Na morje

Če komu pri nas omeniš, da si šel na morje v Piran, se ti smejejo. Kdo hodi na morje v Piran? Kaj boš v Piranu? Piran je tako češki! In to se ti smejejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč.

Piran je zame za Jadransko obalo to, kar je bil Saint-Tropez v šestdesetih letih za Francosko riviero, ko se je tam sprehajala še Catherine Deneuve.

Ampak ko sem se v ponedeljek odpravljal na morje, še nisem vedel kam točno grem in koliko časa bom ostal. Vzel sem samo nekaj najnujnejši stvari in kolo. Brez kolesa ne grem več na slovensko obalo, ker nočem izgubljati živce z iskanjem prostega plačljivega parkirišča. Ti časi so mimo.

Avto sem parkiral na makadamskem parkirišču zraven krožnega križišča v Strunjanu. Tam se mi je zdela dobra strateška točka, saj je zraven kolesarska pot Parenzana in si hitro s kolesom v Portorožu oziroma Luciji ali pa na drugo stran v Izoli. Skratka, to je bila takrat videti kot dobra taktična odločitev, na katero sem bil ponosen.

Kolo sem potem pustil ob glavni plaži v Strunjanu priklenjen na stebriček in se odpravil peš poiskati kakšen primeren kotiček. Take urejene plaže, kot je ta v Strunjanu, me ne privlačijo preveč, saj je običajno na njih velika gneča in predvsem kraval. Ter seveda plačljiva igrala v vodi. Tokrat je bil ob obali parkiran tudi reportažni avto Radija 1, od kjer so oddajali program v živo. Po moje je to plačljivo in bi ga postavili tudi na moje dvorišče, če bi plačal medijskem tajkunu, ki ima v lasti med drugimi tudi ta radio. Pa Strunjanska plaža ob vsej gneči res ne potrebuje še dodatne reklame. Že tako je vse skupaj izgledalo kot kakšen begunski kamp kjer v Afriki.

Najprej sem se odpravil v hrib do cerkve Marijinega prikazanja (Santa Maria della Visione), kjer še nisem bil. To je tudi sicer menda znana istrska božja pot.

Par korakov naprej od te cerkve prideš do urejene peš poti nad Strunjanskim klifom, ki je zame najlepša taka sprehajalna pot ob naši obali in od koder se vidi ob lepem vremenu cel Tržaški zaliv. Pogled navzdol je na nekaterih mestih prav strašljiv. Ne tako zelo strašljiv kot kakšne ferate, malo se ti pa zvrti v glavi kljub vsemu. Pod Strunjanskim križem pa zame najlepši del naše obale – Mesečev zaliv. Ta beli križ je postal medijsko bolje prepoznan ko so ga v imenu umetnosti že vsaj dvakrat zažgali, slovensko tožilstvo pa v tem ni našlo znakov kaznivega dejanja. Če bi jaz zažgal spomenik Borisu Kidriču ali kakšnemu drugemu našemu revolucionarju, me pošljejo za deset let na Dob! Ampak če pa zakuriš križ, si pa pri nas umetnik in verjetno te država za to še celo plačuje. Narobe svet!

Mesečev zaliv zame sicer izpolnjuje stroge kriterije idealne obale za kopanje. Kot rečeno ne maram preveč urejenih kopališč, sploh pa ne betona in navožene mivke v ogromnih količinah. Dostop do vode ne sme biti prelahak, saj potem bi se tu trlo kopalcev. Idealno je, če so v vodi ostre skale in ko butajo ob obalo visoki valovi moraš paziti, da te ne zabrišejo v skalo. Dodaten bonus je še, če je v vodi kaj življenja, ker se kot majhni otroci rad potapljam na dah, čeprav prav dolgo ne zdržim pod vodo. Na kakšnih petih metrih me že zagrabi panika in bolijo ušesa. Nameravam pa ob priliki narediti potapljaški tečaj. Potem pa ribice, pazite se me.

Sem pa tu opazil, da se morje ob plimi zelo hitro dvigne navzgor po obali in brisača, ki je bila nekaj metrov stran od vode, je kar naenkrat v morju, tako da se moraš vsake toliko časa pomakniti navzgor proti klifu, če nočeš, da te zalije voda.

