Archive for the ‘Aktualno’ Category

Plakati

29 11 2018

ZAGREB:
plakat_1

LJUBLJANA:
plakat_2

Oba plakata skupaj pa imata tudi neko sporočilno vrednost.

plakat_3

A-H1N1 (črni scenarij)

24 07 2009

Da bi bili kdaj pri nas tako blizu epidemiji širokih razsežnosti, se ne spomnim. Tokrat je kot kaže zadeva resna, čeprav morda res ne gre za neko novo kugo, ki bi pomorila četrtino prebivalstva.

Ampak kljub temu lahko nastanejo ob množičnih okužbah nepredstavljivi zapleti, saj verjetno si marsikdo ne predstavlja poslovanja, če leži doma v karanteni četrtina vseh zaposlenih? No, če gre za šefe, imaš vsaj nekaj časa mir.

Najprej so na udaru jasno bolnišnice in zdravstveni domovi, ki so tudi najbolj ogroženi, zaradi stika z bolniki. Zdravnikov in medicinski sester že tako ali tako primanjkuje, sami pa verjetno tudi niso odporni na ta virus. Tako se zna zgoditi, da bo zdravstveni sistem hitro v težavah in bodo imeli velike probleme s popolnitvijo kadra in oskrbovanjem vseh, zlasti pa težjih primerov, ki bodo potrebovali zahtevno bolnišnično oskrbo.

Če bo doma ostala četrtina ali polovica vseh policistov, na prvi pogled ne izgleda kot težava, ker potem se ne bodo mogli ukvarjati z postavljanjem radarjev v kante za smeti in pisanjem listkov za napačno parkiranje. Funkyzeit za vse šoferje! Ampak tako zdesetkani bodo tudi zelo težko lovili vse roparje, če se bodo ti dobro organizirali in izkoristili kaotično situacijo.

V velikih težavah bodo zapori, kjer že itak primanjkuje paznikov. V primeru, da bi četrtina ostala na bolniških, bo situacija zelo težko obvladljiva, saj tu, tako kot pri policiji, ne morejo iti kar na študentski servis in kadrovski izpad popolniti s študenti, ker gre za uradne pooblaščene osebe. Poleg tega bodo sigurno množično zbolevale tudi zaprte osebe, ker je takšno okolje, kjer je na kupu veliko ljudi tesno skupaj, naravnost idealno za širjenje tovrstnih okužb. Kako v prenatrpanih zaporih organizirati karantene, mi ni jasno, hospitalizacija pa zahteva še bistveno več paznikov, ki bodo potrebni za varovanje.

Verjetno si v tem trenutku nihče pri nas zares ne predstavlja, kako bo izgledalo življenje ob masovnem izbruhu A-H1N1. Potrebno bo pač improvizirati in sproti gasiti požare, bo pa to bistveno lažje, če bodo večino možnih zapletov, skupaj z možnimi rešitvami, predvideli vnaprej.

Upajmo, da se bo tudi zgodba z A-H1N1 končala tako, kot računalniški problem leta 2000, ko so nekateri pričakovali apokaliptične scenarije, da bodo računalniki sami brisali bančne račune in jedrske elektrarne spravljali v meltdown, zgodilo se ni pa nič (posebnega).

Čeprav tokrat ljudje po svetu zares umirajo.

Na Štajerskem preizkušnja za Toca alarm

16 06 2009

Danes sem bil slučajno v Mariboru in nekje okrog 16:00 se je najprej povsem stemnilo, kot bi bila že skoraj noč, nato pa je začel veter tako močno pihati, da so vsi hiteli zapirati okna, ker sicer bi jih razbilo.

Ker sem bil za računalnikom, sem šel na spletno stran, kjer je prikazana radarska slika padavin in lepo je bilo vidno, kako se je močna nevihta, ki ima vse predispozicije tudi za točo, gibala iz Avstrije, nekoliko severno od totega Maribora in naprej proti Prekmurju.

Glede na strašljivo temo, ki je nastala sredi belega dne, je bilo tudi amaterskim vremenarjem jasno, da gre tudi tokrat ponovno zares in Get your people back and heads down. This is gonna be a big one.”, če uporabim citat iz filma Apokalipsa zdaj (to izreče pilot tik pred napadom letal z napalmom).

Jaz sem se v tistem trenutku takoj spomnil na Toca alarm Zavarovalnice Triglav in se spraševal, kaj neki počne njihov dispečerski center in ali so (pri vseh  Štajerskih slavčkih) že sprožili urgentni broadcast opozorilnih SMS-ov, kajti zadeva se je premikala zelo hitro in čez kakšnih 20 minut so že na radiu poročali o novi naravni nesreči, ki je znova prizadela Štajerski konec.

Oblaki so tokrat male, ledene kasetne bombice, odvrgli najsiloviteje kot kaže v Prekmurju (tu me ne držat za besedo, ker ne vem, ali je Prekmurje del Štajerske ali velja obratno).

Če kdo tole slučajno bere in je doma iz tistega (totega) konca Slovenije, ter je po kakšnem čudnem spletu naključji naročen na storitev Toca alarm me zanima, ali so dobili sporočilo, kaj je pisalo in kdaj so ga dobili? Vesel bi bil celotne kronologije, če je možno.

