Salamandra

Ljubljanski Močerad je večstanovanjska, za naše razmere menda luksuzna stavba v Trnovem, ki vzbuja pri ljudeh mešene občutke in to v več pogledih.

Kar se same arhitekture tiče nekateri menijo, da gre za enega najlepših primerkov postkomunistične arhitekture na slovenskem, za druge je stavba tako ogabna, da jih sili na bruhanje. Kot bi nekdo pobiral ostanke razbitih kopalnic in iz tega naredil fasado, menijo tretji. Da je ograja na vhodu lepa, se strinjajo skoraj vsi.

Za nekatere prebivalce te zgradbe zlobni jeziki pravijo, da bi morali imeti vsaj začasno prebivališče na Povšetovi ulici 5 v Ljubljani ali celo na Slovenski vasi 14 v Mirni na Dolenjskem. Ampak menda sodijo med nedotakljivo slovensko postkomunistično elito. Ali imajo zlobni jeziki prav, težko sodim, ponavadi je pa tako, da je ulica kar solidno informirana in ve veliko. Lahko da k tej nedotakljivosti nekaj prispeva tudi varovalna, rumeno – črna barva, ki ponavadi v naravi simbolizira znak za nevarnost, oziroma na kratko – bejžte stran! Mogoče bi si morali še ostali pobarvati svoje zgradbe v rumeno – črno kombinacijo? Če že slučajno ne pomaga, škoditi sigurno ne more, mar ne?

Sam sem se zapeljal do zgradbe in skušal preveriti, če morda koga od prebivalcev poznam iz črne kronike. Vendar seznam prebivalcev te zgradbe ni tak kot v povprečnem slovenskem stanovanjskem bloku. Muratagić, Bešlić, Đorđević, Novak, Berishaj, Mlinar, Bajrami, Mitrović…

Tu ni na vhodu objavljenih nobenih imen ali priimkov. Samo Stanovanje 1, Stanovanje 2, Stanovanje 3 in tako naprej. Zakaj prebivalci tega bloka skrivajo svoja imena, ne vem. Če prideš na obisk, pa moraš očitno vedeti natančno, v katerem stanovanju nekdo živi. Tudi če bi prišla kdaj slučajno sem policija ob peti uri zjutraj izvajati hišne preiskave, si samo s priimkom ne more dosti pomagati. Mora vedeti natančno za katero stanovanje gre, ali pa da pozvoni kar pri vseh. Zlobni jeziki bi rekli, faliti kaj dosti ne morejo, če pretresejo kar vse. Pri nas velja namreč stereotip, da si kaj takega s poštenim delom itak ne moreš privoščiti.

Kot sem že velikokrat napisal je zame Slovenija postala nekakšen mali Balkan oziroma Jugoslavija v malem. In to zame ni nekaj pozitivnega. Na to kot narod nikakor ne moremo biti ponosni, saj s tem hitro izgubljamo lastno identiteto in postajamo tujci na svoji zemlji. Država pa tako postane en navaden azilni dom.

Balkan je v svetovnem merilu sinonim za vukojebino, kot se temu ljubkovalno reče.

Po padcu komunizma si je večina ostalih bivših komunističnih držav lepo opomogla, Balkan pa se je zapletel v vojno in še danes so na Balkanu ene izmed najmanj razvitih držav v Evropi. Sam sem se večkrat spraševal, kaj je temu razlog? Da bi bilo to pomanjkanje pameti na Balkanu, močno dvomim, saj so bili nekateri največji umi te civilizacije prav iz Balkana. Nikola Tesla recimo. Po mojem mnenju je razlog temu dejstvo, da v teh krajih vlada korupcija do najvišjih vrhov oblasti, odsotnost kakršnekoli resne pravne države, nekaj povsem običajnega so izterjave, podkupnine, izsiljevanja. V teh državah lepo uspevajo razni mali in veliki kriminalci. Če tu, pri nas, na Balkanu, župan skoraj sam osebno izvaja izterjave, se nam zdi to smešno v smislu kakšen car (tsar), kakšen lik, kakšna legenda in se iz tega norčujemo ob jutranji kavi! V razvitih državah jim kaj takega ni smešno in takega župana stresejo iz spodnjic. Samo tu čisto nič ne moreš spremeniti, ker je že sam sistem tak. Če napišeš kazensko ovadbo in priložiš zraven še vse dokaze, jo zabrišejo direktno v smeti, ali v najboljšem primeru takoj arhivirajo, tebi pa lahko z enim klicem na pravo telefonsko številko uničijo življenje. Zakaj? Ja zato, ker je mafija že država sama in vse njene inštitucije. Uradno sicer temu nihče tako ne reče, samo ob jutranji kavi se pa vsi iz tega norčujemo. Ko je enkrat okuženo in skorumpirano pravosodje, je problem praktično nerešljiv!

