Archive for the ‘Foto’ Category

50 odtenkov zelene

10 05 2021

Foto Dr. Onyx

Ni sicer takšna uspešnica kot 50 odtenkov sive ali črne. Kljub vsemu pa lepo.

Podobe iz Pekla

02 05 2021

Še en navaden dan v Peklu.

Vse foto: Dr. Onyx

Je pa vsaj nekoliko ironično, da imajo v Peklu tako božanske postrvi. Očitno nateg, da privabljajo goste.

Poglej še:
Razbijanje mitov – Zadnje tri sekunde Pekla

Tempus fugit – Izrael 2004

04 04 2021
Andromeda
Getsemani
Vse foto: Dr. Onyx

Zgodovina zahodne civilizacije v nekaj slikah. Ne morem verjeti, kako so od leta 2004 napredovali digitalni fotoaparati. Za ljudi si tega ne bi upal trditi.

Tudi Slovenija je po 30 letih praktično povsem enaka, notranje razdeljena in skorumpirana mala državica na robu Balkanskega polotoka, v kateri je, tako kot še marsikje drugje po svetu, prevladujoča religija postal čisto navaden pohlep. Za to imam eno samo besedo v mojem besednem zakladu. Žalostno.

Je pa pohlep tako uspešna in danes zelo razširjena religija po svetu tudi zaradi tega, ker ljudje hitro dojamejo njeno bistvo. Ni nekih skritih sporočil, branja med vrsticami in razumevanje prispodob, kar najdeš v zahtevnejših verstvih tega Sveta.

So pa kot vidim povsem prenovili Ariel hotel in se sedaj imenuje Dan Boutique Jerusalem. Nekaj zvezdic več, cena prenočišča pa sedaj tudi temu primerna. Ni več tole za nas revne Balkance. Robne Balkance, da ne bo kdo užaljen.

Poglej še:
Jerusalema

Zapis je del Operacije Michael.

Ultra HD

08 11 2020

NA Alibabi sem kupil neko kitajsko napravo, ki ti omogoča navidezno resničnost v 4K – Ultra HD tehnologiji. Na glavo si povezneš posebno čelado, priklopljeno na dovolj zmogljiv računalnik in potem se lahko sprehajaš po navideznih svetovih praktično iz naslonjača ali postelje. The Matrix – Made in China. Idealno za čas, ko smo ujeti v občine zaradi karantene ob epidemiji novega koronavirusa.

Moram reči, da sem nad napravo zaenkrat navdušen, saj je grafika fantastična in to ob frekvenci osveževanja stabilnih 60 slik na sekundo. Nikjer nisem zasledil kakšne teslacije ali popačenih slikovnih pik. Omogoča pa tudi izdelavo posnetka zaslona v naravni resoluciji, torej polnih 4K. Zdi se mi, da se slika na tem sistemu predvaja v višji ločljivosti, kot pa se nam predvaja resničnost. Torej – Even better than the real thing!

Sploh sem bil navdušen nad tem, da naprava omogoča tudi simulacijo poljubnega vremena. Sonce, megla, sneženje, močan naliv ali nevihta. Vse to zna in je videti bolje, kot resničnost. Bolj prepričljivo. Sploh fenomenalni so prehodi, ko nebo brez oblačka zamenja v hipu hud naliv. Posebni učinki pa kakšna dva nivoja nad tistimi v filmu Avatar. Mogoče se bo temu približal od daleč Avatar 2. Ampak to bomo še videli.

Se je pa zapletlo, ko sem naložil na napravo simulacijo pohoda na Triglav iz doline Vrat. Že kmalu po začetku me je vrglo ven z napisom error image processing. Poskusim še enkrat. Isto. Error image processing. Nakar znorim in pišem kitajcem na podporo.

Odgovorijo mi: 您是否尝试过在我们宏伟的设备上升级固件?

Seveda sem upgrejdal firmware. Kaj mislite, da imate opravka s popolnim idiotom!? To sem naredil najprej, ko sem napravo priklopil na elektriko!

Nakar mi odgovorijo: 您的电源电压频率是否稳定?

Če imam stabilno frekvenco omrežne napetosti? Seveda imam! Saj ne živim v neki zakotni kitajski vasi, kjer bio elektriko proizvajajo iz kurjega gnoja! Mi imamo nuklearno elektrarno, ki da na izhodu ven čistih 50 Hz, brez višjih harmonikov. Teh 50 Hz bi lahko bila etalon, torej referenca, po kateri bi se lahko uravnavali inštrumenti za merjenje frekvence.

Nakar sem obupal, saj sem videl, da to ne vodi nikamor. Pri kitajcih moraš vedno vzeti v zakup da dela, kar dela, kar ne dela, pa ne bo nikdar delovalo. Ta del je pomemben. Kar ne dela, pa ne bo nikdar delovalo! To bi moralo pisati v vsakem drobnem tisku kitajskih naprav. Z velikimi črkami in odebeljeno.

Tole pa nekaj posnetkov zaslona, ki sem jih naredil med testiranji. Resolucija posnetkov je umetno znižana, da je velikost slik manjša.

Če se mi je zmešalo? Po moje ne! Zakaj bi se mi zmešalo? Sem zaprt v občino in hodim okrog s pomočjo kitajske Matrice iz Alibabe. Kaj je tu čudnega?

Spopad z medvedom

01 11 2020

Ko gledam filme včasih pridem na čudne in nenavadne ideje. Nazadnje ko sem gledal film Povratnik (The Revenant) sem prišel na idejo, da bi se spopadel z rjavim medvedom, tako kot se je Leonardo DiCaprio spopadel v filmu z grizlijem. In verjetno jih ni prav veliko, ki bi imeli spopad z medvedom prav visoko na seznamu želja, kaj je potrebno še narediti pred smrtjo (bucket list). Pri meni pa je to na visokem tretjem mestu.

Pri spopadu z medvedom seveda ne mislim uporabiti nikakršnega strelnega orožja ali samostrela. Samo fizično silo. Pri čemer se dobro zavedam, da je gola fizična moč na medvedovi strani. Jaz ga lahko premagam samo s pravo taktiko in srčnim pogumom. Tega medvedje menda nimajo. Ampak to se bo zares izkazalo šele v boju.

