Archive for the ‘Glasba’ Category

My poverty is temporar

19 04 2021

My poverty is temporar
My suffering is just a path for me
Only God knows my destiny
Only he knows the right time for me…

Master KG

Himna za vse tiste, ki še nimajo na bančnem računu pol milijona, ali še nimajo sreče pri trgovanju na kripto tržnici ali pa preprosto imajo samo občutek, da so revni.

Believe in yourself
And you’ll see…

Noćima sanjam

27 11 2018

Zadnjič sem pisal o tem, da sem na Pokojišču našel lokacijo, kjer se lepo vidi od zgoraj celotna Borovniška kotlina.

pokoj_15

Na zadnji plošči Bajage i Instruktori U Sali Lom pa sem našel še pesem za k tej sliki in sicer Noćima sanjam

Noćima sanjam pogled sa brda
Sve stare kuće rodnoga kraja
Noćima sanjam zelena polja
I plavo nebo mog zavičaja…

Noćima sanjam trešnju u cvetu
Sva je u belom kao nevesta
Noćima sanjam da udaje se
Ta moja trešnja za princa bresta…

Noćima sanjam, mlad sam ko nekad
Kraj stare kuće nasmejan stojim
Noćima sanjam kako se budim
I buđenja se jedino bojim…

bajaga

Samo moja češnja na vrtu še ni našla princa bresta. Verjetno pričakuje, da ji ga jaz posadim…

Onyx gre drugič v opero (spoiler alert!)

14 11 2018

Včeraj sem bil drugič v življenju v operi in sicer sem šel gledat opero Carmen. Nazadnje sem bil v operi enkrat v osnovni šoli (to se sliši kot pri spovedi), ko so nas peljali gledat neko predstavo v okviru pouka, pa še takrat ne vem ali je bila res opera, ali smo šli gledat balet.

Doma imam sicer nek CD z vrhunci iz raznih oper in ta je eden izmed mojih najljubših, saj na kvalitetnem ozvočenju in ob ustrezni jakosti trga gate, kot se temu reče. Vrhunec pa vsaj zame skladba oziroma simfonija (ne vem kaj je pravi izraz za pevski nastop na glasbo simfoničnega orkestra v operi, možno da se bo na koncu izkazalo, da so to dejansko arije) Va Pensiero iz Verdijeve opere Nabucco. So pa na tem CD-ju tudi trije komadi iz opere Carmen, tako da ta opera očitno sodi med najboljša dela tega področja človekovega umetniškega izražanja in kot taka se mi je zdela kar pravi izbor glede na trenutni repertoar v SNG Opera in balet Ljubljana.

Kot sem opazil je opera precej bolj zahtevna kot kakšna filmska predstava v Koloseju ali tribute band v Cvetličarni. Opera Carmen je odpeta v celoti v francoščini, ima štiri dejanja, z enim odmorom pa traja več kot tri ure. So pa nad odrom na srečo tudi podnapisi (to je sicer oxymoron, ker so zgoraj in ne pod) v slovenščini in angleščini, tako da se da razumeti, kaj trenutno pojejo, celoto pa nekoliko težje, ker je veliko nians na katere nisi pozoren, če prej ne prebereš za kaj sploh gre. Cene v bifeju med odmorom pa zasoljene in to ob zelo omejeni ponudbi.

Je pa na mestu vprašanje, ali sem v operi užival?

Če bi bil spočit, bi lahko rekel brez zadržkov da ja, tako pa sem bil proti koncu že tako utrujen, da sem komaj čakal, da se opera konča in da Carmen končno zabodejo do smrti (zato je že v naslovu spoiler alert!). Obstaja pa menda nekje v tujini tudi moderna priredba opere Carmen, kjer ona na koncu ustreli ljubimca, kar pa nekako bolj ustreza sodobnemu času, saj je znano, da so ženske krivci (morda se pravilno napiše krivke) za večino nasilja nad moškimi v sodobni družbi.

Naslednji projekt pa…balet. Samo prej si moraš še pajkice kupit in naredit sprejemne izpite na Konservatoriju za glasbo in balet.

Preberi še:
Drive-in opera

Andrea Bocelli v Stožicah?

21 06 2011

Sem malo razmišljal, kaj bi se moralo zgoditi na Stož’cah, da bi moja noga stopila na tisto travo fuzbalskega stadiona. Pa mi je prišel na misel samo en izvajalec, glede na to, da so Guns N’ Roses že nekaj časa samo še glasbena zgodovina. Andrea Bocelli (lahko tudi z gosti).

