Archive for the ‘Mnenje’ Category

Življenje kot film

08 09 2020

Meni se zdi, da sem za to res težko, karakterno vlogo, ki jo igram v tej psihološki srhljivki, bistveno preslabo plačan. Zahtevam ali bistveno višjo plačo plus bonus, ali bistveno lažjo vlogo ali pa si najdi(te) drugega kekca (piše kekca, ne kakca, če kdo slučajno slabo vidi in potrebuje očala za na blizu)!

Življenje ni Hollywood! Tam lahko prizore ponavljajo, popravljajo v post produkciji, si pomagajo s CGI ali celo s kaskaderji. V življenju moraš čisto vse prizore od prve odigrati sam, tudi prizori, ki ne uspejo najbolje, gredo v živo, kaj točno počne režiser tega zgodovinskega spektakla pa ni po moje zares jasno še nikomur. Jaz od njega še nisem dobil kakšnih pametnih usmeritev, kako naj kateri prizor odigram, oziroma kaj sploh hoče od mene. Včasih imam celo občutek, da moram jaz igrati nekaj, kar nočem, on mi pa ne da da bi igral tisto, kar bi jaz rad. Je pa res, da v Hollywoodu ni toliko spontanosti, kot jo je v resničnem življenju.

Drugega kekca? Kaj je pa s tem narobe?

Drugič na dvatisoč metrih

29 08 2020

Moram reči da se čudim ljudem, ki se odločijo iti na Triglav, njihova edina fizična aktivnost pa je vožnja par kilometrov s kolesom do službe in še to samo ob lepem vremenu ter morda enkrat na mesec pohod na Šmarno goro ali kakšen podoben lokalni hrib.

Meni kaj takega ne bi prišlo niti na misel. Pa tudi če bi mi kaj takega prišlo na misel, bi se najprej zapeljal v neko alpsko dolino blizu Triglava in pogledal navzgor.

Za drug vzpon na dvatisoč metrov sem jaz izbral Kriške pode iz Zadnjice, ki velja za eno najlepših lahkih (iz tehničnega vidika!) visokogorskih poti pri nas. Se je pa ta vzpon izkazal za povsem nekaj drugega kot vzpon na Debelo peč. Višinske razlike je tu 1400 metrov, kar pomeni, da potrebuješ do vrha ob normalni hoji blizu 4 ure. In ko enkrat prispeš do Pogačnikovega doma na Kriških podih te potem čaka še blizu 4 ure spusta v dolino.

Spodnje Kriško jezero

Sam sem sicer imel dovolj kondicije in tudi s tem vzponom nisem imel kakšnih težav, se je pa izkazalo, da tu nujno potrebuješ planinske čevlje, ki jim lahko zaupaš in so prestali že kakšen resen test. Če dobiš na 2000 metrih žulje, ti nihče ne more pomagati in moraš priti nazaj v dolino sam, kar pomeni kot rečeno 4 ure hoje z bolečino. Druga možnost pa je helikopter in pristaneš v statistiki helikopterskega reševanja v gorah za tisti dan.

Če je bilo na Debeli peči tudi precej starejših planincev, kdo tudi precej čez 70 let, so v Pogačnikovem domu prevladovala mlajša dekleta in večina s čeladami. Očitno so se spravila osvajati okoliške gore. Bovški Gamsovec, Pihavec, Stenar, Križ…Če prespiš v domu se jih da osvojiti tudi več v enem dnevu.

Kdor bi se rad povzpel na Triglav v enem dnevu gor in dol “iz naslonjača“, kot se temu reče, mu vsekakor za test svetujem najprej vzpon na Kriške pode (ampak še raje kaj nižjega). Šele ko prideš tu na vrh, se na Triglavu začne zahteven vzpon, dolg verjetno več kot uro in pol, kjer moraš imeti še dovolj moči in koncentracije da prideš na vrh ob jeklenicah in po klinih. Jih poznam kar nekaj, ki so se pod vrhom obrnili nazaj, ker je zmanjkalo moči. In v gorah se je potrebno zavedati, da vedno obstaja tudi ta možnost, ki je lahko v nekaterih situacijah edina pravilna.

Na Kriških podih so mi sicer obljubljali gamse, ali celo kozoroge. Kljub sodobni optiki nisem opazil niti enega. Morda so vsi na Bovškem Gamsovcu?

Na Triglav grem pa pozimi. Je menda precej manjša gužva.

Blejski grad

09 08 2020

Blejski grad je zame šolski primer lokacije masovnega turizma, kjer je vse podrejeno čim večjemu zaslužku in kjer tujce pričaka očem nevidni slogan – Odprite denarnice. Kot domači gosti pa moramo to menda spoštovati in ceniti, saj se prek pobranih davkov s tem financira tudi delovanje te države.

Ko prideš do Blejskega gradu, te najprej stane 2 € parkirnina na parkirišču pred gradom, kjer lahko parkiraš največ dve uri. Kot piše na ceniku parkirišč je cena parkirnine dejansko 2 €/uro, samo je ena ura brezplačna. Temu strošku se da sicer izogniti, če parkiraš na spodnjem parkirišču in greš potem peš po cesti na grad. Se mi pa zdi, da je bilo pobiralcu parkirnine kar malo nerodno, ko mi je razlagal, da bo potrebno plačati parkirnino. Verjetno je vedel, da me čaka potem še vstopnina.

Da. Za vstop v grad je potrebno plačati na Bledu vstopnino. Ta znaša 13 €, jaz sem s pomočjo Spar kartice plačal 9 €. Ampak oboje je drago. Ne vem če so Blejci že bili kdaj v Ljubljani, ampak na Ljubljanski grad prideš brez da plačaš vstopnino. Plačaš pa, če hočeš na stolp ali če hočeš videti razstavo.

Blejski grad je vsaj zame namreč nekaj podobnega kot Ljubljanski grad. Večina gre na grad po mojem mnenju zaradi razgleda, ne ker bi si tako zelo želeli videti muzej. Kakšnega pristnega srednjeveškega vzdušja pa na obeh gradovih že zdavnaj ni več.

Tudi na Blejskem gradu je restavracija in neka kavarna, kjer imajo sigurno tudi blejske kremšnite. Ampak da prideš do tega, moraš plačati najprej vstopnino. Če bi bil kdo slučajno izjemno navdušen nad kulinarično ponudbo na Blejskem gradu, naj se pripravi, saj bo veliko denarja odštel samo za vstopnine. Na že omenjenem Ljubljanskem gradu lahko prideš do restavracije, kavarne ali celo vinoteke brez plačila vstopnine! Besedo vstopnina sem namerno uporabil večkrat, ker sem želel to še posebej poudariti.

Kar se muzeja tiče je vsega skupaj malo in dobil sem vtis, da je to tam bolj zato, da lahko zaračunajo vstopnino za na grad, v enem prostoru pa celo vrtijo samo reklame za ostale muzeje v okolici.

Za ceno vstopnice dobiš še vstop v vinsko klet, kjer sem samo na hitro preletel cene vin in zbežal takoj ven ter Grajsko tiskarno, ki pa je v bistvu manjša prodajalna s spominki in kjer ti pokažejo na leseni tiskarski stiskalnici kako so včasih tiskali knjige. Obstaja pa še Grajska kovačnica, kamor nisem šel, gre pa očitno tudi tu bolj za prodajalno s spominki, kjer lahko kupiš kovance ali svečnike.

Zame primer zanimivega gradu pri nas je grad Snežnik, kjer bi lahko bila tudi razstava vsega mogočega, kar so kadarkoli našli v njegovi okolici ter obvezni LCD zasloni, občutljivi na dotik, s čuda nekimi informacijami, kar vse lahko danes dobiš tudi na internetu, če te to zanima. Ampak tega na gradu Snežnik na srečo ni. Dobiš pa lahko na gradu Snežnik občutek, kako so včasih živeli na takih gradovih, če greš na voden ogled. Tega ne dobiš ne na Blejskem gradu, kot tudi ne na Ljubljanskem gradu.

Bi bila pa moja osebna terapevtka Eva šokirana, ko bi videla tole inštalacijo pred grajsko vinoteko. Ena majhna steklenica po imenu Eva in tri mogočne steklenice z imenom Adam. Kaj je skriti pomen takšne postavitve nisem raziskoval, ker če bi preveč spraševal, bi moral kupiti še kakšno steklenico vina. Kot omenjeno, te so drage, poleg tega pa Bled kakor vem ne slovi ravno kot vinorodno območje.

