Archive for the ‘Javna uprava’ Category

Prednosti zmrzali v javnem sektorju

05 10 2010

Kakor sam opažam, ima blokada zaposlovanja ter zamrznitev plač in napredovanj v javnem sektorju vsaj eno potencialno zanimivo prednost, ki jo nekateri že spretno izkoriščajo.

Namreč kljub recesiji zaposleni v javnem sektorju še vedno odhajajo v pokoj, nekateri si pa najdejo tudi službo drugje, morda celo v gospodarstvu. Ker so nove zaposlitve večinoma blokirane, je v bistvu najelegantnejši način, da prideš do zamenjave enostavno ta, da najdeš primerno usposobljenega delavca nekje drugje v javni upravi, na podobnem delovnem mestu. In če je iskano delovno mesto višje ovrednoteno oziroma sodi v višji plačni razred, ljudje z veseljem sprejmejo “izziv”, saj jim je jasno, da naslednji dve leti na istem mestu nimajo nikakršne možnosti za napredovanje, kakor tudi ne za plačilo uspešnosti ali česa podobnega. Skratka, “delodajalec”, karkoli že to pomeni v javni upravi, nima praktično nobenega vzvoda več, da bi lahko kogarkoli zadržal, če si zaposleni najde službo (besedo delo nerad uporabljam) kje drugje.

Na tak način pridemo do paradoksa, da recimo nekdo opravlja deset let delo svetovalca III. in ima recimo bogate izkušnje ter svoje delo obvlada, potem pa mu nekdo ponudi mesto svetovalca I., kar je morda samo bednih 50 € več na mesec. Ponujeno z veseljem sprejme, ker ve, da je to v bistvu edina možnost za kakršnokoli napredovanje, medtem ko bivši njegovi šefi lahko samo debelo gledajo, kje bodo našli nekoga, ki bo sposoben početi isto delo.

Jaz sem videl podobne primere, ko je nastopila vlada Janeza Janše leta 2004. Takrat so marsikaterega dobrega delavca tako sprovocirali, da si je našel službo drugje, njegovo delovno mesto pa so potem zapolnili običajno trije pripravniki, ki vsi skupaj niso bili sposobni opraviti dela, ki ga je opravil prej en sam z izkušnjami. Število zaposlenih pa je v tem času raslo v nebo.

Ampak danes dvomim, da bodo lahko upravičili nove zaposlitve, bodo pa v dveh letih zanesljivo izgubili precej sposobnega kadra, ki bi ga javna uprava še kako potrebovala.

Varčevati je treba, pa naj stane kar hoče.

In nenazadnje, če je država zamrznila plače javnih uslužbencev, zakaj po isti logiki ne zamrznejo tudi uvedbo novih davkov, ne zamrznejo cene bencina, ne zamrznejo ceno kurilnega olja, ne zamrznejo cene elektrike, komunale, ceno vrtca (vprašanje je retorično)?

Poglej še:
Zamrznjeni javni uslužbenci
Lovci na glave

Razbijanje mitov – povprečne plače

07 03 2010

Pri nas se da v zadnjem času dokaj enostavno požeti stoječe ovacije na odprti sceni.

Za to je že povsem dovolj če predlagaš, da je potrebno takoj odpustiti 40% tako imenovanih parazitov (javnih uslužbencev), preostalim parazitom pa linearno zmanjšati plačo za 20%.  Če tole idejo še zapakiraš v kolikor toliko berljiv zapis z 2000 znaki skupaj s presledki, se lahko nadejaš, da ti pisanje odkupi kakšen časopis tipa Finance in za to dobiš potem celo nakazan honorar. Pa čeprav si v bistvu že deseti po vrsti, ki je napisal praktično identični članek. Nima veze. Tole se prodaja kot sveže žemljice in ljudje vedno znova z veseljem razgrabijo takšne domislice, ki jih je na nek način v javnost lansiral celo sam premier Pahor, ko je na nekem srečanju managerjev dejal, da bi v državni upravi prav tako dobro opravili delo tudi s polovico zaposlenih oziroma da država z dvema milijonoma prebivalcev ne potrebuje več kot 30.000 uradnikov!?

Ob tem, da država že sedaj sploh nima 30.000 uradnikov, ampak nekaj več kot 17.000 (ostalo je uniformirani del, kot sta policija in vojska). Samo to so malenkosti. Nekaj tisoč parazitov gor ali dol. Važno je všečno politično sporočilo, ki ga pospremi buren aplavz na odprti sceni.

Druga takšna v javnosti zelo priljubljena ideja pa je ta, da bi bilo potrebno takoj povprečne plače v gospodarstvu in negospodarstvu vsaj izenačiti, ker ni logično, da paraziti zaslužijo v povprečju več, kot tisti, ki zares delajo in ustvarjajo dodano vrednost. Ob tem, da povprečen Slovenski kolumnist razume dodano vrednost samo kot nekaj, kar nastane, ko vodovodni inštalater skupaj zvari dve svinčeni vodovodni cevi ali ko zidar iz peska, cementa in vode naredi malto.

Čeprav sem iskal, mi ni uspelo najti svežih podatkov o razmerjih med plačami v gospodarstvu in negospodarstvu. Sem pa našel številke izpred nekaj let, ki mislim da še vedno vsaj približno držijo. Po teh številkah je bila povprečna bruto plača v javnem sektorju višja za okrog 17% od skupne povprečne bruto plače, medtem ko je bila v zasebnem sektorju ta za 10% nižja.

Seveda je to za marsikoga pri nas škandalozno in nekaj nezaslišanega, za kar bi morale leteti glave. Eni delajo, drugi si pa delijo.

Sem pa zadnjič iskal po internetu potrditev informacije, ki sem jo zasledil v nekem članku, da naj bi Grški javni uslužbenci dobili tudi trinajsto in štirinajsto plačo, kar so hoteli potem zaradi visokega javno finančnega primanjkljaja oklestili in to naj bi bil tudi eden izmed razlogov za stavke. Ob tem naj povem, da slovenski javni uslužbenec od kar pomnim dobi samo dvanajst plač in regres, zelo redki pa dobijo plačano še kakšno naduro (tu vsi vidijo seveda zdravnike, ki “delajo” v povprečju 18 ur na dan). V okviru enega izmed prvih varčevalnih recesijskih ukrepov pa je bila med drugim ukinjena tudi uspešnost, zaradi česar se pa nihče niti ni vznemirjal preveč, ker je šlo za drobiž v višini morda kvečjemu nekaj 10 € in ti zneski so delovali samo antistimulativno.

No in tako sem povsem slučajno naletel na te podatke (vir):

In the United States, average civilian federal wages per full-time employee were $79,197 in 2008, compared to private sector wages per full-time employee of $50,028, according to Bureau of Economic Analysis data. Including benefits, total compensation per employee was $119,932 in the public sector compared with $59,909 in the private sector.

Ko sem to potem kopiral na forum Financ, je marsikoga oblil hladen pot, kajti te številke nedvoumno razbijajo mit o enakosti povprečnih plač v zasebnem in javnem sektorju.

Namreč kdor te številke pazljivo prebere, bo ugotovil, da je v ZDA povprečna plača z vsemi dodatki “federalnega” državnega uradnika kar za 100 % višja od povprečne plače v zasebnem sektorju! Znesek skoraj 120.000 USD pa tudi pomeni, da ima povprečni ameriški državni uradnik višjo plačo od celotnega našega ministrskega zborčka in tudi od našega prvega ministra, ki baje dobi okrog 6.000 € bruto na mesec (72.000 € bruto letno je samo 98.000 USD).  Ameriški federalni povprečnež tako slovenskega povprečnega državnega uradnika poseka v višini plače vsaj za pet krat!

No in šele čez čas si je vendarle nekdo na forumu Financ opomogel od šoka in sestavil skupaj komentar na te podatke:

Tam ti piše FEDERAL vage, to sploh niso plače javnega sektorja po našem konceptu, pač pa javna uprava. To so dejansko samo vlada, vladne agencije in uradi (FBI,CIA,NTSB,FAA), zelo visoko kvalificiran kader.

Verjetno to drži in gre dejansko pri teh podatkih za ožji del tako imenovane državne administracije, kot so zvezna ministrstva, agencije, službe za domovinsko varnost in podobno.

Kar se pa tiče visoko kvalificiranega kadra, je potrebno tu razbiti še en mit.