Ker je bilo do četrtka napovedano lepo vreme sem na hitro sklenil, da vzamem dve nočitvi in ostanem do srede zvečer. Kaj dosti dlje kot tri dni na morju tudi sicer ne zdržim, ker ponavadi po treh dneh postanem utrujen, na koži se nabere debela plast sončne kreme, na čelu pa se mi pojavijo večje, temne pege.

Na tem mestu moram opozoriti, kako pomemben je na morju pravilno izbran slamnik! Sam sem kupil v zadnjih nekaj tednih že drugega, enakega, ker sem enega izgubil neznano kje. Očitno sem ga nekje pozabil, ali pa mi ga je odpihnil veter. Po moje mora imeti kvalitetni slamnik za na morje ravno pravo gostoto, da te hkrati ščiti pred soncem ter veter hladi bučo. Sploh na kolo ne grem več brez tega kosa garderobe.

V Portorožu je mojo pozornost pritegnil luksuzni vozni park pred nekimi vrstnimi hiškami z bazenom, da gostom ni potrebno iti do morja, če se želijo osvežiti v klorirani vodi. Kako so lahko postavili te vrstne hiše, ki izgledajo kot kakšno naselje ob Koseškem bajerju v Ljubljani, sredi kompleksa hotelov v Portorožu, meni ni jasno! To po moje v to okolje ne sodi. Ne bom pa razmišljal, ali gre spet za slovensko korupcijo, ker sem nenazadnje na počitnicah in na morju. S slovensko korupcijo se ukvarjam v prostem času.

Za dve nočitvi bi bile nenazadnje v redu tudi te hiške, če nekoliko spustim kriterije. Razmišljam, da bi jim natvezil, da sem pripravljen pri njih prenočiti, če mi plačajo 350 današnjih €. Oni bi se verjetno razburili, da moram jaz njim plačati za nočitev, ne pa da bodo oni meni plačevali. Jaz pa bi jim na to natvezil, da sem član občinskega odbora socialnih demokratov v Trbovljah, pomembne politične stranke, ki ima velik vpliv in moč v tej državi. Jaz lahko naredim, da boste imeli sredi najhujše zime v zadnjem stoletju, ko bo tu pol metra snega in bo morje zaledenelo, vse zasedeno, ali pa da tu ne bo več v bližini morja sploh, ker bomo zaliv zasuli in na tem mestu naredili komunalno deponijo.

Nič, grem jaz raje dalje.

Naslednji kandidat za dve nočitve je bil Hotel Palace ob Portoroški promenadi. Zadeva je navzven videti lepo, je pa menda tudi drago. Verjetno če bi tu prespal dve noči še ne bi sodil med slovensko tranzicijsko elito. Sploh ker sem prišel s kolesom. Ljudje pred hotelom so bili oblečeni v neke obleke iz časa Austro-ogerske. V tem hotelu se verjetno tudi ne bi znal obnašati, tako da nisem niti vprašal, če imajo kakšno sobo in kako drago bi me to stalo. Se zavedam, da izpade smešno, če greš na recepcijo vprašat, kako se na stranišču potegne voda in kje se ugašajo luči, ker ne najdem nikjer stikala.

Ostale velike hotele ob obali sem preskočil in odšel s kolesom direktno do Pirana. Ideja, da bi našel prenočišče v Piranu, mi je bila čedalje bolj všeč, saj Piran nudi lepe možnosti za sprehode in imaš vtis, da si v starem obmorskem mestu, kjer so v mandraču parkirane ribiške ladjice, iz zvonika nad cerkvijo pa te opazuje angelček. Kolo pa ti hkrati omogoča mobilnost in si lahko poiščeš plažo tudi kje drugje, izven mesta.

V Hotelu Piran so imeli še na voljo prosto sobo, tako da sem brez razmišljanja vzel dve nočitvi z zajtrkom. Gospa na recepciji si je ves čas popravljala črno zaščitno masko in opazil sem, da ji gre to z maskami počasi že na živce. Meni tudi. Omenila mi je, da lahko koristim turistične bone in to možnost sem gladko zavrnil. Kaj si pa mislijo? Da nisem sposoben plačati dveh nočitev s pravim denarjem? Če bi hotel, bi lahko kupil ta hotel, Šmarno goro in Hipodrom Stožice! Poleg tega so ti turistično boni po mojem mnenju ustvarili nekakšno segregacijo med ljudmi. Ko se enkrat razve, da si v hotelu na turistične bone, te ostali gosti kar nekako grdo gledajo, češ, kaj dela revež tukaj. Grdo te gledajo celo tudi tujci, ko jim razložijo, kaj se mi gremo s temi turističnimi boni. Verjetno si mislijo, da imaš uši ali glivice na nogah.

