Archive for the ‘Politika’ Category

O komunizmu spet in spet

04 07 2020

Pri nas kot kaže nekega napredka kar se tiče narodne sprave ne bo, dokler ne bo kritičnega obračuna s preteklostjo! In po moje bi bilo tu veliko narejenega, če bi se komunizem v tej državi uvrstil na seznam totalitarnih sistemov in bi bili prepovedani tudi komunistični simboli, ne samo svastika. Ampak to bi moralo biti storjeno že na nivoju EU, pa žal ni. Bi nam bilo precej mučnega sprenevedanja tako prihranjeno.

vir: wikimedia.org

Bi bilo pa potem hitro v težavah Nizozemsko pivovarsko podjetje Heineken, saj bi moralo umakniti rdečo zvezdo z njihovih steklenic piva. Podjetje sicer trdi, da njihova rdeča zvezda nima političnega vpliva, čeprav naj bi podjetje rdečo zvezdo zamenjalo z belo leta 1951 in se je ta vrnila nazaj šele leta 1991 po padcu Sovjetske zveze. Ampak komunizem je še danes živ na Kitajskem in v Severni Koreji, marsikje pa duh komunizma živi dalje v nekoliko modificirani obliki. Če je bil problem komunizem v Sovjetski zvezi, je problem tudi povsod drugod. Poleg tega se je v logotipu tega podjetja rdeča zvezda pojavila šele leta 1930, prej pa je bila zvezda bela.

vir Heineken

Heineken sicer trdi, da rdeča zvezda predstavlja po njihovo simbol petih sestavin piva – voda, ječmen, hmelj in kvas ter “čarovnijo varjenja piva”, ampak na tak način se lahko riše tudi kljukaste križe na pivske steklenice, pri čemer se izpusti med sestavinami “čarovnijo varjenja piva”.

Ko sem predlog o prepovedi komunističnih simbolov napisal na enem izmed forumov je nekdo odgovoril:

“Komunistična ikonografija je redkokje v svetu prepovedana, nacistična pa skoraj povsod. Pri nas pa še posebej mora tako biti saj je komunistična ikonografija povezana s partizanstvom, nacistična pa z izdajalci.”

To je tipičen pogled, ki Slovence razdvaja in jih bo še dolgo, če se nekaj ne ukrene. Nova državljanska vojna pa ni najbolj modra rešitev, saj vprašanje, če bi ta sploh lahko prinesla dokončno rešitev tega vprašanja. Morda, če bi se tokrat uspeli pobiti do zadnjega.

Zame sta oba sistem enaki zgodovinski zablodi. Če gledamo v svetovnem merilu je glede na število pobitih ljudi verjetno zmagovalec med zablodama komunizem, saj naj bi bilo žrtev komunizma skupaj več kot 100 milijonov! In komunizem je še vedno zelo živa ideologija. Kdo je na našem ozemlju pobil več ljudi pa nisem šel šteti in niti ni bistveno. Žrtev ene in druge zablode je bilo veliko. In seveda žrtve takih zablod nikdar niso samo mrtvi, ampak še številni drugi, ki padejo v nemilost takšnih zločinskih, nedemokratičnih režimov.

Jaz ne morem nikakor enačiti partizanstva in totalitarnega sistema, kot je bil komunizem. Pri nas so nekateri izkoristili upor proti okupatorju za inštalacijo svojega totalitarnega sistema, ki je potem vladal v teh krajih dolgih 45 let po drugi svetovni vojni. Druga svetovna vojna pa je trajala pet let. Torej komunizem je trajal pet krat dlje, kot pa recimo temu fašizem. Pri nekaterih je šlo torej dejansko za boj enega totalitarnega sistema proti drugemu. Boj ene totalitarne ideologije proti drugi. To se mi zdi da ni težko za razumeti?

Seveda pa dopuščam možnost, da so nekateri akterji komunistične revolucije pri nas zares verjeli, da bodo ustvarili boljšo družbo. Ampak ta zgodovinski eksperiment je tudi pri nas klavno propadel in tudi za njih velja misel T. S. Eliota “Most of the evil in this world is done by people with good intentions.”.

Kot opažam ima pri nas veliko ljudi težavo že z razumevanjem, kaj pa je bilo s komunizmom sploh narobe?

Po današnjih “urbanih legendah” o komunizmu, so takrat vsi imeli delo, država ti je dala stanovanje ali pa ugodne kredite, da si si lahko z lastnimi rokami postavil hišo, nakar ti kreditov ni bilo potrebno vrniti, saj jih je požrla hiperinflacija, vsem je bilo dostopno šolstvo in zdravstvo. Snemali so filme, kot so Sreča na vrvici in Srečno Kekec. Smeli smo celo hoditi k verouku in v cerkev. Kriminala ni bilo videti prav veliko, celo drog se zdi da v komunizmu ni bilo toliko, kot jih je danes.

Ampak v komunizmu nisi smel razmišljati po svoje, torej drugače, kot vodilni misleci te ideologije ali biti odkrito proti vedno isti oblasti. Komunizem je zelo sovražil intelektualce in duhovščino, ker je v njih videl razredne sovražnike, se je pa delavskemu ljudstvu predstavljal kot rešitev. Komunizem ni izbiral sredstev, ko je bilo potrebno odstraniti tiste, ki mislijo drugače od tistega, kar je komunizem smatral za pravilno. Komunizem tudi ni bil ekonomsko vzdržen, saj smo velikokrat imeli hiperinflacijo, bila so tudi daljša obdobja pomanjkanja raznih osnovnih življenjskih potrebščin.

Slogan Blaginja za vse se zelo hitro v komunizmu spremeni v kruto realnost v obliki Revščina za vse.

Sistem, ki želi ustvariti enakost vseh ljudi je tudi sicer čista neumnost, ki ne upošteva realnosti! Ljudje nismo enaki, zato nas noben politični sistem ne more narediti enake! So enaki matematični genij, vrhunski glasbeni skladatelj, lokalni pedofil in morilec otrok? Kaj je tu enakega, razen da gre za isto vrsto? Vedno, ko začneš izvajati to trapasto politiko enakosti ugotoviš, da se moraš najprej znebiti najbolj sposobnih, ki so gibalo napredka vsake družbe! To je ugotovil seveda tudi Jugoslovanski komunizem in tudi Jugoslovanski komunizem je aktivno preganjal intelektualce. Za njihov zapor je namenil kar cel otok v Jadranskem morju!

Komunizem je enaka zabloda kot fašizem in tu dileme ne bi smelo biti nobene! Če ima kdo morda še kakšne pomisleke, naj pogleda primer Severne in Južne Koreje. Ena je zasmehovanja vredna totalitarna komunistična država, iz katere se skoraj cel svet norčuje, druga pa ekonomska velesila.

Kje bi raje živeli, si naj pa vsak pri sebi razjasni.

Nekdo mi je na to vprašanje odgovoril, da odvisno, kaj si. Če bi imel na izbiro biti voditelj Severne ali Južne Koreje, bi bil raje voditelj Severne Koreje. V to ne dvomim. Tako so razmišljali verjetno tudi naši komunistični revolucionarji, ampak to ni nič drugega kot samo rahlo prilagojena verzija slogana Blaginja za vse. Blaginja za izbrane.

Zagovorniki in častilci slovenskega komunizma še vedno izkoriščajo partizansko gibanje za navadno krinko in sredstvo manipulacije ovčic iz Orwellove Živalske farme. Štiri noge dobro, dve slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Komunizem dobro, fašizem slabo. Ponavljajo v nedogled kot staro lajno. Ampak realnost je drugačna. Oboje je slabo in si ne bi smeli želeti, da se še kdaj ponovi.

In od tu pa potem izhajajo težave, s katerimi se soočamo še danes in se vlečejo skozi celotno tranzicijo, torej dolgih 30 let.

Ena politična opcija želi na vsak način še naprej braniti naš komunizem kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je neločljivo povezano z uporom proti okupatorju, hkrati pa vse, ki so bili proti komunizmu označi kar avtomatično za domače izdajalce. Pa seveda zadeve takrat niso bile tako preproste in enostavne. Nekateri so se odločali med dvema slabima opcijama in se odločili po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj in zaveznik. To nikakor ni tako črno belo, kot poskušajo prikazati zagovorniki komunizma pri nas.

Seveda tu potem do nekega preboja ne pride, saj tega se ne da ubraniti in se nikoli ne bo dalo ubraniti. Proti taki miselnosti se bo vedno upiral velik del Slovencev, ki imajo kritičen pogled na zgodovino.

Je pa vprašanje, koliko časa bomo še potrebovali, da bomo z zgodovino enkrat za vselej razčistili, obsodili, ker je vredno obsodbe in se zazrli naprej v prihodnost. Predvsem je pa po moje škoda otrok in mladine, ki jih vedno znova povlečejo v te ideološke boje in tako prenesejo bremena preteklosti na naslednje rodove. Tudi če postaviš čisto novo hišo pride nekdo, ki ti nanjo nariše ali rdečo zvezdo, ali svastiko ali celo kar oboje.

Je pa res, da ko takole razmišljaš, te dostikrat propagandni stroj branilcev komunizma obsodi, da si domači izdajalec. S tem se jaz ne obremenjujem. Propagandni stroj ni tisti, ki odloča o tem, kdo so domači izdajalci.

Moj edini sorodnik, za katerega vem, da je padel med drugo svetovno vojno, je bil očetov brat, ki je padel kot partizan, ko še ni dopolnil niti 18 let.

