Archive for the ‘Kulinarika’ Category

Transformacija Gorenjske gostilne

19 11 2018

Gorenjci so znani po svoji škrtosti (uhrnost, ejga) in dobrih gostilnah, v katerih se človek lahko naje do mrtvega, pa še nekaj ostane na krožniku za sedmino.

Sem pa pred nekaj meseci opazil, da je ena znana Gorenjska gostilna v Naklem izvedla zanimiv preobrat.

Prej je bila to klasična gostilna, s standardnim menijem raznih zrezkov, praženega krompirja in podobnim repertoarjem iz kuhinje naših babic, porcije pa so bile tako velike, da je zrezek gledal čez krožnik in vse, kar si naročil iz jedilnega lista, je imelo po 2000 kcal ali še kaj več. Skratka, za pisarniškega delavca en obrok v taki gostilni zadosti potrebe po hrani za dva dni, če zraven še kaj spiješ in poješ sladico pa za tri.

Potem se je pa vse čez noč spremenilo.

V tej gostilni so preuredili ambient, stole in mize so zamenjali z bolj elegantnimi, na mizah so drugačni prti, v prostor dodali nekaj več raznih rož, ki upam niso umetne, ampak glavna in bistvena sprememba pa je v ponudbi. Jedilni list je vsaj za polovico manjši, kot je bil prej, sicer lepše oblikovan in z občutkom za detajle, jedi pa so dobile neka eksotična imena, pri čemer moraš za vsako stvar vprašati natakarja, kaj konkretno za pojest se skriva za posameznim imenom.

In tako potem nekaj na slepo naročiš iz novega jedilnega lista, pri čemer tega, kar boš pojedel, sploh ne znaš izgovorit, ker je tako high, fensi.

Ampak izkaže se, da sem spet dobil ocvrte kalamare, le da so postreženi na drugačnem krožniku, porcija pa vsaj za polovico manjša. Je pa res, da je na krožniku več okraskov, ki pa jih jaz ne jem in ponavadi prosim, da mi prinesejo krožnik brez teh dodatkov, ki ne služijo ničemer, kakšen okrasni balzamični kis pa mi naravnost smrdi in pokvari apetit. Če bi hotel jesti okraske, bi šel v Merkurja, mar ne?

Zraven ocvrtih kalamarov je prišel zopet čisto navaden ocvrti francoski krompirček (pommes frites), le da je bil tokrat postrežen v nekakšni manjši okrasni fritezi in spet sem dobil vsaj pol manj krompirja kot pred to transformacijo na višji nivo. Je bil pa verjetno soljen s kakšno posebno soljo iz tristo let starega avstrijskega rudnika ali Sečoveljskih solin, ampak tega takrat še nisem vedel. Možno pa, da je to kje omenjeno v jedilnem listu, ker danes se pač prodajajo zgodbe. Tudi v kulinariki.

No, na srečo so pa po novem v tej znani Gorenjski gostilni cene za pol nižje?

No ja, niti ne, ne, ne… Prej je porcija ocvrtih kalamarov s pečenim krompirjem stala okrog 8 €, tole sedaj pod novim imenom pa stane 14 €! Ampak občutek, da v tej Gorenjski gostilni po transformaciji spadaš med družbeno elito pa je tudi nekaj vreden. Samo avto moraš parkirat par sto metrov nižje ob cesti, da te ni sram ob vseh ostalih limuzinah, ki stanejo toliko, kot jaz ne bom privarčeval v celem življenju.

Vse skupaj bi lahko po moje tržili s sloganom veliko manj hrane, za bistveno več denarja, v lepšem ambientu. So pa kot kaže preventivno ohranili na jedilniku celotno ponudbo pizz in tudi cene za pizze so ostale enake. To pa imajo verjetno za backup, če se slučajno novost med pregovorno uhrnimi Gorenjci ne bi prijela.

Je pa sama ideja vsekakor zanimiva. Namreč če tole uspe, bodo porabili veliko manj hrane za enako število prodanih obrokov, zaslužili več in še kuhar bo imel nekoliko manj dela, saj so porcije bistveno manjše. Seveda vse to ob pogoju, da gostje tako idejo sprejmejo in ne bodo šli v kakšno drugo Gorenjsko gostilno, ki še ni izvedla te transformacije na višji nivo.

Meni osebno bolj zanimiv in tudi nekoliko bolj inovativen Gorenjski dosežek na področju kulinarike pa je Kruherija Gorjanc. Samo tu je pa včasih tak naval, da moraš čakati na prosto mizo, če nimaš nič rezervirano. In to za kruh.

Od lokalnih vaških gostiln jaz sicer pričakujem, da poosebljajo kraj, v katerem se nahajajo. Če recimo hipotetično pridem v Ribnico in najdem tam gostilno v Toskanskem slogu, se bom začudil.

Rižota

17 10 2010

Očitno televizijo gledam premalo, tako da mi uide večina oddaj, ki bi jih sicer moral po uradni dolžnosti skritizirati.

Prejšnjo nedeljo sem čisto slučajno prvič gledal par minut kuharsko oddajo Ljubezen skozi želodec, v kateri nastopata “kuharska pustolovca”, zakonca Luka in Valentina Smej Novak. Pred kamerami sta golobčka pripravljala rižoto z jurčki, ampak onadva sta naredila iz tako preproste jedi v televizijski kuhinji cel cirkus. Marsikateri kuhar začetnik se bo po tem kulinaričnemu afnanju morda celo ustrašil narediti navadno rižoto, ki je nekaj najbolj preprostega, kar lahko skuhate. Res pa sta modela vrhunska nakladača, ki bi bila verjetno sposobna tudi iz priprave navadnih palačink posneti nekaj ur filmskega materiala.

Za tiste, ki ste se po tej oddaji preplašili delati navadno rižoto, ali vas je postalo morda celo sram, ker sta vam dokazala, da nimate pojma, bom razkril vse male skrivnosti priprave rižote, brez nepotrebnega nakladanja in afnanja pred kamero.

Najprej na drobno sesekljajte neko majhno čebulo. Ker ne delamo golaža, je poudarek na majhno in drobno. Potem potrebujemo še nekaj, kar bo dalo rižoti okus, poleg samega riža, ki je bistvo vsake rižote. Običajno je to kakšen košček mesa, zelo dobra rižota specifičnega okusa pa nastane tudi iz gob (po možnosti ne strupenih). Jaz običajno vzamem kar košček piščančjega fileja, ki ga narežem na drobne lističe.

Potem vzamemo neko kvalitetno posodo, nalijemo vanjo par kapljic olja, samo toliko, da je pokrito dno (ne delamo pomes fritesa) in na ne prevroče olje stresemo sesekljano čebulo in narezane koščke mesa. Tu je ključno, da tega ne scvremo, da postane vse črno, ampak samo malo popražimo in z leseno žlico sproti mešamo (poudarek je na leseni žici, ker sem omenil kvalitetno posodo, ki jo običajno kovinsko orodje lahko poškoduje). Prav tako ni nobene potrebe predhodno zarumeneti čebule na vročem olju.

