Zipline Dolinka Bled

V soboto sem šel v okviru reševanja našega turizma na Zipine Dolinka Bled.

Sicer je reševanje našega turizma v času novega koronavirusa kar priročen izgovor, da nekam greš in nekaj počneš. Prej sem se Bleda in njegove okolice sicer na široko izogibal, ker to se mi je zdela naša klasična turist trap destinacija za tuje turiste, zlasti številne iz Azije, ki so obsedeni z vsem, kar se začne na TOP 10 in must see before you die. Pa seveda nikakor ne trdim, da Bled ne sodi med lepe in atraktivne turistične destinacije. Slabo prenašam pa gužvo in preveč ljudi na kupu ter željo, da bi za čisto vsako malenkost radi od tebe izvabili denar! Še dober dan bi najraje zaračunali. Ljudem pa težko preprečiš, da bi bili lakomni, sploh če se valijo vsak dan trume turistov, ki so pripravljeni trošiti denar.

Da obstaja zipline tudi na Bledu, sem izvedel šele pred par dnevi. Vem, da tovrstno aktivnost ponujajo že nekaj časa v Bovcu in Planici, za tega pa še nisem slišal. Resda pa nisem bil še nikdar prej na ziplajnu (čakam ponesrečen slovenski izraz za to), tako da nisem vedel, kaj točno me čaka in ali bi me moralo biti kaj strah.

Bolj naključno sem izbral termin ob 16 uri in glede na to, da je bila vročina v soboto precejšnja, nenazadnje gre za prvi poletni vročinski val letos, bi bila verjetno bolj primerna 9 ura zjutraj, ko ozračje še ni tako pregreto. Da bi bilo vse skupaj še malo bolj naporno, sem prišel na Bled že okrog 8 ure, parkiral avto v Zgornjih Gorjah in potem šel s kolesom do Pokljuške soteske, kjer sem se zadržal kakšno uro, nato pa kolesaril naprej proti dolini Krme ob reki Radovni, kar je bilo skupaj potem še tri ure kolesarjenja. Ampak o tem v kakšnem drugem zapisu.

Samo zbirno mesto za to avanturo je v neposredni bližini znane slaščičarne Zima na Bledu, tako da tu težko najdeš brezplačno parkirno mesto. Mestno redarstvo na Bledu slovi po tem, da ne razmišlja kaj dosti, ko je potrebno napisati visoko kazen za napačno parkiranje. Nenazadnje so to izvirni prihodki občine in župan pridno sešteva cekinčke od pobranih kazni. Turizem smo ljudje, pravi znani slogan, mestni redar pa je na koncu dneva, ko sleče svojo uniformo, tudi človek. Jaz sem sicer avto pustil na brezplačnem spodnjem parkirišču ob cesti, ki vodi na Blejski grad, do zbirne lokacije pa potem prišel s kolesom, ki sem ga priklenil na ograjo ob slaščičarni. Na parkirninah varčujem iz principa, ne da si ne bi mogel privoščiti par ur parkiranja na Bledu. Da si ne bi župan Bleda česa domišljal, češ, pri nas imamo tako vrhunsko parkiranje, da si še Onyx tega ne more privoščiti. Nimate.

V skupini nas je bilo deset, plus dva vodiča oziroma inštruktorja, en par iz Nemčije pa je prišel do sem celo s kolesi. Do sem s kolesi iz Nemčije, ne tako kot jaz od ceste na grad. Ostali smo bili Slovenci. Je pa šofer kombija dejal, da so bili prejšnja leta gosti večinoma tujci. Nad tovrstno avanturo so zelo navdušeni menda Izraelci, pa tudi Indici so bili številčni. Kar me je nekoliko presenetilo. Indijce si ne predstavljam na ziplinu, je pa res, da gre verjetno tu spet za predsodek, saj sigurno niso vsi Indijci fakirji s turbanom, ki s piščalkami zabavajo kobre, da se zibljejo v ritmu.

Na začetku dobiš varovalni pas, čelado in delavske rokavice. Samo naj se nihče ne ustraši, ko mu dajo v roke delavske rokavice, ker te rokavice niso mišljene za delo. Ni pa potrebno podpisati nobenih reverzov ali izpolnjevati obrazcev, tako da so tu kot kaže birokratske ovire že uspešno odpravili. Nihče ti tudi ne pomoli pod nos ugodnega življenjskega zavarovanja. Do prve, šolske jeklenice te potem zapeljejo s kombijem, vožnja pa traja kakšnih 10 minut, tako da ni prav daleč. V kombiju sem imel občutek, da smo bili vsi očitno prvič in smo bolj študirali, kaj točno nas čaka. Tudi sam nisem poskušal z vprašanji v smislu, kaj se zgodi, če v jeklenico trešči strela, ravno ko se ti spuščaš po njej, ali pa kaj naredijo s teboj, če se vmes med spusti premisliš in si ne upaš naprej. Tokrat sem se zadržal.

