Archive for the ‘Ideje’ Category

Idejni osnutek pristanka na Marsu

07 04 2021

Trenutno delam idejni osnutek kako pristati na Marsu s človeško posadko. Po moje ne bo šlo tako kot na Luno, torej da bi poleteli iz Zemlje, leteli do tja več kot pol leta, pristali, počakali na Marsu, da bo pot nazaj na Zemljo najkrajša, leteli nazaj več kot pol leta in se s kapsulo spustili v morje.

Zemlja

Zaenkrat mi je najbolj všeč ideja, da bi najprej v orbiti Marsa zgradili vesoljsko postajo, nekaj podobnega kot je Mednarodna vesoljska postaja ISS, ki kroži okrog Zemlje.

ISS

Ko bi bila taka postaja zgrajena in uporabna, bi nanjo poslali ljudi. Med ISS na Zemlji in ISS na Marsu bi vozile vesoljske ladje, ki bi prevažale vse potrebno za pristanek na Marsu. Torej bi potem nekaj takega kot je SpaceX poletel iz vesoljske postaje v orbiti Marsa in upam tudi uspešno pristal na Marsu ter se varno vrnil nazaj na vesoljsko postajo. Taka raketa za večkratno uporabo bi bila lahko standardno prevozno sredstvo med vesoljsko postajo in matičnim planetom. Je pa tako kot na Zemlji, tudi na Marsu energijsko najbolj potraten vzlet iz planeta nazaj proti vesoljski postaji, saj mora raketa premagati gravitacijsko silo planeta. Na Marsu je to nekoliko lažje kot na Zemlji, saj ima Mars bistveno manjšo maso in je potrebno manj goriva.

SpaceX

Hkrati bi morali po moje zgraditi v orbiti Marsa še navigacijski sistem, kot je GPS ali Galileo. Brez natančnega navigacijskega sistema se je težko znajti na Zemlji, na Marsu še toliko težje.

Gallileo

Mars po moje ni Luna, ampak se ga da verjetno naseliti oziroma pospešeno zagnati to, kar se je na Zemlji razvijalo milijone let. In da niti ne omenjam zlato in redke zemljine, ki so sigurno na Marsu. Torej na Mars je potrebno gledati kot na dolgoročen projekt.

Idejni osnutek

Seveda sedaj ni več hladne vojne in spopada za prestiž med ZDA in SZ. Vprašanje je, kako tak velik projekt danes financirati, saj za to so potrebni bilijoni evrov. Ali sem nekje že omenil zlato in redke zemljine?

Je pa to zaenkrat še grob osnutek oziroma res samo idejni načrt. Moram narediti še nekaj izračunov, preveriti razmere, ki vladajo na Marsu in verjetno sem pozabil še kakšno malenkost. Je pa ponoči tam gor oziroma dol zelo mraz. Tudi -70 stopinj ali celo še hladneje.

Mars

V nobenem primeru pa prenos pristanka na Marsu ne bo mogel potekati v živo, saj je najkrajši čas, da radijski signal prispe iz Marsa do Zemlje več kot 3 minute. Ker oba planeta krožita okrog Sonca pa je ta čas lahko še precej daljši. Poleg tega se na Marsu pojavi še nenavaden problem z uro, saj je tam dan v povprečju daljši za 40 minut in tako ti naša ura kaže čedalje bolj narobe. Ampak pri potovanju po Vesolju naša običajna ura nima nekega smisla, saj je pomemben samo čas od začetka pred skoraj 14 milijardami let. Da ne omenjam koledarja, ki mora na Marsu imeti 687 dni, tako da na poletje čakaš skoraj celo naše leto. Precej visoka je tudi najvišja gora na Marsu. 24 km visok vulkan Olympus Mons. Za tole sta Mount Everest in K2 vzpetini. Se mi pa zdi, da turisti še dolgo časa ne bodo lezli na Olympus Mons, tako kot danes lezejo na Mount Everest. Je pa zaradi manjše sile teže korak na Marsu toliko lažji. To se z leti še bolj pozna, ker te ne vleče tako močno k tlom.

Oh, in na Marsu ni še Mars čokoladk. Te bo potrebno pripeljati s seboj. Bom moral narediti check listo, kaj vse bo treba peljati s seboj, da česa ne pozabimo, ker tam ni zaenkrat še daleč naokrog ničesar.

Poglej še:
Ali je življenje na Marsu mogoče

Modernizacija železniškega potniškega prometa

30 03 2021

Sam se že vse od srednje šole vozim z vlaki, tako da ta sistem prevoza mislim da kar dokaj dobro poznam. Vlak kot prevozno sredstvo je sicer super zadeva in vsaj zame prva izbira, če imaš v bližini železniško postajo in če lahko svoje aktivnosti prilagodiš voznemu redu. In če ti ni potrebno po službi mularije razvažati na treninge hokeja, plesne vaje, tečaj rokoborbe in debatni krožek. Je pa železnico razvoj vsaj zaenkrat v večji meri zaobšel. Seveda ni več toliko prometnih postaj z vlakovnim odpravnikom, kot jih je bilo včasih in večino prometa po železnicah danes upravljajo na daljavo. So pa na potniških vlakih še vedno sprevodniki, še vedno vozijo vlake strojevodje in tudi marsikje še vedno karte prodajajo prijazne prodajalke kart. Vsake toliko časa samo zamenjajo ponudnika elektronskih kart in hkrati zamenjajo še terminale, ki jih nosijo s seboj sprevodniki in potem nekaj časa rešujejo težave, ki nastanejo ob zamenjavi, ker nič ne deluje tako, kot so napisali v razpisu. Sprevodniki in sprevodnice pa še vedno nosijo uniforme, ki so videti kot uniforme sil imperija iz franšize Vojna zvezd.

vir: Slovenske železnice

Je pa ena izmed velikih prednosti prometa po železnici tudi v tem, da se ga da mnogo lažje in učinkoviteje upravljati, kot promet po cestah, kjer je mnogo več vozil in mnogo več nepredvidenih situacij ter posledično tudi nesreč, zastojev in nejevolje voznikov.

Železniški potniški promet se pa da sigurno narediti potnikom bolj prijaznega in za marsikoga bolj uporabnega.

