Skrivnosti uspešnih

Na svetu je trenutno okrog 200 držav, ki se med seboj zelo razlikujejo, tako po velikosti oziroma površini, številu prebivalcev, gospodarski moči, političnem sistemu, skrbi za okolje, naravnih bogastvih, zadovoljstvu državljanov in še marsičem. Torej kogar zanima to področje je gradiva kar precej za študij in analizo, veliko od tega pa je tudi prosto dostopnega na spletu.

Od teh 200 držav pa jih obstaja kar nekaj takih, ki se štejejo za zelo uspešne in kjer bi večina prebivalcev tega planeta najraje živela. Te države imajo marsikaj skupnega, med njimi tudi to, da nobena med njimi ni diktatura, avtokracija, komunistična utopija ali kaj podobnega. Torej se očitno nekateri družbeni modeli obnesejo mnogo bolje kot drugi, čeprav je seveda res, da na to vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Norveška ima recimo nafto in je ena najuspešnejših držav na svetu. Venezuela ima tudi nafto in jo je težko šteti med uspešne države. Prej nasprotno. Pa bi verjetno lahko bila razvita tako kot Norveška, če bi nekatere reči tam počeli drugače, kot jih.

Za bolj plastično ponazoritev, kaj želim povedati, si bom sposodil sliko dveh stanovanjskih blokov iz Ljubljane.

foto: dr. Onyx

Eden stanovanjski blok je starejša gradnja iz komunizma, drug stanovanjski blok je novejšega datuma, verjetno zgrajen v zadnjem desetletju.

Če pustimo ob strani ceno, bi velika večina verjetno raje živela v novogradnji, kot v starejšem bloku. Če bi vprašal stanovalce, kje bi raje živeli, nisem prepričan, če bi bil odgovor enak, ker vsak pozna samo svoje stanovanje in je nanj navajen. Po logiki bi moralo biti življenje v novogradnji sicer bolj udobno, pa tudi stroški življenja bi morali biti manjši, ker ima novogradnja boljšo izolacijo in kvalitetnejša okna. Nisem pa namerno napisal, da bi moralo biti življenje v novogradnji lepše, ker to je odvisno bolj od tistih, ki živijo s teboj v stanovanju, kot od same starosti in kvalitete gradnje. Poleg tega ima pa lahko tudi novogradnja številne skrite napake, ki se izkažejo šele, ko se vanjo vseliš.

Nekoliko starejši, kamor sodim tudi sam, imamo izkušnjo dveh različnih družbenih ureditev oziroma političnih sistemov. Komunizma in tega, kar naj bi imeli sedaj. Kapitalizem in demokracija. Naj bi imeli sem napisal namerno, ker naša verzija demokracije ima po moje še številne napake, nekatere od njih so tudi namerno vgrajene, torej so napake by design.

Komunizem je bil v svojem bistvu enopartijska diktatura, kjer nisi smel razmišljati preveč po svoje, paziti si moral, kaj si rekel, sicer so te lahko tudi zaprli za verbalne delikte, zasebna gospodarska iniciativa je bila zatirana in nezaželena, ker se je z vsako malenkostjo hotela ukvarjati država. Politični sistem je imel razvejano mrežo nadzora in ovaduhov, ker se je bal notranjih sovražnikov. Ko je nastopila kriza, si je moral izmisliti nekega zunanjega sovražnika, da je preusmeril pozornost od lastnih slabosti. Mediji so bili v celoti pod nadzorom vladajoče partije in živeli smo kot v filmu Matrica, torej v nekem navideznem svetu, ki so nam ga ustvarili tudi ali bolje rečeno predvsem s pomočjo medijev.

V kapitalizmu je zasebna gospodarska iniciativa zaželena in država se ne ukvarja z vsako malenkostjo. Veliko je tako prepuščeno trgu, ki sam odloča, kaj bo uspelo, kaj pa propadlo. Po spletu in na blogih lahko pišemo skoraj kar hočemo, lahko tudi kritiziramo oblast. Če oblast ne izpolni pričakovanj, se jo lahko na volitvah zamenja in pridejo drugi. V demokraciji tudi ni takšnega nadzora, kot ga je poznal komunizem, saj za to ni potrebe, ker se ljudi ne da preganjati samo zaradi njihovega razmišljanja ali nestrinjanja z oblastjo.

