Archive for the ‘Mnenje’ Category

Poštarski muzeji

18 11 2020

Včeraj sem želel na pošti prevzeti paket. Pred mano je čakalo v vrsti že vsaj deset strank, tako da sem bil upoštevajoč vso potrebno varnostno razdaljo in dejstvo, da se lahko v pošto vstopa zgolj posamično, od poslovalnice pošte oddaljen več deset metrov. Ne bom napisal sto metrov, ker to bi bilo pretiravanje, sigurno pa kakšnih 20 do 30 metrov. V kakšne pol ure sta do svojih paketov prišli komaj dve stranki, tako da se nisem nič kaj bolj približal poslovalnici. Ko sem izračunal, da bom moral čakati s takim tempom v vrsti še nekaj ur, sem obupal in odšel. Za ostale v vrsti sem pa verjetno izpadel nestrpnež, saj so morda nekateri med njimi potrpežljivo čakali že ure in še niso obupali. Prostovoljci bi lahko v vrstah pred poštami začeli deliti zložljive stolčke in plastenke z vodo ali še bolje topel čaj, ker prihajajo hladnejši dnevi.

Pa mislim da vem v čem je problem.

Vsakič, ko pridem jaz na pošto prevzeti paket, se zaplete z iskanjem, kje je ta moj paket. Vse skupaj mi deluje nekako tako, kot da doma v hiši odpreš pošto, pakete pa naključno razmečeš po sobah, brez da bi imel neko resno evidenco, kje je kaj. Poleg tega imajo paketi očitno različne statuse. Torej ni isto prevzem na pošti ali poslano po pošti.

Tu ni, tudi tu ga ni, ne, tu ga tudi ni. Le kje bi lahko bil? Ste prepričani, da je ta paket res prišel? Ja, imam listek od poštarja! Potem bi moral biti tu nekje. Le kam ga je poštar dal? Samo trenutek, pogledam še nekam.

Potem nekaj časa traja in uslužbenka končno pride z mojim paketom. Nakar sede za stol in ta isti paket išče po raznih šifrah v računalniku. Zdi se, da se bo tudi pri iskanju po računalniku enako zapletlo, ko jo nasmešek na obrazu izda, da je računalnik paket našel nekoliko hitreje, kot je sama pričakovala. Ni bila sicer sedmica, ampak enka, je bila pa vsaj trojka trojka in ne osmica. Oddahnem se tudi jaz, medtem ko opazujem bajadere, griotte, fontane in ostale Kraševe čokoladke na pultu. Enkrat se mi je celo zgodilo, da sem pomotoma vzel čokoladko, ker sem podzavestno mislil, da je to tam za vzet, medtem ko čakaš. Tako kot imajo nekateri v pisarnah nastavljene bonbone.

Ampak s tem še ne prideš do svojega paketa na pošti. Ne, ne! Še ne.

Ko paket uslužbenka najde v računalniku in naredi neko kljukico na checkboxu oziroma spremeni status tega paketa v računalniškem programu, potem poišče še nek papirnati zvezek, ki je verjetno tak še iz časov začetkov pošte na slovenskem, ko so pisma razvažali s kočijami in so pred poslovalnicami bili postavljeni leseni privezi za konje. In zdi se mi, da imajo več teh papirnatih zvezkov, tako da mora najti pravega. Potem mora v tem papirnatem zvezku najti mojo pošiljko, nakar mi pokaže s prstom, kje moram jaz z besedo in čitljivo napisati današnji datum in se podpisati. Pozor! Z besedo in velikimi tiskanimi črkami moraš leta 2020 v papirnati zvezek napisati datum prevzema. Torej za Pošto Slovenije ni dovolj 16.11.2020, ampak mora pisati – PETNAJSTI DESETI DVA TISOČ IN DVAJSET (ali sem res napisal pravilni datum se mi zdi, da ne preverjajo, važno je, da je napisan z besedo). Pa mislim da letnice ni potrebno napisati z besedo, ampak recimo da tega ne veš. Še korak dlje od tega bi bilo, da ti dajo za reševati IQ test in če ne dosežeš minimalnega rezultata, ti paketa ne izročijo.

Katerega smo danes, vedno vprašam, preden začnem pisati datum čitljivo in z besedo.

Nakar, če gre vse po sreči in si se podpisal pod svoj paket, ne pod enega spodaj ali enega zgoraj, lahko pošiljko prevzameš. Če je paket prevelik in ne gre čez pult, pa moraš narediti še par korakov do posebnih vrat za velike pakete.

In tu se verjetno skriva razlaga, zakaj v pol ure prideta do svojega paketa na Pošti Slovenije samo dve stranki.

Da jim ne bom naredil krivice, moram reči, da nisem prepričan, ali moraš povsod pisati datume z besedo, ker imajo kot rečeno več različnih zvezkov. Pri priporočenih pošiljkah pa zanesljivo, ker vsakič zavijam z očmi, ko mi težijo s tem. Še na banki lahko dvigneš sto tisoč evrov in se samo podpišeš “elektronsko” na neko tablico. Da to ni zares pravi elektronski podpis, ampak samo elektronski zajem navadnega podpisa, jim pa nima smisla razlagati, ker ti ne verjamejo.

Če bi šli analizirat poslovni proces kakšnega sodobnega proizvajalca avtomobilov, bi verjetno ugotovili, da so ti sposobni v parih sekundah najti podatek, kje točno v proizvodnem procesu sestavljanja avtomobila se nahaja katerikoli izmed milijon sestavnih delov, ki so tisti trenutek nekje v tovarni. Tudi ko ti na dom dostavne službe pripeljejo pakete se podpišeš nekam na tablico ali telefon tako, da napišeš s prstom po ekranu V kot Vendeta. Nihče ne gre iskat v kombi nekega papirnatega zvezka in ti teži z datum z besedo in čitljivo prosim. Podpis tu, tu in še tu. Prevzem traja manj kot minuto in se dostava odpelje dalje. V trgovinah imajo praktično povsod čitalce črtne kode, ki v hipu najdejo izdelek. Nihče ne gre več ročno vnašati šifer izdelkov v računalniški program in pri tem študira, ali je z zelo malimi črkami napisana sedmica ali enka in ali je trojka morda osmica.

In ob tem je skoraj ironično tudi to, da sta danes paketno poslovanje in logistične storitev glavna stebra poslovanja pošte. Če sta to glavna stebra, kako so videti šele ostali stebri, ki niso glavni?

Kaj točno počne najvišji managment Pošte Slovenije, da so ti postopki tako zelo zastareli in neoptimizirani, ne vem. Verjetno gre spet za nek politično nastavljen kader iz nekih drugih časov, ki niti ne ve, da vodi pošto in ne neke trafike, kjer prodajajo časopise, sveče in Kraševe čokoladke. Vedo pa sigurno zelo dobro, kako visoka bo njihova odpravnina, če jih predčasno razrešijo s položaja in skoraj sigurno vedo tudi to, katera politična stranka jih je na ta položaj nastavila!

Muzej pošte in telekomunikacij ni samo v Polhovem Gradcu. Praktično vsak malo večji slovenski kraj ima enega takih poštarskih muzejev. Samo za vstop v ta muzej moraš v času epidemije novega koronavirusa čakati zelo dolgo. Za moj okus mnogo predolgo!

Dostava na Pošto Slovenije?

Ne, samo to ne prosim! Raje pridem osebno iskat. Kamorkoli!

Sprašujem se, ali ima ta muzejska franšiza sploh kakšnega lastnika? Videti je namreč tako, kot da Pošta Slovenije sploh nima lastnika. Ali pa je lastnik Republika Slovenija? Ampak to je praktično isto, kot če ne bi imela lastnika.

Za prevzem mojega paketa na pošti bom kot kaže moral vzeti dopust. Srh me spreleti, ko pomislim, da sem še en paket iz Mimovrste naročil na pošto. Razmišljam, da bi naročilo preklical. Škoda dopusta. Pa nikakor ne zavidam zaposlenim na pošti, saj so sedaj postali nekakšno skladišče, kamor prihaja čisto vse. Tudi 20 ali še več kilogramske uteži.

Spet sem se razburil po nepotrebnem. Moram zvečer vzeti baldrijanove kapljice.

Tri kazenske točke

09 11 2020

Če odštejem dve kazni za napačno parkiranje v Ljubljani sem do sedaj v 30 letih, kolikor časa že imam vozniški izpit, dobil zgolj eno samo kazen za prehitro vožnjo in še to na Hrvaškem sredi 90 leti. Pa še v tem primeru je šlo za maščevanje, ker jim nismo pomagali v vojni in so samo mene kaznovali v koloni vozil, kjer so vsi vozili krepko prek omejitve. Znak za omejitev hitrosti pa je ležal nekje v grabnu in nihče verjetno ni verjel, da mislijo z njim resno oziroma da ta znak zares velja, ker je bila omejitev 40 km/h, cesta pa ravnina kot v Nevadi.

Zadnjič pa dobim na dom priporočeno pismo mestnega redarstva Ljubljana, kjer so mi s stacionarnim radarjem namerili 49 km/h v coni 30 km/h. Za ta prometni prekršek je pri nas kazen 3 kazenske točke in 300 €, če plačam takoj je polovička 150 €. Za kazenske točke pa ni polovičke. Da je tam radar vem že dolgo in ni mi jasno, kako sem lahko to spregledal. Ampak v redu. Če so toliko namerili, bo že držalo in bom to požrl. Je pa ob tem vsaj zanimivo, da je v Nemčiji menda kazen za prehitro vožnjo v naselju za prekoračitev od 16 do 20 km/h 70 € in nobene kazenske točke! Pri nas pa 300 € in 3 kazenske točke ob bistveno nižjem standardu. Bravo! In verjetno se v Nemčiji zaradi toliko nižjih kazni pobijajo na cestah? Ne bi rekel. Prej bi rekel, da nas imajo pri nas za bedake. V prvi vrsti tako imenovana prometna “stroka” in posebna oblika organiziranega kriminala, ki se mu reče “politika”.

Sem pa Tanji ali Tini ali kakorkoli ji je že ime, ki se je podpisala pod pismo mestnega redarstva potem po elektronski pošti poslal sporočilo, da bo zaradi kazni sedaj mojih šest otrok prisiljeno jesti nezdravo, visoko kalorično hitro prehrano, z veliko nasičenih maščob, sladkorja in soli ter bodo verjetno zaradi tega pomrli pred 50 letom za srčno – žilnimi boleznimi. Prav tako ne vem, kako jim bom letos kupil zvezke in svinčnike za šolo. Na šolanje na daljavo prek videokonferenc v času epidemije pa lahko moji otroci sedaj kar pozabijo, saj nimamo za zvezke in svinčnike, kaj šele za računalnike in internet. Če bi pisal na papir, bi pismu dodal še par kapljic vode, da bi bilo videti, kot da se jokam, ko to pišem, na elektronsko pošto pa se to ne da. Dvomim pa, da se je Tanja ali Tina ali kakorkoli ji je že ime kaj dosti sekirala zaradi mojega pisma. Bolj verjetno da so s kolegi zbijali še kakšne šale na ta račun. Prokleti balkanci! Samo ta Tanja ali Tina ali kakorkoli ji je že ime se mi zdi, da je celo Slovenka.

