Dr. Onyx

Včeraj zvečer grem na Nagce v McDonalds in na parkirišču je bila kot običajno precejšnja zmeda.

Čeprav so parkirna mesta lepo označena  z rumeno in logotipom firme, se veliko Ljubljanskih homijev na to enostavno požvižga in dokazujejo svojo uporniško naravo ali pozicijo v hierarhiji Ljubljanskega podzemlja tako, da parkirajo mimo ustaljenih pravil. Največji frajer z črnim BMWjem in zatemnjenimi stekli parkira dobesedno direktno pred vhod, kar na cesti, nekateri so očitno slepi na rumeno barvo in parkirajo tako, da zasedejo dva parkirna mesta, ali pa potrebujejo levo in desno vsaj meter prostora, ker so extra big in tako naprej. Tisti maloštevilni, ki parkirajo normalno, v tej zmedi izpadejo kot čudaki.

Tudi sam sem prisiljen parkirati na označeno parkirišče čisto blizu leve rumene črte, asimetrično, ker je bilo to edino še prosto mesto, model zraven pa je tudi parkiral tako, da če sem hotel izstopiti iz avta skozi vrata, nisem mogel avta postaviti na sredino označenega parkirnega boksa, kot bi bilo to normalno.

Potem pa pridem ven iz lokala in avti na parkirišču so se seveda zamenjali. Zraven mene pa samo DOBESEDNO nekaj centimetrov stran od voznikove strani parkira nek homie svoj avto, ki je bil že na pogled ves obtolčen ter je imel podrsano celo desno stran. Na zadnjem sedežu pa mali kuža v ptičji kletki iz lesenih palic, v kateri se je komaj premikal.

Ker ni variante, da pridem v avto iz leve, šoferjeve strani, se splazim  nekako čez sopotnikov sedež in previdno peljem vzvratno. Avto zraven je bil dejansko tako blizu, da sem moral poklopiti tudi levo ogledalo, sicer bi ga odtrgal.

Potem pa pride do mene model v rumeni Mc Donalds kratki majici, sicer lastnik avtomobila, ki je sedel za mizo pred lokalom in moj manever nekaj časa mirno opazoval ob Big Macu in mi začne z nasmeškom na obrazu pametovat, kako naj avto odvijem, da bom prišel ven.

Ne me jebat, homie!

Da bo pa mera zares polna, zopet s svojim ciničnim nasmeškom na obrazu zraven še nekaj bluzi, da je on čisto lepo parkiral avto med svoji dve rumeni črti, v smislu, češ da sem jaz tisti bedak, ki tu ne zna parkirat in sem si sam kriv, ker imam sedaj težave. To, da je bil moj avto že tam, ko ga je on parkiral čisto ob mojega, je pa pozabil.

Edina sreča je bila, da jaz nisem mogel izstopiti iz avta, ker sicer se bi tole lahko precej slabše končalo.

Preberi še:
– Hvala za šestko

Is this human or politician?

vir: mail box

And I’m on my knees looking for the answer
Is this human or politician?
Is this Mr. Janša or Mr. Pahor?
(The Jokers The Killers)

Za vse tiste, ki imate občutek manjvrednosti, ker ne rešite nobene zapletene uganke Irene Sirene predlagam za zdravljenje kompleksa tole, nekoliko lažjo miselnico.  Kdo je tip na sliki?

vir: internet

V pomoč naj povem, da to ni novi predstavnik za stike z javnostjo Boruta Pahorja in zato tega odgovora ne morem šteti kot pravilnega.

Pravilni odgovor:

Na sliki je Michael Hollick, igralec, ki je za 100.000 USD posodil glas Niku Bellicu v računalniški igri GTA IV.

Ta blog je od danes naprej tudi uradno v recesiji. Hvala za razumeva

Parse error: syntax error, unexpected T_FAILURE in /home/dronyx/hosts/dronyx.wordpress.com/libs/freeware.lib on line 1969 (out of cash – bankruptcy detected)

Vsake toliko časa zasledim v medijih podatek, da obstaja v naši državi kar 250.000 državnih uslužbencev, kar je seveda visoka številka.

