Archive for the ‘Foto’ Category

Salamandra

16 07 2020

Ljubljanski Močerad je večstanovanjska, za naše razmere menda luksuzna stavba v Trnovem, ki vzbuja pri ljudeh mešene občutke in to v več pogledih.

Kar se same arhitekture tiče nekateri menijo, da gre za enega najlepših primerkov postkomunistične arhitekture na slovenskem, za druge je stavba tako ogabna, da jih sili na bruhanje. Kot bi nekdo pobiral ostanke razbitih kopalnic in iz tega naredil fasado, menijo tretji. Da je ograja na vhodu lepa, se strinjajo skoraj vsi.

Za nekatere prebivalce te zgradbe zlobni jeziki pravijo, da bi morali imeti vsaj začasno prebivališče na Povšetovi ulici 5 v Ljubljani ali celo na Slovenski vasi 14 v Mirni na Dolenjskem. Ampak menda sodijo med nedotakljivo slovensko postkomunistično elito. Ali imajo zlobni jeziki prav, težko sodim, ponavadi je pa tako, da je ulica kar solidno informirana in ve veliko. Lahko da k tej nedotakljivosti nekaj prispeva tudi varovalna, rumeno – črna barva, ki ponavadi v naravi simbolizira znak za nevarnost, oziroma na kratko – bejžte stran! Mogoče bi si morali še ostali pobarvati svoje zgradbe v rumeno – črno kombinacijo? Če že slučajno ne pomaga, škoditi sigurno ne more, mar ne?

Sam sem se zapeljal do zgradbe in skušal preveriti, če morda koga od prebivalcev poznam iz črne kronike. Vendar seznam prebivalcev te zgradbe ni tak kot v povprečnem slovenskem stanovanjskem bloku. Muratagić, Bešlić, Đorđević, Novak, Berishaj, Mlinar, Bajrami, Mitrović…

Tu ni na vhodu objavljenih nobenih imen ali priimkov. Samo Stanovanje 1, Stanovanje 2, Stanovanje 3 in tako naprej. Zakaj prebivalci tega bloka skrivajo svoja imena, ne vem. Če prideš na obisk, pa moraš očitno vedeti natančno, v katerem stanovanju nekdo živi. Tudi če bi prišla kdaj slučajno sem policija ob peti uri zjutraj izvajati hišne preiskave, si samo s priimkom ne more dosti pomagati. Mora vedeti natančno za katero stanovanje gre, ali pa da pozvoni kar pri vseh. Zlobni jeziki bi rekli, faliti kaj dosti ne morejo, če pretresejo kar vse. Pri nas velja namreč stereotip, da si kaj takega s poštenim delom itak ne moreš privoščiti.

Kot sem že velikokrat napisal je zame Slovenija postala nekakšen mali Balkan oziroma Jugoslavija v malem. In to zame ni nekaj pozitivnega. Na to kot narod nikakor ne moremo biti ponosni, saj s tem hitro izgubljamo lastno identiteto in postajamo tujci na svoji zemlji. Država pa tako postane en navaden azilni dom.

Balkan je v svetovnem merilu sinonim za vukojebino, kot se temu ljubkovalno reče.

Po padcu komunizma si je večina ostalih bivših komunističnih držav lepo opomogla, Balkan pa se je zapletel v vojno in še danes so na Balkanu ene izmed najmanj razvitih držav v Evropi. Sam sem se večkrat spraševal, kaj je temu razlog? Da bi bilo to pomanjkanje pameti na Balkanu, močno dvomim, saj so bili nekateri največji umi te civilizacije prav iz Balkana. Nikola Tesla recimo. Po mojem mnenju je razlog temu dejstvo, da v teh krajih vlada korupcija do najvišjih vrhov oblasti, odsotnost kakršnekoli resne pravne države, nekaj povsem običajnega so izterjave, podkupnine, izsiljevanja. V teh državah lepo uspevajo razni mali in veliki kriminalci. Če tu, pri nas, na Balkanu, župan skoraj sam osebno izvaja izterjave, se nam zdi to smešno v smislu kakšen car (tsar), kakšen lik, kakšna legenda in se iz tega norčujemo ob jutranji kavi! V razvitih državah jim kaj takega ni smešno in takega župana stresejo iz spodnjic. Samo tu čisto nič ne moreš spremeniti, ker je že sam sistem tak. Če napišeš kazensko ovadbo in priložiš zraven še vse dokaze, jo zabrišejo direktno v smeti, ali v najboljšem primeru takoj arhivirajo, tebi pa lahko z enim klicem na pravo telefonsko številko uničijo življenje. Zakaj? Ja zato, ker je mafija že država sama in vse njene inštitucije. Uradno sicer temu nihče tako ne reče, samo ob jutranji kavi se pa vsi iz tega norčujemo. Ko je enkrat okuženo in skorumpirano pravosodje, je problem praktično nerešljiv!

Samo komu zvon zvoni? Se morda s tem ne norčujemo tudi iz nas samih, saj v takšni državi živimo!?

Ampak iz Balkana si vsak pameten želi samo zbežati nekam stran. Stran od opankarjev. Stran od papučarjev. Stran od trenirkarjev. Stran od negativne selekcije. Stran od mafije. Samo stran od tu.

