Od Sečovelj do Motovuna

Marsikdo kolesarsko pot Porečanko (Parenzano), ki poteka po trasi stare ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, prekolesari v dveh ali treh etapah, da naredi še eno kljukico, potem pa nikdar več. Kar je škoda.

Jaz slovenski del te kolesarske poti koristim kot idealno povezavo in bližnjico med kraji na slovenski obali s kolesom. Pri nas je praktično ves del te poti asfaltiran in poteka ločeno od prometnih cest, samo v Izoli kolesariš krajši čas tudi po cestah. Moj najbolj priljubljen naš odsek pa je od Strunjana, čez predor Valeta do Sečovelj oziroma meje s Hrvaško.

Prednost kolesarskih poti, ki so speljane po odsluženih in zapuščenih železniških progah je tudi v tem, da običajno na njih ni kakšnih hudih vzponov in podobnih presenečenj, ker vlaki česa takega niso zmogli, tako da so te kolesarske proge zlasti za tiste, ki radi na kolesu uživajo, ne marajo pa hudega napora. Tu se jaz najdem. Vsaj dokler nimam kakšnega kolesa z električnim pogonom za pomoč v klance.

Sem pa imel že nekaj časa namen prekolesariti še del Hrvaškega odseka te kolesarske poti od meje pa do Motovuna. In ker je bilo za petek napovedano lepo jesensko vreme sem vzel dopust in se odpeljal na obalo.

Parkiral sem na nekem parkirišču ob cesti poleg letališča Portorož, se preoblekel in začel kolesarit, pri čemer sem samo približno vedel, kaj me čaka, oziroma sem vedel, kako poteka trasa in nič kaj dosti več. Pa vedel sem tudi, da tu ni dosti asfalta, tako kot pri nas in je kolesarska pot večinoma speljana po makadamu.

Začetni del poti od meje s Hrvaško v smeri rta Savudrija je po moji oceni še najhujši vzpon, samo še vedno nič posebnega, sploh ker si še spočit. Ves ta del poti pa lahko občuduješ razgled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline.

Ko se vzpon konča se kolesarska pot obrne nazaj proti Bujam in pride na vrsto več kot 10 kilometrov poti, ki je bila vsaj zame razočaranje. Kot sicer večino poti tudi tu makadam, le da je speljan na več mestih tako, da kolesariš neposredno ob avtomobilski cesti in se sprašuješ, zakaj bi se mučil po makadamu, ko bi lahko vozil po asfaltirani cesti? Ampak to bi se štelo verjetno kot goljufija. Ta del poti tudi ni najbolj ohranjen, saj je ponekod videti kot kakšna kolovozna pot, višek tega dela pa je bil odsek, kjer so bile na poti neke razbite steklenice in samo upaš, da ne predreš kolesa. Kateri idiot gre razbijati steklenice na kolesarsko pot? Skratka, tu sem se začel spraševati, ali je bila odločitev za tole sploh prava.

V okolici Buj krajši odsek kolesariš po prometnih Istrskih cestah in to je edini tak del te poti. Tu moraš tudi paziti, da te napisi ob cesti ne zapeljejo v skušnjavo in ne zaviješ na kakšno vinsko cesto, cesto medu ali cesto olivnega olja. Skratka, tu moraš imeti ves čas pred očmi kam si namenjen in na tej poti vztrajati. Je pa teh tabel, ki te vabijo levo in desno, vse polno.

Kolesarska pot mesto Buje zaobide, tako da ga lahko samo opazuješ v daljavi na vzpetini. V bistvu so tu skoraj vsi omembe vredni kraji na neki vzpetini.

Pogled nazaj proti Bujam.

Od Buj naprej pa se začne precej lepši del poti, ki poteka za razliko od slovenskega dela Porečanke večinoma samo po Istrski flori. Vsepovsod je veliko zelenja in marsikje prijeten vonj po borovcih spominja na poletje. Po približno 10 kilometrih prideš do mesta Grožnjan, ki ga podobno kot Buje ta trasa zaobide, tako da če želiš v samo mesto moraš zaviti s poti. Ampak to je samo dodatnih par sto metrov. Jaz sem ga prihranil za pot nazaj.

V daljavi Grožnjan.

Od Grožnjana do Motovuna pa pride zame najlepši del te kolesarske poti, dolg okrog 20 kilometrov, kjer se voziš ves čas po obronkih nad dolino Mirne in uživaš v razgledu. Na tem delu poti imaš tudi zares občutek, da voziš po bivši železniški progi, saj si sledi več predorov in tudi nekaj mostov.

Precej hitro iz Grožnjana zagledaš nekje v daljavi na vzpetini mesto Motovun, ampak približuješ pa se mu počasi in je do tja še kar precej kolesarjenja. Ko gledaš Motovun v daljavi, se ti nekaj časa zdi, kot da se sploh ne premikaš. Ves čas pa še vedno bolj ali manj kvaliteten makadam.