Že prej pripravimo riž, ki ga je potrebno nekako pravilno izmiriti in ne kar vsuti iz embalaže direktno v lonec. Tu občutek lahko grdo vara, ker zadeva nabrekne. Ženskam poskušam ponavadi fenomen razložiti s penisi, moškim pa je itak zadeva jasna in ne potrebujejo dodatne razlage. Jaz običajno za meritve uporabljam kar skodelico za kavo. Riž damo potem na cedilo in ga pod vodo dobro operemo. Če so luknje v cedilu večje od velikosti riževih zrn, se vam lahko mimogrede zgodi, da vam riž voda odplakne navzdol po kanalizaciji. Da mi ne bo kdo potem jokal, da ga nisem opozoril. Hkrati izmerimo z isto skodelico še potrebno količino vode, ki pride na vrsto malo kasneje. Jaz nekako prisegam na razmerje 1 : 2,5. Namreč če je vode preveč, se bo rižota kuhala predolgo in bo nastal voden mlečen riž, če bo vode premalo, bo riž ostal še trd (kar se da popraviti tako, da dolijemo še malo vode in kuhamo dalje). To je cela znanost, kar se tiče pravilne uporabe meroslovja pri kuhanju rižote.

Skodelico dobro opranega riža potem stresemo na popraženo čebulo in pustimo par sekund. Če posoda ni kvalitetna, in je ogenj premočan, se začetnikom pogosto zgodi, da imajo že v tej fazi grdo, temno rjavo čebulo, ko pa stresejo notri še riž, se vse skupaj prismodi na dno posode. Ali pa še večja napaka, da preventivno zlijejo v posodo kake pol litre olja, da se ja ne bo nič zasmodilo, samo potem dobimo zelo mastno rižoto. Tega pa nočemo v nobenem primeru, razen če ste odvisnež od masti. Po parih sekundah dolijemo skrbno odmerjeno vodo, pokrijemo s pokrovko, ko zadeva zavre zmanjšamo jakost ognja tako, da se rižota počasi kuha in po kakšnih dvajsetih minutah je zadeva gotova. Plosk, plosk…je bilo res tako težko?

Posebej nisem omenil soli, ki je upam tudi začetniku samoumevna. Sam ponavadi dodajam kar manjšo količino ojačevalca arome (Vegeta), ker mi ta okus pač ugaja, neko obdobje pa sem v rižoto dajal tudi velike količine currya, tako da je bila močno rumene barve. Ampak tega sem se sčasoma naveličal, ker potem ne ješ več rižote, ampak curry, ki vsemu ostalemu ukrade okus in aromo.

Sem pa opazil, da nekateri zmečejo v rižoto vse živo in mrtvo. Grah, narezane paprike, paradižnik, smetano, bučke, ingvar, koriander, kokosovo kremo za sončenje, sončnice, šparglje, blitvo, kanabis, rukolo, rake, hobotnice itd. Kot bi bila rižota neka univerzalna kuhinjska kanta za odpadke! To se mi zdi škoda, ampak ljudi nima smisla prepričevati, kaj naj jedo. Okusi so pač različni.

Glede riža sem vedno kupoval, kar mi je prvo prišlo pod roke, večinoma neke generične izdelke. Šele pred nekaj meseci pa sem prvič naredil rižoto z rižem Uncle Ben’s.

Do tega riža sem imel vedno predsodke. Ime mi je delovalo odbijajoče, ker me je spominjalo na Uncle Sam, oziroma na ameriški imperializem. Temnopolti afro-američan na embalaži mi tudi ni ustrezal, pa ne zaradi tega, ker bi bil nek zagrizeni rasist. Ob tej sliki sem podzavestno pomislil na ameriške sužnje, pripeljane iz Afrike (Kunta Kinte), ki gojijo riž za svoje gospodarje.

Ampak živel sem v globoki zmoti.

Uncle Ben’s dolgozrnati riž je z naskokom najboljša vrsta riža za rižoto, kar sem jih imel priliko poskusiti in sedaj so v hipu izpadli iz konkurence vsi ostali. Je sicer nekoliko dražji od konkurenčnih generikov, vendar po moje tu kvaliteta odtehta. Edino kar še občasno kupim je basmati vrsta riža, ki ga pa uporabljam predvsem za klasično prilogo, kuhano samo v vodi in postreženo v Kitajsko keramiko.

Pozor! Moški v kuhinji!

25 09 2010

Avtor bloga Kruh & Vino in sobloger na WordPressu Boštjan Napotnik, je izdal kuharico. Pa tu ne mislim izdaja kuharice v klasičnem smislu, ko kuharico zašpecaš chefu, da polovico najboljših kosov mesa znosi na skrivaj domov, ampak je on izdal knjižno verzijo z recepti.

Na tem področju je videti, da pri nas vlada kar huda konkurenca, saj praktično vsako leto dobimo na knjižne police novo izdajo in vsak, ki da kaj nase, je praktično že izdal svojo kuharico. Je pa res, da kuhati je potrebno vsak dan, tako da povpraševanje po tovrstni literaturi sigurno obstaja.

Njegovi knjigi (morda gre celo za prvenec?) je dal naslov Kuhinja za prave moške, kar se mi zdi precej dvorezen meč in tvegana poteza.

kuhinja_napotnik

Namreč v naši patriarhalni družbi se mi zdi, da nekako prevladuje prepričanje, ki se vleče že stoletja. Baba sodi za šporhet v kuhinjo, kjer nekaj packa in cvre, da ima potem človek (mišljen je tu moški) nekaj za v usta dat, medtem ko pravi dedec odpelje kdaj pa kdaj avto na servis, ali pa pokliče vodovodarja, če slučajno voda kje v hiši pušča. Drugače gre pa običajno pravi dedec ven s prjatli na golf ali pivo, če dežuje pa nažiga v dnevni Playstation ali Xbox 360.

Mislim da je včasih bilo celo sramotno, če so slučajno kakšnega moškega zalotili za šporhetom, ker takega človeka se je potem moška družba ponavadi izogibala, medtem ko pa je tudi pri ženskah zbujal precejšnje nelagodje, ker so se takrat upravičeno spraševale, kdo bo potem oral njive in streho popravljal, ko jo bo toča stolkla. Pa tudi kar se tiče same spolne privlačnosti se mi zdi, da tak moški ni bil ravno nek magnet, ki bi nase vlekel najboljše babe iz vasi, ki so imele običajno tudi velike joške in riti.

Seveda, časi so se medtem korenito spremenili. Veliki joški in riti niso več v modi, najbolj priznani kuharji elitnih restavracij so praktično vsi po vrsti moški, zgodil se nam je Jamie Oliver in tudi na naših televizijah v kuharskih oddajah pretežno blestijo moški. Malčkek tega, malček onega, če pa se najde že kakšna ženska slučajno kje v kadru, potem pa je tam samo za to, da se zraven neumno reži, ali pa opravlja umazana postranska opravila, kot je čiščenje drobovine rib ali sekljanje pekoče čebule.

Ni pa ta kuharski posel ravno tako enostaven, kot je videti po TV, kjer je kuhinja vedno brezhibno čista.