Ko včasih objavim na spletni strani Financ v komentarjih kakšno povezavo na moj zapis na tem blogu vidim, iz kje vse prihajajo obiskovalci. In to so praktično države iz celega sveta. Torej mnogi Slovenci so od tu očitno že uspešno zbežali in prepustili svoje mesto nekomu drugemu iz Balkana, ki tu išče svojo odskočno desko v kakšno normalno državo kje na zahodu. Tisti, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, pa tu odkrijejo raj, saj jih nihče ne preganja. Oziroma ne preganja tako, kot bi jih kje na razvitem zahodu.

Precejšnje razočaranje je zame tudi EU. Človek bi pomislil, da bo EU poskrbela, da se v njenih članicah zgodijo demokratični procesi, če so jih že sprejeli medse. Vendar ne. V članici EU je povsem možno, da ima ena politična opcija v rokah propagandni aparat, ki se mu reče državna RTV in so ga prisiljeni financirati vsi davkoplačevalci. V članici EU je povsem možno, da ena politična opcija ustanovi elitno enoto policije z namenom pregona opozicije. Na nek način EU potem temu početju podeli legitimnost in tudi prebivalci sami menijo, da če bi bilo kaj narobe pri nas, bi nam to povedala EU. Da je zadeva še bolj absurdna, takšne navidezne demokracije, kot je tudi naša, pridigajo EU, kaj je to vladavina prava!?

Današnja Rusija je scam, ki ga lahko opazi vsak, ki pogleda par dokumentarnih oddaj na Youtube. Slovenija je mnogo bolj prefinjen scam. O Sloveniji ni nobenih takih dokumentarnih oddaj. Da odkriješ scam v Sloveniji, moraš pogledati v drobovje delovanja te države in pri tem povsem odklopiti medije, ker sicer te lahko spretno zavedejo.

Ampak moj današnji osnovni namen ni bil Močerad. To zgradbo sem slučajno srečal na poti.

V Ljubljano sem šel prevzeti nova očala, ker slabo vidim in s seboj sem pripeljal kolo, da se grem še malo voziti po Ljubljani s kolesom. To mi je zadnje čase postalo zabavno, saj je s kolesom Ljubljana praktično malo večja vas.

Ko sem prevzel nova očala, sem kupil mimogrede še nova sončna očala znamke Randolph. Stara očala znamke Police sem razbil na Piranskem obzidju, ko sem se zaletel v nek zid oziroma obok. Firmo Randolph nisem izbral zato, ker bi jo poznal, ampak zato, ker mi je bilo ime všeč in me je spomnilo na Grace Randolph, mojo najljubšo Youtuberko in filmsko recenzentko. Ne vem če še kdo drug tako kupuje ne najbolj poceni sončna očala?

Potem sem šel na Ljubljanski nebotičnik. Tam sem zadnje čase velikokrat, ker imajo dobro gibanico in ker imam od tam boljši pregled nad Ljubljano iz višine. Tokrat sem šel na nebotičnik tudi zato, da naredim plan, kam bi lahko danes še šel s kolesom.

V daljavi sem opazil cerkev sv. Jožefa, ki je bila po vojni nacionalizirana in je v njej deloval filmski studio Viba film. Torej nekakšen naš socialistični Hollywood, kjer so posneli številne znane filme. Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Dolina miru, Kekec, Vesna in seveda legendarnega Kekca. Tam blizu je porodnišnica, v kateri sem se rodil neko nedeljo, jeseni leta 1969. Na tem mestu se je začela zgodba, ki še traja in nekaterim gre to blazno na živce. Sam se počutim kot nekakšen slovenski Simon Wiesenthal, le da je on lovil naciste, jaz pa postkomunistične zločince, ki nekateri še vedno niso tam, kjer bi morali biti.

Ker še vedno nismo uspešno razrešili misterije, kdo je dejansko umoril Ivana Krambergerja leta 1992, postanem včasih kar besen. Besno besen. Ne samo malo besen. Ampak bomo rešili tudi to. Potrpljenje je božja mast, pravijo menda v teh krajih. Rešili smo težje misterije in ni vrag, da bomo rešili tudi to. Če obstaja zločin, mora obstajati tudi kazen! In slej ko prej bodo ljudje videli, česa vse je bil komunizem sposoben. Pri nas ni bilo čisto nič drugače, kot v ostalih komunističnih državah. Samo Ivana Krambergerja so pa ubili leta 1992, ko so nam prodajali že demokracijo! V komunizmu je lahko tak umor način dela, za demokracijo pa je to nesprejemljivo in začno utripati rdeče luči, začnejo tuliti alarmi. Potem se pa rdeča luč prižge in gori neprestano. Dokler ni več razloga za preplah.

Torej najprej sem se šel poklonit mojemu rojstvu na Ulico stare pravde, kjer je bila v tistih časih porodnišnica. Narcisoidno? Jaz mislim da ne. To bi morali početi tudi ostali. Vsak poklonit k svoji porodnišnici seveda. Ne vsi k moji.

Potem sem se malo vozil s kolesom po Ljubljani.

Nekje v okolici Plečnikovih zapornic sem prišel na idejo, da grem pogledati, kako izgleda sprehajalna pot ob Savi v Črnučah. Takrat še nisem vedel, da je to dejansko del pešpoti, ki se začne v Kajak kanu centru v Tacnu in je dolga skupaj 14 km.

