Dvatisočak

Quest for The Fat Furnace (Debela peč)
The Savage Mountain

Za tale zapis sem nekaj časa razmišljal, v katero kategorijo naj ga uvrstim in na koncu sem se odločil, da ga dam pod Humor. Pa niti ni mišljen kot humor.

Kljub temu, da smo Slovenci narod ljubiteljev gora, hribolazcev in tudi narod vrhunskih alpinistov, ki so dosegli med drugim tudi številne mednarodne uspehe ter kljub temu, da imamo pri nas praktično na dvorišču številne dvatisočake, sam nisem še nikdar stopil na tako visoko goro.

Hoja v hribe, sploh pa visokogorje, se mi zdi nekaj podobnega kot religija. Vera se po mojem mnenju najpogosteje deduje oziroma prenese iz staršev na otroke. Kdor se je rodil vernim staršem, so ga ti vpisali k verouku in je opravil zakramente, kasneje pa so taki starši tudi svoje otroke vzgajali v tem duhu. Prav tako nekateri starši svoje otroke že od majhnega vodijo po hribih in danes še precej več kot včasih. Ti otroci imajo potem ponavadi privzgojeno ljubezen do gora in ko odrastejo, so tudi sami potem pogosti obiskovalci gora in to potem prenesejo naprej na svoje otroke. Po mojem mnenju precej manj pogost način je, da se znajdeš kasneje v družbi, ki hodi v gore in te povlečejo s seboj, tretja možnost pa je, da te gore pokličejo k sebi enkrat ko si starejši. Ampak ta se mi zdi statistično še najmanj verjetna.

Sam sem odraščal v družini, kjer praktično nismo hodili v hribe, še manj pa v gore. Kamor se ni dalo priti z avtom, tam preprosto nismo šli. In tako se ta ljubezen do gora name ni mogla prenesti. Žal tudi nikdar nisem bil v kakšni družbi, ki bi hodila v gore, pa tudi nikdar nisem dobil nekega notranjega klica, da bi me gore vabile. Seveda sem šel kdaj na kakšne nižje hribe, nikdar pa na dvatisočaka. Take višine so se mi vedno zdele bolj primerne za gamse, kot pa za ljudi.

Moj najvišji osvojen vrh, če se temu seveda sploh lahko reče vrh, ker tehnično gledano to ni, je bilo pred leti Kokrško sedlo na 1793 metrih, pa še to sedlo sem osvojil po pomoti, ker sem zašel na poti na Kamniško sedlo. Je bil pa takrat zelo vroč avgustovski dan in če ne bi imel s seboj več kot tri litre vode verjetno ne bi prišel nikdar niti do tja, saj bi prej dehidriral. To sem takrat vedel, da je voda v hribih življenjskega pomena, saj se telo več ur intenzivno znoji, ker je fizični napor lahko precej hud. Sem imel pa takrat kar precej kondicije, ker sem hodil celo zimo vsako jutro na plavanje v bazen, tako da bi lahko šel mimogrede še na kakšen okoliški vrh kot je Grintovec, kar mi je bilo kasneje žal. Ampak jaz nisem šel v gore tako kot ostali zgodaj zjutraj, temveč sem prišel v Kamniško Bistrico opoldne, v najhujši vročini. Kot bi šel v kakšen nakupovalni center.

In ko takole zadnjič kolesarim od Zgornjih Gorij do doline Krma opazujem visoke gore, ki se dvigajo nad to dolino. Poznal nisem nobene, vedel pa sem, da mora biti nekje v bližini tudi Triglav, saj se dolina nahaja v Triglavskem narodnem parku in zraven sta še dve ostali alpski dolini, od koder ljudje hodijo na Triglav. Ob tem me prešine misel, da še nikdar nisem stal na nobenem dvatisočaku in na hitro sem sprejel odločitev, da je to naslednji cilj.

