Archive for the ‘Kolesarstvo’ Category

S kolesom po Krasu

13 10 2020

Po skoraj sto kilometrih kolesarjenja po Hrvaški Istri se zdi naslednji dan 25 kilometrov po Krasu ne najslabša možna ideja?

Kras ima lepo predstavitveno spletno stran Visit Kras, ki je bila financirana s pomočjo Evropske unije – Evropskega sklada za regionalni razvoj in kjer so opisane med drugim tudi kolesarske poti in vodene kolesarske ture. Jaz sem izbral pot, ki se imenuje Po flišu in apnencu, med drugim tudi zato, ker je v opisu poti navedena trasa stare železniške proge med Kozino in Trstom, ki te popelje ob meji med apnencem in flišem. Kaj točno je fliš sicer nisem vedel, samo predvideval sem, da gre za neko kamnino. In glede na to, da naj bi bila trasa stare železnice, torej nekaj podobnega kot Porečanka, sem pričakoval nekoliko bolj lahkotno kolesarsko pot po lepi, s kamni okrašeni kraški pokrajini.

vir: Visit Kras

Na predstavitveni spletni strani kolesarske poti piše, da je dolžina 25,4 km, skupnega vzpona je 556 metrov, pot pa je označena kot nezahtevna.

Na spletni strani bikemap.net sem na srečo našel gpx sled za navigacijsko napravo. Brez tega se na tej poti vsaj jaz ne bi najbolje znašel, ker oznak praktično ni. Zame to torej ni neka označena kolesarska pot. To bi lahko na spletni strani pisalo, ker v takem primeru moraš imeti po moje s seboj nek zemljevid in natančno poznati, kam greš.

Parkiral sem v Kozini in potem s kolesom odšel proti označenemu začetku poti. Že takoj na začetku se je izkazalo, da tako enostavno tokrat ne bo šlo, saj je bila kolesarska pot zaprta v smeri, v katero naj bi se začela, ker je bila v gradnji. Bil je sicer označen nek obvoz za kolesa, ampak tja si nisem upal, ker je bila to neka kolovozna pot v hrib, primerna za gorska kolesa.

Navajen sem, da na teh spletnih straneh ponavadi niso aktualne informacije. Spletno stran se enkrat postavi, plača, potem pa je tam na internetu, dokler se nekdo ne odloči, da postavi novo spletno stran. Se mi zdi pa lepo, če so na takih spletnih straneh tudi aktualne informacije.

Sem šel pa potem v nasprotno smer.

Ker je krožna pot očitno v eno smer na začetku zaprta, sem se odločil že takoj, da celega predvidenega kroga ne naredim, ker ne bom prišel na izhodišče oziroma bom naletel na zaporo sigurno tudi na drugi strani.

Sama pot na začetku nasprotne smeri poteka po asfaltu in lokalnih cestah, kasneje pa zavije potem na kraške planote, kjer je makadam. Ta del poti od kraške vasice z nenavadnim imenom Ocizla je sicer lep, ni pa ta odsek prav dolg. Morda kakšnih pet ali šest kilometrov. Po nekaj kolesarjenja prideš do dela poti, ki ima dva kraka. Po enem lahko greš do gradu Socerb in se ob poti ustaviš še pri Sveti jami. Drugi krak pa pelje potem po asfaltirani cesti navzdol, čez Slovensko – Italijansko mejo v predmestje Trsta. V kraju Dolina sem se obrnil nazaj, saj je bil spust dolg 3 kilometre, kar potem pomeni, da imaš za nazaj tudi 3 kilometre kolesarjenja v hrib. To je lepota spustov, ki jo ne maram preveč. Bolj hitro gre navzdol, bolj mučno je navzgor. Ta hrib pa je bolj strm, kot so vzponi na Porečanki, tako da tisti, ki ne marajo kolesariti v klance, nad njim ne bodo preveč navdušeni. Seveda ni pa to Vršič ali Mangart. Tudi ostali del poti nazaj je še nekaj vzponov, tako da ravninski deli so tu večinoma samo krajši odseki po kraških planotah.