Moja ideja je, da bi namesto obstoječih potniških vlakov, kjer so v uporabi večje vlakovne kompozicije, ki vozijo po točno določenem voznem redu, prešli na sistem manjših električnih vlakov, za manjše število potnikov, ki vožnjo dinamično prilagajajo številu potnikov, brez vnaprej predvidenega voznega reda. Taki manjši vlaki, za recimo od 4 do 20 potnikov, bi čakali na posebnih vmesnih postajah in potniki bi prek telefona ali naprave na železniški postaji naročili prevoz. Na podlagi tako zbranih podatkov bi AI (umetna inteligenca) samodejno upravljala s takim sistemom in te manjše električne vlake razporejala na progo tako, da nihče ne bi čakal več kot recimo 10 minut na postaji. To pomeni, da bi morala biti vmesna parkirišča oziroma ranžirne postaje nekje v razmaku do 5 km. Taki vlaki bi bili narejeni podobno kot električni avtomobili in bi baterije polnili med čakanjem na postaji. Ker bi bili manjši, bi lahko bistveno hitreje pospeševali, dosegali na obstoječih progah precej višje hitrosti in tudi ne bi ustavljali na postajah, kjer glede na potrebe potnikov postanki niso potrebni. Stojišč po mojem na takem vlaku zaradi pospeškov in hitrosti ne bi bilo. Vsak bi imel rezerviran svoj sedež in bi dobil tudi informacijo, kdaj se približuje končna postaja in mora izstopiti. To se mi zdi zlasti pomembno, če si turist in postaj ne poznaš. Na tak način bi lahko bilo tudi število potniških postaj precej večje, kot je sedaj in tako bližje potrebam potnikov. Pri železniškem prometu se da dokaj natančno predvideti potrebe na podlagi analize vzorcev obnašanja potnikov in tako optimalno razporejati takšne vlake po progi. Ponavadi so konice zjutraj, ko gredo ljudje na delo in v šole, ter popoldan, ko gredo domov. Sistem bi lahko omogočal, da si potniki prek spleta vnaprej rezervirajo termine in postaje, glede na potrebe, tako da bi bilo upravljanje sistema še lažje. Večina rednih uporabnikov vlakov, kot so šolarji in zaposleni, ponavadi dokaj dobro ve vnaprej, kdaj potrebuje prevoz. Hkrati pa bi tak sistem omogočal tudi to, da dobiš na telefon obvestilo o prevozu. Torej kdaj, na kateri postaji, kateri vlak in kateri sedež imaš rezerviran.

Trenutno vlaki vozijo po točno določenem voznem redu in kapaciteta se ne prilagaja številu potnikov. Zato se lahko nekateri vlaki vozijo praktično prazni, na drugih pa ljudje komaj vstopijo, ker so prepolni, sploh ob prometnih konicah. Predlagana ideja uporablja celični princip, kjer se z manjšimi vlaki čim bolj natančno prilagaja številu potnikov, torej se ne prevaža naokrog praznih vlakov, hkrati pa ima vsak zagotovljen svoj sedež na vlaku. Nenazadnje se ta problem pojavlja tudi pri prevozih z avtomobili, kjer se naokrog vozijo napol prazni avtomobili, kar na koncu pomeni, da gre za prevoz več energije, kot bi bilo nujno potrebno. V bistvu bi šlo tu za nekakšen hibridni sistem, ki bi izkoristil prednosti železnice in hkrati prednosti, kot jih poznamo pri uporabi avtomobilov v vsakodnevnem prometu.

Tak sistem bi lahko deloval v celoti avtomatizirano, brez sprevodnikov, strojevodij, prodajalcev kart in sindikalnih zastopnikov. Bi pa moral imeti vgrajene vse potrebne varnostne mehanizme. Ampak tehnologija za to danes že obstaja in se še razvija na področju samo vozečih avtomobilov.

Jaz nekako računam, da bi se tak način potniškega prometa lahko na začetku uporabljal zlasti kot primestni promet v okolici večjih mest. Nekje do 60 km. Če bi vlaki bili sposobni dosegati hitrosti 150 km/h ali še nekoliko več, bi tako razdaljo prevozili v prej kot pol ure, kar je hitreje, kot z avtomobilom. Cenovno je že sedaj vlak cenejši od avtomobila, saj jaz dam za mesečno karto pol manj, kot pa sem dal za bencin, k temu je potrebno v Ljubljani prišteti še stroške parkiranja. Cena vožnje s takim vlakom pa bi bila lahko še bolj konkurenčna, če bi obstajali družinski popusti. Namreč ko se jih z avtom pelje več, vlak hitro postane cenovno nekonkurenčen avtomobilu. Tovorni promet in mednarodni potniški promet pa zaenkrat po starem. Tovorni promet po možnosti v nočnem času, ko ni potrebe po potniškem prometu ali v času, ko je potrebe po potniškem prometu bistveno manj.

Pri razvoju takega sistema bi bilo sigurno potrebnih še nekaj patentov. Eden izmed problemov, ki bi jih bilo potrebno rešiti, je zasnova ranžirnih postaj, ker vlaki so na tirnicah in zadeva ni tako enostavna, kot na parkiriščih za avtomobile. Ampak sigurno bi se dalo s sistemom kretnic in inteligentnim krmiljenjem zagotoviti, da je na manjšem prostoru parkiranih večje število takih manjših vlakov in se jih da v najkrajšem času poslati na progo.

Mogoče kakšna interdisciplinarna seminarska naloga na to temo s področja prometne logistike, umetne inteligence, računalništva in elektrotehnike. To idejo se da še razviti in dodelati. Pa če bi prišlo kdaj do realizacije, železniško progo potegniti še kam. S takim razvojem potniškega prometa je potem tudi možno, da se zmanjša potreba po lastništvu avtomobilov in se poveča uporaba najema avtomobilov.

Za provizije pa vemo TRR, kamor se nakazuje denar.

Glede na to, da že imam doktorat iz ekonomije, ne mislim s tem kandidirati še za doktorat iz prometne logistike. Dr. Dr. Onyx ne zveni dobro oziroma če se tako podpisuješ, te nihče ne mara, ker se vsem zdi, da samo filozofiraš in ne znaš nič konkretnega delat.

Ocenjena vrednost posla v naslednjih 10 letih – 500 MRD €. Gledano seveda globalno, ne samo pri nas. Provizija 1% je 5 MRD €. Tole pa bi že bilo za kupit Šmarno goro? Mogoče dobim kot bonus zraven še Toško čelo. Prvo kar bi naredil potem je visoka električna ograja in rampa z napisom Privatna lastnina. Morda se celo nakup Šmarne gore šteje kot investicijska nepremičnina in si deležen po možnosti še kakšnih davčnih olajšav?

Poglej še:
Izjava dneva

Modra misel za na spomenik

07 10 2020

Don’t be sad that it is over, be happy that it happened!

Sod za vino z elektronskim ventilom

25 05 2020

Pred leti sem si kupil nek manjši 10 litrski sod za vino iz nerjavečega jekla in ga šel na Štajersko napolnit v neko vinsko klet.

Super zadeva, da imaš to doma v kleti, ima pa eno veliko slabost in sicer, da se je vinu težko upreti in se potem čez čas izkaže, da ne manjka prav veliko, da postaneš alkoholik. Ta prehod je lahko zelo zvezen in niti ne opaziš, kaj se dogaja. Spiti liter ali dva vina na dan pa tudi ni neka težava. Skratka, tak sodček za vino je samo za tiste z res močno voljo. To jaz nisem.

sod_za_vinovir: proizvajalec

Sem pa študiral, kako rešiti ta problem in sem prišel na idejo, da bi tak sodček potreboval imeti vgrajen nek elektronski ventil, ki bi ga potem krmilil z aplikacijo na pametnem telefonu prek bluetootha. V aplikaciji pa potem nastaviš, koliko decilitrov vina se lahko iztoči na dan. Recimo omejitev 1 ali največ 2 deci. Aplikacija bi lahko podpirala še možnost biometrične prijave, tako da si lahko družinskim članom nastavi različne omejitve, koliko ga lahko dnevno kdo spije, prav tako pa bi se lahko programiralo odvajanje tako, da ti aplikacija postopoma zmanjšuje dnevni odmerek, dokler nisi “čist”. Če pridejo pa gostje in je potrebno natočiti več, pa bi morala biti vgrajena neka možnost, kako se da omejitev zaobiti.