Samo po moje za to ni šans. Realni domet Stožic so ostareli rokerji in Siddharta. Oziroma sami ostareli rokerji, če še Siddharto pravilno klasificiram med ostarele rokerje.

Chinese Democracy

22 11 2008

Ali je 23. november 2008 dan, ko je čudežno od mrtvih vstala glasbena skupina Guns N’ Roses, ali gre za skrunitev legende?

Sam sem bil pred 15 – 20 leti navdušen oboževalec te ameriške glasbene skupine, kot verjetno še mnogi drugi iz moje generacije. Nič v glasbi mi ne pomeni toliko kot (prvotni) Guns N’ Roses in še danes velikokrat vržem v DVD predvajalnik njihov posnetek koncerta v Tokiu, ki je nastal na turneji Use your illusion.

Po tej logiki bi moral biti danes navdušen, ker je končno izšel album Chinese Democracy za katerega je veliko ljudi (tudi sam) mislilo, da je navaden urbani mit ter izmišljotina. Pa nisem, ker to enostavno niso Guns N’ Roses, kot sem jih sam poznal in nad katerimi sem se navduševal. Res je sicer pri vseh skladbah prisoten značilen hripav glas Axla Rosa, ampak Guns N’ Roses niso nikakor bili samo Axel Rose, čeprav drži tudi obratno. Brez Axla seveda ni in ne more biti Guns N’ Roses.


vir: exclaim.ca

Zame je za izvirne in edine prave Guns N’ Roses značilno, da je bila cela skupina bistveno več, kot vsak njen posameznik skupaj, pa naj se sliši še tako oguljeno. Pri albumu Chinese democracy pa ni ne Slasha, ni Duffa  in morda še koga. Meni je to približno tako, kot če bi Paul McCartney danes zbral še tri neznane “boys next door” in to še vedno imenoval The Beatles. No shit?

Kar se tiče novega albuma jaz to jemljem kot nek osebni poizkus Axla Rosa, podobno kot se Slash in še nekateri gredo Velvet revolver. Precej skladb meni tudi ne zveni kot izvirni Guns N’ Roses. Ker pa sam nisem glasbeni kritik, lahko glasbo ocenjujem samo po tem, ali mi je všeč. Za izvirne Guns N’ Roses lahko rečem, da skoraj ni njihove skladbe, ki mi ne bi bila všeč, kar nikakor ni primer za večino drugih glasbenih izvajalcev, ki običajno mašijo CD albume z komaj poslušljivim balastom, da zapolnijo prazen prostor na plošči. No, je pa tudi res, da sem za marsikatero njihovo skladbo šele kasneje izvedel, da je šlo v bistvu za (dobro) priredbo starejših uspešnic drugih izvajalcev, s čemer pa ni konec koncev nič narobe.

Na albumu Chinese democracy je tako 14 skladb, za katere je značilno, kot je že Domen ugotovil, neko mešanje žanrov, ki ima morda za namen, da bi takraten slog skupine prenesli v današnji čas, ko kraljujejo digitalni sintetizatorji zvoka in elektronske “ritm mašine”. Meni pač to enostavno ni všeč, vsaj ne v tej kombinaciji, sploh pa ne, če je to zapakirano kot Guns N’ Roses. Tako mi je od vseh skladb na albumu še najbolj poslušljiva prijetna balada This I Love, ki se bo verjetno v naslednjih dneh precej vrtela tudi po raznih glasbenih postajah in ki meni zveni kot dvojčica skladbe November rain iz njihovega zadnjega skupnega obdobja.

Meni se zdi škoda, da se Guns N’ Roses niso mogli dogovoriti, da če nimajo več namena skupaj ustvarjati glasbe, potem se pač razidejo in pustijo Guns N’ Roses na miru. Kot glasbeno legendo 90 let, ki ima še danes ogromno oboževalcev.

Poglej še:
Mnenje drugih (metacritics)

Priljubljenih sedem

22 10 2007

Kar se tiče mojega odnosa do religije, sam sebe uvrščam med tako imenovane levosredinske zmerne ateiste. To pomeni, da ne verjamem v institucionaliziranega boga, ki mu je nekdo vzel mero in ga ogradil z nekimi dogmami, a dopuščam možnost kreativne evolucije.