Moram pa javno napisati, da sem sam odločen nasprotnik prometne signalizacije, ki se masovno postavlja pri nas zadnje čase!

Če bodo nadaljevali s takim tempom, bomo imeli kmalu tu samo še cone 30 km/h in avtoceste. In te cone 30 km/h nimajo marsikje nikakršne zveze z varnostjo v cestnem prometu, ampak so preprosto pasti za šoferje. Te cone so po mojem mnenju namenjene v prvi vrsti polnjenju občinskih in mestnih proračunov. Včasih se mi zdi, da pri nas ko kupijo nove radarje dobijo zraven še brezplačno cel kup prometnih znakov za takšne cone. Cone 30 km/h pri šolah in vrtcih pa so v veljavi tudi ponoči in med počitnicami, ko ni šole, pa čeprav je pametna signalizacija, ki se prilagaja razmeram, poznana že dolgo. Pojdite pogledati v tujino, kako se to dela tam, kjer se uporablja logika pri postavljanju prometne signalizacije in kjer vedo, čemu je ta namenjena. Za polnjenje raznih proračunov so namenjeni v razvitih državah davki, ne nora prometna signalizacija in radarji!

Skoraj si upam trditi, da če postaneš župan in celo občino spremeniš v cono 30 km/h, ali še bolje kar cono 10 km/h, ti po moje tu nihče nič ne more. Sprašujem se, ali so pri nas sploh kakšna merila, kje se take cone lahko postavlja in ali to kdo nadzira? Kaj pri tem počne ministrstvo, pristojno za promet? Je že kje zahtevalo umik omejitev, ki so neživljenjska? Se je že kdo vprašal, kaj počne tako imenovana prometna “stroka”? Obstajajo kakšne resne strokovne analize, ki imajo za podlago resnične podatke, kje je taka prometna signalizacija res nujna? So bile prej na teh mestih nesreče z resnimi posledicami in jih sedaj ni več ali gre zgolj za “preventivo”? Bolje kakšnih tisoč con 30 km/h več, kot pa ena premalo. Ko se bodo naveličali con 30 km/h, pridejo na vrsto cone 10 km/h? In nenazadnje, ali je to res varna vožnja, če moraš ves čas gledati z enim očesom na merilnik hitrosti, z drugim očesom pa iskati, kje so nastavljene pasti raznih redarstev?

30 km/h peljati z avtomobilom je pač zelo počasi, sploh pa tako počasi peljati več 100 metrov ali celo kilometrov! Pri tako nizki hitrosti moraš praktično ves čas gledati na merilnik, ker sicer je hitro 50 km/h, za kar pa bi bila po mnenju naše prometne “stroke” najprimernejša kar smrtna kazen. Pa seveda včasih razmere narekujejo tako počasno vožnjo, ne pa vedno, če je cesta normalno pregledna. Samo cone 30 km/h pri nas veljajo vedno, tudi ko ni nikjer nikogar daleč naokrog. Še večji absurd so pa cone 10 km/h. V teh primerih pa bolje da prepovedo vožnjo z motornimi vozili! Oziroma še bolje z vsemi vozili, ker tako počasi je težko peljati tudi s kolesom. Je pa seveda tudi res, da v limiti, ko greš s hitrostjo proti ničli, pada tudi število smrtnih žrtev prometnih nesreč proti nič. Še največ pa bi za prometno varnost naredili, če bi kar prepovedali vožnjo z vozili na motorni pogon. Potem ostanejo samo še nesreče kolesarjev in pešcev.

Ko enkrat večina voznikov ne ve več kakšne so omejitve hitrosti na posameznih odsekih, potem je očitno namen teh obsedenih postavljavcev prometnih znakov končno dosežen! Vožnjo po naših cestah so uspešno spremenili v nočno moro. In po mojem mnenju bi morali pri takem besnem postavljanju con 30 km/h pri nas obvezno uvesti neko pravilo, da se mora tak znak v coni ponoviti vsaj na določeni razdalji, lahko tudi s talnimi oznakami, ker sicer lahko gladko spregledaš, da se že nekaj kilometrov dejansko pelješ v coni 30 km/h, ki velja vse do znaka za preklic, ki pa je lahko skrit nekje daleč za nekim grmovjem!

Marsikdo pri nas kot kaže tudi ne ve ali pa namerno noče razumeti, da je prometni znak za omejitev hitrosti najvišja dovoljena hitrost in ne hitrost, s katero moraš na nekem odseku voziti ali celo s strani postavljavcev prometnih znakov priporočena hitrost! Izven naselja je pri nas privzeta omejitev 90 km/h, ampak marsikje je tako hitra vožnja lahko smrtno nevarna, saj so ceste nepregledne, na cestah so kolesarji in pešci, udarne jame, gosta megla, ko dežuje, cesta drsi, ko sneži, cesta drsi, za povrh pa je še slaba vidljivost. Ampak zaradi tega nihče ne gre postavljati na tisoče in tisoče in tisoče novih prometnih znakov z nižjimi omejitvami! Hitrost je pač potrebno prilagoditi razmeram in vozniškim sposobnostim. Komur to ni jasno, nima kaj delati na cesti. Tudi v naselju pač ne moreš povsod voziti kar 50 km/h in to mora po moje vsak šofer razumeti brez posebnih dodatnih znakov.

Ampak kot opažam niso sposobni vzdrževati niti obstoječe prometne signalizacije, bi pa postavljali še novo in novo. Bom razložil, kaj mislim na konkretnem primeru. Spodnji prometni znak za konec cone 30 km/h leži v Plešivici pri Notranjih Goricah. Znak je zaraslo grmovje, tako da ga voznik težko opazi in lahko še par kilometrov potem vozi 30 km/h, saj se cona kar ne konča in ne konča.

vse foto: Dr. Onyx

Pa če bi se resno lotil raziskovanja, bi takih prometnih znakov zanesljivo našel še veliko. Je kdo odgovoren za vzdrževanje te prometne signalizacije in ali bo morda za tole celo kdo plačal kazen, ker ne vzdržuje prometne signalizacije, ki si jo je dal sam postaviti? Ali pa je kje celo namerno tako, da se lažje voznike lovi na radarje?

Ta isti prometni znak v Plešivici je manj kot teden dni kasneje videti takole. Žal na tem mestu pač ne more rasti več grmovje, ker ste postavili prometni znak. Pa meni osebno je lepše grmovje in zelenje ob cesti, kot pa povsod sami prometni znaki.

Tri kazenske točke! Ste sedaj srečni?

Je pa meni zelo zanimivo, da jim očitno nikakor ne uspe poloviti tistih nekaj zelo nevarnih voznikov, ki pa dejansko norijo po cestah in ogrožajo ostale udeležence v prometu! In v lokalnem okolju vsi poznajo zelo dobro te nevarne voznike. Sprašujem se, le zakaj? Da meni dajo za vozit avto z vgrajenim provido radarjem, jih v parih mesecih vse te spravim ob vozniško. Tako pa lovijo na radarje najraje tiste, ki vozijo 5 km/h ali 10 km/h nad omejitvijo in niso še nikdar povzročili nobene prometne nesreče! Tem pa z veseljem avtomatično pošiljajo položnice. Vse za prometno varnost. Resno? Seveda ne.

Zakaj je Borat Sagdiyev Slovenijo označil kot – a shithole country? Borat Sagdiyev, bolj pravilno bi bilo – hopeless shithole country! Ampak tudi a shithole country je dosti blizu.

In pozor! Tu celo ta tako imenovana prometna “stroka” javno prizna, da so nekatere kazni za prometne prekrške pri nas, upoštevajoč kupno moč oziroma življenjski standard, tudi deset krat višje kot v Nemčiji!

Dear Borat Sagdiyev,

kindly invited to Slovenia! Here it’s even better than in Kazakhstan. You can get a lot of inspiration for new movies in our glorious country. But please drive carefully or you will pay! A lot! We also have funny president, who likes to take a pictures of himself. But our glorious president thinks that we don’t live in shithole country, because he has internet access and his own chauffeur.

 Kind regards, Onyx

Moram po baldrijanove kapljice v lekarno.

Preberi še:
Poklic – Mestni redar
Klub Počasni Voznik

Portali za Balkance

25 10 2020

Sem kar nekaj časa razmišljal, kako bi lahko ljubkovalno poimenoval Ljubljano in odločil sem se za ime Ljubljana – Balkanska princesa.

V Ljubljani že dolgo vlada Balkan in Balkan izvoli tudi Balkanskega župana, ki mu potem ta zmešana država podeli še popolno imuniteto, da lahko počne kar hoče. Ljubljana je mesto, ki ga je slovenski narod praktično že dolgo nazaj izgubil, saj sedaj povratka nazaj ni več, ker bo samo še slabše. Če se sprehajaš po Ljubljanskih blokovskih naseljih, slovenščine praktično ne slišiš več. Tudi v vrtcih in šolah je menda podobno. To, kar se je pri nas najprej zgodilo Ljubljani, se sedaj dogaja še številnim mestom in celo vasem. Slovenski narod izgublja mesta in vasi enega za drugim kot v kakšni računalniški igri Civilization, kjer gre vse narobe, ker narod ne razume, kaj se mu dogaja. Ampak nas ni nihče napadel oziroma osvojil z vojaško silo. Mi smo enostavno ozemlje, ki je nekoč pripadalo slovenskemu narodu, brez boja predali Balkancem!

Tudi ne razumem, zakaj ta država gradi masovno razna blokovska naselja, potem pa vanje naseli priseljence iz Balkana, zlasti Bosance, Kosovarje in podobne? Kaj ste res povsem zmešani!? Za Slovence ne bi bilo nikakršnega stanovanjskega problema, če ne bi sem uvozili na tisoče in tisoče in tisoče priseljencev! Ta blokovska naselja so postala pravi portali, prek katerega poteka to masovno priseljevanje, ki potem samo vnaša nelagodje in nemir med lokalno prebivalstvo. Povsod se s temi bloki zgodi povsem enak scenarij in cel kup novih priseljencev iz Balkana, ki potem začno kupovati tudi ostale nepremičnine, zlasti poceni starejše hiše. Očitno ti priseljenci iz juga zlahka dobijo ta stanovanja zato, ker imajo po pet otrok ali več in premagajo po točkah slovenske družine, katere imajo po enega, kvečjemu dva otroka.

Ta narod bo s časom izgubil čisto vse, kar je pridobil skozi zgodovino. Predvsem pa svoj prostor pod Soncem in na koncu še lasten obstoj! Tudi po zaslugi preštevilnih domačih izdajalcev.

Tak narod si ne zasluži lastne države in tak narod si ne zasluži preživetja!

Bom napisal še enkrat in odebeljeno, ker je pomembno.

Tak narod si ne zasluži lastne države in tak narod si ne zasluži preživetja!

Nehajte že enkrat graditi te portale za priseljence iz Balkana! Naj spravijo najprej v red svoje države in ostanejo tam, kjer so, na svoji zemlji!

Če bi podeljevali Darwinovo nagrado za narod z najnižjim preživetvenim nagonom, potem bi morali Slovenci nastopati kvečjemu izven uradne konkurence, ker sicer ostali ne bi imeli prav nikakršne možnosti. Tako majhen narod, se tako idiotsko obnašati preprosto ne sme, ker sicer izgine v zgodovino.