Sam sem se že enkrat srečal z medvedom iz oči v oči in kot kaže se ga da s pogledom hipnotizirati. Ko ga srečaš, ne smeš začeti bežati, kriliti z rokami, kričati ali početi karkoli takega, kar oddaja vonjave. Potem medved ve, da te je strah in nič od hipnoze. Moraš ga samo nepremično gledati v oči. To mislim početi kakšnih pet minut in hkrati se počasi pomikati proti njemu. Tako počasi, da on sploh ne bo zaznal, da se premikam. Ko pridem povsem blizu njega, ga bom silovito z desno nogo brcnil v medvedova jajca. Če ne zarjove pomeni, da je medvedka in v tem primeru je prava taktika samo ena. Hiter obrat na mestu in beži kolikor te noge nesejo. Nič oziranja nazaj, samo bežiš in pri tem se ne smeš spotakniti, sicer je konec.

Jaz se namreč držim pravila, da žensk ne premagujem s fizičnim nasiljem. Večino žensk lahko premagaš s humorjem in nekaj malega šarma. Pri tistih redkih, kjer to ne zadošča, moraš že zelo zgodaj v boju uporabiti še inteligenco. Če naletiš res na ekstremni primer, potem, uporabiš še…No, nebi sedaj o tem. Morda kdaj drugič, ker je nepremišljena uporaba lahko nevarna. Poleg tega ženske proti temu sploh nimajo učinkovite obrambe. Upam da moja osebna terapevtka Eva tega ne bo prebrala, ker sicer bom spet poslušal dolgo pridigo o tem, kako jaz menda ženske podcenjujem in nimam primernega odnosa do njih. Samo ko pa ji jaz dam za rešit kratek IQ test desetih inteligentno zastavljenih vprašanj pa ona tega že ne bo reševala. Eva, kaj nam je nerodno? Tudi tistim številčnim srečnežem z IQ pod 100 je lepo. Nenazadnje, za njih je bil ta svet v bistvu narejen in njim je namenjen. Resnično upam, da tega moja osebna terapevtka ne bo prebrala, ker sicer sem spet resnično v hudih težavah.

Me je malo zaneslo. Naj se vrnem nazaj k spopadu z medvedom po udarcu z desno nogo v medvedova jajca.

Če se izkaže, da je res medved, ga bom toliko časa brcal v medvedova jajca, da se onesvesti. Zaenkrat nimam druge pametne taktike oziroma tole je recimo temu nek osnutek taktike, na katerem lahko gradim spopad. Kot omenjeno, zavedam se, da mu z golo fizično silo ne morem do živega. Lahko bi mu sicer poskušal potisniti roko globoko v grlo, samo lahko mi jo še odgrizne, tako da tega ne mislim niti poskusiti. Preveč tvegano.

Sem pa razmišljal tudi o tem, da bi si kupil GoPro kamero in spopad z medvedom posnel. Ampak to misel sem hitro opustil, ker sem se spomnil, da bi lahko spopad tudi izgubil in potem bi kdo našel GoPro kamero, kjer je posneto, kako me ubije navadni rjavi medved. V slogu filma Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project). Blamaža, da jo ni večje. Tega snemal ne bom, je bila pravilna končna odločitev, sprejeta na hitro.

Nisem izgubljal dosti časa, tako da sem se že danes takoj odpravil na lov za rjavim medvedom, samo žal neuspešno. Sem šel pa tja, kjer so mi obljubljali, da ga bom zanesljivo srečal. V teh krajih je praktično že vsak domačin bežal pred medvedom na smreko, samo jaz ga nisem uspel srečati. Kakšna smola. O kakšna smola!

Je pa to taka divjina, da sem se počutil, kot bi bil v kakšnem izmed svetov trilogije Gospodar prstanov. Pa ne Mordor. Morda Rohan ali Gondor. Na nekaterih delih v gozdu je bila taka tema, da me je postalo strah, brez da sem srečal medveda. Ko sem se ustavil, je bila najprej tišina, potem sem zaslišal neko premikanje v daljavi in čakal, kaj se bo prikazalo izza grmovja. Potem pa spet tišina. Roke so bile potne. Srce je bilo hitreje. V mislih sem šel še enkrat čez osnutek taktike spopada z rjavim medvedom, korak po koraku. Čisto pri miru sem čakal, ali se morda divja zver vendarle prikaže izza grmovja. Ampak tokrat mi je boginja usode obrnila hrbet. Pa drugič. Mogoče do takrat osnutek taktike boja z rjavim medvedom še malo dodelam in izpopolnim. V vsakem primeru pa potrebujem še nek rezervni načrt, če se rjavi medved ne odzove na brce z mojo desno nogo v medvedova jajca tako, kot jaz to pričakujem.

Tole spodaj je živo drevo, ki deli nasvete glede spopada z medvedom. Meni je svetovalo to, kar sicer že vem. Če je medvedka, se na hitro obrni in teci, kolikor te noge nesejo. Samo teci in ne oziraj se nazaj.

Ampak sem se mu kljub temu za ta nasvet zahvalil, da ne bo užaljeno. Mogoče dobim naslednjič kakšen koristen nasvet, ki mi bo prav prišel v spopadu z rjavim medvedom. Samo prosim ne mi reči, da ga naj brcam v medvedova jajca, dokler se ne onesvesti! V tem primeru pa ne mislim več igrati zlagane hvaležnosti.

vse foto: Dr. Onyx

Sem pa tudi tokrat pozabil vzeti s seboj toaletni papir. Spopad z rjavim medvedom je že iz prazgodovine znan kot učinkovito odvajalo, ki odpira še tako zaprte. Ampak vprašanje, ali imaš sploh čas uporabiti toaletni papir? Po moje ne.

Je pa verjetno na mestu tudi vprašanje, ali morda nima smisla spopada z rjavim medvedom pustiti za konec na seznamu želja, glede na to, da jaz ocenjujem moje možnosti za zmago v tem spopadu na precej nižje od 5%?

No, vsaj statistika je na moji strani. Pri nas je namreč precej večja verjetnost, da te serijski morilec skuri v krušni peči, kot pa da te v gozdu ubije rjavi medved. Sploh če si ženska. Imam pa problem z interpretacijo te statistike, ker tokrat grem jaz v gozd napasti medveda. Vprašanje, če so tudi taki primeri zajeti v tej statistiki in morda še bolj pravo vprašanje, ali nisem morda celo prvi, ki gre v gozd napasti rjavega medveda?

Sem vam lepo rekel, da se mi bo zmešalo, če me boste zaprli v občino! Pa mi niso verjeli…

Mi niso verjeli!

