Ponovno v Arboretumu Volčji Potok

Po več kot desetletju sem se s strahom odpravil v Arboretum Volčji Potok. Ko sem bil tam nazadnje, sem že nekje pri vhodu zagledal ogromne dinozavre iz plastike oziroma poliestra in od takrat dalje je bila moja prva asociacija za Arboretum Volčji Potok dino park. Po mojem mnenju sodijo dinozavri iz poliestra v arboretum ravno toliko, kot sodijo palčki iz alabastra pred nacionalno opero. Tudi si ne predstavljam, da bi nekdo v Versailles pri Parizu namestil dinozavre v naravni velikosti.

Kakor vem so bili glavni razlog za te dinozavre otroci, torej da večkrat v arboretum privabijo družine z otroci. Otroci pač ne uživajo preveč v sprehodu po parku, med cvetlicami, grmovjem in drevesi, ker ne razumejo, zakaj bi plačeval vstopnino, če vse to lahko brezplačno gledaš na vsakem bolje zaraščenem travniku ali v gozdu. Dinozavrov pa ne vidiš povsod in zraven so še otroška igrala ter sladoled.

Ampak tudi če jaz blazno obožujem vrtne palčke, jih verjetno zato ne bo šel nihče postavljati pred opero, da bi pritegnil v opero tudi občinstvo, ki nadvse obožuje palčke in se mu zdi opera brez veze?

Izkazalo se je, da dinozavri tudi tokrat so in po moje jih je še precej več, kot nekoč. Poleg dinozavrov so sedaj še kiti in celo leteči delfini. Ampak tokrat sem jih zagledal šele proti koncu ogleda arboretuma in me niti niso motili več tako kot takrat, ko sem bil tu nazadnje. Ali gre za drugačne dinozavre, ali so morda boljše umeščeni v prostor, ali pa sem jaz starejši in manj občutljiv na dinozavre. Se pa vidi, da je nekdo od uprave tega parka oziroma arboretuma velik oboževalec dinozavrov in če jim uspe res kdaj oživiti resnične dinozavre, bodo verjetno najprej letali po travnikih Arboretuma Volčji Potok. Arboretuma Volčji Potok – kjer film Jurski park postane resničnost. V primeru, da kakšen T-Rex uspe pobegniti iz ograde pa zna biti v bližnjem naselju Hudo zares hudo. Hudo v hudem. Skoraj idealen naslov za časopise.

Na ostalih področjih se mi zdi, da v času od mojega zadnjega obiska arboretum ni bistveno napredoval. In zame je arboretum tudi nekakšen botanični vrt na prostem, torej pričakujem, da je poudarek kljub vsemu na rastlinah in drevesih.

Ob tokratnem ogledu Arboretuma Volčji Potok mi je prišlo na misel par idej, kaj bi lahko še naredili.

Jaz sicer nisem nek velik ljubitelj francoskega vrta, kjer so glavna atrakcija skrbno negovane in postrižene grmovnice. Prva moja asociacija ob tem so pudlji, ki jih lastniki podobno ostrižejo, kot grmovje v francoskem vrtu. Ampak verjamem pa, da je marsikomu francoski vrt v Arboretumu Volčji potok atrakcija in vem, da je s takim vrtom veliko dela. Nekakšen mali Versailles. Da se otroci ne dolgočasijo preveč, bi lahko tu namestili drona s kamero, ki bi imel vnaprej programiran ogled francoskega parka iz zraka in bi lahko posnetek iz drona gledali na zaslonu. Pogled iz zraka razkrije drugo dimenzijo takšnega vrta, ki jo ne opaziš, če se samo sprehajaš med postriženim grmovjem.