Morda uporabniški račun za posebno spletno stran, kjer potem dobiš kodo za odklepanje omejitve in kjer potem lahko spremljaš porabo. Brezplačna varianta spletne strani bi imela reklame, za plačilo pa še kakšne dodatne funkcionalnosti kot so izračuni kalorij, povprečna stopnja alkoholiziranosti, starševski nadzor in podobno za tiste, ki želijo imeti bolj natančen pregled.

Glede na to, kakšne vse neumnosti danes ljudje kupujejo se mi zdi, da bi znal biti tole velik hit.

Grem vložiti zahtevek za patent.

Problem hlajenja pijače na supu

26 04 2020

Pred nekaj dnevi sem šel prvič letos s supom po Ljubljanici. Uradni govorec vlade za časa koronavirusa verjetno nad tem ne bi bil preveč navdušen, saj sem sigurno prečkal mejo vsaj treh občin, ampak sem se posvetoval pred tem z mojim odvetnikom. Na Ljubljanici ni namreč nikjer nikakršnih oznak, kje se konča ena in začne druga občina, tako da sem na tem zasnoval svojo obrambo, če me slučajno ujamejo. Pa me niso.

Voda bi sicer morda na prvi pogled izgledala marsikomu umazana, samo pri tem ne gre za onesnaženje, ampak po vodi spomladi plava cvetni prah in ostalo, kar odpada od rastlin, tako da gre za naraven pojav.

Sem bil pa ob tem presenečen, kako malo življenja srečaš na poti. Razen nekaj rac in ptic praktično ničesar. Kaj je razlog temu ne vem, očitno pa bistveno k temu vpliva prisotnost človeka. Ko sem bi jaz na supu je mimo glisirala na dveh čolnih z motorjem razposajena mladina in seveda ni čudno, da se ob tem vse kar je živo razbeži oziroma v takšnem okolju ni pripravljeno živeti. Nenazadnje tudi ljudje neradi živimo neposredno ob železniški progi, kjer vlaki povzročajo neprestano hrup in se ob tem še hiša trese. Ta del Ljubljanice sicer leži v Krajinskem parku Ljubljansko barje in po moje bi lahko vožnjo po Ljubljanici z motornimi čolni in ladjami enostavno prepovedali, absolutno pa na odseku, ki leži v krajinskem parku. Možno pa da k odsotnosti življenja v in ob Ljubljanici vpliva tudi onesnaženje reke. Vem recimo za primer onesnaženja sicer izpred več kot 30 let, ko je tovarna Fenolit iz Brega pri Borovnica zastrupila reko tako, da je poginilo vse živo na razdalji parih kilometrov.

Ampak nazaj k supu.

Ko je zunaj vroče sploh pa poleti moraš za kakšne daljše razdalje, ko si na supu več ur, imeti s seboj tudi pijačo. In pijača se v vročih dneh prileže ustrezno ohlajena. Ko jo pelješ na supu se prej ali slej segreje, če seveda nimaš s seboj še hladilne torbe, kar je zame nepraktično. Zato sem razmišljal, kako rešiti problem hlajenja pijače in supu.

Voda je bila prijetno hladna in tudi poleti je voda bistveno hladnejša kot ozračje. Zato mi je padla na misel ideja, da bi pijačo vlekel s seboj v vodi. Prva ideja je, da privežeš kar steklenico na vrv in vlečeš to za sabo, samo taka preprosto rešitev ima slabost, saj steklenica potone, se lahko pod vodo kam zatakne, poleg tega pa povzroča dodaten upor pri veslanju. Bolj inteligentna rešitev se mi zdi posebno oblikovana posoda za pijačo, ki na vodi lebdi in je hidrodinamične oblike, pijača pa je pod vodo, da ostane čim dlje hladna oziroma jo voda hladi. Seveda pa tako posodo še vedno vlečeš za seboj, privezano na vrv.

Sem šel pogledati tudi na Arso podatke za temperaturo Ljubljanice po mesecih in je videti v redu tudi julija in avgusta za hlajenje pijače.

Če kdo idejo realizira pričakujem procente! Mogoče bi moral drugič ideje najprej registrirati na patentnem uradu in šele nato pisati na blogu o njih?

Seveda pa obstajajo tudi posebne, izolirane steklenice za pijače, kar se morda tudi dobro obnese. Ampak to bi jaz testiral poleti, ko je zunaj prek 30 stopinj in recimo po dveh urah direktno na soncu. Poleg tega, če je res vroče, jaz potrebujem precej več kot 750 ml tekočine za par ur veslanja.

sup_pijaca
vir: proizvajalec

#OstaniDoma (imam jaz vsaj mir)

Kolo za uporabo mišične energije

26 11 2018

V tehničnih muzejih človek običajno pričakuje, da bo našel železnino, ki jo je povozil čas. V Zagrebški verziji našega tehničnega muzeja v Bistri (TMS) pa sem naše napravo, ki je v bistvu pred časom.

Naprava naj bi bila iz leta 1963 reče se ji pa po hrvaško Funkcionalni model kola za uporabo mišićne energije.

hrcki_1

hrcki_2

hrcki_3

hrcki_4

Gre v bistvu za leseno kolo, kot se ga uporablja za treninge hrčkov v kletkah, le da je prirejeno za človeško velikost.

Meni se zdi izum fantastičen in nikakor ne sodi v muzej! Če bi se tole masovno inštaliralo po domovih in pisarnah ter napravo priključilo na nek generator električne energije lahko že skoraj s samo tako proizvedeno energijo zapremo TEŠ 6. Že leta 2007 pa sem med drugim tudi predlagal, da bi se vse naprave v fitnes centrih priklopilo na generatorje električne energije, saj trenutno gre vsa ta energije v prazno. Tale model kolesa je v bistvu nadgradnja moje ideje iz leta 2007, za katero pa je kakor vem patent že potekel, tako da bi se lahko začela masovno izkoriščati.

Večina ostalih razstavnih eksponatov v Tehničnem muzeju v Zagrebu pa sodi med klasično železnino, ki jo je povozil čas.

tmz_1

tmz_2

tmz_3

tmz_4

tmz_5

tmz_6

tmz_7

tmz_9

tmz_10

V tehničnem muzeju pa imajo tudi poseben oddelek, ki je posvečen izumitelju Nikoli Tesli. Pri Tesli pa je možno, da je bil tudi kateri od njegovih izumov pred časom, tako kot razstavljeno kolo za uporabo mišične energije.

nt_1

nt_3

nt_4

nt_2

Žal so pa vsi ti izumi za stekleno pregrado, tako da lahko samo na video posnetku gledaš kako to deluje v praksi in pri nekaterih se kar precej bliska.