Nič, vzamem jaz lepo ključ od moje sobe in se odpravim v drugo nadstropje z dvigalom. Ko sobo odprem, najprej opazim veliko balkonsko okno in lep pogled direktno na morje. Skratka soba, kot se spodobi, ne pa pogled na kante za smeti ali še nedokončan del hotela v izgradnji, kjer gledaš lahko samo neometane cegle in mešalec za beton. Samo potem pa zagledam, da so na obešalnikih obleke in po hodniku razmetani neki otroški čevlji. Tu očitno še nekod živi, ali pa se ni pravočasno izselil iz sobe. Grem nazaj dol do recepcije in prosim, če mi dajo obrazec za pritožbo, ker je moja soba zasedena. Nakar dobim ključ za drugo sobo, ker je očitno prišlo do zmešnjave. Tokrat je soba v tretjem nadstropju. Ta suita ni bila tako elitna, ker je bila v bistvu nekakšna podstrešna soba, okna pa so bile nekakšne okrogle line, kot bi bil na ladji. Ampak nič kritičnega. Ponoči sem pustil okno odprto, tako da se je slišalo prijetno butanje valov od obalo in prepir galebov. Ti so kot kakšni majhni otroci. Ves čas povzročajo nek kraval. So pa vrhunski jadralci. Ampak to je del morskega vzdušja in zato pridemo na morje.

Na vrhu hotela je terasa, kjer lahko v miru piješ cuba libre, opazuješ morje in razmišljaš, kaj sedaj počnejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč. Ja, zavist je ena taka čudna reč. Nikdar ne veš kdo bi moral komu kaj zavidati. Lahko pa razmišljaš seveda tudi o tem, kje porabiti turistične bone, da ne boš deležen rasističnih opazk.

Če koga motijo kipi angelov in razni motivaciji izreki na hodnikih in ogledalih, bo tu lahko nekoliko razočaran. Sam sem si najbolj zapomnil misel iz četrtega nadstropja, da moraš paziti, kaj počneš ljudem, ki jih srečaš na poti navzgor, ker jih boš lahko srečal še enkrat na poti navzdol. Ampak teh likov si ne želim še enkrat srečati, zato moram paziti, da ne grem navzdol, ampak vedno samo navzgor, bi jaz dodal k tej misli.

To, da imaš avto parkiran nekje v Strunjanu in si s kolesom v Piranu se izkaže v nekem trenutku tudi kot manjša slabost. Namreč v avtu je ostala sveža majica, atraktivne spodnje hlačke, zobna ščetka in ustna vodica. Ampak res se mi ne ljubi sedaj kolesariti nazaj do avta še po to. Čas je za prvi večji kompromis. Delal se bom, kod da sem Tom Hanks v filmu Brodolomec. Če je on zdržal toliko časa brez vsega, bom pa tudi jaz en dan. V hotelu s štirimi zvezdicami, sredi Pirana, Jadranskega Saint-Tropeza.

Ko sem imel prenočišče praktično že v žepu in sem vedel, da bom tu ostal do srede, sem pozno popoldan odšel s kolesom po Paranzani do mejnega prehoda Sečovlje. Običajno so se tu valile v tem času kolone avtomobilov tujih registracij na Hrvaško. Danes skoraj nikogar. Samo par avtomobilov, pa še to večinoma naših registrskih tablic. Na poti nazaj sem naredil še krajši vzpon do cerkve sv. Martina v Sečovlju, od koder je lep razgled na Sečoveljske soline in letališče Portorož.

Piran je sicer lepo mesto za jutranje ali večerne sprehode. Jaz vedno odkrijem kaj novega, čeprav sem bil tu že večkrat. Lahko se greš igro spomina, da se sprehajaš po mestnih uličicah Pirana in poskušaš naslednji dan to pot ponoviti. Lahko se igraš igro, da prehodiš vse uličice Pirana in sicer tako, da ne greš po nobeni dvakrat. Ta je težka in nisem prepričan, če je komu to že uspelo. Vedno greš lahko na vzpetino do cerkve sv. Jurija in razmišljaš, kaj počnejo trenutno tisti, ki so na morju v Barbarigi ali prikolici v Umagu. Lahko prebiraš razne bolj ali manj originalne izreke in misli pred gostilnami. Lahko opaziš lutke rdečega križa, preden te one opazijo. Lahko opazuješ lepo okrašena Piranska okna, oblečena drevesa in inovativne hišne številke. Lahko opazuješ galebe, ki se delajo, da napadajo mačke in mačke, ki jim gredo galebi na živce s tem svojim obnašanjem.

