Archive for the ‘Knjige’ Category

Razkolnikov

09 07 2020

Kot sem opazil, se trenutno v knjigarnah poskušati prodajati dve obsežni knjigi, ki obravnavati tematiko druge svetovne vojne na slovenskem.

Prva je knjiga avtorja Dr. Jožeta Pirjevca z naslovom Partizani.

vir: založnik

Druga pa je knjiga avtorja Dr. Jožeta Možine z naslovom Slovenski razkol.

vir: založnik

Najprej moram povedati, da prebral nisem nobene od teh dveh knjig, gre pa v obeh primerih za obsežno delo, ki zahteva kar nekaj časa za branje. Sem pa kupil knjigo Slovenski razkol v knjigarni na Nazorjevi v Ljubljani, tako da bo ta prva na vrsti za branje.

Ko hodim po Ljubljani se mi zdi, da ima prva knjiga, torej Partizani Jožeta Pirjevca, bistveno širšo distribucijsko mrežo, saj so jo dali na vidno mesto v številnih knjigarnah. Dobesedno ti jo ponekod rinejo v roke, da jo slučajno ne bi kdo spregledal. V knjigarni Konzorcij so jo dali celo kar na blagajno! Boste še ene Partizane vzeli? Zaenkrat ne, morda kdaj drugič.

Dva Jožeta, oba z akademskim nazivom doktor, eno obdobje, ne povsem enak pogled, je moj prvi vtis ob tem dvojčku knjig.

Sam sem prepričan, da bosta obe knjigi našli svoje mesto v narodovi knjižnici, torej v NUK in da bodo bodoče generacije zgodovinarjev lahko v miru preštudirale obsežno gradivo ter potem na podlagi poglobljene analize napisale čim boljši približek zgodovinske resnice. Nenazadnje, zgodovina je najboljša učiteljica, ne more pa biti talka svojih učencev.

Vsaj ne za dolgo.

Če bo kdorkoli, kadarkoli še mislil, da lahko zgodovino vleče za nas, mora vedeti, da je to zgolj iluzija. Iluzija obstoja take možnosti.

Sem pa napisal zgodovinarji v upanju, da se ne bo še naprej praktično cel narod ukvarjal s pravilno interpretacijo zgodovine. Narod se mora ukvarjati s prihodnostjo, zgodovinarji pa z zgodovino. In prihodnostjo.

foto: Dr. Onyx

Preberi še:
Praktični problemi delitve naroda

Hibridna sivka

03 07 2020

Potem, ko je dokaj klavrno propadel eksperiment zasaditve peteršilja na vrtu, sem poskušal razočaranje nekoliki omiliti s tem, da sem na tem mestu posadil štiri grmičke sivke. Ti zaenkrat lepo uspevajo, vsaj tak občutek sem dobil.

Zadnjič sem šel v Obija nekaj iskat in grem še mimogrede na oddelek z rastlinami pogledati, če si katera slučajno zelo želi, da bi šla z menoj domov. Take sem se z nekaj prakse naučil prepoznavati, ne znam pa točno povedati, po čem jih prepoznam. Pač, nekako začutim.

In tako naletim na cvetočo sivko v lepem, dekorativnem lončku.

Ker se mi je zdelo čudno, zakaj bi sivko za sajenje na vrtu prodajali s takim loncem grem vprašat prodajalko, če je ta sivka morda mišljena za v stanovanje kot notranja okrasna rastlina. Pa pravi da ne. Potem pa se naredim pametnega in rečem, da je torej zunanja, za na vrt. Nakar ona meni razloži, da je to neka hibridna sivka, ki ne bo zunaj preživela zime! Torej ni za noter, pa tudi za ven samo do zime. Zakaj je to dobro, nisem naprej spraševal, ker mi ne bi znala pojasnit. Me je pa ob tem zaskrbelo, da niso morda tudi moji obstoječi grmički hibridi sivke in bodo pozimi vsi umrli. Ampak tega ne bom vedel do zime. Letošnjo zimo pričakujem s strahom. Kaj bo z mojo lavando?

Sem si pa kupil še knjigo Sivka lepo doživetje, da se nekoliko bolj strokovno poglobim v to dišečo rastlino. Sivko namreč jaz naravnost obožujem, saj tako omamno diši.