Pa to prav v ničemer ne spremeni mojega pogleda na zgodovino. Jaz verjamem, da je odšel v partizane z namenom upora proti okupatorju in ne zaradi komunistične revolucije.

Da razumemo komunizem in tudi stanje v Sloveniji, moramo razumeti, da je komunizem načrtno izvajal negativno selekcijo in skrbno izbiral ljudi za najvišje strukture. So pa zame na nek način žrtve komunizma tudi na strani tistih, ki tak sistem izvajajo, saj če ti neka ideologija tako skrči in omeji možnost razmišljanja, si zame sam tudi žrtev.

Prebere še:
Kako sem preživel komunizem
Goli otok
Brioni
Vse narobe
Zb(i)rka misli

Osnove političnega boja na Slovenskem

22 06 2020

Zadnjič sem v enem komentarju na spletu prebral idejo, da bi se morala pri nas vsa levica združiti v eno stranko in potem bi po cicibanski aritmetiki imeli 75%, JJ pa 25%, torej imamo lahko spet nazaj neke vrste komunizem in tako odpade potreba po protestih in spontanem ljudskem uporu kolesarjev.

Ampak ta ideja je neumnost.

Levica pri nas ni več tako kot v komunizmu ena partija, kjer morajo vsi misliti enako, ampak je na tem političnem polu več različnih struj, ki se borijo za vsakdanji košček kruha na politični sceni. In ta boj je trd in neizprosen.

Tako imenovana trda Kučanova linija in še najbližje prejšnji partiji so Socialni demokrati. Ti so tudi gonilo ideje Naša stvar (Cosa nostra).

Potem so tu razne ad hoc liste, ki nosijo imena po vsakokratnem vodilnem ideologu (Bratuškova, Cerarjeva, Šarčeva). Ti bi bila radi moderna evropska levica, hkrati pa se morajo še vedno delati, da sodijo pod trdo Kučanovo linijo, ker sicer bi jih levi propagandni stroj na ukaz raztrgal. Kdo od njih bi se lahko znašel povsem slučajno na naslovnici tednika Mladina z iztegnejo desno roko. Tudi foto terminu s Kučanom se ne morejo izogniti, čeprav jim ni preveč do tega, ker javnost potem dobi občutek, da so samo neke marionete na politični sceni. V skrajno levo zategnjene lutke. Tako živeti in politično delovati mora biti težko. Gre za posel, ki je še najbližje komedijantom in stand up komikom, ker ti niso tako hitro zamorjeni, so pripravljeni skočiti na glavo tudi v prazen bazen in jih ne moti preveč, če jih kdo počasi skuha kot žabo na zmernem ognju. Znajo celo pristno zaigrati, da jim to na nek bizaren način celo paše.

In tu je še potem stranka Levica.

Ti so pa v bistvu neki žurerji, ki jih zmrazi že ob sami misli, da bi morali v življenju kdaj delati. Doma imajo obešene po stanovanju Titove in Stalinove slike, ker se jim zdi to super cool. Pri Titu cenijo zlasti njegov prefinjen odnos do Jadranskih otokov, saj se jim zdijo Brioni in Vis super cool, da je obstajal tudi Goli otok pa radi pozabijo in to sucks. Pri Stalinu so jim pa všeč zlasti njegovi brki in sama pojava. Vsaj enega gulaga ne zna na pamet našteti nihče od njih, kar tudi sucks.

Levica rada srka absint in javnosti prodajajo slogan Blaginja za vse. Torej tudi za kriminalce, lenuhe in lopove. Za vse! Égalité!

Stranka Levica je tudi sicer povsem neuporabna za vladanje in gre dejansko za stran vržene glasove na levici, saj njim niti na misel ne pride, da bi šli s kom v vlado, ker bi morali vzeti v upravljanje kakšen resor, torej ministrstvo. In se tako osmešiti. V tej stranki bi težko našli kogarkoli, ki bi bil sposoben voditi ministrstvo en sam mesece, kaj šele cel mandat. Morda bi se našel kdo, ki bi se bil pripravljen žrtvovati za JGZ Brdo. Tam se menda dobro jé v njihovi menzi. Si predstavljate vlado, kjer si stranke razdelijo resorje in Levica vzame samo JGZ Brdo? Ta dovtip je meni tako smešen, da za trenutek pozabim, kaj sem hotel s tem zapisom sploh povedati…

Tako da ja. Zabavna situacija na naši politični sceni. Tu JJ zmaga tudi če ne naredi nič in nekaterim na naši levici se zdi, da so med metaforami prav oni žaba, ki se počasi kuha. In ob tem postaja čedalje bolj rdeča. Še bolj rdeča, kot je bila nekoč.

Se je pa upam vsaj Zdravko Počivalšek naučil iz prakse kaj pomeni moja misel…

POLITIKA JE UMAZAN POSEL.
BLAGOR TISTIM,
KI SE LAHKO UKVARJAJO S ČEM DRUGIM.

V politiki so danes eni tvoji najboljši prijatelji, jutri najhujši sovražniki, ki bi te najraje utopili v žlici vode. In nekoč tvoji sovražniki postanejo prijatelji, tvoji prejšnji navidezni prijatelji pa končajo v postelji s sovražnikom tvojega bivšega pravega prijatelja.

Ampak to je v demokraciji nekaj normalnega in s tem je potrebno znati živeti.

Če si politik.

In še najbolj ironično ob vsem tem je, da to sploh ni najbolje plačan posel v državi.

In politics stupidity is not a handicap.
Napoleon Bonaparte

Poglej še:
Zb(i)rka misli

Politika ni za pridne punce

21 06 2020

Po mojem mnenju tovarišica Tanja Fajon (po francosko Fažón) ni najbolj primerna kandidatka za mesto predsednice Socialnih demokratov, saj je to pozicija dobesedno na prvi bojni črti politike, kjer lahko pričakuješ zelo nizke udarce, politični nasprotnik pa pozorno spremlja vsak tvoj korak, priklon in poklon. Njej bi po moje mnogo bolj ustrezala kakšna lažja služba v zaledju, kot je recimo sistematizirano mesto predsednika države.

Vsako jutro bi se lahko šla na poti v službo najprej priklonit spomeniku Borisu Kidriču, potem jutranja kavica z malo sladkorja in ne premastnim hladnim mlekom, sledi pregled levega dnevnega tiska, krizni sestanek s PR službo, katero njeno sliko prostočasnih aktivnosti naj dajo na Instagram in Snapchat, potrditev osnutka retwitta na uradnem Twitter profilu predsednika države, ki ga je pripravila PR služba, na hitro en nizko kalorični smuti z avokadom, izbira garderobe za večerno gledališko predstavo skupaj z vodjo kabineta, potem je pa že konec dneva, spet hitro čez cesto na en globok poklon spomeniku Borisu Kidriču in domov k svojemu dragemu Prešičku.

Vse pod sloganom – Življenje je lepo (če si politik).

Nekdo mi je rekel, da naj si preberem Orwellovo Živalsko farmo. Bom, ko utegnem.

vir: založnik

Zadnjič sem Boga lepo prosil, če mi lahko da navdih, da se pohecam iz mojih političnih nasprotnikov. In nastal je ta zapis. Ampak jaz zmorem več. Še bistveno več.

Kdo so protestniki

21 06 2020

Na spletni strani Financ je nekdo s partizanskim imenom FjodorKirilovic v komentarjih pod enim izmed člankov takole naštel kdo vse so protestniki na kolesarskih protestih 2020:

  • institucionalizirani kulturniki z dobrimi plačami (kot institucijo mislim gledališča ipd., ne psihiatrično bolnišnico),
  • lumpenkulturniki ala razni raperji (Nikolovski, Čordić), ki morajo poleg donacij davkoplačevalcev včasih kaj zaslužiti tudi na trgu,
  • poklicni, pretežno miroljubni nevladniki (lezbijke, open society z derivati itd.),
  • ljubiteljski miroljubni nevladniki (vegani, borci proti 5G, ljudje z lovorovimi venci na glavi),
  • študentje, ki ne marajo Janše, pa tudi kapitalizem jim ne diši preveč (najbolj jim diši sex, drugs, and rock&roll),
  • pretežno nenasilni ekstremisti (jugoslovenarji, Levica in podobni),
  • nasilni ekstremisti (Antifa squadre),
  • profesorji na fakultetah za pranje možganov (nekateri so že v zgornjih skupinah),
  • normalni protestniki (volivci Šarca in podobnih),
  • nepolitični borci proti korupciji (tisti, ki so si od vseh Tarč zapomnili samo “Janša krade”),
  • etablirane politične stranke, kot je SD.

Jaz bi k temu seznamu dodal vsaj še ostarele novinarje Mladine, ki so po nekaterih informacijah celo med organizatorji teh protestov.

Mladina je po svoje žalostna zgodba slovenske tranzicije, saj so bili nekoč v komunizmu drzni znanilci sprememb, potem pa ko so te spremembe zares prišle, so ostali za vedno nekje v starih časih. Danes pa so po moje to večinoma neki 50 letniki, ki v Mladini še vedno sproščajo svoje frustracije in demonstrirajo svojo sposobnost izražanja sovraštva do tistih, ki so po njihovo njihovi razredni sovražnik. Ime časopisa Mladina pa je za današnji čas naravnost bizarno, saj bi se prej lahko imenovali Plus 50, če ne bi bilo to ime že zasedeno. Tako se že imenuje neka priloga časopisa Delo za starostnike.

Na protestih so menda še neke skupine, ki se zavzemajo za zaščito narave.

