Archive for the ‘Humor’ Category

Dvatisočak

16 08 2020

Quest for The Fat Furnace (Debela peč)
The Savage Mountain

Za tale zapis sem nekaj časa razmišljal, v katero kategorijo naj ga uvrstim in na koncu sem se odločil, da ga dam pod Humor. Pa niti ni mišljen kot humor.

Kljub temu, da smo Slovenci narod ljubiteljev gora, hribolazcev in tudi narod vrhunskih alpinistov, ki so dosegli med drugim tudi številne mednarodne uspehe ter kljub temu, da imamo pri nas praktično na dvorišču številne dvatisočake, sam nisem še nikdar stopil na tako visoko goro.

Hoja v hribe, sploh pa visokogorje, se mi zdi nekaj podobnega kot religija. Vera se po mojem mnenju najpogosteje deduje oziroma prenese iz staršev na otroke. Kdor se je rodil vernim staršem, so ga ti vpisali k verouku in je opravil zakramente, kasneje pa so taki starši tudi svoje otroke vzgajali v tem duhu. Prav tako nekateri starši svoje otroke že od majhnega vodijo po hribih in danes še precej več kot včasih. Ti otroci imajo potem ponavadi privzgojeno ljubezen do gora in ko odrastejo, so tudi sami potem pogosti obiskovalci gora in to potem prenesejo naprej na svoje otroke. Po mojem mnenju precej manj pogost način je, da se znajdeš kasneje v družbi, ki hodi v gore in te povlečejo s seboj, tretja možnost pa je, da te gore pokličejo k sebi enkrat ko si starejši. Ampak ta se mi zdi statistično še najmanj verjetna.

Sam sem odraščal v družini, kjer praktično nismo hodili v hribe, še manj pa v gore. Kamor se ni dalo priti z avtom, tam preprosto nismo šli. In tako se ta ljubezen do gora name ni mogla prenesti. Žal tudi nikdar nisem bil v kakšni družbi, ki bi hodila v gore, pa tudi nikdar nisem dobil nekega notranjega klica, da bi me gore vabile. Seveda sem šel kdaj na kakšne nižje hribe, nikdar pa na dvatisočaka. Take višine so se mi vedno zdele bolj primerne za gamse, kot pa za ljudi.

Moj najvišji osvojen vrh, če se temu seveda sploh lahko reče vrh, ker tehnično gledano to ni, je bilo pred leti Kokrško sedlo na 1793 metrih, pa še to sedlo sem osvojil po pomoti, ker sem zašel na poti na Kamniško sedlo. Je bil pa takrat zelo vroč avgustovski dan in če ne bi imel s seboj več kot tri litre vode verjetno ne bi prišel nikdar niti do tja, saj bi prej dehidriral. To sem takrat vedel, da je voda v hribih življenjskega pomena, saj se telo več ur intenzivno znoji, ker je fizični napor lahko precej hud. Sem imel pa takrat kar precej kondicije, ker sem hodil celo zimo vsako jutro na plavanje v bazen, tako da bi lahko šel mimogrede še na kakšen okoliški vrh kot je Grintovec, kar mi je bilo kasneje žal. Ampak jaz nisem šel v gore tako kot ostali zgodaj zjutraj, temveč sem prišel v Kamniško Bistrico opoldne, v najhujši vročini. Kot bi šel v kakšen nakupovalni center.

In ko takole zadnjič kolesarim od Zgornjih Gorij do doline Krma opazujem visoke gore, ki se dvigajo nad to dolino. Poznal nisem nobene, vedel pa sem, da mora biti nekje v bližini tudi Triglav, saj se dolina nahaja v Triglavskem narodnem parku in zraven sta še dve ostali alpski dolini, od koder ljudje hodijo na Triglav. Ob tem me prešine misel, da še nikdar nisem stal na nobenem dvatisočaku in na hitro sem sprejel odločitev, da je to naslednji cilj.

