Archive for the ‘Izobraževanje’ Category

Albanska obala

07 07 2020

Nekateri pri nas so mnenja, da je pravi počitniški turistični hit albanska obala. Jaz pa se počutim, kot bi bil na albanski obali že v Portorožu!

Če se organi pregona in pravosodje bolj ukvarjajo z notranje političnimi obračuni, kot s pregonom organiziranega kriminala, potem lahko denar iz teh nezakonitih aktivnosti počne in pokupi kar hoče. In zaslužki so lahko tu enormni. To nenazadnje dokazujejo drage vile in športni avtomobili, s katerimi se vozi vrh organiziranega kriminala. Pa tega pri nas sploh ne skrivajo, ker jim nihče nič noče oziroma vsi gledajo stran! Še več. Ti so mladim celo vzor v smislu, kako biti bogat brez dela in te hkrati vsi samo spoštljivo gledajo. Tarča pri nas so kot kaže zgolj najnižje strukture organiziranega kriminala! Bolj za statistiko, kot karkoli drugega, saj ima država z njimi potem zgolj stroške, pravega učinka pa dobesedno nobenega, saj šefi takoj najdejo nove uslužbence, ki zapolnijo vrzel v strukturi. Ko sem enemu bivšemu zaposlenemu iz Ljubljanskega zapora na Povšetovi omenil, da imamo pri nas v zaporih samo Tier 3 organiziranega kriminala, Tier 1 in Tier 2 ima pa absolutno imuniteto, se mi je samo nasmehnil in odvrnil – kakšen Tier 3, v zaporih je samo Tier 4.

Jaz sicer tudi močno dvomim, da so vse slaščičarne res samo slaščičarne. Prelepo, da bi bilo lahko to res. In ne verjamem, da bi lahko dobro informirana ulica lahko res vedela več, kot pa ve naša policija. Nekoč je menda nek kriminalist moji znanki dejal, da to poteka po načelu – Mi njih pustimo na miru, oni pa nas! Nekakšen policijski fair play po naše torej. Kaj NPU je bil potem res ustanovljen zgolj za pregon političnih nasprotnikov oziroma opozicije in ne za pregon najtežjih oblik kriminala!? Glede na to, kdo pri nas počiva po zaporih, je očitno temu res tako. Samo potem je to samo še ena velika tranzicijska sramota več! Sramota za tiste, ki so na tako idejo sploh prišli in sramota za tiste, ki menijo, da je lahko v moderni demokraciji naloga elitne kriminalistične enote pregon politične opozicije.

Problem je po moje tudi v tem, da če že samo državo organiziraš kot nekakšno mafijsko združbo, torej po načelih organiziranega kriminala, potem zelo težko učinkovito preganjaš ostale mafijske združbe, ker to potem izpade kot obračun v podzemlju. In v podzemlju si nihče ne želi bad blood, kot se temu strokovno reče.

Pri nas po mojem mnenju neke resne policije sploh nimamo. To kar imamo je bolj državno redarstvo, kot prava policija.

Je pa to po mojem mnenju še ena zelo nevarna igra, ker organiziran kriminal je kot najbolj trdovraten plevel in ko enkrat uspešno razprede svoje lovke v vse strukture oblasti in pravosodja, potem je to zelo težko ali skoraj nemogoče uničiti.

Posebno poglavje so pa zapori pri nas, saj je zaporski sistem bolj podoben otroškemu vrtcu, ki ga pomagajo voditi kar zaporniki sami. Če bi se jaz pri nas resneje ukvarjal z organiziranim kriminalom, bi se dal zanalašč zapreti v zapor, saj bi bil tako pod radarjem policije, hkrati pa bi si zlahka v zapor prinesel vso najmodernejšo komunikacijsko opremo, s katero bi vodil posle. Smo verjetno tudi ena redkih držav na svetu, kjer lahko iz zapora kličeš praktično kogarkoli, brez da te kdorkoli nadzira! Ampak to ni nek velik problem, če so v zaporu samo mali kriminalčiči. Pri nas tudi nimamo niti enega strogo varovanega zapora! Niti enega. Zakaj? Ker ga ne potrebujemo, ker se kot rečeno najhujših oblik kriminalitete pri nas ne preganja. Tako so zapori v bistvu pri nas neke vrste socialne ustanove.

Mi smo verjetno svetovni rekorderji po številu naivnežev na kvadratni kilometer! EU pa žal tudi ni prav daleč za nami.

Ne razumem kako je sploh možno, da EU že samo pomisli na možnost pristopa Albanije v to zvezo? Albanija je znana kot evropska Kolumbija, kar se tiče trgovine z mamili. O pristopu Albanije EU lahko razmišljajo samo tisti, ki v tem vidijo dober posel. Taki državi se naloži stroge gospodarske sankcije, kot Severni Koreji in se jo pošlje nazaj v srednji vek, če države niso sposobni sami spraviti v red. Ne pa pogajanja o pristopu v EU! In nekaj podobnega velja še za nekatere države iz Balkana, kjer je organiziran kriminal zlizan z oblastjo oziroma drugače povedano, organiziran kriminal dejansko vodi te države!

