navzdol po hribu. Kalvarija v nasprotno smer, bi se lahko temu reklo.

Ker se je jutranje sonce ravno vzpenjalo iznad sosednjega hriba in obsijalo kotlino je nastal na sliki zanimiv svetlobni učinek, kot bi nekdo z usmerjeno svetlobo osvetlil eno izmed kapelic Križevega pota.

Poleg cerkve plapola slovenska zastava. Razgled je vreden truda, saj se od tu vidi praktično celotna Idrijska kotlina. V dolino sem se spustil po drugi poti, med hišami, ki so posejane po vzpetini.

Na terasi lokala v centru mesta, zraven bivšega skladišča žita, sem si privoščil kavico. Na steni so razpoke. Idrija se menda pogreza za par milimetrov na leto zaradi rudnika in rovov, ki so skopani pod njo. Zdelo se mi je, da se Idrija prebuja počasi. Ali pa sem jaz vstal prezgodaj. Na vrhu lokala je terasa, kjer bi lahko bile mize z razgledom. Nekakšni mini Idrijski nebotičnik. Vrabček je priletel v izvidnico, če je kdo pustil kakšne drobtinici, ampak je bilo tudi za to še prezgodaj. Sam jim vedno dam kaj hrane, če jo imam pri roki, me pa zato ostali grdo gledajo, ker krmim ptice. Ampak vrabčki se mi zdijo hvaležni in so zelo zadovoljni že z malim. In tako lepo postrani te gledajo, če bi jim kaj dal.

Tu sem na hitro sklenil, da grem pogledati še eno Idrijsko zanimivost, ki pa sicer ni bila na mojem opomniku v štirih točkah. To so Klavže, ki so bile nekakšne pregrade na vodi, ki so služile pri splavilu lesa do Idrije iz okoliških hribov. Za Klavže sem videl oznako ob cesti, ko sem prišel v Idrijo in sicer se gre v smeri Idrijske Bele, torej tja, kjer sem včeraj že bil s kolesom. Tokrat sem šel z avtom in na oznaki je pisalo, da je vožnje za 10 kilometrov. Do tja pelje najprej asfaltirana cesta in sicer do Lajšta, ki je naravno kopališče in nekakšen bazni tabor za izlete po Krajinskem parku Zgornja Idrijca.

Od tu naprej pa se začne gozdna makadamske cesta in je še kakšne štiri kilometrov do prve Klavže. Teh je namreč sicer več. Cesta je ozka in srečanje z ostalimi vozili zna biti na nekaterih mestih izziv, da ne rečem kar problem. Bolj pametno bi bilo, da bi šel s kolesom. Je pa ves čas kar vzpon, tako da vprašanje, kako bi to preneslo moje oslabljeno srce. Hudih vzponov na kolesu nimam preveč rad, ker v tem ne vidim užitka, ampak samo trpljenje. Spoštujem pa tiste, ki v tem uživajo. Morda bi šlo lažje s kakšnim kolesom, ki ima še akumulatorski pogon za pomoč. Če sem prav prebral spodaj pri kopališču je po teh gozdnih cestah speljana tudi krožna kolesarska pot.

Nasploh je v Idriji in njeni okolici teh gozdnih kolesarskih poti precej, To se opazi tudi po tem, da je v Idriji opaziti veliko več gorskih koles, s širokimi gumami, kot kje drugje.

Avto sem potem parkiral na Lajštu in se ponovno s kolesom odpravil do Idrije in nazaj.

Če je kdo v dilemi, kam s turističnimi boni, se mi zdi Idrija dobra izbira. En dan je za resen ogled Idrije in njene okolice po moje premalo. Dva dni je minimum, pri čemer je pametno en dan nameniti za ogled rova in topilnice, en dan pa za muzeja in vsega, kar sodi zraven. Jaz sem si to vse pogledal v enem dnevu in se mi zdi preveč naporno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s