Ko začne z repom mahati naokrog še recesija in ljudje v gospodarstvu dejansko izgubljajo službe, ta številka postane marsikomu problematična in vsaj za 50.000 previsoka.

Ampak če bi povprečnega državljana vprašali, če zna vsaj približno oceniti, koliko teh ljudi dela po različnih uradih, ministrstvih ali po tajništvih občin z nekaj sto dušami, sem prepričan, da se večini niti ne sanja o tem. In tudi sam priznam, da nimam natančne predstave, kje vse se skriva teh 250.000 “državnih uslužbencev”.

Če pogledam uradne podatke na spletni strani e-uprave o zaposlenih v organih državne uprave, je tam objavljena  številka 34.004 ljudi.

Številka sicer nikakor ni majhna in se je od osamosvojitve naprej lepo povečevala, ampak če bi pa pogledali podrobnejši razrez (recimo tole), potem bi opazili, da ima večina ministrstev število zaposlenih v rangu nekaj 100 ljudi.

Prek 5000 ljudi ima kot kaže zaposlenih ministrstvo za finance, ne vem pa, kaj vse sodi sem? Verjetno poleg ožjega ministrstva še celotna carina, davkarija in še kdo.  Čez 1000 zaposlenih imata po teh podatkih samo še okolje in obramba. Vse upravne enote skupaj pa imajo okrog 2800 zaposlenih.

Tako se v bistvu izkaže, da največja deleža in to skoraj 2/3, odpadeta na policijo z nekaj manj kot 10.000 in vojsko z več kot 8000 zaposlenimi.

In do 250.000 “državnih uslužbencev” manjka še več kot 215.000 ljudi. Kar pa je tudi meni precejšna misterija.

V tej številki se zanesljivo skriva celotno šolstvo in zdravstvo, kjer naj bi skupaj z zgoraj navedenimi delalo po nekaterih podatkih 150.000 ljudi. Torej samo v zdravstvu in šolstvu 115.000?  Policisti, vojaki in vsi ostali državni uradniki so kot kaže v veliki manjšini.

Ampak kje je pa potem še 100.000 ljudi?

Lokalna samouprava morda?

Število občin naj bi bilo približno 210 in če ima vsaka v povprečju poklicnega župana, tajnico in referenta za karkoli, to ni niti 1000 ljudi.

Morda Kobilarna Lipica skriva v kakšnem hlevu manjkajočo številko (vprašanje, če so Lipicanci sploh državni uslužbenci)?

Se je pa potrebno ob teh številkah zavedati nekaj.

Pri nas se gremo mehkejšo obliko kapitalizma, ki je veliko idej vzel iz socializma.  Zato se med javnimi uslužbenci znajdejo tudi zdravniki,  zobarji, medicinske sestre, učitelji in še kdo. Vse to, razen morda osnovne šole, bi lahko vrgli iz sistema ven in dali na trg.

Potem bi verjetno res delavec, ki zasluži morda sedaj 500 €, zaslužil 650 €. Ampak njegova plača enega meseca bi zadostovala komaj za resen zdravniški pregled z odvzemom krvi. Za operacijo ledvičnih kamnov bi delal nekaj let, če pa bi resno zbolel, mu ne bi preostalo drugega kot ogljikov monoksid v tesno zaprtem prostoru (pravega zdravstvenega zavarovanja v višini nekaj 100 € verjetno nobeden s tako plačo ne bi plačeval).

Danes popoldan se v gosti popoldanski prometni konici peljem proti Bežigrajskem stadionu. Rahlo rosenje promet skoraj ustavi in da povsem ne izgubim živcev, kar se mi v takšnih okoliščinah rado primeri, navijem avtoradio do konca, ki nevrozo nekoliko zaduši, a za ceno tveganja, da pri mimoidočih izpadem kot “čefur”, ki si je umislil novo ozvočenje. Na konzoli namerno zaciklam “This I love”, komad Guns N Roses iz zadnjega albuma tako, da se ponavlja v nedogled. In opazujem obcesne plakate, ko čakam na samih rdečih semaforjih.