Pri nas zadeve po moje še zdaleč niso idealne in marsikaj je še vedno ostalo iz starih časov komunizma, ampak načeloma pa lahko primerjamo oba sistema med seboj in so razlike vidne.

Če bi ljudi vprašali, v katerem sistemu bi radi živeli sem prepričan, da bi večina izbrala demokracijo, se pa sigurno najdejo tudi številni nostalgiki, ki jim je bil všeč komunizem, kjer je za vse poskrbela država. In resnici na ljubo tudi v komunizmu nisi imel nekih velikih problemov, če se nisi upiral režimu, ki je imel oblast in se ga ni dalo na noben način zamenjati.

Sam Slovenijo ne štejem med najuspešnejše države na svetu in do tja še manjka nekaj časa in sprememb. Ampak tudi klub najuspešnejših držav ni nedosegljiv.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da najuspešnejše države na svetu sploh ne skrivajo recepta za svoj uspeh. Marsikaj glede njihovega delovanja in ureditve je javno dostopno tudi na spletu, če želiš, pa so ti z veseljem pripravljeni razložiti in razkazati vse, kar te zanima. Kako jim deluje pravna država, pravosodje, organi pregona, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, davčni sistem, kakšen je odnos do narave, človekove pravice, kako delujejo mediji in vse ostalo.

Torej recepta ne skrivajo tako kot Coca-Cola za svojo pijačo.

Ampak pri tem pa je zanimivo, da si večina ostalih držav očitno niti ne želi preveč posnemati njihovega modela. In ti modeli sploh niso avtorsko zaščiteni! Prav tako na tem področju ne obstajajo patenti, tako da recimo nihče drug ne bi mogel uporabljati Finskega šolskega modela, če jim ne bi plačal visokega zneska za pravico do uporabe.

Ampak zakaj je temu tako?

Ena možna razlaga je ta, da se ne da enega uspešnega modela prenesti drugam, ker so okoliščine druge in se lahko ne bi obnesel. Ponekod je pol leta temperatura blizu 40 stopinj, drugje imajo pol leta temo. Nekdo ima naravna bogastva, kot so nafta in rude, drugi naravnih bogastev nima, ali pa samo misli, da jih nima, pri čemer jih ne opazi, pa jih ima pred nosom. Nekatere države so nacionalne, kjer živijo večinoma pripadniki enega naroda, druge so mešanica različnih narodov, ki poskušajo živeti v sožitju.

Ampak po moje je bolj razlog v temu, da bi v taki državi uspevali lahko drugi ljudje, kot uspevajo sedaj, česar pa si nihče, ki je na oblasti, ne želi oziroma ga je strah takih sprememb. Zakaj bi se jaz, ki sem recimo v neki manj uspešni državi polpismen minister za infrastrukturo, zavzemal za demokratične spremembe, če pa bom v novem sistemu težko sploh našel kakršnokoli službo? Ni govora! Pri nas so menda po drugi svetovni vojni številni hlapci in dekle v komunizmu kar naenkrat postali šefi v tovarnah ali celo najvišji politični funkcionarji. Pa marsikdo od njih je znal komaj pisati in brati. Torej države si ne želijo sprememb očitno predvsem zato, ker se vladajoči oklepajo svojih položajev in nimajo zaupanja vase, da bi v drugačnem sistemu lahko enako uspeli. Je pa seveda tudi res, da so spremembe mnogo lažje v manjših državah. Demokratični procesi v velikih državah bi lahko povzročili, da bi dobili na svetovnem zemljevidu zelo hitro še cel kup novih držav, saj preden bi se pokazali kakšni rezultati, bi se že med seboj skregali in šli narazen, tako kot je hitro razpadla naša bivša domovina bratskih narodov Jugoslavija.

Je pa na mestu vprašanje, kaj naredi najuspešnejše države na svetu tako uspešne oziroma kaj je recept za uspeh?

Po moje moraš pri postavitvi kateregakoli družbenega sistema izhajati iz tega, da ljudje nismo enaki in da imamo tako različne sposobnosti, kot tudi različne lastnosti. Sistem, ki tega ne upošteva, je takoj obsojen na neuspeh, ker se bo resničnost razlikovala preveč od teorije.