Zanimivo ob tem je, da sem na celotni poti srečal presenetljiv malo kolesarjev. Skupaj manj kot 10! Marsikje na poti sem se počutil, kot bi bil na snemanju kakšnega filma, kjer je predvideno v scenariju, da si na sceni sam in je dostop na sceno ostalim namerno blokiran.

Pri nas imaš pred predorom Valeta pri Portorožu in pri Sečovljah števec in že dopoldan jih je lahko tisti dan pred tabo šlo po tej poti več sto.

Praktično celotna kolesarska pot je hud stresni test za kolo in vse, kar je privito nanj, torej luči in morda še kaj. Vse kar je manj od dobrega treking kolesa tu po mojem mnenju nima kaj početi, ker bo verjetno razpadlo. Meni je celo dvakrat, očitno zaradi hudih tresljajev, odpovedal fotoaparat in je napisal neko napako z lečami. Samo po parih ponovnih zagonih je spet deloval. Višek pa sta dva mostova, kjer je bil kamen tako grob, da sem šel raje kar peš čez.

Vsekakor ima ta trasa še priložnosti za izboljšave in upam, da bodo Hrvati nekaj denarja vložili tudi v to kolesarsko pot. Pa me niti ne moti toliko makadam, bolj je problem, da je na nekaterih delih ta makadam zares slab. In Porečanka ni mišljena kot gorska kolesarska pot oziroma brezpotje za gorska kolesa.

Sploh pri spustih, kjer je hitrost večja, moraš zelo paziti in zavirati, saj se da hitro pasti na takem terenu. Ponekod srečaš pohodnike in mimo moraš peljati počasi, ker kamni včasih letijo izpod koles in ne bi bilo prijetno, če tak kamen koga zadane v glavo. Paziti je potrebno tudi na veje, ki ponekod ležijo na cesti, da se ti ne zapletejo med kolesa ali verigo.

Pot od Grožnjana do Motovuna oziroma kraja Livade se skoraj ves čas spušča. Ampak tega niti ne opaziš, če se ne oziraš nazaj. To pa potem še kako opaziš na poti nazaj, ko večino poti kolesariš v sicer zelo položen klanec. Ampak je pa klanec in ne gre tako hitro, kot je šlo v smeri proti Motovunu.

Motovunu sem se približal praktično na doseg roke, ampak krajši izračun je pokazal, da za ta kraj časa več ne bo, če želim priti nazaj pred mrakom. Potreboval bi namreč vsaj še kakšno uro, saj Motovun leži na vzpetini, tako da te čaka še ta vzpon, peš ali s kolesom, pa tudi za sam ogled kraja bi šlo hitro kakšne pol ure. Zato sem se raje odločil, da se na poti nazaj ustavim v Grožnjanu.

Motovun

Pred Motovunom leži nekoliko večji kraj Livade, ki je kakor sem uspel razbrati znan po tartufih. Menda izbirajo celo miss tartufov, samo ta, aktualna, ne dela selfijev s kolesarji, tako da krasna fotka za spomin z miss tartufov v Livadah žal odpade. Mogoče bo naslednja miss tartufov bolj naklonjena fotografiranju. Sem pa v tem kraju nekaj pojedel, ampak ne tartufe, ker tega še nisem poskusil in nisem želel tvegati. Kdaj drugič.

Prijazna natakarica, ki se je začudila, kako lahko pride nekdo sem iz Slovenije s kolesom, mi je natočila vodo v prazno steklenico, se je pa kasneje izkazalo, da je imela ta voda zelo zanič okus. Ne vem kako morejo piti vodo takega zanič okusa! Kot bi bili v njej več let rjaveči deli razpadlih koles, nekaj podobnega, kot so v Pleterskem žganju hruške. Razen če je slučajno mislila, da bom s to vodo opral kolo, ampak natočila pa jo je iz običajne vodovodne pipe. Kot rečeno je potem ta voda, kljub slabemu okusu, še kako prišla prav, saj me je čakalo skoraj 20 km blagega vzpona do Grožnjana. In kot sem opazil, ob tej kolesarski poti ne moreš nikjer natočiti vode, razen v krajih s kakšno trgovino, teh je pa ob tej poti zelo malo. Morda ne več kot tri.

V kraju Livade je menda tudi nek muzej Parenzane, samo ga nisem iskal. Če ni več časa za Motovun, ga ni tudi za muzeje.

Spodnje zanimivo opozorilo sem opazil na poti proti Grožnjanu ob cest. Če lahko k temu dodam še idejo, naj lastnik tega napisa zraven doda še nekaj svežih, umetnih grobov s križi. Bo zastraševalni učinek še večji. Vsekakor pa je to ena izmed tistih hiš ob poti, kjer si ne bi upal prositi za vodo. Sploh ker je posebno poudarjeno tudi…i cijela obitelj. Torej očitno nima probleme samo gazda te družine, ampak tudi še vsi ostali in celo pes.