Doma sem pogledal, katere vse gore se dvigajo nad dolino Krma in za prvi dvatisočak sem si izbral nekaj lahkega. Triglav. Ne, seveda ne. Že prej sem imel nekajkrat preblisk, da bi šel na Viševnik, ampak tokrat sem se odločil za Debelo peč, predvsem ker mi je bilo smešno njeno ime ter obljubljali so, da je poleg Viševnika to najlažji naš dvatisočak, na katerega lahko prileze skoraj vsak. In tu sem se jaz našel, čeprav beseda skoraj dopušča tudi možnost, da ti ne uspe. Ni pa na tej višini bojazni za višinsko bolezen, ker ta se pojavi menda lahko pri nekaterih ljudeh šele nad 3000 metri. No, tudi ta podatek me je presenetil, saj sem mislil, da je višinska bolezen problem samo na višinah najvišjih vrhov sveta, pa se očitno lahko pojavi tudi precej nižje.

Na spletni strani hribi.net sem potem pogledal kakšne so možne poti na Debelo peč in izbral za moj prvenstven pionirski vzpon na dvatisočaka kar prvo na seznamu. Medvedova konta – Debela peč. Lahka označena pot in do vrha samo 2 uri 15. Skoraj idealno. Kot iz reklamnega letaka. Še bolj idealno bi bilo, če bi bil dostop do izhodišča lažji, saj 6 kilometrov vožnje po makadamu sredi Pokljuških gozdov ne zveni preveč obetavno in lahko potencialno predstavlja problem še preden začnem lesti na to goro smešnega imena. Ob tem se spomnim, kako izgledajo prepadne ceste v Pakistanu do gorovja Karakorum, kjer leži tudi gora K2. Če zmorejo priti z avtomobilom po takih cestah, bom tudi jaz prišel do izhodišča za na moj dvatisočak.

Kako točno se pride do Medvedove konte nisem razumel iz opisa, ker sem bil na Pokljuki večinoma samo tam, kjer je poligon za smučarski tek na Rudnem polju. Jaz sem mislil, da je to naprej od Rudnega polja, ampak neka tabla za smer Lipanca, ki bi lahko bila prava, je bila že prej na poti. Zapeljal sem mimo tega odcepa kar dalje do Rudnega polja in moral potem obrniti, tako da sem izgubil pol ure. Sama gozdna cesta do Medvedove konte je sicer v redu vzdrževana in ni hujših udarnih jam, je pa v zadnjem delu ozka, tako da je vsako srečanje lahko manjši problem. Na srečo gredo dopoldne vsi gor, popoldne pa vsi dol, tako da je večina prometa tu v eno smer. In ko sem jaz prišel do tega parkirišča okrog devete ure je bilo že skoraj vse polno avtomobilov. Debela peč je očitno precej popularna gora, če je že v petek toliko avtomobilov. Kako to potem izgleda šele za vikend ob lepem vremenu? Takrat je daleč najtežji del tega vzpona verjetno najti prosto mesto kjer lahko pustiš avto. Obstaja pa seveda možnost, da greš iz Rudnega polja, kjer je parkirišč precej več, samo je pa tudi vzpon daljši za skoraj eno uro.

Sam moj vzpon na Debelo peč se ni začel najbolj optimistično, saj so me pohodni čevlji ožulili po prvih par ovinkih nekje na poti do Blejske koče. Očitno jih premalokrat uporabljam in še niso dobro ponošeni. Ampak nič hujšega, tako da sem lahko rečem z lahkoto osvojil svojega prvega dvatisočaka. Da ne govorim o tem, da je bilo takrat na vrhu vse polno ljudi in med drugim srečam tik pod vrhom še sodelavca, ki se je ravno vračal nazaj v dolino. Ker je višinske razlike za premagati na tej poti samo 600 metrov, je vzpon lahek še po mojih kriterijih. Fizično nekako podobno zahteven kot recimo vzpon na Lubnik pri Škofji Loki. Je pa zato razgled iz Debele peči toliko lepši, saj se vidijo prepadi v dolino Krme, torej pogled prav tja, od koder sem jo opazoval kakšen teden nazaj ter seveda pogled proti Triglavu in ostalim Julijcem. V bistvu je Debela peč kot nekakšna loža v gledališču za opazovanje Triglava in mnogi so več kot uro že čakali na vrhu, da bi oblaki razkrili sam vrh Triglava, ampak se kar niso in niso hoteli umakniti. Tisti dan, ko sem bil jaz na Debeli peči, so bili na Triglavu številni, od politikov do lika (po starem modela), ki je s seboj na Triglav privlekel poni kolo in se tako znašel v medijih. Ampak to se mi zdi pa poniževanje oziroma podcenjevanje gora, ne nek dosežek vreden omembe in dodatne reklame v medijih. Naslednjič bo nekdo na našo najvišjo goro nesel moped ali vrata od fička.