Kako izgleda preostala polovica te kolesarske poti ne vem. Vsaj ta del poti meni ni deloval, da bi bila to lahko trasa stare železniške proge. Kaj točno pomeni nezahtevna kolesarska pot in kakšni so kriteriji za to, tudi ne vem. Zame tole ni nezahtevna pot, saj je zlasti kar zahteven vzpon iz Doline do gradu Socerb dolg kot rečeno 3 kilometre. Nezahtevno, če imaš kondicijo za kolesarjenje v klance, sicer pa po mojih kriterijih vsaj srednje zahtevno. In ta vzpon moraš seveda premagati tudi če greš v pravi smeri po tej kolesarski poti.

Kje na poti sem srečal fliš, tudi ne vem. Ampak če ne veš, kako nekaj izgleda, potem tudi ne veš, kdaj si to videl. Lahko pa da je fliš na drugi polovici poti, ki sem ga tokrat preskočil zaradi zapore.

Zato slikarji obožujejo jesen.
S kamnitimi kristali posuta pokrajina.
Pogled iz Socerba na Trst.
Simpatija.
Jesenski impresionizem s pestro barvno paleto.
Oh, tole…Očitno so vrtni palčki spet moderni.

Od Sečovelj do Motovuna

10 10 2020

Marsikdo kolesarsko pot Porečanko (Parenzano), ki poteka po trasi stare ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, prekolesari v dveh ali treh etapah, da naredi še eno kljukico, potem pa nikdar več. Kar je škoda.

Jaz slovenski del te kolesarske poti koristim kot idealno povezavo in bližnjico med kraji na slovenski obali s kolesom. Pri nas je praktično ves del te poti asfaltiran in poteka ločeno od prometnih cest, samo v Izoli kolesariš krajši čas tudi po cestah. Moj najbolj priljubljen naš odsek pa je od Strunjana, čez predor Valeta do Sečovelj oziroma meje s Hrvaško.

Prednost kolesarskih poti, ki so speljane po odsluženih in zapuščenih železniških progah je tudi v tem, da običajno na njih ni kakšnih hudih vzponov in podobnih presenečenj, ker vlaki česa takega niso zmogli, tako da so te kolesarske proge zlasti za tiste, ki radi na kolesu uživajo, ne marajo pa hudega napora. Tu se jaz najdem. Vsaj dokler nimam kakšnega kolesa z električnim pogonom za pomoč v klance.

Sem pa imel že nekaj časa namen prekolesariti še del Hrvaškega odseka te kolesarske poti od meje pa do Motovuna. In ker je bilo za petek napovedano lepo jesensko vreme sem vzel dopust in se odpeljal na obalo.

Parkiral sem na nekem parkirišču ob cesti poleg letališča Portorož, se preoblekel in začel kolesarit, pri čemer sem samo približno vedel, kaj me čaka, oziroma sem vedel, kako poteka trasa in nič kaj dosti več. Pa vedel sem tudi, da tu ni dosti asfalta, tako kot pri nas in je kolesarska pot večinoma speljana po makadamu.

Začetni del poti od meje s Hrvaško v smeri rta Savudrija je po moji oceni še najhujši vzpon, samo še vedno nič posebnega, sploh ker si še spočit. Ves ta del poti pa lahko občuduješ razgled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline.

Ko se vzpon konča se kolesarska pot obrne nazaj proti Bujam in pride na vrsto več kot 10 kilometrov poti, ki je bila vsaj zame razočaranje. Kot sicer večino poti tudi tu makadam, le da je speljan na več mestih tako, da kolesariš neposredno ob avtomobilski cesti in se sprašuješ, zakaj bi se mučil po makadamu, ko bi lahko vozil po asfaltirani cesti? Ampak to bi se štelo verjetno kot goljufija. Ta del poti tudi ni najbolj ohranjen, saj je ponekod videti kot kakšna kolovozna pot, višek tega dela pa je bil odsek, kjer so bile na poti neke razbite steklenice in samo upaš, da ne predreš kolesa. Kateri idiot gre razbijati steklenice na kolesarsko pot? Skratka, tu sem se začel spraševati, ali je bila odločitev za tole sploh prava.