Ko dobro dela slabo, zlo dobro uspeva.

PST

05 07 2020

Včeraj sem šel drugič s kolesom po PST in tokrat sem to pot prekolesaril v celoti, torej vseh 32,5 km. Že s kolesom se mi zdi kar dolga, za peš pa bi potreboval po moje kakšnih 8 ur, ampak to mi pa ne pride niti na misel, ker je pri nas veliko mnogo lepših pohodniških poti, kot pa je sprehajanje med Ljubljanskimi bloki, nakupovalnimi centri in industrijskimi obrati za predelavo mleka in proizvodnjo zdravil.

Nekakšen vrhunec poti po PST se mi zdi pokopališče na Žalah, kjer sem se zadržal še najdlje ter naredil nekaj posnetkov, brez da bi pri tem zavzdihnil – o moj bog, koliko mrtvih. To sem že enkrat prej, na nekem drugem pokopališču.

Zanimiv je nek Ruski spomenik z žerjavi, ki naj bi menda simboliziral Ruski vpliv pri nas. Kot trdijo zlobni jeziki naj bi šla k predsedniku Putinu po nasvete tako Janković, župan Ljubljane, kot tudi bivši predsednik Kučan. Kakšne nasvete jim je dal predsednik Vladimir Vladimirovič Putin sicer ne vem, imamo pa zato menda Sovo, da prepreči tuje vmešavanje v našo notranjo politiko. Samo upamo lahko, da nista dobila pri predsedniku Putinu navodila, kako tudi pri nas inštalirati sistem, kot ga imajo v Rusiji. Rusi so eksperti svetovnega formata kar se tiče stiskanja lastnega naroda in to z bogato zgodovinsko tradicijo. Nihče ne hodi v Moskvo samo po odlikovanja in noben Ruski spomenik na tujem ozemlju ni samo spomenik, ampak gre za zapičeno zastavico, ki simbolizira Ruski vpliv! Taki sistemi znajo najti šibke točke in preko njih seveda poskušajo vplivati na dogajanje po svetu in širiti svoje interese. In Rusija po mojem mnenju nikakor ni država, pod katere vpliv bi želeli pasti!

Je preveč podobna naši.

Mogoče sta dobila nasvete, kako se uspešno zatre opozicija, kar so seveda pri nas poskušali že na vse možne načine, tudi s klasično zlorabo pravosodja, kot iz učbenikov klasičnih totalitarnih sistemov!

Ampak kot rečeno, za to imajo moderne države vrhunsko usposobljene in opremljene obveščevalne službe. Mi po mojem mnenju nismo še moderna država, nekako na tem nivoju pa je trenutno tudi naša obveščevalna služba.

Če se obveščevalna služba preveč ukvarja z notranjo politiko in zdrahami ter pozabi na svoje osnovno poslanstvo, potem je delo tujih manipulatorjev pač toliko lažje. To se je pri nas lepo pokazalo v primeru Hrvaškega prisluškovanja v postopku arbitraže pred arbitražnim sodiščem, ko nekdo svoje naloge ni opravil.

Nismo pa seveda edina Evropska država, kjer so Rusi uspeli navrtati luknje v požarno pregrado. To jim je uspelo tudi še kje drugje. Je pa ob tem zanimivo tudi to, da Evropska unija hitro označi državo za fašistično, če odločno brani svoje interese. Tudi Evropska unija je precej naivna v tem pogledu. Zaenkrat pač še ne živimo v idealiziranem svetu iz Prešernove Zdravljice, kjer bi veljalo – ne vrag, le sosed bo mejak. Ampak kot sem že večkrat napisal na tem blogu je razdeljen narod še toliko lažja tarča. V angleščini bi temu rekli walk in the park.

Drug tak vrhunec poti se mi zdi okolica Koseškega bajerja in krajinski park na poti proti Viču. Je pa vsaj meni smešno, kako se v Ljubljani imenuje krajinski park praktično vsak malo bolj zaraščen gozd. V Ljubljani so očitno standarde za krajinski park spustili zelo nizko, ker s takimi merili je lahko cela država en sam velik krajinski park.

Vse foto: Dr. Onyx

Poglej še:
Navaden zmeden dan
Ruska gravitacija
Poročilo o Ruskem vplivu
Vladimir Putin’s Long Shadow
Slovenci ne marajo ZDA, prednost dajejo Rusiji (članek v Delu)

Aktivno upravljanje lastnih misli

02 07 2020

Tole sodi sicer morda res na področje, ki ga pokriva moj sodelavec, ampak si bom kljub vsemu drznil nekaj iz laičnega vidika napisati o tem. Gre pa za enega najpomembnejših zapisov na tem blogu, ki sodi na področje Apokalipse.