Tudi če bi šli pri nas gledati povprečno ministrstvo ali agencijo, bi presenečeni ugotovili, da ima v povprečju verjetno več kot 80% tam zaposlenih visoko izobrazbo, saj imajo srednjo šolo samo kakšne tajnice (v zadnjem času je moderno tudi za to imeti vsaj višjo, če že ne visoko izobrazbo) in kakšno pomožno osebje, medtem ko so bile mnoge ostale podporne službe (vzdrževanje, čiščenje prostorov) že dolgo nazaj v celoti prenesene na zunanje firme (outsourcing). Nekako pa dvomim, da ima med splošno populacijo pri nas več kot 20 % ljudi končano visoko izobrazbo, čeprav v zadnjih letih tudi te številke nenormalno naraščajo.

Jaz sicer kakšne naše analize plač državnih uradnikov (tu gre kot rečeno za okrog 17.000 ljudi) ne poznam, takole po občutku in glede na plačilne listke pa bi dejal, da povprečna mesečna bruto plača ne presega 1.800 €, razen če bi plače politično nastavljenih funkcionarjev res tako zelo dvignile povprečje. Za primerjavo pa bi morali poznati še povprečje v gospodarstvu, kjer je verjetno ta številka nekje pri 1.300 € (če je bila povprečna bruto plača v letu 2009 znašala 1.430 €), kar je daleč od ameriške razlike 100 %.

Je pa ob tem res, da gospodarstvo sestavlja precej med seboj različnih dejavnosti, kjer se plače lahko tudi zelo razlikujejo. Nekje sem recimo prebral, da naj bi povprečna bruto plača v finančnem sektorju (banke, zavarovalnice, investicijske družbe) presegala 2.100 € in takih dejavnosti je še kar nekaj.

Za konec pa se mi zdi ob vsem tem bistvena še ena stvar.

Namreč državni uradniki ne morejo samostojno sprejemati pomembnih odločitev, pa ne glede na to, kako revolucionarne bi bile. Državni uradniki nekoliko poenostavljeno rečeno zgolj izvršujejo (politični) koalicijski program, ki pa so ga na nek način državljani vendarle posredno izbrali na demokratičnih volitvah.

Za stanje, v katerem ta država trenutno je, način, na katerega je trenutno organiziran naš javni sektor (torej javno zdravstvo, šolstvo itd) ter konec koncev tudi nivo socialnih pravic, smo krivi v bistvu vsi državljani, ne samo tako imenovani  paraziti (javni uslužbenci)!

Krivi so tako tisti, ki se pridno udeležujejo volitev, kot tudi vsi mi, ki na volilno nedeljo ostajamo lepo doma in nam je za politiko malo mar (po domače povedano se nam za politiko gladko jebe).

Preberi še:
Razbijanje mitov – javni uslužbenci

Razbijanje mitov – javni uslužbenci

10 02 2010

Ko berem razne članke o javnih uslužbencih, mi gre včasih kar malo precej na smeh.

Očitno nekatere izmed teh člankov pišejo ljudje, ki niso delali v javni upravi niti ure, jim ni niti približno jasno, kje vse se nahaja teh 150.000 in nekaj duš ter kakšna je sploh filozofija javnega sektorja.

Najprej, kot smo že večkrat poudarili, naš javni sektor obsega precej dejavnosti, ki so v marsikateri državi prosto na trgu in podvržene konkurenci. Sem sodi kot tipičen primer zdravstvo, del šolstva, predšolska vzgoja (vrtci) in še marsikaj bi se našlo.

Jaz domnevam, vem pa ne zanesljivo, da je razlog za tako ureditev pri nas predvsem v sociali. Te dejavnosti bistveno vplivajo tudi na socialo, sociala pa je zaveza iz neke točke Ustave te države. Na tak način si je država po moje želela zagotoviti “zlato upravljalsko delnico”, da ima ta področja povsem pod nadzorom (na področju zdravstva ji po moje to sedaj povsem uhaja iz rok) in da lahko zagotavlja bolj ali manj vsem prebivalcem te osnovne storitve, ne glede na njihov socialni status. Verjetno pa marsikaj od tega izhaja še iz socializma, ko je bilo vse skupaj en velik javni sektor, vključno s planskim gospodarstvom.

Recimo vrtci bi bili zlahka vsi zasebni, vzgojiteljice v privat vrtcih pa bi bile verjetno kakšne študentke socialnega dela, ali pa mlajše upokojenke prek študentske napotnice svojega vnuka. Na ta način bi se stroški znižali oziroma razlika bi se prelila v zasebne žepe, bi pa zato pridobili par tisoč nezaposlenih vzgojiteljic več. Ampak kaj v primeru, ko je ata delal v fabriki in letel v recesiji na cesto, sedaj pa na cesto leti še mama vzgojiteljica, ker je delo prek študentske napotnice cenejše?

Pa recimo primer medicinskih sester.  Mislim da so celo v komunizmu v marsikateri bolnici delale “sestre usmiljenke”, torej nune, ki jim je bil osnovni motiv za delo ljubezen do bližnjega in boga. Jaz sem prepričan, da je bila marsikatera ta sestra bistveno bolj prijazna do bolnika, kot pa “prave” medicinske sestre, ki delajo v prvi vrsti za denar in preklinjajo mizerno plačane nadure.

Pa bi javna uprava lahko delala bolj učinkovito in z manj zaposlenimi?

Absolutno je odgovor da in to ve vsak, ki ima nekaj delovnih dni v javni upravi. Vendar…

Bom tole razložil na vojaškem primeru, vsak sam pa si potem lahko to preslika na primere iz resničnega življenja javne uprave.

V vojski imaš lahko divizijo tisočih vojakov, ki so napol rezervisti. Mnogi med njimi ne znajo zamenjati niti metkov v saržerju, večina je izstrelila samo par zaresnih nabojev, pa še to je šlo skoraj vse mimo tarče.  Za njihovo usposobljenost se nihče ne briga kaj dosti. Njihove plače pa so ravno tolikšne, da je kontigent nekako popolnjen in da so vsi na broju, kot se temu reče, ker gre za divizijo in divizija mora imeti točno določeno število “žive sile”.

Ko tako divizijo pošlješ v boj proti resnemu nasprotniku, lahko pričakuješ strašanske izgube, saj bodo zaradi slabe organiziranosti, slabe usposobljenosti, slabe motiviranosti  in slabe opremljenosti na bojišču padali po tleh kot muhe.

Na drugi strani pa imaš recimo manjšo četico pripadnikov specialnih enot, pa vzemimo 50 komadov mišičastih pripadnikov enote Delta Force.

To so profesionalci od glave do pete, ki so dali čez izjemno zahtevna urjenja in so bili izbrani na podlagi zelo strogih meril. Njihova oprema je state of the art, od osebne oborožitve, do sistemov za nočno gledanje in elektronske komunikacije. Ko gredo v akcijo, se aktivira cela serija podpornih služb, ki zagotavljajo, da imajo na terenu najboljše možne obveščevalne podatke in podporo. Če je potrebno, je dovolj samo klic in čez pet minut vojaška letala spremenijo okolico v prah ali pa brezpilotno letalo tipa Predator skuri mimogrede kakšen nasprotnikov tank, ki jim stoji na poti. Njihova taktika je bila verificirana v številnih bojih in ničesar ne delajo na pamet in kar malo po občutku, da mine čas.

vir: blogspot

V tako enoto ni niti teoretično možno, da bi za poveljnika prišel nekdo, ki puške skorajda še ni videl od blizu in ima čez dvesto kilogramov, ker živi samo od pizz in piva. Nenazadnje je lahko sin samega predsednika ZDA ali generalnega državnega tožilca, pa to ne bo šlo čez. Poveljniki takšne enote so samo izkušeni pripadniki te iste ali podobne posebne enote, ki so se kalili v boju in jim ostali vojaki brez zadržka povsem zaupajo in jih spoštujejo.

Njihovih plač nisem niti omenil, so pa seveda neprimerljive z mezdami rezervistov in navadnih vojakov, ki po kasarnah gledajo v zrak ali strmijo v pornografijo na TV.

Kdor je gledal film Riddleya Scotta Black Hawk Down, ki prikazuje dogodke v Somalijski prestolnici Mogadisu, se bo lahko spomnil, da je bil končni rezultat spopada med pripadniki ameriških posebnih enot in Aididove milice nekje 20 proti 1000 (število mrtvih).