In spominja na morje.

Ko si okrog postelje navesim kup šopkov posušene sivke in se prebudim iz popoldanskega lepotnega dremeža se mi včasih zazdi, da sem mrtev. Tako lepo dišeče mora biti, ko si mrtev in si izpolnil stroge kriterije za sprejem v nebesa.

vir: založnik

Ja poželim noćas oči boje lavande

Botanični vrt

01 07 2020

V nedeljo popoldan sem skočil v Ljubljanski Botanični vrt. Ker se tudi sam zadnje čase nekoliko bolj intenzivno ukvarjam z vzgojo in oživljanjem sobnih rastlin sem hotel zlasti preveriti, kaj na tem področju počne konkurenca. Že dokaj hitro sem ugotovil, da imajo rož in rastlin več od mene. Sem bil pa vesel, ko sem opazil, da imajo v svoji zbirki tudi nekaj takih rastlin, kot jih imam jaz. In sem bil kar malo ponosen, ko sem jih prepoznal.

Drevesasta šeflera, precej večja od moje, Dracena in Cikas palma tudi. O, lepa, lepa… Slonova nogica, seveda tudi spet večja od moje…vse so večje od mojih. Pa kaj je to? Tekmovanje kdo ima večjo? Edino Saracenija je njihova manjša. Upam pa, da ima bolj urejeno prebavo od moje.

Naslednje tri fotografije štejem med blažja umetniška dela.

Na prvi sem poskušal z igro svetlobe in sence ustvariti vtis pahljače.

Druga fotografija je nekakšna skakalnica, kjer sem poskušal s kompozicijo poustvariti občutke smučarskega skakalca na letalnici, ko iz zaleta gleda v globino.

Tretja je pa samo list z luknjami.

To se mi je zdelo samo po sebi umetniško narejeno. Ne razumem sicer najbolje, čemu te luknje v listu služijo, ampak videti so pa lepo, glede na to, da gre za rastlino s tako srhljivim imenom – Monstera. Tako ime bi jaz dal prej kakšni veliki mesojedki, ki je sposobna prebaviti poljskega zajca.

Seveda se pa tudi tokrat nisem mogel premagati in sem pri konkurenci kupil še dve rastlini za v mojo domačo zbirko. Ena mi je bila preprosto všeč, drugo sem pa kupil zato, ker je pisalo, da gre za drevo denarja, ki prinaša veliko sreče, blaginje in bogastva. Sicer znanstveno so rastlini reče Crassula, kar pri nas prevedemo v Krasula, ki pa meni zveni smešno za rastlino, ki prinaša denar. Če se bo pokazal čez čas učinek te rastline, jih nameravam potem kupiti v večjih količinah, preden jih povsod zmanjka. Lahko pa da gre spet za nek marketinški trik in si je kdo spomnil tako ime samo zato, ker rastlina ni šla dobro v promet.

Vsaj zame impresiven design pa je čebelnjak v Botaničnem vrtu.

Ker se je oče ukvarjal s čebelarstvom so mi zadeve s čebelami dokaj poznane. Čebele sodijo med najbolj pomembna živa bitja tega planeta, saj skrbijo za opraševanje rastlin. Zato seveda sodijo tudi na častno mesto v vsak botanični vrt. Zelo dobro pa ima ta čebelnjak rešeno pregrado s steklom pred panji, tako da si lahko od blizu pogledaš pristajanje in polet čebel iz panja. Če se panju preveč približaš te čebele namreč rade pičijo, ker si za njih avtomatično vsiljivec, četudi ne misliš nič slabega.

Foto: Dr. Onyx

Kogar čebele zanimajo priporočam knjigo Svet čebel avtorja Ivana Esenka. Vsaka resna knjiga o čudežih narave bi se morala po moje začeti s čebelami.

vir: Družina

Poglej še:
Vzgoja sobnih rastlin
Plečnikov botanični vrt za plevele

Kaj bi na mojem mestu storil…

23 06 2020

Ljudje se dostikrat znajdemo v položaju, ko se moramo odločiti, kaj storiti, kako se odzvati. Žal nas dostikrat pri tem usmerjajo čustva, kot so jeza, bes ali celo sovraštvo. Namesto tehtnega premisleka se odločamo v afektu. Impulzivno. Na prvo žogo, kot se temu reče.