Še malo jeseni

30 10 2020

Tokrat sem šel peš 20 km po gozdnih poteh do skrajnih meja moje občine. Ko sem prišel do table, ki označuje konec občine, me je neka nevidna sila zaustavila. Pa ni bilo nikakršne mehanske ovire! Ni bilo bodeče žice, električnega pastirja ali pleksi stekla. Preprosto nisem mogel več naprej. Očitno so kupili in montirali neko eksperimentalno tehnologijo Izraelske vojske, ki je presenetljivo učinkovita in deluje na mentalnem nivoju. Upam pa, da ne pušča kakšnih trajnih posledic na možganih. Sedaj smo dejansko ujeti v svoje občine in ni več izhoda. Kdor ima vse fuck friende v drugih občinah, bo postal malo živčen. Je pa to tudi dobra šola. Vsaj enega fuck frienda moraš imeti v lastni občini za primer razglasitve epidemije in karantene.

Mislim da se mi meša…

Se pa čedalje bolj navdušujem nad električnimi gorskimi kolesi. Prednost kolesarjenja po gorskih poteh vidim zlasti v tem, da si na svežem in čistem zraku, ni se ti potrebno bati avtomobilov, kdaj te bo kdo zadel, v gozdu je mir in tišina. In gozd lepo diši. S kolesom lahko tudi bistveno lažje ubežiš medvedu, zlasti navzdol po hribu. Se pa ne navdušujem preveč nad downhill kolesarstvom. Ko sem videl, kako je izgledal nek bivši pravosodni minister, ko je grdo padel pri nepremišljenem spustu s kolesom, me je minilo kakršnokoli veselje do divje vožnje navzdol po brezpotjih. Če se greš kaj takega, je pametno prej narediti par dobrih, kvalitetnih posnetkov obraza, da lahko obujaš spomine, kako si izgledal, preden so ti morali z žicami naravnati čeljust. Pri takem padcu ti tudi čelada kaj dosti ne pomaga.

Wrong turn
Bljak! Sigurno neužitno.
vse foto: Dr. Onyx

Se pa še vedno ne strinjam s tako neživljenjsko omejitvijo gibanja na občine tudi za rekreativne namene! Ne razumem koga točno bi lahko ogrožal, če kolesarim ali pa hodim po gozdu čez tri občine? Državi bi moralo biti v interesu, da se ljudje gibljejo in tudi na tak način skrbijo za svoje zdravje, saj se tako še najbolj razbremeni zdravstveni sistem.

Prejšnje dni mi je aplikacija na mobilnem telefonu #OstaniZdrav praktično vsak dan javila, da sem bil v stiku s 4 do 7 okuženimi! Danes razen enega jelena, pa še to ni bil bližnji stik, ker me je prej zavohal, nisem srečal nikogar. To bi se moralo nekje poznati tudi v aplikaciji #OstaniZdrav. V naslednjih dneh pričakujem nič novih stikov z okuženimi prek bluetootha.

Jaz sem sicer zaprt v občino, ki je po površini 6 krat manjša od mestne občine Ljubljana in ima 64 krat manj prebivalcev. V čim konkretno je povezava med širjenjem novega koronavirusa in administrativnimi mejami občin, mi pa ne bo nikdar jasno.

Me pa že vnaprej skrbi, kaj bo letos s smučanjem? V moji občini ni smučišč. Nimamo niti urejenih prog za smučarski tek ali drsališča. Kar se tiče zimskih športov lahko v moji občini delamo samo snežake. Če bo sneg, seveda.

Če prebivalci elitnih Ljubljanskih spalnih naselji za 4.000,00 € na m2 ne vedo, kaj je to na slikah – temu se reče gozd. V gozdu rastejo drevesa in v gozdu ni veliko ljudi. So pa v gozdu živali. Srne, jeleni, medvedi, lisice, divji prašiči. Te se ljudi zelo bojijo, ker nekateri zlobni ljudje tudi streljajo na njih! V gozdu je lepo, ker je mir in tišina. Povsem drugače kot v elitnih Ljubljanskih spalnih naselji za 4.000,00 € na m2. Je pa m2 gozda poceni. Dobiš ga že za 0,5 € za m2.

Jesen na blogu

25 10 2020

Ozadje za namizje Windows 11:

Vse foto: Dr. Onyx

Posnetki s krožne kolesarske poti od Borovnice čez Horjul, Polhov Gradec in nazaj. Skupaj 72 km.

Od Poreča do Motovuna

18 10 2020

Tole spodaj na slikah ni jezero Butoniga v osrednji Istri. To je Cerkniško jezero v osrednje slovenski regiji. Zakaj? Ker me niso spustili čez Hrvaško mejo, da prekolesarim še manjkajoči del kolesarske poti Porečanke (Parenzane) od Poreča do Motovuna.

Sprva je kazalo optimistično, saj so dejali, da je tranzit na Hrvaško možen, v petek pa so potem ploščo obrnili in čez mejo greš lahko samo še če imaš tam nepremičnino. Očitno imajo vsi člani aktualne vlade na Hrvaškem nepremičnino in so si pustili odprta vrata za prehajanje meje. Ostali pa, več sreče prihodnjič ali pa si kupite kakšen apartma ali vikend na Hrvaškem. Kot da ni dovolj že betona po Hrvaški obali in otokih!?

Čemu točno tak ukrep služi, si jaz z mojo logiko še ne znam razložiti! Pa sem se trudil razumeti.

Da sem jaz zdrav in zaprt v rdeči regiji, z velikim številom aktivnih okužb s Covid-19, se mi zdi nekaj podobnega, kot če bi ob jedrski nesreči v Černobilu ljudem prepovedali, da zapustijo Pripyat, razen če imajo v drugi oblasti (po naše regiji) nepremičnino!? Vem da ni čisto isto, je po podobno.

To, ali grem lahko jaz iz naše rdeče regije v Hrvaško oranžno regijo, bi morala odločati po mojem mnenju Hrvaška država, ne naša. Če to odloča naša, gre zame za čisto navadno zlobo ali pa nerazumevanje, kaj se sploh dogaja, kar je še slabše. Naša država lahko odloča ko se vrnem o tem, ali moram v karanteno oziroma ali mi sploh dovoli povratek. Možnost evakuacije od tu pa bi moral po mojem mnenju imeti! Poleg tega bi moralo biti naši državi v interesu, da sem jaz v tujini, v regiji, s precej manjšim številom okužb, kot je pri nas, saj bom s tem zmanjšal verjetnost za okužbo.

