Električno gorsko kolo

Jeseni sem v enem zapisu omenil, da se čedalje bolj navdušujem nad električnimi gorskimi kolesi. In dejansko se ti lahko kolesa potem hitro namnožijo. Eno treking kolo, eno gorsko električno kolo, eno sobno kolo…

Že pred nekaj časa se je to navdušenje nad gorskimi električnimi kolesi tudi materializiralo, saj sem v Izoli slučajno odkril za 800 € znižano električno gorsko kolo in to se mi je zdel zaslužek vreden nakupa. Sem se pa kar namučil, da sem ga ob vseh teh blokadah in rdečih conah lahko prevzel in pripeljal domov. Pa še danes nisem čisto prepričan, da nisem po nesreči prestopil tudi kakšne rdeče cone. Kje so rdeče cone ne moreš vedeti, če ne gledaš poročil. In jaz ne gledam poročil, ker me spravljajo v slabo voljo in delajo živčnega.

vir: Specialized

Prvi dve testni vožnji sta bili od mene do Rakitne. To je v eno smer 14 km, skupaj 28 km in več kot 500 metrov višinske razlike. Večinoma makadam po gozdni cesti, zadnji del poti pa po asfaltu do jezera na Rakitni. Kolo ima samo 400Wh baterijo, tako da sem bil kar pozitivno presenečen, da je bila poraba do Rakitne približno polovica baterije. Pet od desetih črtic na bateriji. Torej s tem kolesom bi se kot kaže dalo priti tudi na več kot 800 metrov višinske razlike, kar se mi zdi za tako baterijo dober domet. Sem pa uporabljal največ srednjo od treh pomoči, kjer je bil vzpon bolj položen pa preklopil na eko, torej prvo stopnjo pomoči, ki porabi najmanj baterije.

V drugem poskusu bi se vse skupaj skoraj spremenilo v manjšo tragedijo. V dolini je bila ob 9 uri zjutraj, ko sem šel od doma in par stopinj nad ničlo. Ker je prejšnjo noč deževalo oziroma višje snežilo, se je lepo videla črta na okrog 500 metrih, do kje je zapadel sneg. Morda tudi zaradi tega so bile temperature na višji nadmorski višini precej nižje in na Rakitni je moralo biti pod -5. Pa navzgor to niti ni bil kakšen problem. Vse skupaj se je zapletlo pri spustu iz Rakitne, saj kljub rokavicam v nekem trenutku skoraj nisem čutil več prstov na roki. Sem se moral večkrat ustaviti in roke segrevati, sicer bi mi zmrznile kot na Mont Everestu pri -50. Očitno je hitrost pri spustu občutek mraza še močno potencirala.

Kako se pelje električno kolo prej nisem imel pojma in lahko rečem, da je kot gorsko kolo to super iznajdba. Kolesarjenje v klanec je vsaj zame napor, pri katerem ne uživam. Tako električno kolo pa ti nekako diskretno pomaga, tako da vzpon precej olajša oziroma lahko vse skupaj izgleda kot bi peljal po ravnem. Električno kolo ni motor, da bi šlo samo, torej pomaga samo ko vrtiš pedale in bolj kot vrtiš, bolj pomaga. Lahko pa pomoč izbiraš na tem kolesu v treh stopnjah.

Električno kolo deluje seveda tudi če je baterija izklopljena, je pa res, da je več kot 5 kg težje od običajnega kolesa in vsaj to gorsko kolo ima samo 9 prestav ter 29″ gume. Tudi po ravnem in z izklopljeno baterijo se pelje sicer čisto v redu, ne vem pa če bi šel z njim 100 km daleč. Verjetno se šele čez čas pokaže, da porabljaš več energije, kot na navadnem kolesu, ki je lažji, ima ožje gume in precej več prestav.

Danes sem nameraval iti s tem kolesom do Cerknice, vendar sem takoj naletel na zanimiv problem.

Pred nekaj tedni sem mislil, da sem baterijo napolnil do konca. Danes pa z izklopljeno baterijo pridem do vzpona, vklopim baterijo in samo 3 črtice od 10. Kako, če je pa bila baterija polna? Lahko da se sama sprazni, lahko da ni bila do konca napolnjena. Lahko da jaz ne vem kaj delam. S samo tremi črticami do Cerknice ni šlo, ker je po nekaj kilometrih vzpona že zmanjkalo soka, ni se mi pa ljubilo kolesarit v klanec brez pomoči baterije. Tu sledi lekcija, da moraš pri električnem kolesu obvezno pogledati stanje baterije, preden se odpraviš na pot.