Kaj točno so naše misli in kako nastanejo, po mojem vedenju trenutno še ne vemo natančno. Za nekatere so misli zgolj električni impulzi v naših možganih, drugi trdijo, da obstaja nekakšen Eter zavesti, kjer se rojevajo vse naše misli. Kaj je res, ne vem, sigurno pa vem zanesljivo, da ne verjamem v teorijo električnih impulzov. To se mi zdi pa kljub vsemu preveč poenostavljeno, da bi bilo lahko resnično. Elektrika ne zna, nikdar ni znala in nikdar ne bo znala razmišljati.

Ampak kakorkoli že, naše misli so dejstvo, s katerim živimo.

Jaz sem nekaj časa študiral, pa ne prav dolgo, kaj je sploh osnova, da se rojevajo misli? Po krajšem premisleku sem prišel do zaključka, da je to jezik. Dojenčki recimo se še ne znajo sporazumevati z jezikom. Dojenček ne razmišlja v smislu…v želodčku mi kruli, torej sem lačen. Na kakšen način bi lahko pritegnil pozornost mamice, da me podoji? lahko poskusim z jokom, če to ne bo šlo, bom začel kričati. Ne, tako dojenčki ne delujejo, ker še ne poznajo jezika. Njihovo obnašanje torej usmerja nagon. Isti nagon, ki usmerja čebelo, da leta od cveta do cveta in povsem isti nagon, ki usmerja telička, da išče seske pri mami kravi, ko je lačen.

Ko enkrat obvladaš jezik, pa lahko začneš razmišljati in bolj ko obvladaš jezik, bolj kompleksno lahko razmišljaš ter seveda svoje misli izmenjuješ z drugimi prek pogovora. Če obvladaš več jezikov, lahko svoje misli izmenjaš s širšim krogom ljudi. Če obvladaš še jezik matematike in fizike, lahko zelo natančno izračunaš, kje bo čez tisoč let nek planet ali Sonce.

S pojavom koncepta razmišljanja se pojavi hitro tudi koncept tako imenovanega notranjega dialoga, ko se človek pogovarja sam s seboj, ampak tudi temu rečemo preprosto razmišljanje. Nekaj tuhtamo sami pri sebi.

Kako točno se porajajo misli, po mojem mnenju še ne vemo. Vemo, da se in to je vse. Lahko se osredotočimo na določen predmet zanimanja in potem so misli koncentrirane, lahko nam misli begajo sem ter tja in strokovnjaki potem temu rečejo, da imamo težavo s koncentracijo. Včasih nam nekaj pade na pamet, pa sploh ne vemo zakaj. Vse pa se ne konča pri mislih. Marsikatere misli zaživijo in nastane to, čemur pravimo delo človeških rok. Vse zgradbe, tehnični dosežki, pesmi in proza, scenariji za filme, slabo napisani zakoni, skrbno načrtovani umori, krvave revolucije, goljufije pri javnih naročilih, anonimke v medijih in še marsikaj se je najprej rodilo kot misel! Seveda pa številne misli nikdar ne zaživijo in ostanejo samo v “naših glavah”, dokler ne zbledi spomin, da so se kadarkoli rodile. Ampak te misli vsaj niso povzročile neke škode, če že niso ustvarile česa novega in lepega, česa občudovanja vrednega.

Na tem mestu pride pa sedaj pomemben del, ki zahteva pozorno branje in razumevanje napisanega.

V krščanski religiji obstaja molitev, ki se ji reče Oče naš ali Gospodova molitev, avtor te molitve pa je Jezus Kristus. Zelo pomemben del te molitve gre pa takole…

… in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Življenje je očitno v prvi vrsti ne najbolj lahka miselna igra. Ampak beseda igra je morda za koga preveč lahkotna, saj redko kdo življenje dojame kot neko igro iz skupine iger Človek ne jezi se. Za nekatere je življenje dar in se težko sprijaznijo z mislijo, da se v nekem trenutku neizbežno konča in morda nekje drugje ponovno začne. Za druge je življenje mučno prekletstvo in si želijo, da se to prekletstvo čim prej konča in nikdar več ne ponovi. Mnogi o tem sploh ne razmišljajo, ali pa jim je čisto vseeno. Nekaj pač počneš, dokler ne umreš in te pokopljejo, če te najdejo. Temu potem rečemo strokovno življenje nekam tja v tri dni.

Ampak če na življenje gledamo kot igro, rezultat ni vedno ugoden za igralca.