Samo komu zvon zvoni? Se morda s tem ne norčujemo tudi iz nas samih, saj v takšni državi živimo!?

Ampak iz Balkana si vsak pameten želi samo zbežati nekam stran. Stran od opankarjev. Stran od papučarjev. Stran od trenirkarjev. Stran od negativne selekcije. Stran od mafije. Samo stran od tu.

Ko včasih objavim na spletni strani Financ v komentarjih kakšno povezavo na moj zapis na tem blogu vidim, iz kje vse prihajajo obiskovalci. In to so praktično države iz celega sveta. Torej mnogi Slovenci so od tu očitno že uspešno zbežali in prepustili svoje mesto nekomu drugemu iz Balkana, ki tu išče svojo odskočno desko v kakšno normalno državo kje na zahodu. Tisti, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, pa tu odkrijejo raj, saj jih nihče ne preganja. Oziroma ne preganja tako, kot bi jih kje na razvitem zahodu.

Precejšnje razočaranje je zame tudi EU. Človek bi pomislil, da bo EU poskrbela, da se v njenih članicah zgodijo demokratični procesi, če so jih že sprejeli medse. Vendar ne. V članici EU je povsem možno, da ima ena politična opcija v rokah propagandni aparat, ki se mu reče državna RTV in so ga prisiljeni financirati vsi davkoplačevalci. V članici EU je povsem možno, da ena politična opcija ustanovi elitno enoto policije z namenom pregona opozicije. Na nek način EU potem temu početju podeli legitimnost in tudi prebivalci sami menijo, da če bi bilo kaj narobe pri nas, bi nam to povedala EU. Da je zadeva še bolj absurdna, takšne navidezne demokracije, kot je tudi naša, pridigajo EU, kaj je to vladavina prava!?

Današnja Rusija je scam, ki ga lahko opazi vsak, ki pogleda par dokumentarnih oddaj na Youtube. Slovenija je mnogo bolj prefinjen scam. O Sloveniji ni nobenih takih dokumentarnih oddaj. Da odkriješ scam v Sloveniji, moraš pogledati v drobovje delovanja te države in pri tem povsem odklopiti medije, ker sicer te lahko spretno zavedejo.

Ampak moj današnji osnovni namen ni bil Močerad. To zgradbo sem slučajno srečal na poti.

V Ljubljano sem šel prevzeti nova očala, ker slabo vidim in s seboj sem pripeljal kolo, da se grem še malo voziti po Ljubljani s kolesom. To mi je zadnje čase postalo zabavno, saj je s kolesom Ljubljana praktično malo večja vas.

Ko sem prevzel nova očala, sem kupil mimogrede še nova sončna očala znamke Randolph. Stara očala znamke Police sem razbil na Piranskem obzidju, ko sem se zaletel v nek zid oziroma obok. Firmo Randolph nisem izbral zato, ker bi jo poznal, ampak zato, ker mi je bilo ime všeč in me je spomnilo na Grace Randolph, mojo najljubšo Youtuberko in filmsko recenzentko. Ne vem če še kdo drug tako kupuje ne najbolj poceni sončna očala?

Potem sem šel na Ljubljanski nebotičnik. Tam sem zadnje čase velikokrat, ker imajo dobro gibanico in ker imam od tam boljši pregled nad Ljubljano iz višine. Tokrat sem šel na nebotičnik tudi zato, da naredim plan, kam bi lahko danes še šel s kolesom.

V daljavi sem opazil cerkev sv. Jožefa, ki je bila po vojni nacionalizirana in je v njej deloval filmski studio Viba film. Torej nekakšen naš socialistični Hollywood, kjer so posneli številne znane filme. Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Dolina miru, Kekec, Vesna in seveda legendarnega Kekca. Tam blizu je porodnišnica, v kateri sem se rodil neko nedeljo, jeseni leta 1969. Na tem mestu se je začela zgodba, ki še traja in nekaterim gre to blazno na živce. Sam se počutim kot nekakšen slovenski Simon Wiesenthal, le da je on lovil naciste, jaz pa postkomunistične zločince, ki nekateri še vedno niso tam, kjer bi morali biti.