Ta postavitev definitivno ni delo feministke, kvečjemu kakšnega mačista.

Dve uri plačane parkirnine, pri čemer je bila ena ura brezplačna, se je izkazalo ravno za kakšno uro preveč. Višek je verjetno tista brezplačna ura.

Edino kar Bledu še manjka je, da bi posneli kakšno epizodo serije Igra prestolov (Game of Thrones) na Blejskem gradu. Potem bi bila šele veselica.

Poglej še:
Ljubljanski grad

Posebne metode

06 08 2020

Kot sem že večkrat omenil, se v Sloveniji nimamo kaj za norčevati iz držav, kot so Rusija, Belorusija in podobne, saj so pri nas ustvarili podoben sistem v času tranzicije, le da je naš nekoliko bolj inteligentno zastavljen in je uspešno vrgel na finto tudi tujino. Ampak v principu gre pa za povsem enak sistem transformacije komunizma v sistem, ki deluje po načelih organiziranega kriminala. Povsod pa gre v bistvu za neko omrežje, ki obvladuje skoraj vse. Medije, represivne organe, pravosodje in še marsikaj. Celo za varuha človekovih pravic si taki sistemi nastavijo svojega človeka, ki potem krivice samo sešteva, ali pa še to ne. Opozicija v takih sistemih ponavadi sicer obstaja, ker se želijo predstaviti kot klasične demokracije, je pa pod nadzorom in ponavadi takšni sistemi ne izbirajo sredstev, ko je potrebno opozicijo onemogočiti, da slučajno ne prevzame oblasti in ne pride do sprememb družbene ureditve, ki koristi zlasti ozkemu krogu ljudi na vrhu te sheme. Seveda domači javnosti pa taki sistemi ponavadi brez sramu razlagajo, da njihovi državljani živijo v najbolj demokratični državi na svetu. To ljudem razlaga Aleksander Lukašenko v Belorusiji, Vladimir Putin v Rusiji in to so razlagali tudi pri nas, da preostalih držav, ki so nastale na ozemlju razpadle Jugoslavije, niti ne omenjam.

Za vse te sisteme je ponavadi tudi značilno, da povprečen državljan ne meni, da je s takšnim sistemom karkoli narobe, za kar ponavadi poskrbijo mediji, ki jih tako omrežje obvladuje. Ampak ker so ti sistemi nastali iz komunizma, ki je vrhunsko obvladal medijsko manipulacijo, to ne bi smelo biti neko hudo presenečenje.

Kot sem sam opazil pa to omrežje pri nas med drugim uporablja že ves čas tranzicije precej inteligenten trik in sicer se člani tega omrežja navzven dostikrat delajo, kot da se ne marajo med seboj. Ampak to je prefinjen trik zato, da potem lažje odkrivajo notranje sovražnike, ki se nekomu od teh zaupajo, ker ne vedo, da gre za člane istega omrežja. Ampak kdor ima malo občutka in razmišlja s trezno glavo hitro ugotovi, kdo spada skupaj. Po 30 letih izvajati še vedno ta isti trik, se mi zdi pa tudi nekoliko idiotsko, ker to izpade kvečjemu smešno.

Ampak kot sem že večkrat napisal, zgodovine se ne bo dalo pretentati, pa ne glede na to, koliko doprsnih kipov si še dajo postaviti. Nenazadnje, vsak doprsni kip se bo dalo enkrat tudi premakniti kam drugam, če se bo ocenilo, da ne sodi tja, kamor so ga nekoč postavili.

foto: Dr. Onyx

Moram pa včasih prav pogledati, katerega leta sploh smo. 2020!? Že? Ni videti. Sploh ni videti. Vsaj ne po spomenikih, ki se postavljajo po Ljubljani! Ampak če se že moramo še naprej preštevati in deliti slovenski narod, pa dajmo. Samo koliko časa še? Naslednjih 30 let?

Smrdi pa to po starem in zatohlem. Smrdi to po časih, ki bi morali biti že dolgo za nami, pa očitno še vedno niso.

Eden izmed problemov tranzicije držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije na Balkanu je bil po mojem mnenju tudi ta, da v Jugoslaviji komunizma večinoma nismo dojeli kot nekaj slabega, zato smo potem po padcu komunizma v 90 letih dopustili, da so si “reformirani” komunisti postavili države po svoji meri, tako kot je njim najbolj ustrezalo. In za to so bili potem tudi bogato nagrajeni. Rezultati tega so že dolgo časa lepo vidni, saj nekatere od teh držav sodijo med deset najmanj razvitih in najbolj revnih v Evropi, kjer vladata zlasti korupcija in kriminal. Predvsem mladi pa se poskušajo iz teh držav čim prej izseliti, saj ne vidijo v teh državah prihodnosti.

Res je sicer, da ima Slovenija bistveno višji BDP na prebivalca kot nekatere ostale države, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, so pa tudi življenjski stroški tu bistveno višji, kot v teh najbolj revnih državah, tako da razlika v standardu za povprečnega državljana niti ni tako velika, kot bi morda kdo mislil samo iz statističnih podatkov. Neprijeten pa je tudi vsaj zame občutek, da si v lastni državi drugorazredni državljan oziroma da živiš v državi, ki jo povsem obvladuje neko omrežje, ki ima vpliv praktično na vse in lahko naredi karkoli. Zaradi okuženosti s tem tudi pravosodja pa mi je jasno, da o kakšni resni pravni varnosti v taki državi ne more biti niti govora.

Posledice slovenske tranzicije se bodo čutile še dolgo časa, slovenski narod pa ima majhne možnosti preživetja in obstoja. Zastrupljene s tem pa bodo zanesljivo še naslednje generacije. Tudi zato taki spomeniki po mojem mnenju niso na mestu. Oziroma so postavljeni na napačnem mestu!

Poglej še:
10 najbolj revnih držav v Evropi

Skrivnosti uspešnih

31 07 2020

Na svetu je trenutno okrog 200 držav, ki se med seboj zelo razlikujejo, tako po velikosti oziroma površini, številu prebivalcev, gospodarski moči, političnem sistemu, skrbi za okolje, naravnih bogastvih, zadovoljstvu državljanov in še marsičem. Torej kogar zanima to področje je gradiva kar precej za študij in analizo, veliko od tega pa je tudi prosto dostopnega na spletu.

Od teh 200 držav pa jih obstaja kar nekaj takih, ki se štejejo za zelo uspešne in kjer bi večina prebivalcev tega planeta najraje živela. Te države imajo marsikaj skupnega, med njimi tudi to, da nobena med njimi ni diktatura, avtokracija, komunistična utopija ali kaj podobnega. Torej se očitno nekateri družbeni modeli obnesejo mnogo bolje kot drugi, čeprav je seveda res, da na to vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Norveška ima recimo nafto in je ena najuspešnejših držav na svetu. Venezuela ima tudi nafto in jo je težko šteti med uspešne države. Prej nasprotno. Pa bi verjetno lahko bila razvita tako kot Norveška, če bi nekatere reči tam počeli drugače, kot jih.

Za bolj plastično ponazoritev, kaj želim povedati, si bom sposodil sliko dveh stanovanjskih blokov iz Ljubljane.

foto: dr. Onyx

Eden stanovanjski blok je starejša gradnja iz komunizma, drug stanovanjski blok je novejšega datuma, verjetno zgrajen v zadnjem desetletju.

Če pustimo ob strani ceno, bi velika večina verjetno raje živela v novogradnji, kot v starejšem bloku. Če bi vprašal stanovalce, kje bi raje živeli, nisem prepričan, če bi bil odgovor enak, ker vsak pozna samo svoje stanovanje in je nanj navajen. Po logiki bi moralo biti življenje v novogradnji sicer bolj udobno, pa tudi stroški življenja bi morali biti manjši, ker ima novogradnja boljšo izolacijo in kvalitetnejša okna. Nisem pa namerno napisal, da bi moralo biti življenje v novogradnji lepše, ker to je odvisno bolj od tistih, ki živijo s teboj v stanovanju, kot od same starosti in kvalitete gradnje. Poleg tega ima pa lahko tudi novogradnja številne skrite napake, ki se izkažejo šele, ko se vanjo vseliš.