Jaz se še vedno spomnim, ko smo v mlajših letih hodili na morje v Grčijo, kako so se zvečer pred diskoteke na motorjih pripeljali malo močnejši modeli. Ljubkovalno smo jim rekli domorodci. Na pogled sicer solidno urejeni, pričeska polna zasušene briljantine, ampak ko si pa prišel zraven njega, je pa oddajal nek čuden, nekako neprijeten vonj. In potem smo čisto slučajno odkrili, da so to v bistvu kuharji iz okoliških restavracij, ki pridejo zvečer ven na bejbe. Ampak čeprav so se sigurno dobro stuširali in še bolje polili s parfumi, se očitno vonja po kuhinji ne da tako enostavno spraviti iz sebe, sploh če kuhinja nima ustreznega zračenja in je zunaj peklenskih 45 stopinj v senci, kar na grških otokih poleti je.

Ne vem pa, kako ženske danes sprejemajo, če moški obvlada kuhinjo?

Ali se jim zdi to spolno privlačno? Je to kakšna prednost na trgu, tako kot dober avto ali stas in glas Jana Plestenjaka?

Namreč če to drži, potem je Kuhinja za prave moške potencialni bestseller, ki ga bodo modeli razgrabili. Pri današnji mladini samo omeniš, da je nekaj (ultra) pičkohvatno, hočejo takoj vsi to imet, pa naj stane, kar hoče.

Jaz moram reči, da sem knjigo samo na hitro prelistal v knjigarni in zadeva izgleda v redu, je pa res, da tole ne bo knjiga za začetnike. Če nimaš čisto nobene kuharske podlage, bo treba začeti s čim lažjim. Mene se da najeti v soboto ali nedeljo za 199,99 € brez davka, v to ceno pa ni vključeno čiščenje kuhinje in pomivanje posode po končanih inštrukcijah. To delo mora opraviti kar tečajnik sam, seveda pod vodstvom in budnim očesom mentorja.

Jaz lahko rečem, da kuhinjo kar obvladam, predvsem zato, ker sem eden najbolj izbirčnih ljudi nasploh. Ko ljudem včasih razlagam, česa vse ne jem (nobenega sadja, nobene solate, nič kumar, kisa sploh ne prenesem…), se nekateri kar primejo za glavo, potem pa vprašajo, kako pa ti sploh še živiš? Težko, a kar gre, hvala.

S knjigami si v kuhinji redkokdaj pomagam, če pa že, imam doma debelo kuharico mojstra Ivana Ivačiča od stare mame, ki je bila izdana po moje nekje sredi šestdesetih letih. Sicer pa raje kar malo eksperimentiram, kot Chef iz Muppet Showa.

Tako zadnjič delam na hitro neko polivko za široke rezance. Narežem na drobno čebulo ter nek kos piščančjega mesa, malo popražim na vročem olju in potem ugotovim (čista klasika), da nimam več ne mlete rdeče paprike, ne umetnega paradajza v tubi, kakor tudi ne vegete. Sem imel pa pri roki fanta iz Podravke za fižol (pasulje in podobno). Nič, ni druge, stresem par žlic tega praška, zalijem vse skupaj z vodo in dušim.  Tole bo samo še za stran vreč, sem si mislil, ampak na koncu se je izkazalo, da gre za čudovito omako, ki se krasno poda k širokim rezancem.

Mljask, mljask…

Preberi še:
So moški boljši kuharji
Začimbe
Jabolčni zavitek

So moški boljši kuharji

30 11 2008

S tem zapisom nikakor ne želim dregati v sršenovo gnezdo, še manj si želim nase nakopati srd in bes ozaveščenih feministk. Postavljam zgolj hipotezo, za katero nimam oprijemljivih dokazov, saj nenazadnje ne poznam niti procent od promila svetovne ženske populacije, kaj šele, da bi podrobno poznal njihovo kuharsko znanje in sposobnosti.

V času naših babic in dedkov vem, da je bil štedilnik na drva v celoti domena ženske, moški pa je bil pri hiši za težja opravila in pripravo bukavih klafter za zimo. Njegovo kuharsko znanje se je ustavilo že pri pripravi jajca na oko, ker enostavno ni vedel, kje so v hiši shranjena jajca, čeprav so se po dvorišču podile kokoši nesnice. In v tistih časih je bila nekako navada, da je mama kuharsko znanje prenesla na hči, saj drugače jo ne bi nobeden normalen moški vzel za ženo, ne glede na kvalitetne joške in rit, ki se jih bo tip itak hitro naveličal, jesti pa mora celo življenje.

Danes se mi zdi, da je ta tradicija nekako izumrla, sodobno, emancipirano žensko z dvema diplomoma v žepu pa kuhinja ne zanima kaj dosti (moti jo para, umazanija, polži na solati), kaj šele, da bi se namesto v tečaj joge, Shen Chija ali Feng Shuja vpisala v  kakšen tečaj kuharije za začetnike.

Tudi če pogledamo kuhinje po priznanih hotelih, jaz ne vem, da bi kdo imel tam zaposleno Chefico? Večinoma so šefi (Chef kuhinje) moški, čeprav tudi ženske verjetno tam lupijo krompir, strgajo korenje in delajo dekoracije v obliki cvetov iz paradižnikov. Samo chef je pa moški in nenazadnje tudi vsi znani kuharji, ki mi padejo trenutno na pamet (razen naše sestre Vangeline), so v bistvu moški. Ivačič, Napo, Jamie Olivier, Oliver Mlakar.  Sami pravi moški.

In nenazadnje tudi seznam TOP 10 Chef’s in the World nima takole, če ga preletim na hitro, na njem niti ene same  samcate ženske in ne pušča nobenega dvoma, kdo je lahko Chef. Kdo pa potem tem ljudem lupi krompir, pa nimam pojma.

Ampak tezo iz naslova pa lahko podkrepim tudi tako, da primerjam moje kuharsko znanje z načinom kuhanja nekaterih deklet, ki jih poznam. Pa ne bi rad, da to izpade kot še ena samohvala, ker to v bistvu tudi je.

Jaz kuhanje jemljem kot umetnost, kot glasbo če hočete. Do sedaj sem po spominu samo dvakrat uporabil v kuhinji tehtnico (čeprav sem po horoskopu vaga) vse ostalo delam po občutku. Nove, še nepreizkušene recepte, včasih tudi preberem, ampak mi na misel ne pade, da bi do grama natančno tehtal sestavine. Jaz poizkušam začutiti, kaj želi nek recept povedati, kakšni toni  (začimbe) prevladujejo in kako naj bi kuharska skladba (torej jed) na koncu izpadla. Ostalo delam po občutku in takoj ven vržem tisto, kar moj želodec ali predsodek ne preneseta.

Če na drugi strani pogledam stil kuhanja nekaterih deklet, so one prepričane, da je tehtnica samo bistvo kuhinje. Vse sestavine najprej skrbno stehtajo, potem pa črko za črko dobesedno berejo recept, kako se  vse to pravilno zmeša skupaj. Kaj tako včasih na koncu pade iz lonca, si ne upam komentirati, da ne bo zamere.

Recimo v “slovenski kuhinji” je velikokrat uporabljeno zgoščevanje raznih pasuljev, krompirjevega golaža in podobnih jedi, ko na olju scvreš čebulo, dodaš moko in vodo ter s tem zgostiš glavno jed. Če vse tehtaš, lahko jed enostavno izpade zanič, ker je ali preredka, ali pa pregosta. Jaz to počnem vedno tako, da po občutku postopoma dodajam pripravljeno zgoščevalno maso (mislim da se temu reče ajnpren) in jed sproti poizkušam.