Morda sem jaz pa kljub vsemu preveč ciničen in nezaupljiv do storitve, ki v praksi preverjeno deluje? Ampak kljub vsemu jaz hočem potrditev. Karkoli. Žarek upanja, da zadeva deluje in ni samo mobilni marketing.

Sem pa slišal od domačinov, da po Štajerskem masovno gradijo nadstreške za avtomobile in to mora biti trenutno v tistem koncu kar dober biznis .

Če ima kdo doma za silo švas aparat in malo občutka za jeklene konstrukcije, se da tam po moje zdaj kar dobro služiti. Bi bil pa tu previden, ker slab nadstrešek, ki ga podre že manjši veter, naredi sigurno več škode na avtomobilih kot toča.

Sam pa bi odsvetoval tole smešno pogruntavščino (žal ne vem imena proizvajalca):


vir: Žurnal24

Namreč dokler toča ne pada vsaj nekajkrat na dan, po celi državi in to pol leta, je tole po moje skoraj popolna neumnost, ki ji do naziva absolutna neumnost, ne manjka več veliko.

To kupiš in se ti zdi fino, da boš, ko dobiš SMS od Zavarovalnice Triglav, letel na dvorišče in montiral tole ponjavo čez avtomobil?

Ne se hecat!

To boš naredil enkrat, dvakrat, morda trikrat ali celo petkrat. Ker se bodo vsi alarmi izkazali za lažne, se boš malo popraskal in prenehal iskati po stanovanju tole mrežo, za katero je morda kdo dobil celo državno subvencijo in naziv gazela leta (nekaj podobnega drži tudi za napihljive otroške bazene za na vrt).

Potem te bo pa enkrat toča nepričakovano dobila med vožnjo, po možnosti še kje na avtocesti in bo avto nabutan kot  kakšen mulo, ki ga v soboto zjutraj na mrtvo stolčejo pred fancy Ljubljanskim lokalom s tremi zvezdicami in gorilo pred vhodom.

Preberi še:
Toca alarm

Vlaki z letnimi gumami

03 02 2009

Danes zjutraj pridem v hudem metežu na železniško postajo nekje ob 7 uri zjutraj in ljudi v čakalnici mnogo več kot običajno.

Baje nekateri čakajo že debelo uro, saj vmes ni bilo dveh vlakov, ki bi morala pripeljati po voznem redu iz smeri Primorske.

Potem se oglasi po megafonu šef postaje, ki tam zbrani druščini pove, da ne bo nobenega vlaka vsaj do 7:30 za Ljubljano.

Potniki postanejo nemirni, sploh tisti, ki zmrzujejo že dlje časa. Večina se zabava z mobilnimi telefoni in si krajša čas z klicanjem naključnih številk znancev. Jez po tihem preklinjam, poleg tega me neznansko boli trebuh, ker sem izgleda včeraj pojedel zastrupljeno mesno štruco. Namerno se premaknem proti WCju, če bi bila nuja prehuda in bi moral na hitro izvreči včerajšnji obrok.

Minute prav počasi minevajo, na postaji zopet v akciji delavec z plugom, ki čisti peron. Ostalih z lopatami tokrat ni, ker je sneženje kot kaže premočno. Kako močno pada, se lepo vidi že v tem, da ko delavec z plugom naredi en krog po peronu, je ta zopet pokrit s snežno oddejo debeline nekaj centimetrov in lahko vajo ponovi.

Kakšnih 10 minut čez pol osmo se spet oglasi šef postaje po megafonu in potnikom posreduje novo informacijo. Tokrat še slabšo, ki ne zbuja nobenega upanja več.  Do nadaljnjega vlakov za Ljubljano ni. Kot kaže je nekdo na Slovenskih železnicah pozabil vlakom zamenjati letne gume, sicer si ne predstavljam, v čem je taka težava, če zapade 30 cm snega? Včasih ga je zapadlo tudi po pol metra, pa so poljske gomuljke kljub temu vozile. Saj imajo vendar snežni plug montiran spredaj in si lahko sproti plužijo tire.

Nič, ne preostane mi drugega, kot da grem domov in pokličem v službo, da me zaradi višje sile ne bo. Avto seveda tudi ne pride v poštev, ker sem zaradi recesije ostal pri letnih gumah, ki pa za tako vreme niso najbolj primerne. Poleg tega imam povrnjene stroške prevoza za najcenejše prevozno sredstvo, ki je v mojem primeru vlak, ta pa žal ne vozi in je tako krog brezupa sklenjen.

Doma si skuham hibiskusov čaj, v tistem trenutku pa me obide takšna slabost, da sem lahko samo še pritekel do stranišča in opravil to, kar se je nakazovalo že na železniški postaji. Mesna štruca je očitno res bila zastrupljena. Morda salmonela ali kaj takega.

Tantrična masaža stopal

10 10 2008

Ste borzni posrednik, član uprave katere od slovenskih bank, tajkun, ki je v procesu privatizacije  izvedel managerski odkup z zastavo lastnih delnic ali samo razočarani investitor, ki je s stanovanjskim posojilom kupil delnice na hitro rastočih trgih in Balkanu?

