Poštarski muzeji

Včeraj sem želel na pošti prevzeti paket. Pred mano je čakalo v vrsti že vsaj deset strank, tako da sem bil upoštevajoč vso potrebno varnostno razdaljo in dejstvo, da se lahko v pošto vstopa zgolj posamično, od poslovalnice pošte oddaljen več deset metrov. Ne bom napisal sto metrov, ker to bi bilo pretiravanje, sigurno pa kakšnih 20 do 30 metrov. V kakšne pol ure sta do svojih paketov prišli komaj dve stranki, tako da se nisem nič kaj bolj približal poslovalnici. Ko sem izračunal, da bom moral čakati s takim tempom v vrsti še nekaj ur, sem obupal in odšel. Za ostale v vrsti sem pa verjetno izpadel nestrpnež, saj so morda nekateri med njimi potrpežljivo čakali že ure in še niso obupali. Prostovoljci bi lahko v vrstah pred poštami začeli deliti zložljive stolčke in plastenke z vodo ali še bolje topel čaj, ker prihajajo hladnejši dnevi.

Pa mislim da vem v čem je problem.

Vsakič, ko pridem jaz na pošto prevzeti paket, se zaplete z iskanjem, kje je ta moj paket. Vse skupaj mi deluje nekako tako, kot da doma v hiši odpreš pošto, pakete pa naključno razmečeš po sobah, brez da bi imel neko resno evidenco, kje je kaj. Poleg tega imajo paketi očitno različne statuse. Torej ni isto prevzem na pošti ali poslano po pošti.

Tu ni, tudi tu ga ni, ne, tu ga tudi ni. Le kje bi lahko bil? Ste prepričani, da je ta paket res prišel? Ja, imam listek od poštarja! Potem bi moral biti tu nekje. Le kam ga je poštar dal? Samo trenutek, pogledam še nekam.

Potem nekaj časa traja in uslužbenka končno pride z mojim paketom. Nakar sede za stol in ta isti paket išče po raznih šifrah v računalniku. Zdi se, da se bo tudi pri iskanju po računalniku enako zapletlo, ko jo nasmešek na obrazu izda, da je računalnik paket našel nekoliko hitreje, kot je sama pričakovala. Ni bila sicer sedmica, ampak enka, je bila pa vsaj trojka trojka in ne osmica. Oddahnem se tudi jaz, medtem ko opazujem bajadere, griotte, fontane in ostale Kraševe čokoladke na pultu. Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem pomotoma vzel čokoladko, ker sem podzavestno mislil, da je to tam za vzet, medtem ko čakaš. Tako kot imajo nekateri v pisarnah nastavljene bonbone.

Ampak s tem še ne prideš do svojega paketa na pošti. Ne, ne! Še ne.

Ko paket uslužbenka najde v računalniku in naredi neko kljukico na checkboxu oziroma spremeni status tega paketa v računalniškem programu, potem poišče še nek papirnati zvezek, ki je verjetno tak še iz časov začetkov pošte na slovenskem, ko so pisma razvažali s kočijami in so pred poslovalnicami bili postavljeni leseni privezi za konje. In zdi se mi, da imajo več teh papirnatih zvezkov, tako da mora najti pravega. Potem mora v tem papirnatem zvezku najti mojo pošiljko, nakar mi pokaže s prstom, kje moram jaz z besedo in čitljivo napisati današnji datum in se podpisati. Pozor! Z besedo in velikimi tiskanimi črkami moraš leta 2020 v papirnati zvezek napisati datum prevzema. Torej za Pošto Slovenije ni dovolj 16.11.2020, ampak mora pisati – PETNAJSTI DESETI DVA TISOČ IN DVAJSET (ali sem res napisal pravilni datum se mi zdi, da ne preverjajo, važno je, da je napisan z besedo). Pa mislim da letnice ni potrebno napisati z besedo, ampak recimo da tega ne veš. Še korak dlje od tega bi bilo, da ti dajo za reševati IQ test in če ne dosežeš minimalnega rezultata, ti paketa ne izročijo.

Katerega smo danes, vedno vprašam, preden začnem pisati datum čitljivo in z besedo.