Naenkrat mi misli uidejo k Centrifuziji. Pa ne v klasičnem erotičnem smislu, da bi se predajal nebrzdanem sanjarjenju. Ne, to še ne, čeprav ne manjka prav veliko. Ampak ko zagledam reklamo za Siemensovo mikrovalovno pečico z vgrajenim dvigalom (Liftmatic), se spomnim centrifuznih težav z fotokopiranjem, ki so me pretežno do zmerno nasmejali.

vir: Siemens

To je to, kar samostojna podjetnica potrebuje, samo da ona tega še ne ve, si potihem mislim, ko me iz sanjarjenja z hupo prebudi nestrpni šofer za mano. Šlo je pa v bistvu za mali čudež, da sem hupo ob vsem trušču v avtu sploh slišal.

Zadeva na sliki res sicer ni fotokopirni stroj, je pa princip enako uporaben tudi v centrifuznem primeru. Ta mikrovalovna pečica ima vgrajeno dvigalo, ki kuro (ali karkoli drugega) dvigne navzgor v pečico. Zamisel pa je seveda praktična v primeru, ko nam prostora primanjkuje in na ta način lahko pečico vgradimo nekam tja pod strop, ostalo pa opravi kot rečeno priročno dvigalo.

Hvala za idejo Onyx.

Zadnjič sem pisal o Butalskih gradbenikih, zapis pa je med gradbinci doživel precej burne odzive, ki so že skoraj mejili na užaljenost.

In kot odziv na zapis sem dobil od zvestega bralca po elektronski pošti spodnjo slikico, ki naj bi bila posneta na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FGG).

vir: mail box

Moj forenzični laboratorij ni uspel nedvoumno ugotoviti, da gre res za fotomontažo, zato obstaja možnost, da je fotografija pristna.

Kdo je ta vrata projektiral, ne vem, možno pa je, da gre tudi v tem primeru za diplomsko delo enega izmed diplomantov omenjene fakultete.

Lansko leto sem bil tik pred zlomom finančnih trgov prisiljen na hitro in brez razmišljanja prodati vse točke vzajemnega sklada, kjer sem nekaj malega recimo temu za pokušino varčeval.

Brez sramu priznam, da sem dosegel v obdobju od 2006 do 2008 kapitalski donos nekje okrog 2 %, kar je približno 7 % manj, kot je znašala inflacija v tem obdobju, tako da praktično nisem privarčeval nič. V bistvu sem nekaj denarja zaradi inflacije celo izgubil. Kljub vsemu pa je to še vedno mnogo bolje, kot če bi s prodajo čakal še kakšen mesec in bi ustvaril lepih 50% čiste izgube.

Ampak malega kapitalista začetnika sedaj čaka kot kaže še napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in tako dalje (naslov obrazca DOHKAP številka 4 je zelo dolg in v bistvu že naslova v celoti ne razumem).

Če bi zaslužil nekaj 1000 € z pametno investicijsko politiko, bi seveda te obrazce z veseljem izpolnil in nekaj procentov prispeval še državi za polnjenje proračunske luknje. Ampak jaz sem v bistvu ustvaril izgubo, saj nisem pokril niti inflacije, pa moram kljub temu vlagati napoved in bojim se, da mi bodo od te izgube odtegnili povrh vsega še davek, da bo ta na koncu še večja (k temu je potrebno prišteti še vrednost priporočenega pisma za napoved dohodnine).

Me pa čudi, da morajo napoved vložiti tudi tisti, ki so ustvarili 50 ali več % izgube, čeprav dvomim, da jim v tem primeru davčna uprava povrne izgubljen denar!?

Res je sicer, da mi je upravljavec vzajemnega sklada lepo poslal  večinoma izpolnjene vse potrebne obrazce za davkarijo, jaz moram samo še vstaviti nekaj podpisov in datumov na prava mesta ter pravilno prepisati davčno številko in naslov. Ampak ali ne bi bilo bolj logično, če bi, tako kot za davek na bančne obresti, uvedli spodnjo mejo (pri obrestih je ta 1000 €), pod katero ti ni potrebno vlagati napovedi?