Lahko pa samo hodiš in opazuješ in paziš, da se ne zaljubiš. V Piran.

Naslednji dan sem se poskušal obnašati kot turist, ki tu preživlja dopust. Torej tako nekako, kot če bi bil kje na Hrvaški obali. S kolesom sem odšel do pomola v Portorožu in šel na izlet z ladjico do Izole.

Ne sicer s tole:

Kot tudi ne s tole:

Ampak s to:

Vožnja do Izole je trajala celo uro, kar me je presenetilo. Sem mislil, da prideš po morju hitreje do Izole. Na ladjici smo bili večinoma sami Slovenci. Še posebej zabavna pa je bila družinica z dvema mlajšima otrokoma, kjer je bil oče Francoz, mama pa Slovenka. Onadva sta se med seboj pogovarjala v angleščini, otroka pa sta kot kaže znala slovensko in francosko. Tako sta v hipu preklopila med obema jezikoma, ki sta za marsikoga težka za naučiti. Očitno gre otrokom to lažje v glavo. Po pričakovanju je največ navdušenja med potniki na ladjici požela vožnja mimo Pirana. Tudi sam sem pristno odigral navdušenje in naredil par posnetkov, čeprav sem v tistem trenutku bolj razmišljal o tem, da mi na ladjici ne bi postalo slabo.

Še v študentskih časih smo šli z ladjico okrog Grškega otoka Zakintos. Izlet je bil celodnevni, tako da greš zjutraj ob osmi uri, vrneš pa se nazaj v pristanišče zvečer. Jaz sem sedel na ladji zraven motorja, kjer je ves čas ropotalo ter smrdelo po nafti in izpušnih plinih. Kmalu po začetku izleta mi je postalo zelo slabo. Tako zelo slabo, da sem razmišljal celo pot samo o tem, kdaj pridemo spet nazaj na kopno. Na poti smo se večkrat ustavili, tudi v zalivu tihotapcev, katerega slika z gusarsko ladjo ponavadi visi kot reklama za Grčijo na kakšnih letališčih. Ostali so navdušeno skakali z ladje v kristalno čisto morje. Samo meni je bilo tako slabo, da sploh nisem mogel nikamor, kaj šele, da bi užival in skakal v vodo. Od tu prastrah pred temi ladjicami in izleti po morju.

V Izoli sem se obnašal kot turist, ki je prvič tu in sem se odpravil na sprehod po ozkih ulicah tega obmorskega mesta, znanega po ladjedelnici, marini in visokem dimniku na obali. Seveda nisem bil zares prvič v Izoli, nisem se pa še nikdar tako sprehajal po mestu.

V neki uličici sem naletel na nekaj, kar ne vem točno kaj sploh je. Morda gre za nek manjši muzej posvečen Titeku oziroma maršalu Josipu Brozu Titu, da ne bom z uporabo pomanjševalnice užalil koga, ki obožuje lik in delo tega ključavničarja, ljubitelja življenja na veliki nogi. Lahko da gre tudi za kakšen kult častilcev komunizma in obdobja pionirskih čepic in rutic. Danes meni to deluje absurdno, včasih se pa nam to ni zdelo tako bedasto in smo imeli celo v razredu njegovo sliko. Mu pa je potrebno vsekakor priznati, da je s pomočjo svojih partijskih tovarišev lepo negoval svoj kult osebnosti. Ampak tudi pri izgradnji njegovega kulta osebno so glavno vlogo odigrali režimski mediji, ki so nam ustvarjali navidezno resničnost komunistične utopije.