V okolici Buj krajši odsek kolesariš po prometnih Istrskih cestah in to je edini tak del te poti. Tu moraš tudi paziti, da te napisi ob cesti ne zapeljejo v skušnjavo in ne zaviješ na kakšno vinsko cesto, cesto medu ali cesto olivnega olja. Skratka, tu moraš imeti ves čas pred očmi kam si namenjen in na tej poti vztrajati. Je pa teh tabel, ki te vabijo levo in desno, vse polno.

Kolesarska pot mesto Buje zaobide, tako da ga lahko samo opazuješ v daljavi na vzpetini. V bistvu so tu skoraj vsi omembe vredni kraji na neki vzpetini.

Pogled nazaj proti Bujam.

Od Buj naprej pa se začne precej lepši del poti, ki poteka za razliko od slovenskega dela Porečanke večinoma samo po Istrski flori. Vsepovsod je veliko zelenja in marsikje prijeten vonj po borovcih spominja na poletje. Po približno 10 kilometrih prideš do mesta Grožnjan, ki ga podobno kot Buje ta trasa zaobide, tako da če želiš v samo mesto moraš zaviti s poti. Ampak to je samo dodatnih par sto metrov. Jaz sem ga prihranil za pot nazaj.

V daljavi Grožnjan.

Od Grožnjana do Motovuna pa pride zame najlepši del te kolesarske poti, dolg okrog 20 kilometrov, kjer se voziš ves čas po obronkih nad dolino Mirne in uživaš v razgledu. Na tem delu poti imaš tudi zares občutek, da voziš po bivši železniški progi, saj si sledi več predorov in tudi nekaj mostov.

Precej hitro iz Grožnjana zagledaš nekje v daljavi na vzpetini mesto Motovun, ampak približuješ pa se mu počasi in je do tja še kar precej kolesarjenja. Ko gledaš Motovun v daljavi, se ti nekaj časa zdi, kot da se sploh ne premikaš. Ves čas pa še vedno bolj ali manj kvaliteten makadam.

Zanimivo ob tem je, da sem na celotni poti srečal presenetljiv malo kolesarjev. Skupaj manj kot 10! Marsikje na poti sem se počutil, kot bi bil na snemanju kakšnega filma, kjer je predvideno v scenariju, da si na sceni sam in je dostop na sceno ostalim namerno blokiran.

Pri nas imaš pred predorom Valeta pri Portorožu in pri Sečovljah števec in že dopoldan jih je lahko tisti dan pred tabo šlo po tej poti več sto.

Praktično celotna kolesarska pot je hud stresni test za kolo in vse, kar je privito nanj, torej luči in morda še kaj. Vse kar je manj od dobrega treking kolesa tu po mojem mnenju nima kaj početi, ker bo verjetno razpadlo. Meni je celo dvakrat, očitno zaradi hudih tresljajev, odpovedal fotoaparat in je napisal neko napako z lečami. Samo po parih ponovnih zagonih je spet deloval. Višek pa sta dva mostova, kjer je bil kamen tako grob, da sem šel raje kar peš čez.

Vsekakor ima ta trasa še priložnosti za izboljšave in upam, da bodo Hrvati nekaj denarja vložili tudi v to kolesarsko pot. Pa me niti ne moti toliko makadam, bolj je problem, da je na nekaterih delih ta makadam zares slab. In Porečanka ni mišljena kot gorska kolesarska pot oziroma brezpotje za gorska kolesa.

Sploh pri spustih, kjer je hitrost večja, moraš zelo paziti in zavirati, saj se da hitro pasti na takem terenu. Ponekod srečaš pohodnike in mimo moraš peljati počasi, ker kamni včasih letijo izpod koles in ne bi bilo prijetno, če tak kamen koga zadane v glavo. Paziti je potrebno tudi na veje, ki ponekod ležijo na cesti, da se ti ne zapletejo med kolesa ali verigo.

Pot od Grožnjana do Motovuna oziroma kraja Livade se skoraj ves čas spušča. Ampak tega niti ne opaziš, če se ne oziraš nazaj. To pa potem še kako opaziš na poti nazaj, ko večino poti kolesariš v sicer zelo položen klanec. Ampak je pa klanec in ne gre tako hitro, kot je šlo v smeri proti Motovunu.

