Kdo vse tiska denar?

Raziskava med Britanskimi parlamentarci je pokazala, da jih 85% ne ve, kako nastaja denar. To je zaskrbljujoče. Med splošno populacijo je po mojem mnenju ta številka še precej slabša. Kar je tudi zaskrbljujoče. Kot vse kaže, tudi veliko ekonomistov ne ve, kako točno nastaja denar. To je smešno in hkrati tudi zaskrbljujoče.

Ko sem raziskoval, kako smo prišli v situacijo, da banke ne dajo več praktično nikakršnih obresti za bančne vloge (depozite) in kako se lahko nepremičnine dražijo z 10 do 20% na leto, pri čemer pa je uradno izmerjena inflacija samo 1,5%, sem se srečal s pomembnim vprašanjem, kdo v bistvu sploh ustvarja nov denar oziroma kot temu pogovorno rečemo kdo v tem sistemu sploh “tiska denar”.

Izraz “tiskanje denar” sicer danes ni najbolj posrečen, ker pod tiskanjem denarja razumemo ponavadi dejansko tiskanje fizičnega denarja, torej bankovcev in kovancev, denarja v taki obliki pa je v obtoku razmeroma malo, samo nekaj odstotkov. Večino denarja danes predstavljajo številke v bančnih informacijskih sistemih. Včasih, ko še ni bilo informacijskih sistemov in bančnih kartic, so veliko več denarja morali fizično natisniti in če se jim je pri ustvarjanju novega denarja zalomilo, se je kaj hitro lahko zgodilo, da je prišlo do hiperinflacije, tiskarne denarja so delale v treh izmenah noč in dan, ljudje pa so z vrečkami denarja hodili po kruh, ker je bil denar vreden manj, kot papir na katerem je bil natiskan. Danes izraz “tiskanje denarja” uporabljamo tudi zaničevalno, ko se norčujemo iz prekomernega in neodgovornega ustvarjanja novega denarja, kar ima lahko tudi zelo hude posledice tako za ekonomijo, kot posameznika.

Pomembno vprašanje torej je, kdo lahko ustvarja nov denar in s tem vpliva na količino denarja v obtoku?

Zadeva z ustvarjanjem novega denarja je v podrobnostih bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled in če nimaš vsaj doktorata iz makroekonomije, je težko razumeti kakšno bolj zahtevno gradivo na to temo, včasih pa si tudi različne informacije nasprotujejo. Marsikaj tudi še vedno ne razumem ali pa nisem prepričan, da razumem pravilno. Vem pa nekaj malega več, kot sem prej in sem v bistvu presenečen, kako napačno predstavo sem imel o tem.

Jaz sem mislil, da nov denar ustvarja centralna banka glede na obseg dobrin in storitev v ekonomiji, s katerimi se trguje, vendar to je kot vse kaže dejansko daleč od resnice. Nov denar ustvarjajo kar komercialne banke, ko podeljujejo kredite. Torej mala “tiskarna denarja” je lahko praktično vsaka neugledna banka za ovinkom, ki ima licenco za opravljanje bančnih storitev. Ustvarjanje denarja v sodobni ekonomiji je torej ustvarjanje kreditov, pri čemer so krediti nekakšen časovni stroj, saj življenje iz prihodnosti prenesemo s kreditom v sedanjost. Torej si lahko že danes privoščimo nekaj, kar bi si sicer lahko šele nekje v prihodnosti in to menda povzroča gospodarsko rast ter verjetno lahko tudi močan glavobol prihodnjim generacijam. Ne drži pa to, kar si morda glede kreditov večina misli in sicer da je komercialna banka nekakšen posrednik med tistim, ki denar ima (varčevalec) in tistim, ki denarja nima in ga potrebuje, pri čemer si za to storitev banka vzame procente, torej obresti.

Ko greš na banko po kredit, banki daš neke vrste obveznico. Gre za podpisan list papirja, obljubo, da boš posojen denar nekoč vrnil nazaj z obrestmi. Zraven si lahko banka zagotovi še kakšne dodatne garancije, poleg obljube. Banka na podlagi tega ustvari depozit na tvojem računu z nekaj kliki na računalniku in ko ta denar nakažeš nekomu drugemu kot kupnino, recimo za stanovanje, lahko s tem denarjem počne naprej kar hoče. Ustvarjen je bil nov denar in za to ni bilo nikjer nikomur nič vzeto. Torej zato, da je banka nekomu dala kredit, ni nekomu drugemu (začasno) vzela privarčevana sredstva ali šla po ta denar na nek račun pri centralni banki.