Slovenci smo Slovenijo izgubili praktično brez boja!

Fitnes alternativa

24 10 2020

S fitnesi nekih resnih izkušenj nimam. V bistvu sem hodil v fitnes samo konec leta 2018 malo več kot en mesec, ker sem hotel pridobiti kondicijo in zlasti ojačati noge za smučanje. Ampak nekih vidnih rezultatov v tako kratkem času ni bilo, zato sem to opustil.

Kar se tiče vzdrževanja kondicije so problematični zlasti meseci od novembra do marca, ko so ponavadi zunaj nižje temperature in slabše vreme, tako da je manj priložnosti za aktivnosti na prostem, ki bi morale biti po mojem mnenju vedno prva izbira. Poleg tega pa je zaradi premikanja ure tema praktično že ob peti uri, tako da prideš iz službe domov po temi.

Bolje kot kupiti mesečno karto za fitnes se mi zdi kupiti mesečno karto za bazen in hodiš v teh mesecih redno plavat, čeprav pri nas bazenov ni ravno na pretek. Ljubljana ima en resen pokrit zimski bazen, potrebovala bi jih po moje vsaj nekajkrat toliko (to je poskus šale iz matematike), da se Tivoli ne bi vedno znova spremenil v toplice. Tivoli je tako za rekreativno plavanje uporaben samo čez vikend, ko ni šol plavanja, triatloncev in treningov.

Kardio naprave v fitnesih, kot so tekalne steze, sobna kolesa, eliptiki, veslači in podobno so sicer v redu, ampak sobno kolo si lahko kupiš tudi za doma in ti ni potrebno nikamor. Meni osebno je bil sicer najljubši veslač oziroma veslaški trenažer, ki pa ga imaš doma nekoliko težje, saj ponavadi to meri v dolžino več kot dva metra in pol ter tako zavzame veliko prostora. Če hočeš to imeti doma moraš skoraj žrtvovati pol sobe za tako napravo.

Ostale naprave za krepitev najrazličnejših mišic so pa po mojem mnenju za rekreativca nepotrebne in lahko tudi nevarne, če jih ne znaš pravilno uporabljati. In verjetno jih ne znaš, ker ti prvič pokažejo samo princip delovanja posamezne naprave, ne povedo ti pa vsega ostalega in kaj moraš paziti, da ne pride do kakšne poškodbe. Te naprave se mi zdijo bolj primerne za kakšne športnike, ki vedo kaj delajo ali pa za tiste z majicami proteini.si. Vsi ostali pa lahko učinek večine teh naprav simulirajo z vajami, kjer se koristi lastna teža ali pa uteži. Torej je verjetno bolj pametno kot naključno zabijati čas na teh napravah kupiti karto za vodene vadbe in ti tam pokažejo, kako se pravilno dela posamezne vaje in predvsem, kako se pri tem ne poškodovati. Kar je tudi zelo pomembno, saj bolečine v hrbtenici niso prijetne.

Ker so sedaj povsod neke blokade in policijska ura, tako da praktično ne moreš nikamor več ali pa so objekti za rekreacijo zaprti, sem si kupil Ring Fit Adventure, ki je dodatek za konzolo Nintendo Switch.

vir: Nintendo

Gre v bistvu za program vodene vadbe, ki je zasnovan kot računalniška igra. Glavni del je nekakšen pilates obroč, ki ga držiš v rokah in v katerega vstaviš enega od joy con kontrolerjev, ki služi kot senzor. Ta obroč se lahko med vajami stiska ali razteza. Drugi joy con kontroler se priveže okrog levega stegna in tam potem zaznava premik noge, torej igra ve, če tečeš in kako visoko dvigaš noge.

Same vaje so potem zasnovane v obliki nekakšne računalniške avanture, kjer zlasti tečeš na mestu ter z raznimi vajami premaguješ nasprotnike in glavnega šefa zmaja Dragauxa. Sam sem bil že takoj na začetku presenečen, kako sem imel že po prve pol ure povsem mokro majico. Kot bi bil na kakšni intenzivni vodeni vadbi. Srčni utrip, ki ga kontroler zna izmeriti, pa 140. Sem pa potem razumel, zakaj ti igra na začetku razlaga, da potrebuješ vodo in brisačo. Najprej mi je šlo sicer na smeh, kaj bom s tem. Zelo naporen pa zna biti speed run, sploh na najvišji težavnosti. Za to pa verjetno potrebuješ še kakšne energijske ploščice in magnezijeve tablete. Če pretiravaš, pa te lahko namesto victory pose najdejo tudi mrtvega v stanovanju. Razlog smrti – cardiac arrest. Posredni razlog smrti – pretiravanje z Ring Fit Adventure.

Edino kar me pri tej igri na začetku moti je, da spet igraš the chosen one, ki mora rešiti svet in na koncu premagati nekega demona oziroma zmaja. Resno? Nič kaj bolj originalnega?

Tole se mi zdi prihodnost domačega fitnesa. S pomočjo tehnologije navidezne resničnosti in še kakšnimi dodatnimi pripomočki, podobnimi kot je tale obroč, pa bo v prihodnosti vse skupaj lahko še bistveno bolj dodelano in zabavno. Mislim da se temu strokovno reče igrifikacija, torej da neko početje, ki morda ni najbolj zabavno ali celo predstavlja napor, s pomočjo igre narediš privlačno.

Osebnim trenerjem potem ostanejo samo še…

Sem hotel nekaj napisati, pa sem raje zadržal zase. To mi je prišlo na misel, ko sem gledal v fitnesu zadovoljna dekleta, ko jim je osebni trener kazal, kako se pravilno stiska ritne mišice. Ampak to bi jim jaz pokazal tudi zastonj, če bi me vprašale.

Jim pa ti osebni trenerji, kakor sem tudi opazil, nikdar ne povedo krute resnice, da bo potrebno za bistveno zmanjšanje telesne teže in lepšo rit tudi manj jesti, ne samo zabavati se v fitnesu z osebnim trenerjem za 400 € na mesec! Ja, življenje je včasih tako kruto, v trgovini pa vedno v akciji ravno tista hrana, ki najbolj redi in ima največ kalorij. In potem je osebni trener kot nekakšna spovednica, kjer mu najprej poveš, kje vse si grešil(a), potem pa za odpustek sledijo vaje in nato lahko spet grešiš. Ker je v lokalni trgovini spet v akciji ravno tista hrana, ki najbolj redi in ima največ kalorij…

Začaran krog za 400 € na mesec!

Nisem pa ugotovil, zakaj si večinoma samo ženske kupujejo osebne trenerje? No ja, po svoje razumem. Da meni osebni trener nazorno pokaže, kako se pravilno stiska ritne mišice, ga treščim na gobec. V afektu jasno.

OCENA: **** (4/5 zvezdic)

Poglej še:
Ring Fit Adventure – What Does a Professional Trainer Think

Hoferjeva skrivnost

22 10 2020

Včeraj sem v lokalnem Sparu pohvalil prodajalko, ker mi je tako hitro podajala izdelke, da ji enostavno nisem mogel slediti. Sem ji hotel že reči, če greva lahko še enkrat, da se jaz pripravim ali pa da ji jaz izdelke pošljem nazaj, ona pa naj poskuša slediti mojemu tempu.

V Sparu si ponavadi ne naberem velikega zaostanka, včasih pa lahko celo sledim hitrosti skeniranja izdelkov na blagajni. Tokrat pa sem bil povsem nemočen. Preden sem se zavedel, kaj se dogaja, se je pred mano že nabral cel kup.

Potem sem ji pa še mimogrede omenil, da so absolutni rekorderji glede tega pa v Hoferju, ker tam je pa hitrost skeniranja tako zelo visoka, da temu se pa enostavno sploh ne da slediti. In potem mi reče, da je ona delala v Hoferju in je dala odpoved, ker tempa ni več vzdržala. Menda imajo prodajalci neko normo, kako hitro morajo izdelke skenirati na blagajni, sicer jim zmanjšajo plačo. Sedaj me naj samo še presenetijo s tem, da morajo blagajničarke v Hoferju nositi tudi plenice za odrasle.

Tole je povsem dovolj, da sem dal Hofer na črno listo trgovin in me ne vidijo več. Če to res drži in verjamem, da drži, saj ne vem, zakaj bi si prodajalka to izmislila, potem je to zelo grda poslovna praksa! Tudi ne vidim smisla v tem, razen da so zlobni do svojih zaposlenih, saj kot kupec tako hitro ne moreš izdelkov pospravljati v vrečko. Je pa nekakšen psihološki pritisk, da čim prej pospraviš izdelke in plačaš, ker čaka v vrsti že naslednji kupec.

Je pa v zvezi s Spar še ena zanimiva zgodba.

Doma sem več kot pol leta zanalašč zbiral tiste male plastične vrečke, ki so navite na kolut in se uporabljajo na oddelku s sadjem in zelenjavo. Tega se je nabralo ogromno. Če to zmnožiš s številom potrošnikov in recimo sešteješ količino za eno leto je samo tega dovolj sigurno za par velikih ladij, ki to potem odpeljejo nekam v Azijo, da tam zabrišejo v morje ali zakopljejo v zemljo. Pri nas pa seveda pridno ločujemo te nerazgradljive odpadke in se počutimo dobro, ker toliko skrbimo za okolje.

Potem pa zadnjič na jutranji kavi omenim, da me čudi, kako si še niso izmislili nekih vrečk za sadje in zelenjavo, ki bi bile za večkratno uporabo. Res je sicer, da bi tudi te plastične vrečke lahko prinesel s seboj nazaj v trgovino, ampak na njih je nalepljena že cena, ki jo je težko odlepiti in lahko pride do zmede na blagajni, katera cena je prava in na koncu bi te lahko celo obdolžili, da si poskušal goljufat.

Potem pa sodelavka omeni, da se da kupit v Sparu vrečke za večkratno uporabo, ki so pralne in imajo poseben prostor za račun, kjer se ga da enostavno odlepiti. Zanimivo, zakaj jaz tega nisem še opazil?

Sedaj je potem potrebno samo še prepovedati uporabo plastičnih vrečk na oddelku s sadjem z zelenjavo in en ekološki problem manj. Ni veliko, nekaj pa.

vir: Spar

Preberi še:
Zero waste nateg

Od Poreča do Motovuna

18 10 2020

Tole spodaj na slikah ni jezero Butoniga v osrednji Istri. To je Cerkniško jezero v osrednje slovenski regiji. Zakaj? Ker me niso spustili čez Hrvaško mejo, da prekolesarim še manjkajoči del kolesarske poti Porečanke (Parenzane) od Poreča do Motovuna.

Sprva je kazalo optimistično, saj so dejali, da je tranzit na Hrvaško možen, v petek pa so potem ploščo obrnili in čez mejo greš lahko samo še če imaš tam nepremičnino. Očitno imajo vsi člani aktualne vlade na Hrvaškem nepremičnino in so si pustili odprta vrata za prehajanje meje. Ostali pa, več sreče prihodnjič ali pa si kupite kakšen apartma ali vikend na Hrvaškem. Kot da ni dovolj že betona po Hrvaški obali in otokih!?