Zato se običajnih religioznih obredov ne udeležujem, namesto tega pa imam nedeljske dopoldneve nekako tradicionalno rezervirane za poslušanje koncertnih DVD-jev, sploh če je vreme deževno in ni primerno za kakšen daljši jutranji sprehod. V večnamenski dnevni sobi imam nekakšno vitrino, reprezentančni izdelek Poljske pohištvene industrije iz cenene prešane iverke, ki po nekaj letih praktično že razpada. Ta vitrina je namenjena samo multimediji in zgornje dve polički zasedajo koncertni DVD-ji. Vsega skupaj kakih 25 primerkov.

Sam sem se večkrat spraševal, zakaj obstaja na policah raznih trgovin z multimedijo dokaj pestra izbira tovrstnega video gradiva, medtem ko je na drugi strani izjemno težko najti nekatere dobre koncertne DVD-je v videotekah. Pa sem se malo pozanimal in očitno je problem v zvezi z avtorskimi pravicami. Namreč videoteka mora imeti pogodbo z izdajateljem DVD-ja in potem plačuje nek pavšal za vsako izposojo, podobno kot plačujejo radijske postaje za vsako predvajano skladbo. Torej zadeva ni tako enostavna, da lahko kot lastnik videoteke preprosto kupiš en izvod in ga potem poljubno izposojaš. Očitno pa veljajo za koncertne DVD-je neka drugačna pravila kot za filme.

Tole je seznam mojih trenutnih priljubljenih sedem, kot so zloženi po vrsti na polički.

Robbia Williamsa sem imel priložnost poslušati v živo lansko poletje na Nep stadionu v Budimpešti in po tistem se je avtomatično preselil na prvo mesto. Koncert začne tako, da visi privezan za noge v zraku z glavo navzdol in nagovori publiko „Good evening Knebworth, my name is R.W., this is my band and for the next two hours, your ass is mine.“ Če drži podatek na ovitku, si je ta koncert v treh dneh ogledalo prek 300.000 ljudi.

williams_whatwedid.jpg
Robbie Williams
What we did last summer
Live at Knebworth park 2003

Na drugenm mestu je skupina, ki je zaznamovala konec 80 in začetek 90 let in je nizala na vrhuncu popularnosti hit za hitom. Skupino sem imel priložnost videti v živo na otoku sredi Donave na Dunaju, v sklopu te turneje pa je nastal tudi posnetek v Tokiju. Ko zagledam koncertni DVD skupine GnR na polici trgovine, dobim vedno manjši potrošniški napad. Sem bil pa razočaran nad posnetkom koncerta iz Chichaga. Škandalozno zanič slika, ton pa nič boljši.

gunsnroses.jpg
Guns’n Roses
Use your illusion (I. in II.) world tour
Live in Tokyo 1992

Na tretjem mestu stari ata elektronske glasbe. Če vam je kateri izmed inštrumentalov, ki jih vrtijo po raznih radijskih postajah kot uvodne špice in napovednike zelo všeč, gre morda za njegov Oxygen ali Aero. Koncert v Poljski ladjedelnici v Gdansku je bil posvečen padcu komunističnega režima, ki se je nekako začel z aktivnostmi sindikata Solidarnost pod vodstvom Lecha Walense. Podoben DVD istega izvajalca je tudi posnetek koncerta iz Pekinga.

jarre_solidarnosc.jpg
Jean Michel Jarre
Solidarnosc live
Ladjedelnica Gdansk 2005

u2_gohome.jpg
U2
go HOME
Slane Castle – Irska 2001

didobrixton.jpg
Dido
Live at brixton academy 2004
erosroma.jpg
Eros Ramazzoti
Roma live 2004
seal_paris.jpg
Seal
Live in Paris 2004

Na seznamu ni koncerta Andrea Bocellija, ker je izven konkurence. Na polički si potem sledijo še Depeche Mode, One night in Paris (2001), Queen, Live at Wembley stadium (1992), Apocalyptica, live in Munich (2000), Simon & Garfunkel, koncert v Central Parku (1981), Bon Jovi, Zurich (2000), Anastacia, Berlin in Munchen (2004), Moby, Leuven (2005) …

Od domačih izvajalcev imam žal samo DVD Vlada Kreslina (mislim da koncert iz Cankarjevega doma), ki pa si ga sploh še nisem utegnil ogledati (prehuda konkurenca). Na seznam bi verjetno uvrstil koncert Siddharte na stadionu za Bežigradom, samo tega po mojih informacijah uradno na DVD-ju sploh ni. Verjetno so se po stari slovenski navadi skregali, kdo vse bo pokasiral dobiček od prodanih izvodov in v kakšnem razmerju. Kadar imaš na odru simfonični orkester, delitev dobička v razmerju 1:1 pač ni najbolj pametna ideja, ker pokasirajo večino simfoniki.