Mobilni navezovalec stikov

22 06 2011

Tole je ideja izpred kakšnih desetih dni, ki sva jo skupaj razvila s kolegom ob kavi.

On si je ravno kupil nov smartphone z Androidom, ki je v bistvu pravi mali računalnik, za katerega dobiš lahko čuda raznih dodatnih programov, ki nimajo zveze s samo telefonijo. In razvoj teh programčkov je danes eno najhitreje rastočih področji, kjer je važna predvsem dobra ideja.

Sam sem bil nad telefonom s tisočimi malimi ikonami naravnost navdušen, saj če nimaš nič za delat, lahko samo ikone občuduješ, poleg tega pa je naprava ravno prav velika, da imaš občutek, da si dobil nekaj konkretnega za svoj denar.

Potem pa sem si vzel par sekund in študiral, kaj bi ljudje še radi počeli s takim telefonom in mi je prišla na misel genialna ideja, da bi lahko telefon pomagal navezovati tudi stike.

Vsak tak napreden telefon ima namreč vgrajeno neko GPS napravo, s katero natančno locira pozicijo, kje se nahaja telefon in z njim njegov lastnik. Za navezovanje stikov je to bistveno, potrebujemo pa samo še neko klasično zbirko podatkov, kamor vpišemo, s kom bi želeli navezati stik oziroma kakšna so naša pričakovanja.

Želimo recimo blondinko, staro med 20 in 30 let, visoko do 175 cm, pobrito, ki rada kolesari, posluša Vivaldija, bere Onyxa in gleda Odmeve ob 22 uri.  Pa hkrati recimo ne želimo, da je Japonka, ker te so vse nepobrite črnolaske (baje imajo Japonci fetiš na dlake). Potem v tak programček poskušamo čim bolj natančno vpisati še naše lastnosti, hobije, interese in podobno, zamolčimo pa seveda hibe, ker sicer izpademo iz ostre konkurence. Ko programček ugotovi, da se v naši bližini recimo 10 do 20 metrov nahaja takšna oseba, ki ustreza iskanemu profilu preveri, če smo tudi mi vsaj približno ustrezni par, potem pa naredi tako imenovano Prvo potezo (Il primo passo – to bi bilo ime programa za mednarodno tržišče).

Lahko se sproži recimo neka diskretna melodija, žvižganje, pasji lajež ali kaj podobnega, hkrati pa se tudi drug telefon odzove na nek podoben način (tu je možnosti res kolikor hočeš), tako da osebi vesta, za koga gre. Mobilni kupido je s tem v bistvu svoje poslanstvo opravil in vse se lahko konča samo z nasmehom, ali pa kakorkoli drugače. Zaradi mene lahko tudi na večerji z zajtrkom.

Obema se je ideja zdela takrat naravnost fantastična, tista res prava, killer aplikacija, ki bi lahko zatresla cel svet in napolnila moj bančni račun. Malo je manjkalo, da nisem šel na splet pogledat, kdaj leti naslednje letalo za Silicijevo dolino in koliko časa potrebuje banka, da mi izroči vse moje prihranke v gotovini.

Seveda bi zadeva lahko vodila tudi do komičnih ali celo neprijetnih situacij, ko bi recimo dva poslanca vnesla v svoja telefona svoji idealni osebi, potem pa bi se izkazalo, da se jima je v parlamentu sprožil elektronski kupidu in ostali poslanski kolegi bi hitro poštudirali, da nista ravno po okusu Franceta Cukjatija. Konkretnih imen teh dveh poslancev pa zaradi zaščite poslanske integritete raje nisem napisal. Ampak take primere se z lahkoto reši s kako bolj diskretno metodo, kot je recimo vibracija, pošiljanje SMSov ali kaj tretjega, kar bo potrebno še odkriti. Inovacije so vedno in povsod dobrodošle.

Ni pa nujno, da se uporabi ravno GPS tehnologija. Za komunikacijo med pametnimi telefoni bi bila za začetek dovolj že bluetooth tehnologija, ki ima zelo omejen domet, kar pomeni, da je oseba na drugi strani nujno nekje v naši bližini, hkrati pa ima ta tehnologija še to prednost, da se funkcionalnost enostavno izklopi tudi na samem telefonu, kadar nam ni ravno do iskanja družbe ali pa to ne bi bilo najbolj primerno. GPS pa se lahko v tem primeru uporabi samo kot dodatna pomoč za določitev natančnejše lokacije, ni pa v takem primeru potrebna neka centralna zbirka podatkov, kje se kdo nahaja, ker tega ljudje večinoma ne marajo.

In potem pa čez nekaj dni čisto slučajno naletim na spletni strani Engadget članek, kjer piše, da je Apple patentiral location based social networking in sicer že leta 2009. Vendar pa nisem čisto prepričan, da je njihova ideja povsem enaka, predvsem pa, jaz hočem videti konkretno in delujočo aplikacijo, ne nekih skic.

Če ima kdo znanje in veselje do programiranja za Androide, Iphone ali Windows Mobile 7 se lahko kar takoj loti dela. Čas beži in konkurenca ne spi. Mu bom pa zaupal številko tekočega računa, kamor pričakujem redna nakazila procentov od zaslužka.

V primeru major breakthrough prosim za vnaprejšnje obvestilo, ker bom potem prisiljen vzeti Ciprsko državljanstvo, da me ne ožme še naša davkarija.

Avtomatizirana trgovina

14 06 2011

Že nekaj časa nazaj je Spar na Vrhniki zabrisal ven dve klasični blagajni in namesto njiju postavil štiri samopostrežne blagajne brez posadke.

Čeprav nisem popolno teslo, kar se tiče dojemanja tehnoloških novitet, sem imel kljub temu prvič precej težave z uporabo in sem kar dvakrat potreboval pomoč prodajalke, preden mi je stroj nehal težit, da nekaj delam narobe. Samo ko se enkrat navadiš, pa je zadeva podobno enostavna, kot uporaba bankomata in mi na misel ne pride, da bi čakal v vrsti na klasični blagajni. Res pa imajo nekateri pri tem pomisleke, da opravljajo sedaj še delo blagajničark, pri čemer pa nakupi zato niso nič cenejši. Ti pa potem še vedno lahko čakajo v klasični vrsti, kjer ti artikle skenira prodajalka.

vir: NCR

Sem pa ob tem nekaj minut mojega dragocenega časa namenil razmišljanju, v katero smer razvoja bi lahko šla sodobna trgovina in kje se da še optimizirati dobičke, če si lastnik trgovine.

Spletne trgovine so veliko obetale, vendar na področju klasičnih trgovin z netehničnim blagom nekako ne zaživijo in po moje tudi nimajo veliko možnosti. Za veliko ljudi je nakupovanje v fizični trgovini skorajda kulturni dogodek, tako kot obisk gledališča in občutka, ko se sprehajaš med policami, ti ne more pričarati nobeno klikanje z miško, ne glede na to, kako dobro je spletna stran postavljena.