Če se sedaj vrnem k javnim uslužbencem.

Seveda bi lahko javna uprava delala bolj učinkovito in z manj zaposlenih. Samo to ni brezplačno kosilo. Za enak denar nikakor ne dobiš na trgu “specialcev”, ker ti danes raje delajo za bistveno več denarja v kakšni Krki, Petrolu, IBM Sloveniji in še nekaterih dobro stoječih podjetjih, kjer vlada povsem drugačno delovno okolje in drugačna miselnost.

Ima pa zato toliko več ljudi delo (ali delo) ter nek vir dohodka.

Kaj je bolje, pa jaz ne vem, niti me trenutno ne briga. Če me boste kdaj izvolili za predsednika ali bom dobil ustrezna pooblastila, potem pa se bom z veseljem pozabaval tudi s tem problemom “rezervistov” ter kako iz njih narediti “špecialce”.

Je pa dejstvo, da pri nekaterih javnih uslužbencih, kot so recimo policisti ali vojaki, ni možno razpoloviti število zaposlenih in za toliko povečati “učinkovitost”, ker preprosto potrebuješ ljudi “na broju”. Policisti morajo biti fizično prisotni na ulicah, da zagotavljajo red in mir. Ne moreš na cesto postaviti enega zaresnega policaja in dva v obliki napihljive lutke, da zmedeš potencialne kriminalce in lopove.

Tako da maneverskega prostora tu niti ni tako zelo veliko, kot bi nekateri radi na vsak način prikazali in kar laična javnost tako zelo rada posluša in bere.

Bi vi prevzeli vodenje nekega podjetja, ki ne prodaja samo meglo, če bi vam lastniki naročili, da morate plače vsem linearno zmanjšati za 20 % in da najvišja plača ne sme presegati 2000 € bruto? Kar se mene tiče…no way!

Preberi še:
Misterij števila državnih uslužbencev

Miti in legende o plačah

21 10 2008

O plačah v javnem sektorju krožijo najrazličnejši miti in legende, zanimivo pa je, koliko ljudi si napačno interpretira že osnovne podatke.

Tole spodaj je kopiraj prilepi plačna lestvica navedena v Zakonu o plačah (polni naziv je daljši, se mi pa ne ljubi tipkati), tako imenovanem dr. Virantovemu zakonu, ki se ga je pa zadnjič na TV kar nekoliko sramoval in ga poskušal prevaliti na LDS, ker da so si oni to izmislili, on pa je samo pojedel vročo kašo, ki je po mojem trdnem prepričanju stala SDS zmage na volitvah.

+--------------------------------+-----------------------------+
|         Plačni razred          |        Osnovna plača        |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               1                |           472,04            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               2                |           490,93            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               3                |           510,55            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               4                |           530,98            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               5                |           552,22            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               6                |           574,31            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               7                |           597,27            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               8                |           621,16            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               9                |           646,03            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               10               |           671,86            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               11               |           698,73            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               12               |           726,69            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               13               |           755,75            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               14               |           785,98            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               15               |           817,43            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               16               |           850,11            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               17               |           884,13            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               18               |           919,49            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               19               |           956,27            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               20               |           994,51            |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               21               |          1.034,30           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               22               |          1.075,67           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               23               |          1.118,69           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               24               |          1.163,45           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               25               |          1.209,98           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               26               |          1.258,38           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               27               |          1.308,71           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               28               |          1.361,07           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               29               |          1.415,51           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               30               |          1.472,13           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               31               |          1.531,02           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               32               |          1.592,25           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               33               |          1.655,93           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               34               |          1.722,18           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               35               |          1.791,06           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               36               |          1.862,71           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               37               |          1.937,21           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               38               |          2.014,70           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               39               |          2.095,30           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               40               |          2.179,12           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               41               |          2.266,28           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               42               |          2.356,91           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               43               |          2.451,20           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               44               |          2.549,25           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               45               |          2.651,21           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               46               |          2.757,26           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               47               |          2.867,55           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               48               |          2.982,26           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               49               |          3.101,55           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               50               |          3.225,61           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               51               |          3.354,63           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               52               |          3.488,82           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               53               |          3.628,36           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               54               |          3.773,51           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               55               |          3.924,44           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               56               |          4.081,41           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               57               |          4.244,69           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               58               |          4.414,46           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               59               |          4.591,04           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               60               |          4.774,68           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               61               |          4.965,67           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               62               |          5.164,29           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               63               |          5.370,87           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               64               |          5.585,71           |
+--------------------------------+-----------------------------+
|               65               |          5.809,13           |
+--------------------------------+-----------------------------+

Namreč te številke se morda zdijo komu visoke, kar bi tudi bile, če ne bi šlo za bruto zneske. In dostikrat berem po raznih forumih vprašanja, kakšno plačo lahko pričakujem za tako in tako delovno mesto. Po mojih več kot 10 letnih izkušnjah je vse, kar je nad 40 plačilnim razredom (to je neto okrog 1250 €) skoraj nedosegljivo navadnemu državljanu, brez političnih zvez skoraj v vrhu trenutno vladajoče partije. To govorim jasno za končano visoko šolo. S srednjo si morda nekje pri številki 20 ali še nižje (morda 600 € neto).

Če se boste recimo zaposlili kot informatik z visoko izobrazbo v javni upravi, se lahko nadejate plačnemu razredu okrog 30 do 35, ali še bistveno manj kot strokovno tehnični sodelavec, kar je bruto največ 1700 €. Da napreduješ za 5 plačilnih razredov, kar je neto morda 100 €, lahko hodiš v službo CELO DESETLETJE ALI VEČ. Veste kakšna doba je to deset let? In potem si ti na koncu še neka pravnica upa povedati direktno v obraz, da nimaš pogojev za napredovanje, ker nisi zbral 100 točk, ki pa jih lahko zbereš samo tako, da te nekdo pošilja na tečaje in usposabljanja. Kar te pa ne, KER NISI NAŠ.

In vprašam se, zakaj bi bil kdorkoli ponosen na tako reformo (vprašanje je retorično)?

Preberi še:
Racionalizacija državne uprave (by Onyx)

Uspešen za 1.25 € bruto

04 10 2008

Verjetno marsikdo ne ve, da ima Slovenska javna uprava v svojih vrstah kar precej zelo talentiranih šaljivcev. Res pa je, da moraš včasih precej napeti oči in ušesa, da dešifriraš prefinjen smisel za humor.

Tole spodaj je skeniran del mojega plačilnega listka za mesec avgust 2008, na katerem je pod rubriko uspešnost, ki naj bi bila mimogrede motivacijski element, naveden znesek 1.25 € bruto. Če pa pogledam neto znesek, je pa ta še toliko manjši. 0.78 €, kar ni dovolj niti za pol kilograma najcenejšega kruha, kje je šele 10 €, kolikor stane Zlata Radgonska penina, s katero bi lahko dostojno proslavil izpad Nove Slovenije iz parlamenta.

Sam imam končano visoko šolo in nekje 15 let delovnih izkušenj, tako da tole ni plačilni listek nekega pripravnika ali honorarnega študenta, res pa je, da spadam med apolitične ljudi, ki niso pripravljeni vsakemu aparatčiku ali političnemu nameščencu z omejenim rokom  trajanja lizati podplatov.

Problem, ki ga jaz vidim ob tem znesku za uspešnost pa je samo v tem, da ta znesek nikakor ni in ne more biti motivacijski element, ampak prej nasprotno. Izjemen demotivacijski element. Ker če ti nekdo da 1.25 € bruto uspešnosti zavestno, nimam druge logične razlage, kot da si mislim, da se iz mene direktno in zanalašč norčuje. In da sem tole kolikor toliko prebolel, sem potreboval tri velike Šrote, plus dve mali vodki brez ledu.

Možno je sicer, da ta znesek avtomatično določi računalnik tako, da recimo maso za uspešnost v znesku 12.5 € enakomerno razdeli med 10 zaposlenih. Poleg tega sem bil v avgustu tudi na dopustu, tako da bi bil morda pravi znesek dejansko še enkrat višji. 2.5 € bruto. Samo tudi to v teh težkih časih, ko je draginja vidna na vsakem koraku, deluje vse prej kot motivacijsko, ne glede na to, kako se do te vsote pride.