Banka pri svojem poslovanju potrebuje neke rezerve, ki so odvisne od obsega poslovanja. Nekaj rezerv se oblikuje na računu pri centralni banki, nekaj rezerv verjetno ima tudi banka sama. Pomembno vlogo ima tudi kapital banke, ker to je pa tista spodnja meja, ko se lahko za banko začnejo hude težave, hkrati pa predvidevam določa, kako velika lahko postane banka. Ampak tega nisem šel podrobno raziskovat, čeprav ni nepomembno za stabilno delovanje bančnega sistema.

Naslednje logično vprašanje potem je, zakaj pa banke potem sploh potrebujejo varčevalce, če lahko kredite ustvarjajo praktično iz nič?

Glede na to, kako lahko je dejansko ustvarjati nov denar iz nič, so očitno v sodobni ekonomiji varčevalci nezaželeni, ker privarčevan denar je neporabljen denar, neporabljen denar pa pomeni samo manjšo gospodarsko aktivnost in s tem manjši BDP. Cilj sistema je, da ljudi vzpodbuja k čim večji potrošnji. Dolgove je pač potrebno vračati. V prihodnje pa bodo verjetno uvedli sistem, kjer se ti bo denar po določenem času izbrisal, če ga ne boš potrošil.

Ko pogledaš v spletno banko transakcije, ti postane jasno, da kot komitent neke banke oni na tebi služijo, saj ti zaračunajo praktično vsako bančno mikro storitev. Vodenje računa, plačilo prek trajnikov, nakazila… skratka tu se skrivajo sicer majhni posamični prihodki za banko, ki pa se seštevajo, tako da se verjetno kar nabere zajetna vsota zaračunanih stroškov.

Pred leti so imeli varčevalci možnost, da so sklenili z banko pogodbo o vezavi sredstev za daljše obdobje in banka je bila pripravljena za to plačati precej visoke obresti, recimo okrog 5% pri daljši vezavi. Zakaj točno so to počeli, če za ustvarjanje kreditov teh sredstev menda sploh ne potrebujejo, mi še ni povsem jasno. Morda za “investicijsko bančništvo” in so ta vezan denar investirali kam drugam, kjer so računali na višji donos, kot pa so plačali obresti. Lahko da morajo tudi pri ustvarjanju kreditov oblikovati neke rezervacije. Kakor jaz trenutno vse skupaj razumem, je centralna banka tista, ki določa ceno denarja, torej obresti in s tem seveda vpliva na marsikaj. Če bi recimo centralna banka postavila ceno denarja 7% je za komercialno banko potem ceneje, če si zagotovi dolgoročna sredstva za poslovanje pri varčevalcih po 5% obrestni meri, kot da plača centralni banki za denar 7%. Od kje centralni banki denar za posojila komercialnim bankam je drugo vprašanje. Kot se je izkazalo pri operaciji QE (kvantitativno sproščanje) pa lahko centralna banka ustvari praktično neomejeno količino denarja, ker pri njej kakšnih omejitev praktično ni. Da je zadeva še bolj komplicirana, si tudi banke med seboj posojajo denar na medbančnem trgu in si za to zaračunavajo obresti.

Ampak vsega tega danes ni več, ker so obrestne mere praktično že leta na ničli in dvomim, da ima še kdo vezan denar na banki po, 0,1% obrestni meri. Temu se strokovno reče finančna represija, saj s tem silijo varčevalce da umaknejo denar v bolj tvegane naložbe, če se želijo zaščititi pred inflacijo. Pri nas večina umika denar iz bank v nepremičnine.

Torej kljub temu, da je banka odobrila cel kup kreditov, lahko teoretično vsi varčevalci vzamejo ven denar kadarkoli. Očitno depoziti varčevalcev dejansko nimajo s krediti nič. Kaj bi banka storila, če se vsi hkrati odločijo, da dvignejo vse prihranke, ne vem. Vem pa, da se temu reče bank run. Verjetno bi tako kot na Japonskem leta 1997 najprej nastala v bančnih krogih velika panika, potem bi na vsak način medijsko poskušali zadevo prekriti, ker zadnje kar si bančni sistem res želi je splošna panika in naval na banke, nakar bi verjetno iz centralne banke pripeljali dovolj gotovine, da vsaj za silo pomirijo varčevalce. Odkar ni več zlatega standarda, kjer je bilo v ozadju denarja potrebno imeti fizično zlato, gre pri denarju samo še za zaupanje in nič drugega. Bankovec za 100 € ima vrednost samo toliko časa, dokler mi verjamemo, da je toliko vreden. Ko zaupanja v valuto ni več, so takoj dolge kolone pred bankami in bankomati, saj ljudje poskušajo priti do denarja, da ga čim prej spremenijo v nekaj, čemur še zaupajo. Sesutja valut se po svetu seveda tudi dogajajo.

