Archive for the ‘Potopisi’ Category

S kolesom po Krasu

13 10 2020

Po skoraj sto kilometrih kolesarjenja po Hrvaški Istri se zdi naslednji dan 25 kilometrov po Krasu ne najslabša možna ideja?

Kras ima lepo predstavitveno spletno stran Visit Kras, ki je bila financirana s pomočjo Evropske unije – Evropskega sklada za regionalni razvoj in kjer so opisane med drugim tudi kolesarske poti in vodene kolesarske ture. Jaz sem izbral pot, ki se imenuje Po flišu in apnencu, med drugim tudi zato, ker je v opisu poti navedena trasa stare železniške proge med Kozino in Trstom, ki te popelje ob meji med apnencem in flišem. Kaj točno je fliš sicer nisem vedel, samo predvideval sem, da gre za neko kamnino. In glede na to, da naj bi bila trasa stare železnice, torej nekaj podobnega kot Porečanka, sem pričakoval nekoliko bolj lahkotno kolesarsko pot po lepi, s kamni okrašeni kraški pokrajini.

vir: Visit Kras

Na predstavitveni spletni strani kolesarske poti piše, da je dolžina 25,4 km, skupnega vzpona je 556 metrov, pot pa je označena kot nezahtevna.

Na spletni strani bikemap.net sem na srečo našel gpx sled za navigacijsko napravo. Brez tega se na tej poti vsaj jaz ne bi najbolje znašel, ker oznak praktično ni. Zame to torej ni neka označena kolesarska pot. To bi lahko na spletni strani pisalo, ker v takem primeru moraš imeti po moje s seboj nek zemljevid in natančno poznati, kam greš.

Parkiral sem v Kozini in potem s kolesom odšel proti označenemu začetku poti. Že takoj na začetku se je izkazalo, da tako enostavno tokrat ne bo šlo, saj je bila kolesarska pot zaprta v smeri, v katero naj bi se začela, ker je bila v gradnji. Bil je sicer označen nek obvoz za kolesa, ampak tja si nisem upal, ker je bila to neka kolovozna pot v hrib, primerna za gorska kolesa.

Navajen sem, da na teh spletnih straneh ponavadi niso aktualne informacije. Spletno stran se enkrat postavi, plača, potem pa je tam na internetu, dokler se nekdo ne odloči, da postavi novo spletno stran. Se mi zdi pa lepo, če so na takih spletnih straneh tudi aktualne informacije.

Sem šel pa potem v nasprotno smer.

Ker je krožna pot očitno v eno smer na začetku zaprta, sem se odločil že takoj, da celega predvidenega kroga ne naredim, ker ne bom prišel na izhodišče oziroma bom naletel na zaporo sigurno tudi na drugi strani.

Sama pot na začetku nasprotne smeri poteka po asfaltu in lokalnih cestah, kasneje pa zavije potem na kraške planote, kjer je makadam. Ta del poti od kraške vasice z nenavadnim imenom Ocizla je sicer lep, ni pa ta odsek prav dolg. Morda kakšnih pet ali šest kilometrov. Po nekaj kolesarjenja prideš do dela poti, ki ima dva kraka. Po enem lahko greš do gradu Socerb in se ob poti ustaviš še pri Sveti jami. Drugi krak pa pelje potem po asfaltirani cesti navzdol, čez Slovensko – Italijansko mejo v predmestje Trsta. V kraju Dolina sem se obrnil nazaj, saj je bil spust dolg 3 kilometre, kar potem pomeni, da imaš za nazaj tudi 3 kilometre kolesarjenja v hrib. To je lepota spustov, ki jo ne maram preveč. Bolj hitro gre navzdol, bolj mučno je navzgor. Ta hrib pa je bolj strm, kot so vzponi na Porečanki, tako da tisti, ki ne marajo kolesariti v klance, nad njim ne bodo preveč navdušeni. Seveda ni pa to Vršič ali Mangart. Tudi ostali del poti nazaj je še nekaj vzponov, tako da ravninski deli so tu večinoma samo krajši odseki po kraških planotah.