Doma sem pogledal, katere vse gore se dvigajo nad dolino Krma in za prvi dvatisočak sem si izbral nekaj lahkega. Triglav. Ne, seveda ne. Že prej sem imel nekajkrat preblisk, da bi šel na Viševnik, ampak tokrat sem se odločil za Debelo peč, predvsem ker mi je bilo smešno njeno ime ter obljubljali so, da je poleg Viševnika to najlažji naš dvatisočak, na katerega lahko prileze skoraj vsak. In tu sem se jaz našel, čeprav beseda skoraj dopušča tudi možnost, da ti ne uspe. Ni pa na tej višini bojazni za višinsko bolezen, ker ta se pojavi menda lahko pri nekaterih ljudeh šele nad 3000 metri. No, tudi ta podatek me je presenetil, saj sem mislil, da je višinska bolezen problem samo na višinah najvišjih vrhov sveta, pa se očitno lahko pojavi tudi precej nižje.

Na spletni strani hribi.net sem potem pogledal kakšne so možne poti na Debelo peč in izbral za moj prvenstven pionirski vzpon na dvatisočaka kar prvo na seznamu. Medvedova konta – Debela peč. Lahka označena pot in do vrha samo 2 uri 15. Skoraj idealno. Kot iz reklamnega letaka. Še bolj idealno bi bilo, če bi bil dostop do izhodišča lažji, saj 6 kilometrov vožnje po makadamu sredi Pokljuških gozdov ne zveni preveč obetavno in lahko potencialno predstavlja problem še preden začnem lesti na to goro smešnega imena. Ob tem se spomnim, kako izgledajo prepadne ceste v Pakistanu do gorovja Karakorum, kjer leži tudi gora K2. Če zmorejo priti z avtomobilom po takih cestah, bom tudi jaz prišel do izhodišča za na moj dvatisočak.

Kako točno se pride do Medvedove konte nisem razumel iz opisa, ker sem bil na Pokljuki večinoma samo tam, kjer je poligon za smučarski tek na Rudnem polju. Jaz sem mislil, da je to naprej od Rudnega polja, ampak neka tabla za smer Lipanca, ki bi lahko bila prava, je bila že prej na poti. Zapeljal sem mimo tega odcepa kar dalje do Rudnega polja in moral potem obrniti, tako da sem izgubil pol ure. Sama gozdna cesta do Medvedove konte je sicer v redu vzdrževana in ni hujših udarnih jam, je pa v zadnjem delu ozka, tako da je vsako srečanje lahko manjši problem. Na srečo gredo dopoldne vsi gor, popoldne pa vsi dol, tako da je večina prometa tu v eno smer. In ko sem jaz prišel do tega parkirišča okrog devete ure je bilo že skoraj vse polno avtomobilov. Debela peč je očitno precej popularna gora, če je že v petek toliko avtomobilov. Kako to potem izgleda šele za vikend ob lepem vremenu? Takrat je daleč najtežji del tega vzpona verjetno najti prosto mesto kjer lahko pustiš avto. Obstaja pa seveda možnost, da greš iz Rudnega polja, kjer je parkirišč precej več, samo je pa tudi vzpon daljši za skoraj eno uro.