Dejstvo je, da vrsto let nisem nikdar niti odprl plačilnih listkov in včasih so me sodelavci zaradi tega debelo gledali, zlasti tisti, ki trikrat preračunajo vsako decimalko. Samo meni se je zdelo brez veze gledati neke številke, ki so vedno iste, polge tega pa zaupam programu za izračun plač, da ve kaj dela. Seveda pa potem ne opaziš nikdar tudi če zares dobiš omembe vredno uspešnost v znesku 10.00 do 20.05 € (kot nepolitičen uslužbenec).

Tokrat sem plačilni listek odprl zaradi tako opevane plačne reforme dr. Viranta, ker me je bilo pošteno strah, da mi niso še česa vzeli. In še danes nisem čisto prepričan, da ni nekje  med vrsticami in v drobnem tisku spet kaka (ne kaka kot kaka z naglasom na a) natega, zato zadnje dneve samo še preračunavam številke.

Če bi mi želel kdo v tej globoki stiski nesebično pomagati, mu lahko pošljem po mailu številko transkacijskega računa, kamor lahko nakaže prvo pomoč v gotovini. Rabljene cunje in ponošene čevlje za enkrat še ne potrebujem.

Nič od napredovanja

02 10 2008

Medtem ko ministri opravljajo samo še tekoče posle in čakajo, da zaveje svež veter iz leve v njihove pisarne, opravljajo še zadnje kadrovske prerazporeditve in nagrajujejo sebi lojalne delavce za čas visoke plime oziroma že tradicionalnega kvartalnega kadrovskega cunamija.

No in ravno v tem času je bil dr. Onyx deležen zanimivega pravnega poduka, zakaj ne morem napredovati (čeprav sploh nisem nikogar prosil za napredovanje in mi kaj takega nikdar ne bi prišlo niti na misel).

Ampak da zadevo lahko sploh razložim, se moram vrniti na začetek. Bolj ali manj sem v tej službi od 1. aprila 1999. V vsem tem času v nazivu nisem napredoval, če seveda ne štejem prevedbe nazivov, ki se je zgodila pred leti. Kako je bilo z napredovanjem znotraj plačnega razreda, po pravici povedano, ne vem, ker me to ni nikdar zares zanimalo. Možno pa je, da sem kdaj celo napredoval, čeprav, če primerjam stare plačilne listke, vkalkuliram inflacijo, odtegljaj pri nategi z potnimi stroški in še kakšno malenkost ugotovim, da zaslužim iz leta v leto manj. Dobro, o delu tu ne bom govoril, samo so bila pa obdobja, ko sem dobesedno garal. Nenazadnje, dovolj pove že podatek, da so po moji odstavitvi oziroma deložaciji  (hvala NSi) za delo, ki sem ga večinoma opravljal sam ali sva bila dva (brez študentov), naenkrat potrebovali 3 ali 4 redno zaposlene (z šefom vred), plus 8 ur na dan 2 študenta za fizična dela. Ko pa sem jih jaz kdaj prosil, če lahko dobim študenta samo za kakšno uro, pa seveda ni bilo niti govora, ker da ni bilo denarja. Pa o tem sem že pisal.

Še bolj zanimiv za poznavalce pa bo podatek, da čeprav delam ves čas v informatiki, ki zahteva permanentno usposabljanje, sem bil na zaresnem računalniškem tečaju v obdobju od 1999 do danes samo enkrat (Zenworks 3). Plus nekajkrat na raznih kongresih v portorožu, kar je pa bolj ogled hostes kot resno izobraževanje, od katerega karkoli odneseš. Pa še nobenega papirja ne dobiš v roke.

In danes me je doletela ta sreča, da sem od izkušene pravnice izvedel, zakaj ne morem napredovati, oziroma zakaj ne izpolnjujem pogojev. Ker sem bil do sedaj samo na enem tečaju, imam tako v arhivu oziroma personalni mapi eno samo potrdilo, ki prinese skupaj borih 10 točk, za napredovanje pa je potrebnih 100 točk. O moj bog, mati božja in vsi svet(il)niki (na tem mestu sem se prijel za glavo, samo vi tega ne vidite). Ko sem pa bivšo generalno sekretarko prosil, da grem na en samcat računalniški tečaj, ki je bil nujno potreben za odgovorno opravljanje dela, pa me je v zadnjem trenutku odpovedala, čeprav sem bil že prijavljen, ker da ni potem nikogar, ki bi delal. Samo, za božjo voljo, pri vseh svet(il)nikih, kako pa naj potem dobim 100 točk za napredovanje?

Če se to potem pravilno prebere med vrsticami, hodijo na usposabljanja, kjer dobiš potrdilo za 10 točk samo ljudje, ki imajo veliko časa in si to lahko sploh privoščijo? In tu je genialna caka avtorjev plačnih reform. Če delodajalec ne želi, da delavci napredujejo, jih ne sme pošiljati na usposabljanja in če delavci ne hodijo na usposabljanja, nič ne znajo in jih je potrebno zamenjati, ker ne dosegajo minimalnih standardov.  Poleg tega pa so na trgu delovne sile vredni nič, ker nič ne znajo. Naravnost genialno.

Ampak dragi moji, v državni upravi je od vekomaj tako, da se za naše vedno cedita med in mleko, vsi ostali so pa tam samo na delovnem mestu nekoga drugega, znanca, sorodnika, tete ali žene poslanca. Res pa je, da sem to v zadnjem mandatu, od leta 2004, to toliko bolj občutil tudi na lastni koži, ker je bila prej nekako kontinuiteta vladanja iste stranke (LDS).

Moram pa seveda pošteno povedati, da so me že pred leti v kadrovski službi opozorili, da imam pogoje za napredovanje in sem napredovanje jasno in glasno zavrnil. Prvič, mi ni bil absolutno nič všeč naziv, ker je zvenel zelo partizansko in drugič zato, ker to napredovanje ni bilo mišljeno na podlagi mojega trdega, visoko strokovnega ali požrtvovalnega dela, ampak zato, ker je nek računalniški program opozoril delavko, da imam pogoje in da se lahko tip pritoži. No, po novem pa so pogoji za napredovanje očitno toliko bolj strogi, kot pred leti. Če seveda nisi “naš”, ker potem pa je zadeva trivialna in preskočiš lahko dobesedno čez noč poljuben N+1 plačilni razred. Nobenih problemov.

Zato mi gre vedno ob plačnih reformah na smeh, do trenutka, ko mi dajo v roko delovno knjižico. Takrat pa hudič izgubi smisel za humor.

Sodnik naj bo

12 06 2008

Uspešno smo preživeli stavko sodnikov in kakor opažam, sodniški stan tudi s to stavko ni čisto nič pridobil na ugledu v javnosti in tudi sami ocenjujejo, da stavka ni uspela. Med drugim tudi zato, ker iz nasprotne strani ni prišla nova ponudba za nadaljevanje pogajanja o plačah.

Spletna anketa na Siolovi strani kaže, da bi jim 30% od 5000 in nekaj sodelujočih v anketi plače celo znižalo, 40% pa jih meni, da si višje plače ne zaslužijo. Zgolj 8% jih z povišanjem soglaša. Ne ravno vzpodbudno za sodnike.

Čeprav se z dr. Virantom v vsem ne morem strinjati, pa mu v tem primeru dam prav. Če se postavlja enotni plačni sistem za vse javne uslužbence, naj bo ta v temeljih pravičen, pa ne glede na to, kakšno moč izsiljevanja ima nek stan in kako dobro so organizirani njegovi člani.

Sploh pa je meni nerazumljiv argument sodnikov, da so do višjih plač upravičeni zato, ker izvajajo oblast. Ja kdo jo pa ne? Saj oblast vendar izvaja tudi občinska uradnica, razporejena v bog si ga vedi kateri plačilni razred, ki odloča o gradbenem dovoljenju, mar ne? Ne razumem, v čem se tu bistveno razlikuje delo neke sodnice, tik pred tretjo porodniško (med pravnicami velja sodniški stan kot idealno izhodišče za materinstvo, ker v kakšni zasebni pravni pisarni delaš do devetih zvečer in težko skrbiš še za otroke), ki vodi zapuščinsko obravnavo na okrajnem sodišču, od ostalih, ki odločajo v upravnih postopkih?