Nekateri si pri takih odločitvah pomagajo z razmišljanjem, kaj bi na njihovem mestu storil nekdo, ki je modrejši, pametnejši, starejši, previdnejši, bolj razgledan, bolj izkušen od njih.

Verni si pri tem dostikrat pomagajo z mislijo, Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? Nekaterim se zdi Jezus neprimeren za tako razmišljanje, saj se jim zdi, da potem človek v življenju prejema samo udarce in nastavlja vedno samo še drugo lice. Po mnenju mnogih je življenje zlasti prejemanje in vračanje udarcev. Kot nekakšen tenis. Prejmeš udarec in udariš nazaj, prejmeš udarec in udariš nazaj, prejmeš udarec in udariš silovito nazaj, prejmeš udarec, zgrešiš, zabrišeš lopar v mrežo in pokažeš sredinca sodniku.

Tisti, ki so že uspešno zboleli za ideološko indoktrinacijo se verjetno sprašujejo, kaj bi na njihovem mestu storil njihov politični idol. In bolezen ponavadi potem hitro napreduje. Ideološka indoktrinacija se še poglobi.

Jaz se dostikrat v takih situacijah vprašam, Kaj bi na mojem mestu storil Onyx? Torej moj nekakšen alter ego. Onyx je imel dolgo časa moto, da če nekdo vate vrže pasjo bombico, ti zabrišeš nazaj atomsko bombo. Danes je Onyx nekoliko starejši in je ta moto nekoliko dozorel. Sedaj Onyx meni, da če ti nekdo vrže pasjo bombico, ga ti poškropiš z vodno pištolico, nekako tako kot počne revolucionarka Eva. Zato sedaj jaz poskušam nasprotnike spraviti na mojo stran igrišča in jih tu osmešiti. Ne vem pa ali je res pametno, da poslušam Onyxa? Mogoče bi moral bolj poslušati sebe. Samo kaj bi jaz potem storil v takem primeru?

Zadnjič sem v neki knjigarni zagledal knjigo z naslovom Kaj bi na tvojem mestu naredila ona?, resnične zgodbe 25 izjemnih žensk, ki so spremenile svet in jo v afektu takoj kupil. Nič nisem razmišljal, kaj bi na mojem mestu naredil kdo drug. Za Onyxa vem, da knjige ne bi kupil, ker bi se mu zdelo škoda denarja. Kdo pa danes še kupuje knjige, ko je vse na internetu?

vir: založnik

Knjige sicer še nisem uspel prebrati do konca in sem nekje na polovici. Za koga bo morda knjiga videti kot kakšen feministični priročnik za osnovnošolske punce, ki jim fantje nagajajo, ker bi radi vzbudili njihovo pozornost. Samo jaz nisem dobil takega občutka.

Res pa knjigo berem na skrivaj, ker sicer me ljudje čudno gledajo. Ženske pa sploh.

>>Bodi nežna, človeška, dostopna, sočutna in odprta. Obnašaj se tako, da te bodo dobri ljudje imeli radi, da se te bodo zlobni bali in da te bodo prav vsi spoštovali<<
Katarina Velika

Ekaterina Aleksejevna Romanova oziroma Katarina Velika je imela 21 ljubimcev in eno samo ljubezen. Rusijo. Samo to ne piše v tej knjigi, ampak na Wikipediji.

Nekje drugje na spletu sem pa prebral, da je Katarina Velika za njenih 11 glavnih ljubimcev porabila 93 milijonov rubljev in sicer za darila in finančno podporo, medtem ko je leta 1796 državni prihodek od davkov na leto znašal manj kot 50 milijonov rubljev. Torej ta njena posteljna zabava je državo kar precej stala, da si ne bi katera domišljala, da so mlajši ljubimci poceni!

OPOMBA: Ko sem knjigo prebral do konca, sem slučajno našel na spletu podatek, da je v knjigi omenjena Valentina Tereshkova, prva ženska, ki je poletela v Vesolje leta 1963, predlagala kot članica Ruskega parlamenta dopolnitev Ruske ustave, s katero bo Ruski samodržec Vladimir Putin ostal na oblasti še do leta 2036. To pa po mojem mnenju ni preveč izjemno dejanje. Ampak dobro, nje ne bom samo zaradi tega iztrgal ven iz knjige, saj ima tudi še kakšna druga v tej knjigi na vesti kakšne grehe, pa so jih spregledali. Katarina Velika je menda dala odstraniti celo svojega moža. Kot kakšna pajkovka.