Mnogi verjamejo v uspeh tehnologije RFID (radio frekvenčna identifikacija), ki naj bi nadomestila obstoječe črtne kode. Vsi izdelki bi bili opremljeni z nekim miniaturnim oddajnikom, lahko povsem pasivnim, brez baterije ali kakega drugega vira napajanja, kar bi omogočilo, da odpade sedanje skeniranje črtne kode. Nakupovalni voziček pripelješ do blagajne s sprejemnikom RFID, ta pa potem v trenutku odčita, kaj je v njem in ti izda račun. Problem pa je v tem, da je ta tehnologija za enkrat precej dražja od črtne kode, pa čeprav je cena na izdelek višja zaradi tega morda samo za nekaj 10 centov. Poleg tega si predstavljam, da bi blagajničarke v tem primeru samo zamenjali varnostniki, ki bi skrbeli za to, da kupci ne goljufajo in ne odnašajo blaga, brez da plačajo. Nisem pa imel še priložnost videti delovanja te tehnologije v praksi, tako da je to vse skupaj še precej v zraku. Pa ne mislim samo pri nas.

Sam se bolj nagibam k drugačnemu konceptu, s katerim pa se doseže podoben učinek v velikih nakupovalnih centrih.

Jaz predvidevam, da je za trgovino največji strošek (poleg samega blaga seveda) poslovni prostor ter zaposleni, večinoma prodajalke in pomožno osebje. In tu je potrebno iskati potem glavne prihranke.

Moja ideja pa je v tem, da jaz ne vozim več po trgovini nakupovalnega vozička, ampak dobim na vhodu neko elektronsko napravo velikosti malo boljšega mobilnega telefona, s katero se sprehajam med policami in elektronsko “naročam” izdelke. Na policah niso več zaresni izdelki, zloženi v tisočih komadov, ki jih morajo še neprestano obnavljati, da police vedno izgledajo polne, ampak samo dummy embalaža, ki je videti čisto enako kot pravi izdelek in služi kupcu za vizualno odločitev o nakupu. S stališča mene kot kupca zadeva torej ne izgleda nič bistveno drugače, kot klasična trgovina, le da niso potrebne več tako velike nakupovalne površine. Ko izdelke izbiram in vnašam (skeniram) v tak elektronski “nakupovalni voziček”, sistem v ozadju skrbi za to, da avtomatizirano skladišče sproti pripravlja kupljeno blago v recimo neke povratne plastične košarice, gajbice ali kaj podobnega.

Ko končam z nakupovanjem, pridem do mojega boksa s parkiranim avtomobilom, kjer je za stekleno pregrado že lepo pripravljena moja košarica, ki samo še čaka, da zadevo plačam. Potem se vrata odprejo, blago vržem v prtljažnik in se odpeljem. Tako odpade neka blazna potreba po četi varnostnikov, saj jaz ne morem ničesar vzeti, dokler ne plačam.

V taki trgovini ne bo nobenega potiskanja vozičkov, nobenih vrst, nobene klasične blagajne. Na elektronski napravi lahko v vsakem trenutku preverim, kaj imam v “košarici” in koliko me to stane, predvsem pa je za trgovca bistveno, da je seznam zaposlenih mnogo krajši. Ko se enkrat nekoliko višja investicija v avtomatiko povrne, zadeva prinaša profit, ki je bistveno večji od klasične trgovine s polno posadko. Vsa manipulacija z blagom pa se dogaja v avtomatiziranem skladišču, brez klasičnega cirkusa z ročnim polnjenjem polic.

Seveda se vedno najde kdo, ki ves vesel odkrije, zakaj to dejansko ne more delovati v praksi in tu so verjetno takoj pomisleki glede nakupov artikov kot je kruh, tri kile krompirja ali dve ročno izbrani čebuli. Ampak to pa res ne predstavlja nobenega problema, saj sistem zlahka nalepi na blago tudi ID kupca in to avtomagično distribuira proti izhodu.

Moram spet na patentni urad v vrsto čakat?

Klub Počasni voznik

13 05 2011

S 1. julijem 2011 ta država zopet povišuje kazni za nekatere prometne prekrške, ki so glede na naš standard že sedaj pri nas izredno visoke. Tako te baje mislijo oglobiti za prekoračitev hitrosti za borih 10 km/h v območju omejene hitrosti ali območju umirjenega prometa za 300 € (plus bonus 3 kazenske točke), kar je polovica naše zajamčene plače, ob tem, da se ti znaki množijo kot gobe in jih lahko očitno vsak župan postavlja kakor se mu zazdi, brez nekih resnih strokovnih podlag. Če pa prekoračiš dovoljeno hitrost za 20 km/h, pa grozijo kar z 1000 € in 9 kazenskih točk, v naslednji reviziji zakona pa verjetno sledi doživljenjski zapor ali kar smrtna kazen.

To je zame absurdno, sploh če pomislim, da za nek manjši prometni prekršek dobiš tako visoko kazen, medtem ko se v tej isti državi tisti, ki so nezakonito pokradli milijone € in spravili državo skoraj na kolena, samo smejejo, ker se nikomur ne zgodi nič. Če pa že, pa sledijo visoke odškodnine, ker so bile storjene napake v postopkih, ob tem, da je očitno zakonodaja zanalašč napisana tako, da se lahko zašije ali pa oprosti kogar se hoče, ne glede na to, kaj zares naredi.

Zato jaz ustanavljam klub Počasni voznik, kjer bomo člani kluba enkrat na teden vozili po naših cestah z minimalno možno hitrostjo, torej hitrostjo, kjer še ne kršiš nobenih predpisov, je pa zanesljivo bistveno nižja od najvišje dovoljene. V območjih 30 km/h se bomo tako morda vozili 15 km/h ali še počasneje, če to zakon dovoljuje. Kar se mene tiče imam čas in sem ravno dovolj zloben, da bom to z veseljem in iz čistega užitka rad počel. Če me bodo policisti ali mestni redarji vprašali, zakaj tako počasi vozim, bom pa odgovoril, da sem vožnjo prilagodil mojim šoferskim sposobnostim in se ne bi rad preforsiral.

Če se mi kdo želi pridružiti v akciji, ki bo upam stekla na začetku julija, je dobrodošel.

Razmišljam pa, da bi si morda dali ko nas bo enkrat nekoliko več natisniti tudi posebne nalepke Klub Počasni voznik, ki bi jih potem nalepili na zadnje vetrobransko steklo avtomobila, da bodo ostali udeleženci vedeli, da gre za promocijsko akcijo.


Oziroma še boljša je ideja kolega, da bi si dali narediti magnetne table z napisom “Danes vozim s polovično hitrostjo“, da jih lahko po koncu akcije snameš dol, ker sicer ti lahko zagovorniki visokih kazni in striktnega spoštovanja zakonov demolirajo avto, ali prisolijo kakšno na gobec.