Za vas imam v teh težkih časih veselo novico.

Po izjemno ugodni ceni nudim sprostitvene masaže, relaksacijsko aromaterapijo in tantrično psihorehabilitacijo s pomočjo masaže stopal. Pridem tudi na dom. V primeru, da za plačilo storitve nimate gotovine, je po dogovoru možna tudi zastava nepremičnine, avtomobila ali družinskega nakita večje vrednosti.

Storite nekaj zase takoj. Privoščite svojemu telesu SAMO najboljše.

Skoraj mi je zalilo klet

14 07 2008

Danes ponoči je bilo pri nas kot na fronti, sredi najhujšega obstreljevanja.

Najprej priprava napada, ko je grmelo in se bliskalo praktično celo uro neprestano. Pa taki siloviti uverturi mi je bilo že takoj jasno, da se je v ozračju skuhala na sopari nova obilna “vremenska motnja” in je samo vprašanje časa, kdaj se pojavi še veter in dež, ki bo padal, kot bi ga zlivali iz škafa. Samo da ne bo toče, sem si potihem mislil, čeprav tudi če ti odkrije streho, ali podre drevo na hišo, je “cela jeba”.

Potem se je pa začelo.

Najprej nekaj prvih kapelj dežja, potem pa čedalje močneje in čez kakšne pol ure so padali v sunkih pravi slapovi vode. V nekem trenutku je bila količina vode tako velika, da žlebovi niso bili več sposobni sproti odvajati vso to povodenj in je teklo kar čez tako močno, da se je pred nadstreškom naredila prava vodna zavesa. Strele so medtem oslabele in bobnenje se je nekoliko oddaljilo, dežju pa je prišel v pomoč pri napadu še veter, tako da je sedaj pljuskalo v valovih po steklu na oknih. Če bi takrat gledal vremensko radarsko sliko iz Lisce, je moralo biti vse okrog nas vsaj oranžno, če že ne živo rdeče.

Ker nam je enkrat ob takem nalivu že zalilo klet, sem vstal in šel v strahu pogledati, ali sem spet postal medtem lastnik kletnega bazena.

Klet je namreč narejena tako nesrečno, da sta dve tretjini v zemlji, na nivoju tal pa je okno, poleg tega pa leži vse skupaj na poplavnem območju na robu barja. In ko prižgem luč, zagledam ogromno lužo na tleh, ki se hitro širi. Potem stopim k oknu in vidim, kako voda dobesedno v curku teče skozi neko špranjo, kjer je okno vgrajeno v zid in očitno slabo zatesnjeno s peno. Pred oknom je na zunanji strani sicer zgrajena običajna betonska škarpa (klet nam je zalilo zato, ker je bilo ob takem nepričakovanem popoldanskem nalivu okno odprto), samo količina vode je bila tako velika, da zemlja enostavno ni požirala in je nastal na dvorišču pravi bazen. Če bi takole lilo še kakšne pol ure ali več, bi imeli sigurno pol metra vode v kleti in bi morali vodo črpati gasilci. Tako pa se je nabralo za dva večja vedra vode v samo nekaj minutah.

Tole vreme postaja res iz leta v leto bolj podobno neki fronti. Pa ne vremenski. Bolj tisti vojaški v smislu, mi proti Njim. Kdorkoli so že Oni, ki podijo oblake po nebu in jih očitno boli, če jim vrtamo luknje skozi ozonsko plast (ravno zdaj kupujem nov hladilnik; upam, da ne bodo freone od starega spet poslali nekam visoko pod oblake).

Dohodnina

07 04 2008

Danes sem s tresočo roko odprl kuverto davčne uprave. Že takoj, ko sem zagledal položnico sem vedel, da novice niso dobre. In res, novice ne samo, da niso bile dobre, bile so zelo slabe. Do junija imam rok, da doplačam prek 100 evrov dohodnine. Očitno se bom moral na stara leta res začeti prodajati, da bom zmogel vsa ta bremena, ki mi jih nalaga država.

Dohodki se praktično iz prejšnjih let niso spremenili, torej se je spremenil Sistem. Druge razlage za to nimam, ker sem prejšnja leta vedno dobil nekaj malega nazaj. Tokrat pa kar 100 € doplačila!

Če k vsemu prištejem še mesečni minus 150 € zaradi potnih stroškov, ker mi sedaj obračunajo vlak namesto avtobusa, če dodam k temu še 6% letno inflacijo, si nimam kaj, da se ne vprašam preprosto, KOMU JE ŠLA TA RAZLIKA? 100 najbogatejšim, lobistom, vladajoči eliti? Jaz bi kljub vsemu raje nazaj star sistem, ko sem sam izpolnil napoved in vpisal olajšave, ter dobil cca. 50 € nazaj.

Ali ste tudi ostali opazili takšno spremembo v dohodnini?

Let it snow

04 03 2008

Pa smo končno le dočakali letošnje obilnejše snežne padavine vse do nižin. V Ljubljani zadnjih nekaj ur (domnevno) močno sneži, tako da je moralo zapasti že vsaj kakšni 30 cm zelo mokrega, nekristaliziranega snega. Zastoji so sigurno povsod in cestarji kot ponavadi spet niso poslušali vremenske napovedi. Če bo takole močno snežilo vse do večera, potem tudi nismo več daleč od obljubljenih pol metra snega na plus 16 stopinj podlage.