Jaz sem kolesaril po Dunajski cesti in potem zavil do hipodroma Stožice. Tu sem šel najprej desno po tej poti in sem prišel do točke, ko sem zagledal neke nagce ob Savi, kjer sem se potem obrnil. Sem pa opazil to tudi že pri nas na obali, da se nagi ponavadi ne kopajo in nastavljajo soncu tisti z najbolj izklesanimi postavami, ampak prej nasprotno. Človek bi mislil, da se bodo ravno ti najraje kazali v adamovem kostumu, da pokažejo sadove trdega dela v telovadnicah in fitness centrih. Skratka, ta pot se konča na eni strani ko prideš pod podvozom Štajerske avtoceste do nekega divjega kopališča ob Savi. In zagledaš nagce.

Sem šel pa potem še v drugo smer mimo kopališkega resorta na Ježici, ki je bil tokrat skoraj povsem prazen, čeprav je poletje na vrhuncu, naprej pod podvozom Dunajske ceste in nazaj čez Kleče na Dunajsko cesto. Kot rečeno takrat nisem vedel da se celotna trasa te poti dejansko začne v Tacnu, ker sicer bi šel do tja.

Je pa ta pot, vsaj zame, boljši PST od pravega PST, saj si ves čas v naravi, ob vodi in ne kolesariš skozi stanovanjska naselja.

Sem pa na tej poti pod mostovi mimogrede opazil tudi to, da niso bili včasih samo socialistični stanovanjski bloki tipski, ampak so bili tipski očitno celo socialistični cestni mostovi.

Morda se bo kdo ob vsem tem vprašal, kakšna pa je tu moja agenda.

Jaz nimam nikakršne moči in seveda tudi ne pooblastil, da bi spravil v red slovensko policijo, pravosodje, državno administracijo in obveščevalno službo. Prav tako jaz ne morem ukiniti državne RTV Slovenija. Edino kar jaz lahko počnem je, da pri nekaterih poskušam vzbuditi občutek krivde in slabe vesti.

Tudi če bi kandidiral na volitvah in tako poskušal kaj spremeniti, bi prostitutke na državni RTV Slovenija poskrbele, da me nihče ne bi maral. In te tetice moč manipulacije imajo. Tega se dobro zavedam in tega se dobro zavedajo tudi one.

Je že res, da je izdaja lastnega naroda sramota, ki jo bo pravilno ovrednotila zgodovina. Vendar to je kaj slaba tolažba za vse tiste, ki sedaj živimo tu in moramo vse to prenašati in gledati.

Skrbi me tudi za otroke v vrtcih, ki jih gledam, kako se brezskrbno igrajo. Že čez par let bodo spoznali, da so se rodili v državi, kjer vsi pridejo do služb samo po vezah in je korupcija vseprisotna. Če nimaš vez, nimaš skoraj nikakršnih možnosti, ne glede na tvoje sposobnosti. Najboljše avtomobile in vile imajo tu kriminalci. Take in drugačne vrste. Saj je vseeno. Kriminalec je kriminalec, pa četudi je župan ali minister. Marsikdo od teh, ki so sedaj v vrtcih, bo v nekem trenutku pomislil, da mora od tu oditi, saj tu ni prave perspektive. In EU to seveda z odprtimi mejami omogoča.

Kdo bo pa ostal tu?

Grobovi Slovencev in pol Balkana.

Današnja Slovenija je samo še eden stranski produkt zablode vseh zablod – komunizma in njegove sistematične negativne selekcije!

PST

05 07 2020

Včeraj sem šel drugič s kolesom po PST in tokrat sem to pot prekolesaril v celoti, torej vseh 32,5 km. Že s kolesom se mi zdi kar dolga, za peš pa bi potreboval po moje kakšnih 8 ur, ampak to mi pa ne pride niti na misel, ker je pri nas veliko mnogo lepših pohodniških poti, kot pa je sprehajanje med Ljubljanskimi bloki, nakupovalnimi centri in industrijskimi obrati za predelavo mleka in proizvodnjo zdravil.

Nekakšen vrhunec poti po PST se mi zdi pokopališče na Žalah, kjer sem se zadržal še najdlje ter naredil nekaj posnetkov, brez da bi pri tem zavzdihnil – o moj bog, koliko mrtvih. To sem že enkrat prej, na nekem drugem pokopališču.

Zanimiv je nek Ruski spomenik z žerjavi, ki naj bi menda simboliziral Ruski vpliv pri nas. Kot trdijo zlobni jeziki naj bi šla k predsedniku Putinu po nasvete tako Janković, župan Ljubljane, kot tudi bivši predsednik Kučan. Kakšne nasvete jim je dal predsednik Vladimir Vladimirovič Putin sicer ne vem, imamo pa zato menda Sovo, da prepreči tuje vmešavanje v našo notranjo politiko. Samo upamo lahko, da nista dobila pri predsedniku Putinu navodila, kako tudi pri nas inštalirati sistem, kot ga imajo v Rusiji. Rusi so eksperti svetovnega formata kar se tiče stiskanja lastnega naroda in to z bogato zgodovinsko tradicijo. Nihče ne hodi v Moskvo samo po odlikovanja in noben Ruski spomenik na tujem ozemlju ni samo spomenik, ampak gre za zapičeno zastavico, ki simbolizira Ruski vpliv! Taki sistemi znajo najti šibke točke in preko njih seveda poskušajo vplivati na dogajanje po svetu in širiti svoje interese. In Rusija po mojem mnenju nikakor ni država, pod katere vpliv bi želeli pasti!