Zelo hitro se že kot otroci naučimo, da življenje lahko prinaša tudi nekatere tegobe in težave. Nenazadnje nas o tem vedno znova spomni zgodovina. Ampak veliko teh tegob in težav izhaja iz tega, da ljudje z mislimi niso znali in še vedno ne znamo aktivno upravljati in ne tehtamo kaj dosti, katere misli so take, da ima smisel, da zaživijo, katere pa je potrebno blokirati in potem ostanejo zgolj v “naši glavi” neizživete. Misli, ki nekomu drugemu povzročajo bolečino in trpljenje so že take, ki bi jih morali znati blokirat, ne pa da za vsako nam storjeno krivico ali prisoljeno klofuto posežemo takoj po meču in se skušamo čim prej maščevati. Kot je nekdo nekoč napisal – če nekdo meni vrže pasjo bombico, mu jaz zabrišem nazaj pravo bombo.

Tu moramo zaupati v to, da je sistemu, v katerem smo se po čudežu znašli, kristalno jasen koncept dobrega in slabega ter da ima že sistem sam vgrajene mehanizme, ki dobro na(d)gradijo, slabo pa kaznujejo in zavržejo. Torej nam ni potrebno vedno znova in znova pravice jemati v svoje roke in četudi se nam zdi, da je naše pravosodje skorumpirano in krivično, bo sistem sam poskrbel, da bo univerzalni pravičnosti zadoščeno. Slej ko prej. In najhujše kazni morda potem sploh niso zaporne.

Ta miselni proces v naših glavah si lahko predstavljamo tudi kot jadrnico na morju. Ena možnost seveda je, da jadrnico prepustimo vetrovom in morskemu toku da pljuje sem ter tja. V tem primeru je velika verjetnost, da se bo znašla pogosto sredi hudega viharja, ali se celo razbila ob čereh na obali. Lahko pa z jadrnico aktivno upravljamo, spuščamo in dvigamo jadra, spreminjamo smer in iščemo zavetje pred viharji.

Temu potem lahko rečemo v prispodobi aktivno upravljanje lastnih misli.

Seveda vse skupaj v praksi ni tako zelo lahko, saj na nas vplivajo še številni drugi dejavniki, kot so naša čustva. Dostikrat se odločamo v efektu, torej impulzivno, brez da bi lahko sploh tehtali, kaj naj z mislimi naredimo in katere je potrebno blokirati. Tako obnašanje je potem nagonsko, torej se v tem približamo živalim.

Če ima kdo težave z ločevanjem med dobrim in slabim oziroma osnovni konceptom dobro je dobro, slabo je zanič, pa lahko vedno naredi preprost miselni poizkus. Postavi se v vlogo Boga in se zazre nazaj sam vase. Bi bil kot Bog ponosen, radosten nad videnem, ali bi bil morda žalosten? Bi bil nad videnim odkrito razočaran? Bi ga postalo sram? Bi pobesnel? Bi se razjokal?

Za konec te pridige pa še nekaj misli iz Zb(i)rke misli na to temo:

ZA VSE MOJE GREŠNE MISLI
RES NE MOREM BITI SAM KRIV.
SAJ SI JIH NISEM JAZ IZMISLIL.

MISEL MOJA MALA,
LEPO SI ME NAPLAHTALA,
JAZ PA SEM TI VSE VERJEL.

VSE MISLI NAJPREJ FILTRIRAM,
POTEM PA ŠE CENZURIRAM.

MOJEMU MOŽGANU NE ZAUPAM VEČ,
ODKAR JE ZAČEL RAZMIŠLJATI
PO SVOJE.

UPORABLJAM DOMIŠLJIJO
IN NE DOVOLIM,
DA ONA ZLORABI MENE.

NA PROVOKACIJO NISEM NASEDEL.
NASADIL SEM SE.

ČE BI MISLI UBIJALE,
SEM MORILEC.
VEČKRATNI.

KDOR MISLI,
DA VE VSE,
NAJ ZAMENJA PONUDNIKA MISLI.

VSE VELIKE STVARITVE ČLOVEŠKIH ROK
SO SE NAJPREJ RODILE KOT MISLI
IZ NAVDIHA.

NAVDIH SI NE PUSTI UKAZOVATI.
SE PA RAD RAZVAJA.

in ne daj, da pademo v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega.

Amen.

e-redovalnica

03 09 2007

Sam sem imel s šolo težave in začelo se je že v mali šoli oziroma prvem razredu osnovne šole.

Ker nisem hodil v vrtec, sem prišel v šolo kot eden izmed redkih učencev povsem funkcionalno nepismen. Večina mojih sošolcev je že dokaj dobro brala, ker so jih tega naučili ali v vrtcu ali pa starši doma. Vsaj abecedo so poznali, če že drugega ne. Jaz pa čisto nič. Niti ene same črke. In v prvem razredu so od učenca že kar pričakovali, da je sposoben prebrati kakšen stavek. Učiteljica te je poklicala k tabli in si potegnil nek listek na katerem je bil napisan z velikimi črkami preprost stavek. Meni je bilo to vse tako tuje, kot danes recimo če mi nekdo pokaže stavek v arabščini. Nekaj časa sem gledal v črke, potem sem se vpričo celega razreda pričel jokati. Ne vem zakaj. Morda od sramu ali jeze. Šola je nenazadnje tu zato, da te nekaj naučijo, ne de te sramotijo pred celim razredom.

