Pri nas smo imeli še do pred 30 let nazaj socialistični ekonomski sistem, ki je temeljil na enakosti in uravnilovki. Taki gospodarski modeli se v praksi do sedaj niso obnesli, ker so ideologi takega sistema slej ko prej ugotovili, da morajo zatirati najbolj inteligentne in najbolj sposobne, ki prvi opazijo, da je s takim sistemom nekaj narobe. Komunistična Jugoslavija je imela za take celo namenjen kar cel Goli otok v Jadranskem morju.
Ko prebiram komentarje na spletni strani časnika Finance opažam, da se sedaj številni pri nas navdušujejo nad Ameriškim ekonomskim modelom, ki je pa povsem druga skrajnost. V ZDA imajo trije najbogatejši v lasti več premoženja, kot manj premožna spodnja polovica prebivalcev, torej več kot ostalih 190 milijonov ljudi! Da je ironija še večja, menda zaposleni pri enem od te trojice, šefu Amazona Jeffu Bezosu, lulajo kar v steklenice, da ne zapustijo delovnega mesta! Očitno je končni cilj takega sistema ta, da bo imelo šest najbogatejših več premoženja, kot ostalih 380 milijonov prebivalcev ZDA.
Najbogatejši so v ZDA relativno nizko obdavčeni, skrb za zdravstveno in socialno zavarovanje pa je bolj ali manj prepuščena posamezniku, tako da se zlahka zgodi, če nekdo zboli ali izgubi delo, da pristane na cesti, z nakupovalnim vozičkom in prenočiščem pod mostom ali še bolj verjetno konča v enem izmed številnih zaporov, ki služijo v ZDA tudi kot odlagališča za tiste, ki jim v življenju ni uspelo. Torej za tiste, ki so namesto ameriškega sna doživeli na lastni koži ameriško nočno moro. In tudi zato imajo ZDA največjo stopnjo števila zaprtih na sto tisoč prebivalcev – 639. Za njimi so države kot Salvador, Turkmenistan, Ruanda in Kuba. Ampak kot rečeno, produkt takega neizprosnega kapitalističnega sistema je na koncu ta, da imajo trije najbogatejši več premoženja, kot 190 milijonov prebivalcev.
Zame zanimiv primer pa je ekonomija Švedske.
Sam sem bil na Švedskem samo enkrat in sicer še to službeno v Stockholmu, tako da si države podrobneje nisem uspel ogledati. Na poti iz letališča do mesta sem opazil, da je Švedska pokrajina in lesena arhitektura zelo lepa. Sem pa takrat ugotovil, da na Švedskem praktično vsi plačujejo samo z bančnimi karticami, tudi majhne zneske, kot je kava v parku. Alkohol je za naše razmerje pri njih zelo drag, ker je visoko obdavčen, dodaten problem nastane poleti, ker je svetlo pozno v noč in lahko z našimi pivskimi navadami za alkohol zapraviš premoženje v enem samem večeru, sploh še če častiš par rund. Prav tako sem opazil, da številni Švedi govorijo celo bolje angleško, kot Angleži, kar me je presenetilo. Ne vem v kakšne šole hodimo mi in za trenutek mi je ob mojem znanju angleščine postalo skoraj nerodno. In naučil sem se še to, da Švedi Piki nogavički rečejo Pipi dolg štumf – Pippi Långstrump.
Pri nas pa verjetno ob besedi Švedska najprej pomisli na proizvajalca pohištva Ikea in morda še na glasbeno skupino Abba ali smučarja Ingemarja Stenmarka.
Švedska sodi med najnaprednejše ekonomije na svetu in kar je še bolj pomembno je to, da je kvaliteta življenja na Švedskem zelo visoka. In za razliko od sosednje Norveške nimajo zalog nafte in plina, da bi bil to razlog za ekonomsko moč.
Pri nas nekateri Švedsko smatrajo kot primer socialistične ekonomije in to ponavadi tisti, ki nikdar še niso bili na Švedskem in imajo doktorat iz politične ekonomije, pridobljen še v Jugoslaviji
Ginijev koeficient se uporablja med drugim tudi za merjenje neenakosti porazdelitve dohodka in premoženja na skali od 0 do 1. 0 pomeni, da vsi prebivalci zaslužijo povsem enako, 1 pa pomeni, da samo en sam prebivalec zasluži ves prihodek v državi in to je potem primer ekstremno neenake družbe. Za Švedsko je ginijev koeficient 0,27 (podatek za leto 2018), kar je precej bližje družbi popolne enakosti, kot družbi popolne neenakosti. Med najbolj razvitimi državami ima Švedska tretji najnižji ginijev koeficient za Islandijo in Finsko, najvišjega pa ima Južna Afrika in sicer 0,63, kar jo uvršča pred Namibijo, Surinam in Zambijo. V bistvu tako nizek koeficient na Švedskem pomeni, da tudi tisti, ki opravljajo slabše plačana dela, lahko povsem spodobno živijo in razlike v plačah niso ekstremne. Tako potem ni problem dobiti pridne in sposobne medicinske sestre, negovalce v domovih za ostarele, učitelje in zidarje ter niso vsi prebivalci doktorji družboslovnih znanosti, kot je očitno končni cilj pri nas.