Za konje pa sicer kot je videti zgledno skrbijo, tako da verjetno le niso čisto tako slabi človeki, kot bi si mislil glede na opozorilno tablo.

Grožnjan, mesto umetnikov in glasbe, je vsekakor vreden obiska in po mojem mnenju obvezen postanek. Če bi bil v pokoju, bi si želel živeti v mestu, kot je Grožnjan. Seveda če jim vleče do tja internet in imajo kje v bližini večji nakupovalni center. Poleti si predstavljam da je to malo Istrsko mestece polno turistov, tokrat pa jih je bilo le za vzorec, saj so samevala tudi parkirišča pred mestom. Svoje pa je prispevala še epidemija novega koronavirusa.

Nisem pa uspel izvedeti, kdo dela v Grožnjanu vse te čudovite makete ladjic. Teh maket sem naštel šest, pa verjetno je še kakšna kje skrita sredi mesta. Lahko da je tudi kakšna nagrada za tistega, ki jih najde vse.

vse foto: Dr. Onyx

V Grožnjanu je sicer veliko raznih umetniških galerij in ta dan je bilo razmerje med galerijami in obiskovalci po moje nekje dva proti ena. V korist galerijam.

Kar se tiče samih označb kolesarske poti težko povem kaj pametnega, ker sem sledil navigaciji na Garminu in nisem opazoval oznak. Po moje je kolesarska pot dobro označena, morda se samo na posameznih mestih lahko pojavi dilema, kam naprej, sploh v predelu okrog Buj, ko gre pot za nekaj časa po cesti in lahko spregledaš, kdaj moraš zaviti dol z glavne ceste.

Skupaj prevožena razdalja v obe smeri je bila 94 km, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da je pot precej krajša. Povprečna hitrost 15 km/h, skupni vzpon pa 922 metrov. Ampak kot rečeno, noben vzpon tu ni kakšen hud klanec, ki bi ti vzel voljo do kolesarjenja. Skupaj porabljen čas 8 ur, pri čemer sem naredil več postankov. V Slovenijo sem se vrnil okrog pol sedme zvečer, ko se je delal že mrak. Če bi šel še v Motovun, bi prišel nazaj verjetno po temi. In ko se naredi v teh krajih mrak, je tudi temperatura precej nižja, kot pa čez dan. Tako da to ne bi bila dobra ideja. Vedno se je pametno pozanimati, kdaj točno je sončni zahod, sploh sedaj, ko so dnevi precej krajši, kot pa poleti.

Če bi še enkrat delal načrt za to pot, bi vsekakor naredil nekaj sprememb. Na pot bi šel kakšno uro prej, saj je pot res dolga. Najprej bi se ustavil v Bujah in bi šel tudi do Motovuna. Verjetno na vzpetino kar peš. Škoda energije mučiti se s kolesom. V Grožnjanu bi najel prenočišče in se potem vrnil nazaj naslednji dan. Skoraj 100 km kolesarjenja po makadamu je vsaj zame naporno za en dan.

Morda še boljša ideja je, da prenočiš v Motovunu in potem naslednji dan greš še iz Livad v par kilometrov oddaljeni Oprtalj, ki je videti tudi lepa Istrska vasica ali pa v Istarske Toplice, ki so kakšnih 6 km iz Livad. Lahko pa skočiš tudi do jezera Butoniga, ki tudi ni prav daleč od tu. Pa morda je v bližini še kaj, kar se splača obiskati. V tem primeru lahko začneš kolesariti kasneje, ko je bolj prijetno toplo, saj je časa dovolj.

Če bi bil makadam bolj prijazen, je tole vsekakor kolesarska pot, ki se jo splača prevoziti enkrat na leto. Seveda spomladi ali jeseni, ko so temperature bolj znosne za kolesarjenje. Poleti pa mi ne pride kaj takega niti na misel. In paziti je tudi potrebno, da ne greš na to pot po kakšnem močnejšem dežju, ker v tem primeru pa nimaš opravka samo z makadamom, ampak na večih mestih tudi sigurno z visokim blatom. Potem bi bil pa tale kolesarski road trip lahko res popoln.

Ti pa na taki kolesarski trasi hitro pride na misel, da potrebuješ poleg klasičnega treking kolesa za asfalt in dober makadam še neko bolj gorsko kolo, z boljšimi gumami za off road in po možnosti električno, da si lahko pomagaš v klance, če kje omagaš. In čez čas imaš lahko potem koles že več kot čevljev.

Kogar kolesarska pot Parenzana (Porečanka) zanima, obstaja tudi knjiga avtorja Janka Ferka, kjer je opisana zgodovina železnice, ki je nekoč vozila po tej poti, podrobno je opisana celotna kolesarska trasa in kraji ob njej. V knjigi pa najdeš lahko tudi kakšen koristen nasvet in zanimivost.

Meni pa na Porečanki tako ostane še odsek med Motovunom in Porečem. Verjetno bom začel v Poreču in prespal v Motounu. Morda še letos.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s