Čemu točno tak ukrep služi, si jaz z mojo logiko še ne znam razložiti! Pa sem se trudil razumeti.

Da sem jaz zdrav in zaprt v rdeči regiji, z velikim številom aktivnih okužb s Covid-19, se mi zdi nekaj podobnega, kot če bi ob jedrski nesreči v Černobilu ljudem prepovedali, da zapustijo Pripyat, razen če imajo v drugi oblasti (po naše regiji) nepremičnino!? Vem da ni čisto isto, je po podobno.

To, ali grem lahko jaz iz naše rdeče regije v Hrvaško oranžno regijo, bi morala odločati po mojem mnenju Hrvaška država, ne naša. Če to odloča naša, gre zame za čisto navadno zlobo ali pa nerazumevanje, kaj se sploh dogaja, kar je še slabše. Naša država lahko odloča ko se vrnem o tem, ali moram v karanteno oziroma ali mi sploh dovoli povratek. Možnost evakuacije od tu pa bi moral po mojem mnenju imeti! Poleg tega bi moralo biti naši državi v interesu, da sem jaz v tujini, v regiji, s precej manjšim številom okužb, kot je pri nas, saj bom s tem zmanjšal verjetnost za okužbo.

Sem pa v petek slišal zanimivo zgodbo, ki sigurno ni osamljena in lepo pojasni, zakaj se je z začetkom šolskega leta tako hitro zopet začela epidemija.

Pri osnovnošolskem otroku se pojavi sum na nov koronavirus, ker ima nekatere simptome okužbe in dobi termin za testiranje. Otrok gre kljub temu v šolo, kot da ni nič! Potem opravi testiranje in starši ga zvečer odpeljejo še na prostočasno aktivnost. Karate!? Karate brez mask! Nakar dobi izvid testiranja, da je pozitiven na novi koronavirus. Še en pozitivec več. Bravo! Ampak otrok ni tu nič kriv. Krivi so starši, ali medicinska stroka, če staršem ni dala ustreznih napotkov. Bi bilo pa v tem primeru zanimivo izvedeti, koliko okužb je bilo posledica samo tega enega neodgovornega obnašanja.

Tega se ne da rešiti niti z nošenjem mask med spanjem! Saj vam je to jasno, ali ne? Kot bi bral Butalce od Frana Milčinskega oziroma Butalci so pri nas nekakšen live motion picture.

vse foto: Dr. Onyx (motivi seveda niso moji)

Od Logatca, čez Laze in potem okrog Cerkniškega jezera ter nazaj je skupaj 64 km. Ampak to pot sem prevozil s kolesom že večkrat, tako da vse te kraje poznam. Kljub vsemu pa nekoliko bolje, kot če bi se vozil s kolesom po domačem dvorišču.

In kaj naj sedaj počnem zaprt v rdeči regiji do januarja 2021 ali še dlje? Se da vsaj na Hrvaški ambasadi zaprositi za korona azil?

Bom pa počakal še nagovor premiera. Upam da bo pojasnil, zakaj jaz ne smem na Hrvaško, nekdo, ki ima tam vikend, pa gre lahko. Ja, vem, on mora nujno tja odpret vodo, da ne bo zamrznila, pomiti okna in poruvat plevel. BUČKE!

Drugič imejte pogum in prepovejte odhod iz rdeče regije v tujino vsem. Politikom, pomembnežem, lastnikom nepremičnin, vsem.

Umetna svetloba

08 10 2020

Če želi kdo na oblačen dan nekaj več svetlobe v svojem stanovanju, si lahko privošči tudi tole. Verjetno pa ni ravno poceni, poleg tega pa za delovanje potrebuje še precej močan električni agregat.

vse foto: Dr. Onyx

Kot statusni simbol pa vsekakor ideja vredna razmisleka. Sosedje vam bodo zavidali! Kar pa je bistvo, mar ne?

Sosed, kaj za vraga pa imate tole?
Sem si zaželel malo več svetlobe v dnevni sobi. Jurčka na uro se mi ne zdi drago.

Miti o pivu

06 10 2020

Tole spodaj preverjeno ne drži. Te neumnosti si spomni večinoma pivovarska industrija zato, da prodajo več piva!

vir: internet
vir: internet
vir: internet

Menda pa pivo pozitivno vpliva na ženski in moški libido. Menda! Ampak po parih pivih ti libido nič več kaj dosti ne pomaga, sploh če si moški. Kaj pomeni izraz brewers droop pa morda kdaj drugič.

Se je pa vedno potrebno zavedati, da je prehranski industriji in industriji pijač, ki financira vse te reklame, čisto vseeno za nas in naše zdravje. Njim je pomemben samo dobiček in po možnosti to, da iz nas naredijo odvisnike od njihovih izdelkov! To, da stokrat izrečena in ponovljena laž postane resnica, je pa tudi navaden mit in čisto nič drugega.

Tudi laži o pivu so še vedno samo laži.

Zapostavljen zvok

26 09 2020

Kar se tiče materialnih dobrin se mi zdi, da imamo Slovenci fetiš na dve.

Na prvem mestu so vsekakor avtomobili. Skoraj vsak si želi imeti dober (in temu primerno seveda drag), nov avtomobil.

Po svoje razumem tiste, ki take avtomobile kupujejo zaradi varnosti, ker v njih vozijo otroke. Ampak po moje je za varnost bistveno bolj kot dober avto pomembno to, da si sam varen voznik in da imaš tudi sposobnost predvidevanja napak ostalih voznikov. In pod varen voznik jaz ne razumem to, da voziš po omejitvah in predpisih, ker dostikrat to pomeni kvečjemu to, da se spravljaš po nepotrebnem v nevarnost. Slabi zakoni pomenijo, da moraš logiko uporabljati mimo zakona in s tem nikakor nikogar ne želim vzpodbujati, da krši prometne predpise. Ampak nekatere omejitve so zame pač neživljenjske in povzročijo samo to, da nekateri potem vse omejitve ne vzamejo resno, pa bi nekatere morali, nekateri pa jih vzamejo preveč resno ter ostale voznike spravljajo ob živce z anemično vožnjo. Ni lepšega kot peljati 30 km/h po ravni in pregledni cesti, zraven pa rešuješ križanke!

Kar se tiče varnosti in dobrih avtomobilov je pa znano dejstvo, da se ljudje zlahka ubijejo tudi v navidez varnih avtomobilih. In na cesti opažam precej slabih šoferjev v dobrih avtih. Torej tega problema dober avto še ne rešuje. Vsaj dokler ne bodo bolj razširjena vozila, ki bodo vozila avtonomno.

Večina po mojem mnenju dober avto kupi zato, da vzbuja zavist pri ostalih in avto ima to prednost, da je mobilen, torej lahko širjenje zavisti premikaš iz ene lokacije na drugo. In ko se z dobrim in dragim avtom pripelje nekdo, ki na videz “nima za burek” pri številnih ostalih povzroči to, da gredo kupiti nov avtomobil, ker ne želijo izpasti neuspešni povprečneži, ki “imajo za burek“, nimajo pa dobrega avtomobila. In s pomočjo kreditov, sponzoriranih s pomočjo radodarnih centralnih bank, si dober avtomobil danes lahko privošči skoraj vsak, ki ima reden mesečni prihodek.

Drugi fetiš so pa zadnje čase ogromni LCD televizorji.

Prav neverjetno, kakšne televizorje imajo danes nekateri v dnevnih sobah. Diagonale po dva metra. In tak, naravnost gromozanski televizor slabše kakovosti si pa lahko privošči še bistveno večji krog ljudi, kot dobre avtomobile. So pa nekateri ponosni lastniki tako velikih televizorjih hitro razočarani, ker je slika grša, kot na manjših zaslonih. Ampak to je nekako logično, če je slika predvajana v enaki ločljivosti. Pri deset metrskih ekrani bodo pa namesto pikslov gledali kvadrate. Kako bodo na takih televizorjih videti ponesrečene plastične operacije pa ne upam pomisliti.

Kar pa mene dostikrat preseneti je to, s kako slabim zvokom so zadovoljni nekateri, ki imajo take televizorje. Jaz s takim zvokom ne bi mogel živeti, kaj šele da bi to poslušal.

Je pa na splošno zvok med zabavno elektroniko kot kaže precej zapostavljen, saj se oprema za predvajanje zvoka ponavadi nahaja v kakšni posebni, dobro skriti sobi, kamor zaidejo zgolj poznavalci in audiofili, ki iščejo pravi kabel za na zvočnik. Pa po mojem mnenju ne bi smelo biti tako oziroma je škoda, da je temu tako.

Meni glasba pomeni veliko. Kadar sem slabe volje ali žalosten si vstavim primeren CD v predvajalnik, se uležem na posteljo in poslušam glasbo. Glasbo poslušam tudi ko moram polniti baterije. In večinoma to deluje oziroma pomaga. Moraš pa seveda imeti ustrezno opremo za predvajanje zvoka, ker to poslušati na nekem cenenem tranzistorju ali celo telefonu je nesmisel.

Prvo malo boljšo opremo za predvajanje zvoka sem si kupil pred kakšnimi 10 leti in sem bil začuden, kako na takšno idejo nisem prišel že prej.

Potrebuješ pa za predvajanje zvoka dvoje in sicer ojačevalnik ter zvočnike. Plus seveda nek vir, kar je lahko CD/DVD predvajalnik, TV, računalnik, igralna konzola, USB ključek ali kaj podobnega.

Ojačevalniki so bili včasih večinoma tako imenovane Hi-Fi naprave, torej navadni stereo ojačevalci (power amplifier) za dva zvočnika, ki smo jih nekateri spajkali doma iz komponent, ki smo jih hodili kupovat z vlakom v Trst in z načrti iz revije Elektor.

Danes prevladujejo na trgu ojačevalnikov tako imenovani recieverji, ki so sposobni predvajati zvok iz različnih virov, omogočajo pa tudi ostale postavitve več zvočnikov, ne samo stereo, torej par zvočnikov. Popularen je prostorski zvok 5.1, obstaja pa tudi 7.1 in celo 9.1 (prva številka pomeni število zvočnikov). Se mi pa zdi beseda reciever za tovrstne naprave nekoliko neposrečena, ker to pomeni sprejemnik in tako mene to nehote spominja na radio. Dejansko so to ojačevalniki, na katere se priklopi zvočnike in vire zvoka.

Sam sem takrat kupil Pioneerjev ojačevalnik (reciever) VSX 821, ki podpira postavitev zvočnikov 5.1 in priklop različnih virov zvoka. Nanj imam trenutno prek optičnega kabla priklopljen računalnik in CD predvajalnik. Velika prednost pa je tudi to, da omogoča predvajanje glasbe tudi iz USB ključka. To se mi zdi obvezno pri izbira takšne naprave.

vir: Pioneer

5.1 postavitve zvočnikov nisem zares nikdar niti preizkusil, ker se je izkazalo, da tega ne potrebujem. To sicer morda pride prav oziroma je prednost pri ogledu kakšnih filmov, ki imajo poudarjene učinke prostorskega zvoka, ampak tega je po mojem mnenju malo, sploh pa je malo kvalitetnih takih filmov, tako da sem to idejo opustil.