Vremenarjem pa svetujem, naj pod nujno, takoj zamenjajo dežurno prognostično vedeževalko, ali pa kupijo nov, delujoč računalniški program za simulacijo vremena.

Ker tole zunaj v bistvu sploh NI SNEG (sem pogledal na wiki, kaj je sneg in to ni to).

Dobro jutro, sreča

24 10 2007

Odnos med mano in srečo je približno podoben odnosu med steklim psom in garjavo mačko. Če se le da, se eden drugega na daleč ogneva. Oziroma bolje rečeno, mene se sreča izogiba, jaz pa sem tak vzorec obnašanja sprejel. Kaj pa čem drugega. Nekateri pač nismo za skupaj.

Zato je očitno, da nisem v življenju praktično nikdar zadel ničesar omembe vrednega na loteriji, srečelovu, ruleti, blackjacku in podobnih igrah. Tu pravnoformalno ne smem zapisati samo ničesar brez omembe vrednega, ker sem kakšno malenkost pa res kdaj zadel. Recimo v osnovni šoli na srečelovu, kjer je moral vsak prinesti od doma za dobitek neko kramo, ki je ne potrebuje več. Mimogrede, takrat sem se uspešno in dokončno znebil bontona, ki mi ga je mama kupila za darilo. Jasno, na takem srečelovu je vsak izžrebal neko malenkost, ker je bilo toliko nagrad kot sodelujočih. Ponošena knjiga, podplat od čevlja, domača krvavica…. Vse po vrsti pa večinoma povsem neuporabno in si naslednje leto spet prinesel nazaj v šolo za dobitek. Razen krvavic jasno. In na klasični loteriji sem zadel morda največ dvakrat tisti minimalni dobitek, ki ga potem spremeniš v nov loto listek, ki potem ne zadene nič.

Prejšnji mesec pa se žarek sreče na moje veliko začudene prebije čez goste kumulonimbuse in me potreplja po rami. Zdi se mi, da mi je celo pomežiknil. Ne vem, morda sem si pomežik samo domišljal, ker me je vse skupaj tako presenetilo.

Enkrat na teden hodim na plavanje v bližnji športno rekreativni center, ki je hkrati tudi manjši hotel. In ker je bil ravno začetek sezone, so organizirali nagradno igro. Na listek si napisal ime in telefon ter ga vrgel v neko stekleno posodico. Sam sem listek izpolnil verjetno zadnji dan in je pristal na vrhu kupa. Čez dva dni zvečer pa me po telefonu pokliče neka gospodična in mi pove, da sem srečni izbranec. Ne njen, ampak njene firme in da sem dobil drugo nagrado. Mesečno karto za bazen v vrednosti 40 €. Praktično čisto zraven mene pa se je raztreščila glavna nagrada, letna Zlata kartica, kar pa bi pomenilo prost dostop do bazena, savne, fitnesa, igrišča za badminton, sobaric in morda še kakšen priboljšek v kuhinji hotela. Za celo leto. Opa. Ni slabo, sploh če to dobiš zastonj kot nagrado.

In to je to. Zame očitno znamenje. The Sign. Sreča mi dvori in najbolje bo, če njeno igro sprejmem. Pokazati ji moram, da sem namig razumel. Nenazadnje je verjetno med uspešnimi in neuspešnimi razlika samo ta, da imajo prvi s srečo zdrav, kar se da pristen intimni odnos. Zato sem se odločil, da bom od zdaj naprej kupoval redno loto listke in sodeloval pri vseh nagradnih igrah, ki mi bodo prišel pod roko.

In iz sobotne izdaje brezplačnika Dobro jutro pade ven na tla kuverta, kjer mi sreča ponuja, če bi želel nov avto.

dobro_jutro.jpg
vir: padlo iz brezplačnika

Brezplačno, kot nagrado. Seveda hočem, če se mi že takole lepo nastavlja, vsa pohotna in željna dr Onyxa. Povejte mi nekoga, ki bi se pri zdravi pameti odpovedal taki skušnjavi. In pogledam na hitro, kaj mi je storiti. Kako naj srečo zadovoljim, da bo vriskala od užitka. Naloga pa otročje lahka. Izberi pravilni odgovor izmed treh možnih. Morda na prvi pogled ne ravno trivialno lahko, samo sreča mi je na vrhu kuverte z pisavo velikosti 48 kar sama napisala pravilno rešitev nagradnega vprašanja.