Vse foto: Dr. Onyx

Zgodba zase pa so pri gorskih kolesih spusti. Namreč spust je pa lahko dejansko zelo nevaren na takih gorskih cestah, če nisi pazljiv. Kjer je cesta ozka in za povrh še makadam, je srečanje z avtomobili in traktorji težko, oziroma najbolj, če imaš čas, da se ustaviš in varno umakneš. Pri večjih hitrostih in nekaj malega smole se ti hitro zgodi, da zletiš s ceste in poletiš v prepad. Končaš pa nataknjen na kakšno vejo od bora ali smreke, kot v filmih iz serije The final destination.

Včasih lahko pride pri spustu do posebnega učinka, ko te trese pri vožnji po makadamu navzdol po klancu, hkrati pa drevesa sekajo svetlobo, tako da pride do nekakšnega stroboskopskega efekta. Psihično lahko zelo naporno in hitro lahko pade koncentracija, ko se ti vse bliska pred očmi. Drug nevaren fizikalni učinek pri spustih je valovita cesta in če je hitrost ravno prava, pride do nekakšne resonance in se tresljaji močno ojačajo.

Pri teh spustih se počutim nekako tako, kot sta se počutila Bojan Križaj in Ingemar Stenmark na smuku v Kitzbühlu. Ko sem njiju gledal na štartu smuka po progi Streif, je bilo vedno še mene strah, kaj bo, ker njuna specialnost ni bil smuk. Smuk sta vozila samo zaradi kombinacije. Ko sta takoj po par uvodnih zavojih prišla na skok Mišnica (Mausefalle) pa sem vedno raje zamižal. Tisto kriljenje z rokami se je iz komedije zelo hitro sprevrglo v srhljivko. Kako sem videl kriljenje z rokami, če sem mižal, še danes ne vem.

Pri spustu je dilema, ali spustiti in bo šlo hitro, lahko zelo hitro, ali ves čas močno zavirati in ne bo šlo nikamor, prideš pa dol živ in se iz tebe norca delajo pred televizorji tisti, ki si ne bi upali niti pogledati navzdol po prepadu Mišnica. Pa onadva sta imela še to prednost, da sta uporabljala čelado, medtem ko jaz čelade ne nosim. Ne verjamem v čelade. Po moje, če nimaš sreče, ti tudi čelada nič ne pomaga. S čelado na nek način zgolj srečo izzivaš, ker si sreča potem misli, da ne verjameš vanjo.

Mogoče bodo za pomoč pri vožnji po klancu navzdol v prihodnosti razvili drona, ki bo letel pred teboj in zaznaval ovire ter te opozarjal, kdaj moraš močno zavirati. Vendar ta tehnologije te ne bo rešila v primeru, če ti pred kolo nenadoma skoči srna ali medved.

Moja verzija električnega gorskega kolesa je HT (hard tail), kar v bistvu pomeni, da nima zadaj amortizerja. To pomeni, da si po spustu pretresen še bolj, kot bi bil sicer. Verzije, ki niso HT in imajo zadnji amortizer, pa stanejo še nekaj 1000 € več. Čeprav ne razumem, zakaj je en navaden amortizer lahko tako drag. Pa opazil sem še, da tisti, ki si kupijo tako kolo, potem rinejo res povsod. Tudi po brezpotjih, kjer težko peš prideš. Verjetno samo še vprašanje časa, kdaj bodo z električnimi gorskimi kolesi rinili tudi na Triglav ali celo v kakšna kraška brezna in jame.

Je pa pri lovu na rjavega medveda električno gorsko kolo po moje taktična prednost. Ne v smislu, da bi ga hitreje našel. To ne. Prednost je v primeru, če je potreben takojšen taktični umik. S kolesom je taktični umik možen bistveno hitreje, kot peš.

Pri mojem električnem kolesu mi je všeč, da izgleda kot navadno kolo in nima LCD zaslona ali česa podobnega, hkrati pa je baterija skrita v okvirju in ne izgleda kot neka dodatna škatla. Za Specialized električna kolesa je na voljo aplikacija za mobilne telefone z udarnim imenom Mission Control, ki omogoča med drugim tudi spreminjanje nastavitev, koliko pomoči nudi posamezna stopnja, pregled nad stanjem baterije, nadzor porabe in dometa ter podobno. Deluje sicer od prve in takoj zazna električno kolo v bližini, samo vse skupaj pa se mi zdi kljub vsemu nekoliko preveč enostavno.

vir: Specialized

Namreč to se da očitno tudi zlorabiti, saj ti lahko nekdo s tako aplikacijo na telefonu zanalašč spremeni nastavitve kolesa in potem se čudiš, zakaj ne deluje več tako kot prej. Tu bi morala biti po moje vgrajena neka zaščita. V navodilih za aplikacijo sicer piše, da te vpraša za številko kolesa, preden se poveže s kolesom, samo mene ni nihče nič vprašal. Se je kar sam povezal.