Je preveč podobna naši.

Mogoče sta dobila nasvete, kako se uspešno zatre opozicija, kar so seveda pri nas poskušali že na vse možne načine, tudi s klasično zlorabo pravosodja, kot iz učbenikov klasičnih totalitarnih sistemov!

Ampak kot rečeno, za to imajo moderne države vrhunsko usposobljene in opremljene obveščevalne službe. Mi po mojem mnenju nismo še moderna država, nekako na tem nivoju pa je trenutno tudi naša obveščevalna služba.

Če se obveščevalna služba preveč ukvarja z notranjo politiko in zdrahami ter pozabi na svoje osnovno poslanstvo, potem je delo tujih manipulatorjev pač toliko lažje. To se je pri nas lepo pokazalo v primeru Hrvaškega prisluškovanja v postopku arbitraže pred arbitražnim sodiščem, ko nekdo svoje naloge ni opravil.

Nismo pa seveda edina Evropska država, kjer so Rusi uspeli navrtati luknje v požarno pregrado. To jim je uspelo tudi še kje drugje. Je pa ob tem zanimivo tudi to, da Evropska unija hitro označi državo za fašistično, če odločno brani svoje interese. Tudi Evropska unija je precej naivna v tem pogledu. Zaenkrat pač še ne živimo v idealiziranem svetu iz Prešernove Zdravljice, kjer bi veljalo – ne vrag, le sosed bo mejak. Ampak kot sem že večkrat napisal na tem blogu je razdeljen narod še toliko lažja tarča. V angleščini bi temu rekli walk in the park.

Drug tak vrhunec poti se mi zdi okolica Koseškega bajerja in krajinski park na poti proti Viču. Je pa vsaj meni smešno, kako se v Ljubljani imenuje krajinski park praktično vsak malo bolj zaraščen gozd. V Ljubljani so očitno standarde za krajinski park spustili zelo nizko, ker s takimi merili je lahko cela država en sam velik krajinski park.

Vse foto: Dr. Onyx

Poglej še:
Navaden zmeden dan
Ruska gravitacija
Poročilo o Ruskem vplivu
Vladimir Putin’s Long Shadow
Slovenci ne marajo ZDA, prednost dajejo Rusiji (članek v Delu)

Utrinki Ljubljane

02 07 2020

Začenja se še en nov dan pod diktaturo in tiranijo nove oblasti. Številne je strah za prihodnost. Delajo se različni seznami oporečnikov. Nihče ne ve, kaj bo. Udeležbe na protestih so postale nevarne, saj je očitno med protestniki pomešanih precej takih, ki skrbijo za prepoznavo obrazov. Sistematično se pregledujejo Facebook profili. Ljudje smo postali paranoični, saj nikdar ne veš, kdo je kdo in kakšna je njegova agenda. K zelo napetemu ozračju je svoje prispevala še epidemija novega koronavirusa. Če ti uspe in se ne znajdeš na seznamu oporečnikov ali ne padeš v nemilost oblasti, te lahko pokosi virus.

Nevarnost preži na vsakem koraku.

Nekaj prepotrebnega optimizma mi vzbudi oglas, kjer nekdo za 30€ riše kužke. V teme oglasu zagledam upanje. Dokler si ljudje želijo ročno narisanega svojega kužka, ne more biti vse tako črno…razmišljam sam pri sebi.

Ko se takole spehajam po jutranji Ljubljani, poskušam najti kakšen motiv, na katerem ne bo samo grafit Ustavimo ablast, ki zna samo krast, napisano s pisavo, ki izdaja, da je avtor ponavljal verjetno že malo šolo, ko so se učili lepo, pravilno pisati. Koliko razredov osnovne šole je uspešno dokončal, si ne upam ugibati. Prav veliko ne.

Na Ribjem trgu naredim sliko vodnjaka Dekleta z vrčem. Vonja po ribah ne začutim. Morda je še prezgodaj in se tržnica odpre kasneje. Na tem trgu stoji tudi najstarejša hiša v Ljubljani iz leta 1528, v kateri je nekaj časa bival Primož Trubar. Če bi živel danes, bi verjetno hodil k vodnjaku jokat, ko bi videl, kaj počnemo z jezikom. Balkanizacija kamor pogledaš. Nekateri tudi v tem vidijo prednost, saj je jezik bolj sočen in je nabor kletvic bistveno širši. Nekatere od teh kletvic so naravnost ostudne, sploh tiste, ki omenjajo v isti povedi Sonce in intimne odnose.

Zraven Parka Zvezda stoji nek monolit, na katerem ne piše nič. Monolit brez besed, ga na hitro poimenujem. Ob tem monolitu se spomnim na film 2001: Vesoljska Odiseja. Zraven monolita je položen venec.

Foto: Dr. Onyx

Jutri je petek. Časa za nove proteste in novo prepoznavo obrazov. Seznam oporečnikov bo zanesljivo dopolnjen z novimi imeni. Narod, ki ni sposoben razčistiti s preteklostjo in se zazreti z optimizmom v prihodnost, čaka trpljenje. Sadomazohizem je verjetno pravi izraz za ta vzorec obnašanja.