Če se ženska recimo loti navadnega praženca (po domače šmorna), bo stehtala najprej moko, potem skrbno odmerila mleko, ločila jajce na beljak in rumenjak, vse skupaj zmešala po receptu, soli pa ne bo dodala, ker je po njeno sol nasprotje od sladkorja in se to dvoje potem izniči. Kar seveda ni res.

Ko jaz delam Onyxov praženec za večerjo, vzamem priročno posodo, stepem v njej  celo jajce, vlijem malo mleka in moke po občutku ter vse skupaj zmešam, da postane gosta, a kljub temu še tekoča masa. Ter seveda zadevo osolim, preden scvrem na olju in razsekam na koščke. Da pa se zadeva lahko imenuje Onyxov praženec, pa ponavadi dam notri še nekaj kapljic ruma ali česa podobnega.

Seveda je pa nekaj čisto drugega, če kuhaš v gostilni ali restavraciji tipa Spar obroke za nekaj tisoč oseb. Tam verjamem, da si z občutkom kaj dosti ne moreš pomagati in moraš vso hrano tehtati kot v živalskem vrtu. Samo to potem ni več umetnost, ampak industrija in serijska proizvodnja.

Sedaj pa me lahko feministke raztrgate, lahko pa pridete tudi k meni v kuhinjo na tečaj osnove kuhinje do nazga, kjer se bomo dame učile kuhati samo v spodnjih hlačkah. To ponavadi potem deluje kot violinski ključ na notnem črtovju.

Preberi še:
Začimbe
Jamie Olivier, dost te mam

Začimbe

17 11 2008

Tale izdelek družine Kabrianis iz nekega grškega otoka mi je že pred leti prinesla  kot spominek sodelavka, gre pa za neko kompilacijsko mešanico začimb za značilne grške jedi. Mi je bilo pa škoda tako lepo zapakiran izdelek odpreti, zato sem ga kot okras obesil v kuhinji.

Zgodovinsko gledano so bile razne začimbe in dišavnice nekoč en sam velik biznis, saj so se celo nove trgovske poti odpirale zato, da se je lažje trgovalo s temi zakladi narave, ki so nam danes samoumevni in poceni, včasih pa so bili neprecenljiva dragocenost. Tudi k obiskom raznih kraljev in vladarjev so nekoč poleg ostalih daril obvezno  sodile tudi dragocene začimbe, Egipčani pa naj bi celo začimbe kot so janež, majaron in kumina uporabljali pri balzamiranju.

Kar se tradicionalne slovenske kuhinje tiče se mi zdi, da začimbe nimajo kakšnega vidnega mesta,  zlasti še, če jo primerjam z kakšno arabsko kuhinjo, kjer so trgovine, specializirane samo za začimbe in dišavnice, kjer se mešajo tisočeri vonji,  povsem običajne in jih je kolikor hočeš.

Če povprečnega Slovenca vprašaš, katere začimbe pozna, bo verjetno najprej naštel sol in poper, potem pa še mogoče svinjske ocvirke  za zabelit kakšne žgance ali zelje. Pa morda še sladka rdeča paprika za golaž, kjer niti ne nastopa kot začimba, ampak glavna sestavina in v novejšem času bazilika za na pizzo. Oh ja, pa lovorjev list in majaron za enolončnice bi skoraj pozabil.

Morda so ravno zaradi tega tudi specializirane trgovine, v katerih bi prodajali zgolj začimbe, pri nas redke. Če pobrskam po spominu, se spomnim samo ene trgovinice v centru Ledina, vem pa še da obstaja nekje neka podobna trgovina z začimbami za južnoameriško hrano. Tako povprečnemu ljubiteljskemu kuharju ostanejo samo “industrijske začimbe”, ki jih prodajajo po trgovinah, pri čemer nisem nikdar razumel, kdo lahko kupuje posušen peteršilj v steklenički, ki po moje da jedi ravno toliko okusa, kot umetno starano žaganje.

Jaz priznam, da od povprečja bistveno ne odstopam, le da ocvirkov ne prištevam med začimbe. Sam sodim  zanesljivo med najbolj izbirčne ljudi na planetu, zato je moj okus tudi glede začimb velika ovira pri kakršnemkoli resnem eksperimentiranju. Tako poleg soli in popra od vseh začimb še najraje uporabljam curry za v riž, cimet v ogromnih količinah za jabolčni štrudelj in peteršilj.  Nekaterih začimb, kot so muškatni orešček, čili, ingvar, origano in podobno pa sploh ne prenesem.

Se pa čedalje bolj navdušujem nad gojenjem začimb v lončkih kar v kuhinji, čeprav teh začimb potem niti ne uporabim (razen peteršilja). Origano, timijan, bazilika, majaron, že omenjeni peteršilj, vse to se da lepo gojiti v lončkih. Glede na moje izkušnje pa bi rekel, da tudi to ni trivialno lahko in ni nujno, da iz posejanega semena zraste kaj omembe vrednega.

In katera je vaša najljubša začimba poleg žličke vegete?

Preberi še:
Izbirčnež

Poplava kuharskih oddaj na TV

01 05 2008

Z kuharskimi oddajami se mi zdi da je podobno, kot z tropskim vremenom. Najprej nekaj časa nič, potem se pa začne monsunsko deževje, ko nekaj časa lije kot iz škafa. Tako smo trenutno v fazi, ko naključno preklapljaš med kanali na TV, sigurno naletiš na neko kuharsko oddajo v tistem terminu. POP TV ima Desetko, na RTV SLO tudi vrtijo nekaj podobnega, pa še kaj bi se našlo, morda v kakšnem nedeljskem popoldnevu.

S stališča trženja oglaševalskega časa so kuharske oddaje po moje naravnost idealne, ker ciljajo točno določeno publiko, za katero se da ustrezno plasirati specifične reklame. Ali za hrano, nove italjanske kuhinje, gospodinjske aparate, krožnike ali bištek ter podobno kramo.

Oddaje so si podobne kot melona meloni, kulisa je običajno kar sama kuhinja, lonci vsi tako čisti, kot bi prišli direktno iz trgovine, na stropu ni madežev od golaža, po tleh ni razsutega riža in moke, na štedilniku ni ostankov zažgane hrane, ploščice se brezhibno svetijo kot ogledalo, v glavni vlogi pa običajno nek poklicni kuhar (tu odštejmo Anjo Tomažin, ki, bodimo pošteni, kaj resnega sploh ni bila sposobna skuhati, je pa zanimivo, da so v teh oddajah poklicne kuharice še redkejše kot motivirani delavec v javni upravi). Potem pa zraven za pult dajo še kakšnega moškega zabavljača ali dve ženski, pri čemer ena obvezno snema seanso s kamero iz roke, da se kuhar ne pogovarja direktno s samo kamero, kar zna biti včasih precej zahtevno in pač ni vsak kuhar Jamie Olivier.