Nekoliko starejši, kamor sodim tudi sam, imamo izkušnjo dveh različnih družbenih ureditev oziroma političnih sistemov. Komunizma in tega, kar naj bi imeli sedaj. Kapitalizem in demokracija. Naj bi imeli sem napisal namerno, ker naša verzija demokracije ima po moje še številne napake, nekatere od njih so tudi namerno vgrajene, torej so napake by design.

Komunizem je bil v svojem bistvu enopartijska diktatura, kjer nisi smel razmišljati preveč po svoje, paziti si moral, kaj si rekel, sicer so te lahko tudi zaprli za verbalne delikte, zasebna gospodarska iniciativa je bila zatirana in nezaželena, ker se je z vsako malenkostjo hotela ukvarjati država. Politični sistem je imel razvejano mrežo nadzora in ovaduhov, ker se je bal notranjih sovražnikov. Ko je nastopila kriza, si je moral izmisliti nekega zunanjega sovražnika, da je preusmeril pozornost od lastnih slabosti. Mediji so bili v celoti pod nadzorom vladajoče partije in živeli smo kot v filmu Matrica, torej v nekem navideznem svetu, ki so nam ga ustvarili tudi ali bolje rečeno predvsem s pomočjo medijev.

V kapitalizmu je zasebna gospodarska iniciativa zaželena in država se ne ukvarja z vsako malenkostjo. Veliko je tako prepuščeno trgu, ki sam odloča, kaj bo uspelo, kaj pa propadlo. Po spletu in na blogih lahko pišemo skoraj kar hočemo, lahko tudi kritiziramo oblast. Če oblast ne izpolni pričakovanj, se jo lahko na volitvah zamenja in pridejo drugi. V demokraciji tudi ni takšnega nadzora, kot ga je poznal komunizem, saj za to ni potrebe, ker se ljudi ne da preganjati samo zaradi njihovega razmišljanja ali nestrinjanja z oblastjo.

Pri nas zadeve po moje še zdaleč niso idealne in marsikaj je še vedno ostalo iz starih časov komunizma, ampak načeloma pa lahko primerjamo oba sistema med seboj in so razlike vidne.

Če bi ljudi vprašali, v katerem sistemu bi radi živeli sem prepričan, da bi večina izbrala demokracijo, se pa sigurno najdejo tudi številni nostalgiki, ki jim je bil všeč komunizem, kjer je za vse poskrbela država. In resnici na ljubo tudi v komunizmu nisi imel nekih velikih problemov, če se nisi upiral režimu, ki je imel oblast in se ga ni dalo na noben način zamenjati.

Sam Slovenijo ne štejem med najuspešnejše države na svetu in do tja še manjka nekaj časa in sprememb. Ampak tudi klub najuspešnejših držav ni nedosegljiv.

Je pa ob vsem tem zanimivo, da najuspešnejše države na svetu sploh ne skrivajo recepta za svoj uspeh. Marsikaj glede njihovega delovanja in ureditve je javno dostopno tudi na spletu, če želiš, pa so ti z veseljem pripravljeni razložiti in razkazati vse, kar te zanima. Kako jim deluje pravna država, pravosodje, organi pregona, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, davčni sistem, kakšen je odnos do narave, človekove pravice, kako delujejo mediji in vse ostalo.

Torej recepta ne skrivajo tako kot Coca-Cola za svojo pijačo.

Ampak pri tem pa je zanimivo, da si večina ostalih držav očitno niti ne želi preveč posnemati njihovega modela. In ti modeli sploh niso avtorsko zaščiteni! Prav tako na tem področju ne obstajajo patenti, tako da recimo nihče drug ne bi mogel uporabljati Finskega šolskega modela, če jim ne bi plačal visokega zneska za pravico do uporabe.

Ampak zakaj je temu tako?

Ena možna razlaga je ta, da se ne da enega uspešnega modela prenesti drugam, ker so okoliščine druge in se lahko ne bi obnesel. Ponekod je pol leta temperatura blizu 40 stopinj, drugje imajo pol leta temo. Nekdo ima naravna bogastva, kot so nafta in rude, drugi naravnih bogastev nima, ali pa samo misli, da jih nima, pri čemer jih ne opazi, pa jih ima pred nosom. Nekatere države so nacionalne, kjer živijo večinoma pripadniki enega naroda, druge so mešanica različnih narodov, ki poskušajo živeti v sožitju.

Ampak po moje je bolj razlog v temu, da bi v taki državi uspevali lahko drugi ljudje, kot uspevajo sedaj, česar pa si nihče, ki je na oblasti, ne želi oziroma ga je strah takih sprememb. Zakaj bi se jaz, ki sem recimo v neki manj uspešni državi polpismen minister za infrastrukturo, zavzemal za demokratične spremembe, če pa bom v novem sistemu težko sploh našel kakršnokoli službo? Ni govora! Pri nas so menda po drugi svetovni vojni številni hlapci in dekle v komunizmu kar naenkrat postali šefi v tovarnah ali celo najvišji politični funkcionarji. Pa marsikdo od njih je znal komaj pisati in brati. Torej države si ne želijo sprememb očitno predvsem zato, ker se vladajoči oklepajo svojih položajev in nimajo zaupanja vase, da bi v drugačnem sistemu lahko enako uspeli. Je pa seveda tudi res, da so spremembe mnogo lažje v manjših državah. Demokratični procesi v velikih državah bi lahko povzročili, da bi dobili na svetovnem zemljevidu zelo hitro še cel kup novih držav, saj preden bi se pokazali kakšni rezultati, bi se že med seboj skregali in šli narazen, tako kot je hitro razpadla naša bivša domovina bratskih narodov Jugoslavija.

Je pa na mestu vprašanje, kaj naredi najuspešnejše države na svetu tako uspešne oziroma kaj je recept za uspeh?

Po moje moraš pri postavitvi kateregakoli družbenega sistema izhajati iz tega, da ljudje nismo enaki in da imamo tako različne sposobnosti, kot tudi različne lastnosti. Sistem, ki tega ne upošteva, je takoj obsojen na neuspeh, ker se bo resničnost razlikovala preveč od teorije.

Uspešna država mora po mojem mnenju postaviti tak sistem, kjer pridejo do izraza najboljše sposobnosti in lastnosti ljudi, slabe pa morajo biti ustrezno omejene, sicer natopijo težave. Nekdo je recimo lahko zelo sposoben podjetnik, ampak ima pred očmi samo dobiček in je pripravljen uničiti tudi okolje za svoje cilje. Tega si kot država ne želiš in ne smeš privoščiti, torej ga moraš pri tem omejiti.

Komunizem je bil bolezensko obseden s tem, da je imel vse pod kontrolo, ker ljudem in njihovim sposobnostim niso zaupali ali pa so se bali, da bodo najbolj sposobni želeli spremembe sistema, ker se je že takrat izkazalo, da je konkurenčni model mnogo uspešnejši.

Kot lahko opažamo tudi pri nas je oblast lahko obsedna s tem, da ne moreš vladati, če ne obvladuješ vsega. Medije, represivni aparat, pravosodje, podjetja. Ampak to je seveda neumnost, ki na koncu pripelje v avtoritarno državo. Tako razmišljanje je dejansko nevarno in tu gre po mojem mnenju tudi za nerazumevanje tega, kaj mora početi država.

Kakor vem imajo tudi najuspešnejše države na svetu zapore, torej tudi njim ni uspelo izkoreniniti kriminala, pa čeprav je socialna podpora v teh državah ponekod tako visoka, da se da preživeti tudi brez resnega dela. Torej ne glede na blaginjo, bodo nekateri ljudje očitno še vedno delali mimo zakona in iskali bližnjice tam, kjer jih sistem ne predvideva.

Osnova, da je neka država uspešna, je po mojem mnenju tudi učinkovita pravna država, ki mora imeti med drugim tudi učinkovit in neodvisen sistem organov pregona in pravosodja. To ni pomembno samo zato, da se zapre kriminalce, ampak to potrebujejo tudi podjetja še bolj, kot pa nizke davke, da so zaščitena, če gre kaj narobe. Redko kdo si želi investirati v državo, kjer se vsaka malenkost po sodiščih vleče desetletje ali več, v ozadju pa vedno obstaja neka nevidna roka, ki lahko doseže kar hoče samo s klicem na pravo telefonsko številko. Nekako tako, kot to še vedno menda poteka pri nas.