Če nimaš kondicije za kolesarjenje v hrib brez pomoči elektrike, moraš pri takem kolesu poti nekoliko načrtovati vnaprej. Namreč vedno je potrebno imeti v mislih, da bo slej ko prej baterije zmanjkalo. In vsaj pri mojem sta zadnji dve črtici rdeči, ko elektronika na kolesu samodejno tudi zmanjša pomoč, da varčuje s porabo. To ni toliko problematično, če gre pot najprej samo v klanec, saj se potem ko zmanjka baterije samo spustiš navzdol po hribu. Nekaj drugega pa je, če ti ostane še nekaj kilometrov strmega vzpona do cilja.

Slabost električnega kolesa je vsekakor v tem, da privlači tatove, ker je pač bistveno dražje od navadnega kolesa. Ampak dobro, tudi električno kolo lahko prikleneš nekam z debelo verigo. Še večji problem je, da se da precej enostavno ukrasti tudi samo baterijo. Kako se proti temu zavarovati, še razmišljam. Da bi vsakič, ko kje pustiš kolo, baterijo odstranil in jo prenašal naokrog, se mi ne zdi najbolj praktična rešitev.

Še ena potencialna slabost električnega gorskega kolesa je v tem, da z njim ponavadi rineš po makadamu in blatu, kar pomeni da sta umazana oba. Ampak če se s tem preveč ne obremenjuješ in nisi obseden s čiščenjem, potem to ni tako velik problem.

Kot slabost električnega kolesa se verjetno čez čas pokaže tudi baterija sama, saj je baterija najdražji del kolesa. Kot sem videl lahko stane Li-ion baterija za tako kolo tudi 800 € ali še celo več, če je kapaciteta višja. Mi pa pri tej ceni matematika nekako ne gre skupaj. Namreč če stane 400 Wh baterija za kolo 800 €, bi morala 78.000 Wh baterija za električni avto Tesla Model 3 stati potem 156.000 €. Tu je pri ceni baterije kot kaže še veliko rezerve.

Baterija zdrži nekje od 500 do 1000 polnjen, kaj se potem zgodi, pa še ne vem. Verjetno močno pade kapaciteta. Ampak to je problem tudi pri električnih avtomobilih, kjer je baterija glavni strošek. Temu se menda strokovno reče strošek lastništva (TCO – The otal cost of ownership), ki je pri električnem kolesu precej višji od navadnega kolesa. Ampak ti pomaga pa v hrib. Na koncu življenjske dobe takega kolesa in baterije lahko potem izračunaš, koliko te je vsaka vožnja stala.

Kot že omenjeno si za kakšne daljše poti omejen s kapaciteto baterije, če seveda pričakuješ pomoč elektrike. Morda bodo tudi za električna kolesa nekoč naredili hitre polnilne postaje, da ga boš napolnil v pol ure ali še prej. Trenutno se polni baterija 3 ure, kar je kar dolg postanek, poleg tega pa moraš imeti s seboj še polnilec in nekje sredi divjine najti električno vtičnico. In menda je še ena slabost in sicer, da ima baterija nižjo kapaciteto pri nizkih temperaturah. Ampak jaz tega na Rakitni nisem opazil, čeprav je bilo krepko pod lediščem.

Nekateri so napačnega mnenja, da je vožnja z električnim kolesom goljufanje. Jaz ne delim takega napačnega mnenja. Saj nikogar nič ne goljufaš ali komu kaj kradeš. Samo pomagaš si. Kdor pa uživa v naporu, pa naj pač poganja pedale v klanec brez pomoči soka iz baterije (battery juice).

Naslednjič pa test, če to električno kolo prileze z mojo pomočjo iz Iške vasi na Krim. To je okrog 800 metrov višinske razlike. Po moje bo šlo. Če to gre, bo šlo morda pa tudi na Triglav iz Krme.

Ali nisem nekje že omenil, da bodo kmalu lezli na Triglav s takimi kolesi?

Značke:

3 komentarji to “Električno gorsko kolo”

  1. Waldo Lalić Says:

    Skroz jeftin bike. Samo 800 E. Ovdje u Kanadi bez 3,500 $ ne računaj da ćeš naći dobar bike. Ovdje na cestama najčešće vidim Cube (zamislite njemački Cube u dalekoj Kanadi sa Bosh motorom). Ovaj vaš je Specialized. Odlična firma. Odličan tekst. Moram ga još jednom, dvaput pročitati, malo sam zarđao u Slovenščini. Cheers!

  2. dronyx Says:

    To kolo na prvi sliki je model Turbo Levo SL in stane okrog 6.000 €. Moje je model Levo Hardtail 29 in je bilo znižano iz 2.800 € na 2.000 € (model 2020 z 400 Wh baterijo). Za 800 € ne dobiš električnega gorskega kolesa.

  3. Waldo Lalić Says:

    Ok. Sad sam razumio. 800 E je bio discount. Stupid me. DrOnyx koja je adresa vašeg bloga? Ne znam kad ko da vas pratim.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s