Bom pa kar direktno povedal, da teh oddaj nikdar ne gledam (odštejem jasno Mlakarjeve Male tajne velikih kuharskih majstora, ki pa je bila predvsem oda vegeti), niti jih ne mislim gledati, ker se mi zdi kuhinja individualna umetnost, ki jo moraš sam poizkusiti. Poleg tega sem sam tako izbirčen (prvo pizzo sem na primer pojedel šele pred nekaj leti), da praktično brez krepke modifikacije recepta ne jem ničesar, kar kuhajo na TV. Gledati nekoga drugega, kako kuha, me pa tudi prav nič ne vznemerja. Celo bi lahko dejal, da mi ljudje (recimo pogojno gurmani), ki gledajo kuharske oddaje, delujejo podobno, kot ljudje, ki si sposojajo v videoteki porno filme in ob gledanju masturbirajo.

Imam pa idejo za kuharsko oddajo, ki bi jo morda celo z veseljem gledal. V tej oddaji bi bili v glavnih vlogah navadni ljudje, gospodinje in gospodinjci, ki bi se prijavili na razpis. Tistega, ki bi za posamezno oddajo izbrali, bi potem eno uro pred snemanjem obvestili, da gre po nakupih sestavin v trgovino in se pripravi, nakar pa se prikaže na pragu domače kuhinje snemalna ekipa ter posname kako žrtev pripravlja recimo tipično kosilo ali večerjo po lastni izbiri.

Ker se vedno izkaže, da so naturščiki bolj smešni kot profiji, poleg tega bi morda v kaki taki oddaji lahko tudi videli na TV, kako hitro se lahko zasmodi čebula ali skipi juha. Če sem nekje pravilno prebral, snemajo Desetko na POP TV 7 ur, za pol ure oddaje. Kadar pa solo kuhaš resno kosilo, je pa bistvo vsega priprava pred kuho. Brez tega je vse zažgano in nihče normalen nima sedem ur časa za kuho na dan.

Poglej še:
Jamie Oliver, zadost te mam by Onyx
Kruh & vino by Napo
Kulinarika.net by web

Jabolčni zavitek

01 10 2007

Pri Chefu sem opazil prvi resen zametek sicer ozdravljive nagnjenosti k junk food-u, na drugi strani je Bubašvabe teoretično očitno dokaj dobro podkovan, vendar to je žal zgolj teorija in sladke izposojene slikice. In ker po moje oba potrebujeta čim prej osebnega kulinaričnega svetovalca, ju bom poizkušal o moji strokovnosti prepričati z pričujočim prispevkom. Mimogrede, za uvodne prve pol ur računam samo 20 € na uro, vsak deseti dobi tudi lepo, praktično nagrado po izbiri. Možnosti so lesena ribniška kuhalnica, ročno delo, plastična zajemalka ali ličen moder kuhinjski predpasnik z motivom NYPD, ki sem si ga kupil za spomin v New Yorku. Vem smešno, poklicna deformacija pač.

Torej danes je zopet na vrsti prispevek iz rubrike “Kuhamo z dr. Onyxom“, tokrat bomo govorili o domačem jabolčnem zavitku ali lepše mu recimo kar štrudelj. Recept in sama priprava je primerna tudi za povprečnega kuharskega začetnika, ki je do sedaj v kuhinji pogreval samo konzerve z vnaprej pripravljenim golažem ali joto in samostojno odpiral hladilnik. Če komu priprava zavitka ne uspe, je po moje takšna zguba, da se naj v bodoče kuhinje čim bolj na široko ogne in lahko takoj po delih proda vse kuhinjske elemente, kuhinjsko napo z štedilnikom vred in pomivalno korito ter na tistem mestu, kjer je prej stala kuhinja, raje postavi whirlpool ali jacuzzy.

Prva dilema, ki se pri pripravi štrudla vedno pojavi je, ali naredimo testo sami, ali kupimo že pripravljeno v trgovini. Moj nasvet je tu jasen. Kupimo že pripravljeno testo. Prva možnost, torej ročno delo, pride v poštev samo, če imate v bližini ženo, prešuštnico ali sošolko, s katero se skupaj učita matematiko. V tem primeru lahko težaško delom prepustite njej, sami pa potem lahko recimo izvedete trik iz filma Varljivo leto 68, kjer Jagodinka Simonović mesi testo, Slavko Štimac pa se ji približa od zadaj in jo prime za … (mesi sine, mesi…če me razumete?).

Osnovne sestavine so upam vsem jasne, vlečeno testo, jabolka, CIMET, sladkor, krušne drobtinice in margarina. Od orodji pa potrebujemo samo strgalo za lupljenje jabolk in ribežen.

zavitek_sestavine.jpg

Klasična vprašanja in dileme, ki se pojavijo pri izbiri sestavin za jabolčni zavitek so … Ali lahko uporabim hruške namesto jabolk? Seveda ne, ker ne delamo hruškovca… Koliko jabolk naj kupim? V zavitku je šest krpic testa, na eno pridejo v povprečju štiri jabolka, torej … Ali lahko dam namesto drobtinic orehe? Da, vendar bo zmes tako eksplozivna in visokokalorična, da lahko ob samovžigu vratca pečice odnese sosedu v dnevno sobo… Hujšam, ali lahko namesto sladkorja uporabim enako količino zmletega natrena? WTF ….

Naslednji ključni moment je navadna bela rjuha. Vem, večina na ta pomembni detail preprosto pozabi, vendar je bistven. Belo rjuho namreč potrebujemo zato, da jo pogrnemo čez mizo in pripravimo delovno površino. Jaz vedno svetujem kar posteljnino, z medklicem, da za tiste, ki preoblačite posteljnino enkrat letno ali še redkeje priporočam nasvet dneva (tip of the day). Obvezno jo je pred uporabo v kuhinji potrebno prekuhati, torej v pralni stroj, 90 stopinj ali raje še kakšno več, najdaljši možni program z predpranjem, maksimalna doza praška in mehčalca plus obvezno sušenje na naravnem vetru. Ta postopek ponovimo vsaj petkrat, da uničimo vse pršice in migetalkarje, ki se naberejo v posteljnini. Moramo pa vedeti, da bo imel jabolčni zavitek potem malce gešemeka po prašku.

Tako, sedaj imamo delovno površino in vse sestavine. Jabolka olupimo in fino naribamo s priročnim strgalom (ribežnom). Moj je sicer že malo zarjavel, vaš pa mora biti zdrave, srebrne barve, sploh če je malo dražji model iz inox jekla. Naribana jabolka običajno hitro spreminjajo barvo na rjavo, ampak tu ne gre za gnitje, ampak naraven proces oksidacije, ki ni rjavenje. Hkrati, ali za tem, če niste sposobni delati več opravil simultano, segrejemo margarino in na kratko opražimo drobtinice. Tu nekateri uporabljajo tudi maslo namesto margarine, kar pa je občutno dražje in mi vendar še nismo tajkuni, mar ne?

Pripravljeno testo razprostremo po rjuhi, posujemo z jabolki, sladkorjem, drobtinicami in obvezno čim več cimeta. Nekateri sicer morda menijo, da uporabljam cimet tako kot južno američani koko, vendar cimet da jabolčnem zavitku specifični okus. Če lahko nekoliko pretiravam, je cimet za jabolčni zavitek to, kar je mleta rdeča paprika za vegetarijanski golaž. In to je že praktično vse.

zavitek_priprava.jpg

Samo še pazljivo zvijemo, položimo na protfan eden zraven drugega kot mala ja bolčna trupeljca, premažemo z margarino ali lahko tudi z zmešanim (čisto utrganim) jajcem in damo vse skupaj na toplo v štedilnik.

zavitek_priprava_1.jpg

Če medtem niste na jabolčnega zavitka pozabili in je v peči spremenil agregatno stanje, potem bo končni rezultat nekaj takega:

zavitek_koncono.jpg

Naj opozorim, da sodi jabolčni zavitek med energijsko bogate jedi in kot tak po moje ni primeren za samske ženske pred tridesetim, ker boste za vedno ostale samske do tridesetega. Za tiste nad tridesetim pa postava tako ali tako ni več odločujoči faktor. Za vse ostale, ki se s telesno težo ne obremenjujejo pa … Njami, njami, mljask, mlajsk…Pa gresta k vragu prvi dve vrsti.