Ker še vedno nismo uspešno razrešili misterije, kdo je dejansko umoril Ivana Krambergerja leta 1992, postanem včasih kar besen. Besno besen. Ne samo malo besen. Ampak bomo rešili tudi to. Potrpljenje je božja mast, pravijo menda v teh krajih. Rešili smo težje misterije in ni vrag, da bomo rešili tudi to. Če obstaja zločin, mora obstajati tudi kazen! In slej ko prej bodo ljudje videli, česa vse je bil komunizem sposoben. Pri nas ni bilo čisto nič drugače, kot v ostalih komunističnih državah. Samo Ivana Krambergerja so pa ubili leta 1992, ko so nam prodajali že demokracijo! V komunizmu je lahko tak umor način dela, za demokracijo pa je to nesprejemljivo in začno utripati rdeče luči, začnejo tuliti alarmi. Potem se pa rdeča luč prižge in gori neprestano. Dokler ni več razloga za preplah.

Torej najprej sem se šel poklonit mojemu rojstvu na Ulico stare pravde, kjer je bila v tistih časih porodnišnica. Narcisoidno? Jaz mislim da ne. To bi morali početi tudi ostali. Vsak poklonit k svoji porodnišnici seveda. Ne vsi k moji.

Potem sem se malo vozil s kolesom po Ljubljani.

Nekje v okolici Plečnikovih zapornic sem prišel na idejo, da grem pogledati, kako izgleda sprehajalna pot ob Savi v Črnučah. Takrat še nisem vedel, da je to dejansko del pešpoti, ki se začne v Kajak kanu centru v Tacnu in je dolga skupaj 14 km.

Jaz sem kolesaril po Dunajski cesti in potem zavil do hipodroma Stožice. Tu sem šel najprej desno po tej poti in sem prišel do točke, ko sem zagledal neke nagce ob Savi, kjer sem se potem obrnil. Sem pa opazil to tudi že pri nas na obali, da se nagi ponavadi ne kopajo in nastavljajo soncu tisti z najbolj izklesanimi postavami, ampak prej nasprotno. Človek bi mislil, da se bodo ravno ti najraje kazali v adamovem kostumu, da pokažejo sadove trdega dela v telovadnicah in fitness centrih. Skratka, ta pot se konča na eni strani ko prideš pod podvozom Štajerske avtoceste do nekega divjega kopališča ob Savi. In zagledaš nagce.

Sem šel pa potem še v drugo smer mimo kopališkega resorta na Ježici, ki je bil tokrat skoraj povsem prazen, čeprav je poletje na vrhuncu, naprej pod podvozom Dunajske ceste in nazaj čez Kleče na Dunajsko cesto. Kot rečeno takrat nisem vedel da se celotna trasa te poti dejansko začne v Tacnu, ker sicer bi šel do tja.

Je pa ta pot, vsaj zame, boljši PST od pravega PST, saj si ves čas v naravi, ob vodi in ne kolesariš skozi stanovanjska naselja.

Sem pa na tej poti pod mostovi mimogrede opazil tudi to, da niso bili včasih samo socialistični stanovanjski bloki tipski, ampak so bili tipski očitno celo socialistični cestni mostovi.

Morda se bo kdo ob vsem tem vprašal, kakšna pa je tu moja agenda.

Jaz nimam nikakršne moči in seveda tudi ne pooblastil, da bi spravil v red slovensko policijo, pravosodje, državno administracijo in obveščevalno službo. Prav tako jaz ne morem ukiniti državne RTV Slovenija. Edino kar jaz lahko počnem je, da pri nekaterih poskušam vzbuditi občutek krivde in slabe vesti.

Tudi če bi kandidiral na volitvah in tako poskušal kaj spremeniti, bi prostitutke na državni RTV Slovenija poskrbele, da me nihče ne bi maral. In te tetice moč manipulacije imajo. Tega se dobro zavedam in tega se dobro zavedajo tudi one.

Je že res, da je izdaja lastnega naroda sramota, ki jo bo pravilno ovrednotila zgodovina. Vendar to je kaj slaba tolažba za vse tiste, ki sedaj živimo tu in moramo vse to prenašati in gledati.

Skrbi me tudi za otroke v vrtcih, ki jih gledam, kako se brezskrbno igrajo. Že čez par let bodo spoznali, da so se rodili v državi, kjer vsi pridejo do služb samo po vezah in je korupcija vseprisotna. Če nimaš vez, nimaš skoraj nikakršnih možnosti, ne glede na tvoje sposobnosti. Najboljše avtomobile in vile imajo tu kriminalci. Take in drugačne vrste. Saj je vseeno. Kriminalec je kriminalec, pa četudi je župan ali minister. Marsikdo od teh, ki so sedaj v vrtcih, bo v nekem trenutku pomislil, da mora od tu oditi, saj tu ni prave perspektive. In EU to seveda z odprtimi mejami omogoča.

Kdo bo pa ostal tu?

Grobovi Slovencev in pol Balkana.

Današnja Slovenija je samo še eden stranski produkt zablode vseh zablod – komunizma in njegove sistematične negativne selekcije!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s