Prve zdravstvene težave

Kot kaže so se začele pri meni že kazati prve zdravstvene težave zaradi karantene. Jutranja erekcija mi izostaja že tretji dan, kar me čedalje bolj skrbi. Moram poklicati osebno zdravnico, če mi lahko predpiše kakšne tablete ali pošlje na preiskave glave. Je pa s tem povezan kot opažam tudi padec storilnosti za vsaj 30%. Samo tega jim v službi ne morem razlagat, ker se mi bodo spet smejali. So me pa ocenili s 4, kar pomeni, da sem v zgornji tretjini najboljših delavcev. Opa, bato, kot bi rekel oče od Bronje Žakelj, avtorice knjižne uspešnice Belo se pere na devetdeset. S tistimi, ki so dobili oceno 1 ali 2, ne govorim več. Prav tako se jim ne oglašam na telefon. Lahko pa dobijo po službi pri meni inštrukcije. Prvo uro sem ponudil celo zastonj. Ampak zaenkrat presenetljivo ni nekega velikega zanimanja. Z veseljem pa ti slabi delavci razlagajo naokrog, da meni dajo 4 samo zato, ker se bojijo, da ne bom spet znorel (do sedaj sem samo enkrat). Da bi bila lahko moja štirica kakorkoli povezana z dobrim in strokovnim delom, jim ne pade niti na misel. Če ne bodo spremenili odnosa do mene, odpade še tista prva brezplačna ura.

Sem pa presenečen opazil, da je tudi moja osebna terapevtka Eva med cvekarji. Ko učenec preraste učitelja, mi je ob tem prišlo na misel. Samo po moje bi si zaslužila oceno vsaj 2. Za Evo mi je edino žal, da ni dobila višje ocene. Sem jo poklical po telefonu in poskušal potolažiti, ampak sem dobil občutek, kot da ona misli, da jo jaz zajebavam. Verjetno se ne bi smel smejati, ko sem jo poklical po telefonu, ampak meni se je zdelo zaradi ene ocene brez veze zganjati teatralnost in igrati neko zlagano resnost.

V moji zbirki LP plošč sem odkril ploščo Johna Coltrana Naima. Sedaj jo poslušam že več kot dve uri in še jo bom poslušal vsaj kakšno uro. Samo obračam, ko pride igla do konca. Sta pa v albumu dve plošči, tako da ju občasno zamenjam. Naima je sicer tudi balada Johna Coltrana, ki jo je poimenoval po svoji ženi in zveni kot kakšna glasba iz črno belega filma noir, kjer se detektiv v mokrem dežnem plašču počasi pomika po slabo osvetljenem hodniku. Zdi se mi lepo, da je skladbo poimenoval po ženi. Tudi če sta se morda kdaj kasneje skregala, imena ni mogel več spremeniti in ta balada bo za vedno ostala Naima.

Mislim, da me ta glasba pomirja, čeprav se mi zdijo vse skladbe podobne. Klavir, kontrabas, bobni, činele, metlica in saksofon. Te inštrumente prepoznam. No, metlica tehnično gledano ni inštrument. Ko poslušam, se mi zdi, da točno vem, katere tipke na saksofonu bi moral pritisniti, da bi dobil tak zvok. Se pa moram zadržati, da ne grem takoj kupit saksofona. Poslušat nekoga, ki obvlada, kako igra in sam igrati, je čisto nekaj drugega. To sem se do sedaj že naučil, da ne smem kupiti čisto vsakega inštrumenta, katerega zvok mi je všeč. Kitaro imam še vedno na steni kot okras. Okras, ki je na steni že dolgih petnajst let. Kupil sem jo pa samo zato, da bi se naučil zaigrati kitarski solo uvod skladbe Sweet Child O’ Mine skupine Guns N’ Roses. To je bila ena izmed dveh skladb, ki so jih posneli, preden so jim leta 1987 dovolili posneti debitantski album Appetite for Destruction, s katerim se je začela kratka zgodovina ameriške glasbene skupine, ki je naslednjih nekaj let tresla glasbene odre po svetu. Če bi moral izbrati samo eno ploščo, ki jo lahko odnesem na drugo stran mavrice, je to ta. Take plošče ne moreš posneti samo s pomočjo prepovedanih substanc. Morda bi moral s kitare obrisati vsaj prah. Oprosti, stara kitara, saksofon je sedaj za nekaj časa moj nov najljubši inštrument. Na tem mestu je zamenjal violino. Za violino kitara ni vedela. Prej je bila pa kitara moja najljubša, ja.

Kljub vsemu sem šel na internet pogledati, če kdo nudi inštrukcije igranja na saksofon in koliko bi me to lahko stalo. Zadnje čase zapravljam hitreje, kot mi uspejo nakazovati denar. Ko prideš na ničlo, moraš menda na banko po kredit, da lahko še naprej zapravljaš. Tega me je malo strah. Zdi se mi, da s tem izgubiš vsaj del svobode.

Ko se naveličam Johna Coltrana pridejo na vrsto plošče Elle Fitzgerald, Milsa Davisa in Nine Simone. Moram pa še nekje dobiti njegovo ploščo A Love Supreme. Menda velja za enega najboljših jazz albumov.

Zanimivo, jesen je in zunaj ne dežuje. Je to sploh normalno? Jazz poslušam samo jeseni. Jutri grem spet lovit rjavega medveda. Psihično sem na spopad pripravljen, fizično ne moreš biti nikoli. Če me premaga, bo tole zadnji zapis na blogu.

Pomislim, kakšna je bila moja zadnja pomlad. Ob tem postanem žalosten. Melanholija se mi upira, zato nočem biti žalosten. Poskušam se spomniti česa smešnega.

Upam, da me jutri rjavi medved ne premaga in dočakam vsaj še eno pomlad.

In poletje.

Če napišeš, da bi rad dočakal vsaj še eno pomlad, te lahko pobere še pred poletjem in temu rečejo potem ironija usode. Saj si je želel vsaj še eno pomlad. Pozabil je pa omeniti poletje.

Upam, da usoda tega ne bere.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s