Archive for the ‘Kolesarstvo’ Category

Spust s Slivnice

10 04 2021

Spust z gore čarovnic je bil vsaj zame manjše presenečenje. Na Slivnici sem bil sicer večkrat, samo vedno peš iz središča Cerknice navzgor v hrib in ta pot ni ravno dolga, čeprav Slivnica je s 1114 metri nadmorske višine praktično enako visoka kot Krim. Zato sem pričakoval, da bo tudi s kolesom spust kratek, vendar izkazalo se je, da je cesta na Slivnico iz Cerknice dolga v eno smer 8 km. Na Slivnico pa je po podobni poti možno priti tudi iz Grahovega in obe cesti se srečata pred vrhom.

Spust je večinoma po makadamu, razen zadnji, krajši odsek je asfalt. Na lestvici od ena do pet glede možnosti, da se na tem spustu raztreščiš, bi dal oceno dve, zaradi razmer, ker je bilo na poti blato, ponekod pa še vedno zaplate snega, ji zvišam oceno za ena na tri od pet. Na nekaterih odsekih je ob cesti strm prepad, tako da tu si nikakor ne želiš zapeljati s ceste. Ker ti blato pri spustu nese izpod koles v glavo pa to še dodatno oteži spust. Maksimalna dosežena hitrost je bila 45 km/h, kar se mi zdi za makadam solidno. Glavna past na poti navzdol so udarne jame, tako da je potrebna pri spustu ves čas polna koncentracija, sicer lahko izvedeš figuro, ki se ji reče…Ne smem se preveč norčevati, da se nekoč po meni ne poimenuje kakšen spektakularen padec.

Podobno kot na vrhu Krima je tudi na vrhu Slivnice križ in cel kup raznih anten. V bližini vrha pa ima svoj višinski bazni tabor radio klub Ljubljana s klicnim znakom S53AJK. Dom na Slivnici za razliko od doma na Krimu trenutno deluje brez posadke, se pa kljub temu da dobiti čaj, pivo in še neke druge napitke ter pite. Za prispevke pa je namenjen nabiralnik. Upam, da večina plača, kar vzame, sicer tole dela izgubo. Ampak planinci so znani kot dobri ljudje, tako da verjetno plačajo, kar vzamejo.

V daljavi radar na Ljubljanskem vrhu, kjer je tudi znana proga za spuste z gorskim kolesom.

Na spodnji sliki 35 let stara kačasta smreka. Meni sicer deluje na prvi pogled kot navadna smreka, je pa menda nekaj posebnega in takih smrek je pri nas samo deset. Očitno redke drevesne vrste nimajo na črnem trgu tako visoke vrednosti, kot redke živalske vrste, sicer bi tole smreko verjetno že kdo posekal in predelal v ekskluzivne zobotrebce iz kačaste smreke. Je pa nasploh zanimivo ob poti na Slivnico opazovati, kako se izmenjujejo iglavci in listavci.

Tako umazano je videti kolo pred začetkom spusta z vrha Slivnice. Na cilju v dolini je potem videti še bistveno huje. Sem se pa naučil, da se s tem nima smisla obremenjevati, ker umazanija je del spustov z električnim gorskim kolesom. Kar se tiče čiščenja je še najboljše, da počakaš, da se blato posuši in potem pobrišeš s suho krpo. Ampak naslednjič bo spet umazano vse. Kolo, avto, obleke, nahrbtnik, čelada…Brez zajetne sponzorske pogodbe se tega ne grem nikdar.

Vse foto: Dr. Onyx

Spust z Ljubljanskega vrha

03 04 2021

Tole je še ena tako rekoč klasična proga za spust z električnim gorskim kolesom. Start je na višini 810 metrov na Ljubljanskem vrhu, kjer se nahaja Thalesov vojaški radar dosega 450 km. Sam vrh ni dostopen in je na tablah napisanih cel kup raznih groženj in opozorilnih tabel, vključno z navadnim STOP znakom. Še najhujša je tista glede sevanja, ampak to verjetno tam zaposlenim ne povedo ali pa dobijo pri plači visoke dodatke za delo z radioaktivnostjo. Cilj pa je 7 kilometrov nižje v dolini in sicer v kraju Verd pri Vrhniki.

Sam spust je za polovico krajši kot spust iz vrha Krima, je pa prednost te proge v tem, da prideš na start še enkrat hitreje. Večina proge je makadam z nekaj bolj zahtevnimi zavoji. Najvišja dosežena hitrost je bila 45 km/h, torej proga ne sodi ravno med najhitrejše. Na lestvici od ena do pet bi ocenil možnost, da se resno razsuješ na tej progi z oceno dve. Tudi mene bi enkrat kmalu vrglo iz ovinka, ker sem zaviral prepozno in me je zaneslo na pesku. Če bi se raztreščil, bi popravil oceno potem na pet. Pa prvotno sploh ni bila ideja, da se spustim iz tega hriba. To sem se odločil naknadno. In kot po starem običaju doma pustil čelado.

Na progi pred ciljem zapelješ skozi dva predora in sicer najprej pod železnico, potem še pod primorsko avtocesto. Gradi pa nekdo na Verdu očitno atraktivno umetno progo za spuste z gorskimi kolesi. Po videnem sodeč dela dobro napredujejo in gradijo že tribune na cilju. Se veselimo.

Vse foto: Dr. Onyx

Spust z vrha Krima

01 04 2021

Prvi april je zame eden najpomembnejših praznikov, tako rekoč moj praznik in ne razumem, zakaj ni dela prost dan! Sem si pa zato danes vzel dopust in tako ta dan naredil za dela prost ter ga izkoristil za spust z električnim gorskim kolesom iz vrha Krima, 1107 metrov visoke gore, ki leži na obrobju Ljubljanskega barja in je okrašena z vsemi možnimi antenami. Od tu z lažmi in turškimi limonadami pokrivajo celotno osrednjo Slovenijo, radijski signal oddajnikov na Krimu pa seže še kam dlje.

Proga v dolžini 12 km je speljana iz vrha Krima do Iške vasi, skupaj 800 metrov višinske razlike med startom na vrhu Krima in ciljem v dolini. Prvi del proge je makadamski, potem nekje na sredini se začne asfalt. Sama proga ni preveč tehnično zahtevna, razen parih ostrih ovinkov, kjer pa je potrebno močnejše zaviranje. Na nekaterih delih je proga celo tako položna, da si moraš pomagati z vrtenjem pedalov, sicer se skoraj ustaviš. Glavna atrakcija proge je zadnjih nekaj kilometrov, kjer se doseže tudi najvišja hitrost pri spustu. Jaz se za prvič nisem upal pretiravati in je bila najvišja dosežena hitrost 50 km/h. Tako ostaja moj hitrostni rekord še vedno pri spustu iz Rakitne. 60 km/h. Sem pa tokrat pri spustu nataknil na glavo čelado, ker sem imel občutek, da na taki progi ne smem samo slepo zaupati sreči. Upam da bodo kakšen dan v letu to progo zaprli za promet in bo namenjena samo spustom z gorskimi kolesi. Recimo do določene ure moraš priti do vrha gore, potem sledijo spusti. Imam pa slab občutek, da bo tudi ta pogruntavščina povzročila v prihodnje precej žrtev, saj se sedaj kot vidim ljudje s takimi električnimi gorskimi kolesi masovno vzpenjajo in spuščajo po teh progah. Z nekaj malega smole se da zlahka zleteti s ceste ali pa zaleteti v nasproti vozeče vozilo. So pa že vnaprej kot kaže na vrhu Krima postavili križ.