Tako je to, dragi moji štrudeljčki. Če kdo želi, lahko brez slabe vesti glasuje zame za kuharja leta 2007. Prej pa obvezno poglejte še ostale kandidate. Celoten postopek priprave jabolčnega zavitka je na voljo na DVD nosilcu po ceni 29.99 € na kos. Izredna enkratna ponudba velja do razprodaje zalog.

Bonus nasvet dneva:
Če jabolčne zavitke delate večkrat, boste slej ko prej ugotovili, da jabolka niti niso tako poceni, kot bi si človek naivno mislil. In če imate kakšno krpico rodovitne zemlje za hišo velja razmisliti, ali se ne bi bilo pametneje zapeljati do bližnje drevesnice in kupiti nekaj dreves. Carjevič, jonatan, zlati delišes so ključne besede, s pomočjo katerih boste v drevesnici izpadli poznavalec materije. Nakup žive jablane je enkratna investicija, potem pa samo vsako leto osorej pridno pobirate plodove.

In pečete jabolčne zavitke.

Domača peka kruha

07 09 2007

Drugi del trilogije o kruhu bom danes posvetil alternativnim možnostim, ki jih ima potrošnik, da pride do svojega koščka kruha po čim nižji ceni.

Če me spomin ne vara sem slišal, da naj bi celo naš predsednik dr. Drnovšek očaral gledalce arabske TV postaje Al Jaazira v prispevku, kjer je pokazal kako sam peče doma kruh na Zaplani.

Včasih je bilo v teh krajih pogosto, da so ljudje doma sami pekli kruh v krušni peči. Takrat centralne kurjave še ni bilo in je bila krušna peč namenjena tudi ogrevanju prostorov, ker dobro zadržuje akumulirano toploto. In tak starejši primer krušne peči imamo tudi pri nas doma.

Ko sem bil otrok je stara mama (danes se reče verjetno babica) v njej pekla naš vsakdanji kruh, ki ga je sama tudi zamesila. Takrat se mi je zdel spečen hlebec ogromen, večji kot so danes v trgovinah. In kadar je ona pripravljala zjutraj maso, sem se tudi jaz motal kje okrog njenih nog in nekajkrat tudi sam oblikoval svoj manjši hlebček in ga spekel v krušni peči. Še topel kruh iz peči je bil boljši kot slaščice in neprecenljiv je bil tudi vonj po pečenem kruhu, ki je napolnil hišo. O zimskih večerih, ko je bilo zunaj globoko pod ničlo in je naletaval sneg, mi pa smo ležali na topli krušni peči in brali knjige ali gledali Našo malo krajevno skupnost pa raje ne razmišljam, ker v nostalgijo ne verjamem.

Torej kar se teče peke kruha nisem povsem laik, lahko pa se tudi pohvalim, da sem celo nekajkrat sam zamesil testo in naredil doma prekmursko gibanico. In gibanica se mi zdi kar zahteven kulinarični podvig, neprimerno težji od kruha, ker zahteva pripravo dveh različnih vrst testa in celo goro nekih nadevov. V slaščičarni pa izgleda na pogled vse enostavno za 2.5€.

Danes bi težko komerkoli svetoval, da je peka kruha v krušni peči ekonomična alternativa.

Če odmislim stanovanja v bloku in problem prostora, je glavna ovira verjetno cena, saj so ti lončeni izdelki za večino predragi in danes štejejo kot luksus, tako kot ulična svetilka sredi kuhinje. Kakor gledam včasih na sejmih cene lepših primerkov hitro dosežejo nekaj 1000 evrov. Za tiste srečneže, ki krušno peč že imajo ali pa si jo lahko umislijo, pa mislim da ni boljšega načina za peko kruha kot je krušna peč.

Nekateri sicer uporabljajo za peko domačega kruha kot alternativo krušni peči električno pečico štedilnika, ampak je to zaradi velike porabe elektrike po moje predrago za vsakodnevno uporabo, pa tudi toplota krušne peči da kruhu še poseben okus.

Bolj pogosta alternativa je postala zadnje čase peka kruha s pomočjo avtomata (kruhomata). Te naprave me še najbolj spominjajo na majhne pralne stroje. V avtomat usuješ vse potrebne sestavine za kruh in potem izbereš enega izmed vnaprej programiranih programov. Avtomat potem maso sam zmeša, počaka da testo vzhaja in potem kruh še speče. Celoten postopek traja običajno od dve do tri ure, imajo pa nekateri strojčki to možnost, da se da podobno kot na pralnih strojih časovno nastaviti začetek peke kruha in recimo zvečer pripraviš sestavine, kruhomat pa te ob pisku zjutraj ob šestih zbudi s sveže pečenim kruhom.

peka_kruha.jpg
fotomontaža: dr. Onyx

Cene teh aparatov se danes gibljejo okrog 50 evrov in vsak lahko kaj hitro izračuna, kdaj se mu investicija v kruhomat povrne. Za tiste, ki kruh pečejo vsak dan, je verjetno „money back time“ nekje ranga nekaj mesecev. Morda dva do tri.

Sam tega sicer nimam in ne potrebujem, sem pa videl v praksi delovanje pri znancih ter tudi poizkusil tako pečen kruh. In kar se okusa tiče ni nič slabši od tistega, ki je kupljen v trgovini, bi ga pa težko primerjal z okusom kruha iz krušne peči, ker so minila desetletja od takrat, ko sem tak kruh lahko jedel doma.

Pri pripravi mase za kruh sta sicer na voljo težja in lažja možnost.

Težja je namenjena kreativcem, kjer sami pripravijo mešanico sestavin kot so različna vrsta moke, kvas, voda in kar je še tega. Marsikje so se še vedno ohranili stari mlini in lahko dobiš celo moko, ki jo zmelje na vodo gnano mlinsko kolo. Receptov za razne vrste kruha je tudi na internetu dovolj, je pa mali problem tega načina to, da rezultati niso vedno najboljši, ker je potrebno imeti nekaj občutka in izkušenj za pravo pripravo mase.

Lažja je namenjena vsem ostalim, ki se jim s tem ne ljubi ukvarjati. Greš v Lidla ali Hoferja in kupiš že pripravljeno maso za kruh, jo usuješ v kruhomat, doliješ potrebno in natančno odmerjeno vodo in izbereš program. Hiter, počasen, samo mešanje, peka … Kot pri pralnem stroju. In cena take mešanice za kruh je pred podražitvami stala okrog 90 centov, kar zadošča za 1.5 kg kruha. Iz tega potem ni težko izračunati, kakšni so prihranki in od kdaj naprej že služite z avtomatom za peko kruha.