Večina ve, da je potrebno kredite z obrestmi vred vračati. Ker so krediti nastali praktično iz nič kot nov denar na banki, se mi poraja vprašanje, čigav je potem ta denar, ko ljudje odplačujejo kredite? Menda se ta denar izbriše (uniči), ko se kredit odplača. Če to drži in če hkrati pade kreditna aktivnost bank, se potem lahko zgodi tudi to, da se količina denarja v obtoku bistveno zmanjša. Ampak to je po moje malo verjetno, ker tega si ne želijo, saj to vodi potem v deflacijo, ker denar pridobi na vrednosti, saj ga je manj v obtoku. Ne vem tudi kaj bi banka storila, če kredit vrneš s kovčkom polnim denarja. Verjetno to ne bi zažgali ali dali v razrez?

Kot vemo banke lahko zaidejo v težave kljub temu, da lahko ustvarjajo nov denar. Pri kreditih se jim lahko zgodi, da kreditojemalec kredita ni več sposoben vračati. Ampak ker je bil ta denar na novo ustvarjen, pri tem ne more biti nihče oškodovan, ker niso nekomu vzeli, da so nekomu dali. Tu zanemarjam dejstvo, da s prekomernim ustvarjanjem novega denarja razvrednotijo obstoječi denar v obtoku, torej dejansko marsikomu jemljejo! Predstavljam si, da lahko, ko je takih kreditov veliko, banka postane kapitalsko neustrezna in ne zadosti več bančnim pravilom ter je potrebna ali dokapitalizacija ali pa gre na pokopališče bank. Težava za banko se verjetno lahko tudi pojavi, če denar slabo investira in zapravi denar varčevalcev oziroma zapravi kako drugače izposojen denar. Ne vem pa točno kakšne so omejitve za komercialne banke glede investiranja. Če je banka dovolj velika, je lahko prevelika, da bi si lahko privoščili njen propad. V takem primeru sledi “bail out”, kar v praksi pomeni, da se sanacija preloži na pleča davkoplačevalcev. Torej velike banke imajo vedno v ozadju safety net in si lahko privoščijo več hazarda. Ampak odkar je leta 2007 padla ameriška investicijska banka Lehman Brothers, ima verjetno marsikdo v bančnih krogih cmok v grlu ali je res dovolj velik, da je prevelik, da bi padel? Če je padla peta največja ameriška investicijska banka, lahko ob naslednji finančni krizi pade morda Deutsche bank ali Intesa Sanpaolo? Lahko propade celo Ljubljanska banka? Ne, to verjetno ne.

Banke očitno kljub temu, da lahko ustvarjajo nov denar s kreditiranjem, na tak način ne morejo rešiti sebe. Torej banka, ki bi se znašla v težavah, ne more ustvariti novega kredita in si ga podeliti sama sebi ter se tako rešiti iz težav. To bo morda v prihodnje spremenjeno in ne bo več potrebna sanacija bank s strani davkoplačevalcev.

Za tistega, ki ga skrbi BDP, razvoj in prihodnost je morda pomembno vprašanje tudi to, ali kdo sploh nadzira oziroma obstaja kakšne mehanizem, za kakšen namen se kredite sploh podeljuje? Namreč kredite se lahko najame za kakšno poslovno dejavnost, ki bo ustvarjala dobiček in nova delovna mesta, lahko za nakup nepremičnin, kar bo lahko pripeljalo do nepremičninskega balona, če je teh kreditov podeljenih preveč ali pa za splošno potrošnjo, kar pa lahko vodi v visoko inflacijo, če količina izdelkov ali storitev ne ustreza s krediti ustvarjenemu novemu povpraševanju.

Kot sem zasledil statistične podatke, se očitno največ kreditov v sodobnem bančništvu podeli kot hipotekarne kredite, torej za nakup nepremičnin in kredite raznim finančnim ustanovam, v precej manjšem obsegu pa gre za potrošniške kredite in kredite gospodarstvu. Sploh ta tako imenovani finančni sektor je postal v zadnjih desetletjih pravi mastodont, okrog katerega se vse vrti in obrača ogromno denarja. V bančnih krogih so kot kaže najbolj priljubljeni hipotekarni krediti, ker so na videz najmanj rizični, saj so zavarovani z vrednostjo nepremičnine, ki se z njimi kupuje. Ker pa gradnja še zdaleč ne dohaja povpraševanja, se s temi krediti večinoma ne ustvarja česa novega, ampak samo napihuje cene obstoječih nepremičnin. Za bankirje je verjetno tudi lažje in manj stresno odobriti hipotekarni kredit, kot pa kreditirati zagon novega podjetja.