Vzgoja sobnih rastlin

19 06 2020

Spomladi, ko narava oživi tudi mene prime in si nakupim nekaj sobnih rastlin.

Do sedaj z njimi nisem imel nekega večjega uspeha, saj večina ni preživela niti zime, tako da so hitro končale v kanti za biološke odpadke izmučene in posušene. Je pa res, da se jim nisem dovolj posvečal, zalival sem jih, če sem se spomnil, ali pa tudi ne, kakšne pogoje za rast potrebujejo, me ni zanimalo, pa tudi nisem vedel, da obstajajo tekoča gnojila za rastline.

Letos sem sklenil , da pristop do sobnih rastlin spremenim. O vsaki novi rastlini, ki jo kupim, sedaj na internetu zberem čim več informacij kakšne pogoje potrebuje poleti in pozimi, kolikokrat je potrebno zalivanje, gnojenje, rošenje in presajanje. Potem na podlagi zbranih informacij na A4 list papirja natisnem osnovne podatke o rastlini ter na njem potem vodim tudi koledarček, kdaj je rastlino potrebno zaliti ali pognojiti. Vojaško natančno. Ta list papirja je potem nekakšen osebni spis oziroma personalna mapa rastline. Nanj zabeležim tudi vsako opaženo posebnost ali anomalijo, ki jo rastlina izkazuje.

Pripravil sem si tudi posebno delovno površino, torej nekakšen mizarski ponk za sobne rastline, kamor rastlino občasno prinesem in jo podrobneje pregledam, ali se morda sušijo listi, so rastlino napadli rastlinski škodljivci in ali mi rastlina poskuša karkoli sporočiti ter je potrebno takojšnje ukrepanje.

Nekako se držim pravila, da ne kupujem istih sobnih rastlin, ker to je potem dolgčas, saj je izbira velika. Se mi je pa letos zgodilo, da sem kupil tri Dracene, čeprav tega nisem hotel. Ker nisem prebral v trgovini za kakšno rastlino gre, sem šele doma ugotovil, da je spet Dracena, čeprav so vse tri izgledale precej drugače. Je pa ena Dracena pri meni že več kot pet let in še vedno živi, kar si štejem za enega večjih botaničnih uspehov v moji karieri.

Je pa dejstvo, da so te sobne rastline večinoma zelo občutljive in enim ustreza svetloba, druge jo ne prenesejo, eno so rade vlažne (te imam najraje), druge vlage ne prenesejo, ene moti prepih, ene so občutljive na prah, enim ne paše vsaka zemlja ali umetno gnojilo, enim ne paše niti voda iz vodovoda in moraš zbirati deževnico, če jim želiš ustreči. Skratka, tole s sobnimi rastlinami je lahko noro komplicirano.

Posebno poglavje pa je oživljanje sobnih rastlin.

Žal, oživljanje postane slej ko prej del tega posla, saj nekatere rastline naglo hirajo. Leto sem kupil v neki trgovini Cikas palmo, ki je bila s 50% popustom, ker je imela dva lista rumena.

To se mi je zdel dober posel. 50% popusta ni malo za dva rumena lista. Samo potem se je izkazalo, da je bilo teh rumenih listov čedalje več in po treh mesecih so bili že vsi listi rumeni. Tega pa nisem mogel preprečiti z ničemer, saj sem rastlino premikal po hiši, spreminjal režim zalivanja in gnojenja, skoraj sem se začel že z njo pogovarjati iz obupa.

Potem sem našel na internetu neko razlago, kako naj bi se tako rastlino oživilo. Porezal sem vse štiri veje (tu ne vem kakšen izraz bi bil pravi, veja verjetno ni), rastlino presadil v drugo zemljo in skrajšal korenine. Sedaj upam da spet oživi in začnejo rasti nove veje od začetka. je pa menda ta rastlina na Zemlji še iz časov dinozavrov, tako da ni od včeraj in je upam vzdržljiva, saj sicer ne bi preživela do danes.