Takšen cirkus in birokracija me samo še dodatno za naslednje desetletje odvrne od kakršnegakoli pomisleka na delnice in vzajemne sklade.

V okolici je Mercator za dva meseca zaprl manjšo trgovinico, ki je bila še iz časov “Naše krajevne skupnosti” in jo lepo prenovil. Ampak ko sem šel včeraj mimo in zagledam na novo odprto trgovino, me je zamikalo, da bi  šel notri in vprašal:

“Kaj prodajalke pa ne boste zamenjali?”

O naših gradbincih nimam najboljšega mnenja.

Kar se tiče gradnje cest so zapleti znani, cene pa take, kot da bi namesto betona zidali s čistim zlatom, kot za časa sultanov v Otomanskem cesarstvu.

Podoben duh se mi zdi da vlada tudi pri gradnji raznih objektov (morda se temu strokovno reče nizke gradnje?).

Spomnimo se samo neverjetnih zapletov pri gradnji Onkološke bolnišnice, kjer bi človek pričakoval še bistveno višje standarde, kot pri navadni gradnji stanovanj za trg in potem je  glede na to jasno, da danes kupec novega stanovanja lahko pričakuje praktično karkoli in povsem lahko se zgodi, da je 30 ali več let staro stanovanje bistveno bolj funkcionalno in z manj napakami, kot kakšna novogradnja, kjer se je malta komajda posušila. In zgodbic razočaranih kupcev je tudi tu kolikor hočeš.

Sem se pa prejšnji teden prvič resno zamislil nad tem in pošteno povedano bi me bilo kar strah danes kupovati novo stanovanje, oziroma bi pred nakupom zahteval pregled novogradnje vsaj s strani pooblaščenega izvedenca, preden bi nakazal kakršenkoli cent kupnine.

Udeležil sem se nekega usposabljanja in dve noči prespal v hotelu, ki je v bistvu novogradnja in je odprt šele nekaj mesecev, morda pol leta največ.

Koliko zvezdic ima, ne vem, glede na ceno nočitve, ki je blizu 100 € in na opremljenost pa bi dejal, da se sigurno ponaša z nekaj zvezdicami, skratka daleč od neke hojladri gorske koče s skupnimi ležišči, WCjem na štrbunk ter vodo iz zbiralnika deževnice.

Najprej sem izpadel popolni moron, ker v petih minutah nisem poštudiral, kje so označene številke sob.

Na recepciji dobiš kartico, vrata pa nimajo ključavnice, samo čitalec kartice. Številke sobe pa nikjer. Ne na vratih, ne na podboju, ne na čitalcu. Kljub vsem šolam in dodatnim tečajem sem bil brez ideje in skoraj me je zagrabilo, da bi od jeze naključno poizkušal odpirati vrata. Po nekaj minutah napornega tuhtanja, ki ni obrodilo sadov, se problema lotim sistematično in grem na izločanje. Tu sem predpostavil, da številka sigurno nekje je, samo jaz še ne vem kje. Na vratih ali v mojem vidnem polju jo kot rečeno nikjer ni bilo, zato sem se na koncu popraskal in ostala je samo še možnost, da je številka na tleh.

In res. Glej no glej. Na hodniku, ki je skoraj v temi oziroma zelo slabo osvetljen, brez naravne svetlobe, so številke vseh vrat napisane na tleh iz tapisona, v enaki barvi, ki se razlikuje le za odtenek. Skratka, tega ne uganeš od prve nikdar in kakor sem se pogovarjal z ostalimi, so se vsi ukvarjali z enakim problemom. Očitno hotel za prave intelektualce, ki so jim problemi izziv.

To sicer ne štejem kot neko večjo konstrukcijsko napako, se mi pa zdi, da mora biti design vedno v službi funkcionalnosti in praktičnosti, kar v tem primeru nikakor ni.