Uspešna država mora po mojem mnenju postaviti tak sistem, kjer pridejo do izraza najboljše sposobnosti in lastnosti ljudi, slabe pa morajo biti ustrezno omejene, sicer natopijo težave. Nekdo je recimo lahko zelo sposoben podjetnik, ampak ima pred očmi samo dobiček in je pripravljen uničiti tudi okolje za svoje cilje. Tega si kot država ne želiš in ne smeš privoščiti, torej ga moraš pri tem omejiti.

Komunizem je bil bolezensko obseden s tem, da je imel vse pod kontrolo, ker ljudem in njihovim sposobnostim niso zaupali ali pa so se bali, da bodo najbolj sposobni želeli spremembe sistema, ker se je že takrat izkazalo, da je konkurenčni model mnogo uspešnejši.

Kot lahko opažamo tudi pri nas je oblast lahko obsedna s tem, da ne moreš vladati, če ne obvladuješ vsega. Medije, represivni aparat, pravosodje, podjetja. Ampak to je seveda neumnost, ki na koncu pripelje v avtoritarno državo. Tako razmišljanje je dejansko nevarno in tu gre po mojem mnenju tudi za nerazumevanje tega, kaj mora početi država.

Kakor vem imajo tudi najuspešnejše države na svetu zapore, torej tudi njim ni uspelo izkoreniniti kriminala, pa čeprav je socialna podpora v teh državah ponekod tako visoka, da se da preživeti tudi brez resnega dela. Torej ne glede na blaginjo, bodo nekateri ljudje očitno še vedno delali mimo zakona in iskali bližnjice tam, kjer jih sistem ne predvideva.

Osnova, da je neka država uspešna, je po mojem mnenju tudi učinkovita pravna država, ki mora imeti med drugim tudi učinkovit in neodvisen sistem organov pregona in pravosodja. To ni pomembno samo zato, da se zapre kriminalce, ampak to potrebujejo tudi podjetja še bolj, kot pa nizke davke, da so zaščitena, če gre kaj narobe. Redko kdo si želi investirati v državo, kjer se vsaka malenkost po sodiščih vleče desetletje ali več, v ozadju pa vedno obstaja neka nevidna roka, ki lahko doseže kar hoče samo s klicem na pravo telefonsko številko. Nekako tako, kot to še vedno menda poteka pri nas.

V takšni pravni državi tudi ni velike bojazni ob zamenjavi oblasti, saj so neodvisni in učinkoviti organi pregona in pravosodja garancija, da tudi po spremembah na vrhu ne more iti kaj hudo narobe ali izven obstoječih pravnih okvirjev. Torej ne bo prišel čez noč nekdo, ki bi postavil diktaturo in uvedel represijo, saj ga bodo začeli preganjati takoj, ko bo prestopil meje dovoljenega in zakonitega, pa ne glede na to ali gre za predsednika vlade, ministra ali samega predsednika vrhovnega sodišča. Garancija za to pa je neodvisnost in kompetentnost teh struktur. Če take neodvisnosti ni, lahko oblast vedno te strukture tudi zlorabi oziroma jih vsaka oblast izkorišča za svoje cilje.

Kdor upošteva različne sposobnosti in lastnosti ljudi bo verjetno šolstvo zastavil tako, da imajo vsi prebivalci enake možnosti šolanja, ne glede na materialno stanje svojih staršev. Očitno distribucija pameti in kapitala ni povsem v korelaciji. V interesu uspešne države je, da pridejo do najboljše izobrazbe najbolj sposobni in talentirani ljudje, ki bodo opravljali potem najzahtevnejša dela. Če si lahko to privoščiš, lahko sicer sposobne in talentirane tudi dobiš tudi tako, da jih ukradeš drugim in s tem potem še sam nimaš stroškov z njihovim izobraževanjem. Ampak pametne države hitro ugotovijo, da jim nekdo najsposobnejše ljudi krade in poskušajo to zaustaviti. Torej moraš biti kot država tudi zaradi tega konkurenčen ostalim. Nekaterim državam pa je za to čisto vseeno, ali pa so celo še veseli, če se znebijo najbolj “problematičnih”. To je sicer dober recept za katastrofo, ki pride s časovnim zamikom.