Za zvočnike sem kupil par JBL Control One. To so zvočniki, ki jih običajno vidiš v kakšnih gostilnah. So pa to eni najbolj popularnih takih manjših zvočnikov. Resda niso sicer neki lepotci, ki bi bili okras v stanovanju, kvaliteta predvajanja zvoka pa je čisto sprejemljiva.

vir: JBL

Zelo pomemben del sistema za predvajanje zvoka pa je nizkotonski zvočnik oziroma angleško subwoofer. Ta skrbi za to, da se trese stanovanje in da zvok občutiš v želodcu. Temu se danes ne bi nikdar odpovedal, ne glede na to, kakšni so ostali zvočniki. Jaz sem takrat izbral JBL E150P.

vir: JBL

Nekateri so sicer mnenja, da pri kvalitetnejših zvočnikih tega dodatnega zvočnika ne potrebuješ, samo jaz takega mnenja ne delim in temu ni tako. Nizki toni pomeni, da mora zvočnik premikati veliko zraka in tega se ne da z majhnim zvočnikom. Vsaj jaz si ne predstavljam, kako bi to lahko delovalo.

Tak sistem se imenuje 2.1 (2 zvočnika plus nizkotonski zvočnik) in je skupaj to stalo okrog 1000 €. Sam dam vedno in kadarkoli raje 1000 € manj za avto, kot da se odpovem takemu zvoku! Namesto ojačevalnika 5.1 pa bi za tako postavitev zvočnikov povsem zadoščal ojačevalnik, ki podpira samo 2.1.

Kako se sliši Guns N’ Roses – Paradise City, Knocking on a heavens door ali Sweet Child O’ Mine na takem ozvočenju, ob polni jakosti, pa zaradi sosedov raje ne bi razlagal. Celo Modern Talking – You’re My Heart, You’re My Soul zveni dobro, čeprav smo se iz tega dueta včasih norčevali, danes imata pa na Youtubu prek 470 MIO ogledov. Po moje jima gre na smeh. No, tudi kaj bolj resnega, kot je naslovna tema iz filma Godfather ali Schubertova Ave Maria v izvedbi Andrea Bocellia sta vredni vsakega centa in sežeta globoko.

Praktično skoraj vsakega, ki zagleda zadnjo stran ojačevalnika, postane strah. To je povsem normalen odziv ob pogledu na nekaj tako kompliciranega. Tudi mene še danes zmrazi ob misli, da bi moral ponovno študirati, kam se kaj vtakne (to se ne šteje kot dirty talk).

vir JBL

Ampak tako komplicirano izgleda zato, ker ojačevalnik nudi veliko možnosti priklopov raznih virov zvoka. Uporabiš pa samo tiste, ki jih potrebuješ, pri čemer gre optika v optiko (S/PDIF) in činč v činč (RCA). Plus seveda priklopi za zvočnike, za katere moraš po stanovanju napeljati še kabel.

Boljši ojačevalniki omogočajo tudi postavitev dodatnega para zvočnikov nekam v drug prostor. Primerna izbira je recimo kopalnica, kjer potem lahko prižgeš svečke in uživaš v kopalni kadi ob poslušanju Estranged. Seveda nadgradnja te postavitve je, da imaš ob sebi v kopalni kadi recimo še…kakšno račko.

Pred leti sem zvočnike JBL Control One dal iz uporabe in jih zamenjal s parom zvočnikov Focal Chorus 716.

vir: Focal

Zvok je seveda na teh zvočnikih precej boljši, poleg tega pa lepše izgledajo. Je pa to drug cenovni rang. Ponavadi take zvočnike kupuješ glede na ostalo pohištvo v sobi in ustrezno prilagodiš ohišje, da se ti ne tepe z omaro ali fotelji. Vem, smešno, ampak resnično. Tako se kupuje dražje zvočnike. Kupci takih zvočnikov ponavadi zelo natančno vedo, kako morajo izgledati, ne vedo pa, kaj bi želeli slišati.

Pri zvočnikih gre sicer po moje za nekakšno logaritemsko skalo, vsaj kar se tiče povezave med ceno in kvaliteto zvoka. Torej mnogo dražji zvočniki zvok predvajajo nekoliko bolje, ne pa mnogo bolje. Se pa kvalitetni zvočniki običajno ob normalni uporabi ne kvarijo in ne zastarijo, tako da je to investicija, ki jo imaš lahko zelo dolgo. Dlje kot avto.

Seveda pa nedvomno obstajajo tudi ljudje, ki so sposobni zvok zaznavati bistveno bolj prefinjeno, kot mi povprečneži in taki pa si ponavadi kupijo kvalitetnejšo, boljšo in temu primerno tudi dražjo opremo za predvajanje zvoka. Prav tako je potrebna boljša oprema za predvajanje zvoka če želiš poslušati kakšen solo kitare ali violine v enaki kakovosti, kot če bi poslušal v živo. Ampak za večino pa po moje nekaj takega kar zadošča in je bistveno bolje kot kakšen tranzistor ali zvok, ki ga predvajajo zvočniki v TV sprejemnikih.

Ob vsem tem imam jaz še gramofon. To danes nikakor ni več obvezen del audio opreme. Jaz sem pač nostalgičen in me gramofon spominja na moje prve plošče. Village People, Status Quo in Abba, ki sem jih kupil z žepnino nekje v zgornjem nadstropju takratne Name. Predvajanje plošč se mi zdi tudi nekakšen obred, ko jih vzameš ven iz ovitka in položiš na gramofon, namesto tišine med skladbami pa se sliši prasketanje. Imam pa na gramofonskih ploščah drugačno zvrst glasbe bolj za posebne priložnosti. Jazz, blues, soul…

vir: Rega

Če štejem avto in računalnik med nujno potrebne dobrine, tako kot štedilnik ali pralni stroj, mi od ostalih nakupov največ pomeni dvoje. Kolo in ozvočenje.

Let there be sound
There was sound
Let there be light
There was light
Let there be drums
There was drums
Let there be guitar
There was guitar
Oh, Let there be rock

Let There Be Rock (AC/DC)

Življenje kot film

08 09 2020

Meni se zdi, da sem za to res težko, karakterno vlogo, ki jo igram v tej psihološki srhljivki, bistveno preslabo plačan. Zahtevam ali bistveno višjo plačo plus bonus, ali bistveno lažjo vlogo ali pa si najdi(te) drugega kekca (piše kekca, ne kakca, če kdo slučajno slabo vidi in potrebuje očala za na blizu)!

Življenje ni Hollywood! Tam lahko prizore ponavljajo, popravljajo v post produkciji, si pomagajo s CGI ali celo s kaskaderji. V življenju moraš čisto vse prizore od prve odigrati sam, tudi prizori, ki ne uspejo najbolje, gredo v živo, kaj točno počne režiser tega zgodovinskega spektakla pa ni po moje zares jasno še nikomur. Jaz od njega še nisem dobil kakšnih pametnih usmeritev, kako naj kateri prizor odigram, oziroma kaj sploh hoče od mene. Včasih imam celo občutek, da moram jaz igrati nekaj, kar nočem, on mi pa ne da da bi igral tisto, kar bi jaz rad. Je pa res, da v Hollywoodu ni toliko spontanosti, kot jo je v resničnem življenju.

Drugega kekca? Kaj je pa s tem narobe?

Drugič na dvatisoč metrih

29 08 2020

Moram reči da se čudim ljudem, ki se odločijo iti na Triglav, njihova edina fizična aktivnost pa je vožnja par kilometrov s kolesom do službe in še to samo ob lepem vremenu ter morda enkrat na mesec pohod na Šmarno goro ali kakšen podoben lokalni hrib.

Meni kaj takega ne bi prišlo niti na misel. Pa tudi če bi mi kaj takega prišlo na misel, bi se najprej zapeljal v neko alpsko dolino blizu Triglava in pogledal navzgor.

Za drug vzpon na dvatisoč metrov sem jaz izbral Kriške pode iz Zadnjice, ki velja za eno najlepših lahkih (iz tehničnega vidika!) visokogorskih poti pri nas. Se je pa ta vzpon izkazal za povsem nekaj drugega kot vzpon na Debelo peč. Višinske razlike je tu 1400 metrov, kar pomeni, da potrebuješ do vrha ob normalni hoji blizu 4 ure. In ko enkrat prispeš do Pogačnikovega doma na Kriških podih te potem čaka še blizu 4 ure spusta v dolino.

Spodnje Kriško jezero

Sam sem sicer imel dovolj kondicije in tudi s tem vzponom nisem imel kakšnih težav, se je pa izkazalo, da tu nujno potrebuješ planinske čevlje, ki jim lahko zaupaš in so prestali že kakšen resen test. Če dobiš na 2000 metrih žulje, ti nihče ne more pomagati in moraš priti nazaj v dolino sam, kar pomeni kot rečeno 4 ure hoje z bolečino. Druga možnost pa je helikopter in pristaneš v statistiki helikopterskega reševanja v gorah za tisti dan.

Če je bilo na Debeli peči tudi precej starejših planincev, kdo tudi precej čez 70 let, so v Pogačnikovem domu prevladovala mlajša dekleta in večina s čeladami. Očitno so se spravila osvajati okoliške gore. Bovški Gamsovec, Pihavec, Stenar, Križ…Če prespiš v domu se jih da osvojiti tudi več v enem dnevu.

Kdor bi se rad povzpel na Triglav v enem dnevu gor in dol “iz naslonjača“, kot se temu reče, mu vsekakor za test svetujem najprej vzpon na Kriške pode (ampak še raje kaj nižjega). Šele ko prideš tu na vrh, se na Triglavu začne zahteven vzpon, dolg verjetno več kot uro in pol, kjer moraš imeti še dovolj moči in koncentracije da prideš na vrh ob jeklenicah in po klinih. Jih poznam kar nekaj, ki so se pod vrhom obrnili nazaj, ker je zmanjkalo moči. In v gorah se je potrebno zavedati, da vedno obstaja tudi ta možnost, ki je lahko v nekaterih situacijah edina pravilna.

Na Kriških podih so mi sicer obljubljali gamse, ali celo kozoroge. Kljub sodobni optiki nisem opazil niti enega. Morda so vsi na Bovškem Gamsovcu?

Na Triglav grem pa pozimi. Je menda precej manjša gužva.

Blejski grad

09 08 2020

Blejski grad je zame šolski primer lokacije masovnega turizma, kjer je vse podrejeno čim večjemu zaslužku in kjer tujce pričaka očem nevidni slogan – Odprite denarnice. Kot domači gosti pa moramo to menda spoštovati in ceniti, saj se prek pobranih davkov s tem financira tudi delovanje te države.

Ko prideš do Blejskega gradu, te najprej stane 2 € parkirnina na parkirišču pred gradom, kjer lahko parkiraš največ dve uri. Kot piše na ceniku parkirišč je cena parkirnine dejansko 2 €/uro, samo je ena ura brezplačna. Temu strošku se da sicer izogniti, če parkiraš na spodnjem parkirišču in greš potem peš po cesti na grad. Se mi pa zdi, da je bilo pobiralcu parkirnine kar malo nerodno, ko mi je razlagal, da bo potrebno plačati parkirnino. Verjetno je vedel, da me čaka potem še vstopnina.