In danes zjutraj se na srečo spomnim in pošljem prek mobilnika ključno besedo z pravilno rešitvijo uganke na objavljeno številko. Komaj se telefon umiri, že zapiska. Dobil novo sporočilo. Nov Mesaže. Sreča je danes zgleda zgodaj vstala in se hoče še malo poigrati z mano. In preberem, kaj mi piše. Nobene romantike, žgečkljivih dovtipov, samo pošljite DA na isto telefonsko številko, če se strinjate s pogoji. Celo vika me. In tu meni zasveti rdeča luč, zasmrdi po žveplju in gnilih jajcih. Tako inteligentno lahko poved formulirajo samo izkušeni pravniki, torej je potrebno nekajkrat pozorno prebrati drobni tisk. In drobni tisk je tako droben, da mi skoraj pregori očesno zrklo. Fonti tokrat morda 6 ali še manj.

drobni_tisk.jpg
vir: tudi to padlo iz brezplačnika

Če pravilno razumem z izpolnjeno razglednico ali poslanim SMS sporočilom postaneš avtomatično član kluba AVTOMOBILIST. Morda nič posebnega na prvi pogled. Kot član kluba dobivaš 4 krat na mesec SMS sporočila z zanimivostmi s področja avtomobilizma. Ampak zanimiva pa je cena SMS sporočila. Za uporabnike Mobitelovega omrežja 1.49 €, za Simobilovce pa ceneje, 1.46 €. Opa, torej prejeto SMS sporočilo, če sem drobni tisk pravilno razumel, PLAČAM SAM in to ne po običajni tarifi, ampak neki posebni, očitno ugodni za operaterja ali avtorja te nagradne igre.

Dobro, res sicer tudi piše v drobnem tisku, kako se iz tega kluba odjaviš, samo kdo se bo čez mesece spomnil, da SMSi niso zastonj in da se je potrebno izpisati iz kluba. Če ti pa pravno kaj ni jasno, ti bi moralo biti, ker si poslal DA na srečno telefonsko številko in si s tem pri polni zavesti podpisal, da ti je vse jasno. Če ne bereš drobnega tiska, si pa sam kriv.

Danes dam sreči še zadnjo priložnost. Če je moj loto listek dobitni s sedmico in sem edini srečneš, potem najin odnos gradiva naprej. Sicer se najine poti tu razhajajo. Tudi če imam sedmico in je dobitnikov več. Grupne zadeve me ne zanimajo, ker potem nikdar ne vem, koga ima raje in kdaj blefira.

Srečno sreča, stara kurba.

Zaupam mleku

12 09 2007

Navdih za tole temo o mleku sem dobil ob pogledu na reklamne plakate, kjer Ministrstvo za kmetijstvo s simpatično otroško risbico, na kateri so kravice na pašniku, reklamira pitje mleka, če sem prav razumel oglasno sporočilo. Me pa vprašanje v zvezi s tem muči že dolgo časa in glede na aktualno problematiko višanja cen osnovnih prehrambenih artiklov bo morda kdo vedel odgovor.

Včasih smo hodili po mleku k lokalnem kmetu. Nikdar se sicer nisem preveč spraševal, zakaj to počnemo. Nekako je bilo to početje samoumevno, le da smo se zvečer, ko je bilo potrebno vzeti pot pod noge do kmeta, skregali, kdo je na vrsti za večerno rekreacijo. In celo ena od hujših možnih kazni je bila, da si dobil za kazen nalogo, da cel teden sam hodiš po mleko. To je bilo še huje kot “tihi teden”, kjer se, kot je že iz imena kazni razvidno, cel teden nismo pogovarjali. In v tistih časih ni bilo playstationov in računalnikov, zato smo otroci večino časa letali naokrog po vasi in je taka kazen povsem ubila moj otroški bioritem. Pa še ostali otroci v bratovščini so se norčevali iz tega, ko sem sredi igre košarke na sosedovem dvorišču moral na hitro najti zamenjavo in oditi, brž ko se je začel delati mrak.

Po prokleto mleko, da ga vrag vzame.

Zadeva je izgledala tako, da smo imeli dve litrski emajlirani kanglici. Ena je vedno ostala zvečer pri kmetu, da je potem natočil mleko naslednji dan in ga pustil v veži na mizici. Enkrat na mesec, ko je prišel dan za plačilo, pa je bilo potrebno poiskati gospodinjo. Denar (takrat še dinarčki) seveda na roko, brez kakšnega računa. Če za račun ne štejem list papirja, na katerem je na roko množila neke številke. Včasih sem lahko šel za nagrado še v hlev in pogledal, kako poteka molža z aparatom, čeprav me kravice niso nikdar preveč zanimale. V bistvu se mi je takrat zdelo vse skupaj nepošteno do krav, ker jim kradejo mleko, poleg tega tudi nisem čisto razumel, kako ima lahko krava mleko tudi ko nima dojenčkov oziroma teličkov. No, to mi ni jasno, če povem čisto po pravici, tudi še danes.

Spomnim se, da sem enkrat prav grdo padel s kolesom. Vračal sem se domov in balansiral ravnotežje na kolesu. Kanglica je bila takrat za mojo velikost kar težka in sem jo držal v desnici, tako da sem kolo vozil samo z eno roko. Levico. Problem je bil, da kolo ni imelo zadnje zavore na pedalu, ampak sta bili obe zavori na balanci spredaj. In ker je bila vožnja del poti nazaj navzdol po bregu sem z eno roko moral potem še zavirati, z drugo, s kanglico v roki, pa kot akrobat na vrvi loviti ravnotežje. Na pesku je kolo spodneslo in sem treščil po tleh kolikor sem bil dolg in širok. Mleko pa se jasno razlilo po cesti. Ker me je bilo strah priti domov brez mleka in če po pravici povem, si tega nisem mogel niti zamisliti, sem se ves krvav po kolenih in dlaneh vrnil k kmetu in ves objokan (to ne pomeni, da sem reva, samo kot otroku je pogled na kri pomenil takoj slap solza) razložil, da sem padel s kolesom in če mi lahko natočijo še en liter mleka.