Sam moj vzpon na Debelo peč se ni začel najbolj optimistično, saj so me pohodni čevlji ožulili po prvih par ovinkih nekje na poti do Blejske koče. Očitno jih premalokrat uporabljam in še niso dobro ponošeni. Ampak nič hujšega, tako da sem lahko rečem z lahkoto osvojil svojega prvega dvatisočaka. Da ne govorim o tem, da je bilo takrat na vrhu vse polno ljudi in med drugim srečam tik pod vrhom še sodelavca, ki se je ravno vračal nazaj v dolino. Ker je višinske razlike za premagati na tej poti samo 600 metrov, je vzpon lahek še po mojih kriterijih. Fizično nekako podobno zahteven kot recimo vzpon na Lubnik pri Škofji Loki. Je pa zato razgled iz Debele peči toliko lepši, saj se vidijo prepadi v dolino Krme, torej pogled prav tja, od koder sem jo opazoval kakšen teden nazaj ter seveda pogled proti Triglavu in ostalim Julijcem. V bistvu je Debela peč kot nekakšna loža v gledališču za opazovanje Triglava in mnogi so več kot uro že čakali na vrhu, da bi oblaki razkrili sam vrh Triglava, ampak se kar niso in niso hoteli umakniti. Tisti dan, ko sem bil jaz na Debeli peči, so bili na Triglavu številni, od politikov do lika (po starem modela), ki je s seboj na Triglav privlekel poni kolo in se tako znašel v medijih. Ampak to se mi zdi pa poniževanje oziroma podcenjevanje gora, ne nek dosežek vreden omembe in dodatne reklame v medijih. Naslednjič bo nekdo na našo najvišjo goro nesel moped ali vrata od fička.

Moj pionirski vzpon na dvatisočaka ni omenil seveda nihče. Kje je bila moja služba za odnose z mediji nimam pojma. Sigurno ne pri stvari.

Blejska koča – imajo tudi gibanice
Pogled v dolino Krme proti Zgornji Radovni in Mojstrani
Dolina Krma, zadaj Triglav in Rjavina
Pogled proti …. ne vem, verjetno v ozadju Karavanke
Skale in gore in oblaki

Spodaj na sliki Triglav. Na povečani sliki v višji ločljivosti se lepo vidi kolona ljudi, ki se približuje vrhu in velika gužva na samem vrhu ob Aljaževem stolpu. Nekako tako si predstavljam da je videti tudi človeška avtocesta na Mount Everest ko vreme omogoča vzpon. Verjetno ima tudi Triglav svojo Hillaryevo stopnjo, kjer se tik pod vrhom promet zabaše in je potrebna potrpežljivost.

Kavkin let
Tale ptiček se je odločil pozirati, tako da je dobil malo več pozornosti
Tudi on se ozira po višjih vrhovih ali ujedah
Uradno 2014 metrov

Še nekaj vohunske tehnologije. Na sliki spodaj je Celestronov spektiv, ki služi kot nekakšen daljnogled in lepo približa oddaljene gore, tako da se ti še bolj zvrti v glavi (sam sem sicer upal, da bom zagledal kakšnega gamsa ali celo kozoroga), spodnja dva posnetka pa sta nastala s pomočjo fotoaparata iz vrha Debele peči. Na prvem je vojaški helikopter Slovenske vojske vrste Cougar, ki je po vzletu nekje v bližini koče na Kredarici pristal spodaj v dolini Krme. Upam da ta dan kakšnih hujših nesreč v naših gorah ni bilo in da mu ni bilo potrebno poleteti proti Jeseniški bolnišnici. Na drugem posnetku pa je Dom Planika pod Triglavom, ki je oddaljen 7 km. In tudi na tem posnetku se vidi, da je bil Triglav ta dan precej zaposlen z njegovimi obiskovalci. Ima pa potem vsaj ponoči ali ob slabem vremenu nekaj več miru, da se lahko v miru pripravi na naslednji naval turistov gornikov. Ampak to pač pride z nazivom najvišja slovenska gora.

vse foto: Dr. Onyx

Sem pa preden sem šel na ta pionirski vzpon na dvatisočaka nekoliko tudi za motivacijo kupil knjigo Gora Petre Škarja. Knjigo sem sicer nesel s seboj na Debelo peč v nahrbtniku in sem jo mislil prebrati na vrhu, kar se mi je zdela dobra ideja oziroma pravo okolje za prebiranje te knjige, ampak potem sem bil zaposlen z vsem drugim in na to pozabil.