Da je ginijev koeficient na Švedskem tako nizek je delno to tudi zasluga davkov, saj so tisti z višjimi prihodki bolj obdavčeni in tako se razlika v plačah tudi prek davkov zmanjša. Na Švedskem sodijo v najbolj obdavčen razred že tisti, katerih plača presega 1,5 kratnik povprečne plače, stopnja obdavčitve pa je visokih 57%. Na tak način država pobere 45% BDP (podatek za leto 2017) prek davkov. S tem denarjem pa potem država upravlja očitno tako, da poskrbi za visok življenjski standard in socialno varnost večine prebivalcev. Torej imajo zagotovljeno in dostopno zdravstvo, poceni ali celo brezplačne vrtce in ostalo, kar pojmujemo pod socialna država. Prav tako je socialna pomoč v primeru brezposelnosti tako visoka, da s to pomočjo lahko posameznik preživi.
Bistvo takega Švedskega sistema je pa v spodbujanju podjetništva in privatne iniciative, kar potem privede na koncu tudi do ekonomske moči države. Namreč eden pomembnih razlogov, da se več ljudi ne odloča za podjetništvo, je ravno strah za socialno varnost, saj podjetništvo s seboj prinaša tudi tveganje in vsem ne uspe. Tu pa pride do izraza Švedska socialna država, saj si lahko potem prebivalci upajo več, ker podjetniški neuspeh ne pomeni takoj tudi ekonomskega propada in torej taka socialna država pomeni tudi nekakšno varnostno mrežo (safety net).
Švedski ekonomski model še zdaleč ne pomeni, da so vsi enako revni, tako kot v klasičnem socializmu Jugoslovanskega tipa. Kapitalski dobički na Švedskem niso visoko obdavčeni in tudi na tak način Švedska spodbuja investiranje. Švedska je po številu milijarderjev na število prebivalcev zelo visoko in sicer na 12 mestu z 31 milijarderji in 10 milijoni prebivalcev. Torej sploh nujno ne drži, da visoki davki zadušijo vsako podjetniško aktivnost in tudi vsi Švedski milijarderji niso zbežali na Kajmanske otoke ali v ostale davčne oaze bivšega Britanskega imperija. Je očitno Švedska kljub vsemu še vedno dovolj privlačna za življenje tudi za najbogatejše njene prebivalce. Ima pa tudi Švedska, tako kot vse razvite ekonomije, težave z nataliteto. Torej problema natalitete pa ne rešuje dvig življenjskega standarda in socialna država.
Pri nas se mi zdi, da so sedaj nekateri bolj navdušeni nad kapitalističnim sistemom, kot ga imajo v ZDA in nad tem se navdušujejo celo tisti, ki so še pred 30 leti zagovarjali in predavali socialistični gospodarski model. Da tak sistem lahko funkcionira pa očitno potrebuješ zapore. Veliko zaporov. Teh pa zaenkrat pri nas še ni v izobilju oziroma so zaporske kapacitete bistveno premajhne za tak ekonomski model.
Nekako splošno prepričanje v Sloveniji je, da je potrebno državi plačati čim manj davkov, saj bo veliko od tako zbranega denarja izginilo v korupciji in na koncu končalo na tajnih računih v Švicarskih bankah, kjer se menda skriva tudi obseg korupcije v zadnjih 30 letih pri nas. In temu je težko oporekati, saj je stopnja korupcije pri nas visoka. In očitno je stopnja korupcije pri nas visoka ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti, ker spremeni se praktično nič. Očitno se tako levi, kot desni, pri nas strinjajo vsaj v tem, da je korupcija za tiste na oblasti v bistvu dobra, saj nudi dober postranski zaslužek. Vsaj takšen je vtis. To je med drugim tudi dediščina prehoda iz komunizma, ko se je prej enopartijska država preobrazila čez noč v državo, ki deluje po načelih organiziranega kriminala. Vsaj takšen je vtis. Ampak temu ni nujno tako in Švedska je dokaz, da lahko tudi država dobro gospodari s pobranimi davki…
Vsaj takšen je vtis.
Poglej še:
– Skrivnosti uspešnih
– The Economy of Sweden
– Inside Sweden’s Silicon Valley
vir: Zavarovalnica triglav