Motovunu sem se približal praktično na doseg roke, ampak krajši izračun je pokazal, da za ta kraj časa več ne bo, če želim priti nazaj pred mrakom. Potreboval bi namreč vsaj še kakšno uro, saj Motovun leži na vzpetini, tako da te čaka še ta vzpon, peš ali s kolesom, pa tudi za sam ogled kraja bi šlo hitro kakšne pol ure. Zato sem se raje odločil, da se na poti nazaj ustavim v Grožnjanu.

Motovun

Pred Motovunom leži nekoliko večji kraj Livade, ki je kakor sem uspel razbrati znan po tartufih. Menda izbirajo celo miss tartufov, samo ta, aktualna, ne dela selfijev s kolesarji, tako da krasna fotka za spomin z miss tartufov v Livadah žal odpade. Mogoče bo naslednja miss tartufov bolj naklonjena fotografiranju. Sem pa v tem kraju nekaj pojedel, ampak ne tartufe, ker tega še nisem poskusil in nisem želel tvegati. Kdaj drugič.

Prijazna natakarica, ki se je začudila, kako lahko pride nekdo sem iz Slovenije s kolesom, mi je natočila vodo v prazno steklenico, se je pa kasneje izkazalo, da je imela ta voda zelo zanič okus. Ne vem kako morejo piti vodo takega zanič okusa! Kot bi bili v njej več let rjaveči deli razpadlih koles, nekaj podobnega, kot so v Pleterskem žganju hruške. Razen če je slučajno mislila, da bom s to vodo opral kolo, ampak natočila pa jo je iz običajne vodovodne pipe. Kot rečeno je potem ta voda, kljub slabemu okusu, še kako prišla prav, saj me je čakalo skoraj 20 km blagega vzpona do Grožnjana. In kot sem opazil, ob tej kolesarski poti ne moreš nikjer natočiti vode, razen v krajih s kakšno trgovino, teh je pa ob tej poti zelo malo. Morda ne več kot tri.

V kraju Livade je menda tudi nek muzej Parenzane, samo ga nisem iskal. Če ni več časa za Motovun, ga ni tudi za muzeje.

Spodnje zanimivo opozorilo sem opazil na poti proti Grožnjanu ob cest. Če lahko k temu dodam še idejo, naj lastnik tega napisa zraven doda še nekaj svežih, umetnih grobov s križi. Bo zastraševalni učinek še večji. Vsekakor pa je to ena izmed tistih hiš ob poti, kjer si ne bi upal prositi za vodo. Sploh ker je posebno poudarjeno tudi…i cijela obitelj. Torej očitno nima probleme samo gazda te družine, ampak tudi še vsi ostali in celo pes.

Za konje pa sicer kot je videti zgledno skrbijo, tako da verjetno le niso čisto tako slabi človeki, kot bi si mislil glede na opozorilno tablo.

Grožnjan, mesto umetnikov in glasbe, je vsekakor vreden obiska in po mojem mnenju obvezen postanek. Če bi bil v pokoju, bi si želel živeti v mestu, kot je Grožnjan. Seveda če jim vleče do tja internet in imajo kje v bližini večji nakupovalni center. Poleti si predstavljam da je to malo Istrsko mestece polno turistov, tokrat pa jih je bilo le za vzorec, saj so samevala tudi parkirišča pred mestom. Svoje pa je prispevala še epidemija novega koronavirusa.

Nisem pa uspel izvedeti, kdo dela v Grožnjanu vse te čudovite makete ladjic. Teh maket sem naštel šest, pa verjetno je še kakšna kje skrita sredi mesta. Lahko da je tudi kakšna nagrada za tistega, ki jih najde vse.

vse foto: Dr. Onyx

V Grožnjanu je sicer veliko raznih umetniških galerij in ta dan je bilo razmerje med galerijami in obiskovalci po moje nekje dva proti ena. V korist galerijam.