Vse foto: Dr. Onyx

Sam vzpon na start spusta na vrhu Krima z električnim gorskim kolesom seveda ni nek velik podvig, se pa kar vleče. Po moje okrog ure in pol ali celo še nekaj dlje. Jaz sem potreboval 6 črtic od 10 na bateriji. Če bi prišel hitreje na vrh, bi šel še enkrat nazaj gor in spust ponovil. Je pa zabavno opazovati nekatere kolesarje, ki rinejo v ta hrib brez pomoči elektrike. Ko njih opazujem, me za trenutek res spreleti občutek, da goljufam. Ampak to je res občutek, ki me spreleti res samo za trenutek, potem pa pospešim naprej in jih hitro pustim daleč za seboj. Nekatere od njih sem srečal potem spet na poti navzdol, ko so se še vedno mučili v klanec, jaz pa sem medtem že pojedel skutine štruklje na vrhu Krima.

Naslednjič nočni spust iz vrha Krima. Imam pa slab občutek, da bom do smrti zbil kakšno srno.

Pomlad je.

Poglej še:
Električno gorsko kolo

Kolesarski zemljevidi

30 03 2021

Knjiga S kolesom po Sloveniji, avtorja Sebastjana Veharja, vsebuje veliko idej za izlete s kolesom po Sloveniji. Na to nakazuje že samo ime.

Naletiš pa potem na banalen problem pri sami izvedbi. Namreč v knjigi so lepo opisane poti in pri vsaki poti je tudi zemljevid z narisano traso. Vendar ne verjamem, da danes še kdo kolesari s knjigo v roki? Verjetno jih tudi ni prav veliko, ki še kolesarijo z zemljevidom in kompasom. Kdor nekoliko pogosteje kolesari, verjetno uporablja neko navigacijsko napravo, na katero si naloži traso oziroma sled poti in ta ga potem vodi. Zakaj bi se sam ukvarjal z navigacijo, če se je že nekdo drug pred tabo in greš samo po njegovi poti? Tako kolesarjenje je bistveno bolj prijetna izkušnja, saj odpadejo mučna vprašanja v smislu kam pa sedaj. Trase so ponavadi v nekem standardnem računalniškem zapisu. Jaz na Garminu uporabljam GPX. Žal pa pri tej knjigi nisem nikjer na internetu našel, da bi bile kje te trase objavljene in bi jih lahko samo prenesel. Če želiš uporabljati navigacijo, ti v bistvu potem ostane samo to, da greš traso risati sam na računalniku in jo izvoziš v GPX ter naložiš na navigacijsko napravo. Sem pa kar nekaj časa iskal, kako bi najlažje to risal in trenutno si pomagam s spletno stranjo maps.ie, ki omogoča izvoz v GPX in Google Earth KML obliko zapisa. In potem rišeš točko za točko, od začetka, do cilja. Ter upaš, da pomotoma ne zapelješ kje na avtocesto ali komu na zasebno dvorišče.

Nekaj podobnega pa očitno omogoča tudi spletna stran gpx studio.

Ampak lažje bi bilo to samo prenesti iz interneta.

Poglej še:
Sprehajalne poti na obali

Cerknica – drugi poskus

27 03 2021

Zadnjič mi z električnim gorskim kolesom ni uspelo priti do Cerknice, ker se je izkazalo že na začetku, da baterija ni bila polna. V drugem poskusu pa je misija Cerknica uspela s polno baterijo brez zapletov. Cilj je bil dosežen natančno ob 10:43:20 po lokalnem času (GMT+1). Vreme na cilju je bilo oblačno, temperatura 10 stopinj nad relativno ničlo in 283,15 stopinj nad absolutno ničlo. Pihal je zmeren veter jugo zahodne smeri. Zračni tlak 1024,7 hPa na nadmorski višini 559 metrov. Težni pospešek +9,8 m/s2. Razdalja do najbližje zvezde 149.600.000 km. Ocenjeno število prebivalcev na cilju 4350. Razpoloženje turobno. Verjetno zaradi vremena in zgodnje ure.

The Eagle has Landed. All around a sea of tranquility. Mission status control: System status – Healthy. Mission accomplished.

Statistika na Garminu pravi skupaj v obe smeri 28,8 km, 1:56:54 potreben čas, 20,5 km/h povprečna hitrost in 1090 m višinske razlike. 400 Wh bateriji sta ostali na koncu poti še tri črtice od desetih, torej še vedno zeleno območje. Rdeče se vklopi, ko ostanete samo še dve črtici. Torej ta baterija dejansko omogoča tudi vzpon nad 1000 m, kar je pa tudi mene presenetilo. Se res da še višje z enim samim polnjenjem? Mogoče bi šlo 1300 metrov?

So pa to zanimivi, na trenutek celo pravljični kraji. Že ime je zabavno – Menešija – Dežela tisočerih zvezdic. En kraj se imenuje Selšček in vsi imajo na hiškah zabavne hišne številke. Pri Zgončkovih je ena takih. V tej hiški je manjši muzej, ki prikazuje, kako so živeli včasih, ko še ni bilo pohištva iz Ikeje in Mömaxa ter so na stenah visele nabožne slike.

vse foto: Dr. Onyx

Ta zadnja slika z lojtro do vrat pa zmaga. Če zjutraj nisi pazljiv in pozabiš, da imaš na vhodu lojtro, lahko celo padeš par metrov v globino. Ampak dobro, verjetno bo nekoč tu stal prizidek in bodo ta vrata zazidana.

Medveda pa tudi tokrat nisem srečal. Menda ni dobro imeti opravka z medvedom, ki ni spal v enem kosu več mesecev, ker je živčen in neprespan. Vse jasno.

Električno gorsko kolo

25 03 2021

Jeseni sem v enem zapisu omenil, da se čedalje bolj navdušujem nad električnimi gorskimi kolesi. In dejansko se ti lahko kolesa potem hitro namnožijo. Eno treking kolo, eno gorsko električno kolo, eno sobno kolo…

Že pred nekaj časa se je to navdušenje nad gorskimi električnimi kolesi tudi materializiralo, saj sem v Izoli slučajno odkril za 800 € znižano električno gorsko kolo in to se mi je zdel zaslužek vreden nakupa. Sem se pa kar namučil, da sem ga ob vseh teh blokadah in rdečih conah lahko prevzel in pripeljal domov. Pa še danes nisem čisto prepričan, da nisem po nesreči prestopil tudi kakšne rdeče cone. Kje so rdeče cone ne moreš vedeti, če ne gledaš poročil. In jaz ne gledam poročil, ker me spravljajo v slabo voljo in delajo živčnega.

vir: Specialized

Prvi dve testni vožnji sta bili od mene do Rakitne. To je v eno smer 14 km, skupaj 28 km in več kot 500 metrov višinske razlike. Večinoma makadam po gozdni cesti, zadnji del poti pa po asfaltu do jezera na Rakitni. Kolo ima samo 400Wh baterijo, tako da sem bil kar pozitivno presenečen, da je bila poraba do Rakitne približno polovica baterije. Pet od desetih črtic na bateriji. Torej s tem kolesom bi se kot kaže dalo priti tudi na več kot 800 metrov višinske razlike, kar se mi zdi za tako baterijo dober domet. Sem pa uporabljal največ srednjo od treh pomoči, kjer je bil vzpon bolj položen pa preklopil na eko, torej prvo stopnjo pomoči, ki porabi najmanj baterije.