S temi bi se jaz lahko po svoje celo strinjal, saj je po mojem mnenju zaščita narave ustavna materija in bi morala biti omenjena že takoj na začetku tega najvišjega pravnega akta države.

Se mi pa zdi, da tudi zaščita narave sodi med področja, ki zahtevajo strokovni pristop in podrobno razumevanje samega problema, tako da nisem prepričan ali so laiki s ceste res za to strokovno usposobljeni. Pri nas že imamo Zavod RS za varstvo narave kjer ima vse to lepo našteto med svojimi nalogami in tam so zaposleni profesionalci. Ali delajo dobro bodo pa lahko morda kaj več povedali kočevski medvedi in volkovi.

Kaj točno v zvezi z zaščito narave protestnike moti pa nisem uspel razbrati. Videl sem samo slogane z napisom Narave ne damo, nikjer pa ni pisalo, kdo jim jo želi vzeti in kako konkretno namerava to izvesti. Če pa gre dejansko spet bolj za to, da Privilegije ne damo, potem pa razumem bicikliste iz te družbenopolitične skupine in potem pa tudi ti sodijo na te proteste – v prve bojne vrste.

Sigurno je med protestniki tudi nekaj javnih uslužbencev – sodnikov, učiteljev, državnih birokratov in kriminalistov, za katere predstavlja demokratična menjava oblasti velik šok in se jim zdi, da morajo ta šok tudi javno izraziti z udeležbo na protesti. Verjetno je njihova maskota žvižgač Gale, ki ima kot eden redkih nižjih državnih uradnikov svojo spletno stran na Wikipediji. In bojda celo tudi klub oboževalk, ki bi ga rade na vsak način spravile v posteljo. Spati s slavnim žvižgačem dekletom očitno danes nekaj pomeni. A vseeno ni to isto, kot spraviti v posteljo frontmana skupine Siddharta. Da si ne bo žvižgač Gale preveč česa domišljal.

Nekateri pa pridejo na te proteste preprosto za… našo stvar.

Praktični problemi delitve naroda

20 06 2020

To, da je slovenski narod skoraj fanatično razdeljen na desnico in levico je upam danes dejstvo, ki mu težko kdorkoli oporeka, saj to lahko gledamo iz dneva v dan, iz leta v leto, iz desetletja… upam ne še v naslednje stoletje in tisočletje.

Ampak ta ostra delitev pa po moje prinaša tudi številne probleme.

To, da moraš če si pristaš ene ali druge opcije skrbno paziti kakšne medije spremljaš, je samoumevno. Če ti je blizu levica, potem so tu Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Žurnal24, POP TV, RTV SLO, Radio 1 in številni drugi. Če ti je blizu desnica je izbira na medijskem področju zaenkrat še bistveno manjša. Lahko spremljaš Nova24TV, Demokracijo, Ognjišče, morda še Siol.net ter številne manjše spletne portale, kot je Požareport in Časnik.si. Če ti gre za denar, spremljaš Finance. Denar imajo radi levi in desni. V primeru, da sem koga uvrstil na napačen politično pol, se oproščam in na željo seznam tudi popravim oziroma ga prestavim. Če bo kdo želel, da Mladino prestavim na desno, je ne bom! Ostareli komunisti naj kar ostanejo tam kjer so. Še najmanj škode.

vir: twitter

Zadnjič je svetovno znana kuharica in Master šefinja Ana Roš na Instagramu nakazala, da bi znala biti pripadnica leve politične opcije. To je bilo čisto dovolj, da se je njena gostilna, ki se danes ponaša z dvema Mišlenovima zvezdicama okarakterizirala za leglo leve buržoazije, ki je pokradla delavskemu ljudstvu, da lahko sedaj razvaja svoje borbončice na njihov račun. Dvomim, da bo še kakšen pristaš desnice zašel v to gostilno, saj je bila s tem praktično izbrisana iz desnega kulinaričnega zemljevida. Na drugi strani pa bo morda kakšen pristaš levice sedaj zanalašč šel v to gostilno, da bo pomagal “naši stvari“, pa čeprav bo za to plačal zasoljenih 175 € na osebo brez vinske spremljave. In tega nikakor ne želim namerno povezovati z Cosa nostro. Napisal sem “našo stvar”. Torej Cosa nostra po naše. Slovensko!

Meni do sedaj ni prišlo niti na misel, da bi lahko delil tudi gostilne na desne in leve, samo od sedaj bom na to mnogo bolj pozoren. Ko takole razmišljam in v mislih delim gostilne levo in desno je levi verjetno tudi Ljubljanski As, kamor zahaja rad Ljubljanski župan Janković. Katera bi bila lahko desna gostilna še razmišljam. Morda kje na vasi, blizu cerkve. Desnih ošterij bi znalo biti tako absolutno gledano celo več kot levih. Samo večina elitnih je verjetno levih, ker kulinarični elitizem je v prvi vrsti medijski elitizem.

In tu se problem delitve naroda šele dobro začne.

Če koga slučajno na stranišče je sedaj pravi čas, ker pride na vrsto najbolj zanimiv del, ki ga je potrebno prebrati v enem kosu. Smo vsi nazaj? Prav, gremo naprej…

Recimo da si trgovsko podjetje Spar in najameš za reklamno kampanjo pevca Magnifica. Za njega pravijo, da je simpatizer levice. S tem si se praktično ustrelil v koleno, saj se bo polovica potencialnih kupcev spraševala, ali je podjetje Spar blizu levici? Jih morda celo Spar na skrivaj financira? Lahko pristaš desnice še mirne vesti hodi v Spar in hkrati s tem ne podpira nehote nasprotne politične opcije?

vir: Spar

Še huje je, če si pristaš desnice in blazno rad prepevaš njegovo In ko enkrat bom umrl. Tako rad prepevaš, da bi šel tudi na njegov božični koncert, samo da slišiš, kako zveni v živo in da prepevaš o neizbežnem skupaj z množico. Ampak te ne bodo potem obtožili, da si izdal desno stvar? Še več. Božični koncert pevca Magnifica bi se lahko smatral celo kot žaljenje verskih čustev. Zakaj ima pristaš levice koncert ravno na Božič in ne recimo 27. aprila ali 25. maja? To je tako inteligentno vprašanje, da si ga moram ponoviti. Zakaj za vraga ima pristaš levice koncert ravno na Božič in ne recimo 27. aprila ali 25. maja?

Zelo podobne probleme imajo tudi pristaši levice, čeprav v manjšem obsegu, ker je estrada pri nas večinoma v domeni levice, saj je tudi za uspeh na estradi potrebna medijska podpora. In kot vemo ima levica na tem področju vrhunski propagandni stroj, ki mu zaenkrat težko kdorkoli konkurira. Če bi bil rad estradnik in se izve, da si pristaš desnice, ali imaš bog ne daj doma nad posteljo celo razpelo, boš imel velike težave s pojavljanjem v medijih, ker te bodo levi mediji namerno ignorirali. Za našo stvar, jasno.

Za Marto Zore bojda pravijo, da je bližje desnici. In ali si lahko potem pristaš levice brez slabe vesti prepeva njeno Ljubezen, ljubezen, kako je silna ta ljubezen? Si upa pristaš levice sredi belega dne kupiti njen CD v trgovini? Nočem nikogar strašiti, samo danes te lahko mimogrede posname kdo s telefonom in objavi na internetu fotografijo, ki več razkriva kot zakriva, predvsem pa jasno izdaja politično pripadnost.

In tu se problem delitve naroda šele začne.

Ne, to sem enkrat že napisal. Vraga, kaj jaz to delam…

In tu se delitev naroda nadaljuje in še stopnjuje.

Recimo da si zagrizen pristaš levice in potrebuješ odvetnik ali notarja. Kaj narediš? Ja najprej se seveda pozanimaš, kdo je blizu tvoji opciji, da pomotoma ne financiraš nasprotnika. Kakšen odvetnik ali notar bi bil lahko nenazadnje blizu tudi desnici. Hkrati s tem ko angažiraš odvetnika ali notarja tvoje politične opcije pa dobiš še celoten paket, saj je v ozadju socialna mreža, ki se med seboj dobro pozna in tudi sodeluje ter ima shranjene vse pomembne in vplivne telefonske številke v imeniku pametnega telefona. Odvetniki na vezi s sodniki? Nobenega problema. Vse se da, če si prava politična opcija! Na tem področju ni ničesar svetega. Vsak gre za denar v posteljo s komerkoli. Za koga? Za našo stvar!

Celo po državni upravi obstajajo ljudje, za katere se sicer natančno ve, kdo to so z imeni in priimki, ki lovijo redke pristaše desnice in izvajajo nad njimi mobing ter jim na vsak način želijo zagreniti življenje. Zakaj? Za našo stvar! Seveda pa je lahko kje tudi kakšen pristaš desnice, ki to počne simpatizerju levice. Edino verjetno za to je mnogo manjša, ker je bila večino tranzicije pri nas na oblasti levica in je državna administracija praktično “etično” čista. Sami pristaši levice kamor pogledaš, katerokoli pisarno odpreš, katerikoli fikus premakneš. Nekateri celo nosijo majice z rdečimi zvezdami v službenem času in jih nihče ne preganja. Celo več. Če nosiš tako majico bistveno hitreje napreduješ, ker šefi vedo, da si za našo stvar.

Pa naprej.

Zadnjič sem bežno spremljal kako je uslužbenec radijske postaje Radio 1 Deželak junak zagnal neko dobrodelno akcijo, s katero je zbiral denar za počitnice tistih otrok, ki si morja ne morejo privoščiti. Na prvi pogled seveda čudovita gesta. Ampak tudi to se je pri nas spolitiziralo, saj se je ob njem pojavil župan Janković, za katerega vsak ve, da je leva opcija. Pa tudi večina uvršča Radio 1 v isto, torej levo politično hemisfero.