Kako izgleda preostala polovica te kolesarske poti ne vem. Vsaj ta del poti meni ni deloval, da bi bila to lahko trasa stare železniške proge. Kaj točno pomeni nezahtevna kolesarska pot in kakšni so kriteriji za to, tudi ne vem. Zame tole ni nezahtevna pot, saj je zlasti kar zahteven vzpon iz Doline do gradu Socerb dolg kot rečeno 3 kilometre. Nezahtevno, če imaš kondicijo za kolesarjenje v klance, sicer pa po mojih kriterijih vsaj srednje zahtevno. In ta vzpon moraš seveda premagati tudi če greš v pravi smeri po tej kolesarski poti.

Kje na poti sem srečal fliš, tudi ne vem. Ampak če ne veš, kako nekaj izgleda, potem tudi ne veš, kdaj si to videl. Lahko pa da je fliš na drugi polovici poti, ki sem ga tokrat preskočil zaradi zapore.

Zato slikarji obožujejo jesen.
S kamnitimi kristali posuta pokrajina.
Pogled iz Socerba na Trst.
Simpatija.
Jesenski impresionizem s pestro barvno paleto.
Oh, tole…Očitno so vrtni palčki spet moderni.

Od Sečovelj do Motovuna

10 10 2020

Marsikdo kolesarsko pot Porečanko (Parenzano), ki poteka po trasi stare ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, prekolesari v dveh ali treh etapah, da naredi še eno kljukico, potem pa nikdar več. Kar je škoda.

Jaz slovenski del te kolesarske poti koristim kot idealno povezavo in bližnjico med kraji na slovenski obali s kolesom. Pri nas je praktično ves del te poti asfaltiran in poteka ločeno od prometnih cest, samo v Izoli kolesariš krajši čas tudi po cestah. Moj najbolj priljubljen naš odsek pa je od Strunjana, čez predor Valeta do Sečovelj oziroma meje s Hrvaško.

Prednost kolesarskih poti, ki so speljane po odsluženih in zapuščenih železniških progah je tudi v tem, da običajno na njih ni kakšnih hudih vzponov in podobnih presenečenj, ker vlaki česa takega niso zmogli, tako da so te kolesarske proge zlasti za tiste, ki radi na kolesu uživajo, ne marajo pa hudega napora. Tu se jaz najdem. Vsaj dokler nimam kakšnega kolesa z električnim pogonom za pomoč v klance.

Sem pa imel že nekaj časa namen prekolesariti še del Hrvaškega odseka te kolesarske poti od meje pa do Motovuna. In ker je bilo za petek napovedano lepo jesensko vreme sem vzel dopust in se odpeljal na obalo.

Parkiral sem na nekem parkirišču ob cesti poleg letališča Portorož, se preoblekel in začel kolesarit, pri čemer sem samo približno vedel, kaj me čaka, oziroma sem vedel, kako poteka trasa in nič kaj dosti več. Pa vedel sem tudi, da tu ni dosti asfalta, tako kot pri nas in je kolesarska pot večinoma speljana po makadamu.

Začetni del poti od meje s Hrvaško v smeri rta Savudrija je po moji oceni še najhujši vzpon, samo še vedno nič posebnega, sploh ker si še spočit. Ves ta del poti pa lahko občuduješ razgled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline.

Ko se vzpon konča se kolesarska pot obrne nazaj proti Bujam in pride na vrsto več kot 10 kilometrov poti, ki je bila vsaj zame razočaranje. Kot sicer večino poti tudi tu makadam, le da je speljan na več mestih tako, da kolesariš neposredno ob avtomobilski cesti in se sprašuješ, zakaj bi se mučil po makadamu, ko bi lahko vozil po asfaltirani cesti? Ampak to bi se štelo verjetno kot goljufija. Ta del poti tudi ni najbolj ohranjen, saj je ponekod videti kot kakšna kolovozna pot, višek tega dela pa je bil odsek, kjer so bile na poti neke razbite steklenice in samo upaš, da ne predreš kolesa. Kateri idiot gre razbijati steklenice na kolesarsko pot? Skratka, tu sem se začel spraševati, ali je bila odločitev za tole sploh prava.