Knjigo sem potem prebral na plaži in pogled na fotografije zasneženih vrhov gora te lepo hladi. Sploh všeč pa mi je bila misel – Lepo je poslušati tišino in delati nič. Ko bi to vedel prej, bi marsikaj naredil drugače.

Verjetno drži, da je statistično precej bolj verjetno, da srečaš po srcu dobrega človeka v cerkvi ali kje visoko v gorah kot marsikje drugje. To sicer lahko ne drži za vsak posamezni primer, na veliko vzorcih pa po mojem mnenju to kar drži in to velja nasploh za statistiko, da čim večji je vzorec, bolj natančno opiše nek pojav. Zakaj je temu tako pa v enem delu glede gora morda odgovori tudi Petra Škarja v svoji knjigi.

O ti Debela peč se pa nič ne smej! Naslednji moj dvatisočak bo nekaj bolj resnega, kjer so tudi gamsi. Nisem pa začutil (še) klica Triglava. Verjetno si je mislil – samo še to se mi manjka.

Dolini Krma se za morebitne napačne sklanjatve njenega imena opravičujem. So mi dali državljanstvo kar brez uspešno opravljenega izpita iz znanja slovenščine. Tako kot še polovici novih prebivalcev Kranja (ob tej misli mi je nehote šlo na smeh, pa to ne bi smelo biti smešno).

Poskus moške šale

11 09 2019

Mi reče sodelavka, da ji tiskalnik že zelo slabo tiska in da ga je že stresla (misli seveda toner).

Jaz ji na to odvrnem, da je to tako po moško povedala.

Ona me pa zabije nazaj, da če bi po moško povedala, bi rekla otresla!

I didn’t see this coming! No, tu sem pa jaz ostal z dolgim noskom. Silovit backhand v moj desni kot, kjer je žogica tako hitra, da ji ne moreš slediti niti s pogledom, kaj šele da bi lahko karkoli poskušal odbiti nazaj.

Sicer sodelavkam ponavadi odsvetujem da tresejo tonerje, ker to po moje povzroča Parkinsonovo bolezen.

toner

Sploh se mi zdijo zabavne pa tiste, ki tresejo tudi razvijalne enote!? Samo kdo sem jaz, da jim bom solil pamet?

pckit

Zgled

06 09 2019

Prepričan sem, da je marsikoga presenetila novica, da Slovenija pridela letno 80 tisoč ton komunalnega blata (po domače dreka), ki je stranski produkt delovanja čistilnih naprav in veliko tega je šlo kot kaže na Madžarsko (30 tisoč ton).

Prizor, kot je tale iz Dubaja, kjer se na avtocesti vijejo nepretrgane kolone tovornjakov z drekom (poop) je kot kaže uspelo posneti tudi madžarskemu politiku, le da kamionov ni bilo toliko in da ne prihajajo iz Dubaja, ampak iz Slovenije. Madžari so seveda ob tem skočili pokonci, da oni ne bodo stranišče Evrope (k njim nismo izvažali komunalno blato samo mi) in ta posel z drekom bo kot kaže hitro padel v vodo. Gre pa za kar dobičkonosno zadevo, saj cena tone takšnega odpadka lahko doseže tudi 100 €, kar pomeni, da so samo naši kakci letno vredni 8 milijonov evrov! Hmmm!? Zakaj potem pa meni nihče ne plača ko grem na toaleto (WC)?

Se pa nasploh pri nas hudo zapleta ves ta dobičkonosni posel z odpadki.

Težave ima tudi Vrhniški Kemis, saj ga po velikem požaru pred leti na Vrhniki ne želijo več, prav tako pa so v Kemisu kot kaže poslovne prostore obnovili kar brez gradbenega dovoljenja.

Zelo verjetno bo čedalje težje odpadke izvažati v sosednje države, tako da bo potrebno rešitev za to poiskati nekje doma. Je pa jasno, da si tega nihče ne želi imeti na svojem dvorišču, tako da je problem na videz povsem brezizhoden.