Monolit brez besed pa nič. Kdor molči, desetim odgovori. Prostora za nove vence pa še precej.

Monolit brez besed.

Utrinki iz New Yorka

05 06 2020
Foto: Dr. Onyx

Posnetki narejeni julija 2004 ob mojem obisku New Yorka. Narejeni so bili s fotoaparatom Panasonic DMC-FZ50, ki sem ga kasneje zabrisal v smeti, ker se mi je zdelo, da dela zanič fotografije. Samo potem sem z drugim fotoaparatom ugotovil, da je problem v meni, ne aparatu, ker se mi ne ljubi brati navodil in študirati osnov fotografije.

Seveda je na mestu vprašanje, zakaj nisem tega fotoaparata prodal na Bolhi ali eBay? Razlog pa povsem banalen. Zdelo se mi je škoda, da bi kdo drug delal zanič fotografije zaradi mene. Pač, altruist po naravi.

Poglej še:
Leaving New York (R.E.M. – 2004)

Sečoveljske soline – Salt Shrine

31 05 2020

Jaz vsakih par let obiščem Sečoveljske soline v upanju, da slovenske politike sreča kdaj pamet. Direktno soljenje pameti pri njih nima prav nikakršnega učinka in sem obupal.

Sem pa hotel tudi že kupiti nekaj zavojčkov po pet kilogramov tam pridelane soli in jo poslati na sedeže vseh parlamentarnih strank kot simbolično dejanje, samo sem se potem premislil, ker bi se to takoj znašlo na naslovnicah medijev, da policija na sedežih strank preiskuje beli prah, ki ni videti kot kokain.

Foto: Onyx

Sem pa razmišljal, da bi lahko v Sečoveljskih solinah postavili nek lično narejen lesen solni oltar (Salt Shrine), kjer bi lahko obiskovalci stresli ščepec soli za naše politike. Oziroma ni nujno da bi bilo to namenjeno samo za politike, saj se mi zdi, da pameti na splošno primanjkuje. Je pa seveda sol dragocena, tako da bi bilo to lahko opcijsko vključeno samo z doplačilom.

Ko se vrnejo spet tuji turisti pa bi bila zadeva lahko zanimiva tudi za jih kot neka lokalna posebnost.

Is this famous Sikovlje Salt Shrine? Yes, very famous since 2020.

Cerkniške žabe

22 05 2020

Včeraj je bila sicer osnovna ideja s supom po Cerkniškem jezeru, ampak sem že vnaprej vedel, da vode ne bo prav veliko, saj letošnjo pomlad ni veliko deževalo, zima pa je bila tudi bolj sušna, tako da jezero ni moglo ustvariti zaloge vode v zimskem času.

Dejansko se je izkazalo, da od Cerkniškega jezera ni ostalo prav veliko, tako da sem moral na hitro poiskati nek drug način zabave.

cerknisko_jezero

In ker sem imel s seboj tudi fotoaparat sem se lotil žab. Samo ne v kakšni okoliški gurmanski gostilni, ampak kar na terenu, ob Cerkniškem jezeru.

Žabe so se izkazale kot dobri modeli za fotografijo. Najprej se ti sicer umaknejo in odskočijo stran, potem pa na varni razdalji čakajo pri miru, kot bi pri šahu čakale na naslednjo potezo nasprotnika, tako da se pustijo fotografirati tudi za tiste, ki se radi igrajo z ročnimi nastavitvami fotoaparata in potrebujejo več časa. Meni se s tem ne ljubi ukvarjat, tako da posnamem večinoma samo to, kar zmore aparat v avtomatičnem načinu (point & shoot).

Glavni problem pri fotografiranju žab se izkaže kako sploh ujeti v objektiv predmet fotografije, saj moraš najprej na malem zaslonu fotoaparata ugotoviti, kje na sliki je žaba, ker imajo zelo učinkovite maskirne barve in vzorce. Dobil sem občutek, da jih to celo zabava in se zato pustijo slikat. Luksuzna varianta bi bila, da povežeš HDMI izhod iz fotoaparata na neko večjo tablico in tam potem lahko precej bolj natančno spremljaš kaj vidi fotoaparat, če ta to seveda omogoča. Ali pa povezava tablice in fotoaparata prek wi-fi. Obstajajo pa tudi aplikacije proizvajalce fotoaparatov za Android in iOS operacijske sisteme s katerimi se da (omejeno) upravljati fotoaparat iz pametnega telefona ali tablice.

cerkniske_zabe_1

cerkniske_zabe_2

cerkniske_zabe_4

cerkniske_zabe_5

cerkniske_zabe_6

cerkniske_zabe_7

cerkniske_zabe_9

cerkniske_zabe_11

Naslednjič se morda lotim hroščev ali celo polžev.

cerkniske_hrosci_1

cerkniske_hrosci_2
foto: Onyx – osebni arhiv

Če bi Sir David Attenborough snemal dokumentarec o Cerkniškem jezeru pa bi verjetno začel nekako takole…The life on Lake Cerknica is always harsh. With the summer months, the water recedes and the lake turns into flowering meadows. Fish and other aquatic life are fighting for the last patches of water. When autumn finally comes and brings much-needed rain, it will be their playground again. For frogs, being an amphibian on an ever changing lake looks like a big advantage…

cerknisko_jezero_1

Poglej še:
Slovenske žabe
Pomagajmo žabicam!