Sem pa v petek slišal zanimivo zgodbo, ki sigurno ni osamljena in lepo pojasni, zakaj se je z začetkom šolskega leta tako hitro zopet začela epidemija.

Pri osnovnošolskem otroku se pojavi sum na nov koronavirus, ker ima nekatere simptome okužbe in dobi termin za testiranje. Otrok gre kljub temu v šolo, kot da ni nič! Potem opravi testiranje in starši ga zvečer odpeljejo še na prostočasno aktivnost. Karate!? Karate brez mask! Nakar dobi izvid testiranja, da je pozitiven na novi koronavirus. Še en pozitivec več. Bravo! Ampak otrok ni tu nič kriv. Krivi so starši, ali medicinska stroka, če staršem ni dala ustreznih napotkov. Bi bilo pa v tem primeru zanimivo izvedeti, koliko okužb je bilo posledica samo tega enega neodgovornega obnašanja.

Tega se ne da rešiti niti z nošenjem mask med spanjem! Saj vam je to jasno, ali ne? Kot bi bral Butalce od Frana Milčinskega oziroma Butalci so pri nas nekakšen live motion picture.

vse foto: Dr. Onyx (motivi seveda niso moji)

Od Logatca, čez Laze in potem okrog Cerkniškega jezera ter nazaj je skupaj 64 km. Ampak to pot sem prevozil s kolesom že večkrat, tako da vse te kraje poznam. Kljub vsemu pa nekoliko bolje, kot če bi se vozil s kolesom po domačem dvorišču.

In kaj naj sedaj počnem zaprt v rdeči regiji do januarja 2021 ali še dlje? Se da vsaj na Hrvaški ambasadi zaprositi za korona azil?

Bom pa počakal še nagovor premiera. Upam da bo pojasnil, zakaj jaz ne smem na Hrvaško, nekdo, ki ima tam vikend, pa gre lahko. Ja, vem, on mora nujno tja odpret vodo, da ne bo zamrznila, pomiti okna in poruvat plevel. BUČKE!

Drugič imejte pogum in prepovejte odhod iz rdeče regije v tujino vsem. Politikom, pomembnežem, lastnikom nepremičnin, vsem.

Salamandra

16 07 2020

Ljubljanski Močerad je večstanovanjska, za naše razmere menda luksuzna stavba v Trnovem, ki vzbuja pri ljudeh mešene občutke in to v več pogledih.

Kar se same arhitekture tiče nekateri menijo, da gre za enega najlepših primerkov postkomunistične arhitekture na slovenskem, za druge je stavba tako ogabna, da jih sili na bruhanje. Kot bi nekdo pobiral ostanke razbitih kopalnic in iz tega naredil fasado, menijo tretji. Da je ograja na vhodu lepa, se strinjajo skoraj vsi.

Za nekatere prebivalce te zgradbe zlobni jeziki pravijo, da bi morali imeti vsaj začasno prebivališče na Povšetovi ulici 5 v Ljubljani ali celo na Slovenski vasi 14 v Mirni na Dolenjskem. Ampak menda sodijo med nedotakljivo slovensko postkomunistično elito. Ali imajo zlobni jeziki prav, težko sodim, ponavadi je pa tako, da je ulica kar solidno informirana in ve veliko. Lahko da k tej nedotakljivosti nekaj prispeva tudi varovalna, rumeno – črna barva, ki ponavadi v naravi simbolizira znak za nevarnost, oziroma na kratko – bejžte stran! Mogoče bi si morali še ostali pobarvati svoje zgradbe v rumeno – črno kombinacijo? Če že slučajno ne pomaga, škoditi sigurno ne more, mar ne?

Sam sem se zapeljal do zgradbe in skušal preveriti, če morda koga od prebivalcev poznam iz črne kronike. Vendar seznam prebivalcev te zgradbe ni tak kot v povprečnem slovenskem stanovanjskem bloku. Muratagić, Bešlić, Đorđević, Novak, Berishaj, Mlinar, Bajrami, Mitrović…

Tu ni na vhodu objavljenih nobenih imen ali priimkov. Samo Stanovanje 1, Stanovanje 2, Stanovanje 3 in tako naprej. Zakaj prebivalci tega bloka skrivajo svoja imena, ne vem. Če prideš na obisk, pa moraš očitno vedeti natančno, v katerem stanovanju nekdo živi. Tudi če bi prišla kdaj slučajno sem policija ob peti uri zjutraj izvajati hišne preiskave, si samo s priimkom ne more dosti pomagati. Mora vedeti natančno za katero stanovanje gre, ali pa da pozvoni kar pri vseh. Zlobni jeziki bi rekli, faliti kaj dosti ne morejo, če pretresejo kar vse. Pri nas velja namreč stereotip, da si kaj takega s poštenim delom itak ne moreš privoščiti.

Kot sem že velikokrat napisal je zame Slovenija postala nekakšen mali Balkan oziroma Jugoslavija v malem. In to zame ni nekaj pozitivnega. Na to kot narod nikakor ne moremo biti ponosni, saj s tem hitro izgubljamo lastno identiteto in postajamo tujci na svoji zemlji. Država pa tako postane en navaden azilni dom.

Balkan je v svetovnem merilu sinonim za vukojebino, kot se temu ljubkovalno reče.

Po padcu komunizma si je večina ostalih bivših komunističnih držav lepo opomogla, Balkan pa se je zapletel v vojno in še danes so na Balkanu ene izmed najmanj razvitih držav v Evropi. Sam sem se večkrat spraševal, kaj je temu razlog? Da bi bilo to pomanjkanje pameti na Balkanu, močno dvomim, saj so bili nekateri največji umi te civilizacije prav iz Balkana. Nikola Tesla recimo. Po mojem mnenju je razlog temu dejstvo, da v teh krajih vlada korupcija do najvišjih vrhov oblasti, odsotnost kakršnekoli resne pravne države, nekaj povsem običajnega so izterjave, podkupnine, izsiljevanja. V teh državah lepo uspevajo razni mali in veliki kriminalci. Če tu, pri nas, na Balkanu, župan skoraj sam osebno izvaja izterjave, se nam zdi to smešno v smislu kakšen car (tsar), kakšen lik, kakšna legenda in se iz tega norčujemo ob jutranji kavi! V razvitih državah jim kaj takega ni smešno in takega župana stresejo iz spodnjic. Samo tu čisto nič ne moreš spremeniti, ker je že sam sistem tak. Če napišeš kazensko ovadbo in priložiš zraven še vse dokaze, jo zabrišejo direktno v smeti, ali v najboljšem primeru takoj arhivirajo, tebi pa lahko z enim klicem na pravo telefonsko številko uničijo življenje. Zakaj? Ja zato, ker je mafija že država sama in vse njene inštitucije. Uradno sicer temu nihče tako ne reče, samo ob jutranji kavi se pa vsi iz tega norčujemo. Ko je enkrat okuženo in skorumpirano pravosodje, je problem praktično nerešljiv!