Ko sem razmišljal, kje bi lahko skladiščili te odpadke, sem se spomnil na desetarja iz mojega voda v JLA. Model je bil iz Bosne, sicer ne preveč brihten, je imel pa to dobro lastnost, da če nečesa nismo hoteli narediti, ker “se ne da”, ali “je pretežko”, nam je najprej sam pokazal, da se to da, potem smo se pa še sami lotili dela.

Kasarna v Škofji Loki, katere primarna dejavnost je bila inženirja,  je imela svoj poligon na Crngrobu, kjer je bilo strelišče in vse ostalo za treninge vojske. Polaganje min, rušenje dreves z eksplozivom, postavljanje preprek, kopanje zaklonov itd.

In po vojaškem programu (JLA je temu rekla strokovno obuka vojnika) je bilo nekega zelo vročega poletnega dne na vrsti kopanje pokončne luknje (stojeći stav) z lopatko. Torej cilj je bil, da si moral skopati tako veliko luknjo, da si lahko v njej stal in je ven gledala samo glava in puška.

Teren na Crngrobu je bil neprijeten za kopanje, saj je bilo veliko kamna. Mi smo se takemu ukazu uprl, čeprav naj bi bili kot izvidniki elitni vod kasarne, češ da se tega na takem terenu ne da, nakar je desetar sam vzel lopatko in par ur kopal luknjo. Ko mu je z veliko muko in Bosansko vztrajnostjo končno uspelo, se je obrnil na nas in ponosno dejal – “ako mogu ja, možete i vi” (torej če lahko jaz, lahko tudi vi).

In smo kopali in kopali in kopali, sonce pa je pripekalo tako močno, da so še vrabci naokrog letali z odprtimi kljuni. Ob tem pa smo ves čas preklinjali Bosansko vztrajnost.

Moram še dodati, da je bila v tem elitnem vodu skoraj polovica vojakov nepismenih ali slabo pismenih, kar pa JLA kaj dosti ni motilo, važno je bilo, da so bile vse republike nekdanje Jugoslavije čim bolj enakomerno zastopane. Če bi prišlo slučajno do vojne, bi dezertiral ob prvi priliki, saj ob takih biserih v vodu je mnogo večja verjetnost, da te pomotoma zadane kdo od njih, kot pa nasprotnik.

In da se vrnem na problem odpadkov.

Nekako tako kot moj desetar v vojski bi lahko bil tudi naš premier za vzgled vsem nam in te odpadke vzel k sebi.

Na google maps bi načrt novega centra za ravnanje z odpadki izgledal takole:

smarca_odpadki_1

Sem moja pričakovanja postavil previsoko?

Ker če premier ne bo zagrabil te edinstvene priložnosti, ga lahko prehiti predsednik države, potem imamo pa vse te odpadke v Ljubljani. To pa seveda nočemo!

Druga možna rešitev tega problema pa bi bila, da država zgradi nekje lastno sežigalnico odpadkov, tako kot jih imajo na Dunaju, ampak tu pa obstaja precejšnje tveganje, da se bo projekt vodil enako kot TEŠ 6, kar pa pomeni samo še eno novo katastrofo za davkoplačevalce, hkrati pa je taka sežigalnica objekt, kot je nuklearna elektrarna, torej objekt, kjer si avtohtonega slovenskega amaterizma ne smeš privoščiti, ker sicer so lahko posledice za ljudi in okolje zelo hude.

hešteg (ključnik) #Me2TakeShit

Citat dneva

11 11 2018

Kod pića nije važno, koliko čovek može da popije,
nego da zna, kad treba da povrati.

citat iz filma Karavla

Šali dneva (Ammu-Nation)

15 10 2018

Pride dr. Onyx v Army Shop (hala A, spodnja etaža BTC) in reče prodajalcu:
Rad bi začel revolucijo. Kašno orožje mi priporočate za začetek?
Prodajalec pa mu odvrne:
Gospod, za začetek bi predlagal, da se najprej obrijete, ker sicer vas ne bodo resno jemali.