Če bi živel kje v Izraelu v kakšnem kibutzu pa bi sam z veseljem vstal zjutraj ob treh, zakuril doma krušno peč, pripravil v mešalcu maso za kruh in spekel kakih dvajset hlebcev za celo ulico in jih še lastnoročno raznosil po domovih. Če na hitro izračunam, bi na dan recimo lahko tako zaslužil 40 evrov in če bi utajil še davek, kar se sicer ne sme, bi lahko živel povsem solidno od jutranje peke kruha in bi lahko v miru pisal blog.

Sem pa presenečen na internetu opazil, da obstajajo v Tehničnem muzeju v Bistri celo tečaji starega načina peke kruha v krušni peči. Za 10.40 €, kolikor je cena tečaja, lahko baje odneseš lastnoročno narejen hlebec tudi domov.

Se želiš naročiti na blog?

Jamie Oliver, dost te mam

19 03 2007

Kuhajmo ga po pameti oziroma nedeljski kuharski nasveti dr. Onyxa.

Kdorkoli je v zadnjem času hodil po večjih knjigarnah je opazil, da se police dobesedno šibijo od knjig. Istovrstnih v ogromnih količinah, ki naj kupca prepričajo, da gre res za uspešnico.

Na začetku, takoj za vhodom, običajno v skladovnico zložena “Neprijetna resnica“. Slikanica Ala Gora, kjer je avtor pomešal praktično vse, iz tega naredil kolaž predvsem slik plavajočih trupel New Orleansa in nekaj malega dodal tudi svojega spremnega teksta. Potem malo naprej uspešnica dr. Janeza Drnovška “Bistvo sveta“. Lepo zapakirana in zložena tako, da pokrijejo knjige polovico stene. Tudi če jo ne želiš kupiti, jo moraš, ker si pomotoma podrl skladovnico in ti je nerodno oditi iz trgovine, če ne kupiš vsaj ene knjige. Knjiga zopet klasična uspešnica, brez trupel. Nekakšna “Neprijetna resnica” napisana pravilno in brez neprijetnih slik.

Potem pa takoj za ovinkom solo predstava Jamie Oliverja. Kuharja. Navadni kuharski nasveti. Kuhinja do nazga, Kuhajmo z (N)Jamiem, Še več kuhinje do nazga, The naked chef.

Jamie, oziroma producenti, ki stojijo za njim, so kuhanje prestavili na nivo POP kulture in ga populizirali. Od samega kuhanja je ostalo bore malo. Recepti sila komplicirani, za veliko večino naših bralcev bo verjetno kar veljalo to, kar velja za običajne kuharice sestre Vandeline. Nekaj receptov dobrih, večina povprečnih, precej neužitnih. In tako odvisno od okusa žrtve, ki si pomotoma omisli tako kuharico. Slabost kuharskih knjig je tudi v tem, da le redki berejo te knjige v postelji zvečer in je njihov domet oziroma diapazon uporabnosti sila bore majhen.

Ker pa je že naš pokojni kuharski mojster Ivačič zapisal, da je “lažje kritizirati, kot dobro kuhati“, si bom dovolil še sam opisati sila preprost recept za nedeljsko kosilo. Kdor pričakuje recept za nedeljsko govejo juho z kilo govedine od križa ter mozgovo kostjo za cinke, poleg pa še kot priloga pražen krompir na čebuli, naj takoj preneha z branjem.

Za predsedniško nedeljsko kosilo kandidata …

Potrebujemo (torej sestavine za štiri osebe):
1 kg surovega neolupljenega krompirja
1 vrečko neodprte instant juhe
peteršilj
1 zlate kroglice po potrebi
začimbe

kosilo8.jpg

Izdelava je na prvi pogled še bolj preprosta, kot so same sestavine.

Najprej krompir olupimo in narežemo na kose. Ne prevelike, ne premajhne. Ravno pravšnje. Ga operemo, posušimo in zabrišemo na vroče olje. Olje je lahko nenasičeno olivno, če nas ne skrbijo bolezni srca in ožilja ga vrženo na navadno sončnično olje, ki je tudi bistveno cenejše. Potem čakamo, da se krompir speče. Na koncu ga posolimo in dodamo začimbe po izbiri. Sam običajno dodam nekaj sladke paprike v prahu in nekoliko več currya v prahu, nekateri imajo rajši začimbe, ki so sicer značilne za pizze in se jih dobi tudi kot začimbno mešanico. Zelo dobro se poda k tako imenovanem pečenem krompirju tudi sesekljan peteršilj.

kosilo3.jpg

To je bil pečen mladi kompirček.

Hkrati pristavimo liter vode na vročo ploščo, počakamo da zavre, stresemo notri instant juho in kuhamo na zmernem “ognju” (ne dobesedno, če imate električni štedilnik) 10 minut. Na koncu dodamo drobno nasekljan mladi peteršilj. Jaz ga gojim kar na okenski polici, samo letos sem ga posadil nekoliko pregosto in mi ne uspeva najbolje

Tako in imamo skuhano še juho. Instant.

Celotne postopek od priprave do konca, ko je kosilo skuhano traja običajno manj kot pol ure, je pa odvisno od tega, koliko je trd krompirja. Če je krompir nekoliko trši, ga lahko pečemo tudi nekoliko dlje, da se zmehča. Sam na koncu vzamem majhno zajemalko juhe in z njo polijem pečen krompir, da se še nekoliko poduši. Ta del je kritičen, ker če polijemo preveč juhe, dobimo krompirjevo juho, kar pa nismo želeli, mar ne?

kosilo7.jpg

Opomba, slika je motna zaradi pare, ker nimam prezračevalne naprave.

Tako. Od tu naprej pride bistveni del. Skromno kosilo servirati tako, da izgleda kot resno nedeljsko kosilo.

kosilo6.jpg

Nekaj rastlin na mizi vedno poživi sicer monotono vzdušje. Pomladi lahko natrgamo sveže rože iz vrta, pozimi imam sam običajno zelenjavo v loncih.

S pomočjo krožnikov in pogrinjkov lahko ustvarimo različne kombinacije. Sam imam rad pogrinjke iz bambusa ali pa iz ratana, imam pa vedno pripravljene minimalno štiri različne vrste, pač glede na to, kaj želim pri kosilu poudariti.

kosilo5.jpg

Pred koncem bi rad samo še opozoril na Bokal, v katerem je vino za 1 evro iz neke štajerske vasice. Klasična napaka, ki jo mnogi kulinarike nevešči naredijo je, da pijejo vino že ko jedo juho. To je napaka. Za v juho so jušne kroglice (eine zuppe kugelen po domoča), medtem ko se vino pije poleg glavne jedi.

kosilo4.jpg

Na koncu poglejmo še stroškovnik takšnega predsedniškega kosila.

Kilogram mladega krompirja zaokrožimo na en evro, instant juha 0,75 evra, liter vina eden evro, peteršilj zastonj. Da bi bila slika popolna, moramo računati še ceno vode in ostalih začimb, kar je zanemarljivo ter približno eno uro dela (tu sem vključil tudi čas, ki je potreben za nedeljski ob[r]ed). Kuharji so običajno dobro plačani, zato tu lahko operiramo s številko recimo 20 evrov. Tako dobimo končni znesek 21,75 evra, kar pa je že tolikšna vsota, da se je potrebno vprašati, ali ni ceneje iti v najbližjo gostilno na pizzo za 5 evrov po kosu?