S supom po Ljubljanici

10 05 2020

Včerajšnji dan sicer za sup ni bil najboljši zaradi vetra, tako da sem se kar namučil v štirih urah od Podpeči do Ljubljane in nazaj (skupaj 16 km razdalje). Sploh za nazaj je na nekaterih odsekih pihalo tako močno, da sem moral na kolena, sicer ne bi prišel nikamor. Stoječe veslanje v pravem pomenu besede. Kot bi bil na kakšnem trenažerju v fitnesu.

Ko piha veter je sicer pametneje najprej veslati proti vetru in potem nazaj ob pomoči vetra, sicer gre v eno smer prelahko in prideš hitro daleč, nazaj pa prekolneš vse prvake opozicije.

sup_ljubljanica_2

sup_ljubljanica_1

Mama raca z mladiči je samo mirno opazovala, kaj se pelje mimo. Običajno se sicer race z mladiči, ki še ne znajo leteti, hitro skrijejo v kakšno goščavo in to je njihov sestavni del treninga za preživetje. Ne vem pa kako je to pojasnila mladičem. Verjetno jim je razložila, da je šlo mimo nekaj, kar je lahko nevarno racam, ne zna pa leteti, kot tudi ni plovno na vodi brez pripomočkov ali mahanja z rokami in nogami. No ja, pa tudi pri lovu na race smo brez pripomočkov totalno nesposobni.

sup_ljubljanica_3

sup_ljubljanica_5
foto: Onyx – osebni arhiv

Na zadnji sliki je pogled iz reke proti Sveti Ani nad Podpečjo od koder je vsaj zame eden najlepših razgledov po Ljubljanskem barju.

Za tiste, ki bi šli radi s supom po Ljubljanici je verjetno prvo vprašanje, kje se da priti v vodo čim bolj enostavno in da lahko kje blizu parkiraš avto. Torej nekakšen P+S (Park + Sup).

Po mojih dosedanjih izkušnjah so najboljše možnosti sledeče:

V Ljubljani pri Gostilni Livada. Avto se parkira na makadamskem parkirišču zraven Kajak kanu kluba Ljubljana, kjer se gre potem v vodo. Od tu je možnost veslanja ali proti Podpeči, ali pa proti centru mesta. Narava in Ljubljansko barje sta levo.

Pri mostu v Podpeči. Tole je trenutno moja najljubša izhodiščna točka za Ljubljanico. Takoj ob mostu je sicer prostora samo za dva do tri avtomobile, tako da je lahko kdaj med vikendom najbližje mesto za parkiranje že zasedeno in je potrebno avto pustiti na parkirišču pred Mercatorjem. Od tu je možno veslati proti Ljubljani ali Vrhniki.

Pod avtocesto na Vrhniki. Tega sam sicer še nisem preizkusil, je pa videti v redu dostopna točka za v vodo in tudi avto se da pustiti v bližini. Od tu se da veslati potem proti Podpeči ali celo do Ljubljane, samo do Ljubljane se mi zdi maratonska razdalja, sploh če je potrebno veslati še nazaj na Vrhniko.

Foto dneva

06 05 2020

Tole je v Ljubljani ena najbolj energijskih točk, od koder manipulirajo z Ljubljančani. Večina verjame čisto vse, kar jim od tu distribuirajo po domovih.

radio_mast
vir: Onyx – osebni arhiv

Ali ima ta energijska toča tudi kakšne zdravilne vplive, si ne bi upal trdit, brez bolj podrobne študije. Jaz moram reči, da nisem začutil ničesar, razen da me je od piva tiščalo lulat.

Smrdi pa na tem mestu tudi po gnilem. Verjetno gre za kakšen kanal od RTV Slovenija. Ti kanali namreč že zelo dolgo niso bili očiščeni, tako da zelo zaudarjajo.

KAKO UPRAVLJATI TELEVIZIJO NA DALJAVO,
ČE ONA UPRAVLJA S TEBOJ…
…OD BLIZU!?

Jaz že zelo dolgo ne gledam več televizije in moram reči, da je bila to ena najboljših odločitev. Televizija je po mojem mnenju čista izguba dragocenega časa. Moram pa še vedno plačevati obvezni RTV prispevek in tako še naprej financiram to manipulacijo družbenopolitičnih delavcev iz nekih drugih časov. Tu se spomnim šale, kjer je na sliki RTV na Kolodvorski leta 1978 in danes ter moraš najti pet razlik. Izkaže se, da ni nobene. Zame bo v Sloveniji komunizem propadel šele takrat, ko pade RTV Slovenija, do takrat je pa to ena naših največjih nacionalnih sramot! Državna RTV bi morala politiko kritično opazovati od daleč, ne pa da jo celo sama ustvarja oziroma je njen aktivni del, tako kot nekoč, v nekih drugih časih, ko smo morali nositi pionirčkove kapice in rutice.