Pristaša levice to seveda ne bo zmotilo in bo morda prispeval kakšen evro. Kaj pa si naj ob tem misli simpatizer desnice? Kaj če gre za prevaro in večina zbranega denarja ne gre zares za otroke, ampak kam drugam? Ali kdo preverja, katere otroke pošljejo s tem denarjem na morje in ali je res, da gredo na morje z Deželakom junakom tudi otroci, ki so bili v istem letu prej na morju že trikrat s starši in torej niso neki otroci slabše situiranih staršev? Na kakšen način sploh določijo, kateri otroci gredo s tako zbranim denarjem na morje? Je problem, če je otrok iz družine, kjer hodijo v cerkev in otrok obiskuje verouk?

Ponavadi pristaš desnice tu naredi kompromis in daruje Karitasu. Ampak tu se pa potem pristaš levice lahko sprašuje, ali Karitas enako pomaga levim in desnim, vernim in nevernim? Kaj bi naredili na Karitasu, če bi se na vratih pojavil Marjan Šarec ali Luka Mesec? Bi ju zabrisali ven? Na ta dovtip sem ponosen še dve minuti zatem, ko sem ga napisal. Luka Mesec na Karitasu? Meni huronsko smešno in z veliko simbolike.

Da ne dolgovezim.

V Spara več ne hodim. Če vam to kaj pove?

Saj ne, se hecam.

Tudi na kakšen Magnficov koncert bom še šel in zelo lepo bi bilo poslušati Ljubezen Marte Zore v živo na razprodanih Strožicah.

Mimogrede, kdo ve, katere politične opcije je Sidharta? A ne, njih je več, Pri teh bo potrebno pogledati bolj natančno vsakega posameznika. Bobnar, levica, vodilni vokal desnica, bas, desnica, klaviature levica? Si potem upa še kdo na njihov koncert?

In potem je problem janšizem. Kdo je tu nor?

Zapis je del Operacije Michael.

Oprosti Onyx, lepo in lucidno napisano, ampak ali jih nisi s tem le še bolj skregal in sprl med seboj?

NASLEDNJIČ: Osnove razrednega boja na Slovenskem

Multikultura – mešanje kultur

19 06 2020

Bloger Had, ki si je svoje ime nadel po grškem bogu podzemlja je v enem izmed svojih zapisov o domnevnem napadu Celjskega oštirja na protestnico svoje razmišljanje končal z lepo mislijo… Žalostni časi so, ko moški udari žensko.

Ob tem sem se pa jaz spomnil sodelavke, ki mi je zadnjič razlagala prigode, ko sta šla skupaj z možem z motorjem po Albaniji. Ustavila sta se pri neki hiši, da kupita oljčno olje ali nekaj takega in moški je kar vpričo njiju nalomil svojo ženo, ker je po njegovem mnenju naredila nekaj narobe. To je bilo zanj očitno nekaj povsem normalnega, onadva pa sta se spogledala in nista vedela, ali naj posredujeta. Na srečo nista, ker bi dobila verjetno še onadva batine. Tako da ženske pretepajo še marsikje po svetu in večinoma to počno njihovi dragi oziroma izbranci. Pri nas je bilo po moje do sedaj pretepanje žensk bolj redkost, bo pa očitno tega vse več, saj je po novem mešanje različnih kultur in običajev zelo zaželeno.

Ja, bloger Had, ni prav nikakršne garancije, da ne bo nekoč pri nas pretepanje žensk podoben običaj, kot je obisk nedeljske svete maše. Kot vidiš sistem dopušča tudi to, da ljudje počnemo zelo velike traparije. Za nekatere politike se pa ve, da bi bili pripravljeni prodati svojo dušo tudi hudiču, če bi to pomenilo kakšen glas več.

Vse narobe

15 06 2020

Zadnjič je nekdo na nekem spletnemu forumu napisal, da je dejstvo in to žalostno, da je slovenski narod najbolj razdeljen ko je na oblasti Janša.

Kako je prišel do ugotovitve, da je to dejstvo, jaz ne vem. To si jaz predstavljam da je samo njegova domneva oziroma on tako vidi vse skupaj na podlagi tega, kar prebere v medijih in gleda po televiziji. Ni pa zaradi tega to že takoj kar dejstvo, saj že jaz zadevo vidim povsem drugače, pa gledam isto, res pa je, da ne spremljam medijev, razen kar preberem na hitro na internetu.

Moje mnenje je, da narod izpade razdeljen zato, ker nekdo tako hoče in na tem intenzivno dela ter angažira vse, kar je možno in s čemer razpolaga!

Ko je na oblasti tranzicijska levica ni “spontanih” protestov in ni na ulicah uporniških kolesarjev. Ena možna razlaga je, da vlada takrat dela zelo dobro in ni razlogov za proteste. Druga možna razlaga pa je, da tako imenovana desnica pač ne organizira tako pogosto protestov, ne zganja tako pogosto zdrah, se kolikor toliko sprijazni z vlogo opozicije ter mirno čaka na svojo priložnost. Kaj je bolj verjetno lahko presodi vsak sam. Jaz imam pač svoje mnenje, ki pa ga bom lahko kdaj tudi spremenil, če pridem do drugačnih ugotovitev.

Ko pa pride tako imenovana desnica na oblast, pa se zažene celotni propagandni stroj, kar smo že večkrat videli do sedaj in tako se pač umetno ustvari vtis, da je sedaj v državi pa kar naenkrat vse narobe in je narod razdeljen. Dobesedno čez noč, ne po parih letih vladanja.

Ne bi bil čisto nič presenečen, če ni tranzicijska levica celo namerno ustanovila in financirala razne inštitute, forume in ostalo zelo številčno družbeno nadstavbo, da jih lahko vpokličejo, ko jih potrebujejo in morajo na ulice protestirat. Nenazadnje, spontanost se da tudi zaigrati na vpoklic.

To potem seveda vse lepo poslikajo in posnamejo mediji in tisti mediji, ki so ali blizu tranzicijske levice, ali pa gre za vračanje raznih uslug to potem prikažejo kot spontan upor slovenskega naroda proti janšizmu, fašizmu, klerikalizmu, komunizmu (ne, to ne, komunizem je njim v redu) in kar je še podobnih izrazov, ki se ob tem uporabljajo. Teh medijev je pa v tej državi zelo veliko. Delo, Dnevnik, Večer, Žurnal24, POP TV, cel kup radijskih postaj…

Ob tem je še najbolj žalostno to, da je tudi RTV Slovenija že veš čas tranzicije, torej dolgih 30 let del propagandnega aparata tranzicijske levice, kar pa v demokraciji ne bi smela biti, saj smo jih prisiljeni financirat vsi davkoplačevalci. Je pa bilo to z NE-(transformacijo) RTV Slovenija po mojem mnenju eden vrhunskih trikov tranzicijske levice, ki si je zamislila prehod iz komunizma v demokracijo tako, da bi bilo navzven videti, kot da imamo demokracijo, v resnici pa gre za nekaj (rad bi napisal je šlo za nekaj), kar je še najbližje organiziranemu kriminalu, ki gre skupaj v posteljo s komunizmom in mu ni čisto nič sveto. Tako je nastal nekakšen slovenski večstrankarski komunizem z opozicijo na pomirjevalih in modificirano obliko tržnega gospodarstva, kjer se tako imenovana podjetja v državni lasti uporabljajo oziroma zlorabljajo tudi za financiranje tega slovenskega mega projekta. Našega največjega. Vse skupaj pa podprto s propagandnim aparatom, ki bi ga zavidal lahko tudi tisti pravi komunizem.

Seveda pa se ta propagandni stroj tranzicijske levice ne ustavi na mejah Slovenije, ampak to zgodbo, kako je v državi kar naenkrat vse narobe, ko se oblast zamenja, uspešno podtaknejo tujim medijem, ki večinoma informacij sploh podrobneje ne preverjajo, ampak objavijo, kar jim prinesejo na pladnju. In potem se te iste informacije iz tujih medijev, ki so jim jih sami posredovali, doma uporabijo kot dokaz, da je pri nas zares sedaj kar naenkrat vse narobe in je ogrožena demokracija, saj o tem poroča tudi tujina. Če v tujini tako menijo, bo že držalo, mar ne? Ne!

Komunizem je doktoriral iz izbirnega predmeta manipulacija množic in rezultat tega doktorata lahko v Sloveniji gledamo še danes, leta 2020. Pridobljeno znanje pa so naši doktorji znanosti uspešno prenesli tudi na potomce in enako misleče.

Kot sem pa že večkrat napisal gre tu zame za izdajo lastnega naroda, saj posledice te norosti so zelo hude in dolgoročne za slovenski narod. Ko imaš enkrat toliko domačih izdajalcev in priseljencev, ki simpatizirajo z domačimi izdajalci, je avtohtoni narod jasno v hudih težavah. Izdaja lastnega naroda pa je sramota, ki jo bo lahko pravilno vrednotila le zgodovina. Več bo nastalo gradiva, bolj zanimivo bo nekoč to za prebirati in večja bo sramota! Si res želite še in je tista prava demokracija res tako nesprejemljiva? In zakaj ne bi recimo spopada ideologij zamenjal spopad dobrih idej?