V drugem poskusu bi se vse skupaj skoraj spremenilo v manjšo tragedijo. V dolini je bila ob 9 uri zjutraj, ko sem šel od doma in par stopinj nad ničlo. Ker je prejšnjo noč deževalo oziroma višje snežilo, se je lepo videla črta na okrog 500 metrih, do kje je zapadel sneg. Morda tudi zaradi tega so bile temperature na višji nadmorski višini precej nižje in na Rakitni je moralo biti pod -5. Pa navzgor to niti ni bil kakšen problem. Vse skupaj se je zapletlo pri spustu iz Rakitne, saj kljub rokavicam v nekem trenutku skoraj nisem čutil več prstov na roki. Sem se moral večkrat ustaviti in roke segrevati, sicer bi mi zmrznile kot na Mont Everestu pri -50. Očitno je hitrost pri spustu občutek mraza še močno potencirala.

Kako se pelje električno kolo prej nisem imel pojma in lahko rečem, da je kot gorsko kolo to super iznajdba. Kolesarjenje v klanec je vsaj zame napor, pri katerem ne uživam. Tako električno kolo pa ti nekako diskretno pomaga, tako da vzpon precej olajša oziroma lahko vse skupaj izgleda kot bi peljal po ravnem. Električno kolo ni motor, da bi šlo samo, torej pomaga samo ko vrtiš pedale in bolj kot vrtiš, bolj pomaga. Lahko pa pomoč izbiraš na tem kolesu v treh stopnjah.

Električno kolo deluje seveda tudi če je baterija izklopljena, je pa res, da je več kot 5 kg težje od običajnega kolesa in vsaj to gorsko kolo ima samo 9 prestav ter 29″ gume. Tudi po ravnem in z izklopljeno baterijo se pelje sicer čisto v redu, ne vem pa če bi šel z njim 100 km daleč. Verjetno se šele čez čas pokaže, da porabljaš več energije, kot na navadnem kolesu, ki je lažji, ima ožje gume in precej več prestav.

Danes sem nameraval iti s tem kolesom do Cerknice, vendar sem takoj naletel na zanimiv problem.

Pred nekaj tedni sem mislil, da sem baterijo napolnil do konca. Danes pa z izklopljeno baterijo pridem do vzpona, vklopim baterijo in samo 3 črtice od 10. Kako, če je pa bila baterija polna? Lahko da se sama sprazni, lahko da ni bila do konca napolnjena. Lahko da jaz ne vem kaj delam. S samo tremi črticami do Cerknice ni šlo, ker je po nekaj kilometrih vzpona že zmanjkalo soka, ni se mi pa ljubilo kolesarit v klanec brez pomoči baterije. Tu sledi lekcija, da moraš pri električnem kolesu obvezno pogledati stanje baterije, preden se odpraviš na pot.

Vse foto: Dr. Onyx

Zgodba zase pa so pri gorskih kolesih spusti. Namreč spust je pa lahko dejansko zelo nevaren na takih gorskih cestah, če nisi pazljiv. Kjer je cesta ozka in za povrh še makadam, je srečanje z avtomobili in traktorji težko, oziroma najbolj, če imaš čas, da se ustaviš in varno umakneš. Pri večjih hitrostih in nekaj malega smole se ti hitro zgodi, da zletiš s ceste in poletiš v prepad. Končaš pa nataknjen na kakšno vejo od bora ali smreke, kot v filmih iz serije The final destination.

Včasih lahko pride pri spustu do posebnega učinka, ko te trese pri vožnji po makadamu navzdol po klancu, hkrati pa drevesa sekajo svetlobo, tako da pride do nekakšnega stroboskopskega efekta. Psihično lahko zelo naporno in hitro lahko pade koncentracija, ko se ti vse bliska pred očmi. Drug nevaren fizikalni učinek pri spustih je valovita cesta in če je hitrost ravno prava, pride do nekakšne resonance in se tresljaji močno ojačajo.

Pri teh spustih se počutim nekako tako, kot sta se počutila Bojan Križaj in Ingemar Stenmark na smuku v Kitzbühlu. Ko sem njiju gledal na štartu smuka po progi Streif, je bilo vedno še mene strah, kaj bo, ker njuna specialnost ni bil smuk. Smuk sta vozila samo zaradi kombinacije. Ko sta takoj po par uvodnih zavojih prišla na skok Mišnica (Mausefalle) pa sem vedno raje zamižal. Tisto kriljenje z rokami se je iz komedije zelo hitro sprevrglo v srhljivko. Kako sem videl kriljenje z rokami, če sem mižal, še danes ne vem.

Pri spustu je dilema, ali spustiti in bo šlo hitro, lahko zelo hitro, ali ves čas močno zavirati in ne bo šlo nikamor, prideš pa dol živ in se iz tebe norca delajo pred televizorji tisti, ki si ne bi upali niti pogledati navzdol po prepadu Mišnica. Pa onadva sta imela še to prednost, da sta uporabljala čelado, medtem ko jaz čelade ne nosim. Ne verjamem v čelade. Po moje, če nimaš sreče, ti tudi čelada nič ne pomaga. S čelado na nek način zgolj srečo izzivaš, ker si sreča potem misli, da ne verjameš vanjo.

Mogoče bodo za pomoč pri vožnji po klancu navzdol v prihodnosti razvili drona, ki bo letel pred teboj in zaznaval ovire ter te opozarjal, kdaj moraš močno zavirati. Vendar ta tehnologije te ne bo rešila v primeru, če ti pred kolo nenadoma skoči srna ali medved.

Moja verzija električnega gorskega kolesa je HT (hard tail), kar v bistvu pomeni, da nima zadaj amortizerja. To pomeni, da si po spustu pretresen še bolj, kot bi bil sicer. Verzije, ki niso HT in imajo zadnji amortizer, pa stanejo še nekaj 1000 € več. Čeprav ne razumem, zakaj je en navaden amortizer lahko tako drag. Pa opazil sem še, da tisti, ki si kupijo tako kolo, potem rinejo res povsod. Tudi po brezpotjih, kjer težko peš prideš. Verjetno samo še vprašanje časa, kdaj bodo z električnimi gorskimi kolesi rinili tudi na Triglav ali celo v kakšna kraška brezna in jame.

Je pa pri lovu na rjavega medveda električno gorsko kolo po moje taktična prednost. Ne v smislu, da bi ga hitreje našel. To ne. Prednost je v primeru, če je potreben takojšen taktični umik. S kolesom je taktični umik možen bistveno hitreje, kot peš.

Pri mojem električnem kolesu mi je všeč, da izgleda kot navadno kolo in nima LCD zaslona ali česa podobnega, hkrati pa je baterija skrita v okvirju in ne izgleda kot neka dodatna škatla. Za Specialized električna kolesa je na voljo aplikacija za mobilne telefone z udarnim imenom Mission Control, ki omogoča med drugim tudi spreminjanje nastavitev, koliko pomoči nudi posamezna stopnja, pregled nad stanjem baterije, nadzor porabe in dometa ter podobno. Deluje sicer od prve in takoj zazna električno kolo v bližini, samo vse skupaj pa se mi zdi kljub vsemu nekoliko preveč enostavno.

vir: Specialized

Namreč to se da očitno tudi zlorabiti, saj ti lahko nekdo s tako aplikacijo na telefonu zanalašč spremeni nastavitve kolesa in potem se čudiš, zakaj ne deluje več tako kot prej. Tu bi morala biti po moje vgrajena neka zaščita. V navodilih za aplikacijo sicer piše, da te vpraša za številko kolesa, preden se poveže s kolesom, samo mene ni nihče nič vprašal. Se je kar sam povezal.