A kljub tem začetnim težavam mi je uspelo prve štiri razrede izdelati z odliko. Same petice.

Morda tudi zato, ker sem učiteljici vedno prinesel za 8. marec lepo aranžirano darilo v katerem so bili zaviti razni šamponi in preparati za nego celega telesa. Oče je namreč delal v kemični tovarni, kjer so to izdelovali v velikih kotlih po nemških receptih. Da, tudi v komunizmu so si lahko dekleta že barvala lase. In vse to je dobil skoraj zastonj, da sem lahko za 8. marec potem nesel v šolo.

Težave pa so se zares začele v petem razredu, ko smo dobili nove učitelje in trik z šamponi je očitno že popustil. Uspeh je naenkrat padel iz odličnega, kjer so kraljevale petke v spričevalu, na dobrega (3), kar je bilo takrat enako, kot če bi razred ponavljal. Kar me je dejansko prizadelo pa je bil odziv mame, ko je prišla iz govorilnih ur in roditeljskih sestankov vsa žalostna. Ni se jezila name, ni kričala, ni skakala po stanovanju od jeze, ni razmetavala pokrovk po kuhinji… Nič od tega.

Samo bila je žalostna.

In to me je prizadelo. Ganilo. Raje bi bil videl, da bi me našeškala s kuhalnico, kot je bil v tistih časih običaj, kot pa da je samo žalostna.

In takrat, mislim da je bilo v petem razredu, je šlo vse skupaj tako daleč, da sem se doma ob koncu šolskega leta zlagal, da še nismo dobili v šoli spričevala in da ga dobimo naslednji teden. Zlagal sem se pa v petek samo zato, da sem vsaj še za dva dni do ponedeljka prestavil dan, ko bi moral pokazati žalost od spričevala. Z lažjo sem si kupil še dva dni miru. Pa še tu se mi je zataknilo, ker je v soboto nepričakovano prišla na dom katehetinja, ki me je učila verouk in vprašala mamo, kakšen sem bil v šoli. “Saj vendar še niso dobili spričeval, kajne Onyx?” ji je odvrnila mama. Jaz pa sem katehetinjo pogledal tako milo in je verjetno takoj poštudirala, kaj se mi plete po moji mali glavi in ni težila s tem naprej. Samo to ni nič pomagalo. Prišel je ponedeljek, ki je bil črn in zavit v žalost. Onyxov uspeh je bil samo dober in to v petem razredu osnovne šole.

Kakorkoli že, uspelo mi je uspešno končati osnovno šolo, čeprav odličen nisem bil nikdar več. Uspešno sem končal tudi srednjo šolo in potem še fakulteto. Ponavljal nisem razreda nikdar. Na izpitu na fakulteti sem padel samo enkrat v štirih letih. Povprečje ocen osem, za prepisano diplomsko nalogo sem dobil desetko. Čeprav večino sošolcev iz osnovne šole nisem videl že dolgo vrsto let, pa sem verjetno eden redkih, če ne celo edini od fantov, ki je končal fakulteto in kljub temu, da sem se v prvem razredu jokal, ker nisem bil sposoben prebrati enega samega stavka.

Ko danes poslušam in berem članke o tem, da se pripravlja e-redovalnica, ki bo omogočala staršem da imajo praktično celoten pregled nad vsako otrokovo oceno se sprašujem, ali otroci res nimajo nikakršne pravice do zasebnosti?

In nenazadnje, kaj pa se sploh želi s tem doseči?

Ali bodo otroci postali neki daljinsko vodeni robotki oziroma tamagočiji svojih staršev, ki bodo nadzorovani na vsakem koraku? Ali ni potemtakem naslednji logični korak v tej evoluciji nadzora nad otroci to, da se montirajo po šolah, v učilnicah, hodnikih, straniščih in telovadnicah male spletne kamere in bodo lahko potem starši med službo, kar prek spleta in s pomočjo kvalificiranega digitalnega potrdila, na hitro pogledali še kaj njihov malček ali smrklja počne v razredu in ali recimo srednješolec ne kadi trave na stranišču? In potem bodo otroci dobili še ovratnice z GPS sprejemniki, kot se v nekaterih državah uporabljajo za pogojno izpuščene zapornike, da bodo lahko starši dobili še povratno informacijo, kje se njihov otrok giblje, ko doma trdi, da se uči pri sošolcu…