Po tem, ko si uspešno natakneš varovalni pas in na glavo pripneš čelado sledijo napotki iz prve roke. S samim vpenjanjem na jeklenico in priklopom varovalne vrvi nanjo se sam med spusti ne ukvarjaš in to vedno naredi inštruktor. Pokažejo ti, kako se primeš za vpetje na jeklenici in kako se zavira pred koncem spusta. Ta del napotkov je dejansko najbolj pomemben. Med samim spustom po jeklenici namreč ne zaviraš in ne smeš zavirati, jeklenice so pa očitno namerno napete tako, da priletiš do konca z nekoliko večjo hitrostjo, tako da je potrebno tik pred koncem nekoliko zmanjšati hitrost. Končna hitrost je sicer odvisna tudi od teže in pozicije telesa med spustom. Inštruktor ti pokaže z znaki roke, kdaj začneš zavirati, nakar z roko, na kateri imaš seveda rokavico, pritisneš močneje na jeklenico. Torej zaviranje je s pomočjo trenja rokavice. Pomembno je tudi, da prenehaš z zaviranjem ko dobiš znak za to, sicer se lahko ustaviš pred koncem in se moraš potem z rokami potegniti naprej po jeklenici do cilja. Ampak če se držiš osnovnih napotkov, se to ne zgodi. No ja, meni bi se kmalu na prvem spustu, ker sem spregledal, kdaj bi moral nehati zavirati.

Je pa menda kakšno leto nazaj neka gospa preveč močno zavirala, tako da se je ustavila pred koncem, potem pa se ni potegnila do cilja, ampak jo je odneslo nazaj po jeklenici skoraj do sredine, kar pa verjamem da zna biti potem zelo neprijetno, saj se moraš z rokami potegniti tudi par sto metrov navzgor. Morda se sliši čudno, zakaj te lahko odnese nazaj, če se po jeklenici spuščaš, ampak jeklenica je napeta v obliki nekakšne ploščate črke U, torej se proti koncu jeklenica spet nekoliko dviguje, da se tako zmanjšuje hitrost proti cilju spusta.

Že prej pa sem slišal tudi zgodbo, da si je nekdo močno podrsal podlaht na roki, ker ni pravilno zaviral z rokavico, ampak kar z roko, kar vsekakor tudi ni dobra ideja.

Ampak kot rečeno, če se držiš osnovnih napotkov in ne počneš prevelikih neumnosti, je zadeva povsem varna.

Na tem trening poligonu ti razložijo tudi kaj narediš, če te prične v zraku obračati. V tem primeru moraš s pomočjo rok in telesa uravnavati položaj tako, da so noge obrnjene v smeri spusta. Sam nisem opazil, da bi imel s tem kakršnekoli večje težave ali da bi potrebno kaj bistveno korigirati položaj telesa med spusti, res pa ni bilo vetrovno. V primeru kakšnega močnejšega vetra zna biti s tem težava, ampak v takem primeru pa dvomim, da se spusti sploh izvajajo.

Kar se ostalih napotkov tiče pa je preprosto navodilo to, da se samo uležeš nazaj na varovalnem pasu, prekrižaš noge in letiš navzdol po jeklenici. Glavno delo opravi gravitacija.

Morda zanimivo vprašanje, čemu sploh služi varovalna čelada, saj ti pri padcu s take višine tudi čelada nič ne pomaga. Varovalna čelada še kako služi svojemu namenu in to lahko povem iz lastne izkušnje. Namreč če nisi dovolj nagnjen nazaj, kar se ti lahko hitro zgodi, ko se oziraš naokoli med spustom, zlahka s čelado podrsaš ob jeklenico. Brez čelade bi te po glavi v takem primeru dobro osmodilo.

Vseh spustov čez dolino Save Dolinke je sicer skupaj sedem in so dolgi nekje od 350 do 700 metrov. Največja hitrost, ki jo dosežeš pri spustu, je med 50 in 60 km/h, ampak nimaš nekega občutka, da gre zelo hitro, ker si precej visoko nad tlemi. Če bi šel tako hitro par metrov nad zemljo in po možnosti še med drevesi, bi bil občutek hitrosti bistveno višji. Ljudje namreč občutimo hitrost, če imamo blizu neko referenco, po možnosti stoječi objekt, še bolj pa občutimo nagle spremembe hitrosti ob pospeševanju ali zaviranju, ker takrat na telo delujejo še sile.

foto: Dr. Onyx

Zipline velja za adrenalinsko dogodivščino, ampak za tega bi dejal, da je bolj uživantske narave, kjer lahko med spusti opazuješ tudi okolico in reko pod seboj. Torej to vsaj zame ni neka huda adrenalinska preizkušnja, kjer bi bil po vsakem spustu ves bled in bi se mi še nekaj časa tresle roke, ali pa bi imel vrtoglavico. Vem, da pri nekaterih ziplinih dosežeš hitrosti, ki so blizu 200 km/h in so lahko dolgi več kot 2000 metrov. To pa verjamem da zna biti zelo adrenalinsko in dvomim, da pri takih hitrostih lahko v miru uživaš v razgledu okolice. Po moje se prej ukvarjaš z lovljenjem sape.