Da. Za vstop v grad je potrebno plačati na Bledu vstopnino. Ta znaša 13 €, jaz sem s pomočjo Spar kartice plačal 9 €. Ampak oboje je drago. Ne vem če so Blejci že bili kdaj v Ljubljani, ampak na Ljubljanski grad prideš brez da plačaš vstopnino. Plačaš pa, če hočeš na stolp ali če hočeš videti razstavo.

Blejski grad je vsaj zame namreč nekaj podobnega kot Ljubljanski grad. Večina gre na grad po mojem mnenju zaradi razgleda, ne ker bi si tako zelo želeli videti muzej. Kakšnega pristnega srednjeveškega vzdušja pa na obeh gradovih že zdavnaj ni več.

Tudi na Blejskem gradu je restavracija in neka kavarna, kjer imajo sigurno tudi blejske kremšnite. Ampak da prideš do tega, moraš plačati najprej vstopnino. Če bi bil kdo slučajno izjemno navdušen nad kulinarično ponudbo na Blejskem gradu, naj se pripravi, saj bo veliko denarja odštel samo za vstopnine. Na že omenjenem Ljubljanskem gradu lahko prideš do restavracije, kavarne ali celo vinoteke brez plačila vstopnine! Besedo vstopnina sem namerno uporabil večkrat, ker sem želel to še posebej poudariti.

Kar se muzeja tiče je vsega skupaj malo in dobil sem vtis, da je to tam bolj zato, da lahko zaračunajo vstopnino za na grad, v enem prostoru pa celo vrtijo samo reklame za ostale muzeje v okolici.

Za ceno vstopnice dobiš še vstop v vinsko klet, kjer sem samo na hitro preletel cene vin in zbežal takoj ven ter Grajsko tiskarno, ki pa je v bistvu manjša prodajalna s spominki in kjer ti pokažejo na leseni tiskarski stiskalnici kako so včasih tiskali knjige. Obstaja pa še Grajska kovačnica, kamor nisem šel, gre pa očitno tudi tu bolj za prodajalno s spominki, kjer lahko kupiš kovance ali svečnike.

Zame primer zanimivega gradu pri nas je grad Snežnik, kjer bi lahko bila tudi razstava vsega mogočega, kar so kadarkoli našli v njegovi okolici ter obvezni LCD zasloni, občutljivi na dotik, s čuda nekimi informacijami, kar vse lahko danes dobiš tudi na internetu, če te to zanima. Ampak tega na gradu Snežnik na srečo ni. Dobiš pa lahko na gradu Snežnik občutek, kako so včasih živeli na takih gradovih, če greš na voden ogled. Tega ne dobiš ne na Blejskem gradu, kot tudi ne na Ljubljanskem gradu.

Bi bila pa moja osebna terapevtka Eva šokirana, ko bi videla tole inštalacijo pred grajsko vinoteko. Ena majhna steklenica po imenu Eva in tri mogočne steklenice z imenom Adam. Kaj je skriti pomen takšne postavitve nisem raziskoval, ker če bi preveč spraševal, bi moral kupiti še kakšno steklenico vina. Kot omenjeno, te so drage, poleg tega pa Bled kakor vem ne slovi ravno kot vinorodno območje.

Ta postavitev definitivno ni delo feministke, kvečjemu kakšnega mačista.

Dve uri plačane parkirnine, pri čemer je bila ena ura brezplačna, se je izkazalo ravno za kakšno uro preveč. Višek je verjetno tista brezplačna ura.

Edino kar Bledu še manjka je, da bi posneli kakšno epizodo serije Igra prestolov (Game of Thrones) na Blejskem gradu. Potem bi bila šele veselica.

Poglej še:
Ljubljanski grad

Posebne metode

06 08 2020

Kot sem že večkrat omenil, se v Sloveniji nimamo kaj za norčevati iz držav, kot so Rusija, Belorusija in podobne, saj so pri nas ustvarili podoben sistem v času tranzicije, le da je naš nekoliko bolj inteligentno zastavljen in je uspešno vrgel na finto tudi tujino. Ampak v principu gre pa za povsem enak sistem transformacije komunizma v sistem, ki deluje po načelih organiziranega kriminala. Povsod pa gre v bistvu za neko omrežje, ki obvladuje skoraj vse. Medije, represivne organe, pravosodje in še marsikaj. Celo za varuha človekovih pravic si taki sistemi nastavijo svojega človeka, ki potem krivice samo sešteva, ali pa še to ne. Opozicija v takih sistemih ponavadi sicer obstaja, ker se želijo predstaviti kot klasične demokracije, je pa pod nadzorom in ponavadi takšni sistemi ne izbirajo sredstev, ko je potrebno opozicijo onemogočiti, da slučajno ne prevzame oblasti in ne pride do sprememb družbene ureditve, ki koristi zlasti ozkemu krogu ljudi na vrhu te sheme. Seveda domači javnosti pa taki sistemi ponavadi brez sramu razlagajo, da njihovi državljani živijo v najbolj demokratični državi na svetu. To ljudem razlaga Aleksander Lukašenko v Belorusiji, Vladimir Putin v Rusiji in to so razlagali tudi pri nas, da preostalih držav, ki so nastale na ozemlju razpadle Jugoslavije, niti ne omenjam.

Za vse te sisteme je ponavadi tudi značilno, da povprečen državljan ne meni, da je s takšnim sistemom karkoli narobe, za kar ponavadi poskrbijo mediji, ki jih tako omrežje obvladuje. Ampak ker so ti sistemi nastali iz komunizma, ki je vrhunsko obvladal medijsko manipulacijo, to ne bi smelo biti neko hudo presenečenje.

Kot sem sam opazil pa to omrežje pri nas med drugim uporablja že ves čas tranzicije precej inteligenten trik in sicer se člani tega omrežja navzven dostikrat delajo, kot da se ne marajo med seboj. Ampak to je prefinjen trik zato, da potem lažje odkrivajo notranje sovražnike, ki se nekomu od teh zaupajo, ker ne vedo, da gre za člane istega omrežja. Ampak kdor ima malo občutka in razmišlja s trezno glavo hitro ugotovi, kdo spada skupaj. Po 30 letih izvajati še vedno ta isti trik, se mi zdi pa tudi nekoliko idiotsko, ker to izpade kvečjemu smešno.

Ampak kot sem že večkrat napisal, zgodovine se ne bo dalo pretentati, pa ne glede na to, koliko doprsnih kipov si še dajo postaviti. Nenazadnje, vsak doprsni kip se bo dalo enkrat tudi premakniti kam drugam, če se bo ocenilo, da ne sodi tja, kamor so ga nekoč postavili.

foto: Dr. Onyx

Moram pa včasih prav pogledati, katerega leta sploh smo. 2020!? Že? Ni videti. Sploh ni videti. Vsaj ne po spomenikih, ki se postavljajo po Ljubljani! Ampak če se že moramo še naprej preštevati in deliti slovenski narod, pa dajmo. Samo koliko časa še? Naslednjih 30 let?

Smrdi pa to po starem in zatohlem. Smrdi to po časih, ki bi morali biti že dolgo za nami, pa očitno še vedno niso.

Eden izmed problemov tranzicije držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije na Balkanu je bil po mojem mnenju tudi ta, da v Jugoslaviji komunizma večinoma nismo dojeli kot nekaj slabega, zato smo potem po padcu komunizma v 90 letih dopustili, da so si “reformirani” komunisti postavili države po svoji meri, tako kot je njim najbolj ustrezalo. In za to so bili potem tudi bogato nagrajeni. Rezultati tega so že dolgo časa lepo vidni, saj nekatere od teh držav sodijo med deset najmanj razvitih in najbolj revnih v Evropi, kjer vladata zlasti korupcija in kriminal. Predvsem mladi pa se poskušajo iz teh držav čim prej izseliti, saj ne vidijo v teh državah prihodnosti.

Res je sicer, da ima Slovenija bistveno višji BDP na prebivalca kot nekatere ostale države, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, so pa tudi življenjski stroški tu bistveno višji, kot v teh najbolj revnih državah, tako da razlika v standardu za povprečnega državljana niti ni tako velika, kot bi morda kdo mislil samo iz statističnih podatkov. Neprijeten pa je tudi vsaj zame občutek, da si v lastni državi drugorazredni državljan oziroma da živiš v državi, ki jo povsem obvladuje neko omrežje, ki ima vpliv praktično na vse in lahko naredi karkoli. Zaradi okuženosti s tem tudi pravosodja pa mi je jasno, da o kakšni resni pravni varnosti v taki državi ne more biti niti govora.

Posledice slovenske tranzicije se bodo čutile še dolgo časa, slovenski narod pa ima majhne možnosti preživetja in obstoja. Zastrupljene s tem pa bodo zanesljivo še naslednje generacije. Tudi zato taki spomeniki po mojem mnenju niso na mestu. Oziroma so postavljeni na napačnem mestu!

Poglej še:
10 najbolj revnih držav v Evropi

Skrivnosti uspešnih

31 07 2020

Na svetu je trenutno okrog 200 držav, ki se med seboj zelo razlikujejo, tako po velikosti oziroma površini, številu prebivalcev, gospodarski moči, političnem sistemu, skrbi za okolje, naravnih bogastvih, zadovoljstvu državljanov in še marsičem. Torej kogar zanima to področje je gradiva kar precej za študij in analizo, veliko od tega pa je tudi prosto dostopnega na spletu.

Od teh 200 držav pa jih obstaja kar nekaj takih, ki se štejejo za zelo uspešne in kjer bi večina prebivalcev tega planeta najraje živela. Te države imajo marsikaj skupnega, med njimi tudi to, da nobena med njimi ni diktatura, avtokracija, komunistična utopija ali kaj podobnega. Torej se očitno nekateri družbeni modeli obnesejo mnogo bolje kot drugi, čeprav je seveda res, da na to vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Norveška ima recimo nafto in je ena najuspešnejših držav na svetu. Venezuela ima tudi nafto in jo je težko šteti med uspešne države. Prej nasprotno. Pa bi verjetno lahko bila razvita tako kot Norveška, če bi nekatere reči tam počeli drugače, kot jih.

Za bolj plastično ponazoritev, kaj želim povedati, si bom sposodil sliko dveh stanovanjskih blokov iz Ljubljane.

foto: dr. Onyx

Eden stanovanjski blok je starejša gradnja iz komunizma, drug stanovanjski blok je novejšega datuma, verjetno zgrajen v zadnjem desetletju.

Če pustimo ob strani ceno, bi velika večina verjetno raje živela v novogradnji, kot v starejšem bloku. Če bi vprašal stanovalce, kje bi raje živeli, nisem prepričan, če bi bil odgovor enak, ker vsak pozna samo svoje stanovanje in je nanj navajen. Po logiki bi moralo biti življenje v novogradnji sicer bolj udobno, pa tudi stroški življenja bi morali biti manjši, ker ima novogradnja boljšo izolacijo in kvalitetnejša okna. Nisem pa namerno napisal, da bi moralo biti življenje v novogradnji lepše, ker to je odvisno bolj od tistih, ki živijo s teboj v stanovanju, kot od same starosti in kvalitete gradnje. Poleg tega ima pa lahko tudi novogradnja številne skrite napake, ki se izkažejo šele, ko se vanjo vseliš.