Samo komu zvon zvoni? Se morda s tem ne norčujemo tudi iz nas samih, saj v takšni državi živimo!?

Ampak iz Balkana si vsak pameten želi samo zbežati nekam stran. Stran od opankarjev. Stran od papučarjev. Stran od trenirkarjev. Stran od negativne selekcije. Stran od mafije. Samo stran od tu.

Ko včasih objavim na spletni strani Financ v komentarjih kakšno povezavo na moj zapis na tem blogu vidim, iz kje vse prihajajo obiskovalci. In to so praktično države iz celega sveta. Torej mnogi Slovenci so od tu očitno že uspešno zbežali in prepustili svoje mesto nekomu drugemu iz Balkana, ki tu išče svojo odskočno desko v kakšno normalno državo kje na zahodu. Tisti, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, pa tu odkrijejo raj, saj jih nihče ne preganja. Oziroma ne preganja tako, kot bi jih kje na razvitem zahodu.

Precejšnje razočaranje je zame tudi EU. Človek bi pomislil, da bo EU poskrbela, da se v njenih članicah zgodijo demokratični procesi, če so jih že sprejeli medse. Vendar ne. V članici EU je povsem možno, da ima ena politična opcija v rokah propagandni aparat, ki se mu reče državna RTV in so ga prisiljeni financirati vsi davkoplačevalci. V članici EU je povsem možno, da ena politična opcija ustanovi elitno enoto policije z namenom pregona opozicije. Na nek način EU potem temu početju podeli legitimnost in tudi prebivalci sami menijo, da če bi bilo kaj narobe pri nas, bi nam to povedala EU. Da je zadeva še bolj absurdna, takšne navidezne demokracije, kot je tudi naša, pridigajo EU, kaj je to vladavina prava!?

Današnja Rusija je scam, ki ga lahko opazi vsak, ki pogleda par dokumentarnih oddaj na Youtube. Slovenija je mnogo bolj prefinjen scam. O Sloveniji ni nobenih takih dokumentarnih oddaj. Da odkriješ scam v Sloveniji, moraš pogledati v drobovje delovanja te države in pri tem povsem odklopiti medije, ker sicer te lahko spretno zavedejo.

Ampak moj današnji osnovni namen ni bil Močerad. To zgradbo sem slučajno srečal na poti.

V Ljubljano sem šel prevzeti nova očala, ker slabo vidim in s seboj sem pripeljal kolo, da se grem še malo voziti po Ljubljani s kolesom. To mi je zadnje čase postalo zabavno, saj je s kolesom Ljubljana praktično malo večja vas.

Ko sem prevzel nova očala, sem kupil mimogrede še nova sončna očala znamke Randolph. Stara očala znamke Police sem razbil na Piranskem obzidju, ko sem se zaletel v nek zid oziroma obok. Firmo Randolph nisem izbral zato, ker bi jo poznal, ampak zato, ker mi je bilo ime všeč in me je spomnilo na Grace Randolph, mojo najljubšo Youtuberko in filmsko recenzentko. Ne vem če še kdo drug tako kupuje ne najbolj poceni sončna očala?

Potem sem šel na Ljubljanski nebotičnik. Tam sem zadnje čase velikokrat, ker imajo dobro gibanico in ker imam od tam boljši pregled nad Ljubljano iz višine. Tokrat sem šel na nebotičnik tudi zato, da naredim plan, kam bi lahko danes še šel s kolesom.

V daljavi sem opazil cerkev sv. Jožefa, ki je bila po vojni nacionalizirana in je v njej deloval filmski studio Viba film. Torej nekakšen naš socialistični Hollywood, kjer so posneli številne znane filme. Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Dolina miru, Kekec, Vesna in seveda legendarnega Kekca. Tam blizu je porodnišnica, v kateri sem se rodil neko nedeljo, jeseni leta 1969. Na tem mestu se je začela zgodba, ki še traja in nekaterim gre to blazno na živce. Sam se počutim kot nekakšen slovenski Simon Wiesenthal, le da je on lovil naciste, jaz pa postkomunistične zločince, ki nekateri še vedno niso tam, kjer bi morali biti.

Ker še vedno nismo uspešno razrešili misterije, kdo je dejansko umoril Ivana Krambergerja leta 1992, postanem včasih kar besen. Besno besen. Ne samo malo besen. Ampak bomo rešili tudi to. Potrpljenje je božja mast, pravijo menda v teh krajih. Rešili smo težje misterije in ni vrag, da bomo rešili tudi to. Če obstaja zločin, mora obstajati tudi kazen! In slej ko prej bodo ljudje videli, česa vse je bil komunizem sposoben. Pri nas ni bilo čisto nič drugače, kot v ostalih komunističnih državah. Samo Ivana Krambergerja so pa ubili leta 1992, ko so nam prodajali že demokracijo! V komunizmu je lahko tak umor način dela, za demokracijo pa je to nesprejemljivo in začno utripati rdeče luči, začnejo tuliti alarmi. Potem se pa rdeča luč prižge in gori neprestano. Dokler ni več razloga za preplah.

Torej najprej sem se šel poklonit mojemu rojstvu na Ulico stare pravde, kjer je bila v tistih časih porodnišnica. Narcisoidno? Jaz mislim da ne. To bi morali početi tudi ostali. Vsak poklonit k svoji porodnišnici seveda. Ne vsi k moji.

Potem sem se malo vozil s kolesom po Ljubljani.

Nekje v okolici Plečnikovih zapornic sem prišel na idejo, da grem pogledati, kako izgleda sprehajalna pot ob Savi v Črnučah. Takrat še nisem vedel, da je to dejansko del pešpoti, ki se začne v Kajak kanu centru v Tacnu in je dolga skupaj 14 km.