Nakar, če gre vse po sreči in si se podpisal pod svoj paket, ne pod enega spodaj ali enega zgoraj, lahko pošiljko prevzameš. Če je paket prevelik in ne gre čez pult, pa moraš narediti še par korakov do posebnih vrat za velike pakete.

In tu se verjetno skriva razlaga, zakaj v pol ure prideta do svojega paketa na Pošti Slovenije samo dve stranki.

Da jim ne bom naredil krivice, moram reči, da nisem prepričan, ali moraš povsod pisati datume z besedo, ker imajo kot rečeno več različnih zvezkov. Pri priporočenih pošiljkah pa zanesljivo, ker vsakič zavijam z očmi, ko mi težijo s tem. Še na banki lahko dvigneš sto tisoč evrov in se samo podpišeš “elektronsko” na neko tablico. Da to ni zares pravi elektronski podpis, ampak samo elektronski zajem navadnega podpisa, jim pa nima smisla razlagati, ker ti ne verjamejo.

Če bi šli analizirat poslovni proces kakšnega sodobnega proizvajalca avtomobilov, bi verjetno ugotovili, da so ti sposobni v parih sekundah najti podatek, kje točno v proizvodnem procesu sestavljanja avtomobila se nahaja katerikoli izmed milijon sestavnih delov, ki so tisti trenutek nekje v tovarni. Tudi ko ti na dom dostavne službe pripeljejo pakete se podpišeš nekam na tablico ali telefon tako, da napišeš s prstom po ekranu V kot Vendeta. Nihče ne gre iskat v kombi nekega papirnatega zvezka in ti teži z datum z besedo in čitljivo prosim. Podpis tu, tu in še tu. Prevzem traja manj kot minuto in se dostava odpelje dalje. V trgovinah imajo praktično povsod čitalce črtne kode, ki v hipu najdejo izdelek. Nihče ne gre več ročno vnašati šifer izdelkov v računalniški program in pri tem študira, ali je z zelo malimi črkami napisana sedmica ali enka in ali je trojka morda osmica.

In ob tem je skoraj ironično tudi to, da sta danes paketno poslovanje in logistične storitev glavna stebra poslovanja pošte. Če sta to glavna stebra, kako so videti šele ostali stebri, ki niso glavni?

Kaj točno počne najvišji managment Pošte Slovenije, da so ti postopki tako zelo zastareli in neoptimizirani, ne vem. Verjetno gre spet za nek politično nastavljen kader iz nekih drugih časov, ki niti ne ve, da vodi pošto in ne neke trafike, kjer prodajajo časopise, sveče in Kraševe čokoladke. Vedo pa sigurno zelo dobro, kako visoka bo njihova odpravnina, če jih predčasno razrešijo s položaja in skoraj sigurno vedo tudi to, katera politična stranka jih je na ta položaj nastavila!

Muzej pošte in telekomunikacij ni samo v Polhovem Gradcu. Praktično vsak malo večji slovenski kraj ima enega takih poštarskih muzejev. Samo za vstop v ta muzej moraš v času epidemije novega koronavirusa čakati zelo dolgo. Za moj okus mnogo predolgo!

Dostava na Pošto Slovenije?

Ne, samo to ne prosim! Raje pridem osebno iskat. Kamorkoli!

Sprašujem se, ali ima ta muzejska franšiza sploh kakšnega lastnika? Videti je namreč tako, kot da Pošta Slovenije sploh nima lastnika. Ali pa je lastnik Republika Slovenija? Ampak to je praktično isto, kot če ne bi imela lastnika.

Za prevzem mojega paketa na pošti bom kot kaže moral vzeti dopust. Srh me spreleti, ko pomislim, da sem še en paket iz Mimovrste naročil na pošto. Razmišljam, da bi naročilo preklical. Škoda dopusta. Pa nikakor ne zavidam zaposlenim na pošti, saj so sedaj postali nekakšno skladišče, kamor prihaja čisto vse. Tudi 20 ali še več kilogramske uteži.

Spet sem se razburil po nepotrebnem. Moram zvečer vzeti baldrijanove kapljice.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s