Pride glavni ekonom Štajerske varde v Army Shop in reče prodajalki:
Imate morda kakšen ročni raketomet, ki je sposoben uničiti policijski vodni top?
Prodajalka pa mu odvrne:
Samo en osebni dokument bi lepo prosila.

Facebook

15 01 2010

Dedek bere osmrtnice v časopisu, ko pride mimo vnuček in mu reče:

“Kaj je dedi, ali si spet na Facebooku?”

Samozavest

21 10 2008

Tole je šala iz poštnega predala, je pa tako dobra, da mi je danes močno polepšala dan.

Kaj je samozavest?
Ko ti ga ženska pol ure vleče in ti ne vstane, pa jo vprašaš: “A to se ti večkrat zgodi?”

Big Brother šala

09 05 2008

Tale šala baje kroži po elektronski pošti, jaz pa sem jo slišal danes ob kavi.

Predlaga zvečer mož ženi, da bi se šla igrati Big Brotherja. Žena vsa vesela privoli (verjetno misleč, da se bosta snemala s kamero v postelji), mož pa ji reče:

“Govori vam Big Brother. Žena, imaš dve minuti časa, da zapustiš hišo!”

Predlagam, da tega ne počnete sami doma, ker jo lahko fašete z valjarjem po glavi in končate na urgenci.

Ponte dei Sospiri

15 07 2007

V stari Ljubljani, točneje na Šuštarjevem mostu, je očitno že vse pripravljeno za redno letno obredno potapljanje nesproščenih novinarjev v Ljubljanici. V primeru da organizator prireditve še nima izdelanega scenarija, si drznem predlagati nekaj idejnih rešitev.

potop2.jpg

potop1.jpg

Za začetek prireditve predlagam krajši kulturno umetniški program. Najprej morda venček domačih škeksov (( škeks je patentiran izraz za neizdelan škeč, torej škeč, ki mu do šmešnosti manjka še nekaj dodelave)) Jureta Godlerja, izbor najlepše že vnaprej izbrane misice z dvema izhodoma zgoraj brez in zgoraj z in za konec tega dela prireditve še poizkus izboljšanja svetovnega rekorda v neprekinjenem igranju na doma izdelano ustno diatonično harmoniko.

Potem predlagam krajši kulturno umetniški odmor, kjer si obiskovalci prireditve lahko kupijo kakšen suvenir ali rabljeno avtomobilsko gumo in se okrepčajo z domačimi čevapčiči v kuhani lepinji. Med odmorom lahko najbolj vztrajni opravijo tudi potrebo v priročnem kemičnem WC stranišču za evro deset stotinov mala, velika dva evra petdeset. Dve veliki potrebi hkrati se štejeta kot ena mala.

Potem pa potop.

Najprej sem imel v mislih laserje, akrobatske padalce in ritmične gimnastičarke. Samo to je ceneno. Klišejsko. Nenavdahnjeno. Že videno.

Zato sem se odločil za Pavla Ravnohriba.

Potop se začne tako, da najprej nesproščeno novinarko ali novinarja dva rablja oblečena v slovensko narodno nošo primeta pod pazduho in privlečeta brez uporabe pregrobe neposredne fizične sile (opcijsko uporaba elektro šokerja) na prireditveni prostor. Pred leseno konstrukcijo za utapljanje nesproščenosti.

Potem na sceno stopi Pavle Ravnohrib. Igralec z dramatičnim tonom bere prispevke novinarja v katerih je jasno in nedvoumno izražena nesproščenost, ki ima širši družbeni pomen. V ozadju na starem gramofonu poje Majda Sepe znan domač napev Čez Šuštarjev most. V igri za napev sem imel sprva uspešnico hrvaške skupine Đavoli Stojim na kantunu, glava u balunu …, samo jo nekako nisem uspel spariti z barvo glasu Pavla Ravnohriba.