V takšni pravni državi tudi ni velike bojazni ob zamenjavi oblasti, saj so neodvisni in učinkoviti organi pregona in pravosodja garancija, da tudi po spremembah na vrhu ne more iti kaj hudo narobe ali izven obstoječih pravnih okvirjev. Torej ne bo prišel čez noč nekdo, ki bi postavil diktaturo in uvedel represijo, saj ga bodo začeli preganjati takoj, ko bo prestopil meje dovoljenega in zakonitega, pa ne glede na to ali gre za predsednika vlade, ministra ali samega predsednika vrhovnega sodišča. Garancija za to pa je neodvisnost in kompetentnost teh struktur. Če take neodvisnosti ni, lahko oblast vedno te strukture tudi zlorabi oziroma jih vsaka oblast izkorišča za svoje cilje.

Kdor upošteva različne sposobnosti in lastnosti ljudi bo verjetno šolstvo zastavil tako, da imajo vsi prebivalci enake možnosti šolanja, ne glede na materialno stanje svojih staršev. Očitno distribucija pameti in kapitala ni povsem v korelaciji. V interesu uspešne države je, da pridejo do najboljše izobrazbe najbolj sposobni in talentirani ljudje, ki bodo opravljali potem najzahtevnejša dela. Če si lahko to privoščiš, lahko sicer sposobne in talentirane tudi dobiš tudi tako, da jih ukradeš drugim in s tem potem še sam nimaš stroškov z njihovim izobraževanjem. Ampak pametne države hitro ugotovijo, da jim nekdo najsposobnejše ljudi krade in poskušajo to zaustaviti. Torej moraš biti kot država tudi zaradi tega konkurenčen ostalim. Nekaterim državam pa je za to čisto vseeno, ali pa so celo še veseli, če se znebijo najbolj “problematičnih”. To je sicer dober recept za katastrofo, ki pride s časovnim zamikom.

Za uspešno državo je po moje zelo pomembno, da izvaja pozitivno kadrovsko selekcijo, to pomeni, da delovna mesta zaseda najboljši kader, ki se ga dobi na trgu. V kapitalizmu je to v zasebnih podjetjih ponavadi samoumevno, ker je to v interesu lastnikov kapitala, ne drži pa to nujno za državno administracijo, širši javni sektor in podjetja, ki jih ima država v lasti in za katere ponavadi poskrbi, da so monopoli. To, kar smo mi izvajali zadnjih 30 let tranzicije je tipična negativna selekcija, saj se je za ta delovna mesta predvsem izbiralo kadre po nekem čudnem političnem ključu, tako kot prej v komunizmu. Za to obstaja celo zabavna krilatica, ki zadane bistvo tega početja – ni važno kaj zna, važno je, da je naš. Upam da je to prevedeno v vse svetovne jezike.

Najbolj uspešne države tudi skrbijo za okolje in za to, da neokrnjena narava ostane neokrnjena. To je strategija, s katero ne moreš nikdar zgrešiti.

Ampak to je brez veze razlagati, ker to se vse ve. Kot rečeno, recept najuspešnejših držav je znan, vprašanje je samo, če si oblast drugod iskreno želi spremembe.

Elitni klub najuspešnejših držav ne bo več elitni, ko bo v njem enkrat prevelika gneča.

Uhljebi

28 07 2020

Hrvaška je po mojem mnenju podobno žalostna tranzicijska zgodba, kot je Slovenija, s to razliko, da je pri njih stanje še bistveno slabše, tudi zaradi dejstva, da je njihova osamosvojitvena vojna trajala več let, prav tako pa niso uspeli oživiti gospodarstva, razen turizma. Od turizma so sedaj praktično usodno odvisni, kar pa bo dolgoročno po moje nevzdržno. Epidemija novega koronavirusa je med drugim pokazala, da je tudi ta gospodarska panoga podvržena nepredvidljivim okoliščinam in recesiji.

Tudi pri njih država po padcu komunizma po mojem mnenju deluje po načelih organiziranega kriminala, korupcija je prisotna povsod, resne pravne države pa jim tako kot nam v 30 letih tranzicije ni uspelo vzpostaviti. Pri nas uporabljamo izraz udbomafija, pri njih kakor vem temu rečejo uhljebi. Ampak gre za isto sranje. Neposredna posledica te norosti pa je potem to, da se je iz države samo v zadnjih 10 letih odselilo več kot 200.000 ljudi, zlasti mladih, kar je praktično tragedija svetopisemskih razsežnosti in vse razsežnosti te tragedije se bodo pokazale šele v naslednjih desetletjih.

Ampak to niti ni bistvo tega zapisa. Prepričan sem, da bodo tudi Hrvatje znali pravilno napisati svojo zgodovino in analizirati, kaj vse je šlo narobe in zakaj.

Pet dni letošnjega dopusta sem preživel na otoku Krku.

Sam sem sicer mislil letos izkoristiti priložnost in oditi na dopust kam v južno Dalmacijo, ampak sem se potem premislil, ker s tem praktično izgubim dva dni na poti, za kar se mi je zdelo škoda dopusta.

Na poti nazaj iz Krka sem se vračal po Jadranski magistrali, ker mi je všeč vožnja nad Bakarskim zalivom, ustavil sem se pa za dve uri v Opatiji.

Da bi bil kdaj kot turist v Opatiji, se ne spomnim. S starši smo šli večkrat na Reko, kjer smo hodili na Trsat, nismo se pa nikdar ustavili v Opatiji. Lahko pa da smo se in sem to pozabil.

Na glavni plaži v Opatiji je bilo ljudi malo. Tu očitno turistični delavci močno občutijo vpliv novega koronavirusa in dvomim, da so vsi hoteli odprti, sicer bi moralo biti na glavni plaži precej več ljudi, razen če niso vsi na bazenih ob hotelih.

Sama plaža je en sam beton. Iz katerega obdobja je ta plaža sicer ne vem, ampak tu je bil nekdo dobesedno obseden z betonom. Bolezensko obseden z betonom. Opatija je bila sicer znano Avstro-ogrsko pomorsko letovišče in iz tega obdobja so predvidevam tudi nekatere lepe stavbe in hoteli ob obali. Jaz močno dvomim, da je v tistem času ta plaža izgledala tako. Kot mi je omenil natakar v sosednji restavraciji, so vse to tako zabetonirali zato, da lahko prodajajo na plaži ležalnike in senčnike (suncobrane). Ko zaplavaš in gledaš pod vodo, ni nikakršnega morskega življenja. Ni ježkov, ni alg, ni niti rib ali meduz. Kaj šele morskih konjičkov. Kot bi bil v kakšnem slabo vzdrževanem bazenu. Vidiš pa pod vodo ploščice iz kopalnic in celo nekakšno železje, oziroma dele armiranega betona, ki se sicer uporablja pri gradnji. Kdo je lahko tako nor, da sredi glavne plaže v Opatiji to odvrže kar v morje, mi ni jasno, ampak že samo to nakazuje, da tu ni nikakršne vizije razvoja turizma. Kot bi bil v kakšni državi tretjega sveta.

Je pa zanimivo, da nisem nikjer zasledil, da bi po padcu Avstro-ogrske monarhije to področje naselili kakšni drugi prebivalci. Verjetno so prebivalci ostali isti, spremenila se je samo mentaliteta, ali pa način upravljanja.

Na Krku sem bil sicer v mestu Krk, samo najprej nekaj besed o naravni nesreči, ki se ji reče Baška. Nova Baška oziroma po moje pravilneje Nora Baška.

V Baški sem bil nazadnje pred kakšnimi 10 leti in sicer v enem izmed tamkajšnji hotelov. Že takrat sem bil šokiran nad stanjem, saj so na glavni plaži ljudje ležali skoraj eden nad drugim! Tisti v vrsti za tabo je imel praktično noge za tvojim vratom. Nekateri si po moje v Baški nastavijo budilko, da jih zbudi sredi noči in gredo potem na plažo položiti brisače. Za prvo vrsto ob morju moraš verjetno vstati ob treh ponoči, ali še prej. Letos se mi je zdela na tej plaži kljub epidemiji situacija še hujša, saj je bilo ljudi po moje še več, vmes pa so kot kaže zgradili še nekaj dodatnih turističnih kapacitet. Čez 10 let bodo s tako stopnjo “razvoja” turizma ljudje na tej nesrečni plaži poleti, na vrhuncu sezone, ležali v dveh nadstropjih. Je pa ob tem zanimivo, da je samo par sto metrov naprej od te plaže manjši zaliv, kjer je FKK kamp Bunculuka. Tam je stanje precej bolj normalno, še lepše lokacije pa so ob tej obali proti zalivu Vela Luka. Je pa res, da se moraš do tja vzpeti čez hrib, ker dvomim, da te pustijo po poti čez FKK kamp. Sam sem sicer nameraval priti peš do Vele Luke, ampak to se je izkazalo za precej naivno, saj je od Baške do tja 7 km, kar po vročini ni ravno prijetno. Pa paziti moraš, da ne stopiš na kakšnega modrasa, ki se greje na vročih kamnih. Za spomladi ali jeseni pa vsekakor lep izlet, s čudovitim razgledom.