Ampak bolj uživantsko naravnan zipline je kot tak lahko potem zabava za precej širši krog ljudi. Po svoje se s tem, da se zipline kar avtomatično uvršča med adrenalinske dogodivščine, dela slaba reklama, ker se potem veliko ljudi prestraši oziroma niso ljubitelji adrenalina. Hkrati pa bo kdo, ki pričakuje adrenalin, kot na hujših napravah v zabaviščnih parkih ali vožnji z akrobatskim letalom, lahko tudi razočaran.

Med posameznimi spusti je nekaj hoje. Dve jeklenici sta sicer par metrov narazen, med ostalimi pa je potreben krajši sprehod. Najdaljši je bil okrog 10 minut in nekaj hoje tudi v klanec. Ni pa bojazni, da bi prišel do naslednje jeklenice utrujen in bi te zaradi hoje bolele noge. Je pa res, da sem bil jaz utrujen že ko sem prišel na začetek od kolesarjenja in vročine. Tako da tistih 10 minut hoje nisem preveč užival. Ko je inštruktor dejal, da je to najdaljši sprehod, sem se oddahnil. Oddahnil šele potem, ko sem prišel do sape. In ob tem sem zavidal tistim, ki so imeli s seboj vodo. Ne vem če sem že omenil, da je bilo zelo vroče in soparno?

Na spletni strani piše, da traja dogodivščina skupaj dve uri in pol. Ta podatek po moji izkušnji kar drži, oziroma če štejem še vožnjo s kombijem nazaj do izhodišča na Bledu smo porabili kakšnih 15 minut več. Ob tem, da so šli vsi spusti tekoče, brez kakšnih zapletov, ali da bi moral kdo kakšen spust ponoviti. Se pa ponavljati da verjetno samo spust po šolski jeklenici čisto na začetku.

Ta zipline ima nekatere omejitve in sicer je najvišja dovoljena teža 125 kg. Omejitev glede teže ne verjamem da je zaradi varnostnega pasu, ker ta bi moral zdržati tudi bistveno višje teže ali nosilnosti jeklenice. Bolj verjetno je omejitev zaradi tega, da so hitrosti predvidljive, ker s težo narašča tudi hitrost spusta. Ne vem pa ali je dovoljeno, da prideš z lastnimi utežmi, če bi rad dosegal višje hitrosti? Recimo dodatnih 30 kg svinca v nahrbtniku.

Otroci med 6 in 13 letom se ne spustijo sami, ampak gredo v tandemu z inštruktorjem. V moji skupini je bil samo eden tak in sta šla vedno prva. Kaj v primeru, če je takih otrok več, ne vem, saj se inštruktor spustiti nazaj na izhodišče ne more, oziroma bi bil to precejšen napor brez kakšnega pripomočka. Je pa vedno eden izmed inštruktorjev na začetku, kjer te vpne na jeklenico, drugi pa na cilju, kjer daje napotke za zaviranje, med seboj pa komunicirata prek radijske postaje.

Od inštruktorjev pa izveš tudi kakšno zanimivost. Kot sem razumel, so hoteli tu na Savi zgraditi jez za hidroelektrarno, samo so se domačini in okoljevarstveniki temu uprli, ker bi poplavilo večji del doline. Kako lahko kdo pride na tako zamisel in kako bi to izgledalo, si ne predstavljam. Na tem območju rastejo nekatere zelo redke rastlinske vrste, prav tako pa živijo tu nekatere ogrožene živalske vrste, zato je ta del Save Dolinke sedaj vključen v območje Natura 2000.

Zipline Dolinka Bled je vsekakor prijetna dogodivščina. Jo pa ne morem primerjati s kakšnim drugim ziplinom pri nas, ker je kot rečeno to moj prvi spust po takih jeklenicah. Po posnetkih sodeč je v Bovcu nekaj podobnega, medtem ko je v Planici en sam spust in je kot kaže mišljen bolj v smislu simulacije leta skakalca. Obstaja pa nek nov zipline tudi v Črni na Koroškem, ki je letošnja nova pridobitev na tem področju in je dolg 1260 metrov, najvišja hitrost pa naj bi bila celo do 120 km/h.

Težko pa priporočim Zipline Dolinka za team building, vsaj ne za klasičen slovenski kolektiv, kjer bi se vsi radi na takih buildingih na prefinjen način znebili nesposobnih in osovraženih šefov. Vpetje na jeklenico z varnostnim pasom je tu preveč kvalitetno, poleg tega pa imaš še dodatno varovalno vrv, zapeto na jeklenico s karabinom. Za klasični slovenski team building bi bolj priporočal rafting na deroči Soči. Tam lahko mimogrede izgubiš šefa na kakšnih brzicah, da ga ni, pa bodo verjetno opazili šele naslednji dan.

Pogrešal pa ga itak ne bo nihče.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s