Ali je kdo razmišljal tudi o tem, da niso vsi starši enaki? Nekateri starši so povsem brezbrižni do svojih otrok in šolskega uspeha ter jim je za vse skupaj bolj malo mar. Če ne bo šlo v šoli, boš šel pa delat in problem rešen. Samo na drugi strani so pa starši, ki so lahko pravi tirani, obsedeni z otrokovim učnim uspehom, za katere pa bo ta pripomoček samo še dodatna možnost, s katero bodo težili otroku in mu dihali za vrat prav za vsako oceno, ki ne bo opravičila njihovega (prevelikega) pričakovanja. In kdo bo usposabljal starše za uporabo in pravilno tolmačenje takšnega sofisticiranega nadzora, saj ocena vendar ne more biti vse? Kje je potem tu osebni stik z učitelji in razredniki?

Sam si predstavljam scenarij, ko bo šel otrok s starši recimo kam na izlet ali v kino. In ko bo hotel določeno zadevo, bo ata ponosno vzel dlančnik v roko, poklikal po spletu do spričevala in mu pokazal ocene.

“Kaj je pa tole?”

Šolarji so danes po moje že tako pod prevelikim stresom. Elektronska redovalnica je samo še kamenček več v mozaiku.

Povezane teme:
Total child managment

Izterjava

14 01 2007

Pred časom sem se z mojimi homiji iz hooda (tako imenovani my dogs) dobili na rednem mesečnem pregledu ob vrčku doma zvarjenega piva v lokalni hoodovski pivnici.

Zopet smo vsi po stari navadi samo negodovali, kako se s tako nizkimi prihodki ne bo dalo več dolgo živeti, da nas Premier stiska na vseh področjih, sedaj pa so nam vse skupaj pretvorili v bistveno manj vredne evre in nas stisnili še pri vikendih in jahtah. Nekateri celo razmišljajo, da bi jahte kar odprodali, češ da so privezi postali predragi.

Skoraj vsi homiji iz mojega hooda, ki imajo dodatno doma še boljše polovice, ugotavljajo, da skupni družinski prihodek, ki ga prikažejo davkariji, bo morda komaj za kakšen evro na mesec več kot tisočaka (to je povprečno 250 evrov na osebo).

No tako se razjokamo nad usodo in ugotovimo, da moramo nekaj hitro spremeniti. Prva ideja je tudi zaradi naših postav in ostalih lastnosti bila, da se pričnemo ukvarjati z IZTERJAVO.

Baje so zaslužki na tem področju povsem drugi rang kot naši, vključno z mano, ki imam fakultetno izobrazbo s povprečjem 8 in veljam med homiji iz hooda za nekakšnega intelektualca, ki tudi misli, ne samo dela z rokami in pestmi.

Vsi smo se strinjali, da je ideja vredna resnega pristopa.

Ker je eden izmed homijev iz hooda poznal nekega rodom črnogorca, ki samo ob vikendih pride k nam za potrebe izterjave in sploh nima našega državljanstva, ter zasluži na mesec nekajkratnih plač vseh nas za mizo skupaj, smo sklenili, da ga kao povabimo na pijačo glede nekega posla, v resnici pa smo se želeli samo pozanimati glede metod dela, zavarovanja, postopkov reanimacije, cenikov in sličnim, kar sodi k poslu.

Model je klasični Rođak, torej južni homie. Ponaredek trenirke adidas, superge, velik prstan, verižica z razpelom (tu sem takoj videl simbolični pomen, ki ga ima na stranke), krvavo rdeča spodna majica, naoljeno (sveže maziljeno) telo, povsem pobrit skoraj do kože (nastavek mala enka na aparatu za striženje) z izjemno ojačanim vratom in postavo, ki ne deluje slovensko zavaleno, temveč izdelano v lokalni dvigovalnici uteži in na treningih tekwandoja. Ko stoji, si vsakih pet minuta iz riti potegne spodnje gate. Iz navade, kot on temu pravi in ni, da mu ne bi verjeli na besedo.

Vsebine pogovora raje ne bom pisal. Lahko pa povem, da mi je bilo najbolj smešno to, da ima model cenik storitev že v evrih in se bere kot kakšen jedilni list vrhunske al dante restavracije. Samo primer za pokušino:

Eno zlomljeno vratno vretence 1200 evrov

Zlomljeno goleno 1600 evrov

Požig avtomobila do 1.6 tone nosilnosti 2400 evrov

Navadna M42 granata v lokal stranke 5400 evrov plus stroški

Obdelava z palico za baseball 800 evrov (če stranka prinese svojo, sicer plus 10 evrov)

Uboj hišnjega ljubljenčka (tu ima pod opombo, da konji in ostalo govedo ne sodi sem) 9700 evrov

in tako naprej na desetih straneh.