Zgodba Baške in še številnih drugih krajev na otoku Krku in drugje ob Hrvaški obali je v bistvu zgodba o nebrzdanem pohlepu in odsotnosti kakršnekoli vizije ali prostorskega planiranja! Če turisti prihajajo in so ljudje pripravljeni kupovati nepremičnine, potem samo zidaj, zidaj, zidaj. Zidaj, dokler je še kaj nepozidanega. Nekoč čudovita pokrajina ob obali se spreminja v eno navadno betonsko džunglo. Ampak uhljebom je za naravo čisto vseeno, važno da dobijo svoj delež pri tej norosti. Korupcija pa sigurno tudi tu cveti. Če ti ne dajo gradbenega dovoljenja po naravni poti, pa podkupiš koga in ga dobiš. Če tudi to ne pomaga, podkupiš koga višje v hirarhiji te postkomunistične mafije. Seveda se pa uradno temu ne reče podkupnina. Diskretno pač vprašaš, kaj konkretno moraš narediti, da dobiš to in to, potem pa ti diskretno odgovorijo komu kaj oziroma koliko. Drugače niti ne more biti, ker sicer ne bi v tako kratkem času toliko obale pozidali.

Na Hrvaški obali je veliko teh apartmajev in počitniških objektov v lasti tujcev, tudi številnih Slovencev, ki to kupujejo kot nekakšne investicije, namesto palic zlata ali vrednostnih papirjev! Ti številni objekti so potem zasedeni morda deset do največ dvajset dni na leto, preostale dni pa niso v nikakršni funkciji in pač stojijo tam, kjer je bila nekoč flora in favna. Lastniki pa plačujejo davke ter vsak mesec položnice za razne komunalne prispevke in podobno, kar se zdi uhljebom na lahko zaslužen denar. Dostikrat pa je hitrost gradnje tako visoka, da temu sploh ne sledi komunalna in ostala infrastruktura, ali pa se na to namerno kar pozabi. Pridno pa rastejo kot gobje po dežju tudi razni večji in manjši nakupovalni centri. Vsako leto je kakšen več. Plodine, Konzum, Spar, Lidl. Pa še ene Plodine par kilometrov stran, naslednje leto pa še en nov Konzum par sto metrov stran od Plodin.

Ampak flore in favne na teh pozidanih mestih še dolgo več ne bo, saj je skoraj nemogoče spraviti ta betonski Babilon v prvotno stanje. Je precej lažje to graditi, kot pa rušiti.

Prebivalci številnih okoliških držav imajo tako visok standard, da si zlahka privoščijo svoj apartma na nekem Jadranskem otoku, v katerem bodo preživeli morda deset dni na leto ali pa še to ne. In s takim tempom pozidave čez nekaj časa na obali in po otokih ne bo ničesar drugega kot sami apartmaji, mesta duhov, ki zaživijo v dveh poletnih mesecih, preostali čas leta pa samevajo. In Hrvatom ni jasno niti to, da ni v njihovem interesu, da ima milijon tujcev na njihovi obali lastniški apartmaje in na dopustu potem potrošijo morda kakšnih 100 € v Plodinah ali Konzumu, še raje pa v Sparu, ampak bi moralo biti njim v interesu, da turisti prinašajo zaslužek, torej jedo v restavracijah in plačujejo njihove turistične kapacitete. Torej da se turisti na dopustu obnašajo kot turisti, ne pa kot domačini.

Kaj si o vsem tem mislijo domačini, ne vem. Starejšim domačinom, ki se morda še spomnijo časov, kako so ti otoki izgledali nekoč, gre verjetno na jok. Številnim verjamem tako stanje tudi ustreza, saj na ta račun zelo dobro živijo in vsakih nekaj let zgradijo še kakšno novo počitniško kapaciteto. Ampak tu je država tista, ki bi morala imeti neko vizijo in ki bi morala omejiti človeški pohlep v kolikor toliko razumne meje. Hrvaška država je tudi na tem področju po mojem mnenju v celoti odpovedala.

Uhljebi pač.

Drugače pa Krk ni samo naravna nesreča, ki se ji reče Baška. Krk je zelo lep otok, z zelo bogato zgodovino in čudovito naravo, kar jo je še ostalo. Sam sem si kupil knjigo o otoku Krku Denisa Lešića, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Je pa res, da poletje ni najbolj primeren čas za raziskovanja otoka. Za to bo potrebno priti sem jeseni ali spomladi, ko ni tako vroče. Poleti je rutina plaža in zvečer promenada.

Prava zvezdica Krka je pa tale skuštran muc brez apetita. Sem ga poskušal spraviti v dobro voljo, a se ni pustil.

foto: Dr. Onyx

Tudi Hrvaška bi se morala zavedati, da je neokrnjena narava največje bogastvo, ki ga ima neka država in za to je potrebno znati skrbeti in jo znati tudi ohranjati za bodoče rodove.

Ena izmed značilnosti mafijsko vodenih slabo upravljanih držav je tudi ta, da jim je skrb za okolje zadnja briga, kot se temu tukaj reče.

Ali je bolj pravilno zadnja skrb?

Razkolnikov

09 07 2020

Kot sem opazil, se trenutno v knjigarnah poskušati prodajati dve obsežni knjigi, ki obravnavati tematiko druge svetovne vojne na slovenskem.

Prva je knjiga avtorja Dr. Jožeta Pirjevca z naslovom Partizani.

vir: založnik

Druga pa je knjiga avtorja Dr. Jožeta Možine z naslovom Slovenski razkol.

vir: založnik

Najprej moram povedati, da prebral nisem nobene od teh dveh knjig, gre pa v obeh primerih za obsežno delo, ki zahteva kar nekaj časa za branje. Sem pa kupil knjigo Slovenski razkol v knjigarni na Nazorjevi v Ljubljani, tako da bo ta prva na vrsti za branje.

Ko hodim po Ljubljani se mi zdi, da ima prva knjiga, torej Partizani Jožeta Pirjevca, bistveno širšo distribucijsko mrežo, saj so jo dali na vidno mesto v številnih knjigarnah. Dobesedno ti jo ponekod rinejo v roke, da jo slučajno ne bi kdo spregledal. V knjigarni Konzorcij so jo dali celo kar na blagajno! Boste še ene Partizane vzeli? Zaenkrat ne, morda kdaj drugič.

Dva Jožeta, oba z akademskim nazivom doktor, eno obdobje, ne povsem enak pogled, je moj prvi vtis ob tem dvojčku knjig.

Sam sem prepričan, da bosta obe knjigi našli svoje mesto v narodovi knjižnici, torej v NUK in da bodo bodoče generacije zgodovinarjev lahko v miru preštudirale obsežno gradivo ter potem na podlagi poglobljene analize napisale čim boljši približek zgodovinske resnice. Nenazadnje, zgodovina je najboljša učiteljica, ne more pa biti talka svojih učencev.

Vsaj ne za dolgo.

Če bo kdorkoli, kadarkoli še mislil, da lahko zgodovino vleče za nas, mora vedeti, da je to zgolj iluzija. Iluzija obstoja take možnosti.

Sem pa napisal zgodovinarji v upanju, da se ne bo še naprej praktično cel narod ukvarjal s pravilno interpretacijo zgodovine. Narod se mora ukvarjati s prihodnostjo, zgodovinarji pa z zgodovino. In prihodnostjo.

foto: Dr. Onyx

Preberi še:
Praktični problemi delitve naroda

Nabiranje rožic ob avtocesti

06 07 2020

Včeraj zvečer se vračam iz obala in nekje pri Nanosu na odstavnem pasu stoji avtomobil brez prižganih štirih smerokazov, kaj šele trikotnika. Očitno je moški ustavil na odstavnem pasu samo zato, da je šla ženska – pozor (!) – nabirat rože ob avtocesti. Noro! Kako jim pade kaj takega sploh na misel?