Je pa ob tem tudi zanimivo, da se je verjetno število zaposlenih in pogodbenih sodelavcev na RTV Slovenija celo še povečalo, glede na čase komunizma, ko smo lahko na televizorjih in radijskih sprejemnikih spremljali samo njihov program. Danes pa obstaja cel kup zasebnih televizijskih in radijskih postaj in bi človek pričakoval, da bo RTV Slovenija precej manjša, kot je bila nekoč.

Posebna zgodba so pa časopisi. Zadnji dnevni časopis sem kupil pred 20 leti v lokalnem Mercatorju in sicer Delo. Takrat nisem vedel, da bo to moj zadnji, sicer bi ga spravil za spomin. Žal so tudi časopisi pri nas še vedno večinoma nekakšni promotorji ene politične ideologije, zraven pa dodajo še malo športa, kulture, aktualno vremensko napoved ter osmrtnice in male oglase. Ne verjamem pa da je to kakšen pravi biznis, ki bi prinašal visoke profite. Verjetno gre bolj za (politične) usluge med starimi p’rjatli. Glavna atrakcija lastništva časopisa pa možnost ustvarjanja javnega mnenja, ki pa je z nekaj tisoč bralci omejena. Poleg tega je pa tudi vprašanje, kakšen smisel sploh ima prepričevati prepričane, saj poleg teh ti mediji dosežejo zgolj še nekaj upokojencev, ki verjamejo čisto vse, kar preberejo.

Onyx pokoj išče

18 11 2018

Ko so v deželi volitve jaz ritualno odidem na bližnji hrib, ki se mu reče Pokojišče (pokoj išče). Da zbežim pred vsemi temi volilnimi plakati, nasmejanimi obrazi kandidatov za župane in svetnike ter bolj ali manj pametnimi volilnimi slogani.

Sicer se tudi na Pokojišču najde volilne plakate in ostali propagandni material, je pa tega bistveno manj kot v dolini.

Spodnje fotografije so nastale včeraj, dan pred lokalnimi volitvami, ker v nedeljo se mi ne ljubi vzpenjat po hribih.

pokoj_1.jpg

pokoj_2

pokoj_3

pokoj_4

pokoj_5

pokoj_6

pokoj_7

pokoj_8

pokoj_9

pokoj_12

pokoj_10

pokoj_11

Sem pa tokrat odkril zanimivo lokacijo, ki jo sicer vsak dan gledam iz svojega kuhinjskega okna, vendar pa nikdar nisem vedel kako se pride tja. Namreč te lokacije ne najdeš, če ne vprašaš kakšnega domačina, ker do tja vodi stezica prek pašnikov. Gre za planoto, imenovano Zavrh, iz katere se spuščajo jadralni padalci in z nje se vidi celotna Borovniška kotlina ter Ljubljansko barje vse do Ljubljane. Je pa na tej planoti mrzli severni veter dobil pospešek, tako da me je prepihalo do kosti.

pokoj_15

Na lokalne volitve sem tokrat šel, čeprav se načeloma volitev ne udeležujem, ker izberejo ponavadi tiste, ki jim jaz ne bi dal niti ovce za čuvat. Tokrat pa sem za župana volil sokrajana, ki mi sicer servisira gorilec na peči za centralno kurjavo. Volil sem ga pa zato, ker upam, da bo postal župan in mi bo potem župan servisiral gorilec. Če se bo seveda še ukvarjal s tem.

Slika dneva

07 11 2018

Prvi je padel, koliko jih še stoji?

prvi_padel

Prizori iz Pekla

17 10 2018

Glede na to, da sem šel zadnjič spet po dolgem času do Pekla in nazaj pa še nekaj posnetkov, ki so ob tem nastali.

pekel_1_1

pekel_1_2

pekel_1_3

pekel_1_4

pekel_1_5

pekel_1_6

pekel_1_7

pekel_1_8

pekel_1_9

pekel_1_10

pekel_1_11

pekel_1_12

pekel_1_13

pekel_1_14

pekel_1_15

pekel_1_16

pekel_1_17

Vsekakor je Soteska Pekel zelo lepa za pogledat tudi jeseni, samo je pa potrebno pazit, ker lahko zelo drsi na mokrem listju, pot je pa na nekaterih odsekih zahtevna. Na Hribi.net sicer piše pod zahtevnost da gre za Zahtevno označeno pot, kar je po moje kar ustrezna klasifikacija.

Tole pač ni Iški vintgar.

Recesijski fotosešn

16 03 2010

Ne morem se odločiti, kdo izgleda boljši na spodnjih fotkah ob predstavitvi novega Renaultovega roadsterja Wind.

Premier Pahor deluje tako, kot da bi zagledal vesoljce v filmu Mars Attack, medtem ko gospodarski minister Lahovnik izgleda kot da zapeljuje babe na Portoroški promenadi s svojim prvim kabrioletom kupljenim na lizing. Upam pa, da bo takšna ekipa kdaj prišla tudi recimo na kakšno promocijsko predstavitev Gorenjevega novega hladilnika.

vir: Siol

vir: Siol

Impresija

04 03 2010

Refresh v Bohinju

22 08 2009

Če česa res ne prenesem, je huda vročina, ki je zajela centralno Afriko (pardon, osrednjo Slovenijo). Tako sem v petek vzel kar asfalt pod kolesa in se odpeljal do Bohinja, za katerega sem ocenil,  da bi znal biti prava osvežitev v teh pasjih dneh. V bistvu vsako leto, ko se temperature nekaj dni ne spustijo pod 30 stopinj in v Ljubljani srečujem samo še prešvicane ljudi, od katerih teče znoj, emigriram za kakšen dan tja med visoke hribe.