Nekoliko starejši, kamor sodim tudi sam, imamo izkušnjo dveh različnih družbenih ureditev oziroma političnih sistemov. Komunizma in tega, kar naj bi imeli sedaj. Kapitalizem in demokracija. Naj bi imeli sem napisal namerno, ker naša verzija demokracije ima po moje še številne napake, nekatere od njih so tudi namerno vgrajene, torej so napake by design.

Komunizem je bil v svojem bistvu enopartijska diktatura, kjer nisi smel razmišljati preveč po svoje, paziti si moral, kaj si rekel, sicer so te lahko tudi zaprli za verbalne delikte, zasebna gospodarska iniciativa je bila zatirana in nezaželena, ker se je z vsako malenkostjo hotela ukvarjati država. Politični sistem je imel razvejano mrežo nadzora in ovaduhov, ker se je bal notranjih sovražnikov. Ko je nastopila kriza, si je moral izmisliti nekega zunanjega sovražnika, da je preusmeril pozornost od lastnih slabosti. Mediji so bili v celoti pod nadzorom vladajoče partije in živeli smo kot v filmu Matrica, torej v nekem navideznem svetu, ki so nam ga ustvarili tudi ali bolje rečeno predvsem s pomočjo medijev.

V kapitalizmu je zasebna gospodarska iniciativa zaželena in država se ne ukvarja z vsako malenkostjo. Veliko je tako prepuščeno trgu, ki sam odloča, kaj bo uspelo, kaj pa propadlo. Po spletu in na blogih lahko pišemo skoraj kar hočemo, lahko tudi kritiziramo oblast. Če oblast ne izpolni pričakovanj, se jo lahko na volitvah zamenja in pridejo drugi. V demokraciji tudi ni takšnega nadzora, kot ga je poznal komunizem, saj za to ni potrebe, ker se ljudi ne da preganjati samo zaradi njihovega razmišljanja ali nestrinjanja z oblastjo.

Pri nas zadeve po moje še zdaleč niso idealne in marsikaj je še vedno ostalo iz starih časov komunizma, ampak načeloma pa lahko primerjamo oba sistema med seboj in so razlike vidne.

Če bi ljudi vprašali, v katerem sistemu bi radi živeli sem prepričan, da bi večina izbrala demokracijo, se pa sigurno najdejo tudi številni nostalgiki, ki jim je bil všeč komunizem, kjer je za vse poskrbela država. In resnici na ljubo tudi v komunizmu nisi imel nekih velikih problemov, če se nisi upiral režimu, ki je imel oblast in se ga ni dalo na noben način zamenjati.

Sam Slovenijo ne štejem med najuspešnejše države na svetu in do tja še manjka nekaj časa in sprememb. Ampak tudi klub najuspešnejših držav ni nedosegljiv.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da najuspešnejše države na svetu sploh ne skrivajo recepta za svoj uspeh. Marsikaj glede njihovega delovanja in ureditve je javno dostopno tudi na spletu, če želiš, pa so ti z veseljem pripravljeni razložiti in razkazati vse, kar te zanima. Kako jim deluje pravna država, pravosodje, organi pregona, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, davčni sistem, kakšen je odnos do narave, človekove pravice, kako delujejo mediji in vse ostalo.

Torej recepta ne skrivajo tako kot Coca-Cola za svojo pijačo.

Ampak pri tem pa je zanimivo, da si večina ostalih držav očitno niti ne želi preveč posnemati njihovega modela. In ti modeli sploh niso avtorsko zaščiteni! Prav tako na tem področju ne obstajajo patenti, tako da recimo nihče drug ne bi mogel uporabljati Finskega šolskega modela, če jim ne bi plačal visokega zneska za pravico do uporabe.

Ampak zakaj je temu tako?

Ena možna razlaga je ta, da se ne da enega uspešnega modela prenesti drugam, ker so okoliščine druge in se lahko ne bi obnesel. Ponekod je pol leta temperatura blizu 40 stopinj, drugje imajo pol leta temo. Nekdo ima naravna bogastva, kot so nafta in rude, drugi naravnih bogastev nima, ali pa samo misli, da jih nima, pri čemer jih ne opazi, pa jih ima pred nosom. Nekatere države so nacionalne, kjer živijo večinoma pripadniki enega naroda, druge so mešanica različnih narodov, ki poskušajo živeti v sožitju.

Ampak po moje je bolj razlog v temu, da bi v taki državi uspevali lahko drugi ljudje, kot uspevajo sedaj, česar pa si nihče, ki je na oblasti, ne želi oziroma ga je strah takih sprememb. Zakaj bi se jaz, ki sem recimo v neki manj uspešni državi polpismen minister za infrastrukturo, zavzemal za demokratične spremembe, če pa bom v novem sistemu težko sploh našel kakršnokoli službo? Ni govora! Pri nas so menda po drugi svetovni vojni številni hlapci in dekle v komunizmu kar naenkrat postali šefi v tovarnah ali celo najvišji politični funkcionarji. Pa marsikdo od njih je znal komaj pisati in brati. Torej države si ne želijo sprememb očitno predvsem zato, ker se vladajoči oklepajo svojih položajev in nimajo zaupanja vase, da bi v drugačnem sistemu lahko enako uspeli. Je pa seveda tudi res, da so spremembe mnogo lažje v manjših državah. Demokratični procesi v velikih državah bi lahko povzročili, da bi dobili na svetovnem zemljevidu zelo hitro še cel kup novih držav, saj preden bi se pokazali kakšni rezultati, bi se že med seboj skregali in šli narazen, tako kot je hitro razpadla naša bivša domovina bratskih narodov Jugoslavija.

Je pa na mestu vprašanje, kaj naredi najuspešnejše države na svetu tako uspešne oziroma kaj je recept za uspeh?

Po moje moraš pri postavitvi kateregakoli družbenega sistema izhajati iz tega, da ljudje nismo enaki in da imamo tako različne sposobnosti, kot tudi različne lastnosti. Sistem, ki tega ne upošteva, je takoj obsojen na neuspeh, ker se bo resničnost razlikovala preveč od teorije.

Uspešna država mora po mojem mnenju postaviti tak sistem, kjer pridejo do izraza najboljše sposobnosti in lastnosti ljudi, slabe pa morajo biti ustrezno omejene, sicer natopijo težave. Nekdo je recimo lahko zelo sposoben podjetnik, ampak ima pred očmi samo dobiček in je pripravljen uničiti tudi okolje za svoje cilje. Tega si kot država ne želiš in ne smeš privoščiti, torej ga moraš pri tem omejiti.

Komunizem je bil bolezensko obseden s tem, da je imel vse pod kontrolo, ker ljudem in njihovim sposobnostim niso zaupali ali pa so se bali, da bodo najbolj sposobni želeli spremembe sistema, ker se je že takrat izkazalo, da je konkurenčni model mnogo uspešnejši.

Kot lahko opažamo tudi pri nas je oblast lahko obsedna s tem, da ne moreš vladati, če ne obvladuješ vsega. Medije, represivni aparat, pravosodje, podjetja. Ampak to je seveda neumnost, ki na koncu pripelje v avtoritarno državo. Tako razmišljanje je dejansko nevarno in tu gre po mojem mnenju tudi za nerazumevanje tega, kaj mora početi država.

Kakor vem imajo tudi najuspešnejše države na svetu zapore, torej tudi njim ni uspelo izkoreniniti kriminala, pa čeprav je socialna podpora v teh državah ponekod tako visoka, da se da preživeti tudi brez resnega dela. Torej ne glede na blaginjo, bodo nekateri ljudje očitno še vedno delali mimo zakona in iskali bližnjice tam, kjer jih sistem ne predvideva.

Osnova, da je neka država uspešna, je po mojem mnenju tudi učinkovita pravna država, ki mora imeti med drugim tudi učinkovit in neodvisen sistem organov pregona in pravosodja. To ni pomembno samo zato, da se zapre kriminalce, ampak to potrebujejo tudi podjetja še bolj, kot pa nizke davke, da so zaščitena, če gre kaj narobe. Redko kdo si želi investirati v državo, kjer se vsaka malenkost po sodiščih vleče desetletje ali več, v ozadju pa vedno obstaja neka nevidna roka, ki lahko doseže kar hoče samo s klicem na pravo telefonsko številko. Nekako tako, kot to še vedno menda poteka pri nas.

V takšni pravni državi tudi ni velike bojazni ob zamenjavi oblasti, saj so neodvisni in učinkoviti organi pregona in pravosodja garancija, da tudi po spremembah na vrhu ne more iti kaj hudo narobe ali izven obstoječih pravnih okvirjev. Torej ne bo prišel čez noč nekdo, ki bi postavil diktaturo in uvedel represijo, saj ga bodo začeli preganjati takoj, ko bo prestopil meje dovoljenega in zakonitega, pa ne glede na to ali gre za predsednika vlade, ministra ali samega predsednika vrhovnega sodišča. Garancija za to pa je neodvisnost in kompetentnost teh struktur. Če take neodvisnosti ni, lahko oblast vedno te strukture tudi zlorabi oziroma jih vsaka oblast izkorišča za svoje cilje.

Kdor upošteva različne sposobnosti in lastnosti ljudi bo verjetno šolstvo zastavil tako, da imajo vsi prebivalci enake možnosti šolanja, ne glede na materialno stanje svojih staršev. Očitno distribucija pameti in kapitala ni povsem v korelaciji. V interesu uspešne države je, da pridejo do najboljše izobrazbe najbolj sposobni in talentirani ljudje, ki bodo opravljali potem najzahtevnejša dela. Če si lahko to privoščiš, lahko sicer sposobne in talentirane tudi dobiš tudi tako, da jih ukradeš drugim in s tem potem še sam nimaš stroškov z njihovim izobraževanjem. Ampak pametne države hitro ugotovijo, da jim nekdo najsposobnejše ljudi krade in poskušajo to zaustaviti. Torej moraš biti kot država tudi zaradi tega konkurenčen ostalim. Nekaterim državam pa je za to čisto vseeno, ali pa so celo še veseli, če se znebijo najbolj “problematičnih”. To je sicer dober recept za katastrofo, ki pride s časovnim zamikom.

Za uspešno državo je po moje zelo pomembno, da izvaja pozitivno kadrovsko selekcijo, to pomeni, da delovna mesta zaseda najboljši kader, ki se ga dobi na trgu. V kapitalizmu je to v zasebnih podjetjih ponavadi samoumevno, ker je to v interesu lastnikov kapitala, ne drži pa to nujno za državno administracijo, širši javni sektor in podjetja, ki jih ima država v lasti in za katere ponavadi poskrbi, da so monopoli. To, kar smo mi izvajali zadnjih 30 let tranzicije je tipična negativna selekcija, saj se je za ta delovna mesta predvsem izbiralo kadre po nekem čudnem političnem ključu, tako kot prej v komunizmu. Za to obstaja celo zabavna krilatica, ki zadane bistvo tega početja – ni važno kaj zna, važno je, da je naš. Upam da je to prevedeno v vse svetovne jezike.

Najbolj uspešne države tudi skrbijo za okolje in za to, da neokrnjena narava ostane neokrnjena. To je strategija, s katero ne moreš nikdar zgrešiti.