Bi pa po moje morali pri nas odgovorni nujno preimenovati vozni pas na avtocesti v prehitevalni pas. Tako bi imeli potem en odstavni pas in dva prehitevalna. Sedaj namreč večina voznikov vozi kar po prehitevalnem pasu ves čas, vozni pa je tako skoraj prazen. Morda bi tako preimenovanje zaleglo, da bi več voznikov vozilo po voznem pasu in ne vsi na prehitevalnem. Velja poskusiti.

Rdeče zvezdice

06 07 2020

Gledam Evropsko zastavo in na njej ne vidim nobenih rdečih zvezdic! Same rumene. Pa bi morale biti tudi vsaj ena rdeča. Naša, Slovenska.

Tu gre očitno za neko čudno napako. Nočem sicer EU soliti pameti, kako mora izgledati zastava, samo ta sedaj ne odraža dejanskega stanja! V EU je uspelo priti tudi vsaj eni rdeči zvezdici, ki je sedaj nekakšen trojanski konj!

Kdorkoli je preverjal, ali države izpolnjujejo kriterije za vstop v EU, je očitno spregledal rdečo zvezdico ali pa celo namerno pogledal stran, misleč, saj ne more biti tako slabo, kot je videti. O, je.

Biti grdi raček pa verjamem nihče ne želi biti?

O komunizmu spet in spet

04 07 2020

Pri nas kot kaže nekega napredka kar se tiče narodne sprave ne bo, dokler ne bo kritičnega obračuna s preteklostjo! In po moje bi bilo tu veliko narejenega, če bi se komunizem v tej državi uvrstil na seznam totalitarnih sistemov in bi bili prepovedani tudi komunistični simboli, ne samo svastika. Ampak to bi moralo biti storjeno že na nivoju EU, pa žal ni. Bi nam bilo precej mučnega sprenevedanja tako prihranjeno.

vir: wikimedia.org

Bi bilo pa potem hitro v težavah Nizozemsko pivovarsko podjetje Heineken, saj bi moralo umakniti rdečo zvezdo z njihovih steklenic piva. Podjetje sicer trdi, da njihova rdeča zvezda nima političnega vpliva, čeprav naj bi podjetje rdečo zvezdo zamenjalo z belo leta 1951 in se je ta vrnila nazaj šele leta 1991 po padcu Sovjetske zveze. Ampak komunizem je še danes živ na Kitajskem in v Severni Koreji, marsikje pa duh komunizma živi dalje v nekoliko modificirani obliki. Če je bil problem komunizem v Sovjetski zvezi, je problem tudi povsod drugod. Poleg tega se je v logotipu tega podjetja rdeča zvezda pojavila šele leta 1930, prej pa je bila zvezda bela.

vir Heineken

Heineken sicer trdi, da rdeča zvezda predstavlja po njihovo simbol petih sestavin piva – voda, ječmen, hmelj in kvas ter “čarovnijo varjenja piva”, ampak na tak način se lahko riše tudi kljukaste križe na pivske steklenice, pri čemer se izpusti med sestavinami “čarovnijo varjenja piva”.

Ko sem predlog o prepovedi komunističnih simbolov napisal na enem izmed forumov je nekdo odgovoril:

“Komunistična ikonografija je redkokje v svetu prepovedana, nacistična pa skoraj povsod. Pri nas pa še posebej mora tako biti saj je komunistična ikonografija povezana s partizanstvom, nacistična pa z izdajalci.”

To je tipičen pogled, ki Slovence razdvaja in jih bo še dolgo, če se nekaj ne ukrene. Nova državljanska vojna pa ni najbolj modra rešitev, saj vprašanje, če bi ta sploh lahko prinesla dokončno rešitev tega vprašanja. Morda, če bi se tokrat uspeli pobiti do zadnjega.

Zame sta oba sistem enaki zgodovinski zablodi. Če gledamo v svetovnem merilu je glede na število pobitih ljudi verjetno zmagovalec med zablodama komunizem, saj naj bi bilo žrtev komunizma skupaj več kot 100 milijonov! In komunizem je še vedno zelo živa ideologija. Kdo je na našem ozemlju pobil več ljudi pa nisem šel šteti in niti ni bistveno. Žrtev ene in druge zablode je bilo veliko. In seveda žrtve takih zablod nikdar niso samo mrtvi, ampak še številni drugi, ki padejo v nemilost takšnih zločinskih, nedemokratičnih režimov.

Jaz ne morem nikakor enačiti partizanstva in totalitarnega sistema, kot je bil komunizem. Pri nas so nekateri izkoristili upor proti okupatorju za inštalacijo svojega totalitarnega sistema, ki je potem vladal v teh krajih dolgih 45 let po drugi svetovni vojni. Druga svetovna vojna pa je trajala pet let. Torej komunizem je trajal pet krat dlje, kot pa recimo temu fašizem. Pri nekaterih je šlo torej dejansko za boj enega totalitarnega sistema proti drugemu. Boj ene totalitarne ideologije proti drugi. To se mi zdi da ni težko za razumeti?

Seveda pa dopuščam možnost, da so nekateri akterji komunistične revolucije pri nas zares verjeli, da bodo ustvarili boljšo družbo. Ampak ta zgodovinski eksperiment je tudi pri nas klavno propadel in tudi za njih velja misel T. S. Eliota “Most of the evil in this world is done by people with good intentions.”.

Kot opažam ima pri nas veliko ljudi težavo že z razumevanjem, kaj pa je bilo s komunizmom sploh narobe?

Po današnjih “urbanih legendah” o komunizmu, so takrat vsi imeli delo, država ti je dala stanovanje ali pa ugodne kredite, da si si lahko z lastnimi rokami postavil hišo, nakar ti kreditov ni bilo potrebno vrniti, saj jih je požrla hiperinflacija, vsem je bilo dostopno šolstvo in zdravstvo. Snemali so filme, kot so Sreča na vrvici in Srečno Kekec. Smeli smo celo hoditi k verouku in v cerkev. Kriminala ni bilo videti prav veliko, celo drog se zdi da v komunizmu ni bilo toliko, kot jih je danes.

Ampak v komunizmu nisi smel razmišljati po svoje, torej drugače, kot vodilni misleci te ideologije ali biti odkrito proti vedno isti oblasti. Komunizem je zelo sovražil intelektualce in duhovščino, ker je v njih videl razredne sovražnike, se je pa delavskemu ljudstvu predstavljal kot rešitev. Komunizem ni izbiral sredstev, ko je bilo potrebno odstraniti tiste, ki mislijo drugače od tistega, kar je komunizem smatral za pravilno. Komunizem tudi ni bil ekonomsko vzdržen, saj smo velikokrat imeli hiperinflacijo, bila so tudi daljša obdobja pomanjkanja raznih osnovnih življenjskih potrebščin.

Slogan Blaginja za vse se zelo hitro v komunizmu spremeni v kruto realnost v obliki Revščina za vse.

Sistem, ki želi ustvariti enakost vseh ljudi je tudi sicer čista neumnost, ki ne upošteva realnosti! Ljudje nismo enaki, zato nas noben politični sistem ne more narediti enake! So enaki matematični genij, vrhunski glasbeni skladatelj, lokalni pedofil in morilec otrok? Kaj je tu enakega, razen da gre za isto vrsto? Vedno, ko začneš izvajati to trapasto politiko enakosti ugotoviš, da se moraš najprej znebiti najbolj sposobnih, ki so gibalo napredka vsake družbe! To je ugotovil seveda tudi Jugoslovanski komunizem in tudi Jugoslovanski komunizem je aktivno preganjal intelektualce. Za njihov zapor je namenil kar cel otok v Jadranskem morju!

Komunizem je enaka zabloda kot fašizem in tu dileme ne bi smelo biti nobene! Če ima kdo morda še kakšne pomisleke, naj pogleda primer Severne in Južne Koreje. Ena je zasmehovanja vredna totalitarna komunistična država, iz katere se skoraj cel svet norčuje, druga pa ekonomska velesila.

Kje bi raje živeli, si naj pa vsak pri sebi razjasni.