Moj pionirski vzpon na dvatisočaka ni omenil seveda nihče. Kje je bila moja služba za odnose z mediji nimam pojma. Sigurno ne pri stvari.

Blejska koča – imajo tudi gibanice
Pogled v dolino Krme proti Zgornji Radovni in Mojstrani
Dolina Krma, zadaj Triglav in Rjavina
Pogled proti …. ne vem, verjetno v ozadju Karavanke
Skale in gore in oblaki

Spodaj na sliki Triglav. Na povečani sliki v višji ločljivosti se lepo vidi kolona ljudi, ki se približuje vrhu in velika gužva na samem vrhu ob Aljaževem stolpu. Nekako tako si predstavljam da je videti tudi človeška avtocesta na Mount Everest ko vreme omogoča vzpon. Verjetno ima tudi Triglav svojo Hillaryevo stopnjo, kjer se tik pod vrhom promet zabaše in je potrebna potrpežljivost.

Kavkin let
Tale ptiček se je odločil pozirati, tako da je dobil malo več pozornosti
Tudi on se ozira po višjih vrhovih ali ujedah
Uradno 2014 metrov

Še nekaj vohunske tehnologije. Na sliki spodaj je Celestronov spektiv, ki služi kot nekakšen daljnogled in lepo približa oddaljene gore, tako da se ti še bolj zvrti v glavi (sam sem sicer upal, da bom zagledal kakšnega gamsa ali celo kozoroga), spodnja dva posnetka pa sta nastala s pomočjo fotoaparata iz vrha Debele peči. Na prvem je vojaški helikopter Slovenske vojske vrste Cougar, ki je po vzletu nekje v bližini koče na Kredarici pristal spodaj v dolini Krme. Upam da ta dan kakšnih hujših nesreč v naših gorah ni bilo in da mu ni bilo potrebno poleteti proti Jeseniški bolnišnici. Na drugem posnetku pa je Dom Planika pod Triglavom, ki je oddaljen 7 km. In tudi na tem posnetku se vidi, da je bil Triglav ta dan precej zaposlen z njegovimi obiskovalci. Ima pa potem vsaj ponoči ali ob slabem vremenu nekaj več miru, da se lahko v miru pripravi na naslednji naval turistov gornikov. Ampak to pač pride z nazivom najvišja slovenska gora.

vse foto: Dr. Onyx

Sem pa preden sem šel na ta pionirski vzpon na dvatisočaka nekoliko tudi za motivacijo kupil knjigo Gora Petre Škarja. Knjigo sem sicer nesel s seboj na Debelo peč v nahrbtniku in sem jo mislil prebrati na vrhu, kar se mi je zdela dobra ideja oziroma pravo okolje za prebiranje te knjige, ampak potem sem bil zaposlen z vsem drugim in na to pozabil.

Knjigo sem potem prebral na plaži in pogled na fotografije zasneženih vrhov gora te lepo hladi. Sploh všeč pa mi je bila misel – Lepo je poslušati tišino in delati nič. Ko bi to vedel prej, bi marsikaj naredil drugače.

Verjetno drži, da je statistično precej bolj verjetno, da srečaš po srcu dobrega človeka v cerkvi ali kje visoko v gorah kot marsikje drugje. To sicer lahko ne drži za vsak posamezni primer, na veliko vzorcih pa po mojem mnenju to kar drži in to velja nasploh za statistiko, da čim večji je vzorec, bolj natančno opiše nek pojav. Zakaj je temu tako pa v enem delu glede gora morda odgovori tudi Petra Škarja v svoji knjigi.

O ti Debela peč se pa nič ne smej! Naslednji moj dvatisočak bo nekaj bolj resnega, kjer so tudi gamsi. Nisem pa začutil (še) klica Triglava. Verjetno si je mislil – samo še to se mi manjka.

Dolini Krma se za morebitne napačne sklanjatve njenega imena opravičujem. So mi dali državljanstvo kar brez uspešno opravljenega izpita iz znanja slovenščine. Tako kot še polovici novih prebivalcev Kranja (ob tej misli mi je nehote šlo na smeh, pa to ne bi smelo biti smešno).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s