Sem pa opazil, kako težko je prepričevati fanatične zagovornike visokih kazni v nesmiselnost takega početja. Včasih se počutim tako, kot bi prepričeval Al Kaidovce, da pobijati nedolžne civiliste (povsem nedolžen ni sicer nihče, ker vsi smo vsaj male barabice) nima nekega velikega smisla, ker to ne reši nobenih njihovih problemov.

Dodatno obdavčiti je portebno še orodje

08 04 2011

Po novem baje ljudje ne bodo mogli več sami graditi svojih hišk nad 30 kvadratov, ampak bodo morali za to najeti podjetje, kar naj bi bil eden izmed ukrepov za preživetje gradbenega sektorja. Ideja ima sicer pravno luknjo, ker mnogi so že najavili, da bodo potem pa za čas gradnje hiše odprli s.p. ali kako drugo obliko podjetništva, da bodo tako zadovoljili zakonu in inšpektorjem. Samo to bodo verjetno predlagatelji zakona sanirali s prvim varnostnim popravkom ali hotfixom. In za nameček ne bo več mogoča niti sosedska pomoč na tistem področju, kjer je sosed zares profesionalno dober. Torej krovec ne bo mogel sosedu prekrivati strehe, bo mu pa lahko nameščal Windowse ali popravil igralno konzolo.

Ampak če že tako stiskamo male ljudi, se mi je pred dnevi povsem slučajno porodila še ena stiskaška ideja.

Dajmo dodatno obdavčiti še vse orodje!

Kdor se je kdaj sprehodil po kakšnem Merkurju, Bauhausu ali Obiju je verjetno opazil, da tam prodajajo ogromno nekega orodja, ki se dostikrat kupuje tudi za delo na fuš, saj močno dvomim, da kdo za lastne potrebe kupuje štemarco (pnevmatsko kladivo) v vrednosti nekaj tisočakov, ki je sposobno podreti Kitajski zid.


Bistvo moje ideje je v tem, da naj država na vso orodje in mehanizacijo nabije dodatni davek, recimo v vrednosti 30%, ki pa se ga plača samo v primeru, če orodje kupuje fizična oseba. Recimo za primer:

Malo boljša kosilnica za košnjo trave stane danes okrog 400 €, po uveljavitvi mojega predloga bi stala za fizično osebo 520 €, od tega gre 120 € direktno v  poseben sklad za razvoj podjetništva, ki bi ga upravljala nova agencija pod mojim vodstvom. Pnevmatsko kladivo v vrednosti 1000 € bi se podražilo za okrog 300 €. Ko sem včeraj malo klikal po spletu in preračunaval cene orodja, so se mi oči dobesedno orosile od sreče. Koliko denarja mi to mečemo proč!

Na tak način pa bomo hkrati marsikoga motivirali za to, da namesto da kupuje sam vse orodje in je mojster za vse, raje najame za to usposobljena podjetja ali obrtnike. Res je sicer, da se žal velikokrat izkaže, kako so ti še večji šalabajzerji, kot če vse delaš v lastni režiji, ampak tudi to se da s trdim delom sanirati.

Hudiča, jaz sem v zadnjem času na patentnem uradu večkrat, kot tisti, ki so tam redno zaposleni.

Ali se da to patentno birokracijo kako urejati tudi po elektronski poti, da ne čakam v vrsti za vsak patent posebej?

Preberi še:
Nič več prostozidarstva

Business proposal

24 03 2011

Danes zjutraj se poljem po Ljubljani in opazujem mini vozilce od Snage, ki se uporablja za čiščenje prometnih površin, kako se počasi premika po pločniku in z vrtečo metljico pometa pesek. Mimo pa drvimo po cesti šoferji v hitrih avtomobilih, ne ozirajoč se preveč na prometno signalizacijo.

Normalni ljudje sicer opazujejo bujne pomladanske ženske riti, jaz pa vozila Snage, kar se bo morda komu zdelo nenavadno. Ampak mi je pa zato padla na misel nova ideja.

Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću bom predlagal, če bi bila mestna občina Ljubljana pripravljena stopiti z mano v en joint venture (javno – zasebno partnerstvo) in bi na ta vozila montirali zadaj avtomatske radarje za merjenje hitrosti.

Takšno vozilo je itak večino časa nekje ob cesti, zakaj ne bi hkrati še kasiralo iz naslova prometnih prekrškov?

Pri klasičnih radarjih mestnega redarstva, montiranih v Škode Roomster, je namreč glavni problem ravno to, kam postaviti tak radar, da ne moti prometa, da ne stoji na zasebnem zemljišču in da ga ne zašpecajo takoj radijskim postajam, ki predvajajo prometne informacije. Lahko pa mu nepridipravi celo namestijo karton na zadnjo šipo, tako da radar oslepi, medtem ko je operater mestnega redarstva ravno za hipec skočil na malico ali pivo v bližnjo gostilno.

Ko bi biznis enkrat zalaufal, tako kot je treba, bi pa lahko še kakšna druga smetarska vozila opremili z radarji.

Inteligentni geo iskalnik

11 03 2011

Pred dnevi mi je uspelo uničiti LCD zaslon mojega socialnega telefona, ki tako ni dočakal niti prve obletnice. Imel sem ga kot ponavadi v hlačnem žepu (ne ravno dobra praksa) in ko sem sedel v avtu je očitno zaslon iz tekočih kristalov počil, tako da je kazal samo še neke mavrične barve. Za povrh je pa odpovedala še programska oprema za prenos podatkov iz telefona v računalnik in mi ni uspelo rešiti ničesar iz telefona. Mi je pa v bistvu žal samo za imenik prostitutk, ker sem imel pri nekaterih še nekaj količinskega popusta v dobrem. J’Bemti tehniko.

Servis telefona ni prišel v poštev, ker so me takoj ohladili, da bo skoraj ceneje, če kar nov telefon kupim, ker je zaslon nekako zlepljen z elektroniko. In v primeru, ko se moraš odločati za nov mobilni telefon, se danes človeku mimogrede lahko utrga in si v trenutku bistveno zmanjšane prištevnosti kupi kakšno zverino za 600 €. Vendar če kdo pričakuje, da sem si kupil Išmorna, Samsunga Galaxy 2 S ali pa HTC Desire HD, katerega baterija zdrži baje kar celih osem ur, se krepko moti. Jaz sem poiskal na spletu najbližjo trgovino z rabljenimi telefoni in kupil natančno takega, kot je bil moj prejšnji za 40 € (prvič sem dal zanj če 100 €). Tako mi ni potrebno znova brati navodil, pridobil sem rezervno baterijo in sedaj imam pri hiši dva polnilca.

Ker pametnega telefona nimam in si ga v bistvu ne želim privoščiti (sponzorji seveda vljudno vabljeni) ne vem, kakšne vse rešitve za njih že obstajajo in kje bi se dalo morda pristaviti svoj lonček.

Recimo zadeva, ki bi jo jaz zelo rad imel na telefonu, je inteligentni iskalnik, ki upošteva pri prikazu rezultatov tudi mojo trenutno lokacijo (če kdo ne ve, ima večina pametnih telefonov serijsko vgrajen baje tudi GPS).