Seveda pa jaz ne mislim da gre tu za neke častilce kulta komunizma. Kje pa! Njim še kako paše kapitalizem. Tu gre zgolj še za to, da se ohranjajo privilegiji prejšnjega sistema in se ti dedujejo naprej. Na nas pa je kdaj to farso zabrišemo na smetišče zgodovine, kamor tudi sodi.

Moram pa za konec tega zapisa žal ugotoviti, da je ta mali narod izjemno naiven. Za to področje bi morali nujno ustanoviti fakulteto. Če imamo fakultete za vse živo, pa imejmo eno še za naivnost. Fakulteta za naivnost. Pa še lepo se sliši. Diploma te fakultete pa bo še en ničvreden papir več. Za kakšno državno službo po vezah bo pa kljub vsemu čisto v redu, mar ne, tovariši in tovarišice? Vprašanje samo do kdaj (tu sem hotel dodati tistega smeškota, ki pomežikne, samo ga ne znam).

OPOMBA: Vse napisano je seveda zgolj moje mnenje, ki sem si ga ustvaril na podlagi tega, kar sem videl in kar vem. Ob novih spoznanjih lahko to mnenje kadarkoli tudi spremenim. Nikakor pa ne želim nikogar s tem zapisom manipulirati. Vsak ima pravico do lastnega mnenja in si ga mora sam ustvariti. Si je pa vedno pametno malo razširiti obzorja, če se želi ustvariti čim bolj objektivno mnenje o nečem. Ni dovolj samo brati časopise in gledat v televizor ter slepo verjeti vsemu, kar tam povedo napudrani špikerji in špikerice ali napišejo razni bolj ali manj avtohtoni mojstri in mojstrice sukanja besed.

Mediji so danes najhujše orožje za uničevanje množic in tega se jih veliko zaveda in to tudi s pridom izkoriščajo!

Ja, po svoje je tudi Internet medij. Morda še najbolj pluralen od vseh (dokler si kdo ne prilasti tudi tega).

Onyx, lahko ti rečem samo bravo! Vredno stoječih ovacij. Izvrstno napisano! Celo vejice so večinoma na pravih mestih (par jih sicer še manjka, ampak popolnost je dolgočasna, mar ne?).

OCENA: * (ena zvezdica)

Ta zapis je del Operacije Michael.

Zapis sem poslal po elektronski pošti tudi Manici Janežič, odgovorni urednici Informativnega programa Televizije Slovenija in se mi je samo zahvalila za mnenje. Po tihem si pa verjetno misli…Prokleti onyx, spet nas zajebava. Naj pusti že enkrat to prekleto RTV Slovenija na miru. Pa ne bom! Ker moram vsak mesec plačevati naročnino na to nacionalno sramoto.

Za čisto konec pa moram zaupati še mojo veliko fantazijo.

Želim si, da bi bil nekoč večerni gost v oddaji Intervju Ksenije Horvat na nacionalni televiziji. Si predstavljate ta spektakel? Po moje bi se iskrilo, pa ne od meds(x)ebojne privlačnosti. Nekako v moji domišljiji si predstavljam, da Ksenija sredi intervjuja odvihra iz vročega Studija 2 nacionalke kričoč…

JAZ IMAM TEGA IDIOTA DOVOLJ!

Samo hitro opustim to misel. Še kako dobro se zavedam, da so včasih ljudi pribijali na križ, danes pa te križajo mediji. Zato bo ostalo tokrat samo pri fantaziji. Križanja me je strah, ko gledam vsa ta številna razpela s podobo Kristusa po tej lepi deželici. Nekateri ji rečejo tudi raj pod Alpami.

Če bi danes Kristus živel, bi ga verjetno križali še enkrat. V medijih.

Ecce homo.

Poglej še:
Zb(i)rka misli
Predlagam.vladi.si (in.se.osmešim)

Županov reševalni paket

18 10 2018

Menda deli župan ene manjših slovenskih občin pred županskimi volitvami posebej izbranim volivcem darilne vrečke v katerih so:

  • dve ribji konzervi Rio Mare
  • Kekec pašteta
  • paketek polnozrnatega prepečenca
  • dva krat AAA baterija
  • sekirca
  • lopatka
  • Casali bonboni
  • lesena figurica koliščarja
  • in papirnati robčki

Na novinarsko vprašanje, zakaj so v tem paketu tudi papirnati robčki, pa je odgovoril, da za vsak slučaj, če v občini za časa njegovega mandata zmanjka toaletnega papirja.

Pretkani politiki sicer rečemo, da s takim darilnim paketkom malo popihamo volivcu na dušo, za boglonaj pa pričakujemo nič manj kot njegov glas na županskih volitvah. Po končanih volitvah pa takim volivcem potem rečemo prodane duše.

Kako sem preživel komunizem

11 10 2018

Otroštvo in mladost sem preživel v političnem sistemu, ki se je imenoval komunizem. Komunizem je bil nekakšen eksperiment večjega obsega, saj je v tem eksperimentu sodelovalo precej držav po svetu, med njimi tudi takratna Jugoslavija, katere sestavni del je bila naša socialistična federativna republika Slovenija.

Osnova tega sistema je bila v tem, da je obstajala neka manjša skupina skrbno izbranih mislecev, ki si je izmišljala razne ideje, potem pa smo morali še vsi ostali razmišljati enako. Če se kdo s tem ni mogel sprijazniti, ali pa je razmišljal izven okvirjev, ki jih je določila ta skupina, je imel lahko hude težave. Ena od možnosti je bila tudi ta, da so ga poslali kar na poseben otok v Jadranskem morju, ki je služil kot zapor. Brez posebnih pomislekov so tja pošiljali tudi profesorje, učitelje, zdravnike in intelektualce.

Komunistični politični sistem je iznašel zelo učinkovito metodo proti človeškemu pohlepu in sicer uravnilovko. Samo izkazalo se je, da ta metoda pa ni najboljša, saj so v takem sistemu potem pridobili zlasti tisti, ki so bili pod ravnjo. Vemo pa, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da se z uravnilovko hkrati učinkovito nevtralizira tudi tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja. O čem so takrat razmišljali ti skrbno izbrani misleci mi še danes ni jasno.

V komunizmu tudi ni bilo možno, da bi recimo delavec v Litostroju ali TAM-u imel sto krat ali tisočkrat nižjo plačo kot direktor firme. Vsak takšen poskus pohlepa bi glavni misleci zatrli že v kali, saj je bila ena vodilnih misli tega sistema ta, da ima oblast delovno ljudstvo, ki ga zastopajo ti glavni misleci. Ampak tu je bila pa zmeda popolna, saj delovno ljudstvo ni imelo občutka, da ima oblast, saj niso smeli niti razmišljati po svoje. Volitve so bile pa sploh komedija, saj so delovnemu ljudstvu dali volilne listke, na katerih so bili samo glavni misleci. Tako se je na volitvah samo uradno potrjevalo, da še vedno vsi mislimo enako.

Nisem pa več povsem prepričan na kakšen način so sploh določili, kdo so ti glavni misleci. Po moje so oni sami odločali o tem, kdo bi bili lahko primerni kandidati in na podlagi tega potem rekrutirali nove člane. Se je pa splačalo biti vsaj član širšega kroga mislecev, ker si potem dobil stanovanje ali kakšno vodstveno pozicijo v službi.

Ja, zmešnjava takrat je bila res popolna.

Pri nas doma smo imeli črno beli televizor, ki pa smo ga spremenili v barvnega tako, da smo pred televizor dali neko stekleno ploščo, ki je imela barve in sicer je bila spodaj zelena, na vrhu pa modra. Kdorkoli je že izumil to čudo verjetno ni vedel, da se na televiziji ne vrtijo samo prizori narave, kjer je spodaj zelena trava, zgoraj pa modro nebo ampak so nam pogosto kazali po televiziji tudi vodilne mislece, ki so imeli zaradi te steklene plošče vsi povsem modre obraze. Včasih pa kdo tudi zelenega ali celo rdečega.

Ampak zaradi povsem napačno zastavljenih temeljev se je ta sistem potem nekega lepega dne zrušil in nenazadnje je bil tudi ekonomsko povsem nevzdržen, saj smo bili veliko odvisni od kreditov, ki so nam jih dajali tisti, ki so razvijali po naše povsem napačen sistem, ki je izkoriščal človeka po človeku. Samo tega takrat nihče od nas ni točno razumel kaj to pomeni.

Potem pa je prišlo obdobje, ki se mu je reklo tranzicija in cilj tega obdobja naj bi bil čim manj boleč prehod v sistem, ki ga je razvijala konkurenca in se mu je reklo kapitalizem, s poudarkom na demokraciji.

Ta sistem pa je upošteval, da se ljudje ne rodimo enaki in nimamo enakih sposobnosti, tako da niso niti poskušali z uravnilovko nevtralizirati tisti del populacije, ki je običajno gibalo napredka in razvoja.

In ko sem jaz opazoval slovensko tranzicijo sem dobil občutek, kot da bi trop sestradanih in krvoločnih volkov spustil na trop ovac!

Kar naenkrat je dolgo časa zatiran človeški pohlep silovito privrel na dan in ljudje smo zgroženo opazovali, kako so  se s tem virusom močno okužili tudi glavni misleci, ki so nam prej prodajali čisto druge vrednote! Marsikomu  so se v hipu podrli ideali in preden smo vsi uspeli vklopiti človeški pohlep je bilo praktično že vse pokradeno. Tem, ki jim ni uspelo ničesar pokrasti se danes reče suhe veje tranzicije.

Skratka, če bi moral za to stanje izbrati pravi izraz bi bilo to enostavno ‘Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica!’ (pomagal sem si s citatom hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića).