Kar se tiče samih označb kolesarske poti težko povem kaj pametnega, ker sem sledil navigaciji na Garminu in nisem opazoval oznak. Po moje je kolesarska pot dobro označena, morda se samo na posameznih mestih lahko pojavi dilema, kam naprej, sploh v predelu okrog Buj, ko gre pot za nekaj časa po cesti in lahko spregledaš, kdaj moraš zaviti dol z glavne ceste.

Skupaj prevožena razdalja v obe smeri je bila 94 km, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da je pot precej krajša. Povprečna hitrost 15 km/h, skupni vzpon pa 922 metrov. Ampak kot rečeno, noben vzpon tu ni kakšen hud klanec, ki bi ti vzel voljo do kolesarjenja. Skupaj porabljen čas 8 ur, pri čemer sem naredil več postankov. V Slovenijo sem se vrnil okrog pol sedme zvečer, ko se je delal že mrak. Če bi šel še v Motovun, bi prišel nazaj verjetno po temi. In ko se naredi v teh krajih mrak, je tudi temperatura precej nižja, kot pa čez dan. Tako da to ne bi bila dobra ideja. Vedno se je pametno pozanimati, kdaj točno je sončni zahod, sploh sedaj, ko so dnevi precej krajši, kot pa poleti.

Če bi še enkrat delal načrt za to pot, bi vsekakor naredil nekaj sprememb. Na pot bi šel kakšno uro prej, saj je pot res dolga. Najprej bi se ustavil v Bujah in bi šel tudi do Motovuna. Verjetno na vzpetino kar peš. Škoda energije mučiti se s kolesom. V Grožnjanu bi najel prenočišče in se potem vrnil nazaj naslednji dan. Skoraj 100 km kolesarjenja po makadamu je vsaj zame naporno za en dan.

Morda še boljša ideja je, da prenočiš v Motovunu in potem naslednji dan greš še iz Livad v par kilometrov oddaljeni Oprtalj, ki je videti tudi lepa Istrska vasica ali pa v Istarske Toplice, ki so kakšnih 6 km iz Livad. Lahko pa skočiš tudi do jezera Butoniga, ki tudi ni prav daleč od tu. Pa morda je v bližini še kaj, kar se splača obiskati. V tem primeru lahko začneš kolesariti kasneje, ko je bolj prijetno toplo, saj je časa dovolj.

Če bi bil makadam bolj prijazen, je tole vsekakor kolesarska pot, ki se jo splača prevoziti enkrat na leto. Seveda spomladi ali jeseni, ko so temperature bolj znosne za kolesarjenje. Poleti pa mi ne pride kaj takega niti na misel. In paziti je tudi potrebno, da ne greš na to pot po kakšnem močnejšem dežju, ker v tem primeru pa nimaš opravka samo z makadamom, ampak na večih mestih tudi sigurno z visokim blatom. Potem bi bil pa tale kolesarski road trip lahko res popoln.

Ti pa na taki kolesarski trasi hitro pride na misel, da potrebuješ poleg klasičnega treking kolesa za asfalt in dober makadam še neko bolj gorsko kolo, z boljšimi gumami za off road in po možnosti električno, da si lahko pomagaš v klance, če kje omagaš. In čez čas imaš lahko potem koles že več kot čevljev.

Kogar kolesarska pot Parenzana (Porečanka) zanima, obstaja tudi knjiga avtorja Janka Ferka, kjer je opisana zgodovina železnice, ki je nekoč vozila po tej poti, podrobno je opisana celotna kolesarska trasa in kraji ob njej. V knjigi pa najdeš lahko tudi kakšen koristen nasvet in zanimivost.

Meni pa na Porečanki tako ostane še odsek med Motovunom in Porečem. Verjetno bom začel v Poreču in prespal v Motounu. Morda še letos.

Kolesarska pot Dolina Branice

02 10 2020

Ker so še topli, jesenski dnevi, je bila moja prva ideja ta, da bi šel kolesarit na Brione, ker so ravno uvrstili Hrvaško na rumeni seznam držav glede epidemiološke situacije in ni več karantene po prehodu meje.