Potem je predvidena krajša tišina po programu.

Rablja v narodnih nošah zapreta nesproščenega novinarja v kovinsko kletko. Poddimenzionirano škripčevje se napne pod težo bremena. Množici zastane dih po ajvarju in čebuli. Vodja protokola po hitri walkitalkie zvezi sporoči šefu lokalnega vodovoda kanalizacije, da lahko odpre zapornice. Po Ljubljanici se prične valiti ogromen madež. Fekalije prejšnjega dne. Študenti politologije, ki jih je organizator prireditve najel prek študentskega servisa za dva evra petdeset na napotnico, prično mahati s slovenskimi zastavicami. Zasliši se skandiranje hua, hua, hua… Blogerji v ospredju digitalizirajo trenutek popolne evforije. Kletka reže zrak in počasi drsi proti vodni gladini. V očeh nesproščenega novinarja je prvič razbrati strah. Strah pred tem, da bo v kratkem v dreku do vratu in čez. Množica cepeta z nogami. Nekateri padejo prehitro v deliriji na napačnem mestu. Kletka zadane ob vodo in se ustavi.

Natopi krajši suspenz.

Mojster razglasa zavrti klasiko. Carmina Burana. O bratje, kakšna dratka. Most podrhtava. Mine minuta. Dve. Rabelj v narodni noši s spretnim sunkovitim gibom premakne vzvod in kletka je hipoma pod vodo. Samo zračni mehurčki izdajajo agonijo nesproščenega pisuna.

Množica se počasi umiri. Večer se prevesi v noč. V zraku je začutiti vonj po cvetoči lipi. Vsepovsod sproščenost in ljubezen. Dugo, toplo ljeto poćinje …

Prokleti nesproščeni pisuni.

Samo kako za vraga se lahko most imenuje po nekom, ki sploh ni še drugič pravnomočno obsojen? Kdo bi razumel te slovence?

Brezplačna širokopasovna storitev

03 04 2007

Google je propulzivna firma, ki ponuja vse svoje storitve brezplačno, oziroma lepše povedano sodi med nizkocenovne brezplačnike. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Google ponudil tudi brezplačno širokopasovno storitev.

https://i1.wp.com/www.google.com/tisp/images/tisp_logo_sm.gif

In Google je zadevo tehnično rešil tudi tokrat z odliko. Lahko rečem ena redkih tehničnih rešitev domače brezžične širokopasovne storitve (in-home wireless broadband service), ki je lahko razumljiva tudi popolnim računalniškim laikom.

Google je naredil še ogromen korak naprej nasproti konkurenci in ponuja tudi tako imenovani “self-installation kit”, ki vsebuje vse potrebno za namestitev in začetek uporabe sistema.

https://i0.wp.com/www.google.com/tisp/images/kit.jpg
Grafika: google.com

Povezave:
GOOGLE TiSP Beta
FAQ
Navodila
Venček Googlovih prvo aprilskih šal
Google blog

Šala dneva

27 03 2007

SEM DOMA KONČNO POVEDU, da kandidiram za predsednika države.

Nazaj pa dobim tole. Dobesedni prevod:
“NEHI FANTAZIRAT, PA KAKŠNEGA RESNEGA DELA SE LOT.”

https://i1.wp.com/sketchplease.com/wp-content/sketches/_John-Chainsaw-Massacre-Leatherface.jpg
Grafika: sketchplease.com

Jaz predsedovanje državi jemljem sila resno. In to resno mislim.

No, da je sramota še večja, pa domači sploh ne bodo volili zame, ampak za protikandidata Alojza Peterleta. Ker je baje državotvoren.

Ne me basat.

Janez Janša

15 03 2007

Piše se leto 1988. Pomladni mesec Maj. Ura je nekaj minut do sedmih zjutraj. Sonce že pripeka na asfaltirano pisto v kasarni JLA nekje na slovenskem ozemlju, kjer so vojaki postrojeni za jutranji pregled pred zajtrkom. Nekateri živčno pregledujejo, ali imajo pri sebi “češalj, maramicu i ogledalce“.

