Posebne metode

Kot sem že večkrat omenil, se v Sloveniji nimamo kaj za norčevati iz držav, kot so Rusija, Belorusija in podobne, saj so pri nas ustvarili podoben sistem v času tranzicije, le da je naš nekoliko bolj inteligentno zastavljen in je uspešno vrgel na finto tudi tujino. Ampak v principu gre pa za povsem enak sistem transformacije komunizma v sistem, ki deluje po načelih organiziranega kriminala. Povsod pa gre v bistvu za neko omrežje, ki obvladuje skoraj vse. Medije, represivne organe, pravosodje in še marsikaj. Celo za varuha človekovih pravic si taki sistemi nastavijo svojega človeka, ki potem krivice samo sešteva, ali pa še to ne. Opozicija v takih sistemih ponavadi sicer obstaja, ker se želijo predstaviti kot klasične demokracije, je pa pod nadzorom in ponavadi takšni sistemi ne izbirajo sredstev, ko je potrebno opozicijo onemogočiti, da slučajno ne prevzame oblasti in ne pride do sprememb družbene ureditve, ki koristi zlasti ozkemu krogu ljudi na vrhu te sheme. Seveda domači javnosti pa taki sistemi ponavadi brez sramu razlagajo, da njihovi državljani živijo v najbolj demokratični državi na svetu. To ljudem razlaga Aleksander Lukašenko v Belorusiji, Vladimir Putin v Rusiji in to so razlagali tudi pri nas, da preostalih držav, ki so nastale na ozemlju razpadle Jugoslavije, niti ne omenjam.

Za vse te sisteme je ponavadi tudi značilno, da povprečen državljan ne meni, da je s takšnim sistemom karkoli narobe, za kar ponavadi poskrbijo mediji, ki jih tako omrežje obvladuje. Ampak ker so ti sistemi nastali iz komunizma, ki je vrhunsko obvladal medijsko manipulacijo, to ne bi smelo biti neko hudo presenečenje.

Kot sem sam opazil pa to omrežje pri nas med drugim uporablja že ves čas tranzicije precej inteligenten trik in sicer se člani tega omrežja navzven dostikrat delajo, kot da se ne marajo med seboj. Ampak to je prefinjen trik zato, da potem lažje odkrivajo notranje sovražnike, ki se nekomu od teh zaupajo, ker ne vedo, da gre za člane istega omrežja. Ampak kdor ima malo občutka in razmišlja s trezno glavo hitro ugotovi, kdo spada skupaj. Po 30 letih izvajati še vedno ta isti trik, se mi zdi pa tudi nekoliko idiotsko, ker to izpade kvečjemu smešno.

Ampak kot sem že večkrat napisal, zgodovine se ne bo dalo pretentati, pa ne glede na to, koliko doprsnih kipov si še dajo postaviti. Nenazadnje, vsak doprsni kip se bo dalo enkrat tudi premakniti kam drugam, če se bo ocenilo, da ne sodi tja, kamor so ga nekoč postavili.

foto: Dr. Onyx

Moram pa včasih prav pogledati, katerega leta sploh smo. 2020!? Že? Ni videti. Sploh ni videti. Vsaj ne po spomenikih, ki se postavljajo po Ljubljani! Ampak če se že moramo še naprej preštevati in deliti slovenski narod, pa dajmo. Samo koliko časa še? Naslednjih 30 let?

Smrdi pa to po starem in zatohlem. Smrdi to po časih, ki bi morali biti že dolgo za nami, pa očitno še vedno niso.

Eden izmed problemov tranzicije držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije na Balkanu je bil po mojem mnenju tudi ta, da v Jugoslaviji komunizma večinoma nismo dojeli kot nekaj slabega, zato smo potem po padcu komunizma v 90 letih dopustili, da so si “reformirani” komunisti postavili države po svoji meri, tako kot je njim najbolj ustrezalo. In za to so bili potem tudi bogato nagrajeni. Rezultati tega so že dolgo časa lepo vidni, saj nekatere od teh držav sodijo med deset najmanj razvitih in najbolj revnih v Evropi, kjer vladata zlasti korupcija in kriminal. Predvsem mladi pa se poskušajo iz teh držav čim prej izseliti, saj ne vidijo v teh državah prihodnosti.

Res je sicer, da ima Slovenija bistveno višji BDP na prebivalca kot nekatere ostale države, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, so pa tudi življenjski stroški tu bistveno višji, kot v teh najbolj revnih državah, tako da razlika v standardu za povprečnega državljana niti ni tako velika, kot bi morda kdo mislil samo iz statističnih podatkov. Neprijeten pa je tudi vsaj zame občutek, da si v lastni državi drugorazredni državljan oziroma da živiš v državi, ki jo povsem obvladuje neko omrežje, ki ima vpliv praktično na vse in lahko naredi karkoli. Zaradi okuženosti s tem tudi pravosodja pa mi je jasno, da o kakšni resni pravni varnosti v taki državi ne more biti niti govora.

Posledice slovenske tranzicije se bodo čutile še dolgo časa, slovenski narod pa ima majhne možnosti preživetja in obstoja. Zastrupljene s tem pa bodo zanesljivo še naslednje generacije. Tudi zato taki spomeniki po mojem mnenju niso na mestu. Oziroma so postavljeni na napačnem mestu!

Poglej še:
10 najbolj revnih držav v Evropi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s