Potem sem se pa pozanimal kakšne so cene in doživel pravi mali šok. Po njihovem ceniku Sportskih ponuda 2020 stane prevoz lastnega kolesa na Veliki Brion 400 kun, kar je več kot 50 €! In ta cena velja za vsako kolo, če jih gre več. Če kolo na otoku najameš, te stane za cel dan polovico manj, torej 200 kun. Cena prevoza kolesa na otok po tem ceniku je enaka, kot če za 5 ur najameš električni avtomobilček za golf. Ne vem kdo si je ta cenik izmislil, ampak vsaj kar se tiče cene prevoza lastnega kolesa je zame to nesprejemljivo oderuštvo, tako da sem to idejo že zaradi principa zavrgel. Nenazadnje, glasujemo z nogami in morda kdaj spoznajo, da je to predrago. Poleg tega pa moraš sigurno kupiti še polno vstopnico, čeprav ne greš na voden izlet po otoku in bi rad samo kolesaril. Kolesariti z izposojenim kolesom pa ni isto.

Druga ideja je potem bila da bi šel s kolesom po Porečanki (Parenzani) od Sečovelj, čez Grožnjan do Motovuna. Ampak potem so vremensko napoved spremenili in je bil napovedan dež, tako da sem moral še enkrat spremeniti načrt.

Na koncu sem se odločil za kolesarjenje po pokrajini, kjer so vinogradi, kar se mi zdi je primerno letnemu času. In tako sem prišel do vinorodnega okoliša Vipavska dolina.

Jesen je sicer za marsikoga najbolj turoben letni čas, saj se poletje običajno ostro konča in pridejo tako z jesenjo tudi precej hladnejši dnevi, hkrati pa so dnevi čedalje krajši. Svoje k temu stereotipu doda še bolj deževno vreme, ki ga s seboj prinaša jesen. Ampak to se mi zdi da je res samo stereotip, saj je jesen lahko tudi eden izmed najlepših letnih časov, če že ne zaradi drugega, potem zaradi listja, ki spremeni svoje barve, sploh pa je jesen lahko lep letni čas za tiste, ki obdelujejo zemljo, saj je jesen čas za spravilo pridelkov.

Krožna kolesarska pot po Vipavski dolini se začne in konča v Vipavi in se imenuje Dolina Branice. Pot sicer ves čas poteka po cestah, večinoma pa je bilo na cestah malo prometa, razen na začetku iz Vipave ter zadnji del poti od Ajdovščine nazaj proti Vipavi. Na začetku poti je krajši vzpon, nakar je večinoma ravnina ali krajši, zelo položni vzponi. Na spleti strani piše, da je skupna dolžina poti 46,8 km, jaz sem jih naredil 55 km, ker sem nekajkrat zavil iz predvidene trase na gričke ob poti. Povsod pa vse polno vinogradov. Kamor pogledaš vinogradi in tu pa tam kakšen sadovnjak ali nasad oljk.

Ni Toskana, ampak nekje v okolici Vipave.
Zeleno, torej zdravo.
Župnijska cerkev sv. Andreja v Gočah.
Vas tisočerih vinskih kleti – Goče.
Tole ne vem kaj je, je pa tudi zeleno in zato sigurno tudi zdravo.
V ozadju na vzpetini Štanjel.
Kompozicija.

Pri Dvorcu Zemono sem se upal kolo pustiti brez da ga priklenem z verigo. Gostje, ki zahajajo v gostilno s toliko zvenečimi naslovi, mi sigurno ne bi ukradli kolesa. Sem si mislil…In mi ga res niso. Če bi mi ga, bi mnenje spremenil.

Posnetek iz zasede.

Pri tem kipu spodaj se vidi, da so varčevali pri kiparju, ker tole pač ni Michelangelo. Takole brez rok in glave izgleda kip tudi nekoliko strašljivo. Po moje neprimeren za to okolje, ampak seveda to je samo moj vtis.

Vse foto: Dr. Onyx

Kot kaže tudi letos v vinskih kleteh vina ne bo ravno primanjkovalo, čeprav to ni nujno dobra novica za vse. Kdo bi lahko naredil tudi nekaj koristi zase in si privoščil moj patentirani in še ne večkrat nagrajeni sod za vino z elektronskim ventilom. Zbiram prednaročila ali ponudbe za odkup patenta.

