Spust s Slavnika

Slavnik je še ena gora, ki je primerna za spust z električnim gorskim kolesom. Lahko seveda tudi navadnim, samo z električnim je vzpon lažji.

Vzpon se začne pri industrijski coni Hrpelje, kjer se da tudi pustiti avtomobil kje ob cesti. Jaz sem sicer parkiral na standardnem mestu, pri bencinski črpalki v Kozini, tako da je do začetka vzpona še kakšen kilometer po cesti v smeri Hrpelje. Edini smerokaz za Slavnik sem opazil, ko se zavije proti industrijski coni, pa še ta je precej dobro skrit za grmovjem, tako da se ga lahko mimogrede spregleda. Do vrha Slavnika nekih drugih znakov ali smerokazov nisem opazil. Če pelješ ves čas po najbolj logični poti in ne zavijaš na kakšne stranske poti, prideš s kolesom po 10 kilometrih in čez kakšno uro na vrh Slavnika.

Cesta je od industrijske cone Hrpelje do vrha ves čas kvaliteten makadam in na srečo voziš 3/4 poti v senci med drevesi in goščavo. V zgodnem poletju to bistveno olajša vzpon, saj bi se sicer boril še z vročino.

V zadnji četrtini poti, ko že zagledaš vrh Slavnika sence ni več in tu je potem potrebna kvalitetna sončna krema s čim višjim zaščitnim faktorjem. Se pa odpre od tu razgled na dve največji severno Jadranski pristanišči Koper in Trst.

Slavnik je visok približno enako kot moj lokalni tisočak Krim, samo občutek na vrhu Slavnika je povsem drugačen. Tu se mi je zdelo, kot da sem bistveno višje, saj se že nekje pod vrhom začne gozdna meja, tako da je vrh Slavnika praktično gol. Kot bi bil na dva tisoč metrih. Kaj je temu vzrok ne vem, morda močan veter, ki preprečuje, da bi zrasla večja drevesa na teh planotah.

Do vrha Slavnika je vzpona za okrog 560 metrov. Za spust je proga praktično idealna, potrebna pa je pazljivost, saj tu gor gre kdo tudi z avtomobilom, da številnih kolesarjev niti ne omenjam. Ob močnejših nalivih pa lahko da se kje naredijo tudi kanali čez cesto, kar zna biti nevarno, če priletiš s preveliko hitrostjo.

Sem pa potem v Kozini naredil celo zmešnjavo na bankomatu banke Intesa Sanpaolo. To je z naskokom daleč najpočasnejši bankomat, kar sem jih uporabljal v zadnjem času. Brezstične tehnologije ta bankomat ne pozna. Kartico vleče notri obupno počasi, ko izbiraš menije na bankomatu ne veš, ali se bankomat sploh še odziva oziroma ali je sploh registriral, da si pritisnil tipko. Na denar čakaš in čakaš. Skratka, ta relikt preteklosti je pravi test iz potrpežljivosti. In ko sem končno prišel do denarja čakam še, da mi vrne kartico. Samo zgodi se nič, zato kličem na številko, ki je objavljena na bankomatu. Nekdo na drugi strani pravi, da edino kar lahko naredi je, da bankomat resetira na daljavo in mi bo morda vrnil kartico. Resetiral se je nekoliko hitreje, kot pa je trajalo, da sem prišel na tem bankomatu do denarja, samo kartice nisem dobil. Postopek je potem tak, da moraš počakati obvestilo banke, ko prejmejo kartico in to lahko traja tudi 14 dni. Nekdo za mano mi je dejal, da so s tem bankomatom velikokrat težave in on in še en motorist sta šla potem iskat drug bankomat.

Nakar jaz doma pogledam v denarnico in moja bančna kartica je notri. Očitno sem zagnal paniko za brez veze. Ker je vse toliko časa trajalo sem pozabil, da mi je bankomat očitno enkrat vmes že vrnil kartico. Blamaža za vrečko čez glavo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s