Ko se spomnim, da potrebujem gotovino in upoštevajoč kartelne provizije naših bank bi jaz rad v iskalnik vpisal recimo “bankomat SKB” in od programa pričakujem, da mi prikaže meni najbližji bankomat te banke in me vodi do njega. Če vpišem v iskalnik “lekarna” pričakujem nekaj podobnega, le da upošteva še, ali je lekarna sploh odprta.

Google Maps je sicer v redu, ampak  mislim da nima v ozadju neke inteligentno strukturirane baze podatkov, marveč je kombinacija klasičnega iskalnika in geo lokatorja z zemljevidi. Če vpišeš v iskalnik besedo “pizza”, bo našel samo pizzerije, ki imajo pizza v imenu in so morda nekaj deset kilometrov stran, medtem ko ne ve, da so dobre pizze tudi v gostilni takoj za vogalom, ki pa se žal ne imenuje Pizza pri Julči.

Odpiralni časi bi znali biti prava zadeva, vsaj kar se tiče ozemlja Slovenije, je pa tu dejansko bistvena zbirka podatkov, po kateri program išče.

vir: Odpiralni časi

Kot rečeno nimam pametnega telefona, zato sem aplikacijo testiral v brskalniku in sicer tako, da sem si izmislil par testnih primerov. Za bankomat posamezne banke ali lekarno je program test opravil z odliko, zataknilo se mu je pa v primeru, ko me prime sredi Čopove lulat in iščem najbližje javno stranišče, ker ne želim v Mc’Donaldsu naročiti dvojni cheesburger samo za to, da dobim kodo od wcja. Tu pa mi ni ponudil program ničesar, čeprav sem poskusil z “lulat”, “scat”, “WC” in  “javno stranišče”.

Ne vem sicer kako vzdrževalci te simpatične aplikacije polnijo bazo podatkov, ampak če se mene vpraša bi vpeljal nek spletni standard, kjer bi ponudniki potem na svojih spletnih straneh v standardni in strukturirani obliki (zaradi mene lahko XML) navedli tudi svojo lokacijo in dejavnost, s katero se ukvarjajo. Z naborom možnih ključnih besed in še nekaterimi malenkostmi pa bi se upam dalo preprečiti zlorabe in poskrbeti, da so podatki točni, sicer greš pa na črno listo.  Te podatke bi lahko potem uporabili iskalni pajki takšnega servisa in interes ponudnikov storitev bi po moje sigurno bil, da se nastavijo iskalniku, pa še podatke bi lahko uporabili različni ponudniki spletnih servisov in sistem ne bi bil zaprt na eno firmo.

Za primer javnih stranišč bi pričakoval, da bi te podatke zagotovil upravljalec, kar je v primeru Ljubljane verjetno kar MOL oziroma Janković. Poleg tega se pa na tak način najlažje zagotovi ažurnost podatkov, saj je ta skrb prenesena k ponudnikom, ki jim je to tudi v poslovnem interesu.

Verzija 1.2 te rešitve bi lahko potem ponujala tudi dinamično osveževanje podatkov v realnem času, tako da jaz ne bi našel samo parkirišča, ampak bi lahko takoj videl, ali so še prosta parkirana mesta, da se ne vozim zaman.

Če bi kdo rad tekel patentirat idejo, se lahko za hip ustavi, ker jaz že od zgodnjega jutra čakam v vrsti na patentnem uradu. J’Bemti (prebere se kot džibenti) birokracijo!

Računalniški pisalni stroj

24 02 2011

Jaz samo za trenutek začnem razmišljati in že se mi porodi nova genialna ideja, ki bo verjetno šele v prihodnosti temeljito zatresla svet v obliki popotresnega sunka.

Pred 30 leti so bili računalniki po pisarnah redkost. Kakor so mi razložili starejši ljudje, so imeli marsikje posebno sobo imenovano strojepisnico (danes google na to temo najde samo še sodišča), kjer so sedele gospe za pisalnimi stroji in v to sobo so hodili zaposleni, ko je bilo potrebno kaj natipkati na papir. Kako je izgledalo vzdušje v takih sobah si težko predstavljam, ker je moral biti hrup in kraval neznosen. Se je pa zato porabilo skoraj sigurno bistveno manj papirja, saj bi ob današnji produktivnosti uničevanja papirja potrebovali strojepisk za večkratnik celotne populacije planeta.

Čeprav ima danes skoraj vsak navaden pisarniški delavec na mizi zmogljiv računalnik, ki je hkrati tudi multimedijski predvajalnik in center za zabavo, pa je po moji oceni ostalo še vedno veliko delovnih mest, kjer se počne točno to, kot pred 40 leti. Izpisuje črke na papir. Je pa danes problem, ker za ta tržni segment sploh ne obstaja neke primerne tehnične rešitve, zato se pač kupuje tudi za te potrebe klasične računalnike in plačuje drage licence za programsko opremo.

Pa ima to res smisel?

Moja ideja je, da bi začeli proizvajali računalniške naprave, ki bi čim bolj posnemali stare pisalne stroje. Torej neka preprosta tipkovnica, zaslon in serijsko vgrajen preprost tiskalnik, podprto z posebej razvito programsko opremo, ki  bi bila čim bolj enostavna za uporabo. Zaradi mene gre lahko tudi za še en derviat Linuxa in ostalega odprtokodnega programja.

Zadeva pa bi lahko izgledala lahko nekako takole:

Moja inovacija tu je, da se za razliko od pisalnih strojev zaslon ne pomika levo desno, tako kot kaže tale genialna demonstracija in da izpis na papir ni narejen v smislu “You Press Key – I Print”, ampak bolj na moderen način, torej da računalniška strojepiska dokument izpiše na nek laserski tiskalnik šele potem, ko je do konca napisan, za razliko od klasičnih pisalnih strojev, ki so izpisovali vsako črko posebej.

Se pa na drugi strani zavedam, da ima tak moderen princip tudi svoje slabe strani, saj potem spet pridemo do efekta, ko se za en dopis porabi cel pok papirja, ker se po vsakem izpisu odkrije nove napake, ki so nastale med popravljanjem starih. Včasih pa so to reševali z edigsom, pa je kljub temu vse delovalo in nihče ni bil zaradi tega lačen.

Če je kdo pripravljen z menoj stopiti v joint (cannabis) venture pri realizaciji te ideje, se priporočam. Nekaj zagonskega kapitala lahko prispevam tudi sam, s čimer želim investitorjem sporočiti, kako zelo verjamem v to idejo.

Poglej še:
Zvok starega pisalnega stroja
USB Typewritter

San Jose extreme adventures

15 10 2010

Ko sem slišal, da nameravajo Čilenci zapreti rudnik zlata in bakra San Jose, me je skoraj vrglo s stola. Namreč v trenutku, ko je postalo jasno, da obstajajo dobre možnosti za rešitev 33 globoko pod zemljo ujetih rudarjev, sem večkrat slišal, kako rudarji preigravajo možnosti, kako čim bolje unovčiti svojo zgodbo. Knjige, filmi, intervjuji, kinder jajčka s plastičnimi figuricami rudarjev, Lego kocke, skratka karkoli, kar bi lahko prinašalo denar. Sedaj pa bi radi to zlato žilo kar enostavno zaprli?