Mimogrede naj še omenim, da se še kot včeraj spomnim dne, ko je umrl naš takratni tovariš Tito. Nekje ob šestih zvečer sem šel kot običajno po mleko in ko pridem nazaj domov, najdem same blede obraze. Ne bi prisegel, da je kdo jokal, morda pa tudi. Mama me pričaka že na vratih in reče samo “Onyx, Tito je umrl”. Tomaž Terček je na enem redkih kanalov, ki so jih lovile takratne televizije, v dramatičnem tonu in v svojem značilnem slogu sporočil, da Tita ni več. Takrat sem pobledel še sam in obstal na vratih. Nenazadnje sem bil pionirček in to je pomenilo, da je odšla z njim k vragu še kurirčkova torbica, modra pionirska čepica, rdeča rutka ter nepozabna praznovanja dneva mladosti na stadionu JNA v Beogradu, kjer so mladi Titu vsako leto izročili štafeto mladosti in po vzoru Kitajcev na tribunah s svojimi telesi risali monumentalne človeške mozaike.

Samo to ni bistveno.

Kakor sem uspel nekako razbrati, smo po mleko hodili k kmetu zato, ker naj bi bilo to mleko bolj zdravo. To mleko je bilo zanesljivo od krave, medtem ko za tisto v trgovini nikdar ne veš, kakšno kemijo vse ti zmešajo vanj, pa še vprašanje, če ni vse skupaj narejeno povsem umetno. Sintetično v velikih centrifugah po kapitalističnih receptih.

Tako praktično dolgo časa nisem niti vedel kakšnega okusa je mleko v trgovini. Mleko od kmeta je bilo potrebno vsak večer zavreti, ker je bilo kot se učeno reče toplotno še neobdelano, če zanemarim tople vimene od krave. Pri tem je bilo potrebno skrbno paziti, da mleko ni skipelo, ker na tistem plinskem štedilniku se je najprej dolgo grelo do vrelišča, potem pa v nekaj sekundah zavrelo in skipelo. Delo za pozorno oko in hitre reflekse skratka. In smetana je bila, če je mleko skipelo, izgubljena, pa še štedilnik ves prismojen in šobe za plin zamašene.

Okus mleka je bil različen, očitno odvisen tudi od hrane (morda se temu reče silaža), ki jo je dobila krava. Okus se je stopnjeval od nekako normalnega, prek zanič, vse tja do ogabnega. Včasih je imel namreč zelo neprijeten okus po senu, ki je šlo takrat očitno neposredno iz prebavnega trakta krave direktno v mlečne žleze. Vpliv lune, letnih časov, kdo bi vedel.

Po mleko smo hodili zelo dolgo časa, dokler nismo nekega dne doma ugotovili, da se tega ne ljubi nikomur več in da se to preprosto ne izplača. Saj to smo vedeli že dolgo, samo mislim da smo si pred tem zatiskali oči. In pišem v množini zato, ker se mi zdi za komunizem kolektivna odgovornost bistvena, čeprav se je natančno vedelo kdo je doma tečnaril, da hodimo po mleko k kmetu.

Sedaj pa pride na vrsto mlečni paradoks.

V tistih časih, ko smo mi hodili po mleko k kmetu, je bilo to mleko vedno občutno dražje od litra mleka v trgovini. Zaradi zgoraj navedene teorije, da je mleko v trgovini umetno sintetizirano, ni bilo to takrat nikomur čudno. Mleko smo plačevali na roko, torej je ves denar dobil neposredno kmet.

Ampak danes je že večini jasno, da je tudi mleko v trgovini samo obdelano mleko, ki nam ga dajo kravice. In pot mleka od kmeta do police v trgovini je znana in dobro dokumentirana. Mleko od kmetov se zbira v zbirnih cisternah (ne vem če še obstajajo zadruge?), potem se to odpelje v mlekarno, kjer se v velikih kotlih termično obdela, doda morda kakšne dodatne konzervanse, da se ne skisa že naslednji dan, odvzame ustrezno maščobo, pakira v lično tetrapak embalažo in dostavi na police trgovin.

Če sledimo oblikovanje cene mleka na polici v trgovini in začnemo pri prvem v verigi, torej tistem ki zagotavlja, da mleko sploh lahko pijemo, vidimo, da kmet dobi za liter mleka denar, ki ustreza dogovorjeni odkupni ceni, ki mu jo plača mlekarna. Ta na to ceno pribije še svoje stroške ter dobiček, potem trgovina še svojo maržo in država davek na dodano vrednost. Glede na to, da se kmetje velikokrat pritožujejo, da dobijo premalo v tej verigi bi dejal, da če vzamemo ceno litra mleka na polici trgovine, dobi kmet od vsega skupaj morda samo (govorim na pamet) 40% te cene.