Ketevan Melua

11 04 2007

Dokaz, da se da na glasbenem tržišču uspeti na zahodu, četudi si rojen v bivšem vzhodnem bloku, je nedvomno pevka Katie Melua, ki je bila rojena v Gruziji. Resda se je v rani mladosti preselila v Anglijo, samo korenine ima še vedno na vzhodu. In za moj okus smešno rojstno ime Ketevan si je skrajšala v nekoliko lepše in bolj prozahodno zveneče Katie.

Sam sem v trenutku, ko je Nina Osenar napovedala svoj pohodo v glasbene vode upal, da bo sledila poti Katie Melua. Nina ima morda celo to prednost, da samo ime ni napačno in nima vzhodnega pridiha, le priimek bi bilo morda potrebno predelati za lažjo izgovorjavo v angleščini. Pa še to bi morda celo šlo skozi, saj Melua tudi zveni kot kakšen Hawajski ples.

Ko sem slišal ime Ninine skladbe, “Moment like this”, me je prvič malček zaskrbelo, vendar so kasnejši prvi posnetki videospota za to pesem nakazovali, da vse le ni tako črno, kot se sliši iz samega naslova skladbe.

Potem pa zadnjič gledam neko oddajo na RTV SLO, v kateri je neobrit novinar gostil tudi Nino Osenar (poleg Katarine Čas) in ji težil z nekimi sramnimi ustnicami, oziroma do kje bi se še bila pripravljena sleči.

Bolj kot to, me je šokiralo njeno razočaranje nad glasbeno sceno pri nas in več kot očitno je Nina že vrgla puško v koruzo na glasbenem področju in moje upanje za glasbeni prodor v tujino je izpuhtelo hipoma.

Katie tako ostaja skoraj edina, ki je uspela prebiti zahodno blokado na angleško govorečem glasbenem področju.

Kje so razlogi za to, da je tako težko uspeti na zahodu ne vem, je pa očitno preboj na angleško govorečem trgu problem že za Nemce ali Francoze, da o Avstrijcih niti ne razmišljam. Morda so izjema pogojno le Italijani s kakšnim Erosom Ramazzotijem in recimo še Španci z obema Iglesijasema, pa še za mlajšega je večino dela naredil že oče.

Verjetno je zadeva podobna, kot če bi, če sem nekoliko zloben, nek glasbenik iz Kazahstana želel uspeti pri nas. Verjetno bi izpadel kot popolni bedak, pa četudi bi pel v slovenskem jeziku o “Hip Hop Jožici” in bi mu bilo ime Poskočni Joža. Preprosto ne bi zadel naglasa in bi izpadel patetično, čeprav ne vem kaj ta izraz zares pomeni.

Sam sem bil na nekaj koncertih v tujini, med drugimi zvezdnikov kot so bili Guns’n Roses na Dunaju, na vrhuncu slave, ko se je trlo prek 70.000 ljudi in recimo nazadnje lansko leto na koncertu Robbija Williamsa v Budimpešti.

In bil sem pred leti (2003) na koncertu skupine Siddharta v neki lokalni športni dvorani.

In upam si trditi, da če bi bila skupina Siddharta po poreklu recimo iz Anglije in bi jo vzel pod okrilje sposoben manager ter bi bile še zvezde v pravilni konstalaciji, bi bila lahko skupina, ki bi tako, kot je napolnila stadion za Bežigradom, polnila stadione po svetu. Od 50.000 do 100.000 obiskovalcev. Koncert s simfoniki pa bi recimo posnela v Egiptu ali recimo na Grški Akropoli in DVD prodala v nakladi nekaj deset milijonov kopij.

Samo Siddharta je slovenska skupina in obsojena na koncertiranje po raznih športnih dvoranah, pred morda 500 ali 1000 gledalci. DVD z posnetkom koncerta za Bežigradom baje uradno sploh ne obstaja, oziroma si lahko v videoteki izposodiš črno verzijo, tako imenovani TV screener.

Svet je krut. Žal. Če si majhen, bodo srečen… 🙂

https://i2.wp.com/www.ilikemusic.com/images/article_images/full/katiemelualong.jpg
Foto: ilikemusic.com

Zato navijam za Ketevan ali krajše Katie. Vsaka njena uspešnica in prodana plošča je dodatna točka za naš vzhodni, bivši komunistični blok.