Jaz sem kolesaril po Dunajski cesti in potem zavil do hipodroma Stožice. Tu sem šel najprej desno po tej poti in sem prišel do točke, ko sem zagledal neke nagce ob Savi, kjer sem se potem obrnil. Sem pa opazil to tudi že pri nas na obali, da se nagi ponavadi ne kopajo in nastavljajo soncu tisti z najbolj izklesanimi postavami, ampak prej nasprotno. Človek bi mislil, da se bodo ravno ti najraje kazali v adamovem kostumu, da pokažejo sadove trdega dela v telovadnicah in fitness centrih. Skratka, ta pot se konča na eni strani ko prideš pod podvozom Štajerske avtoceste do nekega divjega kopališča ob Savi. In zagledaš nagce.

Sem šel pa potem še v drugo smer mimo kopališkega resorta na Ježici, ki je bil tokrat skoraj povsem prazen, čeprav je poletje na vrhuncu, naprej pod podvozom Dunajske ceste in nazaj čez Kleče na Dunajsko cesto. Kot rečeno takrat nisem vedel da se celotna trasa te poti dejansko začne v Tacnu, ker sicer bi šel do tja.

Je pa ta pot, vsaj zame, boljši PST od pravega PST, saj si ves čas v naravi, ob vodi in ne kolesariš skozi stanovanjska naselja.

Sem pa na tej poti pod mostovi mimogrede opazil tudi to, da niso bili včasih samo socialistični stanovanjski bloki tipski, ampak so bili tipski očitno celo socialistični cestni mostovi.

Morda se bo kdo ob vsem tem vprašal, kakšna pa je tu moja agenda.

Jaz nimam nikakršne moči in seveda tudi ne pooblastil, da bi spravil v red slovensko policijo, pravosodje, državno administracijo in obveščevalno službo. Prav tako jaz ne morem ukiniti državne RTV Slovenija. Edino kar jaz lahko počnem je, da pri nekaterih poskušam vzbuditi občutek krivde in slabe vesti.

Tudi če bi kandidiral na volitvah in tako poskušal kaj spremeniti, bi prostitutke na državni RTV Slovenija poskrbele, da me nihče ne bi maral. In te tetice moč manipulacije imajo. Tega se dobro zavedam in tega se dobro zavedajo tudi one.

Je že res, da je izdaja lastnega naroda sramota, ki jo bo pravilno ovrednotila zgodovina. Vendar to je kaj slaba tolažba za vse tiste, ki sedaj živimo tu in moramo vse to prenašati in gledati.

Skrbi me tudi za otroke v vrtcih, ki jih gledam, kako se brezskrbno igrajo. Že čez par let bodo spoznali, da so se rodili v državi, kjer vsi pridejo do služb samo po vezah in je korupcija vseprisotna. Če nimaš vez, nimaš skoraj nikakršnih možnosti, ne glede na tvoje sposobnosti. Najboljše avtomobile in vile imajo tu kriminalci. Take in drugačne vrste. Saj je vseeno. Kriminalec je kriminalec, pa četudi je župan ali minister. Marsikdo od teh, ki so sedaj v vrtcih, bo v nekem trenutku pomislil, da mora od tu oditi, saj tu ni prave perspektive. In EU to seveda z odprtimi mejami omogoča.

Kdo bo pa ostal tu?

Grobovi Slovencev in pol Balkana.

Današnja Slovenija je samo še eden stranski produkt zablode vseh zablod – komunizma in njegove sistematične negativne selekcije!

PST

05 07 2020

Včeraj sem šel drugič s kolesom po PST in tokrat sem to pot prekolesaril v celoti, torej vseh 32,5 km. Že s kolesom se mi zdi kar dolga, za peš pa bi potreboval po moje kakšnih 8 ur, ampak to mi pa ne pride niti na misel, ker je pri nas veliko mnogo lepših pohodniških poti, kot pa je sprehajanje med Ljubljanskimi bloki, nakupovalnimi centri in industrijskimi obrati za predelavo mleka in proizvodnjo zdravil.

Nekakšen vrhunec poti po PST se mi zdi pokopališče na Žalah, kjer sem se zadržal še najdlje ter naredil nekaj posnetkov, brez da bi pri tem zavzdihnil – o moj bog, koliko mrtvih. To sem že enkrat prej, na nekem drugem pokopališču.

Zanimiv je nek Ruski spomenik z žerjavi, ki naj bi menda simboliziral Ruski vpliv pri nas. Kot trdijo zlobni jeziki naj bi šla k predsedniku Putinu po nasvete tako Janković, župan Ljubljane, kot tudi bivši predsednik Kučan. Kakšne nasvete jim je dal predsednik Vladimir Vladimirovič Putin sicer ne vem, imamo pa zato menda Sovo, da prepreči tuje vmešavanje v našo notranjo politiko. Samo upamo lahko, da nista dobila pri predsedniku Putinu navodila, kako tudi pri nas inštalirati sistem, kot ga imajo v Rusiji. Rusi so eksperti svetovnega formata kar se tiče stiskanja lastnega naroda in to z bogato zgodovinsko tradicijo. Nihče ne hodi v Moskvo samo po odlikovanja in noben Ruski spomenik na tujem ozemlju ni samo spomenik, ampak gre za zapičeno zastavico, ki simbolizira Ruski vpliv! Taki sistemi znajo najti šibke točke in preko njih seveda poskušajo vplivati na dogajanje po svetu in širiti svoje interese. In Rusija po mojem mnenju nikakor ni država, pod katere vpliv bi želeli pasti!

Je preveč podobna naši.

Mogoče sta dobila nasvete, kako se uspešno zatre opozicija, kar so seveda pri nas poskušali že na vse možne načine, tudi s klasično zlorabo pravosodja, kot iz učbenikov klasičnih totalitarnih sistemov!

Ampak kot rečeno, za to imajo moderne države vrhunsko usposobljene in opremljene obveščevalne službe. Mi po mojem mnenju nismo še moderna država, nekako na tem nivoju pa je trenutno tudi naša obveščevalna služba.

Če se obveščevalna služba preveč ukvarja z notranjo politiko in zdrahami ter pozabi na svoje osnovno poslanstvo, potem je delo tujih manipulatorjev pač toliko lažje. To se je pri nas lepo pokazalo v primeru Hrvaškega prisluškovanja v postopku arbitraže pred arbitražnim sodiščem, ko nekdo svoje naloge ni opravil.