Včasih si kupim sobno rastlino tudi kot spomin za kakšno zadevo, ki se mi zgodi. Recimo ko mi je oteklo stopalo na nogi sem si potem kupil rastlino, ki se imenuje Slonova noga. Ko sem to razlagal sodelavki, so bile edine njene besede…raje ne napišem, ker ta blog ima samo oznako samo PG in ne PG18.

Se mi pa zdi to ime posrečeno za rastlino, ker si ga lahko zapomniš. Večina sobnih rastlin ima namreč neka čudna imena, s katerimi imam jaz težave, kot je recimo Difenbahija. tako posrečeno ime za sobno rastlino se mi zdi tudi Taščin jezik. Že takoj ko jo vidiš točno veš od kje njeno ime.

Sem pa zadnjič slučajno našel v eni knjigarni knjigo z naslovom Lončnica bo preživela, kar sem seveda takoj kupil, saj me je že naslov navdahnil z velikim optimizmom.

vir: založnik

Edino kar me je nekoliko zmotilo je podnaslov knjige Nasveti za vrtnarsko nenadarjene, kjer pa sebe nisem zagledal. Se mi je pa zato prodajalka v knjigarni nasmehnila. Zakaj točno, ne vem, verjetno si je pri sebi mislila, kaj bom jaz s to knjigo. Ampak to je spet očitno nek stereotip, da so sobne rastline samo za ženske. Ni res.

Je pa v tej knjigi že na začetku omenjeno nekaj, kar si velja zapomniti in sicer, da se je potrebno najprej pozanimati o potrebah rastlin, potem pa jih postaviti na mesto, kjer ustreza njim, ne vam.

Sicer pa knjigo toplo poročam vsem ljubiteljicam sobnih rastlin, saj sodi na mizarski ponk za sobne rastline zraven zalivalke, razpršilnika in kante z umetnim gnojilom.

Preberi še:
Vrtnarska inšpekcija

Prvenec nesojene prve dame

17 06 2020

Zadnjič sem kar malo debelo pogledal, ko sem opazil, da je Centrifuzija izdala svoj knjižni prvenec in sicer Blodnik po Istri. Centrifuzija je bila namreč davnega leta 2007 resna kandidatka za prvo damo, ko sem jaz še kandidiral za virtualnega precednika države in seveda gladko pogorel, saj nisem imel širše podpore tranzicijske levice in njihovega mogočnega propagandnega aparata. To me je takrat tako potrlo, da sem se za nekaj dni celo umaknil iz politike, kar sem potem sicer hitro tudi obžaloval.

Jaz spoštovani bivši kandidatki za prvo damo želim, da bo Blodnik po Istri velik uspeh. Istra je zelo krasna in blodnje po njej nikakor niso stran vržen čas. Sam nameravam kupiti knjigo, ko bo izdan tretji ponatis in bodo odpravljene vse slovnične napake, tako da o sami vsebini knjige še ne morem soditi. So pa že ilustracije videti naravnost krasno, čeprav na tej s traktorjem v ospredju ne(ob)sojene prve dame ne prepoznam. Verjetno je ta na traktorju z modnimi očali in kopalkami, ki so bile moderne nazadnje leta 1930.

Jaz na izdajo mojega prvenca še čakam oziroma še vedno čakam na sponzorje, ki bi bili izdajo pripravljeni finančno podpreti. Pa že skoraj deset let se ukvarjam s tem, kako naj bi izgledala naslovnica. V bistvu študiram, ali bi bilo videti preveč narcisoidno, če dam na naslovnico kar moj doprsni kip?

Moram pa komentirati tole v opisu ene izmed treh avtoric, spoštovane bivše kandidatke Centrifuzije:

“Z dobrimi pet tisoči sledilci na Twitterju edina prava vplivnica med avtoricami.”

Krasno! Pet tisoč sledilcev je videti ne čisto zanemarljivo malo. Upam da nima toliko tudi zalezovalcev, ker to se sliši pa Ogromno!

Držim pesti, da bo naslednji blodnik po Suhi Krajini.

Se mi zdi pa knjiga dobra ideja za darila, ker potem lahko zraven prodam še zgodbo nesojene prve dame in kako je čisto malo manjkalo, da mi ženska zmeša glavó.