Potem sem ga pa vprašal, zakaj je uboj hišnega ljubljenčka tako dražji od ostalega, pa je dejal, da zaradi DUŠEVNIH BOLEČIN.

https://i0.wp.com/www.exploratorium.edu/frogs/mainstory/images/redeye_lrg.jpg

vir: exploratorium.edu

Potem sem ga šel jaz bedak pa vprašati še popolno neumnost:

“Pa imate vi uopšte kakav PREDSODEK?”

On pa odvrne z zapeljivim nasmeškom:

“Ko ti je taj PREDSODEK?”

Z homiji iz hooda smo skoraj padli od smeha po tleh, potem smo se mu pa na hitro zlagali, da pri nas v žargonu rečemo SKONTU (popustu) PREDSODEK.

Torej če da lahko kaj popusta. 😉

Zgodba je jasno izmišljena, poanta pač ne.

Poklici prihodnosti

14 01 2007

Ta prispevek je povzetek mojih razmišljanj na forumih, povod zanj pa je minister za visoko šolstvo, ki se je pred časom sam lotil kampanje za promocijo čedalje manj zanimivih tehničnih poklicev na račun družboslovja. To je zame nesprejemljivo, ker kot minister ne sme preferirati samo nekaterih strok, po drugi strani pa trg in družbene razmere same določajo, kateri poklici so med mladimi zabeljeni in cenjenj. Takšnih kampanij se sam spominjam iz prejšnjega režima, kjer so politiki odločali o usmerjenem šolstvu in se je izkazalo za čisto neumnost.

Kar se tiče poklicev prihodnosti je tu na prvem mestu in vsekakor absolutni zmagovalec brez konkurence

PRAVO

Pravniki so ljudje, ki postavljajo pravne okvire državi in državljanom in zato NI VRAG, DA ZNAJO NAJPREJ ZASE POSKRBETI, SAJ KOT VELEVA STARA MODROST, JE TUDI BOG SEBI NAJPREJ BRADO USTVARIL.

 Tu se spomnimo samo notariata in ogromnih zaslužkov nekaterih notarjev v večjih mestih za praktično lažja administrativna dela. Vedno ko hodim po marini v Izoli se spomnim na poklic notarja.

 Pravnik, z nekaj leti delovne dobe, ki ni preveč ambiciozen, gre lahko za recimo okrajnega sodnika, ki zasluži minimalno 400.000,00 SIT neto in obravnava lažje primere, kot so zapuščinske obravnave, kdor pa je ambiciozen gre lahko v odvetništvo, kjer se da zaslužiti tudi današnjih 10.000 evrov na mesec ali več, o zaslužkih lastnikov teh pisarn pa priča dovolj že vozni park, ki je običajno kar kakšen Porsche.

 Tu je potrebno še omeniti, da so odvetniki, tožilci in sodniki v tako majhni državi praktično sošolci ali pa stari znanci, tako da se tu odpirajo na račun strank v postopku velike možnosti dodatnih zaslužkov. Te možnosti bi se sicer zmanjšale, če bi policija uporabila kombi z prisluškovalnimi sistemi za spremljanje telekomunikacij, samo kaj, ko mora tudi to sedaj odobriti sodnik. Res genialno.Zdi se, kot da bi avtorji zakonodaje dobro poznali stanje na terenu.

 Seveda to tudi laiku razkriva, zakaj je tak naval na pravno fakulteto in se bo v prihodnje zadeva verjetno samo stopnjevala do stopnje, ko bo več kot polovica živorojene populacije pravnikov.

EKONOMIJA

Okrog študija ekonomije vlada veliko zanimanje, takoj za pravom, čeprav tu ni vse tako rožnato. Res sicer obstaja zanemarljiva peščica managmenta z individualno pogodbo po zgledu zahoda, ki dobi na mesec lahko tudi 50.000,00 evrov ali celo kaj več, kar pa je poudarjam še enkrat izjema, ki se jo v statistiki zaradi objektivnosti sploh ne upošteva.

 MEDICINA

Medicina je veljala do nedavnega za podcenjeno stroko, tudi glede na vložek, ki je potreben za naziv specialista in zlasti glede na dejstvo, da se je zdravnike uvrstilo kar med državne uradnike z običajno uravnilovko. S privatizacijo zdravstva se to hitro spreminja in zdravnik bo postal v nekaj letih poklic, ki lahko po zaslužkih dohiti pravno stroko.

Poklica zdravnika in pravnika sta sicer povsod po svetu najbolj cenjena in večinoma tudi glede zaslužka za dobre in najboljše v vrhu med poklici.