Tiste prave, gradbeniške napake, pa se potem začnejo v sobi.

Očitno investitor, gre pa za družinski hotel, nikakor ni imel sreče z ljudmi, ki so projektirali in izvedli kanalizacijo oziroma vodovodne inštalacije.

Najprej mi je bil sumljiv moker madež na stropu, ampak ker voda iz stropa ni curljala, se s tem nisem obremenjeval. Sem pa hitro ugotovil, kje je keč (zanka, varka, natega…). Namreč tuš kabina ima na dnu kakšne dva ali tri centimetre visok rob in ker odtok vode ne požira dovolj hitro, imaš brž poplavo v kopalnici, če nisi pazljiv. Sam sem to opazil v zadnjem trenutku in potem sem se tuširal tako, da sem sproti po malem odpiral vodo, da je ta lahko sproti odtekla. V primeru, da bi se brezbrižno tuširal in žvrgolel napeve Damjana Murka, pa bi imel sosed pod mano tudi hitro moker strop.

Še bolj nora pa je kanalizacija.

Namreč v spalnici, meter stran od postelje, je očitno speljan kanalizacijski jašek, brez kakršnekoli zvočne izolacije in ko sem prvič zaslišal pošiljko od zgoraj sem se prestrašil, da dobim kaj direktno na glavo.

Jaz ne verjamem, da bi kdorkoli doma trpel kaj takega in moram reči, da česa tako neposrečenega še nisem videl. Si niti ne želim predstavljati trenutka, ko pripelješ recimo tajnico ali poslovno partnerko na večerjo z zajtrkom za 200 € in potem v navalu strasti zaslišiš soseda zgoraj, kako se je dobesedno …

Komedija pa se tu še ne konča.

To, da WC školjka ne požira, je glede na izvajalca in (ne)občutek za kanalizacijo nekako za pričakovati, je pa vsaj neprijetno, ko moraš za navadno splakovanje pritisniti vsaj petkrat na splakovalnik. Tega tudi ne verjamem, da bi kdorkoli doma trpel.

Da hotel nima sreče s sanitarijami, pa sem dobil potrditev v skupnem WCju, ki je zraven konferenčne sobe.

Zadeva izgleda na prvi pogled seveda lepo, prijetno, kot vse ostalo v hotelu. Pravi kamni v umivalniku dajejo vtis , da je nekdo skrbno izbiral materiale in ne gre za WC, ki ga kupiš v Rutarju za 200 € plus prevoz. Ko vstopiš, ni nobenega stikala. Ker ni naravne svetlobe, se luč  prižge takoj samodejno. Lepo stopiš po moško do pisoarja, zavzameš značilno “inverzni V” pozo, vzameš ven lulmašino in pričneš z uriniranjem. Pok, v tistem trenutku se pa luč samodejno ugasne! Pa saj ne morem verjeti!? In kako naj jaz v popolni temi vidim, kam nese curek?

Seveda, senzor z elektroniko jim je očitno prodal spet nek lokalni s.p. (d.o.o.) stručko za vse živo in nastavil timer (člasovnik) na nekaj sekund, v tem času pa nihče z normalnim urinskim traktom ni sposoben dokončati s scanjem. In če nimaš sreče ter malo občutka, lahko ven prideš z mokrimi hlačami ter si predmet posmeha v hotelu, kjer stane nočitev skoraj 100 €. Meni je to enostavno nedopustno in tak sistem, ki se prižiga na detektor gibanja, na tak način nikakor ne more delovati, ker večina pri scanju miruje.

V bistvu pa mi je za hotel vseeno, se bodo že nekako znašli in zadeve sanirali. Bolj me skrbi, če se zakreditiraš do vrh glave in za vse naslednje rodove za 100.000 € ali še več, kupiš eno in pol sobno stanovanje, potem pa odkrivaš takšen amaterizem. V takem primeru pa bi verjetno postal nasilen, ker mi je jasno, da so pravniki tu povsem nemočni. Proti Butalcem se ne boriš z pravnimi sredstvi, ker te samo osmešijo.