Kaj se počne s krediti je kot vse kaže bolj ali manj prepuščeno bankam, ki se odločajo o odobritvi kreditov. Ko so obrestne mere nizke, so posamezniki in gospodarstvo motivirani za najem kreditov, torej se v tem času ustvarja veliko novega denarja. Posledica tega so lahko razni premoženjski baloni, kar pri nas opazimo v zadnjem času lahko kot močan porast cen nepremičnin, v tujini pa rastejo tudi številni borzni trgi in še marsikaj. Tudi gospodarstvo v takih okoliščinah pride lažje in ceneje do denarja. Podjetja lahko najamejo kredite za razvoj dejavnosti, ali pa za odkup lastnih delnic, kar je zopet samo ena izmed oblik napihovanja naložb. Poceni denar lahko tudi povzroči obstoj številnih slabih podjetji, ki preživijo na trgu samo zaradi tega in bodo ob zaostritvi denarnih razmer vsa po vrsti propadla. Tu kot kaže ni vzpostavljenega nekega sistema, kjer bi nekdo dejal, da so krediti po 0% samo recimo za razvoj novih tehnologij in ustvarjanje produktivnih delovnih mest, ne pa za napihovanje nepremičninskega balona, nakupe delnic, bitcoinov ali kakšno drugo špekulacijo.

To se izkaže kot zelo problematično, saj vodi v tako imenovane boom-bust cikle, ki pa očitno mnogim ustrezajo, saj je sam sistem vzpostavljen tako, da vodi do takih ciklov. Torej je nestabilnost vgrajena že v sam finančni in monetarni sistem. Vedno pa širšo javnost prepričujejo, da je tokrat drugače in ni vzroka za skrbi. In širša javnost vedno temu nasede.

V boom obdobju se običajno balone močno napihne, predvsem s pomočjo poceni kreditov, torej s pomočjo na novo ustvarjenega denarja, potem pa baloni počijo, ko zmanjka denarja za njihovo nadaljnje napihovanje. Torej ni več zanimanja za kredite, ker se večini zdi, da je vse že močno predrago ali pa so že vsi kreditno sposobni zadolženi do vratu in čez. Očitno je povpraševanje po kreditih kar dober pokazatelj, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Pok balonov ponavadi povzroči pravo opustošenje v bančnem sektorju, ker so te balone napihnili kot rečeno tudi ali celo predvsem s pomočjo podeljenih kreditov, ki so lahko zavarovani slabo, ponavadi kar z vrednostjo tistega, kar se s kreditom kupuje in ob poku balona lahko močno izgubi na vrednosti. Nagel padec vrednosti naložb lahko povzroči proženje vedno novih in novih prodaj, kar samo še močno pospeši padanje vrednosti. Tu ponavadi pridemo zopet na svoj račun davkoplačevalci, ker moramo reševati banke, ki so prevelike, da bi se jih pustilo na pokopališče bank. Bust cikle ponavadi poleg težav bank pomeni takoj tudi hujšo gospodarsko recesijo, saj je gospodarska aktivnost usodno odvisna od kreditne aktivnosti. To pa takoj pomeni veliko težavo za vse, od države do posameznika.

Zraven ustvarjanja novega denarja se hitro lahko pojavi vprašanje inflacije. Inflacijo potrošniki občutimo kot podražitve potrošniških dobrin in to inflacijo uradno izračuna tudi statistika. Ni pa to nikakor edina inflacija, ki se lahko pojavi, ko se poveča količina denarja v obtoku. Rast cen nepremičnin uradna statistika ne šteje pod podražitev potrošniških dobrin, ker štejejo nepremičnine med naložbe. Tu je potem razlog, zakaj je uradna inflacija lahko 1,5%, nepremičnine se dražijo pa z 10 do 20% na leto, kar je pa po moje zelo visoka inflacija. Če se kupna moč ljudi ne poviša, torej se ne dvigujejo plače in pokojnine, potem se običajno ne more pojaviti visoka “potrošniška” inflacija, kljub močnemu povečanju denarja v obtoku, seveda ob predpostavki, da se ne zmanjša bistveno stran ponudbe. Pri potrošniških dobrinah proti visoki inflaciji deluje poleg tehnološkega razvoja, ki ima deflatorni učinek, tudi dejstvo, da imamo ljudje samo en želodec. Na novo ustvarjen denar kroži drugje in tam povzroča visoko inflacijo, ki pa jo uradni izračun potrošniške inflacije ne izmeri. Ampak pri inflaciji gre za napihovanje in napihuje se dejansko količina denarja v obtoku, kar ima za posledico rast cen.