Na drugi strani pa, če bi se cena za potrošnike z kanglico oblikovala še vedno enako kot včasih, bi dobil za liter prodanega mleka recimo 120% cene litra na polici. Neobdavčenih. Po moji kmečki logiki, pa bi moralo biti mleko, če ga grem iskati direktno k kmetu in zaobidem davčni sistem, cenejše vsaj za 40% od cene v trgovini. Nenazadnje moram toplotno obdelavo, kar sicer počne drugače mlekarna, izvesti sam doma, pa tudi stroški pakiranja tako odpadejo. Res pa mi verjetno ostane več smetane, kot pa pri mleku kupljenem v trgovini.

Zanima pa me, če kdo ve, ali je res temu tako? Koliko stane mleko pri kmetu danes? Ali kakšen kmet za na roko prodano mleko že celo izstavlja račun?

15 let

05 06 2007

07.06.1992 je bil v Jurovskem Dolu pred vaško cerkvijo ubit predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Letos mineva 15 let od dogodka. Za umor je bil obsojen domačin, ki naj bi ga motilo preglasno ozvočenje in je z lovsko puško iz razdalje 60 metrov in v vinjenem stanju ubil predsedniškega kandidata. Sodni proces, ki ga je vodil dr. Zlatko Dežman, je pokazal, da ni šlo za politično motiviran umor….

cerkev v Jurovskem Dolu

Resnico se najlažje prikrije z kopico laži.

Povezave:
Večer
RTV SLO
(zanimiv je video “Po sledeh umora”)

Razlika pogleda na isti dogodek:
“Predsednik nogometnega kluba mu je ravno hotel izročiti dres, ko je počilo.”
priča Peter Brunčič

“…mu ploskali, podarili vmes dres našega kluba. Ko sem se vrnil sem po približno minuti, je počilo. Najprej sem pričakoval, da je strel prišel iz zvonika…”
priča Jože Holer

Resnico se najlažje prikrije z kopico laži.

NAROD,
KI POBIJA LASTNE
DOBROTNIKE IN INOVATORJE,
JE BOGAT
PIKA

Zasebni zdravniki

21 05 2007

Živim v manjšem kraju, ki že dvajset let nima več lastne slaščičarne in kinodvorane, ima pa osnovno šolo ter dva zasebna zdravnika. Če držijo informacije, bi lahko z privatizacijo zdravstva celo izgubili zdravstveni dom, če se zdravnika ne bi odločila za zasebno zdravstveno koncesijo.

Privatizacija zdravstva pa je po mojem dejansko razdelila zdravnike v dva razreda.

Prvi razred so zasebniki z koncesijo, ki po neuradnih podatkih zdravnikov zaslužijo vsaj dvakrat več od zdravnikov v javnem sektorju, ki se za to ali niso odločili ali pa nimajo take možnosti. Kot pravi ljudski glas, naj bi zasebniki opravljali predvsem splošno prakso in morda še kakšna pogojno manj zahtevna področja medicine, medtem ko večino zahtevnih posegov in operacij še vedno opravijo zdravniki v javnem sektorju.

Sam imam predpisana zdravila od specialista in dokler je bil moj izbrani splošni zdravnik javni uslužbenec, ni bilo nikdar problemov, da mi natisnejo v zdravstvenem domu recept. Sedaj, ko pa je postal zasebnik, sem prvič izvedel, da mi ne morejo več v ambulanti natisniti recepta in da moram za to vsakič k specialistu, ki je še vedno javni uslužbenec.

Najprej sem mislil, da gre za neka nova pravila Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Nič, ni druge, kot da grem k specialistu, ki opravlja ambulantne preglede v Ljubljani poleg rednega dela enkrat na teden in še to ob tako neprimerni uri, da sem moral za to praktično vzeti dopust. Samo zato, da čakam dve uri in mi potem v nekaj minutah natisne recept. To, kar sem prej naredil v domači ambulanti, oddaljeni sto metrov od hiše in takoj. Brez čakanja, da o izgubljenem dopustu ne govorim.

Se je pa začudil, od kje sedaj takšna praksa. Oziroma je po mojem začudenje bolj zaigral. Kot mi je potem razložil, morajo zasebniki očitno Zavodu za zdravstveno zavarovanje pošiljati obrazložitve za predpisane recepte in se cena zdravil verjetno šteje kot “strošek poslovanja zasebnika”, nekako tako kot je za soboslikarja strošek kupljena barva ali za električarja parapetni kanal ali varovalka.

In očitno bodo zasebni zdravniki tem bolj uspešni, čim bolj bodo uspeli “stroške poslovanja” zmanjšati.

Seveda stroški se dejansko ne manjšajo, le prevalijo se na javno zdravstvo, kjer stroškovna učinkovitost ne igra nobene vloge. In zopet se bo pokazalo, da je zasebništvo na vseh področjih prava pot.

Dokler ne bodo vsi zasebniki. Potem si bodo spomnili pa kaj novega.

Recimo PRIVATIZACIJO ŠOLSTVA.

Kruh ali Hleb?