V bližini tega spomina na pretekle čase stoji hiša, kjer je očitno šlo nekaj narobe in je dobila uradno oznako nelegalnega objekta z glavo in grbom pristojnega ministrstva. Kakor sem razumel iz situacije na terenu je nekdo staro zgradbo kar lepo podrl in na njenem mestu postavil nov, nekoliko nižji objekt. Ampak takih oznak pri nas skoraj ne vidiš, čeprav je takih nelegalnih objektov povsod kolikor hočeš! Ponekod velja celo pravilo, najprej zgradiš, potem se pa ukvarjaš s papirji in birokrati. Kaj konkretno je šlo tu narobe, da je dobil lastnik te nelegalne gradnje tak oster inšpekcijski ukrep, ne vem. Lahko da je zmanjkalo denarja za podkupnine, ali pa se je zameril kakšnemu lokalnemu veljaku in so se mu na tak način maščevali.

Tudi v Izoli je najlepši razgled po mestu iz zvonika cerkve sv. Mavra. Na vrhu zvonika sem srečal še nekatere potnike iz ladjice, ki so bili očitno enakega mnenja in so želeli objeti Izolo iz višine.

Preden smo odpluli nazaj sem v pristanišču v Izoli opazoval mladenko, ki se je očitno učila šofirati precej veliko jadrnico z motorjem. Ves čas je izvajala enak manever. Najprej je počasi izplula, potem jadrnico obrnila in parkirala nazaj v pristanišče. Najzahtevnejši del tega manevra pa obrat skoraj na mestu, ko se jadrnica počasi zasuka tako, da se postavi vzporedno s pomolom. Vse skupaj pa nadziral starejši morski volk s košato, sivo brado, ki mu je do stereotipa manjkala samo morska kapa in pipa.

Popoldan sem preživel kar na plaži poleg Hotela Piran. Ampak kot rečeno sam nisem prevelik ljubitelj takih plaž. Tokrat sem želel začutiti utrip mestne plaže. Morje tu je zelo hitro globoko, tako da potapljanje ne pride v poštev. Zaradi tega in morskega toka je bilo tudi precej bolj mrzlo, kot pa v Mesečevem zalivu. Se pa na takih plažah potem zabavam z opazovanjem raznih likov okrog mene.

En tak lik se je obesil na stopnice, ki so namenjene za v vodo kot da bi bil v toplicah, kjer ima vsak gost svojo tako stopnico in se na njih razgibaval. Nobeden pa mu iz vljudnosti ni rekel, da to ni samo njegova stopnica. Vsi smo se oddahnili, ko je končno splezal iz vode.

En drug lik, nekje iz juga, je imel izklesano tole in je očitno pol življenja pustil na napravah in utežeh v fitnes centrih. Namesto kopalk je imel oblečene neke kratke hlače. V vodo ni šel po stopnicah, ali s skokom na bombico, temveč je vzel zalet, se odgnal iz pomola in ko je bil tako v zraku vzporedno z vodo, je usmeril navpično navzdol roke in noge. Ter treščil na ploh v vodo! Resno? Za mišice je porabil na stotine ur, potem pa tole. Mar bi si vzel še kakšno uro časa in se naučil pravilno skakati na glavo v vodo.

Spet nek drug lik, ta Slovenec po govorici sodeč, je ležal na plaži pred elitnim hotelom v Piranu na ležalniku in se ves čas pogovarjal po mobilnem telefonu. Ker je govoril zelo naglas, je cela plaža okrog njega morala poslušati, kako doma gradi hišo, kakšne materiale morajo vgraditi v kopalnico, kako bo videti kamin in kakšna bo kuhinja. Vsake toliko časa pa je še poklical kakšnega obrtnika, ki mu gradi hišo in se mu osebno zahvalil za izvedena dela ter ni pozabil omeniti, da lahko račun plača tudi prek spletne banke na telefonu. Kakšen dopust je to? Mar bi ležal doma na vrtu in urejal te reči ter od doma vodil operacijo prenove kopanice.

Ampak kot rečeno, mestne plaže me ne privlačijo, tako da sem šel naslednji dan spet nazaj s kolesom v Strunjan.

Kaj počnejo tisti v Barbarigi in počitniški prikolici v Umagu nisem več razmišljal. Upam da so se imeli lepo, tako kot jaz v Piranu.

Moram pa za konec omeniti še zanimivo naključje. Na plaži sem na e-bralniku do konca prebral knjigo Čefurji raus! avtorja Gorana Vojnovića. In glej ga zlomka, ko takole zadnji dan sedim v gostilni (trattoriji) Pod Trto pod trto v Strunjanu pride notri nihče drug kot Goran Vojnović osebno.

Ampak nisem zakričal Čefurji raus!.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s