Kot osvežitev v takih dneh morje absolutno odpade, saj je na soncu vroče za umret, medtem ko je morska voda s svojimi skoraj 30 stopinjami podobno osvežilna, kot toplo pivo. Bazeni in toplice pa imajo tudi približno podobno temperaturo, le da tam fekalije ob visokih temperaturah še bolj pridejo do izraza.

Ker še ne morem prevažati kolesa z mojim avtomobilom, sem si kolo sposodil v eni izmed izposojevalnic. So pa takšna izposojena kolesa bolj srednja žalost, ker se jim vidi, da so dala v življenju že marsikaj skoz. Na mojem so na srečo delovale vsaj zavore. S prestavami sem imel pa večje težave, ker zadnje niso delovale in sem imel tako na voljo samo tri, pa še to je veriga ob poganjanju kolesa v kakšen manjši klanec kar preskakovala med zobniki.

Najprej sem šel po severnem delu Blejskega jezera, kjer si lahko sam izbereš plažo, ki je samo tvoja in se zraven ne drenja še množica ljudi, tako kot na morju. Voda v jezeru  je zares osvežilna in ravno prav topla, tako da tega enostavno z morjem sploh ne morem primerjati, ker je povsem izven konkurence. Ni pa primerna za kakšno potapljanje, ker se že nekaj metrov pod vodo tako ohladi, da potrebuješ potapljaško obleko.

Je pa res, da severna stran jezera ni ravno najbolj idealna za kolesarjenje (možno celo, da je prepovedano), ker gre za pešpot, kjer imaš polno nekega skalovja in velikih korenin, ki gledajo iz zemlje. V nekem delu pa še tista mala, ozka potka povsem izgine in moraš dati kolo na ramo, ter se prebiti čez gozd.

Je pa potem za nazaj po drugi strani jezera toliko lažje.

Moram pa opozoriti, da je “mestno redarstvo” v Bohinju na steroidih in za nazaj nisem srečal praktično niti enega avtomobila, ki bi parkiral izven označenega mesta in ne bi dobil pozdrava v obliki 40€  težke kazni, medtem ko so praktično skoraj vsa ostala parkirišča ob jezeru plačljiva, pa čeprav morda na prvi pogled ni videti tako. Je treba samo malo bolje pogledati, kje se skriva parkirna ura.

Za konec se moram opravičiti firmi, ki izposoja kolesa, ker sem jim pomotoma ukradel ključavnico za zaklenit kolo! Spravil sem jo namreč v torbo, zvečer pa, ko sem kolo vračal, sem na to čisto pozabil, tako da sem šele doma odkril, da sem eden navaden lopov. Prinesem pa ob prvi priliki nazaj. Obljubim. Seveda če ne bom spet pozabil. Doma imam namreč sedaj skupaj kar pet ključavnic za kolesa, ampak samo za eno se spomnim, da sem jo kupil. Od kje so še tri ostale pa ne vem.

New York iz zraka

02 08 2009

Med obiskom New Yorka in Washingtona pred leti sem posnel čez 1000 fotografij, ampak od vsega skupaj mi jih je ostalo zelo malo, ker sem pomotoma formatiral disk s fotografijami. Kasnejša akcija reševanja je sicer delno uspela, večina fotografij pa je šla žal v digitalna nebesa.

Mesto New York je prava urbana džungla skyscraperjev in da lahko zares doživiš vse te proporce, ogromne nebotičnike, ki kar tekmujejo, kdo se bo prvi dotaknil neba in vrgel večjo senco na soseda, se moraš povzpeti nekam visoko. Čim višje.

Za običajnega turista je verjetno najprivlačnejša možnost vzpon z dvigalom na višino 370 metrov Empire State Buildinga. Zgradba je kot nalašč za panoramski ogled mesta in ob lepem vremenu ponuja izjemen razgled, ki te mora navdahniti z občutkom, da si v tem betonskem velemestu samo mravljica.

Druga privlačna možnost za doživetje New Yorka iz zraka je panoramski let s helikopterjem, kjer je na izbiro več ponudnikov tovrstnih storitev. Sam sem letel z Liberty Helicopters, ki imajo svojo floto parkirano blizu Interpid pomorskega muzeja ob reki Hudson. Takrat sem dal po spominu za 20 minutno vožnjo okrog 100 USD, kakor pa danes gledam cenik, so se precej podražili. Očitno tudi v ZDA inflacija dobro dela.

 Foto: Dr. Onyx

Za tiste, ki se jim zdi pametneje zapraviti denar v New Yorku za razne oblekice in parfume, a bi kljub temu radi doživeli velemesto, kot bi leteli nad njim, je slab približek NY Skyride v drugem nadstropju Empire State Buildinga. Gre namreč za poseben IMAX kino, ki ima gibljive stole, podobno kot recimo XpanD 3D in ti v 20 minutah prikaže virtualni let nad mestom. Ni pa tudi ta reč poceni, saj kot sem gledal cenik, hočejo danes za to že skoraj 30 USD.