Nismo pa seveda edina Evropska država, kjer so Rusi uspeli navrtati luknje v požarno pregrado. To jim je uspelo tudi še kje drugje. Je pa ob tem zanimivo tudi to, da Evropska unija hitro označi državo za fašistično, če odločno brani svoje interese. Tudi Evropska unija je precej naivna v tem pogledu. Zaenkrat pač še ne živimo v idealiziranem svetu iz Prešernove Zdravljice, kjer bi veljalo – ne vrag, le sosed bo mejak. Ampak kot sem že večkrat napisal na tem blogu je razdeljen narod še toliko lažja tarča. V angleščini bi temu rekli walk in the park.

Drug tak vrhunec poti se mi zdi okolica Koseškega bajerja in krajinski park na poti proti Viču. Je pa vsaj meni smešno, kako se v Ljubljani imenuje krajinski park praktično vsak malo bolj zaraščen gozd. V Ljubljani so očitno standarde za krajinski park spustili zelo nizko, ker s takimi merili je lahko cela država en sam velik krajinski park.

Vse foto: Dr. Onyx

Poglej še:
Navaden zmeden dan
Ruska gravitacija
Poročilo o Ruskem vplivu
Vladimir Putin’s Long Shadow
Slovenci ne marajo ZDA, prednost dajejo Rusiji (članek v Delu)

Utrinki Ljubljane

02 07 2020

Začenja se še en nov dan pod diktaturo in tiranijo nove oblasti. Številne je strah za prihodnost. Delajo se različni seznami oporečnikov. Nihče ne ve, kaj bo. Udeležbe na protestih so postale nevarne, saj je očitno med protestniki pomešanih precej takih, ki skrbijo za prepoznavo obrazov. Sistematično se pregledujejo Facebook profili. Ljudje smo postali paranoični, saj nikdar ne veš, kdo je kdo in kakšna je njegova agenda. K zelo napetemu ozračju je svoje prispevala še epidemija novega koronavirusa. Če ti uspe in se ne znajdeš na seznamu oporečnikov ali ne padeš v nemilost oblasti, te lahko pokosi virus.

Nevarnost preži na vsakem koraku.

Nekaj prepotrebnega optimizma mi vzbudi oglas, kjer nekdo za 30€ riše kužke. V teme oglasu zagledam upanje. Dokler si ljudje želijo ročno narisanega svojega kužka, ne more biti vse tako črno…razmišljam sam pri sebi.

Ko se takole spehajam po jutranji Ljubljani, poskušam najti kakšen motiv, na katerem ne bo samo grafit Ustavimo ablast, ki zna samo krast, napisano s pisavo, ki izdaja, da je avtor ponavljal verjetno že malo šolo, ko so se učili lepo, pravilno pisati. Koliko razredov osnovne šole je uspešno dokončal, si ne upam ugibati. Prav veliko ne.

Na Ribjem trgu naredim sliko vodnjaka Dekleta z vrčem. Vonja po ribah ne začutim. Morda je še prezgodaj in se tržnica odpre kasneje. Na tem trgu stoji tudi najstarejša hiša v Ljubljani iz leta 1528, v kateri je nekaj časa bival Primož Trubar. Če bi živel danes, bi verjetno hodil k vodnjaku jokat, ko bi videl, kaj počnemo z jezikom. Balkanizacija kamor pogledaš. Nekateri tudi v tem vidijo prednost, saj je jezik bolj sočen in je nabor kletvic bistveno širši. Nekatere od teh kletvic so naravnost ostudne, sploh tiste, ki omenjajo v isti povedi Sonce in intimne odnose.

Zraven Parka Zvezda stoji nek monolit, na katerem ne piše nič. Monolit brez besed, ga na hitro poimenujem. Ob tem monolitu se spomnim na film 2001: Vesoljska Odiseja. Zraven monolita je položen venec.

Foto: Dr. Onyx

Jutri je petek. Časa za nove proteste in novo prepoznavo obrazov. Seznam oporečnikov bo zanesljivo dopolnjen z novimi imeni. Narod, ki ni sposoben razčistiti s preteklostjo in se zazreti z optimizmom v prihodnost, čaka trpljenje. Sadomazohizem je verjetno pravi izraz za ta vzorec obnašanja.

Monolit brez besed pa nič. Kdor molči, desetim odgovori. Prostora za nove vence pa še precej.

Monolit brez besed.

Utrinki iz New Yorka

05 06 2020
Foto: Dr. Onyx

Posnetki narejeni julija 2004 ob mojem obisku New Yorka. Narejeni so bili s fotoaparatom Panasonic DMC-FZ50, ki sem ga kasneje zabrisal v smeti, ker se mi je zdelo, da dela zanič fotografije. Samo potem sem z drugim fotoaparatom ugotovil, da je problem v meni, ne aparatu, ker se mi ne ljubi brati navodil in študirati osnov fotografije.

Seveda je na mestu vprašanje, zakaj nisem tega fotoaparata prodal na Bolhi ali eBay? Razlog pa povsem banalen. Zdelo se mi je škoda, da bi kdo drug delal zanič fotografije zaradi mene. Pač, altruist po naravi.

Poglej še:
Leaving New York (R.E.M. – 2004)

Sečoveljske soline – Salt Shrine

31 05 2020

Jaz vsakih par let obiščem Sečoveljske soline v upanju, da slovenske politike sreča kdaj pamet. Direktno soljenje pameti pri njih nima prav nikakršnega učinka in sem obupal.

Sem pa hotel tudi že kupiti nekaj zavojčkov po pet kilogramov tam pridelane soli in jo poslati na sedeže vseh parlamentarnih strank kot simbolično dejanje, samo sem se potem premislil, ker bi se to takoj znašlo na naslovnicah medijev, da policija na sedežih strank preiskuje beli prah, ki ni videti kot kokain.

Foto: Onyx

Sem pa razmišljal, da bi lahko v Sečoveljskih solinah postavili nek lično narejen lesen solni oltar (Salt Shrine), kjer bi lahko obiskovalci stresli ščepec soli za naše politike. Oziroma ni nujno da bi bilo to namenjeno samo za politike, saj se mi zdi, da pameti na splošno primanjkuje. Je pa seveda sol dragocena, tako da bi bilo to lahko opcijsko vključeno samo z doplačilom.