Če nimaš kondicije za kolesarjenje v hrib brez pomoči elektrike, moraš pri takem kolesu poti nekoliko načrtovati vnaprej. Namreč vedno je potrebno imeti v mislih, da bo slej ko prej baterije zmanjkalo. In vsaj pri mojem sta zadnji dve črtici rdeči, ko elektronika na kolesu samodejno tudi zmanjša pomoč, da varčuje s porabo. To ni toliko problematično, če gre pot najprej samo v klanec, saj se potem ko zmanjka baterije samo spustiš navzdol po hribu. Nekaj drugega pa je, če ti ostane še nekaj kilometrov strmega vzpona do cilja.

Slabost električnega kolesa je vsekakor v tem, da privlači tatove, ker je pač bistveno dražje od navadnega kolesa. Ampak dobro, tudi električno kolo lahko prikleneš nekam z debelo verigo. Še večji problem je, da se da precej enostavno ukrasti tudi samo baterijo. Kako se proti temu zavarovati, še razmišljam. Da bi vsakič, ko kje pustiš kolo, baterijo odstranil in jo prenašal naokrog, se mi ne zdi najbolj praktična rešitev.

Še ena potencialna slabost električnega gorskega kolesa je v tem, da z njim ponavadi rineš po makadamu in blatu, kar pomeni da sta umazana oba. Ampak če se s tem preveč ne obremenjuješ in nisi obseden s čiščenjem, potem to ni tako velik problem.

Kot slabost električnega kolesa se verjetno čez čas pokaže tudi baterija sama, saj je baterija najdražji del kolesa. Kot sem videl lahko stane Li-ion baterija za tako kolo tudi 800 € ali še celo več, če je kapaciteta višja. Mi pa pri tej ceni matematika nekako ne gre skupaj. Namreč če stane 400 Wh baterija za kolo 800 €, bi morala 78.000 Wh baterija za električni avto Tesla Model 3 stati potem 156.000 €. Tu je pri ceni baterije kot kaže še veliko rezerve.

Baterija zdrži nekje od 500 do 1000 polnjen, kaj se potem zgodi, pa še ne vem. Verjetno močno pade kapaciteta. Ampak to je problem tudi pri električnih avtomobilih, kjer je baterija glavni strošek. Temu se menda strokovno reče strošek lastništva (TCO – The otal cost of ownership), ki je pri električnem kolesu precej višji od navadnega kolesa. Ampak ti pomaga pa v hrib. Na koncu življenjske dobe takega kolesa in baterije lahko potem izračunaš, koliko te je vsaka vožnja stala.

Kot že omenjeno si za kakšne daljše poti omejen s kapaciteto baterije, če seveda pričakuješ pomoč elektrike. Morda bodo tudi za električna kolesa nekoč naredili hitre polnilne postaje, da ga boš napolnil v pol ure ali še prej. Trenutno se polni baterija 3 ure, kar je kar dolg postanek, poleg tega pa moraš imeti s seboj še polnilec in nekje sredi divjine najti električno vtičnico. In menda je še ena slabost in sicer, da ima baterija nižjo kapaciteto pri nizkih temperaturah. Ampak jaz tega na Rakitni nisem opazil, čeprav je bilo krepko pod lediščem.

Nekateri so napačnega mnenja, da je vožnja z električnim kolesom goljufanje. Jaz ne delim takega napačnega mnenja. Saj nikogar nič ne goljufaš ali komu kaj kradeš. Samo pomagaš si. Kdor pa uživa v naporu, pa naj pač poganja pedale v klanec brez pomoči soka iz baterije (battery juice).

Naslednjič pa test, če to električno kolo prileze z mojo pomočjo iz Iške vasi na Krim. To je okrog 800 metrov višinske razlike. Po moje bo šlo. Če to gre, bo šlo morda pa tudi na Triglav iz Krme.

Ali nisem nekje že omenil, da bodo kmalu lezli na Triglav s takimi kolesi?

Jesen na blogu

25 10 2020

Ozadje za namizje Windows 11:

Vse foto: Dr. Onyx

Posnetki s krožne kolesarske poti od Borovnice čez Horjul, Polhov Gradec in nazaj. Skupaj 72 km.

S kolesom po Krasu

13 10 2020

Po skoraj sto kilometrih kolesarjenja po Hrvaški Istri se zdi naslednji dan 25 kilometrov po Krasu ne najslabša možna ideja?

Kras ima lepo predstavitveno spletno stran Visit Kras, ki je bila financirana s pomočjo Evropske unije – Evropskega sklada za regionalni razvoj in kjer so opisane med drugim tudi kolesarske poti in vodene kolesarske ture. Jaz sem izbral pot, ki se imenuje Po flišu in apnencu, med drugim tudi zato, ker je v opisu poti navedena trasa stare železniške proge med Kozino in Trstom, ki te popelje ob meji med apnencem in flišem. Kaj točno je fliš sicer nisem vedel, samo predvideval sem, da gre za neko kamnino. In glede na to, da naj bi bila trasa stare železnice, torej nekaj podobnega kot Porečanka, sem pričakoval nekoliko bolj lahkotno kolesarsko pot po lepi, s kamni okrašeni kraški pokrajini.

vir: Visit Kras

Na predstavitveni spletni strani kolesarske poti piše, da je dolžina 25,4 km, skupnega vzpona je 556 metrov, pot pa je označena kot nezahtevna.

Na spletni strani bikemap.net sem na srečo našel gpx sled za navigacijsko napravo. Brez tega se na tej poti vsaj jaz ne bi najbolje znašel, ker oznak praktično ni. Zame to torej ni neka označena kolesarska pot. To bi lahko na spletni strani pisalo, ker v takem primeru moraš imeti po moje s seboj nek zemljevid in natančno poznati, kam greš.

Parkiral sem v Kozini in potem s kolesom odšel proti označenemu začetku poti. Že takoj na začetku se je izkazalo, da tako enostavno tokrat ne bo šlo, saj je bila kolesarska pot zaprta v smeri, v katero naj bi se začela, ker je bila v gradnji. Bil je sicer označen nek obvoz za kolesa, ampak tja si nisem upal, ker je bila to neka kolovozna pot v hrib, primerna za gorska kolesa.

Navajen sem, da na teh spletnih straneh ponavadi niso aktualne informacije. Spletno stran se enkrat postavi, plača, potem pa je tam na internetu, dokler se nekdo ne odloči, da postavi novo spletno stran. Se mi zdi pa lepo, če so na takih spletnih straneh tudi aktualne informacije.

Sem šel pa potem v nasprotno smer.

Ker je krožna pot očitno v eno smer na začetku zaprta, sem se odločil že takoj, da celega predvidenega kroga ne naredim, ker ne bom prišel na izhodišče oziroma bom naletel na zaporo sigurno tudi na drugi strani.