V okolici Buj krajši odsek kolesariš po prometnih Istrskih cestah in to je edini tak del te poti. Tu moraš tudi paziti, da te napisi ob cesti ne zapeljejo v skušnjavo in ne zaviješ na kakšno vinsko cesto, cesto medu ali cesto olivnega olja. Skratka, tu moraš imeti ves čas pred očmi kam si namenjen in na tej poti vztrajati. Je pa teh tabel, ki te vabijo levo in desno, vse polno.

Kolesarska pot mesto Buje zaobide, tako da ga lahko samo opazuješ v daljavi na vzpetini. V bistvu so tu skoraj vsi omembe vredni kraji na neki vzpetini.

Pogled nazaj proti Bujam.

Od Buj naprej pa se začne precej lepši del poti, ki poteka za razliko od slovenskega dela Porečanke večinoma samo po Istrski flori. Vsepovsod je veliko zelenja in marsikje prijeten vonj po borovcih spominja na poletje. Po približno 10 kilometrih prideš do mesta Grožnjan, ki ga podobno kot Buje ta trasa zaobide, tako da če želiš v samo mesto moraš zaviti s poti. Ampak to je samo dodatnih par sto metrov. Jaz sem ga prihranil za pot nazaj.

V daljavi Grožnjan.

Od Grožnjana do Motovuna pa pride zame najlepši del te kolesarske poti, dolg okrog 20 kilometrov, kjer se voziš ves čas po obronkih nad dolino Mirne in uživaš v razgledu. Na tem delu poti imaš tudi zares občutek, da voziš po bivši železniški progi, saj si sledi več predorov in tudi nekaj mostov.

Precej hitro iz Grožnjana zagledaš nekje v daljavi na vzpetini mesto Motovun, ampak približuješ pa se mu počasi in je do tja še kar precej kolesarjenja. Ko gledaš Motovun v daljavi, se ti nekaj časa zdi, kot da se sploh ne premikaš. Ves čas pa še vedno bolj ali manj kvaliteten makadam.

Zanimivo ob tem je, da sem na celotni poti srečal presenetljiv malo kolesarjev. Skupaj manj kot 10! Marsikje na poti sem se počutil, kot bi bil na snemanju kakšnega filma, kjer je predvideno v scenariju, da si na sceni sam in je dostop na sceno ostalim namerno blokiran.

Pri nas imaš pred predorom Valeta pri Portorožu in pri Sečovljah števec in že dopoldan jih je lahko tisti dan pred tabo šlo po tej poti več sto.

Praktično celotna kolesarska pot je hud stresni test za kolo in vse, kar je privito nanj, torej luči in morda še kaj. Vse kar je manj od dobrega treking kolesa tu po mojem mnenju nima kaj početi, ker bo verjetno razpadlo. Meni je celo dvakrat, očitno zaradi hudih tresljajev, odpovedal fotoaparat in je napisal neko napako z lečami. Samo po parih ponovnih zagonih je spet deloval. Višek pa sta dva mostova, kjer je bil kamen tako grob, da sem šel raje kar peš čez.

Vsekakor ima ta trasa še priložnosti za izboljšave in upam, da bodo Hrvati nekaj denarja vložili tudi v to kolesarsko pot. Pa me niti ne moti toliko makadam, bolj je problem, da je na nekaterih delih ta makadam zares slab. In Porečanka ni mišljena kot gorska kolesarska pot oziroma brezpotje za gorska kolesa.

Sploh pri spustih, kjer je hitrost večja, moraš zelo paziti in zavirati, saj se da hitro pasti na takem terenu. Ponekod srečaš pohodnike in mimo moraš peljati počasi, ker kamni včasih letijo izpod koles in ne bi bilo prijetno, če tak kamen koga zadane v glavo. Paziti je potrebno tudi na veje, ki ponekod ležijo na cesti, da se ti ne zapletejo med kolesa ali verigo.

Pot od Grožnjana do Motovuna oziroma kraja Livade se skoraj ves čas spušča. Ampak tega niti ne opaziš, če se ne oziraš nazaj. To pa potem še kako opaziš na poti nazaj, ko večino poti kolesariš v sicer zelo položen klanec. Ampak je pa klanec in ne gre tako hitro, kot je šlo v smeri proti Motovunu.