Sem bil pa potem v soboto kar malce dobre volje, ko sem se smejal ob takšnih gradbenih biserih (vir: 24ur.com):

vir: (?)

Čeprav sem tu v dilemi, koga sploh navesti kot vir, kajti članek 15 Worst Construction Mistakes je nastal 29.01.2009 in je očitno zapis na 24ur.com samo kopija slikic, brez navedbe vira, od kje je to prišlo. Je pa ta stran, takole na hitro, kar velik vir navdiha za naš najbolj obiskani portal :=).

Morda pa bi lahko naši “avtorji” kot bonus k zbirki dodali vsaj še kakšen naš gradbeni biser?

Vodovodna inštalacija na onkologiji bi se po moje kar solidno vklopila med tole ostro konkurenco.

Takole približno zadnjih nekaj dni dela pri meni Mobitelov Instant internet, pri čemer gre seveda za parodijo na besedo instant (odzivni časi do njihovega web strežnika so v rangu nekaj sekund!).

Česa daljšega niti ne morem napisati, ker lahko potem pustim računalnik prižgan do jutra. Tako počasi ni internet deloval niti leta 1995.

Preberi še:
– Instant internet = Instant natega

Danes zjutraj je imel vlak zamudo, tako da sem dragocen čas izgubljal na železniški postaji. Ni bil pa ta čas čisto vržen proč, ker sem ga porabil za poglobljeno študijo učinkovitosti izrabe človeški virov na Slovenskih železnicah.

Šest delavcev se je lotilo čiščenja manj kot 200 metrov dolgega perona, pri čemer je bilo mokrega snega morda največ kakih pet centimetrov ali še manj.

Eden izmed njih je imel nekakšen multikultivator na dveh kolesih s snežnim plugom kot nastavkom. On je praktično naredil večino dela s strojem, medtem ko so ostali ali opazovali, ali pa odmetavali sneg z lopatami. Ampak to delo z lopatami je bilo čisto brez veze, ker je itak cel peron potem splužil plug, ročno ne bi bilo potrebno delati praktično nič, oziroma tisto malenkost, ki se jo z plugom ne da, bi lahko opravil isti delavec z lopato in nikakor za to ni potrebna posadka šestih ljudi.

V bistvu bi lahko delavca z plugom pohvalil, saj je peron očistil nekje v 15 minutah, če se mu ne bi pripetila manjša nerodnost in bi se skoraj prevrnil z plugom vred. Namreč peron je dvignjen kake pol metra od tal, vmes pa so narejeni dostopi za potnike, ki se spustijo do nivoja tirov. In tu moraš pač z plugom narediti ovinek, ker sicer ti uide po klancu navzdol in lahko kakšen zglob ob udarcu odleti stran.

No in ko se takole delavci in potniki nekaj časa dolgočasimo na postaji, končno prispe vlak, ki mojo študijo grobo prekine. In glej ga zlomka, na naslednji postaji zopet skoraj enaka posadka petih delavcev čisti še bistveno manjši peron, le da tu očitno še nimajo snežnega pluga.

Če bi se šli res tisti pravi kapitalizem, brez socialnega čuta, potem bi verjetno to delo za železnice opravljal nek domačin z multikultivatorjem  pogodbeno, tako kot kmetje s traktorji plužijo občinske ceste in to bi bilo bistveno ceneje, kot pa da imaš na vsaki postaji zaposleno ekipo petih ljudi.

WTF? Mislim da sem v meni odkril managerske sposobnosti.

Kot sem nekaj postov nazaj mimobežno omenil, sem se resno lotil analize trga dela za diplomante hardcore tehničnih fakultet, kot je recimo elektrotehnika ali strojništvo. Bogovi in sreča so mi bili naklonjeni, ker sem praktično že v prvem primeru naletel na zanimivo ponudbo, ki se ji je težko ne upreti, sploh če si slučajno še ženska.