Glede odgovornosti, imajo sodniki v nekaterih primerih oziroma zadevah, kot je recimo primer sojenja domnevnemu morilcu predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, nedvomno veliko odgovornost, saj lahko za zapahe pošljejo nedolžnega človeka. Tu se spomnimo lahko še primera Uhernik, ki se je sicer zgodil v komunizmu, vendar sodi tudi pod okrilje sodstva in njegovih velikih zmot. Ampak na drugi strani obstaja pa tudi cela vrsta drugih poklicev, kjer je odgovornost prav tako velika. Mnogi javni uslužbenci prek javnih razpisov upravljajo z milijoni evrov denarja, pravnik, ki piše zakone, lahko z nepremišljenimi dikcijami vpliva na življenje nas vseh, ne samo posameznika, tehnični kader, ki skrbi za varnostne kopije strežnikov, lahko ob napaki povzroči, da se izgubijo vsi podatki in začnemo od začetka. In če se mene vpraša, mnogo, mnogo raje vodim za isti denar zapuščinske obravnave, kot prevzamem odgovornost za informatiko in vse podatke na računalniških sistemih.

Primerjava z poslanci in političnimi funkcionarji, kot so ministri in državni sekretarji, se mi pa zdi sploh povsem brezpredmetna in ne vem od kje takšne ideje. Poslanci so neposredno voljeni s strani volilcev in dobijo časovno omejeni mandat, medtem ko politični funkcionarji niso voljeni neposredno, so pa posredno izbrani od voljenih predstavnikov za izvajanje oblasti. In imajo seveda tudi časovno omejen mandat.

Sodniki na drugi strani so imenovani za stalno, niso voljeni na volitvah in jih verjetno samo pravno formalno potrdi državni zbor. Je pa zame to navadna uradniška služba, ki ima za razliko od mnogih drugih jasno definirane stopničke in možnost kariernega napredovanja, kar za veliko ostalih delovnih mest javne uprave ne bi mogel ravno reči. Poleg tega pa so sodniške službe daleč stran od političnega prepiha, kjer se oblast stalno menja in šahira z uslužbenci po raznih ministrstvih. To cenijo lahko samo tisti, ki so doživeli to od blizu in večina se prime za glavo, ko jim razlagaš, kako stvari potekajo v praksi in kako te lahko “politični jastrebi” ponižajo do tal. Tega se sodniku običajno ne more zgoditi.

In še kar se tiče fiksne plače. Po moje so fiksne lahko pokojnine in podobne rente, plača pa mora biti odvisna od uspeha dela, pa naj gre za sodnika ali koga drugega. Človek, ki dela, enostavno potrebuje povratno informacijo o kvaliteti svojega dela in običajno je to pohvala ali graja šefov ter nenazadnje plačilni listek. To, da bi pa kar vsi po vrsti delali enako dobro, z enako storilnostjo, pa upam ne verjamejo niti sodniki. Pa nenazadnje ne gre tu samo za denar. Gre za občutek, da lahko na nekaj z dobrim delom vplivaš. Če imaš ti plačo fiksno, se na koncu delo prevede na najnižji skupni imenovalec in vsi se potem hitro zgledujejo po največjem lenuhu. Onyxu.

Je pa problem variabilnega dela plače, oziroma nagrajevanje uspešnosti v javni upravi v tem, da je miselnost drugačna, kot v podjetjih, ter da finančni učinki niso v ospredju. Večina vodstvenega kadra v javni upravi je namreč politično opredeljenega, kompatibilnega z aktualno oblastjo in po mojih izkušnjah težko najdeš človeka, ki bi za vse svoje podrejene uporabil enako merilo, ki bi bilo politično nepristransko. Tako se potem lahko hitro zgodi, da se mehanizem, ki naj bi bil motivacijski, sprevrže v nasprotje in ni bolj enostavnega načina v javni upravi, da povsem demotiviraš zaposlene kot to, da si uspešnosti deli par ljudi po političnem ključu. To pa preverjeno zelo učinkovito ubije kakršnokoli delovno okolje. In tu so sodniki zopet v prednosti, ker imajo svojo hierarhijo in sistem upravljanja, ki je verjetno bistveno manj politično okužen.

Pri ocenjevanju perspektivnosti neke službe pa verjetno mnogi cenijo tudi možnost tako imenovanega dodatnega zaslužka. Vemo, nekateri predavajo po raznih univerzah, spet drugi se znajdejo tako, da sedijo v raznih komisijah in za to vlečejo dobre denarje, ki mnogokrat znesejo več, kot osnovna plača. In sodniki so tudi tu na boljšem kot večina drugih, saj jim je bila ponujena možnost, da se za odpravo zaostankov dodatno angažirajo in so za to dodatno plačani. Torej, kdor hoče in ima voljo, lahko tudi še dodatno služi. Če bi delavke v Muri pridelale takšne zaostanke, ko šivajo obleke za japije, bi jih po moje naterali delati v soboto in nedeljo brezplačno.

Gledam pa jaz na tole s sodniškimi plačami nekoliko širše. Namreč problem jaz vidim tudi v tem, da pri pregonu inteligentnih kriminalnih dejanj na eni strani nastopa precej demotiviran sistem, pa tu niso v prvi vrsti samo sodniki, ampak bi štel sem vsaj še kriminaliste in tožilce, na drugi strani pa so zaslužki od takšnih kriminalnih dejanj tako veliki, da zlahka plačujejo ogromne zneske za odvetnike, ki pa so potem neprimerno bolje plačani in motivirani od kolegov na drugi strani igrišča. To pa je po moje za državo nevarno, ker pošilja “negativcem” povsem napačne signale, ki pa se žal prevečkrat v praksi samo potrjujejo.

Vegetativna e-uprava

27 03 2007

Nimam spletnega certifikata in nimam digitalnega potrdila. In ne, ni me sram. pač sem še brez digitalne identitete. Oziroma sem jo imel in so mi jo blokirali zaradi pozabljenega gesla.

K temu razmišljanju me je vzpodbudil prispevek “Še več e-uprave, prosim!“. V bistvu pa sem vesel, ker je bila Mojcas s storitvijo e-uprave zadovoljna.

Ravno v tem času davčna uprava razpošilja milijon in še nekaj davčnih napovedi po navadni pošti. Zavitih v polivinilasto vrečko. To je zame za leto 2007 in tehnologije, ki obstajajo ter so v praksi preizkušene in delujoče, sramotno. Zame bi bilo logično, da bi davčni urad poslal recimo samo še sto tisoč napovedi ali manj. Ostali bi s spletnim certifikatom zadevo preverili, dopolnili z manjkajočimi podatki, se digitalno podpisali in to je to. Kakšni milijoni evrov za poštnino in pakiranje ter polivinilaste vrečke?

Prvo pravo digitalno potrdilo sem imel zaradi službenih “potreb” v navednicah že pred nekaj leti. Ker ni imelo resne uporabne vrednosti, sem geslo pozabil in sem zahteval reaktivacijo. Čez leto ali dve sem še drugič zadevo pozabil, vrgel v predal, kjer še danes leži. Blokirano. Neuporabno. In takih primerkov je v javni upravi verjetno še ogromno.

Problem pa je lahko razumljiv.

Predstavljajte si, da imate bančno kartico, ki ima 8 mestno pin kodo in ki jo uporabljate enkrat, morda izjemoma dvakrat na leto. Večina bi kartico založila, tisti, ki bi jo našli, ne bi vedeli kode. Po treh napakah pa bi se zaklenila.

Neuporabno. vsaj zame.

In to je trenutno stanje na podorčju spletnega poslovanja z javno upravo.

To, da odda dohodnino po elektronski poti samo nekaj deset tisoč državljanov, pri čemer ima 60% populacije dostop do spleta od doma in še nekaj več iz službe, je zame izjemno slab rezultat. Sploh še, če primerjam z elektronskim bančništvom. Če bi bila javna uprava podjetje, bi šel nekdo na zagovor k šefu.

Pripravili bi strategijo, nove vsebine, naročili oglase, pripravili akcije, ugodnosti, kot recimo to počno mobilni operaterji ali banke.