Nekdo mi je na to vprašanje odgovoril, da odvisno, kaj si. Če bi imel na izbiro biti voditelj Severne ali Južne Koreje, bi bil raje voditelj Severne Koreje. V to ne dvomim. Tako so razmišljali verjetno tudi naši komunistični revolucionarji, ampak to ni nič drugega kot samo rahlo prilagojena verzija slogana Blaginja za vse. Blaginja za izbrane.

Zagovorniki in častilci slovenskega komunizma še vedno izkoriščajo partizansko gibanje za navadno krinko in sredstvo manipulacije ovčic iz Orwellove Živalske farme. Štiri noge dobro, dve slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Ponavljajo v nedogled kot staro lajno. Ampak realnost je drugačna. Oboje je slabo in si ne bi smeli želeti, da se še kdaj ponovi.

In od tu pa potem izhajajo težave, s katerimi se soočamo še danes in se vlečejo skozi celotno tranzicijo, torej dolgih 30 let.

Ena politična opcija želi na vsak način še naprej braniti naš komunizem kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je neločljivo povezano z uporom proti okupatorju, hkrati pa vse, ki so bili proti komunizmu označi kar avtomatično za domače izdajalce. Pa seveda zadeve takrat niso bile tako preproste in enostavne. Nekateri so se odločali med dvema slabima opcijama in se odločili po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj in zaveznik. To nikakor ni tako črno belo, kot poskušajo prikazati zagovorniki komunizma pri nas.

Seveda tu potem do nekega preboja ne pride, saj tega se ne da ubraniti in se nikoli ne bo dalo ubraniti. Proti taki miselnosti se bo vedno upiral velik del Slovencev, ki imajo kritičen pogled na zgodovino.

Je pa vprašanje, koliko časa bomo še potrebovali, da bomo z zgodovino enkrat za vselej razčistili, obsodili, ker je vredno obsodbe in se zazrli naprej v prihodnost. Predvsem je pa po moje škoda otrok in mladine, ki jih vedno znova povlečejo v te ideološke boje in tako prenesejo bremena preteklosti na naslednje rodove. Tudi če postaviš čisto novo hišo pride nekdo, ki ti nanjo nariše ali rdečo zvezdo, ali svastiko ali celo kar oboje.

Je pa res, da ko takole razmišljaš, te dostikrat propagandni stroj branilcev komunizma obsodi, da si domači izdajalec. S tem se jaz ne obremenjujem. Propagandni stroj ni tisti, ki odloča o tem, kdo so domači izdajalci.

Moj edini sorodnik, za katerega vem, da je padel med drugo svetovno vojno, je bil očetov brat, ki je padel kot partizan, ko še ni dopolnil niti 18 let.

Pa to prav v ničemer ne spremeni mojega pogleda na zgodovino. Jaz verjamem, da je odšel v partizane z namenom upora proti okupatorju in ne zaradi komunistične revolucije.

Da razumemo komunizem in tudi stanje v Sloveniji, moramo razumeti, da je komunizem načrtno izvajal negativno selekcijo in skrbno izbiral ljudi za najvišje strukture. So pa zame na nek način žrtve komunizma tudi na strani tistih, ki tak sistem izvajajo, saj če ti neka ideologija tako skrči in omeji možnost razmišljanja, si zame sam tudi žrtev.

Prebere še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok
Brioni
Vse narobe
Zb(i)rka misli

Nerazumevanje Bruslja

03 07 2020

Po poročanju nekaterih medijev je Slovenija dobila iz Bruslja opomin, ker ni zagotovila ukrepov, ki obsojenim preprečujejo, da bi bili na vodstvenem položaju. Sicer gre za četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja.

Verjetno so naši mislili, da te direktive sploh ni potrebno prenesti v naš pravni red, ker pri nas za vodstvene položaje imenujemo samo nedotakljive, ki sploh ne morejo biti obsojeni. Ta naša lokalna folklora kot kaže tujcem ni najbolj jasna.

Kako Slovenija dejansko deluje je težko razumeti marsikomu, ki tu živi in misli, da situacijo dobro pozna (večina jo ne!), kaj šele tujcem.

Ko bom opazil razliko

01 07 2020

Časi za naše tiskane medije morajo biti težki. Epidemija novega koronavirusa je povzročila, da je bila marsikatera naročnina na časopis odpovedana. Veliko gostiln in javnih ustanov je verjetno naročnino odpovedalo tudi zato, ker se virus lahko širi s prenosom prek časopisa, ki si ga deli več bralcev. Marsikateri oglaševalec je zmanjšal število oglasov v tiskanih medijih zaradi gospodarske krize.

Delo v svoji prilogi Ona s celostranskim oglasom nagovarja že nagovorjene. Očitno vsem ostalim s tem oglasom sporočajo, da so v težavah in je usoda črne vdove negotova. Lahko še sama postane truplo na medijskem prizorišču.

vir: Ona

S celostranskim oglasom sporočajo, da razlike ne opaziš, dokler jo ne opaziš. Tega slogana moram reči ne razumem. Razliko bom opazil, ko bo. Dokler ni razlike, nimam kaj opaziti. Delo je bilo del propagandnega stroja levice ves čas tranzicije in tu se ni spremenilo čisto nič. Razlike ni moč opaziti, ker je kot rečeno ni. Ko bo, pa razlika bo in jo bomo seveda tudi opazili. Brez reklame.

Tudi slogan vedeti več pomeni imeti moč je bolj za lase privlečen, čeprav ne trdim, da ni v njem tudi kančka resnice. Ampak časopis Delo se zaveda, da tista prava moč pomeni imeti možnost vpliva na svoje bralce. In to je v samem bistvu vsakega dobrega propagandnega stroja politike.

Manipulacija za politično indoktrinacijo, bi bil mnogo bolj primeren slogan.

Ampak kdor to ve, ima moč, da se tej manipulaciji na široko izogne. To je tudi moč. In Delo to zelo dobro ve, saj jim naklada z leti strmo pada.

Morda bi lahko enkrat poskusili še s tem, da bi izdajali eno verzijo časopisa brez notranje politike, torej za tiste, ki jih motijo nenehni poskusi ideološke indoktrinacije v smislu Živalske farme – štiri noge dobro, dve nogi slabo. Kučan dobro, Janša slabo. Ne trdim, da se bo to potem Delo prodajalo za med. To ne. Poskusiti pa morda kljub vsemu velja.

Olika je moja odlika

01 07 2020

Ko prebiram razne komentarje na spletu in debate po spletnih forumih sem dobil občutek, da so mnogi pri nas zelo nestrpni, celo sovražni do tistih, ki jih dojemajo kot politične nasprotnike, pri čemer prevladujejo podobna čustva, kot pri ekstremnih športnih navijačih. Žaljivke letijo na vse konce. Svečkarji, Jajo, Prištinski dohtar, Princ TemeTM…Včasih kdo v eter vrže popolno laž ali čisto izmišljotino in to potem oživljajo še v nedogled. Tudi ko se že ve, da gre za navadno laž ali izmišljotino, ta ne umre, ampak živi veselo dalje. Nekaterim se zdi, da so politiki tam samo zato, da jih lahko javno žalijo in sramotijo, pri čemer so dovoljena vsa sredstva, ker so javne osebe. Včasih celo politiki sami to vzpodbujajo in pri tem aktivno sodelujejo, kar je pa sploh neumnost in streljanje v lastno koleno s pnevmatskim zabijalnikom za žeblje.

Ko sem nekje omenil, da se mi zdi, da so pristaši levice bolj nagnjeni k žaljenju političnih nasprotnikov in da je druga stran bolj olikana, sem dobil nazaj odgovor:

Če bi bil premier vlade malce bolj kulturen, bolj povezljiv med ljudstvom, bi bilo vse ok. Ampak ne, on zanalašč povzroča nemire, in narod medsebojno skrega. Ko je bil prej na oblasti, je narod zmerjal z Zombiji, sedaj s komunisti in levičarji? Prej je bil kriv Kučan, sedaj Šarec, in nikakor ničesar konstruktivnega. vedno le kreg kreg kreg in nič produktivnega. Kot je Šarec rekel, za twitanje ima preveč časa. Roko na srce, njegovi twiti niso nikakor ustrezni funkciji ki jo izvaja.

Potem sem mu jaz odgovoril, da olikanost nikdar ne more biti pogojena z obnašanjem drugih. To je tvoja lastnost in ne od drugih.

Nakar mi na to nekdo drug odgovori preprosto z Ne klobasaj.

Na to pa nisem našel primernega odgovora. Če ne gre, pač ne gre. Morda kdaj drugič.