Sama pot na začetku nasprotne smeri poteka po asfaltu in lokalnih cestah, kasneje pa zavije potem na kraške planote, kjer je makadam. Ta del poti od kraške vasice z nenavadnim imenom Ocizla je sicer lep, ni pa ta odsek prav dolg. Morda kakšnih pet ali šest kilometrov. Po nekaj kolesarjenja prideš do dela poti, ki ima dva kraka. Po enem lahko greš do gradu Socerb in se ob poti ustaviš še pri Sveti jami. Drugi krak pa pelje potem po asfaltirani cesti navzdol, čez Slovensko – Italijansko mejo v predmestje Trsta. V kraju Dolina sem se obrnil nazaj, saj je bil spust dolg 3 kilometre, kar potem pomeni, da imaš za nazaj tudi 3 kilometre kolesarjenja v hrib. To je lepota spustov, ki jo ne maram preveč. Bolj hitro gre navzdol, bolj mučno je navzgor. Ta hrib pa je bolj strm, kot so vzponi na Porečanki, tako da tisti, ki ne marajo kolesariti v klance, nad njim ne bodo preveč navdušeni. Seveda ni pa to Vršič ali Mangart. Tudi ostali del poti nazaj je še nekaj vzponov, tako da ravninski deli so tu večinoma samo krajši odseki po kraških planotah.

Kako izgleda preostala polovica te kolesarske poti ne vem. Vsaj ta del poti meni ni deloval, da bi bila to lahko trasa stare železniške proge. Kaj točno pomeni nezahtevna kolesarska pot in kakšni so kriteriji za to, tudi ne vem. Zame tole ni nezahtevna pot, saj je zlasti kar zahteven vzpon iz Doline do gradu Socerb dolg kot rečeno 3 kilometre. Nezahtevno, če imaš kondicijo za kolesarjenje v klance, sicer pa po mojih kriterijih vsaj srednje zahtevno. In ta vzpon moraš seveda premagati tudi če greš v pravi smeri po tej kolesarski poti.

Kje na poti sem srečal fliš, tudi ne vem. Ampak če ne veš, kako nekaj izgleda, potem tudi ne veš, kdaj si to videl. Lahko pa da je fliš na drugi polovici poti, ki sem ga tokrat preskočil zaradi zapore.

Zato slikarji obožujejo jesen.
S kamnitimi kristali posuta pokrajina.
Pogled iz Socerba na Trst.
Simpatija.
Jesenski impresionizem s pestro barvno paleto.
Oh, tole…Očitno so vrtni palčki spet moderni.

Od Sečovelj do Motovuna

10 10 2020

Marsikdo kolesarsko pot Porečanko (Parenzano), ki poteka po trasi stare ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, prekolesari v dveh ali treh etapah, da naredi še eno kljukico, potem pa nikdar več. Kar je škoda.

Jaz slovenski del te kolesarske poti koristim kot idealno povezavo in bližnjico med kraji na slovenski obali s kolesom. Pri nas je praktično ves del te poti asfaltiran in poteka ločeno od prometnih cest, samo v Izoli kolesariš krajši čas tudi po cestah. Moj najbolj priljubljen naš odsek pa je od Strunjana, čez predor Valeta do Sečovelj oziroma meje s Hrvaško.

Prednost kolesarskih poti, ki so speljane po odsluženih in zapuščenih železniških progah je tudi v tem, da običajno na njih ni kakšnih hudih vzponov in podobnih presenečenj, ker vlaki česa takega niso zmogli, tako da so te kolesarske proge zlasti za tiste, ki radi na kolesu uživajo, ne marajo pa hudega napora. Tu se jaz najdem. Vsaj dokler nimam kakšnega kolesa z električnim pogonom za pomoč v klance.

Sem pa imel že nekaj časa namen prekolesariti še del Hrvaškega odseka te kolesarske poti od meje pa do Motovuna. In ker je bilo za petek napovedano lepo jesensko vreme sem vzel dopust in se odpeljal na obalo.

Parkiral sem na nekem parkirišču ob cesti poleg letališča Portorož, se preoblekel in začel kolesarit, pri čemer sem samo približno vedel, kaj me čaka, oziroma sem vedel, kako poteka trasa in nič kaj dosti več. Pa vedel sem tudi, da tu ni dosti asfalta, tako kot pri nas in je kolesarska pot večinoma speljana po makadamu.

Začetni del poti od meje s Hrvaško v smeri rta Savudrija je po moji oceni še najhujši vzpon, samo še vedno nič posebnega, sploh ker si še spočit. Ves ta del poti pa lahko občuduješ razgled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline.

Ko se vzpon konča se kolesarska pot obrne nazaj proti Bujam in pride na vrsto več kot 10 kilometrov poti, ki je bila vsaj zame razočaranje. Kot sicer večino poti tudi tu makadam, le da je speljan na več mestih tako, da kolesariš neposredno ob avtomobilski cesti in se sprašuješ, zakaj bi se mučil po makadamu, ko bi lahko vozil po asfaltirani cesti? Ampak to bi se štelo verjetno kot goljufija. Ta del poti tudi ni najbolj ohranjen, saj je ponekod videti kot kakšna kolovozna pot, višek tega dela pa je bil odsek, kjer so bile na poti neke razbite steklenice in samo upaš, da ne predreš kolesa. Kateri idiot gre razbijati steklenice na kolesarsko pot? Skratka, tu sem se začel spraševati, ali je bila odločitev za tole sploh prava.

V okolici Buj krajši odsek kolesariš po prometnih Istrskih cestah in to je edini tak del te poti. Tu moraš tudi paziti, da te napisi ob cesti ne zapeljejo v skušnjavo in ne zaviješ na kakšno vinsko cesto, cesto medu ali cesto olivnega olja. Skratka, tu moraš imeti ves čas pred očmi kam si namenjen in na tej poti vztrajati. Je pa teh tabel, ki te vabijo levo in desno, vse polno.

Kolesarska pot mesto Buje zaobide, tako da ga lahko samo opazuješ v daljavi na vzpetini. V bistvu so tu skoraj vsi omembe vredni kraji na neki vzpetini.

Pogled nazaj proti Bujam.

Od Buj naprej pa se začne precej lepši del poti, ki poteka za razliko od slovenskega dela Porečanke večinoma samo po Istrski flori. Vsepovsod je veliko zelenja in marsikje prijeten vonj po borovcih spominja na poletje. Po približno 10 kilometrih prideš do mesta Grožnjan, ki ga podobno kot Buje ta trasa zaobide, tako da če želiš v samo mesto moraš zaviti s poti. Ampak to je samo dodatnih par sto metrov. Jaz sem ga prihranil za pot nazaj.

V daljavi Grožnjan.

Od Grožnjana do Motovuna pa pride zame najlepši del te kolesarske poti, dolg okrog 20 kilometrov, kjer se voziš ves čas po obronkih nad dolino Mirne in uživaš v razgledu. Na tem delu poti imaš tudi zares občutek, da voziš po bivši železniški progi, saj si sledi več predorov in tudi nekaj mostov.

Precej hitro iz Grožnjana zagledaš nekje v daljavi na vzpetini mesto Motovun, ampak približuješ pa se mu počasi in je do tja še kar precej kolesarjenja. Ko gledaš Motovun v daljavi, se ti nekaj časa zdi, kot da se sploh ne premikaš. Ves čas pa še vedno bolj ali manj kvaliteten makadam.

Zanimivo ob tem je, da sem na celotni poti srečal presenetljiv malo kolesarjev. Skupaj manj kot 10! Marsikje na poti sem se počutil, kot bi bil na snemanju kakšnega filma, kjer je predvideno v scenariju, da si na sceni sam in je dostop na sceno ostalim namerno blokiran.