Sam sem pred leti na nekem seminarju javne uprave predlagal, da bi delavcem v javni upravi za novo leto dali kot darila čitalce in spletne certifikate, namesto brezveznih risalnih blokov in beležk. Za večja podjetja in javne službe bi lahko organizirali promocijske akcije.

https://i1.wp.com/www.ncgbg.com/assets/images/1_usbreader_wcard.jpg

Da bi zadeva zares zaživela, bi morali nujno odpreti bistveno več možnosti uporabe spletnih storitev. Samo davčna napoved, potrdilo o nekaznovanju, podaljšanje vozniškega izpita in še kaj je po mojem bistveno premalo, da kartice ne izgubiš in da gesla ne pozabiš. Te storitve preprosto potrebuješ premalokrat, da bi se ukvarjal z malenkostmi.

Vsa ministrstva in ostali organi javne uprave imajo uradne naslove elektronske pošte. Lahko bi uvedli princip, da za digitalno podpisana elektronska sporočila na uradne naslove velja zagotovljen odzivni čas in višja kvaliteta storitve. Recimo odgovor ali pomoč stranki.

Ministrstva na svojih portalih ali Vlada na osrednjem portalu bi lahko uvedli forumski način komunikacije. Recimo na objavljen predlog zakona bi lahko samo uporabniki, ki se prijavijo s spletni potrdilom, dajali mnenja in pripombe. Tako bi se oblikovala neformalna skupina, ki jo posamezno področje zadeva in bi želela tvorno sodelovati.

Na tak način bi se ustvaril tudi nujno potreben določen nivo resnosti splete debate, ki jo z anonimnimi uporabniki žal ni možno doseči.

Spletni certifikat bi moral postati uporaben tako, kot so običajne bančne kartice v trgovini. Če ne dnevno, vsaj tedensko. In storitve mora lansirati javna uprava. Uporabnik tu lahko samo aktivno sodeluje in jih sprejme za svoje.

Elektronske storitve so tudi v začetni fazi zelo drage in se pojavi smiselnost takšnih investicij, če je uporabnikov storitev malo. To se da hitro izračunati, saj za življensko dobo storitve deliš ceno z številom uporabe in to je to. Kakšna je trenutno cena elektronsko oddane dohodnine se raje ne upam vprašati. Kakšen je “money back time”, še manj.

Skratka, do zadeve bi morala javna uprava pristopiti tako, kot to uspešno počne zasebni sektor. ki šteje na koncu leta dobičke in deli dividende ter nagrade za uspešno poslovanje.

Nenazadnje, spletno poslovanje ni samo modna muha, ampak lahko prinese ogromne prihranke in koristi pri poslovanju javne uprave.

Sedaj pa že govorim, beri solim pamet, kot pravi politik. Še s in z se naučim in to je to.

Povezave:
e-uprava
storitve e-uprave
sigov-ca
e-demokracija

Podražitev vlaka

01 03 2007

Kot je sedaj širši javnosti in spoštovanim volilcem in volilkam že znano, so predsedniškega kandidata dr. Onyxa ujeli pri senzacionalni goljufiji s potnimi stroški. Dr. Onyx je namreč kot srednji nepolitični državni aparatčik prijavil za povrnitev prevoznih stroškov enosmerno vozovnico za avtobus, pa čeprav vozi občasno tudi vlak in je mesečna za vlak cenejša za več kot 150 evrov kot ena enosmerna vozovnica za avtobus.

Danes pa je prišlo do prvega resnega zapleta. Vlak je podražil svoje vozovnice, medtem ko je cena avtobusnega prometa ostala enaka. Pa so se zopet ušteli pri kalkulaciji naši modri politiki.

Da pa ne bodo neumni nižji državni uradniki vsakič, ko se podraži vlak, nosili nova potrdila in zahtevke, predlagam ministru za javno upravo, da v dobi informatike, ko podjetja z lahkoto iz spletne strani Banke Slovenije potegnejo v računalniški obliki zadnji veljavni bančni tečaj, temu sledi tudi javna uprava pri prevozih.

Z železnico se dogovorijo za standard za izmenjavo cenika vozovnic, recimo XML, in potem ta cenik avtomatično vnesejo v sistem za obračun plač ter bodo tako vedno imeli za obračun ažurne podatke. In kot bonus lahko isto storijo še za avtobuse, letalski promet in tiste javne uslužbence, ki se vozijo na delo z trajekti ali redkeje z rečnim pomorskim prometom.

Dr. Onyx v dvanajstih letih ni nikdar postal uslužbenec meseca. Kaj če bi tokrat naredili miselni preskok?

Na Japonskem mora baje vsak delavec na teden prispevati en predlog za izboljšanje poslovanja. Pri nas ima očitno ideje samo minister za javno upravo. Žal.

Dobičkonosni odpadki

28 02 2007

Večina komunalnih podjetji večinoma ne životari. Mnogi izkazujejo lepe poslovne izzide in strošek za komunalne dejavnosti večinoma samo raste. Komunalna dejavnost tudi na trgu nima konkurence in gre za nekakšno javno službo.

Samo v zadnjih letih je prišlo pri ravnanju z odpadki do bistvenega zasuka. Včasih je imelo gospodinjstvo kanto za smeti v katero je romalo praktično vse.

Potem smo verjetno iz skandinavije prinesli idejo, da bomo odpadke sortirali že tam, kjer nastajajo. Torej v samem gospodinjstvu. Ideja je seveda tako kot večina skandinavskih idej genialna, ker v naslednjem koraku ugotoviš, da pri pravilnem ravnanju z odpadki ODPADKOV SKORAJ NI VEČ.

Biološki odpadki so ustrezno predelani in kompostirani idealno gnojilo in marsikdo, ki ima hišo in vrt z njimi preprosto pognoji spomladi obdelovalne površine. Če kupiš pri kmetu hlevski gnoj so cene na črno brez davka okrog 50 evrov za voz. Torej zadeva ni zastonj.

Papir se lahko vedno predela in dobiš zopet papir. To vedo osnovnošolci, ki zbirajo papir zato, da si plačajo kakšen izlet. Tudi tu je cena na kilogram znana.

Za steklo velja enako. Včasih so trgovine odkupovale prazne steklene steklenice, danes odpadno steklo predelajo in se vrne na trg kot nova embalaža ali kaj drugega. Enakov velja za plastiko.

Velike kosovne odpadke, ki so večinoma železo ali druge kovine, so že od nekdaj radi vzeli romi, ker ima očitno tudi vrednost. Les je kurivo, gradbeni material se lahko uporabi za utrjevanje zemljišča, cest in tako naprej. Tudi to ni brez vrednosti.

Radioktivne odpadke komunala še ne zbira, ostanejo potem še baterije in akumulatorji, ki pa so odpadki, ki zahtevajo poseben tretma.

Kar pa meni po vsem tem napisanem ni jasno je, ZAKAJ MORAM JAZ PLAČEVATI ODVOZ KOMUNALNIH ODPADKOV IN TO IZ LETA V LETO VEČ, NAMESTO DA BI KOMUNALA PLAČALA MENI ZA SUROVINO? Potem pa še pričakujejo, da jim bom sortiral. V naslednjem koraku bodo zahtevali, da jim sam brezplačno pripeljem še na deponijo.

Natega?

Slepci digitalne dobe

26 02 2007

Vsake toliko časa izbruhne v medijih in s tem tudi v javnosti kakšna afera, ki nastavi ogledalo javni upravi.

Ta prispevek je navdihnil primer predčasno izpuščenega obsojenca, ki naj bi potem ugrabil neko dekle. Sam sicer primera ne poznam podrobno in sem samo debelo pogledal, ko je komercialna TV pripravila pogovorno oddajo v zvezi s tem primerom in kjer se je zopet izkazalo, kako zelo neorganiziran je sistem javne uprave in pravosodja.

V tej oddaji je starejši sodnik iz Novega Mesta opravičeval dejstvo, da oni ne morejo vedeti, da je nekdo, proti katerem bi moral teči nov sodni proces, na prestajanju kazni zapora. Seveda tudi ne more vedeti, da obstaja računalniška evidenca kdo je že zaprt v zaporu, oziroma kot se lepše reče, kdo je na prestajanju kazni zapora.

Meni kot laiku je nekako jasno, da organi pregona, kot so policija, tožilstvo in tudi inšpekcijske službe, ne morejo delovati učinkovito, če nimajo vseh razpoložljivih informacij. Enako pa velja seveda tudi za sodišča oziroma sistem pravosodja na splošno.

Žal pri nas opažam, da se ustavna dikcija ločitve sodne veje oblasti od izvršilne jemlje tako na široko, da zgleda, kot da bi nekomu celo ustrezala neučinkovitost tega sistema kot celote. Torej od začetka pregona storilca kaznivega dejanja ali prekrška, do pravnomočne sodbe ali izrečene kazni.