Toliko v dilemo.

Pa dober tek.

Centrifuzija…. he,he,he…. upam da si razumela namig. Jaz ne potrebujem nikogar, da mi kuha. Prva damo bo izključno poleg radi lepšega, da prepričam starejše volilce in za pred kamere. 🙂

Do I look like fucking moron?

Povezave:
(N)Jamie Olivier

Serviranje piva

20 02 2007

Neposredni povod za nastanek tega prispevka je bila včerajšnja tiskovka protikandidata Alojza Peterleta, kjer je predstavil svoj volilni ŠTAB. Dobesedno ŠTAB.

Moram priznati, da me je to dejanje ujelo nekako na levi nogi, ker sem sam imel namen predstaviti svoj štab šele konec maja. Tako sem bil prisiljen danes, ob treh ponoči po lokalnem času GMT-1, sklicati moj volilni štab, da se pogovorimo, kako naprej in nekako začrtamo smernice kampanje v bodoče, ker so protikandidati postali nasilni in nadležni kot podrepne muhe.

Tako kot vse drugo, tudi pivo potrebuje redno in pravilno servisiranje. Dr. Onyx, predsedniški kandidat in Dr. Helix, edini član volilnega štaba, sta sicer znana ljubitelja piva, pri čemer edini član volilnega štaba, dr. Helix, prisega na temnejše sorte, medtem ko predsedniški kandidat, dr. Onyx, pije praktično samo svetla piva.

Doktorja sta znana tudi po tem, da praktično ne pijeta piva, ki ga vari ali nomenklatura, ali pa je zvarjeno v varilnicah, ki so monopolistično povezane in lahko na tak način spretno regulirajo ceno piva na trgu.

Namreč dejstvo je, da slovenski varilec piva stane delodajalca nekajkrat manj kot recimo nizozemski ali belgijski, obiralec hmelja stane tudi nekajkrat manj, a ko pogledam tako imenovano ceno domačega piva na policah prodajaln ugotovim, da se ta razlikuje od uvoženega morda v stotnijah evra.

Morda bi na to temo lahko kaj več povedal protikandidat Peterle, ki trdi, da je tranzicija končana in da namerava kot predsednik države podpreti gospodarstvo.

Protikandidatu svetujem, da še enkrat pazljivo prebere ustavo in člene, ki določajo pristojnosti predsednika, če pa bo želel, si lahko kadarkoli bo volja pogledava kakšno postkomunistično fabriko, kjer stoji pred poslovno zgradbo Audi A8 ali po novem Audi Q7, delavke pa vzhajajo iz meseca v mesec na minimalni plači.

Samo protikandidat Peterle, takšen je pač POSTKOMUNIZEM, proti kateremu pa nikdar niso imele nič resnega za povedati niti stranke z globokimi krščanskimi koreninami, ki ste jih, kakor mi je znano, uspešno sadili tudi vi.

Mimogrede, nekaterim poznavalcem slovenskega POSTKOMUNIZMA je naravnost smešno in ironično, da podjetja, ki so bila v KOMUNIZMU samo navadni varilci piva, danes obvladujejo prek deležnikov in povezanih družb praktično še vse okrog sebe, kar ne sodi pod varjenje piva in kar je meni najbolj bizarno, da so nekoč varilci piva postali celo lastniki medijskih hiš in časopisov ter tako lahko, domnevam, vplivajo tudi na mnenje volilcev, katero pivo je zares pravo. Upam, da se ustavijo pri pivu, ker sicer … (ŠUND)

Kakorkoli, da se vrnem na servisiranje piva, ki je predmet tega prispevka in pustim protikandidata Peterleta v svoji krščanski preprostosti in upam si trditi tudi naivnosti, na miru.

Enako kot velja za hrano, mora biti tudi pivo ustrezno ohlajeno in servirano. Za današnjo vajo potrebujemo dve steklenički piva, dve kovinski posodici za rože, dva vrčka iz kamnitita ter LED iz zamrzovalnika.

Stekleničko piva položimo v kovinsko posodico za rože in nasujemo notri ledu zato, da je pivo primerno ohlajeno tudi tistih deset mesecev na leto, ko je zunaj vroče. Poleg piva se prileže prigrizek kot so bobi palčke, slaniki v olju, čips po izbiri volilca.

Običajno pivo v gostilnah servisirajo v steklene kozarce, sam kot rečeno prisegam na glinene ali kamnite vrčke. Vrček na spodnji sliki sem mislim kupil nekje v Kranju, poleg spominske sobe dr. Franceta Prešerna, dobijo se pa tudi drugje v bolje založenih trgovinah z domačo obrtjo.

Sam moram sicer priznati, da dejansko redko pijem tudi priznane tuje znamke piva, razen v lokalih in kje v tujini. Z Heinekenom imam slabe izkušnje iz Grčije, kjer je bil okus v vsaki gostilni drugačen, pa čeprav so mi ga odpirali pred mojimi očmi. Kao. V resnici so verjetno pivu primešali vodo, različni okusi so bili pa potem zato, ker so očitno različni mojstri za mešanje piva uporabljali različna razmerja piva:voda.

Sam kot rečeno, za razliko od dr. Helixa, ne maram pretirano temnega piva, ker mi ima okus ali po kavi ali pa v skrajnem primeru po zažganem avtomobilskem olju. Samo, kot rečeno, je to stvar okusa in nekateri prisegajo samo na temna piva.

Meni je najboljšega okusa pivo, ki je zvarjeno v manjših količinah in po češki recepturi. Sam sem si kupil posebne steklenice za razvažanje piva in se zapeljem potem do lokalnega dobavitelja, ki sam vari pivo, oziroma mu pomagajo variti pivo češki mojstri te zlatorumene tekočine.

Cena 2 evra za liter, je sicer primerljiva z ceno serijsko proizvedenega piva, ki je na prodaj v veletrgovinah, je pa zame neprimerno boljšega okusa. Polnega, nekoliko grenkega, okusa po pravem pivu.

Je pa res, da to pivo zaradi tega, ker ni kemično obdelano in nima ustreznih konzervansov, ne drži tako dolgo kot industrijsko pivo.

Samo komu to mar, tistega litra ga spijem v nekaj dneh.

Da, tudi pivo je lahko predmet resne politične debate predsedniških kandidatov.

Upoštevanje zakonodaje in sodelovanje z nami ni borba z mlini na veter, temveč vaš in naš prispevek k dvigu konkurenčne kulture…

Povezave:
Urad za varstvo konkurence

Kuhinja na nož

05 02 2007

Pride dr. Onyx po smrti pred Boga in mu potoži, da je televizijski spored tam, doli na Zemlji, povsem zanič. Neprestano samo nasilje, kri šprica, odtrgani udi, ožgana trupla, raztreščene lobanje.

Bog pa ga najprej premeri od peta do glave, se zamisli in ga vpraša:

Ali si kdaj tudi ti zagrizel v rumeno zapečeno, hrustljavo telo DOJENČKA?

Tu dr. Onyx obmolkne. Za minuto in dvainštirideset sekund

https://i1.wp.com/www.thepiggystory.com/images/which/pig3-off.gif