Kaj več bi se dalo narediti tudi s čebelami, saj so čebele in rastline skoraj romantično povezane med seboj. Rastline ponujajo čebelam sestavine, iz katerih te pridne sladkosnednice delajo med, čebele pa skrbijo za opraševanje in s tem razmnoževanje rastlin. V arboretumu sem zasledil glede tega samo čebelnjak, pa še ta je skrit, tako da ga mimogrede lahko spregledaš, če greš po drugi poti. Prostora v arboretumu je veliko, tako da bi lahko tu postavili mali muzej čebelarstva na prostem. Del travnikov bi lahko posadili z medovitimi rastlinami in vse rastline ter drevesa, iz katerih čebele pridelujejo med, označili s kakšnim simbolom čebele. Da se ne bi otroci dolgočasili preveč, bi lahko razvili aplikacijo za pametne telefone, s katero bi skeniral QR kode na takih rastlinah in cilj bi bil, da najdeš v arboretumu vse. Temu se reče gemfikacija učenja, torej se s pomočjo igre hkrati še uči in izve kaj zanimivega. Ker se čebele odločno branijo z bolečimi piki, se večina čebelnjakom ne upa približati. Tu bi lahko tudi v učne namene uporabili kakšno tehnologijo, kot so recimo HD kamere nameščene znotraj panja in bi tako lahko od daleč opazovali, kaj počno, ko ne delajo oziroma ko ne nosijo medu. Vonja znotraj čebelnjaka pa žal taka tehnologija še ne bo znala pričarati. Za kaj takega pa je potrebno odpreti panj.

V enem delu parka bi lahko postavili kulise nekaj tipičnih starih slovenskih hiš in balkone, okna ter vrt pred hišami okrasili z za take hiše značilnim cvetjem in zelenjem. Primorska, alpska, prekmurska hiška recimo. Pa morda še kakšna.

Del parka bi lahko namenili koristnim nasvetom in demonstracijam glede urejanje okolice hiš, tako da bi bil ta del lahko komu vir navdiha ali pa bi se kaj novega naučil. Lahko bi bile predstavljene različne vrste živih mej, na internetu pa bi si potem lahko pogledal še nasvete za saditev, vzdrževanje, prednosti in slabosti posamezne vrste. Meni so recimo zelo všeč žive meje iz gabra, nisem pa vedel, da pozimi taka živa meja odvrže liste, saj je gaber drevo.

Podobno bi lahko predstavili sodobne smernice v vrtnarstvu, visoke grede in še kaj. Ta del bi verjetno zanimal marsikoga, ki se še ukvarja z obdelovanjem vrta pred hišo, hkrati pa bi lahko bila spletna stran arboretuma vir dodatnih informacij in nasvetov strokovnjakov.

Nekaj več bi se dalo narediti tudi s tipično slovensko starejšo hiško, ki se nahaja nekje pri dinozavrih. Tu se mi zdi, da je nekdo želel narediti tudi manjši muzej, kako je izgledalo nekoč, samo se je ustavil nekje na pol poti, ali pa je zadeva še v delu. V bližini bi lahko posadili tipični sadovnjak, kot so ga imeli včasih skoraj pri vsaki hiši z jablanami, hruškami, slivami in češnjami. Predstavili bi lahko kako so včasih iz teh plodov kuhali žganje. Se spomnim, kako sem kot otrok rad degustiral žganje, ki ga je kuhal stari ata. Včasih se mi zdi da je bil skoraj greh, če bi kdo zasadil na vrtu okrasno drevo, ki nima užitnih plodov ali se iz njega ne da skuhati vsaj žganja.

Morda bo kdo rekel, da to ne sodi v arboretum, ampak če sodijo v arboretum dinozavri, potem sodi sem praktično vse. In ena velika prednost arboretuma je tudi v tem, da se spreminja hkrati z letnimi časi, tako da pozorni obiskovalec lahko vsakič opazi kaj novega. Arboretum spomladi je bistveno drugačen kot arboretum jeseni.

Toliko idej, pa sploh nisem zaposlen v Arboretumu Volčji Potok.

Dovolj Jurskega parka. Sedaj pa še nekaj slik iz arboretuma.

No ja, če dobro pomislim in še enkrat pogledam tudi dinozavri ne izgledajo slabo.

Sem pa tokrat tudi jaz dobil v arboretumu eno idejo.

Zadnjič sem videl v Merkurju neke obdelane okrogle lesene smrekove kole debeline 10 cm in sem razmišljal, da bi naredil okrasno ograjo na vrtu tako, da bi jih eden zraven drugega nabil v zemljo. Ampak zakaj bi uporabil obdelane kole, če bi lahko uporabil drevesa, tako kot v arboretumu? Še lepše bi bile breze, s svojo belo barvo lubja. Nisem pa še našel odgovora na vprašanje, do kakšne debeline drevesa lahko podiraš brez dovoljenja gozdarja? Ne upam se kar v gozd z motorko po ograjo. Vprašanje, če je to zakonito in povsem v skladu s predpisi?

Vse foto: Dr. Onyx

Opomba: Avtor motivov seveda ni Dr. Onyx. Onyx samo slika in kritizira.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s