Meni kot laiku je logično, da so sodniki neodvisni pri svojih strokovnih, sodniških odločitvah, samo to pa po mojem mnenju naj ne bi pomenilo, da pa so vsi ostali podporni sistemi, kamor sodi tudi informacijski vključno z vsemi zbirkami podatkov, ki se že vodijo v takšni ali drugačni obliki, tudi neodvisni in povsem nepovezani. Samo tako si lahko razlagam dejstvo, da sodnik ne ve, da se nekdo, ki je v novem postopku, že nahaja na prestajanju kazni za neko drugo kaznivo dejanje.

Seveda v to sliko nekako sodijo smešnice iz preteklosti v zvezi z Evidenco kazenskih točk, ko sodniki za prekrške domnevno (po ustnem izročilu in urbanih legendah) naj ne bi imeli na voljo celotne evidence na vpogled in če sem bil jaz recimo kaznovan pri prekrškovnem sodniku v Kopru in sem naredil nov, enak ali hujši prekršek v Mariboru, za to sodnik v Mariboru ni vedel in seveda ni mogel pri izreku kazni upoštevati, da sem “povratnik”.

Meni kot laiku bi bilo nekako logično, da nekdo z navadno zdravo pametjo ugotovi, kakšne informacije potrebujejo ti organi za svoje delo, pripravi najprej ustrezne zakonske in podzakonske akte, na podlagi katerih se lahko omogoči vpoglede v zbirke podatkov, ki vsebujejo tudi občutljive osebne podatke, potem pa informatiki zagotovijo ustrezne storitve in vmesnike za vpoglede ter poskrbijo za ustrezno zaščito podatkov.

Verjetno mi ne odkrivamo na novo toplo vodo in si bi lahko ti organi ogledali tudi rešitve, ki se uporabljajo za ta namen v tujini in morda preprosto prekopirali kakšno idejo. Da se ne bodo zopet osmešili na naslednjih soočenjih, ker vidim, da voditelja neizmerno zabava, ko lahko spravlja javne uslužbence v zelo neprijeten položaj.

Zanimiv primer je tudi sistem zdravstva in njihov informacijski sistem ali morda bolje rečeno odsotnost le tega.

Recimo samo primer iz resničnega življenja, da ne bom govoril nekaj na pamet.

Mlada mamica zaradi zapleta po porodu dobiva v Ljubljanski porodnišnici antibiotike. Ko vpraša zdravnike, ali lahko doji, kljub uporabi antibiotikov, ji odgovorijo, da lahko in da ni nobenega problema.

Ker se zadeva zapleta naprej, je premeščena v klinični center, pri čemer očitno oni sploh nimajo povezanega informacijskega sistema, na podlagi katerega bi lahko zdravnik v kliničnem centru prek računalnika na hitro pregledal potek zdravljenja, tudi če je šlo za neko drugo bolnišnico.

Zdravnik v kliničnem centru mladi mamici reče, da upa, da ne doji otroka, ker antibiotiki lahko škodljivo vplivajo na otrokova jetra, kar seveda piše tudi na spremljajočem besedilu, ki pride poleg antibiotika.

Kako to, da v porodnišnici nimajo teh podatkov? Pri vsej informacijski opremi in ogromnim sredstvom, ki poniknejo neznano kam v ta namen.

Nenazadnje se sprašujem, ali ne obstajajo tudi pacienti, ki se zdravijo zaradi več bolezni, lahko tudi v različnih bolnišnicah in ali ni tako, da nekatera zdravila lahko povzročijo v kombinacijami z drugimi zdravili škodljive posledice za pacienta?

Ali ne bi učinkovit in povezan informacijski sistem v zdravstvu moral omogočiti celostno obravnavo pacientov in zagotoviti ustrezne informacije tudi za zdravnike in medicinske sestre? Zdravil in metod zdravljenje je čedalje več in vsega tega ne morejo imeti samo v glavi in na papirnih listkih.

Potem pa pridejo tu še smešnice v zvezi z elektronskim poslovanjem javne uprave.

Morda najbolj zanimiv je davčni sistem, za katerega so revizorji celo ugotovili, da sploh ne deluje v skladu z zakonodajo in da so nekateri izračuni napačni.

Z velikim pompom so objavili v medijih novost, da se lahko dohodnineoddajo tudi po elektronski poti. Žal je število tistih, ki dohodnino oddajo po elektronski poti majhno, tako da se upravičeno postavlja vprašanje, ali to število sploh opraviči ogromno investicijo v tak sistem ter njegovo vzdrževanje in kako visoki so stroški za vsako oddano elektronsko dohodnino.

To, da obstaja urbana legenda, da DURS elektronsko oddane prijave dohodnine izpiše na papir in potem zopet vnese na roke v drug informacijski sistem, je upam samo slaba šala in natolcevanje.

Dejstvo je, da kljub vsej zaščiti osebnih podatkov praktično obstaja na zgoščenki ali pa tudi na spletu večji del slovenske populacije, vključno z pripadajočimi telefonskimi številkami, kar Telekom tudi kot upravljavec zbirke uspešno trži.

Zato je meni povsem nerazumljivo, zakaj ne morejo imeti razni Centri za socialno delo in še mnogi drugi dostopa do registra osebnih podatkov in ko pridem na urad, dobim še vedno celo goro neizpolnjenih obrazcev, ki ti vzamejo veliko časa, namesto da bi mi natisnili obrazec z že izpolnjenimi osnovnimi podatki na podlagi predložitve osebnega dokumenta.

Jasno je, da takšne male zadeve niso politično zanimive in nihče na tem ne more delati kariere ali velike in odmevne tiskovke. Samo zakaj ne bi začeli pri majhnih stvareh, kjer bodo rezultati hitro vidni, namesto da se zaletavajo v velike, za trenutno stanje javne uprave upam si reči povsem neizvedljive projekte.

In tu je zopet na potezi minister za javno upravo. Za novo tiskovko.

Povezave:
e-Uprava

Racionalizacija javne uprave

15 02 2007

Tale prispevek v času, ko vlada dela dobro in ko ministru dr. Virantu uspeva praktično nemogoče in tu ne mislim samo tega, da me je ujel pri goljufiji s potnimi stroški in mi plačo po razvrednotenju ob uvedbi evra za 10% še dodatno zmanjšal za 150 evrov.

Kaj sem že hotel povedat?

Aha, da je ta prispevek danes brezpredmeten, sama ideja pa je nastala v času, ko je vlada LDS delala slabo in je bila državna uprava razbita, demotivirana in povsem neorganizirana vojska, ki so jo reševali z lažmi in sprenevedanjem na tiskovkah za naivne novinarje.

Problem sedanje organizacije državnega aparata je izjemna neučinkovitost in neracionalnost, katere globlji vzroki so v VRTIČKARSTVU, kjer si resorje razdelijo jastrebi na podlagi neke čudne in ne ravno državotvorne logike ter večinoma na podlagi osebnih ter parcialnih interesov tako imenovanih političnih elit, ki naslednji dan po volitvah že pozabijo, kdo so bili njihovi volivci, ki so jim vrtičkarstvo legitimirali oziroma omogočili.

Brezštevilni državni organi, kot so ministrstva, agencije, uradi itd so krajevno razpršeni, večinoma po Ljubljani. To, da celo ista ministrstva delujejo na različnih lokacijah, je pa smešnica zase. Kolikšne zneske država da samo za najemnine, se bom morda nekoč še pozanimal, morajo pa biti ogromni.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so “politične” odločitve celot tudi to, od koga bo nek državni organ najel poslovne prostore.

Predsedniškega kandidata 2007 osebno, to je mene, je pred leti vrgel na grdo finto generalni sekretar, član SLS, ki mu je naročil, da mora vzpostaviti računalniško in električno omrežje v poslovnem prostoru, ki ga je ministrstvo najelo domnevno od nekoga, ki ga je dobil nazaj v denacionalizacijskem postopku. Sam sem seveda naročilo izpeljal, ker za pravna razmerja nisem vedel in šlo je za vsoto blizu 3.000.000,00 takratnih tolarjev.

Lansko leto pa so preprosto najemno pogodbo prekinili in vrnili prostore skupaj z “mojo” adaptacijo. Davkoplačevalci so tako nehote, ker so vrgli na finto predsedniškega kandidata, zgradili fizični osebi, ki je bila domnevno povezana s takratnimi politiki, računalniško in električno omrežje v zgoraj navedeni vrednosti.