Ampak kakorkoli že.

Komunizem sem preživel, demokracije verjetno ne bom.


 

Stadion Stožice DELA (zgubo)

24 09 2010

Irena Sirena je zadnjič napisala presenetljivo pronicljiv zapis o plakatih za županske kandidate in prestolonaslednike.

Zame so ti plakati vsi po vrsti strašansko dolgočasni, zato res močno upam, da naše oglaševalske agencije s tem nimajo nič in da te plakate delajo doma kandidati sami, ob pomoči nečakov ali sinov.

S kakšnimi amaterskimi orodji ti plakati nastajajo, nimam pojma, bi bilo pa za marsikoga pametno, da bi plakat naredil vsaj v kakšnem Wordu ali OpenOfficu z vgrajenim črkovalnikom, ker sicer se jim ne bi primeril terari in akvari, kot se je zgodilo kandidatu Kanglerju v Mariboru. Pa še kakšna vejica bi bila postavljena pravilno, če bi imel kandidat vklopljeno še funkcijo autocorrect.

Za kandidata Zorana Jankovića se mi zdi, da je on pa dejansko naredil svoje plakate v Wordu ali še bolj verjetno v Note(r)padu, ker so uporabljeni celo default fonti, za katere sem mislil, da so šli že pred leti čisto iz mode.

Ima pa njegov plakat manjši bug, ki bi ga lahko nasprotnik izkoristil sebi v prid, kar sem poskušal nakazati zgoraj. Beseda ZGUBA mora biti napisana obvezno s sans serif ali še bolje onyx fontom. Mora pa opozicija tole “zgubo” postaviti pod njegov reklamni plakat, da se jo ustrezno umesti v prostor.

Zdi se mi, da tale njegov slogan nije baš avtohoton, ker meni deluje kot kakšen neposrečen prevod tiste znane…Jel radi? Pa mora da se radi. Pri nas se mi zdi, da se pogosteje uporablja…Ali gre? Pa gre. Mora gret.

Mislim pa da razumem poanto takega špartanskega oblikovanja, v smislu, jaz delam kot zamorc in se nimam časa igrati v Paintshopu s plakatom, tako kot ostali kandidati. Po televiziji in v časopisih sem pa itak vsak dan, tako da bi bila slika županskega kandidata na plakatu povsem odveč.

Glede na to, da so to praktično že plakati bodočega župana, se mi zdi, da so tudi sami plakati povsem odveč in bi lahko ta denar zapravil za pogostitev po zmagi. Da ne bomo spet samo bobi palčke jedli (hate bobi palčke).

Kdaj, če ne sedaj?

22 02 2010

Če bi danes na političnem trgu pri nas obstajala politična stranka, ki ne bi imela nobenega programa, ampak bi bila samo ODLOČNO PROTI vsem trenutno aktualnim strankam, sem prepričan, da bi zlahka dobila čez 50 % glasov in bi tako lahko vladala z absolutno večino, brez sklepanja kakršnihkoli zavezništev z levimi ali desnimi.

Jaz mislim, da še nikdar v 20 letni zgodovini demokracije pri nas niso bili ljudje tako razočarani nad politiko, kot so sedaj! Kar je po svoje razumljivo, saj smo vladati praktično videli že vse in neke velike razlike v stilu in rezultatih ni bilo, četudi bi jo nekateri radi videli. Vsi pa so prej ali slej zabredli v globoko blato korupcije, laži in sprenevedanja. Kar se tiče uspešnosti pa se mi zdi, da ko je šlo drugim zelo dobro, je šlo nam samo dobro, ko gre drugim slabo, gre nam zelo slabo in drsenja navzdol nismo sposobni zaustaviti.

Zato se mi zdi, da je trenutno nastopil idealni trenutek za novo stranko, ki bi lahko uspešno nagovorila vse tiste, ki so ODLOČNO PROTI. Torej volilno bazo, ki po moji grobi oceni šteje krepko čez 50 % vseh potencialnih volilcev.

Ta stranka bi se morala po moje odločno distancirati od sedanjih delitev na leve, desne, belogardiste, domobrance, partizane in katolike. Predvsem bi morala zagovarjati cilje, ki bi jih ljudje na splošno lahko sprejeli za svoje in tu mislim da igra gospodarski razvoje te države odločilno vlogo. Če gospodarskega razvoja ne bo, lahko še leta prekladamo drobtinice iz ene vreče v drugo, bolje pa ne bo nikoli, ker ne more biti. In če bi program take stranke za svojega sprejeli tudi gospodarstveniki ter bi v njem videli možnosti za nov razvojni cikel, potem sem prepričan, da bi lahko stranka zbrala tudi nekaj finančnih sredstev, brez katerih seveda na naslednjih volitvah ne bi imela resnih možnosti.

Sam sem sicer nekaj časa razmišljal, da bi lahko na našem političnem prostoru delovala tudi kakšna stranka “tehnokratov”, ki so bili v tranziciji vedno odrinjeni na stran, čeprav je tudi med to skupino najti veliko zelo sposobnih in inteligentnih ljudi, ki pa se večinoma ne želijo ukvarjati s politiko, ker je ta umazana in polna nizkih udarcev. Kar je seveda res in tega ne moreš zanikati, je pa žal tudi res, da politika odločilno vpliva na življenja nas vseh in če želiš karkoli spremeniti, se moraš iti politiko neposredno, ali pa posredno prek raznih mrež in lobijev, ki imajo vpliv na politične odločitve.

Če recimo samo pogledamo tak tipičen tranzicijski primer, stranko SLS. Ta stranka je bila vrsto let navaden stanovski lobi kmečke populacije in ni imela predsodkov stopiti v vlado s komerkoli, če jim je le dal svoj vrtiček, torej kmetijsko ministrstvo in proporcionalni delež še česa. Notranje zadeve, pravosodje, okolje, vse je bilo v redu in za vse ta področja so našli kader, ki se je čutil sposoben ministrirati oziroma vladati. V zadnjih letih se je sicer potem stranka od svoje volilne baze precej oddaljila, ker so na njih preprosto pozabili, a hkrati so na njih pozabili tudi njihovi številni zvesti volilci, kar bi jih na zadnjih volitvah lahko stalo tudi stolčka v parlamentu.

Jaz menim, da nova stranka ne bi smela biti tako ozko specializirana stanovska organizacija, ker tega je v našem parlamentu že sedaj preveč, zato sem misel o stranki tehnokratov opustil. Nenazadnje je vsak kolikor toliko resen političen program interdisciplinarna naloga, kjer je zaželjeno sodelovanje čim širšega kroga ljudi, ki pa imajo seveda lahko tudi različne poglede na rešitev posameznega problema. To pa je v bistvu samo dobro, saj le konkurenca idej lahko da optimalne rešitve.

Sedaj bi potrebovali skupino ljudi, ki bi v to idejo verjela, ima karizmo in se je pripravljena politično izpostaviti oziroma angažirati. Med ljudmi, ki so politično znani, bi recimo jaz v tako stranko povabil sedanjega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika in bivšega ministra za razvoj Žigo Turka. Obstaja pa verjetno še veliko zelo sposobnih ljudi, ki pač niso znani širši javnosti in se niso želeli javno izpostavljati.

Jaz sem prepričan, da če bi tako stranko res dobili in bi prišla s konkretnim programom za volitve leta 2012, potem bi jo lahko podprlo tudi veliko blogerjev, kar bi bil samo dodaten mobilizacijski potencial.

Če pa se slučajno Maji res imeli prav in se 21. decembra 2012 zabava na tem planetu nepreklicno konča, potem bomo pa vsaj imeli mirno vest, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Apokalipsa pa ni več stvar politike, oziroma je morda stvar politike, samo na precej višjih nivojih.

Nihče nikoli nič kriv

31 01 2010

Meni je zanimivo opazovati, kakšen cirkus zganjajo naši politiki, ko jih v svoje roke zgrabi kolesje policije ali pravosodja.

Najprej seveda absolutno ni nihče nikoli nič kriv in v takem primeru gre praktično vedno za..

POLITIČNI OBRAČUN

Recimo tipični primer je Karel Erjavec.

Ko je on fasal ovadbo zaradi nevestnega dela v službi, je deloval ful živčno in grozil z vsem živim, celo varuhinjo človekovih pravic je omenjal, da bi ga morala zaščititi, ker po njegovem sodnega pisanja ni dobil v razumnem roku. Šlo je pa za ure, ali morda kvečjemu nekaj dni.

Ampak kaj naj pa potem jaz rečem, ko je preteklo kar tri mesece od trenutka, ko sem dobil obvestilo jankovićevega redarstva, plačilni nalog pa sem dobil šele čez tri mesece? Veste kako stresno je vsak dan pogledati poštni nabiralnik, ko veš, da lahko kadarkoli dobiš še eno dodatno položnico in si boš moral odtrgati od ust, da boš lahko jankoviću posredno financiral butični mesarski most, ki ga gradi čez Ljubljanico (mimogrede, zakaj gredo te kazni direktno v mestni proračun, če pa gredo celo kazni DARSa v državni proračun!)?

Ali zna kdo ovrednotiti te duševne bolečine in ali je komu za to sploh mar?

Ob tem, da naj bi bil zastaralni rok za take prekrške kar dve leti in načeloma bi lahko navaden državljan te države tudi celi dve leti trpel hude psihične muke v pričakovanju položnice. Ampak morda bo to problem šele takrat, ko bo še Karel Erjavec fasal kakšen plačilni nalog mestnega redarstva?

Naslednji tipični primer je Janez Janša.