Pri nas imaš pred predorom Valeta pri Portorožu in pri Sečovljah števec in že dopoldan jih je lahko tisti dan pred tabo šlo po tej poti več sto.

Praktično celotna kolesarska pot je hud stresni test za kolo in vse, kar je privito nanj, torej luči in morda še kaj. Vse kar je manj od dobrega treking kolesa tu po mojem mnenju nima kaj početi, ker bo verjetno razpadlo. Meni je celo dvakrat, očitno zaradi hudih tresljajev, odpovedal fotoaparat in je napisal neko napako z lečami. Samo po parih ponovnih zagonih je spet deloval. Višek pa sta dva mostova, kjer je bil kamen tako grob, da sem šel raje kar peš čez.

Vsekakor ima ta trasa še priložnosti za izboljšave in upam, da bodo Hrvati nekaj denarja vložili tudi v to kolesarsko pot. Pa me niti ne moti toliko makadam, bolj je problem, da je na nekaterih delih ta makadam zares slab. In Porečanka ni mišljena kot gorska kolesarska pot oziroma brezpotje za gorska kolesa.

Sploh pri spustih, kjer je hitrost večja, moraš zelo paziti in zavirati, saj se da hitro pasti na takem terenu. Ponekod srečaš pohodnike in mimo moraš peljati počasi, ker kamni včasih letijo izpod koles in ne bi bilo prijetno, če tak kamen koga zadane v glavo. Paziti je potrebno tudi na veje, ki ponekod ležijo na cesti, da se ti ne zapletejo med kolesa ali verigo.

Pot od Grožnjana do Motovuna oziroma kraja Livade se skoraj ves čas spušča. Ampak tega niti ne opaziš, če se ne oziraš nazaj. To pa potem še kako opaziš na poti nazaj, ko večino poti kolesariš v sicer zelo položen klanec. Ampak je pa klanec in ne gre tako hitro, kot je šlo v smeri proti Motovunu.

Motovunu sem se približal praktično na doseg roke, ampak krajši izračun je pokazal, da za ta kraj časa več ne bo, če želim priti nazaj pred mrakom. Potreboval bi namreč vsaj še kakšno uro, saj Motovun leži na vzpetini, tako da te čaka še ta vzpon, peš ali s kolesom, pa tudi za sam ogled kraja bi šlo hitro kakšne pol ure. Zato sem se raje odločil, da se na poti nazaj ustavim v Grožnjanu.

Motovun

Pred Motovunom leži nekoliko večji kraj Livade, ki je kakor sem uspel razbrati znan po tartufih. Menda izbirajo celo miss tartufov, samo ta, aktualna, ne dela selfijev s kolesarji, tako da krasna fotka za spomin z miss tartufov v Livadah žal odpade. Mogoče bo naslednja miss tartufov bolj naklonjena fotografiranju. Sem pa v tem kraju nekaj pojedel, ampak ne tartufe, ker tega še nisem poskusil in nisem želel tvegati. Kdaj drugič.

Prijazna natakarica, ki se je začudila, kako lahko pride nekdo sem iz Slovenije s kolesom, mi je natočila vodo v prazno steklenico, se je pa kasneje izkazalo, da je imela ta voda zelo zanič okus. Ne vem kako morejo piti vodo takega zanič okusa! Kot bi bili v njej več let rjaveči deli razpadlih koles, nekaj podobnega, kot so v Pleterskem žganju hruške. Razen če je slučajno mislila, da bom s to vodo opral kolo, ampak natočila pa jo je iz običajne vodovodne pipe. Kot rečeno je potem ta voda, kljub slabemu okusu, še kako prišla prav, saj me je čakalo skoraj 20 km blagega vzpona do Grožnjana. In kot sem opazil, ob tej kolesarski poti ne moreš nikjer natočiti vode, razen v krajih s kakšno trgovino, teh je pa ob tej poti zelo malo. Morda ne več kot tri.

V kraju Livade je menda tudi nek muzej Parenzane, samo ga nisem iskal. Če ni več časa za Motovun, ga ni tudi za muzeje.

Spodnje zanimivo opozorilo sem opazil na poti proti Grožnjanu ob cest. Če lahko k temu dodam še idejo, naj lastnik tega napisa zraven doda še nekaj svežih, umetnih grobov s križi. Bo zastraševalni učinek še večji. Vsekakor pa je to ena izmed tistih hiš ob poti, kjer si ne bi upal prositi za vodo. Sploh ker je posebno poudarjeno tudi…i cijela obitelj. Torej očitno nima probleme samo gazda te družine, ampak tudi še vsi ostali in celo pes.

Za konje pa sicer kot je videti zgledno skrbijo, tako da verjetno le niso čisto tako slabi človeki, kot bi si mislil glede na opozorilno tablo.

Grožnjan, mesto umetnikov in glasbe, je vsekakor vreden obiska in po mojem mnenju obvezen postanek. Če bi bil v pokoju, bi si želel živeti v mestu, kot je Grožnjan. Seveda če jim vleče do tja internet in imajo kje v bližini večji nakupovalni center. Poleti si predstavljam da je to malo Istrsko mestece polno turistov, tokrat pa jih je bilo le za vzorec, saj so samevala tudi parkirišča pred mestom. Svoje pa je prispevala še epidemija novega koronavirusa.

Nisem pa uspel izvedeti, kdo dela v Grožnjanu vse te čudovite makete ladjic. Teh maket sem naštel šest, pa verjetno je še kakšna kje skrita sredi mesta. Lahko da je tudi kakšna nagrada za tistega, ki jih najde vse.

vse foto: Dr. Onyx

V Grožnjanu je sicer veliko raznih umetniških galerij in ta dan je bilo razmerje med galerijami in obiskovalci po moje nekje dva proti ena. V korist galerijam.

Kar se tiče samih označb kolesarske poti težko povem kaj pametnega, ker sem sledil navigaciji na Garminu in nisem opazoval oznak. Po moje je kolesarska pot dobro označena, morda se samo na posameznih mestih lahko pojavi dilema, kam naprej, sploh v predelu okrog Buj, ko gre pot za nekaj časa po cesti in lahko spregledaš, kdaj moraš zaviti dol z glavne ceste.

Skupaj prevožena razdalja v obe smeri je bila 94 km, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da je pot precej krajša. Povprečna hitrost 15 km/h, skupni vzpon pa 922 metrov. Ampak kot rečeno, noben vzpon tu ni kakšen hud klanec, ki bi ti vzel voljo do kolesarjenja. Skupaj porabljen čas 8 ur, pri čemer sem naredil več postankov. V Slovenijo sem se vrnil okrog pol sedme zvečer, ko se je delal že mrak. Če bi šel še v Motovun, bi prišel nazaj verjetno po temi. In ko se naredi v teh krajih mrak, je tudi temperatura precej nižja, kot pa čez dan. Tako da to ne bi bila dobra ideja. Vedno se je pametno pozanimati, kdaj točno je sončni zahod, sploh sedaj, ko so dnevi precej krajši, kot pa poleti.

Če bi še enkrat delal načrt za to pot, bi vsekakor naredil nekaj sprememb. Na pot bi šel kakšno uro prej, saj je pot res dolga. Najprej bi se ustavil v Bujah in bi šel tudi do Motovuna. Verjetno na vzpetino kar peš. Škoda energije mučiti se s kolesom. V Grožnjanu bi najel prenočišče in se potem vrnil nazaj naslednji dan. Skoraj 100 km kolesarjenja po makadamu je vsaj zame naporno za en dan.