08 05 2007

Nezadržno se približuje poletje in s tem čas, ko bodo zopet horde Slovencev romale na sosednjo hrvaško obalo. Čeprav imam občutek, da zaradi zaostrenih političnih razmer med državama in priporočila poslanca Pavlihe priznanje, da letuješ na hrvaški obali, pomeni skoraj enako, kot da bi priznal, da imaš spolno prenosljivo bolezen.

Če bi se radi na vsak način izognili stigmi, da letujete na hrvaški obali priporočam, da se odpravite na hrvaško po ovinku in sicer najprej v sosednjo Italijo, s katero meja ni sporna, od tam pa s trajektom ali letalom na sicer sosednjo hrvaško, pri čemer si obvezno izberite za destinacijo malo obljuden kraj, kjer vas zares nihče ne pozna in ni možnosti da srečate ostale Slovence. Morda še najbolje kakšen samoten otoček na Kornatih.

Ko pa ste že enkrat na sosednjem hrvaškem, pa morate biti ne glede na težave z jedilnimi listi in neprijaznostjo natakarjev izjemno občutljivi na področju gramatike, kjer večina Slovencev pogrne na celi črti.

Torej tudi če ste prišli na hrvaško iz sosednje Srbije z vozom, tega nikakor ne smete povedati direktno, ampak rečete, da ste prišli z VLAKOM.

Bolj greste proti jugu Dalmacije, zlasti pa v okolici Dubrovnika in povsod tam, kjer je čutiti še vpliv vojne, bolj boste morali biti pozorni na jezikovne posebnosti Srbščine in Hrvaščine.

Kadar ste v dilemi sam osebno priporočam, da že v sami stavčni konstrukciji opozorite na to, da ste iz Slovenije ter da se trudite govoriti hrvaško. Zato zelo pazljivo izbirajte besede in se najprej prepričajte ali je beseda zares hrvaška in ne morda srbska.

Če ste v dilemi, bodite modro tiho.

Poglejmo si na praktičnem primeru, kako pravilno upoštevaje zgornji nasvet tvorimo stavek recimo zjutraj v pekarni:

“Ja bi eno štruco kruha molim.”

To je pravilno. S tem smo nakazli, da se trudimo hrvaško, a hkrati smo dali s konstruktom „bi eno štruco“ jasno vedeti, da smo zabiti Slovenci, kar v njih povzroči vedno prijetne občutke, da so pametnejši. Vendar to je spretna iluzija, na katero namerno igramo.

Pa si poglejmo še napačne primere:

“Ja bih jednu štruco hleba!” ali še huje “Jaz bom jednu štruco kruha BRE!“

Morda je tržna niša za razna podjetja, ki se ukvarjajo z intenzivnimi tečaji tujih jezikov, da bi na svoj meni pred dopusti dala tudi kakšen tečaj, kjer bi se tečajniki naučili osnovne razlike med Srbščino in hrvaščino. Da bo dopust na sosednjem hrvaškem minil brez zapletov.

Za vse, ki bi se radi naučili razlik med hrvaškim in srbskim jezikom do perfekcije in morda s svojim znanjem dali še spotoma kakšno lekcijo v gramatiki slabše podkovanim hrvatom pa priporočam delo Vladimirja Brodnjaka “Razlikovni rječnik srpskog i hrvatskog jezika” ( ISBN:86-7457-074-7).

Hrvatom se vnaprej hiljadu puta izvinjavam, ker priznam, da ne vem, kdaj se piše hrvaški z veliko in kdaj z malo.

Dimnikarska vstaja

04 05 2007

Pred nekaj meseci sem v prispevku na blogu vizionarsko napovedal, da je nekaj hudo narobe s sedanjo ureditvijo diminkarske službe, ki nekako odstopa od znane kapitalistične ideje, da sta najboljša regulatorja prosti trg in zdrava kmečka pamet. Sedaj se je ta virus očitno razširil in po poročanju medijev zadeva dobiva širše razsešnosti upora proti sedanji ureditvi.

Sam sem kar nekaj let preživel v trdem komunizmu in se ne spomnim, da bi kadarkoli prišlo dimnikarjem na misel, da bi prišli čistiti dimnike sredi kurilne sezone, ker jim je pač nek minister podelil koncesijo in morajo svoje “pokasirati”, kot se temu lepo reče.

Me je pa pred časom ob pšeničnem pivu nasmejal nek znanec, ki je dejal, kakšno smolo ima naša generacija, da ni doživela nobene prave resne revolucije. Očitno se tudi mi ne bomo izognili turbulencam zgodovine. Vsaj kar se dimnikarjev tiče.

Invazija Filipincev

26 04 2007

Ko sem že mislil, da bo dananšnji dan minil brez da padem iz stola od smeha, sem naletel na tole NIT na siolovem forumu. V bistvu je tema niti swingerska zamenjava dveh tekmovalcev v resničnostnem šovu Big Brother, gre pa za “interracial” komentarje, kjer sodelujejo tako naši kot Filipinski forumaši. Zlata vreden pa je tale komentar:

Incessant:
Actually, Miha just masturbated inside the toilet, went to the shower to wash and shaved his pubic hair… Weird

I feel sLOVEnija.