Tudi če bi zelo rad verjel, da je v aferi Patri res čisto nedolžen in z zadevo nima nič, me njegovi živčni odzivi na policijsko preiskavo prepričujejo ravno v nasprotno. Ampak on je po duši vojak in borec, zato se mu očitno zdi, da mora ustrezno odgovoriti z enakim ali močnejšim orožjem oziroma napasti še preden napade nasprotnik. Tako je on seveda taktično pravilno prehitel tako finsko, kot tudi slovensko policijo in vložil na sodišče v Novem Mestu odškodninsko tožbo proti finskem novinarju Magnusu Berglundu v višini kar milijona in pol evrov, pri čemer je gladko pozabil, da ima v zadevi baje status osumljenca in zato verjetno lahko novinar o zadevi objavi svoje mnenje?  Dokumentarec Resnica o patriji pa vendarle verjetno ni bila samo fikcijska blodnja finskega novinarja, ki obupno ne mara ravno našega bivšega premiera?

Čeprav je znesek odškodninske tožbe v bistvu žaljiv do vseh tistih, ki tožijo zdravnike zaradi malomarnosti, povzročitelje prometnih nesreč in druge, ki povzročijo poleg psihičnih bolečin tudi nepopravljive in trajne fizične posledice pri žrtvah, je psihološki učinek pri marsikomu dosežen. Marsikateri novinar bo tako nekajkrat premislil, preden bo objavil karkoli “neprimernega” o liku in delu Janeza Janše, ker bo vedel, da tvega visoko odškodninsko tožbo, ker Janša je zelo občutljiv. Občutljiv za milijon in pol evrov!?

Potem je pa tu še en poslanec stranke, ki se zavzema za visoke etične standarde in distribucijo neizmernih količin pravičnosti do najnižjih plasti družbe. Branko Marinič.

Njega je baje kazensko ovadila protikorupcijska komisija zaradi suma ponarejanja listin. Konkretno naj bi mu izpit iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede pisal nekdo drug. Se zgodi. Da pa je zadeva še malo bolj dramaturško zanimiva, je ta isti poslanec predsednik državnozborske komisije, ki nadzira protikorupcijsko komisijo, tako da je v bistvu nadzirani ovadil nadzornika.

Pred kratkim je bila na TV SLO oddaja Tarča novinarke Lidije Hren, kjer so bile osrednja tema nepremičnine državnih organov. In v oddaji je bivši novinar in sedanji poslanec SDS Miro Petek večkrat ostro napadel protikorupcijsko komisijo, češ, v kako dragih prostorih gostuje in kako zelo veliko kvadratov pripada vsakemu zaposlenemu. Ampak v kontekstu težav, ki jih ima poslanec njegove stranke Marinič, Petkovo izvajanje izpade tako zelo tipično za politika in tako zelo netipično za stranko, ki si je postavila zelo visoke etične norme!

Oni ne da se najprej vprašajo, kaj pa če je kaj od tega morda vendarle res, saj naj bi imela policija baje takrat v roki tudi že grafološko analizo, ki dokazuje, da je izpit res pisal nekdo drug in ne Marinič. Ne, to sploh ne pride v poštev. Poslanca je potrebno ubraniti za vsako ceno, ker gre tudi v tem primeru seveda za očiten…

POLITIČNI OBRAČUN
eine politische Aussage za študente nemščine

Oh in skoraj bi pozabil reakcijo Ljubljanskega podžupana Janeza Koželja (lista zorana jankovića) na olisičen avto (video posnetek)! Na koncu se mu delavec mestnega redarstva celo opraviči (1:55), ker je očitno preveč vestno in zagnano opravljal svoje delo! Se vam je kdaj kakšen delavec mestnega redarstva že opravičil za položnico? In me prav zanima, če je mestni podžupan Janez Koželj za tole fasal kakšno kazen (videti je, kot da je redar zadevo na licu mesta takoj storniral)?

Po moje ne, ker je šlo očitno tudi v tem primeru za…

POLITIČNI OBRAČUN
redar je nehumano obračunal s politikom

Debatni krožek

03 07 2009

I: “Gospod predsednik, kolegi in kolegice. Pred pol leta smo sprejeli sklep, da bomo kavice plačevali iz lastnega žepa. Kaj dela sedaj ta kava na moji mizi?”

K: “Poglej I. Jaz zadnje pol leta plačujem vse kave iz lastnega žepa, če pa mi jo kdo slučajno prinese na mizo, jo pa kljub temu spijem. Sklepa ne moreš jemati tako togo. Lahko ti pa pokažem številke, koliko kavic sem plačala iz svojega žepa. Sedem tisoč štiristo petdeset mi piše tule na listku.”

I: “Pa ne no. Jaz imam tule podatek o popitih sedem tisoč štiristo osemdeset kavicah. Poslušajte, meni je vseeno, tudi če sklepa ne spoštujemo in še naprej pijemo kavice na tuj račun. Prav. Samo dogovorimo se in sprejmimo sklep, da prejšnji sklep ne velja več. Pika. Pa gremo na kavo.”

K: “Ne. Ne. To je povsem napačen podatek. Ne moreš seštevati Capuccine in Maciate. To tako ne gre.”

B: “Trenutek, trenutek I., jaz predlagam, da greva raje ven na eno kavico in se bova na štiri oči v miru pogovorila, kako naprej. “

I: “Ne, gospod predsednik, o tem se nimamo kaj več meniti. Sklep je jasen. Vsak plača kavo sam iz svojega žepa. Jaz kave ne pijem, zato se težko pogovarjam ob kavici. Dejstvo je, da sklep ni realiziran in da je kava, ki jo nisem sama plačala, na mizi pred mano.”

B: “Samo hipec…Spijmo v miru tole kavico, da ne bo mrzla. Bo še kdo smetano?”


Ups, a tole se pa snema?

Hrvaška na osi zla

19 12 2008

Če bi bili mi ZDA, bi verjetno v nadaljevanju dobrososedskega merjenja mišic sprožili obsežno akcijo iskanja nahajališč orožja za množično uničevanje na ozemlju vsem nam tako drage sosede, ki ima za povrh vsega  na svojem dvorišču še nedvomno eno najlepših obal tega planeta, kar za naših nekaj kilometrov pretežno pristanišča ravno ne bi mogli trditi.

Ampak ker to nismo, se bomo morali zadovoljiti samo s tem, da jim kar se da otežimo njihovo približevanje EU in tako čim bolje izkoristimo pozicijo, v kateri smo. To pa je že polnopravno članstvo v EU, za katerega se bo morala Hrvaška v prihodnje še malo potruditi. In kako se to počne, smo se lahko lepo naučili, ko smo se sami srečali s podobnim problemom ob našem približevanju EU.

Poleg tega je zadnji spor glede veta na pristopna pogajanja blagodejno vplival tako na homogenizacijo nacije, kot tudi političnega prostora, saj danes pri nas skoraj ne najdeš nikogar, ki bi takšni odločitvi kakorkoli nasprotoval ali oporekal. Naša politika, od Jelinčiča do Turka, si je praktično enotna v tem, da je ta poteza nujna za zaščito nacionalnih interesov in celo v ozadje je potisnjeno vprašanje, kdo je bolj zaslužen za odločni NE Hrvaški – Janša ali Pahor.

Se je pa tudi tokrat lepo pokazala stara modrost, da če želiš doseči notranjo homogenizacijo (ki po moje ni nujno dobra), potem moraš najti skupnega zunanjega sovražnika. In sedaj ga imamo. V Hrvaški.

Ta odločitev verjetno deluje za mnoge kot nekakšen painkiller (tableta proti bolečinam) oziroma kompresijska obveza za vse naše odprte rane in travme, ki pestijo zgolj na papirju dobre medsosedske odnose ves ta čas od osamosvojitve in vojn na Balkanu naprej, kjer je Hrvaška, po mojem videnju in razumevanju stvari, pasivnost Slovenije ob napadu JLA dojela enostavno kot izdajo. Teh ran pa je cela vrsta, od  sporov glede meje na morju in kopnem, do zadnjega nizkega udarca v naše mednožje in ponos, ko naj bi Hrvati enostavno zaradi enega navadnega golf igrišča in nekih političnih interesov razlastili Slovenske lastnike parcel na Hrvaškem in to za minimalno odškodnino. Kaj takega bi bilo po moje težko verjetno celo v komunizmu, kaj šele v kapitalizmu, kjer je zasebna lastnina sveta.

Sam sem, kar se tiče Hrvaške, čez to državo naredil križ že nekje na sredini 90 let, ko sem nazadnje prestopil Slovensko – Hrvaško mejo in jo verjetno še dolgo ne bom, ne glede na to, če jim uspe priti v EU. Zame meja med Hrvaško in Slovenijo ni samo meja, ampak Kitajski zid.

O tem sem že vsaj enkrat pisal, pa bom še enkrat, ker to zadnjo potezo in odločni NE Hrvaški razumem tudi kot moj painkiller.

Kmalu po koncu vojne na Hrvaškem, nekje sredi 90 let, sem šel kot eden izmed redkih turistov takrat na Hrvaško obalo in sicer na  Murter.

Na poti nazaj, nekje od Zadra proti notranjosti države (cesta A1 – kar je bila sicer napaka, ker nisem šel tudi nazaj po Jadranski magistrali), vozim v koloni z ostalimi redkimi turisti, Nemci, Italijani, pa še kakšen Čeh bi se tudi našel. Cesta je povsem ravna, kot v kakšni Nevadi. Praktično kolikor daleč seže oko zgolj ravna črta asfalta, na katerem se še vedno poznajo gosenice tankov, zaradi česar avto nemirno vibrira med vožnjo. Ob cesti pa sem ter tja kakšna hiša brez fasade in na njej napis “Ovde se uselio …” (očitno nekoč Srbske hiše).