Naslednje vinorodno področje za kolesarjenje pa… Ne vem. Verjetno spet nekaj po trenutnem navdihu. Morda Goriška Brda, Kras, Bela Krajina, Haloze, Ljutomersko-ormoške gorice? Morda pa se zapeljem kolesarit na kakšen Jadranski otok. Bistvo dobrega navdiha je ravno v tem, da nikdar ne veš, kaj ti bo naslednjič padlo na pamet.

Sem pa v Zb(i)rko dodal še eno misel…

VSAK DAN JE LEP.
ŠE POSEBEJ LEPE DNI
PA JE POTREBNO IZKORISTITI
DO KONCA.

Poglej še:
Vipavska dolina

Vonj po železnici

29 06 2020

V soboto sem se želel oddahniti od petkovega napornega reševanja slovenskega turizma na obali, zato sem dan posvetil rekreaciji. Načrt je bil s kolesom iz Ljubljane do Litije in nazaj.

Avto sem parkiral na obrobju Ljubljane, ob Cesti v Kresnice, kjer se sicer začne pohodniška pot na Debenji vrh. Kolesarska pot do Litije je v celoti lepo označena s tablami, tako da ne zahteva kakšnega večjega miselnega napora v smislu kam pa sedaj ali katera pot je prava. Lahko povem, da se nisem na poti niti enkrat izgubil, kar si lahko tisti, ki je postavljal te table, šteje v čast. Job well done.

Večina kolesarske poti je prijetno ravninska in kolesariš v nekakšnem sendviču med železniško progo in reko Savo oziroma na začetku poti voziš še ob Ljubljanici, nakar prideš do sotočja Ljubljanice in Save. Potem pa s kolesom kar precej časa vijugaš skupaj s Savo in železnico. Do Litije je 22 kilometrov, kar ob rekreativnem tempu z ogledovanjem okolice pomeni uro in pol. Kdo bi ob tem zavzdihnil kaj tja in nazaj, ampak jaz si pač vzamem čas, da še kaj vidim, ne samo vrtim pedala. Torej zame toliko samo v eno smer.

Večino poti kolesariš po odprtem, tako da ko sonce pripeka in je zunaj vroče, je zares vroče. In v soboto je bilo vroče. Čez trideset. Zadnji del poti od Pogonika do Litije je speljan po gozdu, tako da vročina popusti in voziš po senci. Da zadeva kljub vsemu ni prelahka, je na tem delu poti ne prehud vzpon. Ampak to pišem s časovno distanco. Takrat se mi je zdel kar hud.

Pri Pogoniku je včasih stal grad iz začetka 16 stoletja, ki so ga partizani med drugo svetovno vojno požgali, ker so se v njem naselili okupatorji, lastnik pa ga je po vojni potem obnovil. V bližini gradu je tudi partizanski spomenik, saj so tu poskušali partizani ohromiti oskrbo evropskih bojišč z napadom na železniški most. Železniški mostovi očitno nastradajo v vsaki vojni. Če si most in se začne vojna, veš, da bo hudo. Vsaj ena stran te bo hotela na vsak način podreti.

Tu v gozdu sem srečal skupino mladih, ki se je očitno odpravila na neko čistilno akcijo. Ena izmed mladenk je nosila na hrbtu karton z velikim napisom NARAVE NE DAMO, na majici pa je imela nek slogan v zvezi z Janšo. Tako na hitro sem ocenil, da ni ravno njegova vneta oboževalka. Očitno je politična indoktrinacija uspešno segla tudi do mladih v teh krajih. Torej ta pojav ni zgolj značilen za Ljubljano, kot sem si sam naivno predstavljal. Upam, da je čistilna akcija uspela. Če se pri nas lotiš takih čistilnih akcij, ponavadi uspejo, saj smeti in odpadkov ni tako težko najti.