Ko se vrnejo spet tuji turisti pa bi bila zadeva lahko zanimiva tudi za jih kot neka lokalna posebnost.

Is this famous Sikovlje Salt Shrine? Yes, very famous since 2020.

Cerkniške žabe

22 05 2020

Včeraj je bila sicer osnovna ideja s supom po Cerkniškem jezeru, ampak sem že vnaprej vedel, da vode ne bo prav veliko, saj letošnjo pomlad ni veliko deževalo, zima pa je bila tudi bolj sušna, tako da jezero ni moglo ustvariti zaloge vode v zimskem času.

Dejansko se je izkazalo, da od Cerkniškega jezera ni ostalo prav veliko, tako da sem moral na hitro poiskati nek drug način zabave.

cerknisko_jezero

In ker sem imel s seboj tudi fotoaparat sem se lotil žab. Samo ne v kakšni okoliški gurmanski gostilni, ampak kar na terenu, ob Cerkniškem jezeru.

Žabe so se izkazale kot dobri modeli za fotografijo. Najprej se ti sicer umaknejo in odskočijo stran, potem pa na varni razdalji čakajo pri miru, kot bi pri šahu čakale na naslednjo potezo nasprotnika, tako da se pustijo fotografirati tudi za tiste, ki se radi igrajo z ročnimi nastavitvami fotoaparata in potrebujejo več časa. Meni se s tem ne ljubi ukvarjat, tako da posnamem večinoma samo to, kar zmore aparat v avtomatičnem načinu (point & shoot).

Glavni problem pri fotografiranju žab se izkaže kako sploh ujeti v objektiv predmet fotografije, saj moraš najprej na malem zaslonu fotoaparata ugotoviti, kje na sliki je žaba, ker imajo zelo učinkovite maskirne barve in vzorce. Dobil sem občutek, da jih to celo zabava in se zato pustijo slikat. Luksuzna varianta bi bila, da povežeš HDMI izhod iz fotoaparata na neko večjo tablico in tam potem lahko precej bolj natančno spremljaš kaj vidi fotoaparat, če ta to seveda omogoča. Ali pa povezava tablice in fotoaparata prek wi-fi. Obstajajo pa tudi aplikacije proizvajalce fotoaparatov za Android in iOS operacijske sisteme s katerimi se da (omejeno) upravljati fotoaparat iz pametnega telefona ali tablice.

cerkniske_zabe_1

cerkniske_zabe_2

cerkniske_zabe_4

cerkniske_zabe_5

cerkniske_zabe_6

cerkniske_zabe_7

cerkniske_zabe_9

cerkniske_zabe_11

Naslednjič se morda lotim hroščev ali celo polžev.

cerkniske_hrosci_1

cerkniske_hrosci_2
foto: Onyx – osebni arhiv

Če bi Sir David Attenborough snemal dokumentarec o Cerkniškem jezeru pa bi verjetno začel nekako takole…The life on Lake Cerknica is always harsh. With the summer months, the water recedes and the lake turns into flowering meadows. Fish and other aquatic life are fighting for the last patches of water. When autumn finally comes and brings much-needed rain, it will be their playground again. For frogs, being an amphibian on an ever changing lake looks like a big advantage…

cerknisko_jezero_1

Poglej še:
Slovenske žabe
Pomagajmo žabicam!

S supom po Ljubljanici

10 05 2020

Včerajšnji dan sicer za sup ni bil najboljši zaradi vetra, tako da sem se kar namučil v štirih urah od Podpeči do Ljubljane in nazaj (skupaj 16 km razdalje). Sploh za nazaj je na nekaterih odsekih pihalo tako močno, da sem moral na kolena, sicer ne bi prišel nikamor. Stoječe veslanje v pravem pomenu besede. Kot bi bil na kakšnem trenažerju v fitnesu.

Ko piha veter je sicer pametneje najprej veslati proti vetru in potem nazaj ob pomoči vetra, sicer gre v eno smer prelahko in prideš hitro daleč, nazaj pa prekolneš vse prvake opozicije.

sup_ljubljanica_2

sup_ljubljanica_1

Mama raca z mladiči je samo mirno opazovala, kaj se pelje mimo. Običajno se sicer race z mladiči, ki še ne znajo leteti, hitro skrijejo v kakšno goščavo in to je njihov sestavni del treninga za preživetje. Ne vem pa kako je to pojasnila mladičem. Verjetno jim je razložila, da je šlo mimo nekaj, kar je lahko nevarno racam, ne zna pa leteti, kot tudi ni plovno na vodi brez pripomočkov ali mahanja z rokami in nogami. No ja, pa tudi pri lovu na race smo brez pripomočkov totalno nesposobni.

sup_ljubljanica_3

sup_ljubljanica_5
foto: Onyx – osebni arhiv

Na zadnji sliki je pogled iz reke proti Sveti Ani nad Podpečjo od koder je vsaj zame eden najlepših razgledov po Ljubljanskem barju.

Za tiste, ki bi šli radi s supom po Ljubljanici je verjetno prvo vprašanje, kje se da priti v vodo čim bolj enostavno in da lahko kje blizu parkiraš avto. Torej nekakšen P+S (Park + Sup).

Po mojih dosedanjih izkušnjah so najboljše možnosti sledeče:

V Ljubljani pri Gostilni Livada. Avto se parkira na makadamskem parkirišču zraven Kajak kanu kluba Ljubljana, kjer se gre potem v vodo. Od tu je možnost veslanja ali proti Podpeči, ali pa proti centru mesta. Narava in Ljubljansko barje sta levo.

Pri mostu v Podpeči. Tole je trenutno moja najljubša izhodiščna točka za Ljubljanico. Takoj ob mostu je sicer prostora samo za dva do tri avtomobile, tako da je lahko kdaj med vikendom najbližje mesto za parkiranje že zasedeno in je potrebno avto pustiti na parkirišču pred Mercatorjem. Od tu je možno veslati proti Ljubljani ali Vrhniki.

Pod avtocesto na Vrhniki. Tega sam sicer še nisem preizkusil, je pa videti v redu dostopna točka za v vodo in tudi avto se da pustiti v bližini. Od tu se da veslati potem proti Podpeči ali celo do Ljubljane, samo do Ljubljane se mi zdi maratonska razdalja, sploh če je potrebno veslati še nazaj na Vrhniko.