Ampak to je brez veze razlagati, ker to se vse ve. Kot rečeno, recept najuspešnejših držav je znan, vprašanje je samo, če si oblast drugod iskreno želi spremembe.

Elitni klub najuspešnejših držav ne bo več elitni, ko bo v njem enkrat prevelika gneča.

Uhljebi

28 07 2020

Hrvaška je po mojem mnenju podobno žalostna tranzicijska zgodba, kot je Slovenija, s to razliko, da je pri njih stanje še bistveno slabše, tudi zaradi dejstva, da je njihova osamosvojitvena vojna trajala več let, prav tako pa niso uspeli oživiti gospodarstva, razen turizma. Od turizma so sedaj praktično usodno odvisni, kar pa bo dolgoročno po moje nevzdržno. Epidemija novega koronavirusa je med drugim pokazala, da je tudi ta gospodarska panoga podvržena nepredvidljivim okoliščinam in recesiji.

Tudi pri njih država po padcu komunizma po mojem mnenju deluje po načelih organiziranega kriminala, korupcija je prisotna povsod, resne pravne države pa jim tako kot nam v 30 letih tranzicije ni uspelo vzpostaviti. Pri nas uporabljamo izraz udbomafija, pri njih kakor vem temu rečejo uhljebi. Ampak gre za isto sranje. Neposredna posledica te norosti pa je potem to, da se je iz države samo v zadnjih 10 letih odselilo več kot 200.000 ljudi, zlasti mladih, kar je praktično tragedija svetopisemskih razsežnosti in vse razsežnosti te tragedije se bodo pokazale šele v naslednjih desetletjih.

Ampak to niti ni bistvo tega zapisa. Prepričan sem, da bodo tudi Hrvatje znali pravilno napisati svojo zgodovino in analizirati, kaj vse je šlo narobe in zakaj.

Pet dni letošnjega dopusta sem preživel na otoku Krku.

Sam sem sicer mislil letos izkoristiti priložnost in oditi na dopust kam v južno Dalmacijo, ampak sem se potem premislil, ker s tem praktično izgubim dva dni na poti, za kar se mi je zdelo škoda dopusta.

Na poti nazaj iz Krka sem se vračal po Jadranski magistrali, ker mi je všeč vožnja nad Bakarskim zalivom, ustavil sem se pa za dve uri v Opatiji.

Da bi bil kdaj kot turist v Opatiji, se ne spomnim. S starši smo šli večkrat na Reko, kjer smo hodili na Trsat, nismo se pa nikdar ustavili v Opatiji. Lahko pa da smo se in sem to pozabil.

Na glavni plaži v Opatiji je bilo ljudi malo. Tu očitno turistični delavci močno občutijo vpliv novega koronavirusa in dvomim, da so vsi hoteli odprti, sicer bi moralo biti na glavni plaži precej več ljudi, razen če niso vsi na bazenih ob hotelih.

Sama plaža je en sam beton. Iz katerega obdobja je ta plaža sicer ne vem, ampak tu je bil nekdo dobesedno obseden z betonom. Bolezensko obseden z betonom. Opatija je bila sicer znano Avstro-ogrsko pomorsko letovišče in iz tega obdobja so predvidevam tudi nekatere lepe stavbe in hoteli ob obali. Jaz močno dvomim, da je v tistem času ta plaža izgledala tako. Kot mi je omenil natakar v sosednji restavraciji, so vse to tako zabetonirali zato, da lahko prodajajo na plaži ležalnike in senčnike (suncobrane). Ko zaplavaš in gledaš pod vodo, ni nikakršnega morskega življenja. Ni ježkov, ni alg, ni niti rib ali meduz. Kaj šele morskih konjičkov. Kot bi bil v kakšnem slabo vzdrževanem bazenu. Vidiš pa pod vodo ploščice iz kopalnic in celo nekakšno železje, oziroma dele armiranega betona, ki se sicer uporablja pri gradnji. Kdo je lahko tako nor, da sredi glavne plaže v Opatiji to odvrže kar v morje, mi ni jasno, ampak že samo to nakazuje, da tu ni nikakršne vizije razvoja turizma. Kot bi bil v kakšni državi tretjega sveta.

Je pa zanimivo, da nisem nikjer zasledil, da bi po padcu Avstro-ogrske monarhije to področje naselili kakšni drugi prebivalci. Verjetno so prebivalci ostali isti, spremenila se je samo mentaliteta, ali pa način upravljanja.

Na Krku sem bil sicer v mestu Krk, samo najprej nekaj besed o naravni nesreči, ki se ji reče Baška. Nova Baška oziroma po moje pravilneje Nora Baška.

V Baški sem bil nazadnje pred kakšnimi 10 leti in sicer v enem izmed tamkajšnji hotelov. Že takrat sem bil šokiran nad stanjem, saj so na glavni plaži ljudje ležali skoraj eden nad drugim! Tisti v vrsti za tabo je imel praktično noge za tvojim vratom. Nekateri si po moje v Baški nastavijo budilko, da jih zbudi sredi noči in gredo potem na plažo položiti brisače. Za prvo vrsto ob morju moraš verjetno vstati ob treh ponoči, ali še prej. Letos se mi je zdela na tej plaži kljub epidemiji situacija še hujša, saj je bilo ljudi po moje še več, vmes pa so kot kaže zgradili še nekaj dodatnih turističnih kapacitet. Čez 10 let bodo s tako stopnjo “razvoja” turizma ljudje na tej nesrečni plaži poleti, na vrhuncu sezone, ležali v dveh nadstropjih. Je pa ob tem zanimivo, da je samo par sto metrov naprej od te plaže manjši zaliv, kjer je FKK kamp Bunculuka. Tam je stanje precej bolj normalno, še lepše lokacije pa so ob tej obali proti zalivu Vela Luka. Je pa res, da se moraš do tja vzpeti čez hrib, ker dvomim, da te pustijo po poti čez FKK kamp. Sam sem sicer nameraval priti peš do Vele Luke, ampak to se je izkazalo za precej naivno, saj je od Baške do tja 7 km, kar po vročini ni ravno prijetno. Pa paziti moraš, da ne stopiš na kakšnega modrasa, ki se greje na vročih kamnih. Za spomladi ali jeseni pa vsekakor lep izlet, s čudovitim razgledom.

Zgodba Baške in še številnih drugih krajev na otoku Krku in drugje ob Hrvaški obali je v bistvu zgodba o nebrzdanem pohlepu in odsotnosti kakršnekoli vizije ali prostorskega planiranja! Če turisti prihajajo in so ljudje pripravljeni kupovati nepremičnine, potem samo zidaj, zidaj, zidaj. Zidaj, dokler je še kaj nepozidanega. Nekoč čudovita pokrajina ob obali se spreminja v eno navadno betonsko džunglo. Ampak uhljebom je za naravo čisto vseeno, važno da dobijo svoj delež pri tej norosti. Korupcija pa sigurno tudi tu cveti. Če ti ne dajo gradbenega dovoljenja po naravni poti, pa podkupiš koga in ga dobiš. Če tudi to ne pomaga, podkupiš koga višje v hirarhiji te postkomunistične mafije. Seveda se pa uradno temu ne reče podkupnina. Diskretno pač vprašaš, kaj konkretno moraš narediti, da dobiš to in to, potem pa ti diskretno odgovorijo komu kaj oziroma koliko. Drugače niti ne more biti, ker sicer ne bi v tako kratkem času toliko obale pozidali.

Na Hrvaški obali je veliko teh apartmajev in počitniških objektov v lasti tujcev, tudi številnih Slovencev, ki to kupujejo kot nekakšne investicije, namesto palic zlata ali vrednostnih papirjev! Ti številni objekti so potem zasedeni morda deset do največ dvajset dni na leto, preostale dni pa niso v nikakršni funkciji in pač stojijo tam, kjer je bila nekoč flora in favna. Lastniki pa plačujejo davke ter vsak mesec položnice za razne komunalne prispevke in podobno, kar se zdi uhljebom na lahko zaslužen denar. Dostikrat pa je hitrost gradnje tako visoka, da temu sploh ne sledi komunalna in ostala infrastruktura, ali pa se na to namerno kar pozabi. Pridno pa rastejo kot gobje po dežju tudi razni večji in manjši nakupovalni centri. Vsako leto je kakšen več. Plodine, Konzum, Spar, Lidl. Pa še ene Plodine par kilometrov stran, naslednje leto pa še en nov Konzum par sto metrov stran od Plodin.

Ampak flore in favne na teh pozidanih mestih še dolgo več ne bo, saj je skoraj nemogoče spraviti ta betonski Babilon v prvotno stanje. Je precej lažje to graditi, kot pa rušiti.

Prebivalci številnih okoliških držav imajo tako visok standard, da si zlahka privoščijo svoj apartma na nekem Jadranskem otoku, v katerem bodo preživeli morda deset dni na leto ali pa še to ne. In s takim tempom pozidave čez nekaj časa na obali in po otokih ne bo ničesar drugega kot sami apartmaji, mesta duhov, ki zaživijo v dveh poletnih mesecih, preostali čas leta pa samevajo. In Hrvatom ni jasno niti to, da ni v njihovem interesu, da ima milijon tujcev na njihovi obali lastniški apartmaje in na dopustu potem potrošijo morda kakšnih 100 € v Plodinah ali Konzumu, še raje pa v Sparu, ampak bi moralo biti njim v interesu, da turisti prinašajo zaslužek, torej jedo v restavracijah in plačujejo njihove turistične kapacitete. Torej da se turisti na dopustu obnašajo kot turisti, ne pa kot domačini.

Kaj si o vsem tem mislijo domačini, ne vem. Starejšim domačinom, ki se morda še spomnijo časov, kako so ti otoki izgledali nekoč, gre verjetno na jok. Številnim verjamem tako stanje tudi ustreza, saj na ta račun zelo dobro živijo in vsakih nekaj let zgradijo še kakšno novo počitniško kapaciteto. Ampak tu je država tista, ki bi morala imeti neko vizijo in ki bi morala omejiti človeški pohlep v kolikor toliko razumne meje. Hrvaška država je tudi na tem področju po mojem mnenju v celoti odpovedala.

Uhljebi pač.

Drugače pa Krk ni samo naravna nesreča, ki se ji reče Baška. Krk je zelo lep otok, z zelo bogato zgodovino in čudovito naravo, kar jo je še ostalo. Sam sem si kupil knjigo o otoku Krku Denisa Lešića, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Je pa res, da poletje ni najbolj primeren čas za raziskovanja otoka. Za to bo potrebno priti sem jeseni ali spomladi, ko ni tako vroče. Poleti je rutina plaža in zvečer promenada.

Prava zvezdica Krka je pa tale skuštran muc brez apetita. Sem ga poskušal spraviti v dobro voljo, a se ni pustil.

foto: Dr. Onyx

Tudi Hrvaška bi se morala zavedati, da je neokrnjena narava največje bogastvo, ki ga ima neka država in za to je potrebno znati skrbeti in jo znati tudi ohranjati za bodoče rodove.

Ena izmed značilnosti mafijsko vodenih slabo upravljanih držav je tudi ta, da jim je skrb za okolje zadnja briga, kot se temu tukaj reče.

Ali je bolj pravilno zadnja skrb?