V Litiji se nisem prav dolgo zadrževal, ker se mi je zdelo, da me bo od vročine infarkt, tako da sem želel čim prej nazaj. Za trenutek me je obšla celo slabost. Ker se je voda v bidonu segrela, sem želel v trgovino po pijačo. Na vratih se spomnim, da so sedaj spet obvezne zaščitne maske, kar seveda nisem vzel s seboj. To se mi zadnje čase pogosto zgodi. Smo mislili, da se je epidemija že končala in je vse po starem. Ni. Na hitro sem dobil občutek, da je Litija še eno slovensko mesto, ki v bistvu ni več kaj dosti Slovensko. Še en šolski primer uspešne balkanizacije.

Na poti nazaj sem se večkrat ustavil in bil hud boj z vročino. Namesto da bi šel zgodaj zjutraj in prišel nazaj do desete ure, jaz kolesarim po najhujši vročini, sredi dneva. Daljši postanek sem naredil na železniški postaji v Kresnicah, kjer sem se usedel na klopco. Mimo mene zdrvi tovorni vlak, ki ga pozdravi vlakovni odpravnik z loparčkom. Tako kot nekoč. Potem sem nekaj časa občudoval povsem belo industrijsko zgradbo, ki stoji tik zraven železniške postaje. Po snežno belem videzu sodeč sem menil, da gre za cementarno ali proizvodnjo apna. Na spletu sem potem doma prebral, da gre za proizvodnjo apna in da začetki podjetja segajo v leto 1929. To je bilo leto, ko se je začela velika gospodarska kriza oziroma velika depresija. Očitno proizvodnje apna ta kriza ni huje prizadela, saj snežno bela tovarna obratuje še danes.

Še nekajkrat sem se potem ustavil ob Savi. Na večih mestih sem opazil opozorilne table, da je prepovedano odlaganje smeti. Očitno nekateri Savo dojemajo kot greznico, ki odplakne navzdol do Beograda vse, kar vanjo zmečejo. Na enem takem lepem mestu ob Savi bi pričakoval, da bo stala klopca, kjer se lahko usedeš in opazuješ reko, ampak je tudi tu nastalo smetišče, kjer so odvrgli v reko gradbeni material in celo stebla, po domače štible od pobranega krompirja.

Otroci se verjetno tu igrajo igro, kdo bo prvi opazil truplo, ki plava po Savi in je stopilo v deročo reko kje v Ljubljani, v poznih nočnih urah, opito do onemoglosti. Kot mi je razlagala sodelavka, so se otroci včasih tu igrali tako, da so žabam dali v rit slamico, jih napihnili in spustili navzdol po reki. Bljak! Jaz sem sicer s tem polemiziral, češ da žabe nimajo riti, samo potem me je zatolkel sodelavec, češ, na kaj pa bi se potem usedle?

Tole z žabami se mi zdi še hujše mučenje živali od mojega kurjenja koloradskih hroščev v žveplu. Jaz sem imel pri tem vsaj nek višji cilj. Želel sem ostale koloradske hrošče prestrašiti, da bi zbežali iz našega krompirja, posajenega na vrtu, samo to ni imelo na njih nobenega učinka. Verjetno so si mislili, da vsak v žveplu skurjen koloradski hrošč pomeni več krompirja za druge. Ne prav inteligentne živali. Mar bi jih pustili v Ameriki, kjer so prvotno menda bili staroselci, dokler jih ni nekdo pripeljal z ladjo še v Evropo in so se potem tu na veliko uspešno razmnožili.

Ko sem tako kolesaril tik ob železniški progi sem dobil občutek, da ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Nekje v okolici Jevnice zagledam poslovno priložnost. Starejša bajta iz časov, ki so le še bežen spomin. Razmišljam, da bi tu lahko lastnik uredil manjši muzej, kako so v teh krajih živeli nekoč. Seveda to ne bodo takoj blazni zaslužki, sčasoma pa bi se dalo verjetno dodatno zaslužit kašen evro.

Tu nekje sem mimogrede in na hitro podelil še prestižno nagrado za najbolj domiselno ograjo. Ali je lastnik te ograje dobil idejo zanjo kje na internetu, ali si je sam izmislil, nisem preverjal. Če se izkaže, da je ideja pobrana od kje, bom nagrado seveda vzel nazaj oziroma podelim samo nagrado za realizacijo, ne pa tudi za originalno idejo.

Foto: Dr. Onyx

Ja, kot kaže ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.