Morda še boljša ideja je, da prenočiš v Motovunu in potem naslednji dan greš še iz Livad v par kilometrov oddaljeni Oprtalj, ki je videti tudi lepa Istrska vasica ali pa v Istarske Toplice, ki so kakšnih 6 km iz Livad. Lahko pa skočiš tudi do jezera Butoniga, ki tudi ni prav daleč od tu. Pa morda je v bližini še kaj, kar se splača obiskati. V tem primeru lahko začneš kolesariti kasneje, ko je bolj prijetno toplo, saj je časa dovolj.

Če bi bil makadam bolj prijazen, je tole vsekakor kolesarska pot, ki se jo splača prevoziti enkrat na leto. Seveda spomladi ali jeseni, ko so temperature bolj znosne za kolesarjenje. Poleti pa mi ne pride kaj takega niti na misel. In paziti je tudi potrebno, da ne greš na to pot po kakšnem močnejšem dežju, ker v tem primeru pa nimaš opravka samo z makadamom, ampak na večih mestih tudi sigurno z visokim blatom. Potem bi bil pa tale kolesarski road trip lahko res popoln.

Ti pa na taki kolesarski trasi hitro pride na misel, da potrebuješ poleg klasičnega treking kolesa za asfalt in dober makadam še neko bolj gorsko kolo, z boljšimi gumami za off road in po možnosti električno, da si lahko pomagaš v klance, če kje omagaš. In čez čas imaš lahko potem koles že več kot čevljev.

Kogar kolesarska pot Parenzana (Porečanka) zanima, obstaja tudi knjiga avtorja Janka Ferka, kjer je opisana zgodovina železnice, ki je nekoč vozila po tej poti, podrobno je opisana celotna kolesarska trasa in kraji ob njej. V knjigi pa najdeš lahko tudi kakšen koristen nasvet in zanimivost.

Meni pa na Porečanki tako ostane še odsek med Motovunom in Porečem. Verjetno bom začel v Poreču in prespal v Motounu. Morda še letos.

Kolesarska pot Dolina Branice

02 10 2020

Ker so še topli, jesenski dnevi, je bila moja prva ideja ta, da bi šel kolesarit na Brione, ker so ravno uvrstili Hrvaško na rumeni seznam držav glede epidemiološke situacije in ni več karantene po prehodu meje.

Potem sem se pa pozanimal kakšne so cene in doživel pravi mali šok. Po njihovem ceniku Sportskih ponuda 2020 stane prevoz lastnega kolesa na Veliki Brion 400 kun, kar je več kot 50 €! In ta cena velja za vsako kolo, če jih gre več. Če kolo na otoku najameš, te stane za cel dan polovico manj, torej 200 kun. Cena prevoza kolesa na otok po tem ceniku je enaka, kot če za 5 ur najameš električni avtomobilček za golf. Ne vem kdo si je ta cenik izmislil, ampak vsaj kar se tiče cene prevoza lastnega kolesa je zame to nesprejemljivo oderuštvo, tako da sem to idejo že zaradi principa zavrgel. Nenazadnje, glasujemo z nogami in morda kdaj spoznajo, da je to predrago. Poleg tega pa moraš sigurno kupiti še polno vstopnico, čeprav ne greš na voden izlet po otoku in bi rad samo kolesaril. Kolesariti z izposojenim kolesom pa ni isto.

Druga ideja je potem bila da bi šel s kolesom po Porečanki (Parenzani) od Sečovelj, čez Grožnjan do Motovuna. Ampak potem so vremensko napoved spremenili in je bil napovedan dež, tako da sem moral še enkrat spremeniti načrt.

Na koncu sem se odločil za kolesarjenje po pokrajini, kjer so vinogradi, kar se mi zdi je primerno letnemu času. In tako sem prišel do vinorodnega okoliša Vipavska dolina.

Jesen je sicer za marsikoga najbolj turoben letni čas, saj se poletje običajno ostro konča in pridejo tako z jesenjo tudi precej hladnejši dnevi, hkrati pa so dnevi čedalje krajši. Svoje k temu stereotipu doda še bolj deževno vreme, ki ga s seboj prinaša jesen. Ampak to se mi zdi da je res samo stereotip, saj je jesen lahko tudi eden izmed najlepših letnih časov, če že ne zaradi drugega, potem zaradi listja, ki spremeni svoje barve, sploh pa je jesen lahko lep letni čas za tiste, ki obdelujejo zemljo, saj je jesen čas za spravilo pridelkov.

Krožna kolesarska pot po Vipavski dolini se začne in konča v Vipavi in se imenuje Dolina Branice. Pot sicer ves čas poteka po cestah, večinoma pa je bilo na cestah malo prometa, razen na začetku iz Vipave ter zadnji del poti od Ajdovščine nazaj proti Vipavi. Na začetku poti je krajši vzpon, nakar je večinoma ravnina ali krajši, zelo položni vzponi. Na spleti strani piše, da je skupna dolžina poti 46,8 km, jaz sem jih naredil 55 km, ker sem nekajkrat zavil iz predvidene trase na gričke ob poti. Povsod pa vse polno vinogradov. Kamor pogledaš vinogradi in tu pa tam kakšen sadovnjak ali nasad oljk.

Ni Toskana, ampak nekje v okolici Vipave.
Zeleno, torej zdravo.
Župnijska cerkev sv. Andreja v Gočah.
Vas tisočerih vinskih kleti – Goče.
Tole ne vem kaj je, je pa tudi zeleno in zato sigurno tudi zdravo.
V ozadju na vzpetini Štanjel.
Kompozicija.

Pri Dvorcu Zemono sem se upal kolo pustiti brez da ga priklenem z verigo. Gostje, ki zahajajo v gostilno s toliko zvenečimi naslovi, mi sigurno ne bi ukradli kolesa. Sem si mislil…In mi ga res niso. Če bi mi ga, bi mnenje spremenil.

Posnetek iz zasede.

Pri tem kipu spodaj se vidi, da so varčevali pri kiparju, ker tole pač ni Michelangelo. Takole brez rok in glave izgleda kip tudi nekoliko strašljivo. Po moje neprimeren za to okolje, ampak seveda to je samo moj vtis.

Vse foto: Dr. Onyx

Kot kaže tudi letos v vinskih kleteh vina ne bo ravno primanjkovalo, čeprav to ni nujno dobra novica za vse. Kdo bi lahko naredil tudi nekaj koristi zase in si privoščil moj patentirani in še ne večkrat nagrajeni sod za vino z elektronskim ventilom. Zbiram prednaročila ali ponudbe za odkup patenta.

Naslednje vinorodno področje za kolesarjenje pa… Ne vem. Verjetno spet nekaj po trenutnem navdihu. Morda Goriška Brda, Kras, Bela Krajina, Haloze, Ljutomersko-ormoške gorice? Morda pa se zapeljem kolesarit na kakšen Jadranski otok. Bistvo dobrega navdiha je ravno v tem, da nikdar ne veš, kaj ti bo naslednjič padlo na pamet.

Sem pa v Zb(i)rko dodal še eno misel…

VSAK DAN JE LEP.
ŠE POSEBEJ LEPE DNI
PA JE POTREBNO IZKORISTITI
DO KONCA.