What a bad idea!

To je po moje najslabša možnost, saj sedaj obstaja že zgrajena infrastruktura,  ki preverjeno dobro deluje in to vključno s slavno reševalno kapsulo Fenix (Dahlbusch Bomb), ki meni sicer na pogled ne zgleda kot kak višek moderne tehnike. Ampak v redu. Kapsula dela skoraj še boljše, kot dela Janković.

Jaz sem prepričan, da bi na svetu trenutno našli precej avanturistov, ki bi bili pripravljeni plačati lepe vsote denarja, samo da bi lahko podoživeli vsaj nekaj dni občutke, ki so jih doživljali ujeti rudarji pod zemljo. Če so ljudje pripravljeni plačati ogromne vsote denarja, da lahko potujejo za hip v vesolje, do roba stratosfere, se ne bojim, da za tale zasuti rudniški jašek ne bi bilo zanimanja. Prve mesece bi morda lahko celo izvajali licitacijo po sistemu “kdo da več”, če bi prišlo do prerivanja v vrsti čakajočih. Kar se tiče zastopanja slovenskih barv pa po tihem stavim na Dragana Živadinova, čeprav se bojim, da brez izdatnih denarnih sredstev ministrice za kulturo še dolgo ne bo prišel na vrsto za ta podvig.

Sam najprej sploh nisem pozorno spremljal, za kaj pri tej nesreči gre in sem mislil, da so čilski rudarji zasuti v kakšnem zelo ozkem rovu, kjer se komaj lahko premikajo. Zato mi je bilo tudi čudno, kako lahko zdržijo v takih razmerah toliko časa. Ampak včeraj pa sem slišal razlago, da gre v tem primeru dejansko za razmeroma velik prostor, ki ima urejene sanitarije, spalne prostore, električni generator in še nekaj osnovne infrastrukture, medtem ko naj bi bili jaški tako veliki, da so rudarji po njih lahko celo tekli za rekreacijo in se vozili z rudniškimi vozili.

Sedaj ko je do tega prostora 700 metrov pod zemljo skopan rov in speljano še dvigalo, ki očitno preverjeno dobro deluje tudi v praksi, po moje ni zadržkov, da ne bi turistične agencije začele s trženjem avanture. Zgraditi bi morali verjetno še nekaj priboljškov, kot so recimo optična povezava za delovanje interneta in drugih samoumevnih zemeljskih komunikacij, kot je kabelska TV, morda kakšna zasilna minimalistična vodovodna napeljava in še električni kabel, da bi imeli turisti zanesljiv vir za napajanje umetne svetlobe. Drugače pa si nekako predstavljam, da bi recimo en aranžma  vseboval kakšnih 30 avanturistov, ki bi plačali recimo vsak po 10.000 € za teden dni. V to ceno bi bil vključen spust in dvig, plus stroški nastanitve, zraven pa bi vsak dobil še nujno potrebno zalogo hrane (po vojaško SDO – suhi dnevni obrok), kar bi se štelo kot polpenizion. Za doplačilo pa bi se dalo dobiti recimo malo več zasebnosti, več hrane (polni penzion), več kanalov na kabelski TV, hitrejši internet in še kaj podobnega. Bi bilo pa pri količini hrane potrebno paziti na omejitve, saj ima kapsula premer samo 54 cm, tako da se ne bi smeli spodaj pretirano zrediti.

Življenje tako globoko pod zemljo je verjetno zelo podobno življenju na podmornicah v drugi svetovni vojni, kjer je bila tudi visoka vročina, vlaga in slabi pogoji za osebno higieno. Podmorničarji so bili znani, da so se jih ženske na daleč izogibale, ker so nosili dolge, neurejene brade in so smrdeli po pokvarjenem švicu, ker ni bilo vode za umivanje ravno na pretek. Se pa bojim, da bi se stanovalci podzemnega jaška sprli že glede tega, kdaj naj bo noč in čas za počitek ter kdaj bo dan.

Gre pa seveda v tem primeru za ekstremni avanturizem, podobno kot izleti amaterjev v vesolje, tako da bi moral vsak podpisati pogodbo, ki odvezuje ponudnika te storitve kakršnekoli odgovornosti v primeru nesreče.

Ker pa tako življenje skupine ljudi v tako ekstremnih razmerah in na omejenem prostori prinaša tudi marsikatero zanimivo osebnostno dramo, bi se dalo vse skupaj zapakirati tudi kot licenčni podzemni Big brother.

Nenazadnje, meni je čisto vseeno, ali ponoči poslušam po televiziji smrčanje Ines Juranovič, ali smrčanje ekstremnega avanturista 700 metrov pod zemljo puščave Atacama.

Mushroom detector

04 10 2010

Sam ne sodim ravno med velike gobarje, čeprav obožujem  panirane marele in jurčke z jajci. Mislim pa da tudi nimam neke velike sreče z gobami, saj se mi je velikokrat zgodilo, da nisem prinesel iz gozda praktično ničesar užitnega, razen kakšnega klopa, medtem ko so drugi nosili gobe domov dobesedno v vrečah.

Ker sem sumil, da imam jaz zlasti težavo v tem, da poznam samo zgoraj omenjeni dve vrsti gob, sem si kupil pred leti celo žepni priročnik, kjer so notri fotografije gob ter obširni opisi. Potem sem se s priročnikom odpravil v gozd in sem se posvetil vsaki gobi posebej, ki sem jo srečal med potjo. Ampak detekcija tudi s pomočjo priročnika niti ni tako zelo enostavna, ker se mi je vedno zdelo, da bi šlo lahko za več različnih vrst gob, pri čemer so nekatere tudi strupene. Torej tudi s pomočjo priročnika meni še vedno ostanejo samo jurčki in marele.

Sem pa študiral, da bi bila lahko ena taka simpatična raziskovalna naloga za študente Laboratorija za strojni vid ali Laboratorija za digitalno obdelavo slik (FE) razvoj naprave, ki bi se ji lahko reklo “Mushroom detector“. Če so naprave sposobne razpoznavati človeške obraze, zakaj ne bi prepoznale tudi gob?

To napravo si predstavljam kot navaden digitalni fotoaparat z vgrajeno dodatno programsko opremo, ki je sposobna razpoznati gobo, ki jo lastnik gizmota fotografira. Gobo fotografiraš recimo od zgoraj in od strani, čez par sekund pa dobiš na zaslonu naprave ime gobe, njen opis, podatek ali je goba užitna…Če naprava ne bi znala zanesljivo ugotoviti vrsto, bi pa lahko vsaj zožila nabor možnosti, kar bi nedeljskemu gobarju močno olajšalo delo.

Ostane pa še vedno nerešen problem klopov in borelije.