Ko sem izvedel zakaj gre, sem seveda takoj napisal prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije. Kje je sedaj primer ne vem. Verjetno je podana proti predsedniškem kandidatu kazenska ovadba, ki je seveda tako postal čez noč politično nekompatibilen.

Posebna smešnica je kadrovanje in risanje vedno novih organizacijskih shem. Praktično vsaka nova oblast, ki po vojaško zasede nek teritorij, najprej naredi reorganizacijo, da teritorij označi z lastnim urinom kot klateški psi in ima potem tudi izgovor za tektonske kadrovske zamenjave. Ker so pač tudi politiki ljudje in vsak pozna sina od strica ali nečaka, ki nikakor ne dobi službe in bo za uradnika že dober. Da potrebujejo tudi koga, ki bo delal, se ponavadi opazi prepozno, ko nek organ že povsem razpade, oziroma takrat, ko ostanejo samo še položajni uradniki in ni več delavcev.

To, da jim zakon jasno nalaga, kako morajo potekati kadrovski razpisi, je za njih brezpredmetna mrtva črka na papirju. Uslužbenka v kadrovski službi preprosto vnese v tabelo vse naivne kandidate, ki kandidirajo za neko mesto. Ti se javljajo na razpise jasno nevedoč, da so praktično vsi razpisi objavljeni samo zato, da zadostijo pravno formalnim zahtevam, kandidati pa so bil izbrani vnaprej že pred objavo. Potem sledi samo še spajanje dokumentov s predlogo, kjer kandidate obvestijo, da tokrat zopet ni bilo sreče in se jim zahvalijo, ker so se na razpis prijavili. Sreče pa niti teoretično ni moglo biti, če pa so vendar imeli kandidate izbrane vnaprej, ali ne?

Sam sem nekoč dejal šefici pravne in kadrovske službe, da bi morali ljudem, ki se javljajo na te farse od razpisov, vsaj povrniti stroške za kuverte in znamke ter čas, ki so ga zapravili za brezpredmetno pisanje prošnje, pa sem nazaj dobil samo lep nasmeh.

Službe, ki vsebinsko opravljajo enake oziroma istovrstne naloge, ima vsak državni organ organizirane po svoje in tako je izkoriščenost kadrovskih resursov v teh službah slaba ter je standard storitev, ki ga te službe zagotavljajo, povsem odvisen od primera do primera. Vsaka menjava vlade pa praktično takoj povzroči novo razsulo zaradi pretiranih kadrovskih menjav od vrha do dna hirarhije, ki ga v štirih letih mandata niso sposobni sestaviti nazaj.

Potem pa zopet “tiskovke” in “fotosešni”, na katerih z nasmeški in leporečenjem vržejo zopet na finto naivne novinarje, ki kupijo karkoli jim PR službe prodajajo, sploh v medijih, kjer je vlada tako ali drugače lastniško povezana in ima vpliv na izbiro odgovornih urednikov. Kar je pa bistvo vsega.

Moj predlog je, da sedanja vlada, ki ITAK dela že tako ali tako dobro, naredi še korak naprej k racionalizaciji (beseda RACIO poudarja RAZUM, nacionalizacija pa podržavljanje) državnega aparata. Sama spodaj premierno predstavljena ideja je nastala na podlagi 12 letnih izkušenj in opazovanja te razbite in danes povsem osramočene vojske, ki jo lahko na kolena spravi vsakdo, ki mu za pet minut volilci podarijo mandat.

Bistvo ideje je, da se še enkrat ponovno nariše nova organizacijska shema državnega aparata in to na podlagi sicer povsem tehničnega dokumenta, tako imenovanega OSI modela, ki nenazadnje preverjeno in uspešno poganja celotni svetovni splet prek TCP/IP protokola in kjer je osnova večplastna zasnova tako, da so istovrstne funkcije združene ter je potem napisan standardiziran vmesniki za komunikacijo med plastmi.

Sama ideja temelji na pričujoči umetniški sliki:

https://i0.wp.com/shrani.si/files/reorganizatgyv.jpg

Opomba: Janez Janša na vrhu državnega aparata verjetno ne bo za vedno, sedaj pa je shema pač taka

Nekatere službe po vzoru OSI modela je smiselno izločiti iz organov in ministrstev ter centralizirati na nivoju vlade, ker se tako zagotovi učinkovitejše delovanje, izboljša izraba kadrovskih resursov ter nenazadnje zagotovi večjo odpornost na tektonske premike, ki jih povzroča vsakokratno kolobarjenje oblasti. Takšne službe so recimo:

Kadrovska služba, ki skrbi za zaposlovanje in odpuščanje [usposabljanja in izobraževanja zaposlenih] …

Služba za informatiko in telekomunikacije, ki skrbi za delovanje celotnega enotnega informacijskega sistema javne uprave ter zagotavlja komunikacijske povezave…

Generalni sekretariat, ki skrbi za odmaševanje zamašenih WC odtokov, menja vrata v kabinetu ministra ter še nekaj malenkosti… (to je črni humor)

Služba za javna naročila, ki skrbi za centralne nakupe v skladu z zakoni o javnem naročanju…

Finančna služba, ki skrbi, da je na papirju vse v redu in da upniki po možnosti v zakonskem roku dobijo plačila računov…

Revizijska služba, ki skrbi zato, da se katera od ostalih služb ne usmradi preveč in zato, da delajo državni organi po črki zakonov, ki si jih lahko sami napišejo in to je BONITETA….

Kadar posamezno ministrstvo ali organ potrebuje novo zaposlitev, zgrešen računalniški projekt ali nov avtomobil za ministra, da zahtevo pristojni centralni služb, ki najprej oceni, ali je to v skladu z načrti razvoja in če je, zahtevek potem izvede.

Na ta način bi bile te centralizirane službe ustrezno kadrovsko okrepljene in imele resurse za izpeljavo tudi najzahtevnejših projektov, ki se jih sedaj lotijo manjši organi in to kljub temu, da praktično nimajo ustreznih kadrov in znanja.

Prostorska problematika in sedanja razpršenost je rešljiva tako, da se v prestolnici, izven mestnega jedra, naredi osrednji upravni kompleks, kjer bi bila v pritličju osrednja upravna enota z analognimi šalterji oziroma manipulativnimi okenci ter digitalnimi informacijskimi terminali in skupno vložišče oziroma vozlišče za analogno pošto. Za stranke se v takem primeru lahko uredi parkirišča, kar je sedaj, ko so ministrstva razpršena tudi po strogem centru mesta, praktično neizvedljivo.

Poleg osrednjega upravnega kompleksa v Ljubljani, je po mojem mnenju smiselno zgraditi še dve večji upravni zgradbi po enakem principu v Mariboru in Kopru.

Ker se sedaj diskriminira pri zaposlitvenih možnostih v državni upravi kandidate, ki niso iz okolice Ljubljane in ker danes sodobna informacijska in telekomunikacijska oprema omogočajo nemoteno delo ne glede na to, kje se javni delavec fizično nahaja, bi na ta način zagotovili, da so nekateri oddelki državnih organov nahajajo tudi izven Ljubljane, torej v Kopru ali Mariboru.

Na ta način bi lahko rešili tudi problem velikih nadomestil potnih stroškov, saj upam da ne izdajam državne skrivnosti če povem, da se nekateri dnevno vozijo na delo tako iz Murske Sobote, Maribora ali recimo Kopra v Ljubljano. Kakšna so nadomestila potnih stroškov v teh primerih, raje ne razmišljam.

Toliko o tej temi sedaj. Več pa na soočenjih z pravimi podatki in številkami ter izračuni, če mi bo dr. Virant seveda dostop do podatkov omogočil. Verjetno pa še vedno velja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, na katerega se lahko sklicujem in nenazadnje v primeru, da podatkov ne bo, vložim tudi kakšno kazensko ovadbo in če še to ne deluje pošljem ljubko pismo Evropski komisiji za boj proti ne vem čem že … (to običajno prepustim moji ekipi odvetnikov z povprečjem 8 na faksu)

Sedaj čakam na oblast, ki bo mojo idejo (ne brez pomislekov) podprla in se odgovorno lotila novogradnje.

Povezave:
OSI model