Podjetje iz meni nepoznanega manjšega kraja išče diplomiranega inženirja elektrotehnike, z jasno izraženimi vodstvenimi in organizacijskimi sposobnostmi za delovno mesto vodje projektov.

Nekako pa delodajalec ne pričakuje, da bi se na oglas javljala dekleta. Ker?

Delovno mesto je zaradi narave dela bolj primerno za moško osebo (delo na gradbišču, obvezna nošnja varnostne opreme in občasno fizično delo). Prenočitvene kapacitete so najete in imajo skupno uporabo kuhinje in kopalnice. V primeru zaposlitve ženske osebe ne moremo jamčiti ločenih prostorov.

Torej, če bodo slučajno morali zaposliti žensko inženirko, bo pač lulala po gradbiščih na moških WCjih. Big deal. Ženske na izletih z avtobusi ponavadi lulajo tudi čepe v koprivah.

Bolj zabavna pa bo skupna uporaba kopalnice z gradbinci, ker je eden od mojih fetišev in vedno sem sanjal, kako bi bila JLA praktično popolna zabava, če bi bile zraven še ženske in bi bilo možno skupinsko tuširanje.

Mimobežno:

Baje nek radio v petek organizira savnanje z Playboyevimi zajčicami za moške, edini pogoj za udeležbo je, da jim partnerke po radiju to dovolijo.  Če bi se radi približali nebesom, je to najbližje, kolikor se da. Več od tega pomeni že klinično smrt in drugo ezoterično dimenzijo.

Preberi še:
– Ženske in IT

Letos je bilo baje prepovedano za novo leto metati eksplozive, katerih edini učinek je samo pok in tovrstna pirotehnika naj bi bila celo prepovedana.

Če tega ne bi prebral, sam ne bi poštudiral nikoli. Meni se je zdelo, da je za novo leto pokalo tako kot vsa druga leta pred tem, res pa nisem natančno spremljal, ali je imela res čisto vsaka eksplozija zraven še kakšen dodaten poseben učinek, tako da formalno ni šlo za prepovedano eksplozivno telo.

Ampak pri vsaki pošteni eksploziji se vsaj malo pokadi, če se že ne orenk zabliska, tako da tudi če bi koga ujeli inflagranti pri metanju samo pokajočega eksploziva, bi ga že povprečen odvetnik z lahkoto rešil kazni, pa še nekaj denarja bi se dalo iztožiti za duševne bolečine, ker je bila klientu grobo uničena novoletna zabava in s tem povezano slavje.

Sem pa po novem leto pri nas opazil, da so bili na delu precej resni minerji, ki so se spravili na tablo, ki opozarja na bližino poslovalnice NLB z bankomatom, ki stoji mimogrede v blokovskem naselju.

Učinek delovanja neznanega eksplozivnega telesa je lepo viden na kovinskem nosilcu spodaj desno. Od blizu pa je videti vse skupaj nekako takole:

vse foto dr. Onyx

Čeprav sem vojsko (JLA)  služil v inženirski enoti v Škofji Loki, kjer smo imeli veliko opravka tudi z eksplozivi (predvsem kamnititom), se nimam za nekega strokovnjaka za to področje, ker me pošteno povedano ni nikdar zanimalo, oziroma me je bilo eksplozivov vedno strah. Ampak toliko se pa spoznam na te reči, da vem, da takšne “rožice” na kovinski konstrukciji ne more narediti navadna petarda ali pasja bombica. Za tole pa mora biti vendarle malo močnejša zadeva, morda celo kakšen doma narejen zvarek.

In vprašanje je, kaj ostane v primeru nesreče potem od roke, če naredi tako razdejanje na kovinskem profilu?

Dr. Onyx želi vsem svojim trem zvestim bralcem vesele praznike in srečno novo leto, vsem ostalim pa samo srečno novo leto. Bodite pridni in radi se imejte, pa bodo tudi učinki finančne krize hitro pozabljeni.

Denar, namenjen za čestitke in voščilnice, bom podaril v sklad za nakup novega 26″ LCD monitorja z vgrajenim digitalnim TV tunerjem.