In tako zagledam ob cesti, praktično v grabnu, znak za delo na cesti in omejitev po spominu nekje na 30 km/h. Ampak delavca, kaj šele kakšnega stroja, nikjer niti blizu. Jaz pa peljem z ostalimi lepo v koloni z potovalno hitrostjo kakšnih 80 km/h. A glej ga vraga Hrvaškega, za nekim grmom pa policijska patrulja, ki pazljivo opazuje mimo vozeče avtomobile in ko zagleda slovensko registracijo, me takoj z liziko usmerijo iz kolone ob cesto. Ampak samo mene, ostale niso imeli niti zamar.

Policajac (Hrvaški): “Jeste videli onaj znak za ograničenje brzine?”
Onyx “Jesam, ali jaz vozim u koloni …” odgovorim v polomljeni hrvaščini, pri čemer slutim, kaj me čaka.
Policajac: Nemaš ti tu šta da misliš, kazna za ovaj prekršaj če bit…”

Po spominu me je ta lekcija stala nekaj 100 takratnih mark, zame takrat ogromno denarja, pri čemer se tip v sumljivi uniformi, ki je bila videti, kot da bi jo sam sešil doma, ni zadovoljiv z markami, ki sem jih imel takrat edine še v denarnici kot zlato rezervo na poti domov, ampak sem moral pešačiti nazaj do neke gostilne in tam zamenjati denar ob seveda skrajno neugodnem menjalnem tečaju.

Zgolj domnevam lahko, da je bilo vse to skupaj precej dobro uigrana kombinacija policijske zasede in menjalnice, jaz pa kot Slovenec najbolj primerna žrtev. In tu opravičilo, da so bili ti kraji hudo ranjeni med vojno, pri meni ne šteje nič, poleg tega je bila večina populacije tu pred vojno Srbska in so zbežali iz svojih domov med eno izmed Hrvaških ofenziv. Če pa so že te policijske zasede bile mišljene za “neprostovoljno pomoč” od vojne prizadetim krajem, pa bi se lahko držali uravnilovke in okradli še kakšnega Italijana ali Nemca. Ampak niso, ker so njih očitno imeli za prijateljske države, mene pa pač ne.

No in ob tej priliki sem se zaobljubil, da mene Hrvaška ne vidi NIKDAR VEČ in od takrat naprej sem na morje hodil samo še v Grčijo z letalom, ali pa na našo obalo. Mejnega prehoda s sosednjo državo pa nisem prečkal več.

In tako bo ostalo, razen če painkiller res ne prime in jim to škandalozno obnašanje oprostim. To pa bo verjetno šele po mnogih letih, ko bodo morda postali celo normalna EU država in bodo tudi traume državljanske vojne pozabljene ter bodo mene obravnavali enako, kot ostale turiste iz njim prijateljskih držav.

Podravka juhe bom pa kljub vsemu še naprej kupoval, ker juhe pri tem niso nič krive.

Preberi še:
Rešitev problema južne meje

Politični bumerang par excellence

28 11 2008

Za pravilno narejen avstralski bumerang je značilno, da čim močneje ga zalučaš stran od sebe, tem hitreje se  vrne nazaj in če pri tem nisi pazljiv, ti lahko še mimogrede odseka kakšen prst na roki (prizor iz filma Mad Max).

In Dimitrij Rupel je tokrat še preden je nova vlada zares začela z resnim delom, priletel nazaj kot politični bumerang dobesedno v sobane premiera Boruta Pahorja. Ooooo?

Te poteze, kakorkoli obračam in razmišljam, nikakor ne razumem in za enkrat še nimam nobene logične razlage, kje je tu skrita poanta Pahorjeve odločitve. Do sedaj edina, kolikor toliko logična razlaga bi bila, da enostavno Borut Pahor še ni preklopil na novo funkcijo in da ne razume, da obstaja čas, ko si  v opoziciji in da obstaja čas, ko si na oblasti. To bi bilo po svoje tudi logično, saj je sedaj prvič v takšni vlogi in na takšnem položaju.

Namreč nekaj je iz pozicije opozicije naskakovati oblast, kjer javnost večinoma z naklonjenostjo gleda na “mostogradnjo”, spravljive tone, preseganje ideoloških ter političnih nasprotij,  konstruktiven odnos do tistih na oblasti, sklepanje paktov o nenapadanju v korist skupnega dobra ter podobne, širši javnosti všečne poteze.

Ampak čisto nekaj drugega pa je realnost po volitvah, ki so bile v tem primeru zmagovalne za levo opcijo, čeprav bi jaz raje uporabil namesto zmage izraz, da so volilci tej opciji dali priložnost in podelili mandat. Beseda zmaga namreč zveni grobo in preveč spominja na znameniti Omanov izrek  “Mi gremo na volitve zato, da zmahamo”. In nekako tako nediplomatsko je izpadla meni tudi “zmaga” Iva Vajgla v Trenjih na POP TV.

Ko si enkrat “zmagovalec” z mandatom volilcev, moraš po moji logiki narediti zmagovalni miselni preklop v glavi in politično sfero takoj razdeliti na tri sklope ter temu primerno prilagoditi novo taktiko.

Eno so tvoja ekipa, zmagovalna opcija, ki naj bi po neki logiki delovala kolikor toliko usklajeno.

V drugi sklop uvrščam tudi sebe, to smo recimo temu neodvisni opazovalci (volilci), ki nismo fanatični privrženci ene ali druge opcije, ampak ocenjujemo zlasti dejanja in enkrat volimo ene, drugič pa druge, če nas prejšnji na oblasti niso prepričali.

Potem je pa še tretji sklop, do katerega pa moraš biti še zlasti previden, ker so ti lahko zelo nevarni, to pa so zagrizeni politični nasprotniki, ki so jasno na drugi strani političnega strelskega jarka in se bodo na vse načine trudili, da v naslednjem krogu pridejo na oblast. Vse načine pa v politiki pomeni tudi med drugim veliko umazanije in nizkih udarcev.

In kot vodja vladajočih moraš po moje v prvi vrsti poskrbeti za to, da ostane tvoja ekipa čim bolj homogena in ne vlečeš poteze, ki ostale pustijo odprtih ust zaradi šoka. Če bi premier kdaj igral kakšno računalniško strategijo, bi to hitro razumel.

V primeru imenovanja Rupla za nekega zunanjega ministra v osebni premierovi senci gre po moje za točno tako potezo, ki ima rušilni učinek zlasti za tvojo ekipo. Poteza je naletela na  ne navdušujoč odziv znotraj leve koalicije, ki bi bil verjetno še hujši, če ne bi taktično  poskušali ogorčenje in šok pred javnostjo minimizirati.

Druga skupina (opazovalci) večinoma takšno potezo tudi ne sprejema ravno z naklonjenostjo, saj v bistvu samo potrjuje neko staro modrost o koritih, kajti neke neustavljive potrebe po tem, da bi tudi tokrat Rupel absolutno moral biti del oblasti, večina ljudi ne vidi.

Tista tretja skupina, politična opozicija, pa se tej potezi lahko samo zlobno nasmiha in jo taktično modro izkorišča za to, da že takoj na začetku mandata vladajoče čim bolj spre med sabo. Samo povod in material za tako taktiko opozicije, ki je čisto logična in kot iz učbenika kitajskega mojstra vojskovanja Sun Tzu ja,  pa je tokrat prispeval kar premier sam.

Potrebo po tem, da bi moral nekdo v tem trenutku pod nujno reševati integriteto in čast staroste slovenske zunanje politike, kot že rečeno, vidijo v tem trenutku le redki, kajti močno dvomim, da bi bil Rupel v tako hudi socialni ali osebnostni stiski. Če že obstaja osebna zamera med predsednikom države in bivšim zunanjim ministrom (plus še nekaterimi ostalimi, med katere prištevam vsaj še Vajgla), kar očitno obstaja, to nikakor ne bi bil nujno problem aktualne vlade in Pahor bi lahko lep izpadel že samo s tem, če bi dal vedeti, da sam ne nasprotuje Ruplu odhod na Dunaj, plus, če je že potrebno, še dodatna argumentacija o poznanstvih, izkušnjah in izjemnem zunanjepolitičnem opusu kandidata za veleposlanika, kar pač sodi v jezik diplomacije. Ostalo pa je zadeva predsednika države, v katero z vso pravico ne bi posegel. Pa je primer  (premier) rešen.

Čim prej se bo Borut Pahor privadil, da je sedaj on prvi med tistimi na oblasti, manjša bo verjetnost, da bo dobil mat s strani opozicije v naslednjih nekaj potezah. Bojim pa se, da ko imaš enkrat Rupla praktično  že v svoji sobi, si verjetno naslednji, ki bo šel ven. Za dva dvomim, da bo prostora, sploh ker ima eden bistveno več političnih izkušenj in je mojster pretkane politične taktike, ki na koncu vedno zmaga.

Če pa slučajno ne zmaga, ampak kakšno bitko celo izgubi, potem pa enostavno odkoraka na drugo stran, na stran zmagovalcev. O časti pa … Kdo časti? Kaj pijemo? Kam gremo?

Preberi še:
Facebook proti Dimitriju Ruplu (Had)
Kontaktirala me je ekipa Boruta Pahorja
Prekletstvo Boruta Pahorja