Če bi vsi spuščali naše standarde olike vsakič, ko opazimo, da je šel nekdo okrog nas še nižje, potem smo čez čas vsi čisto na dnu. Tu se pač ne sme ozirati na druge. Vzdrževati moraš svoj nivo olike in se ne pustiti provocirati. Vemo pa, da je mnogo lažje spuščanje, kot pa plezanje navzgor.

Potem nekdo da povezavo na nek twitter profil ObjaveIzKleti, s katero verjetno želi demantirati mojo tezo, da so pristaši desnice bolj olikani.

vir: ObjaveIzKleti

Na to mu jaz odgovorim, da na vsaki strani najdeš tudi tiste, ki blodijo po dolini senc in teme. Se pa nima smisla s tem preveč obremenjevati. Pač ignoriraš. Če gre za kazniva dejanja pa je to potem posel za policijo, ne pa da se poskuša na lastno pest žveplo z žveplom nevtralizirati. To pomeni vedno samo še več žvepla na kupu in še večji smrad, ki draži nosnice.

Sem si pa za ime tega zapisa izposodil ime projekta šolskega centra Novo mesto. Upam, da njihovi dijaki, ko odrastejo, ne končajo na kakšnem spletnem forumu ali kot komentatorji pod “novicami” na 24ur.

Tujerodne rastline

26 06 2020

To, kar je naredil raper Zlatko Ćordić na proslavi ob dnevu slovenske državnosti je zame podobno, kot če bi uletel z megafonom k maši in se drl dol s klerikalci in častilci napačnega boga.

Nekatere svari so svete. Morda ne za vse, so pa za nekatere. In proslava ob dnevu državnosti sodi po moje tudi v to kategorijo. Enako obred v sinagogi, mošeji ali budističnem templju.

Tudi če se bom jaz kdaj preselil na Švedsko, mi na misel ne pade, da uletim na proslavo ob njihovem dnevu državnosti in tulim, da je ogrožena po mojem mnenju demokracija na Švedskem, ker je zmagal na volitvah nek Sven Gunarson, ki je meni blazno antipatičen in bo bojda ukinil neke traparije, ki so pa meni blazno všeč. Poleg tega pa še mimogrede naderem legitimno izvoljenega predsednika Švedske in pohvalim njihovo državno televizijo, ker jim gre tudi Sven Gunarson enako kot meni na živce in ga ne marajo.

So pa Švedi na lastni koži spoznali, zakaj (invazivne) tujerodne rastline niso preveč zaželene in slabo uspevajo v okolju, kjer niso avtohtone. Vse v naravi ima neko skrito logiko in delovati proti tej naravni logiki vodi samo v težave.

V številnih državah prevladujejo po zaporih večinoma priseljenci in tujci. Zakaj? Očitno zato, ker se ti ali ne morejo prilagoditi v novo okolje, ki jim je tuje, ali se zavestno organizirajo v razne organizirane kriminalne združbe, ker se jim zdi, da je to še najlažja pot do enostavnega zaslužka, lahko pa seveda tudi novo okolje do njih ni preveč naklonjeno in namerno poskrbi, da številni pristanejo v zaporih tudi za manjše prestopke. Kako je s tem pri nas, ne vem, bodo pa lahko o tem povedali kaj več strokovnjaki, ki poznajo to področje. Kolikor spremljam črno kroniko, približno vem kakšen bo rezultat te študije.

Verjetno tudi tekom zgodovine niso nastali različni narodi samo zato, da se bodo na koncu vsi pomešali med seboj, kot bi radi nekateri tudi pri nas, ki vidijo v priseljencih samo potencialne nove volivce. To je samo še ena navadna traparija, ki vodi samo v konflikte in nestrpnost.

Slovenec je po moje še najbolj doma v Sloveniji, Hrvat na Hrvaškem in Bosanec v Bosni. Albanec pa povsod, ker imamo radi slaščičarne.

Ena izmed pozitivnih posledic kolesarskih protestov 2020 se mi zdi tudi ta, da so se sedaj nekateri začeli zavedati, kaj pomeni beseda domoljubje in tu seveda ne mislim udeležencev protestov, ki mahajo z jugoslovanskimi zastavami in prepevajo italijanske pesmi. Je pa res, da je lahko od zdravega domoljubja, do nevarnega nacionalizma zelo kratka pot, ki jo nekateri prehodijo v enem samem koraku.

Zato pa je zgodovina in učbeniki zgodovine, da se na napakah lahko uči in se jih ne ponavlja v nedogled.

All welcome? Resno? Kaj ni pametnejše ustvariti tako okolje, kjer bodo lahko uspevale tudi avtohtone rastline? Ne pa da avtohtone rastline zatiraš, na veliko pa uvažaš (invazivne) tujerodne. In to so nekateri naši politiki počeli tako v Jugoslaviji, kot počnejo še vedno sedaj.

Mi je pa ena sodelavka pred dnevi dejala, da po njenem mnenju izgledajo otroci iz rasno mešanih zakonov bistveno lepše, ker niso videti kot kakšni Balkanci. Ena druga sodelavka pa si je šla moža iskat kar v v Maroko, morda zato, da otroci ne bodo izgledali kot Balkanci. Menda pa najlepši otroci nastanejo, če je oče iz Karibov, mama pa Japonka.

Bogi Karibski moški, saj je Japonk precej več.

Preberi še:
Izumiranje slovenskega naroda
Pot v pogubo
Praktični problemi delitve naroda

Revolucionarka Eva

22 06 2020

Zadnjič je po internetu zaokrožil posnetek, kako pogumna revolucionarka Eva iz Trbovelj z vodno pištolico strelja na policiste pred stavbo MNZ.

Za marsikoga je revolucionarka Eva takoj postala ikona odporniškega gibanja in kolesarskih protestov. Nekakšen slovenski David proti Golijatu, le da ima naš David žensko podobo, torej še nekoliko privlačnejši kot v izvirniku, Golijat pa je v tej verziji še brutalnejši, saj je njegovo vlogo prevzel kar cel kordon do zob oboroženih policijskih robocopov.

vir: Facebook (posebni učinek Onyx)

Meni pa je ob tem posnetku zaledenela kriv v žilah. Skoraj dobesedno.

Vprašal sem se, ali punca sploh ve kaj dela in kje ima pamet!?

Revolucije niso hec, tako kot si ona predstavlja, ko pozira s skodelicami na katerih je Stalin.

Če bi kaj takega storila v ZDA ali še kje drugje po svetu, bi se ji zlahka lahko zgodilo, da bi bila mrtva še preden bi njeno telo treščilo nenadzorovano ob tla. Prerešetana z ostrim strelivom, ne pošpricana z vodo. Mlado življenje, polno idej in hrepenenja, ki je bilo in ga v hipu ni več. Ali kot bi to tako lepo pesniško povedala Eva…

Zbudite me,
ko pride nazaj tisti čas
ko smo odleteli
v vroče nasmejane dni na krilih mladosti.

Eva, kako pa naj policija ve, da je tole res samo nedolžna vodna pištolica, torej igračka in ne kakšna doma narejena improvizirana pištola, ki s take bližine zlahka ubije človeka? In kako naj policija ve, da revolucionarka Eva ni neuravnovešena oseba za na forenzično psihiatrijo?

Prav zato imajo ponekod za take primere policisti zelo preprosto pravilo. Najprej streljaš, potem greš preverit negibno truplo, za kakšno pištolo je šlo. Vodna pištolica? Jebi ga. Ko poznaš primere, na kakšne vse načine so ubili tvoje policijske kolege veš, da pištole niso nedolžen hec, kot ni bil nedolžen hec Stalin in ostali revolucionarji.

Ker pa revolucionarka Eva živi na srečo v Sloveniji, kjer vlada brutalni janšizem in teror do zob oborožene policije pa bi se ji prej lahko zgodilo, da bi od policista dobila kakšnega poljubčka na lička.

In revolucionarka Eva je obetajoča mlada pesnica.

Res bi bilo škoda, da bi zaradi ene vodne pištole in uspešne ideološke indoktrinacije za vedno ostalo samo pri njenem prvencu. In Eva ve, kaj pomeni ideološka indoktrinacija, le da tega ne opazi, ko se to zgodi njej.

Mogoče si prav ti ena izmed tistih črnih ovc. A si še vedno samo ovca…meni pesnica Eva.