Na spletu sem našel podatek za Veliko Britanijo, da so pri njih v zadnjih 40 letih na tak način povečali količino denarja v obtoku za 11,5% letno. BDP dvomim, da jim je rasel s tako hitrostjo, tako da tu očitno obstaja precejšnje nesorazmerje med ustvarjenimi dobrinami in storitvami, s katerimi se trguje in količino denarja. Posledica takega povečanja količine denarja v obtoku je sigurno tudi inflacija, torej razvrednotenje vrednosti denarja. V tem primeru britanskega funta.

Kaj počne pri vsem skupaj centralna banka in v evroobmočju njeni sateliti, kot je Banka Slovenije, je zame tudi še precej neraziskano področje. Zaenkrat je videti, da zlasti nadzira in določa pravila bančnemu sistemu, vodi statistiko ter tudi določa ceno denarja, torej obresti. Centralna banka je verjetno v sodelovanju s sateliti tudi edina, ki lahko zares fizično tiska denar, torej gotovino, ki jo potem razvažajo z varovanimi kamioni naokrog. Centralne banke lahko tudi ustvarjajo denar praktično v neomejenih količinah, kar se je izkazalo pri kvantitativnem sproščanju (QE), čeprav že same komercialne banke ustvarjajo veliko novega denarja. Torej bistvo delovanja centralne banke sploh ni ustvarjanje novega denarja, ker to počno v velikem obsegu komercialne banke. Prednost centralne banke je tudi v tem, da ne more bankrotirati. Edini problem je, da imajo nadzor samo nad lastno valuto. Torej ECB v Frankfurtu ne more tiskati dolarjev ali ostalih svetovnih valut. To je lahko velik hendikep, kar smo spoznali v Jugoslaviji, saj smo imeli dolgove v dolarjih, tiskali smo lahko pa samo dinarje. To se včasih lahko grdo konča in pojavu se reče hiperinflacija, ko je valuta pod nadzorom centralne banke povsem razvrednotena. Ni pa po moje hiperinflacija nek naključen pojav. To se naredi načrtno, ker ne najdejo več drugih možnosti.

Količino denarja merijo z oznakami M0, kar pomeni vso gotovino v obtoku, M1 je gotovina in vloge na vpogled, M2 je M1 ter dodatno še vezane vloge. Ameriški dolar je potreboval 200 let, da je količina denarja M2 narasla na 8 bilijonov. Potem je potreboval samo 10 let, da je narasla na 16 bilijonov, torej za novih 8 bilijonov. Potem pa je potreboval samo še eno leto, da je narasla na 20 bilijonov. Torej samo v enem letu še za dodatne 4 bilijone. Fantastična produktivnost, kar se tiče ustvarjanja novega denarja. Realni BDP jim pa raste s par procenti. Za evro območje je podatek M2 trenutno 14 bilijonov evrov.

Morda kot zanimivost, čeprav to ni bistveno za ustvarjanje novega denarja, ima centralna banka v Frankfurtu (ECB) nekakšen status diplomatskega predstavništva in je ograjena z bodečo žico, visoki uradniki centralne banke imajo diplomatske potne liste in kar je morda še najbolj nenavadno, menda ne sodi pod nobeno juresdikcijo, torej Evropske centralne banke ne more preiskovati nobena policija ali tožilstvo. Očitno ima popolno imuniteto in ne odgovarja za svoja dejanja nikomur, kar menda zagotavlja njeno neodvisnost. Večkrat sem tudi zasledil, da sodi ECB med najmanj transparentne centralne banke, ampak dvomim, da bi bile ostale bistveno drugačne, saj je vse to skupaj en velik “shadow banking“.

Obstoječi finančni in monetarni sistem vsekakor močno (močno moram poudariti) preferira tiste, ki so blizu informacij in blizu ustvarjanju novega denarja ter poznajo delovanje tega sistema.

Zato pa v šolah praktično ne učijo ničesar o tem! Če bi veliko ljudi poznalo podrobnosti delovanja monetarnega in finančnega sistema, bi se ali uprli, ali pa se obnašali drugače.

Važno da vemo, kako se je končala Francoska revolucija, mar ne?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: