Archive for the ‘Kontemplacija’ Category

Utrinki Ljubljane

02 07 2020

Začenja se še en nov dan pod diktaturo in tiranijo nove oblasti. Številne je strah za prihodnost. Delajo se različni seznami oporečnikov. Nihče ne ve, kaj bo. Udeležbe na protestih so postale nevarne, saj je očitno med protestniki pomešanih precej takih, ki skrbijo za prepoznavo obrazov. Sistematično se pregledujejo Facebook profili. Ljudje smo postali paranoični, saj nikdar ne veš, kdo je kdo in kakšna je njegova agenda. K zelo napetemu ozračju je svoje prispevala še epidemija novega koronavirusa. Če ti uspe in se ne znajdeš na seznamu oporečnikov ali ne padeš v nemilost oblasti, te lahko pokosi virus.

Nevarnost preži na vsakem koraku.

Nekaj prepotrebnega optimizma mi vzbudi oglas, kjer nekdo za 30€ riše kužke. V teme oglasu zagledam upanje. Dokler si ljudje želijo ročno narisanega svojega kužka, ne more biti vse tako črno…razmišljam sam pri sebi.

Ko se takole spehajam po jutranji Ljubljani, poskušam najti kakšen motiv, na katerem ne bo samo grafit Ustavimo ablast, ki zna samo krast, napisano s pisavo, ki izdaja, da je avtor ponavljal verjetno že malo šolo, ko so se učili lepo, pravilno pisati. Koliko razredov osnovne šole je uspešno dokončal, si ne upam ugibati. Prav veliko ne.

Na Ribjem trgu naredim sliko vodnjaka Dekleta z vrčem. Vonja po ribah ne začutim. Morda je še prezgodaj in se tržnica odpre kasneje. Na tem trgu stoji tudi najstarejša hiša v Ljubljani iz leta 1528, v kateri je nekaj časa bival Primož Trubar. Če bi živel danes, bi verjetno hodil k vodnjaku jokat, ko bi videl, kaj počnemo z jezikom. Balkanizacija kamor pogledaš. Nekateri tudi v tem vidijo prednost, saj je jezik bolj sočen in je nabor kletvic bistveno širši. Nekatere od teh kletvic so naravnost ostudne, sploh tiste, ki omenjajo v isti povedi Sonce in intimne odnose.

Zraven Parka Zvezda stoji nek monolit, na katerem ne piše nič. Monolit brez besed, ga na hitro poimenujem. Ob tem monolitu se spomnim na film 2001: Vesoljska Odiseja. Zraven monolita je položen venec.

Foto: Dr. Onyx

Jutri je petek. Časa za nove proteste in novo prepoznavo obrazov. Seznam oporečnikov bo zanesljivo dopolnjen z novimi imeni. Narod, ki ni sposoben razčistiti s preteklostjo in se zazreti z optimizmom v prihodnost, čaka trpljenje. Sadomazohizem je verjetno pravi izraz za ta vzorec obnašanja.

Monolit brez besed pa nič. Kdor molči, desetim odgovori. Prostora za nove vence pa še precej.

Monolit brez besed.

Čestitka ob državnem prazniku

25 06 2020

Čestitke vsem ob državnem prazniku. Bodite ponosni, da ste Slovenci, pri čemer mislim Slovenci državljani te države. Torej tudi raperja Zlatkota oziroma Zlatka, ki je poskušal minirati uradno državno proslavo, ker mu na anti državni proslavi očitno niso pustili do besede. So bili preveč okupirani s prepevanjem pesmi O bella ciao. O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao v izvedbi ženskega pevskega zbora Kombinat.

Foto: Dr. Onyx

My Life Matter

23 06 2020

Glede na vso greznico v naših medijih in politiki sem zagnal program “My Life Matter” s katerim se zavzemam za…

Tu se mi je pa ustavilo.

Za kaj bi se lahko zavzemal? Le zakaj bi se zavzemal sploh za karkoli?

Pet minut intenzivne kontemplacije, potem pa…

Da časopisi Delo, Dnevnik in Večer obdržijo zadnjega bralca…
Da sklad tveganega kapitala kupi RTV Slovenij
o…in bankrotira.
Da se kakšni voditeljici na POP TV vendarle posreči plastična operacija…
Da Pionirski list spremeni svoje ime v
Za eno figo list (na kratko Figov list)…
Da časopis Mladina postane priloga tednika Demokracija…

No ja, nekaj malega za začetek je. Prvi osnutek recimo. Politiko sem pustil za drugič. Moram pa še intenzivno delati na programu, če želim, da bodo nekoč na podlagi tega programa razbijali izložbe in skrunili moj doprsni kip. Strah me je zlasti za nos, da mi ga kdo ne odbije stran. To se kipom rado zgodi.

#MyLifeMatter

Za tiste, ki verjamemo v reinkarnacijo, je pravilni ključnik #MyLivesMatter in ne #MyLifesMatter ali celo še bolj narobe #MyLifesMatters.

Kaj bi na mojem mestu storil…

23 06 2020

Ljudje se dostikrat znajdemo v položaju, ko se moramo odločiti, kaj storiti, kako se odzvati. Žal nas dostikrat pri tem usmerjajo čustva, kot so jeza, bes ali celo sovraštvo. Namesto tehtnega premisleka se odločamo v afektu. Impulzivno. Na prvo žogo, kot se temu reče.

Nekateri si pri takih odločitvah pomagajo z razmišljanjem, kaj bi na njihovem mestu storil nekdo, ki je modrejši, pametnejši, starejši, previdnejši, bolj razgledan, bolj izkušen od njih.

Verni si pri tem dostikrat pomagajo z mislijo, Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? Nekaterim se zdi Jezus neprimeren za tako razmišljanje, saj se jim zdi, da potem človek v življenju prejema samo udarce in nastavlja vedno samo še drugo lice. Po mnenju mnogih je življenje zlasti prejemanje in vračanje udarcev. Kot nekakšen tenis. Prejmeš udarec in udariš nazaj, prejmeš udarec in udariš nazaj, prejmeš udarec in udariš silovito nazaj, prejmeš udarec, zgrešiš, zabrišeš lopar v mrežo in pokažeš sredinca sodniku.

Tisti, ki so že uspešno zboleli za ideološko indoktrinacijo se verjetno sprašujejo, kaj bi na njihovem mestu storil njihov politični idol. In bolezen ponavadi potem hitro napreduje. Ideološka indoktrinacija se še poglobi.

Jaz se dostikrat v takih situacijah vprašam, Kaj bi na mojem mestu storil Onyx? Torej moj nekakšen alter ego. Onyx je imel dolgo časa moto, da če nekdo vate vrže pasjo bombico, ti zabrišeš nazaj atomsko bombo. Danes je Onyx nekoliko starejši in je ta moto nekoliko dozorel. Sedaj Onyx meni, da če ti nekdo vrže pasjo bombico, ga ti poškropiš z vodno pištolico, nekako tako kot počne revolucionarka Eva. Zato sedaj jaz poskušam nasprotnike spraviti na mojo stran igrišča in jih tu osmešiti. Ne vem pa ali je res pametno, da poslušam Onyxa? Mogoče bi moral bolj poslušati sebe. Samo kaj bi jaz potem storil v takem primeru?

Zadnjič sem v neki knjigarni zagledal knjigo z naslovom Kaj bi na tvojem mestu naredila ona?, resnične zgodbe 25 izjemnih žensk, ki so spremenile svet in jo v afektu takoj kupil. Nič nisem razmišljal, kaj bi na mojem mestu naredil kdo drug. Za Onyxa vem, da knjige ne bi kupil, ker bi se mu zdelo škoda denarja. Kdo pa danes še kupuje knjige, ko je vse na internetu?

vir: založnik

Knjige sicer še nisem uspel prebrati do konca in sem nekje na polovici. Za koga bo morda knjiga videti kot kakšen feministični priročnik za osnovnošolske punce, ki jim fantje nagajajo, ker bi radi vzbudili njihovo pozornost. Samo jaz nisem dobil takega občutka.

Res pa knjigo berem na skrivaj, ker sicer me ljudje čudno gledajo. Ženske pa sploh.

>>Bodi nežna, človeška, dostopna, sočutna in odprta. Obnašaj se tako, da te bodo dobri ljudje imeli radi, da se te bodo zlobni bali in da te bodo prav vsi spoštovali<<
Katarina Velika

Ekaterina Aleksejevna Romanova oziroma Katarina Velika je imela 21 ljubimcev in eno samo ljubezen. Rusijo. Samo to ne piše v tej knjigi, ampak na Wikipediji.

Nekje drugje na spletu sem pa prebral, da je Katarina Velika za njenih 11 glavnih ljubimcev porabila 93 milijonov rubljev in sicer za darila in finančno podporo, medtem ko je leta 1796 državni prihodek od davkov na leto znašal manj kot 50 milijonov rubljev. Torej ta njena posteljna zabava je državo kar precej stala, da si ne bi katera domišljala, da so mlajši ljubimci poceni!

OPOMBA: Ko sem knjigo prebral do konca, sem slučajno našel na spletu podatek, da je v knjigi omenjena Valentina Tereshkova, prva ženska, ki je poletela v Vesolje leta 1963, predlagala kot članica Ruskega parlamenta dopolnitev Ruske ustave, s katero bo Ruski samodržec Vladimir Putin ostal na oblasti še do leta 2036. To pa po mojem mnenju ni preveč izjemno dejanje. Ampak dobro, nje ne bom samo zaradi tega iztrgal ven iz knjige, saj ima tudi še kakšna druga v tej knjigi na vesti kakšne grehe, pa so jih spregledali. Katarina Velika je menda dala odstraniti celo svojega moža. Kot kakšna pajkovka.

Navaden zmeden dan

13 06 2020

Takole je videti moj navaden zmeden dan. Kako izgleda moj nenavaden zmeden dan pa morda kdaj drugič.

Včeraj, torej v petek popoldan pogledam vremensko napoved za soboto. Po dolgem času cel dan sončno brez možnosti za dež. Tak dan bi bilo škoda vreči stran in je potrebno naredit nek načrt. Ampak v petek popoldan se mi načrta ne da delati, zato to pomembno odločitev preložim na soboto zjutraj.

Sobota zjutraj.

Nič, časovni pritisk narašča. Kaj početi z dnevom, ki bo po napovedih vremenoslovce lep? Takih je statistično gledano letno manj kot 30% v tem časovnem pasu.

Prva ideja, ki mi pade na pamet je, da bi šel v Škofjo Loko in s seboj odpeljal še kolo. Tam sem namreč preživljal v 80 letih komedijo, ki smo ji rekli JLA. Morda bi lahko obiskal Škofjeloški grad, v katerem še nikdar nisem bil, skočil do Hudičeve brvi, pogledal, kaj so naredili iz moje kasarne, kolesaril do Crngroba, kjer smo zakopavali mine in imeli strelski poligon, tam pa je menda tudi eno izmed naših množičnih grobišč. V času služenja JLA o tem nismo vedeli ničesar. Potem s kolesom morda še do Železnikov. Samo ta ideja me ni tako potegnila, da ne bi študiral naprej.

Potem pokličem znanko iz Gorenjskega nevinorodnega okoliša, če gre z mano kolesarit po njeni okolici. Praktično v hipu mi zdrdra cel kup razlogov zakaj ne. Guma na kolesu ni napumpana, ketna ni namazana, kosilo kuha in še stanovanje ima za pospravit, ker je ženska in je sobota. Prav, pa drugič, ko bo guma napumpana, ketna podmazana, kosilo skuhano in stanovanje pospravljeno. In ne bo sobota, in ne bo ženska.

Potem pa mi pade na misel, da bi šel s kolesom po PST. Ta misel mi je takoj všeč, saj po Ljubljani nisem kolesaril že več kot desetletje. Na Garmina naložim sled, ki sem jo našel na internetu in ki je primerna za lenuhe, ki se jim ne ljubi kolesarit na Golovec, ampak ga zaobide po neki drugi poti. Kolo naložim na nosilec in se odpeljem k gostilni Livada, kjer se mi je zdelo pametno začeti kolesarjenje.

Prvo kar ugotovim je, da na Garminu očitno ni prave sledi. Kako je to možno ne vem. Doma je bila, sedaj jo pa več ni. Pa kaj je tudi to narejeno na Kitajskem? Navigacija je nekaj, kar bi moralo delovati brezhibno. Najraje bi zaklel, pa sem se premagal. Preklinjajo otroci.

Nič, se bo treba pa znajti brez navigacije, saj je PST dobro označena s tablami. Kolesarim v smeri proti Dolenjski cesti in potem ker se mi ne ljubi čez Golovec zavijem proti mestu. Tu me nekoliko stisne v grlu, saj nisem prepričan, če se bom v mestu znašel s kolesom oziroma če bom pravilno prepoznal vse prometne table, ki so namenjene kolesarjem. Kolesarski izpit sem delal na vasi, kjer smo šli s kolesi dvakrat okrog gostilne in to je bilo to.

Prvi problem, s katerim se ubadam je, kako najti kaj je sploh kolesarska pot. Kar po cesti si ne upam. Nikdar ne veš, kdaj se znajdeš na radiju, da nekdo kolesari po mestni vpadnici. Nikjer ni nobene oznake, zato kolesarim kar po pločniku. Potem nekje pri strelišču pridem do table, kjer je kolo prečrtano in me pošljejo prek ceste na drugo stran. Zakaj na drugo stran ne vem, samo tako piše na tabli in to upoštevam. Potem pridem na drugo stran ceste in nobenega znaka ali označbe na cesti kam sedaj. Nič, spet kolesarim po pločniku, tokrat v nasprotno smer, kot vozijo avtomobili. Nisem prepričan, če je to res prav. Potem pridem do cerkve sv. Jakoba in se ozrem nazaj. Ja, spet znak prepovedano za kolesarje, le da sem šel jaz v drugo smer. Ampak v to je verjetno tudi prepovedano za kolesarje. Kam bi moral zaviti, da bi bilo pravilno, ne vem. Očitno nekakšni kolesarski vortex.

Potem prvič v življenju kolesarim po stari Ljubljani, mimo mestne hiše in Prešernovega spomenika ter naprej po ulici tisočerih vonjav. Počutil sem se kot uporniški kolesarji na napačen dan, ki ni petek, le da brez batin od pendrekov. Občutek moram reči ni bil slab. Morda se naslednjič še jaz pridružim petkovim protestom z masko NE DELAM, KOLESARIM.

Zaloška ima lepo označeno kolesarko stezo, tako da sem tu pridobil nazaj samozavest, hkrati pa sem se tudi dobro počutil, ker se mi je zdelo, da ne delam več prekrškov. Naslednja postaja Fužinski grad, ker sem se spomnil, da se tam nekje nadaljuje PST. Ampak še prej skočim v grad na kavico, tortico in natakarico. Ampak ker je bila tokrat natakarica neka resna, starejša gospa, se vzdržim neumnih komentarjev in ne poskušam ničesar. Torej tokrat samo kavica in tortica.

In potem mojo pozornost pritegne nekaj na dvorišču, kar mi je takoj delovalo kot kokošnjak. Poleg visokih gred so ti kokošnjaki danes zelo moderni in kdor da kaj nase, si mora umisliti doma nujno nekaj takega. Kakšni enoprostorci in bele superge z visoko peto. Trend so danes kokošnjaki.

Tak kokošnjak si že nekaj časa želim imeti doma, zato prodajalko, ki prodaja karte za muzej arhitekture vprašam, če se da kje to kupit oziroma ali gre za serijsko proizvodnjo. Pravi da gre za prototip in da še ne vedo, ali bodo kokoške tole dobro sprejele. Ne vem kaj se čaka? Zadeva je kot kaže namenjena dvema kokoškama, pri čemer očitno o petelinu niso razmišljali. Kokoši brez petelina postanejo depresivne, tako da to se mi že ne zdi dobra ideja. Ima pa zadnji del kokošnjaka dobro narejena vrata, da lahko iz gnezda pobereš jajca. Kokoši imajo menda vsak dan ovulacijo, tako da se teh domačih jajc čez čas lahko kar veliko nabere. Prav tako ima kokošnjak v bivalnem delu lepo nameščeno prečno letev, ker kokoške menda rade na tem čepijo. Ne vem pa kako je zamišljeno, da bodo v takem kokošnjaku prezimile? Po moje potrebujejo kakšno izolacijo, sicer jih bo zeblo. Samo o tem razmišljaš, ko pride zima. Ena sorodnica mi je rekla, da kokoši pred zimo ubiješ in potem spomladi kupiš nove, samo jaz nimam srca, da bi ubil nekaj, kar mi nosi jajca. Kot potencialni problem vidim tudi dno kokošnjaka, ker bi znala kakšna lisica mimogrede odnesti kokoši nesnice, ampak to se da sanirati s kamni ali čem podobnim, da ne more splezat pod ograjo. Skratka, tole veliko obeta, lahko pa pade na detajlih, če kokoši tega ne bodo dobro sprejele. Komaj čakam rezultate praktičnega preizkusa.

Ampak ker sem že tu si ogledam na hitro še muzej. V tem muzeju še nikdar nisem bil in niti nisem vedel, da obstaja v Fužinskem gradu arhitekturni muzej. Samo očitno je bil muzej zaprt, tako da sem lahko pogledal samo neko razstavo obrti.

Če bi moral na izhodu obnoviti, kaj sem videl, bi bil v hudih škripcih. Res pa je, da nisem imel s seboj očal in nisem mogel prebrati opisov teh razstavljenih predmetov. Pa tudi nekoliko zmeden sem bil, ker sem pač pričakoval arhitekturni muzej.

Potem se še na hitro sprehodim po okolici Fužinskega gradu in bližnjem parku. Tu nisem ravno pogosto, zato si vzamem pet minut več, kot bi si sicer.

Fascinirajo me kipi v parku, kot bi bil na kakšnem Velikonočnem otoku. Lepo, to je edino čustvo, ki ga občutim ob teh kipih. Zamislim se, da je moja paleta čustev zelo omejena. Moral bi ob teh kipih občutiti še kaj več. Samo kaj? Potrudim se odpreti čustvom. Jeza. Jezen sem, ker je nekdo kipu odbil nos. Torej le nisem klinično čustveno zavrt. Čutim lepo in jezo. Ni slabo.

Končno zagledam znak, kje se nadaljuje PST. Da ne bo izgledalo kot velika goljufija kolesarim do Golovca in nazaj. Nekega otroka na prehodu čez cesto skoraj zbije avto, ker je sledil očetu s kolesom čez rdečo na semaforju. Tipičen primer slabe vzgoje. Taki so potem povzročitelji hujših prometnih nesreč ko odrastejo. Vedno se pa izgovarjajo na očete in slabo vzgojo. Ni daleč od resnice.

Potem naredim par krogov po Psihiatrični kliniki. Ker je na vhodu znak za prepovedano fotografiranje in sprehajanje psov lahko sliko naredim samo od daleč. Jahanje je pa kot kaže dovoljeno oziroma ni izrecno prepovedano.

V mislih sem z vsemi trpečimi dušami, ki se tu zdravijo in borijo s svojimi demoni.

V daljavi mojo pozornost pritegnejo obrisi blokovskega naselja. Ljubljanski skyline. Kot Audrey Tautou v filmu Amelie razmišljam, kaj neki sedaj počnejo ljudje v teh betonskih kokošnjakih, ki so danes vredni menda že na stotine tisoč evrov. Nekaj jih kuha kosilo, par lika perilo, večina gleda televizijo ali posluša narodnjake. Kdo si vrti na kasetofonu Mileta Kitića. Kakšen morda tudi obdeluje najbližje. Ja, menda je v družinah veliko nasilja. Ne samo teh. Nasploh.

Spreleti me misel, da sva v bistvu oba z Audrey neke vrste igralca. Le da jaz zaslužim bistveno manj. To me nekoliko potre, samo ne toliko, da ne bi mogel nadaljevati poti.

Pot nadaljujem po PST in tu nisem hodil še nikdar, tako da je zame vse novo. Kmalu ko pridem izpod obvoznice zagledam nekaj, kar me še najbolj spominja na močvirje Everglades v ZDA, le da precej manjše in verjetno tudi brez krokodilov. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega tudi v Ljubljani.

Foto: Dr. Onyx

Slikam s fotoaparatom na telefonu in opazim, da je komaj obdelal sliko. Skoraj se je začel greti in če bi imel Samsungov Exynos procesor ventilator, bi se sedaj začel vrteti z največjimi obrati. Ti fotoaparati na telefonih namreč ne samo delajo slike, ampak jih hkrati tudi računalniško obdelajo, da se vsakemu lahko zdi, kako dober fotograf je. Ampak umetna inteligenca včasih zataji in slike izpadejo potem recimo temu nenavadne. Večini se pa zdijo veliko lepše od tistih, ki jih delajo fotografski aparati za nekaj tisočakov brez objektivov. Ja, resničnost in obogatena resničnost (augmented reality) ni eno in isto.

Potem pridem zopet na Zaloško cesto in PST vodi nekam v blokovsko naselje. Spomnim se filma Sreča na vrvici. To mi ne deluje preveč privlačno in tudi bal sem se, da se bom zgubil med temi bloki, zato raje zavijem desno proti Zalogu obiskat sorodnike. Med potjo si prepevam naslovno pesem iz filma.

Tjaramdadam, zlat je ta dan,
steci z mano vanj!
Zmeraj z mano, zmeraj moj boš,
tjaradadadam.
..

Pot nazaj si skrajšam in grem direktno do avta pri Livadi.

Še en navaden zmeden dan, ki ni šel čisto po načrtu. Ni bil pa vržen stran.

Častni meščan

06 04 2020

Iz številnih mest po svetu poročajo, da so divje živali zavzele ulice in trge, potem ko so se ljudje zaradi epidemije novega koronavirusa zaprli v svoja stanovanja. Tako se da na ulicah opaziti gorske koze, šakale, pume, opice in še kaj. Celo v Canalu Grande v Benetkah je sedaj v čisti vodi moč opaziti ribe in race.

Pri nas v Ljubljani pa se je na sprehod po opustelem mestu odpravil pav.

pav_3

pav_1

pav_2
Foto: Onyx

Ni pa ta pav ista zgodba kot v tujini, saj stanuje tu blizu čez cesto in je praktično častni meščan Ljubljane oziroma mnogo bolj častni meščan od nekaterih drugih “častnih meščanov”.

Onyx pokoj išče

18 11 2018

Ko so v deželi volitve jaz ritualno odidem na bližnji hrib, ki se mu reče Pokojišče (pokoj išče). Da zbežim pred vsemi temi volilnimi plakati, nasmejanimi obrazi kandidatov za župane in svetnike ter bolj ali manj pametnimi volilnimi slogani.

Sicer se tudi na Pokojišču najde volilne plakate in ostali propagandni material, je pa tega bistveno manj kot v dolini.

Spodnje fotografije so nastale včeraj, dan pred lokalnimi volitvami, ker v nedeljo se mi ne ljubi vzpenjat po hribih.

pokoj_1.jpg

pokoj_2

pokoj_3

pokoj_4

pokoj_5

pokoj_6

pokoj_7

pokoj_8

pokoj_9

pokoj_12

pokoj_10

pokoj_11

Sem pa tokrat odkril zanimivo lokacijo, ki jo sicer vsak dan gledam iz svojega kuhinjskega okna, vendar pa nikdar nisem vedel kako se pride tja. Namreč te lokacije ne najdeš, če ne vprašaš kakšnega domačina, ker do tja vodi stezica prek pašnikov. Gre za planoto, imenovano Zavrh, iz katere se spuščajo jadralni padalci in z nje se vidi celotna Borovniška kotlina ter Ljubljansko barje vse do Ljubljane. Je pa na tej planoti mrzli severni veter dobil pospešek, tako da me je prepihalo do kosti.

pokoj_15

Na lokalne volitve sem tokrat šel, čeprav se načeloma volitev ne udeležujem, ker izberejo ponavadi tiste, ki jim jaz ne bi dal niti ovce za čuvat. Tokrat pa sem za župana volil sokrajana, ki mi sicer servisira gorilec na peči za centralno kurjavo. Volil sem ga pa zato, ker upam, da bo postal župan in mi bo potem župan servisiral gorilec. Če se bo seveda še ukvarjal s tem.

Slika dneva

05 11 2018

Tegale ptička sem zadnjič kupil v eni trgovini s pohištvom, gre pa za sliko na steklu in jo imam sedaj obešeno v svoji sobi.

pticek.jpg

Ko sem ga zagledal se nisem mogel premagat, da ga ne bi kupil, čeprav bi za ta denar dobil že pravega ptiča s kletko. Kar me pa na njem tako privlači je pa izraz na obrazu oziroma kakorkoli se temu reče pri ptičih. Namreč če bi se dalo moje občutke pretvoriti v izraz na obrazu ptiča je to to.

Nekaj med besom in jezo, pri čemer imaš občutek, kot bi imel roke zvezane na hrbtu, noge te pa komaj še držijo.

Ker sem se pa že ravno vrgel v stroške sem si pa še umislil luč na svečo. Na prvi pogled izgleda trapasto, da ima nekdo v času elektrike luč na svečo ampak taka luč oddaja toplo, mehko svetlobo in dela sence, ki se zibljejo v rahli sapici. Sploh zanimivo pa postane, če se za takšno luč postavi še zvočnike, ker potem dobiš pa prav poseben light show.

lucka

Sem šel pa seveda takoj sklenit maksimalno možno zavarovanje za primer požara, ker pri svečah nikdar ne veš kdaj ti hiša pogori do tal zaradi manjše nepazljivosti. In seveda obvezen v bližini tudi manjši, prenosni gasilni aparat.

Ja, tako je to. Ko si enkrat začneš delati stroške ni temu ne konca ne kraja in krvaviš, ko ti denar polzi iz rok.

Dan reformacije

31 10 2018

Kaj je lepšega, kot da lahko v lastnem jeziku nekoga pošlješ k vragu? Primož še enkrat hvala za vse in seveda opravičilo ker mi vejice še vedno ne ležijo!

trubar_2

trubar_3

trubar_4

trubar_5

trubar_7

trubar_8

trubar_6

Fotografije sem  posnel dan pred prvim novembrom v Raščici ko sem po okoliških krajih iskal grobove sorodnikov.

Preberi še:
Avtohtona slovenska kletvica

Misel dneva

23 10 2018

albert
vir: ezlnk.me

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

Otroštvo in mladost sem preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem. Komunizem je bil nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija, katere sestavni del je bila naša socialistična federativna republika Slovenija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina skrbno izbranih mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali ti skrbno izbrani misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, saj niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije verjetno ne bom.


 

Matematični problem hotelskega receptorja

20 01 2011

Na tale matematični problem sem naletel danes zgodaj popoldne in kljub najboljši volji še nisem našel zadovoljivega odgovora.

Recimo da imamo verigo treh hotelov s petimi zvezdicami, kjer so v tabeli prikazane njihove kapacitete in število gostov ter v zadnji koloni zasedenost v odstotkih.

Prvo vprašanje se je glasilo, zakaj  skupna zasedenost v procentih hotelske verige, izračunana v tabeli spodaj desno, ni enaka, kot če sešteješ vse tri posamične zasedenosti v procentih in to deliš s 3?

Mene je enostavno vprašanje najprej povsem zmedlo, potem pa sem po parih sekundah vendarle našel neprepričljiv odgovor: (A/B + C/D) ni enako (A+C)/(B+D).

Vendar kaj odgovoriš, če te nekdo vpraša, kakšna je zasedenost hotelske verige? 95% ali 77%?

Recenzija knjige Od Patrije do Partije

03 09 2010

Dejana Kaloha poznam še iz časov izpred nekaj let, ko sva bila brata soblogerja na Siolovem Blogosu.

Takrat sem se jaz še aktivno ukvarjal s politiko in bil med drugim tudi prvi slovenski virtualni predsedniški kandidat, medtem ko je on meni deloval kot povsem običajni bloger, ki si šele poskuša zagotoviti svoj prostor pod blogerskim soncem. Kasneje se je potem on na glavo vrgel v politiko in razkrival ponarejene dokumente v Lipi, medtem ko sem se jaz od politike vse bolj oddaljeval.

Zaradi tega mi srce ne da, da bi njegov knjižni prvenec povsem raztrgal, zato sem ga raje za namen te recenzije zažgal.

Povzemam na kratko ugotovitve.

Knjiga gori s prijetnim, rdečkasto rumenim plamenom. Dim, ki nastaja pri gorenju, ni pretirano moteč in je prijetnega vonja, ki ne draži nosnic. Obrazi na plastificiranih platnicah se le počasi in kot je videti v velikih mukah vdajo plamenom, vendar lepo zgorijo do konca. Po gorenju ostanejo saje, ki so svetlo sive barve, kar nakazuje, da knjiga ni tiskana na cenenem recikliranem papirju, ampak gre za pravo celulozo iz sveže posekanih dreves. Skratka, vtis o knjigi je na prvi otip zelo pozitiven in za tak drobiž (15 €) danes ne dobiš niti rabljene zbirke stripov Alana Forda v antikvariatu.

Način, kako je Dejan Kaloh napisal svoj knjižni prvenec, me malo spominja na film Conspiracy Theory iz leta 1997, v katerem Mel Gibson zbira izrezke iz časopisov in na podlagi tega razvije v svoji glavi teorijo zarote (v knjižnem prvencu se temu reče veliki pok). V filmu se izkaže, da so njegovi strahovi še kako upravičeni in njegovo življenje je zares v nevarnosti. Mislim pa da Mel Gibson s pomočjo Julie Roberts na koncu obračuna z zlikovci, kar je vsekakor pozitivno sporočilo filma in upam, da se tudi Kalohov prvenec tako konča.

Sem pa gledal včerajšnja trenja z Urošem Slakom na nacionalki (imajo sicer neko drugo ime kot na POPu), kjer je bila spet tema Partia oziroma Patria in kjer je v manjši stranski vlogi nastopil tudi Dejan Kaloh s svojim prvencem. Pohvalil se je, da je prvi dan prodal kar sto izvodov svoje knjige, kar je dejansko impresivna številka za naše razmere na trgu leposlovja. Če bo šla prodaja knjige z enakim tempom naprej, bo postal avtor knjige eden večjih zaslužkarjev v aferi Patria, ob boku ostalih “lobistov”.

Sem pa med drugim opazil, da je Dejan v studiu zašvical tako, da je od njega kar teklo, medtem ko na generalni državni tožilki Barbari Brezigar, ki je sedela na stolu zraven njega, nisem zasledil niti ene same potne srage. Na podlagi tega sklepam, da vročina v studiu ni mogla biti edini razlog za Dejanovo potenje.

Jaz sem nazadnje tako zašvical kot otrok v spovednici, ko sem se župniku zlagal, da sem od zadnje spovedi samo malo zlasal sestro (čeprav je nisem), sem mu pa zamolčal, da smo z vodo pošpricali sosedovo hišo, da smo streljali sosedove kure z zračno puško in da smo blokovcem napovedali vojno s fračami, ki je potem trajala naslednjih nekaj dolgih mesecev.

Sponzor prispevka: Udbomafija s.p.

Kitajski Prešeren

09 02 2010

Meni lepa misel o človekovi minljivosti kitajskega pesnika Li Baia (Li Tai-Po).

OPOMBA:
Se opravičujem, ker mi kitajščina povzroča še vedno nekoliko preglavic, zato sem poskušal po najboljših močeh prevesti angleško verzijo te misli: We sit together, the mountain and me, until only the mountain remains.

Ne, v bistvu mi ni všeč prevod, samo ne grem popravljat.

Bolje bi bilo morda Skupaj sediva gora in jaz, dokler ne ostane tu samo še gora. Gre pa za pesem, ampak meni se tu nič ne rima. Šlo bi recimo jaz in mraz, žal pa tega ni v kitajskem originalu.

Ne glede na gramatično pravilnost prevoda, pa je imel kitajski pesnik prav. Njegova gora še vedno stoji in tudi njegovih pesmi zob časa ni načel.

Človek pa…

Blogerska nujna prva pomoč

23 07 2009

Danes sem imel precej stresen delovni dan. Najprej sem šel že zelo zgodaj zjutraj (okrog devetih) na eden hiter sprostilni foto safari na ščurke (ni šala). Kaj veliko si od tega nisem obetal, ampak neuspeh me je kljub temu kar malo precej potrl. Našel sem namreč samo dva že davno mrtva, precej posušena primerka. (Simona, prosim, če si tu pripneš varnostni pas, da te ne bo vrglo z stola) Jutri vajo ponovim in če uplenim kakšnega kapitalca, ga bom z veseljem delil s vami (zato sem opozoril na  varnostni pas).

Potem sem nekaj ur študiral, kaj bom danes jedel, ker je moj običajni dobavitelj zdrave prehrane odšel skoraj do konca avgusta na dopust in obrat enostavno zaprl. Na koncu sem se po dolgotrajnem tehtanju slabih odločitev odločil za čevapčiče in lepinjo, česar nisem obžaloval in se je izkazalo potem kot dobra odločitev. Sploh lepinja, pogreta na pravem roštilju, je njami slastna. Drugič grem samo na lepinjo.

Popoldan sem se spotoma ustavil v Tušovem frašiznem minimarketu in povsem slučajno opazil, da prodajajo po novem tudi dvoliterske plastične steklenice Srbskega piva Jelen, produkt Apatinske pivovarna (cena nekaj več kot 3 €). In ker je danes s svojega položaja sestopil prvi Slovenski pivovar se mi je zdelo prav, da tej novici nazdravim kar s Srbskim pivom. Sam namreč ne gojim nekih globokih domovinskih čustev pri pivu in vedno rad poizkusim kakšno novo sorto.

Nad Jelenom sem bil prijetno presenečen (za Nikšićkim sicer zaostaja), pa čeprav plastična steklenica (Q-pack) deluje precej odbijajoče. Ampak če je pivo kvalitetno ohlajeno in  dobro servisirano, predsodki takoj odpadejo.

In po dveh vrčkih Srbskega piva, sem bil že kar malo precej zadet, tako da nisem bil več sposoben za kakšno resno delo in sem se posvetil razmišljanju, kakšen startup bi lahko odprl v vročih prihodnjih dneh. Vmes pa sem prebiral zadnjo izdajo Nove, Lady in Alana Forda, ob katerih se običajno dodobra sprostim. Tokrat se nisem.

Zaradi rahle omotičnosti, do kakšne res prebojne ideje sicer mi ni prišlo, sem se pa pozabaval z mislijo, da bi na tujem odprl nekakšno nujno prvo pomoč za blogerje (“blogging paramedic“), ki bi priskočila na pomoč blogerjem v težavah.

New trade mark on market

New trade mark in da hood

Tu jasno ne gre za medicinsko prvo pomoč, ampak bolj za podporo v težavah.

Recimo priznani bloger, ki si ne more privoščiti nekajtedenskega izpada, bi rad šel na počitnice, a na Kilimandžaru ni interneta. Kaj sedaj? 911? Ne! Rešitev je BLOGGING PARAMEDIC (me). Bloger enostavno zaprosi strokovnjaka (mene), da vskoči za čas odsotnosti in poskrbi, da blog tudi v tem času veselo živi naprej (blogi pač niso Žurnal24, ki lahko preprosto zapre vrata za nekja mesecev in ga prav malo briga, če medtem posel propade). Paramedic na blogu naprej objavlja prispevke, moderira, skratka publika ne opazi, da njihov priljubljeni bloger v tem času pleza na najvišji vrh Afrike ali za dva dolarja na uro osrečuje zagorele domačinke.

Potem so tu razna akutna stanja, ko je bloger v težki dilemi, ali ima vse skupaj sploh še smisel in ali ne bi raje blog kar pobrisal ter tako končno zaživel? Ding, dong. BLOGGING PARAMEDIC (me). Blogerju nudiš v tem primeru bolj psihološko pomoč, ga vzpodbujaš, poizkušaš odkriti vzroke akutnega stanja in ga ponovno motiviraš za delo. Če ugotoviš, da ne gre, prevzameš vlogo stečajnega upravitelja in blog počasi zapiraš. Jasno pa ne moreš tega storiti čez noč, ker se ti potem začnejo oboževalci množično metati iz mostu Golden Gate v San Franciscu. Mi pač nismo Istrabenz, kjer lahko zabavo brez škode čez noč zapreš in nikome ništa.

Poslovni načrt je res šele v obrisih in trenutno poizkušam narediti eno resno feasibility study (študijo izvedljivosti).  Ampak v tem stanju, tega danes enostavno nisem več sposoben narediti. Preložimo to na jutri, si rečem prek domofona in v pozdrav tej misli popijem še en kozarec.

Izkazalo se je, da je problem dvoliterske pakunge piva zlasti v tem, da ga ne zmanjka tako hitro. Žeja pa tudi nikakor noče popusti. Crap. Ko bom začel pisati še pesmi in sonete (Prešerna je potrebno razumeti, ne samo brati), je to znak, da nujno potrebujem pomoč pravih paramedicov.

Poleg tega se mi je pred dnevi polomil še računalniški stol, tako da sem ga na hitro nadomestil kar z enim iz kuhinje, ker se nisem takoj nameraval vreči v neplanirane stroške (kao recesija, v resnici pa se mi ne ljubi zapeljati do trgovine). Ampak sedaj me pa že nekaj časa močno boli spodnji del hrbtenice, trtica in skoraj bi lahko rekel tudi rit.

Najprej sem se celo zbal, da nisem dobil kakšnega raka tam zadaj. Samo sedaj sumim, da so bolečine na srečo samo posledica slabega stola, ki že v osnovi ni bil namenjen sedenju. Je pa Slovenski proizvod, tako da se bojim, da Mura ne bo zadnja fabrika, ki bo letos zaprla svoja vrata.

Se želiš naročiti na blog?
(možnost plačila na več obresti brez obrokov)