Edini problem, ki ga jaz vidim je v tem, da bodo čez čas ljudje poštudirali, da zasebni zdravniki lahko varčujejo na njihov račun tako, da ne predpisujejo zdravil in preiskav ter opuščajo zdravljenje. To zna sicer zdravstvena zavarovalnica nagraditi in se pozna v zasebnem žepu zdravnika, sledijo pa potem jasno civilne tožbe in slej ko prej tudi visoke odškodnine. Nenazadnje, RS je sedaj del pravnega reda EU in državljan se lahko pritoži tudi še kam drugam, ne samo na domača sodišča.

 RAČUNALNIŠTVO

Glede računalništva vladajo sicer neke nejasnosti, ali je to perspektivno ali ne.

Jaz bi rekel tako. Računalništvo, kot se ga gremo pri nas, ni znanost in gre bolj za obrt, kjer velja bolj praktično znanje kot papir (znanje pa je večinoma v knjigah, ki se kličejo zaradi debelosti vse po vrsti kar THE SQL BIBILE, THE FIREWALL BIBLE, THE LINUX BIBLE…). V teh poklicih se zahteva veliko neprestanega izobraževanja, kot rečeno zaradi zahtevnosti področja, tako da če realno žrtev deli mesečni prejemek s skupaj porabljenimi urami (vključno prosti čas porabljen za učenje) so ti ljudje lahko realno slabše plačani kot soboslikarji na črno ali vozniki tovornjakov.

Tu je potrebno tudi upoštevati, da so dobri programerji in administratorji sicer v mladih letih visoko cenjeni, vendar z leti niso več sposobni takšnega napora in žrtvovanja prostega časa ter običajno postanejo po tridesetem letu neprimerni in nekonkurenčni novi generaciji naivnežev. Običajno pa ta poklic ne pozna kariernega napredovanja. Dokler lahko programiraš te vsi hvalijo, ko ne zmoreš več, greš pač za soboslikarja.

Recimo zgolj kot zanimivost je švedski Ericsson svojim inženirjem po 30 letu ponudil visoke odpravnine, ČE SE SAMI SPOKAJO IZ PODJETJA, ker potrebujejo mlajši kader za boj z konkurenco.

TEHNIČNE STROKE

Fakultete tehničnih strok kot je strojništvo, elektro, kemija, bioinženiring ter nuklearna in vesoljska fizika so veljale včasih za zelo zahtevane in v utopičnem socializmu tudi za cenjene. Danes je ta kader na trgu vreden drobiž, ker preprosto del gospodarstva, ki ga ta kader nagovarja za zaposlitev, životari. Obstajajo sicer svetle izjeme, ki pa si lahko privoščijo in poberejo samo špice, najboljši kader, ki na trgu obstaja.

Seveda zaradi tega ti ljudje tudi niso motivirani za resno delo ter razvoj in zadeva se sklene v krog. Poleg tega v teh poklicih ni dobro plačanih državnih služb kot so sodniki, notarji, visoki uradniki, zdravniki in podobni profili, če pa službe že so, gre za ljudi, ki prenašajo in priklapljajo računalnike, kar samo kaže na odnos vladajoče elite do teh poklicev. Ironija je, da prav ta elita poizkuša te poklice preferirati, ker pač ni nekega zanimanja.

Danes nekako velja zlato pravilo, če dobiš vrhunsko idejo, ki je lahko na trgu nekaj vredna HIT THE ROAD JACK. In na srečo so meje sedaj ODPRTE ŠIROKO, KOT ŽE DOLGO NE.

 ŽALUJOČI OSTALI

Ljudje smo ustvarjeni različno in zato pričakovati, da bodo lahko vsi uspeli kot pravniki, ekonomisti ter zasebni zdravniki in prosto po ministru za visoko šolstvo inženjerji, je utopično. Zato obstajajo še ostali poklici, ki so perspektivni in kjer zaposlitev nikdar ne bo problem.

Zaradi združene EU in globalizacije so študiji jezikov solidna izbira. Zaradi staranja populacije bodo poklici negovalcev postali zlata vredni in hitro rastoči trg delovne sile. Ker bo zmanjkalo fosilnih goriv, bodo jedrski fiziki in strokovnjaki za fuzijske reaktorje najbolj iskano blago na trgu delovne sile, dobre filozofe so vedno cenile najnaprednejše civilizacije.

Učitelji, vzgojitelji in podobni poklici bodo naslednji korak na področju privatizacije in tu se bo odprl še eden izmed poklicev prihodnosti.

Obramboslovje je TERNA, BINGO, JACKPOT, kar dokazuje tudi slovenska tranzicija, saj je ta kader tako univerzalen, da lahko dela na mestu od premiera do upravljalca velikega podjetja.

Konec koncev, če se vam ne ljubi sedeti v šolah do 35 leta, lahko še vedno postanete avtoprevozniki z 2000 – 5000 evri neto na mesec, kar je še vedno višja plača, kot je v povprečju v vseh zgoraj navedenih poklicih, vključno z pravom.

 To je seveda samo moje, neavtorizirano mnenje.