Poglej še:
Vipavska dolina

Vonj po železnici

29 06 2020

V soboto sem se želel oddahniti od petkovega napornega reševanja slovenskega turizma na obali, zato sem dan posvetil rekreaciji. Načrt je bil s kolesom iz Ljubljane do Litije in nazaj.

Avto sem parkiral na obrobju Ljubljane, ob Cesti v Kresnice, kjer se sicer začne pohodniška pot na Debenji vrh. Kolesarska pot do Litije je v celoti lepo označena s tablami, tako da ne zahteva kakšnega večjega miselnega napora v smislu kam pa sedaj ali katera pot je prava. Lahko povem, da se nisem na poti niti enkrat izgubil, kar si lahko tisti, ki je postavljal te table, šteje v čast. Job well done.

Večina kolesarske poti je prijetno ravninska in kolesariš v nekakšnem sendviču med železniško progo in reko Savo oziroma na začetku poti voziš še ob Ljubljanici, nakar prideš do sotočja Ljubljanice in Save. Potem pa s kolesom kar precej časa vijugaš skupaj s Savo in železnico. Do Litije je 22 kilometrov, kar ob rekreativnem tempu z ogledovanjem okolice pomeni uro in pol. Kdo bi ob tem zavzdihnil kaj tja in nazaj, ampak jaz si pač vzamem čas, da še kaj vidim, ne samo vrtim pedala. Torej zame toliko samo v eno smer.

Večino poti kolesariš po odprtem, tako da ko sonce pripeka in je zunaj vroče, je zares vroče. In v soboto je bilo vroče. Čez trideset. Zadnji del poti od Pogonika do Litije je speljan po gozdu, tako da vročina popusti in voziš po senci. Da zadeva kljub vsemu ni prelahka, je na tem delu poti ne prehud vzpon. Ampak to pišem s časovno distanco. Takrat se mi je zdel kar hud.

Pri Pogoniku je včasih stal grad iz začetka 16 stoletja, ki so ga partizani med drugo svetovno vojno požgali, ker so se v njem naselili okupatorji, lastnik pa ga je po vojni potem obnovil. V bližini gradu je tudi partizanski spomenik, saj so tu poskušali partizani ohromiti oskrbo evropskih bojišč z napadom na železniški most. Železniški mostovi očitno nastradajo v vsaki vojni. Če si most in se začne vojna, veš, da bo hudo. Vsaj ena stran te bo hotela na vsak način podreti.

Tu v gozdu sem srečal skupino mladih, ki se je očitno odpravila na neko čistilno akcijo. Ena izmed mladenk je nosila na hrbtu karton z velikim napisom NARAVE NE DAMO, na majici pa je imela nek slogan v zvezi z Janšo. Tako na hitro sem ocenil, da ni ravno njegova vneta oboževalka. Očitno je politična indoktrinacija uspešno segla tudi do mladih v teh krajih. Torej ta pojav ni zgolj značilen za Ljubljano, kot sem si sam naivno predstavljal. Upam, da je čistilna akcija uspela. Če se pri nas lotiš takih čistilnih akcij, ponavadi uspejo, saj smeti in odpadkov ni tako težko najti.

V Litiji se nisem prav dolgo zadrževal, ker se mi je zdelo, da me bo od vročine infarkt, tako da sem želel čim prej nazaj. Za trenutek me je obšla celo slabost. Ker se je voda v bidonu segrela, sem želel v trgovino po pijačo. Na vratih se spomnim, da so sedaj spet obvezne zaščitne maske, kar seveda nisem vzel s seboj. To se mi zadnje čase pogosto zgodi. Smo mislili, da se je epidemija že končala in je vse po starem. Ni. Na hitro sem dobil občutek, da je Litija še eno slovensko mesto, ki v bistvu ni več kaj dosti Slovensko. Še en šolski primer uspešne balkanizacije.

Na poti nazaj sem se večkrat ustavil in bil hud boj z vročino. Namesto da bi šel zgodaj zjutraj in prišel nazaj do desete ure, jaz kolesarim po najhujši vročini, sredi dneva. Daljši postanek sem naredil na železniški postaji v Kresnicah, kjer sem se usedel na klopco. Mimo mene zdrvi tovorni vlak, ki ga pozdravi vlakovni odpravnik z loparčkom. Tako kot nekoč. Potem sem nekaj časa občudoval povsem belo industrijsko zgradbo, ki stoji tik zraven železniške postaje. Po snežno belem videzu sodeč sem menil, da gre za cementarno ali proizvodnjo apna. Na spletu sem potem doma prebral, da gre za proizvodnjo apna in da začetki podjetja segajo v leto 1929. To je bilo leto, ko se je začela velika gospodarska kriza oziroma velika depresija. Očitno proizvodnje apna ta kriza ni huje prizadela, saj snežno bela tovarna obratuje še danes.

Še nekajkrat sem se potem ustavil ob Savi. Na večih mestih sem opazil opozorilne table, da je prepovedano odlaganje smeti. Očitno nekateri Savo dojemajo kot greznico, ki odplakne navzdol do Beograda vse, kar vanjo zmečejo. Na enem takem lepem mestu ob Savi bi pričakoval, da bo stala klopca, kjer se lahko usedeš in opazuješ reko, ampak je tudi tu nastalo smetišče, kjer so odvrgli v reko gradbeni material in celo stebla, po domače štible od pobranega krompirja.

Otroci se verjetno tu igrajo igro, kdo bo prvi opazil truplo, ki plava po Savi in je stopilo v deročo reko kje v Ljubljani, v poznih nočnih urah, opito do onemoglosti. Kot mi je razlagala sodelavka, so se otroci včasih tu igrali tako, da so žabam dali v rit slamico, jih napihnili in spustili navzdol po reki. Bljak! Jaz sem sicer s tem polemiziral, češ da žabe nimajo riti, samo potem me je zatolkel sodelavec, češ, na kaj pa bi se potem usedle?

Tole z žabami se mi zdi še hujše mučenje živali od mojega kurjenja koloradskih hroščev v žveplu. Jaz sem imel pri tem vsaj nek višji cilj. Želel sem ostale koloradske hrošče prestrašiti, da bi zbežali iz našega krompirja, posajenega na vrtu, samo to ni imelo na njih nobenega učinka. Verjetno so si mislili, da vsak v žveplu skurjen koloradski hrošč pomeni več krompirja za druge. Ne prav inteligentne živali. Mar bi jih pustili v Ameriki, kjer so prvotno menda bili staroselci, dokler jih ni nekdo pripeljal z ladjo še v Evropo in so se potem tu na veliko uspešno razmnožili.

Ko sem tako kolesaril tik ob železniški progi sem dobil občutek, da ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Nekje v okolici Jevnice zagledam poslovno priložnost. Starejša bajta iz časov, ki so le še bežen spomin. Razmišljam, da bi tu lahko lastnik uredil manjši muzej, kako so v teh krajih živeli nekoč. Seveda to ne bodo takoj blazni zaslužki, sčasoma pa bi se dalo verjetno dodatno zaslužit kašen evro.

Tu nekje sem mimogrede in na hitro podelil še prestižno nagrado za najbolj domiselno ograjo. Ali je lastnik te ograje dobil idejo zanjo kje na internetu, ali si je sam izmislil, nisem preverjal. Če se izkaže, da je ideja pobrana od kje, bom nagrado seveda vzel nazaj oziroma podelim samo nagrado za realizacijo, ne pa tudi za originalno idejo.

Foto: Dr. Onyx

Ja, kot kaže ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.