Povezave:
Katie Melua
Siddharta
Had o Nini

Kaj dojenčki najraje poslušajo

07 03 2007

Zadnje čase je predsedniški kandidat na nekajmesečni nečakinji izvajal poizkuse, katero glasbo najraje poslušajo dojenčki.

Po intenzivnih testiranjih je bilo ugotovljeno, da imajo dojenčki najraje Elvisa Presleya in njegov venček največjih uspešnic. Zakaj je temu tako, je predmet naslednje raziskave.

https://i0.wp.com/adamstrange.com/website_4.0/2--sub-gallery/painting/elvis-presley.jpg

Grafika: adamstrange.com

Millenium

13 02 2007

Danes praznuje obletnico rojstnega dne angleški pevec Robbie Williams.

https://i2.wp.com/www.cojeco.cz/attach/photos/3c40b56269249.jpg

Zato je prav, da se spomnimo nekaterih njegovih najvčjih uspešnic kot so.

Come on hold my hand,
I wanna contact the living.
Not sure I understand,
This role I’ve been given.

I sit and talk to god
And he just laughs at my plans,
My head speaks a language, I don’t understand.

COMON…

I just wanna feel real love,
Feel the home that I live in.
’cause I got too much life,
Running through my veins, going to waste.

FEEL

I sit and wait
does an angel contemplate my fate
and do they know
the places where we go
when we´re grey and old
´cos I´ve been told
that salvation lets their wings unfold
so when I’m lying in my bed
thoughts running through my head
and I feel that love is dead
I’m loving angels instead

ANGELS

we’ve got STARS directing our fate
and we’re praying its not too late
millennium

some say that we are players
some say that we are pawns
but we’ve been making money since the day that we were born
then slow down before we fall down

we’ve got stars directing our fate
and we’re praying its not too late
cause we know we’re falling from grace
millennium

MILLENIUM

Oh LORD, make me pure - but not yet. 

 

Buena (MS) Vista

05 02 2007

To, da ima Microsoft dobro službo za ekonomsko propagando, sem vedel. To, da ima zares tako vrhunsko službo za ekonomsko propagando, pa nisem vedel.

30. januarja 2007 sem pospremil prihod Viste z nekoliko bolj kritičnim člankom, kot je običajno za velikana na področju informatike, ki reže velik oglaševalski kolač.

Hasta la Vista (VISTA)

Zgolj nekaj dni zatem se pojavi v Tivoliju cenena reklama za Visto, pod simpatičnim naslovom Live from Buena Vista. Koliko je ta promocija Viste dejansko stala, si ne upam niti pomisliti, obiskovalci so v povprečju plačali blizu 30 evrov.

Kar se tiče samega koncerta mislim, da je bila publika navdušena nad kubanskimi ritmi. Sprva sem bil sam sicer presenečen, da se je pojavila na odru tudi Omara Portuondo, ki je imela koncert v Ljubljani pred kakšnim letom, samo očitno je šlo za neko drugo gospo.

Iz povsem strokovnega vidika me je zmotilo dvoje.

Kontrabas brez značilnih oblin. Kasneje so me podučili, da gre za elektronsko različico, ki je lažja za prenašanje in transport.

Svetlobni efekti, ki jih ni bilo. Če sem nekoliko samokritičen, je v moji sobi več luči in posebnih laserskih učinkov, kot jih je organizator namenil publiki v Tivoliju.

Sicer je Buena Vista Social Club postala svetovno znana potem, ko je Wim Wenders posnel dokumentarni film na Kubi in v katerem je Compay Segundo predstavil svetovno znano krujo juhico za zdravljenje mačka.

Morda so bili nekateri obiskovalci nedeljske predstave razočarani, da v Tivoliju tokrat ni bilo Ibrahima Ferrerja, Rubena Gonzalesa in že omenjenega Compay Segunda. Vendar takšno je pač življenje.

https://i1.wp.com/chilangabanda.com/picts/buenavista01.jpg

 

Če povem po pravici, me je Kubancev vedno nekoliko strah, ker nikdar ne veš, kdaj bodo zopet zakuhali kakšno revolucijo.

Tokrat smo očitno imeli srečo. Komunizem se v podalpsko deželico ni vrnil skozi stranska vrata Tivolske male dvorane. Danes je zopet običajni, kapitalistični ponedeljek. Delnice na LJSE bodo zopet pridobile nekaj odstotkov na teži in cena kislemu zelju na tržnici že nekaj tednov zapovrstjo ni padla.

Rdeča zvezda pa je upajmo preteklost. Za vedno.

Viva la Revolution.