Dežurni oficir, sicer znan tudi kot “bezbednjak” in pripadnik KOSa, z odločnim korakom stopi za govorniški pult na čelu piste. Od dežurnega za razglas zahteva, da vklopi takoj mikrofon. Na obrazu mu beremo, da ima pomembno informacijo. Vsi vojaki se umirijo in prisluhnejo:

Momci, jeste li videli šta je uradio Janša? Gde će bre Janezi na zapad. Kako može bre Janša bre, jebo ga ti, da izda našu nam dragu otađbinu. Kakoga ga nije sramota, bre… jebo ga bog…bre…mamu mu…bre ” in tako naprej.

Nekaterim pripadnikom JNA srbske nacionalnosti se samoinicativno potoči solza. Slovenci in albanci smo komaj zadrževali smeh. Hrvati so se zlobno nasmihali. Makedonci niso razumeli, o čem dežurni sploh govori.

Piše se leto 2007. Pomladni mesec Marec. Ura je nekaj minut čez dvanajst. Predsedniški kandidat se dobi s somišljeniki. Vsi se ob kavi umirijo, dr. Onyx prične

Fantje, sam tale Janša …”

[SAMOCENZURA]

Me zanima, če bo tole google dal na prvo mesto med zadetki, če vpišem ključno besedo “Janez Janša” v iskalnik. 👿

Povezava:
Prime Minister Janez Janša

Delujoča klima

09 03 2007

Dobil v poštni predal:

KAJ JE TO.
ŠTIRJE V SOBI, SAMO EDEN DELA ?
TRIJE DRŽAVNI USLUŽBENCI IN KLIMA !

Počutim se globoko prizadetega in upam, da bo minister za javno upravo ustrezno odgovoril. Pri nas prižgemo klimatsko napravo šele konec junija. Tako da nihče do konca junija v sobi ne dela.

Katerega spola je Bog

01 03 2007

Tole je tudi tema oziroma lepše darkness iz nekega foruma.

Bog je moški, star med 40 in 45 let, nosi brado in očala. Po svetovnonazorskem prepričanju je ateist. Rad ima tudi ženske.

Urška
prvi razred Devetletke

Ples v maskah

21 02 2007

Znano je, da moram kot predsedniški kandidat paziti na uporabljen jezik, ker bi volilci sicer dobili občutek, da volijo popolnega morona. Zato imam na računalniku nameščena vse možna orodja za preverjanje slovnice, črkovanja, deljenja besed in tako naprej. Tega je res ogromno in vsaka moja objava gre čez serijo testov in preverjanj.

Da je takšen moj princip pravilen, pa prikazuje sledeč primer, ko sem hotel na Blogu objaviti prispevek o plesu v maskah na valentinovo. Tekst gre pa takole:

Janezu ni prišlo na misel, da bi Urško vprašal, če bosta predčasno zapustila ples v maskah.

Eden izmed programov za odkrivanje slovničnih in slogovnih napak, pa je predlagal takšno rešitev:

https://i2.wp.com/shrani.si/files/orgazemtygg.jpg

Naj mi prosim kdo pove, kdo si izmišlja takšne neumne fore? Kaj bi bilo, če bi sam predlog sprejel in avtomatično objavil prispevek, brez da ga še enkrat in po pameti preberem?

Še dobro, da gre za izmišljeni osebi, sicer bi imel še težave zaradi blatenja na javnem mestu, samo jaz bi akterja te zgodbe direktno usmeril na proizvajalca programske opreme. Da pa je dejansko težko ugotoviti način, na katerega program ugotavlja, kaj je prav in kaj ne, pa samo sledeč izmišljen primer TULE.

Povezave:
Slovnični pregledovalnik
Vse rdeče