Za uspešno državo je po moje zelo pomembno, da izvaja pozitivno kadrovsko selekcijo, to pomeni, da delovna mesta zaseda najboljši kader, ki se ga dobi na trgu. V kapitalizmu je to v zasebnih podjetjih ponavadi samoumevno, ker je to v interesu lastnikov kapitala, ne drži pa to nujno za državno administracijo, širši javni sektor in podjetja, ki jih ima država v lasti in za katere ponavadi poskrbi, da so monopoli. To, kar smo mi izvajali zadnjih 30 let tranzicije je tipična negativna selekcija, saj se je za ta delovna mesta predvsem izbiralo kadre po nekem čudnem političnem ključu, tako kot prej v komunizmu. Za to obstaja celo zabavna krilatica, ki zadane bistvo tega početja – ni važno kaj zna, važno je, da je naš. Upam da je to prevedeno v vse svetovne jezike.

Najbolj uspešne države tudi skrbijo za okolje in za to, da neokrnjena narava ostane neokrnjena. To je strategija, s katero ne moreš nikdar zgrešiti.

Ampak to je brez veze razlagati, ker to se vse ve. Kot rečeno, recept najuspešnejših držav je znan, vprašanje je samo, če si oblast drugod iskreno želi spremembe.

Elitni klub najuspešnejših držav ne bo več elitni, ko bo v njem enkrat prevelika gneča.

2 komentarja to “Skrivnosti uspešnih”

  1. Lili Says:

    “ni važno kaj zna, važno je, da je naš”, se popolnoma strinjam,da je to naš veliki problem. In zdaj drug problem, katera stranka se do sedaj ni obnašala tako? Demokracija pomeni zame ravno to, da se pogovarjajo ljudje različnih nazorskih pogledov in iščejo skupne rešitve za državo, ne za svoj žep.

  2. dronyx Says:

    Žal tega problema negativne kadrovske selekcije ni rešil še nihče in pri nas ni bilo stanje tako, kot je v Belorusiji, da se oblast nikdar ne bi zamenjala. Oblast se je zamenjala, a kljub temu se tak način kadrovske selekcije ni nikdar spremenil v 30 letih.

    Tak način kadrovanja povsod tam, kjer ima država svoj vpliv in kjer kadruje država (državna administracija, širši javni sektor, podjetja v državni lasti) ima več negativnih učinkov. S tem načinom ne dobiš najboljšega kadra, ki obstaja na trgu, če se oblast zamenja imaš povsod cel kup politično nastavljenega kadra, ki lahko delajo proti aktualni vladi in kar je še najhujše, v ljudeh, zlasti pa med mladimi prevladuje občutek, da je vse skorumpirano in da je od tu potrebno čim prej stran.

    Število teh fingiranih kadrovskih razpisov, ki so zame čisto navadne goljufije, gre pri nas v tisoče, odgovarjal za to pa ni kakor vem nihče. Pa bi lahko, saj so to goljufije, ki se jih da preganjati. Celo tiste komisije, ki bi morale bedeti nad zakonitostjo teh razpisov, skrbijo zlasti za to, da tak sistem nemoteno poteka. Torej so pri teh goljufijah aktualno udeležene, kar je sploh zaskrbljujoče, saj gre za nadzorne organe! Ampak to je postal pri nas način dela (učeno rečeno “modus operandi”), ki očitno ustreza vsem političnim opcijam.

    Jaz sem že leta 2012 predlagal, da se način izvajanja teh kadrovskih razpisov spremeni tako, da se te kadrovske komisije izžreba, ker so potem goljufije precej težje. To sem objavil na portalu Predlagam vladi in poslal po e-pošti vsaj dvema predsednikoma vlad (Janezu Janši in Marjanu Šarcu) in tudi predsedniku države (Borutu Pahorju). Samo spremenilo se ni nič, predlog so zabrisali očitno v smeti.

    Sama ideja, da s takim sistemom ni čisto nič narobe, če ga izvaja prava politična opcija, je pa zame navadna neumnost. Tak sistem je zanič ne glede na to, kdo ga izvaja in zahteva popravke. Če pa se že politiki tak sistem zdi dober, potem pa naj te goljufije legalizira in spremeni zakonodajo tako, da bo več 10.000 delovnih mest vezanih na politično zaupanje in lahko politika pripelje kogar koli želi, brez farse s fingiranimi kadrovskimi razpisi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s