Motovunu sem se približal praktično na doseg roke, ampak krajši izračun je pokazal, da za ta kraj časa več ne bo, če želim priti nazaj pred mrakom. Potreboval bi namreč vsaj še kakšno uro, saj Motovun leži na vzpetini, tako da te čaka še ta vzpon, peš ali s kolesom, pa tudi za sam ogled kraja bi šlo hitro kakšne pol ure. Zato sem se raje odločil, da se na poti nazaj ustavim v Grožnjanu.

Motovun

Pred Motovunom leži nekoliko večji kraj Livade, ki je kakor sem uspel razbrati znan po tartufih. Menda izbirajo celo miss tartufov, samo ta, aktualna, ne dela selfijev s kolesarji, tako da krasna fotka za spomin z miss tartufov v Livadah žal odpade. Mogoče bo naslednja miss tartufov bolj naklonjena fotografiranju. Sem pa v tem kraju nekaj pojedel, ampak ne tartufe, ker tega še nisem poskusil in nisem želel tvegati. Kdaj drugič.

Prijazna natakarica, ki se je začudila, kako lahko pride nekdo sem iz Slovenije s kolesom, mi je natočila vodo v prazno steklenico, se je pa kasneje izkazalo, da je imela ta voda zelo zanič okus. Ne vem kako morejo piti vodo takega zanič okusa! Kot bi bili v njej več let rjaveči deli razpadlih koles, nekaj podobnega, kot so v Pleterskem žganju hruške. Razen če je slučajno mislila, da bom s to vodo opral kolo, ampak natočila pa jo je iz običajne vodovodne pipe. Kot rečeno je potem ta voda, kljub slabemu okusu, še kako prišla prav, saj me je čakalo skoraj 20 km blagega vzpona do Grožnjana. In kot sem opazil, ob tej kolesarski poti ne moreš nikjer natočiti vode, razen v krajih s kakšno trgovino, teh je pa ob tej poti zelo malo. Morda ne več kot tri.

V kraju Livade je menda tudi nek muzej Parenzane, samo ga nisem iskal. Če ni več časa za Motovun, ga ni tudi za muzeje.

Spodnje zanimivo opozorilo sem opazil na poti proti Grožnjanu ob cest. Če lahko k temu dodam še idejo, naj lastnik tega napisa zraven doda še nekaj svežih, umetnih grobov s križi. Bo zastraševalni učinek še večji. Vsekakor pa je to ena izmed tistih hiš ob poti, kjer si ne bi upal prositi za vodo. Sploh ker je posebno poudarjeno tudi…i cijela obitelj. Torej očitno nima probleme samo gazda te družine, ampak tudi še vsi ostali in celo pes.

Za konje pa sicer kot je videti zgledno skrbijo, tako da verjetno le niso čisto tako slabi človeki, kot bi si mislil glede na opozorilno tablo.

Grožnjan, mesto umetnikov in glasbe, je vsekakor vreden obiska in po mojem mnenju obvezen postanek. Če bi bil v pokoju, bi si želel živeti v mestu, kot je Grožnjan. Seveda če jim vleče do tja internet in imajo kje v bližini večji nakupovalni center. Poleti si predstavljam da je to malo Istrsko mestece polno turistov, tokrat pa jih je bilo le za vzorec, saj so samevala tudi parkirišča pred mestom. Svoje pa je prispevala še epidemija novega koronavirusa.

Nisem pa uspel izvedeti, kdo dela v Grožnjanu vse te čudovite makete ladjic. Teh maket sem naštel šest, pa verjetno je še kakšna kje skrita sredi mesta. Lahko da je tudi kakšna nagrada za tistega, ki jih najde vse.

vse foto: Dr. Onyx

V Grožnjanu je sicer veliko raznih umetniških galerij in ta dan je bilo razmerje med galerijami in obiskovalci po moje nekje dva proti ena. V korist galerijam.

Kar se tiče samih označb kolesarske poti težko povem kaj pametnega, ker sem sledil navigaciji na Garminu in nisem opazoval oznak. Po moje je kolesarska pot dobro označena, morda se samo na posameznih mestih lahko pojavi dilema, kam naprej, sploh v predelu okrog Buj, ko gre pot za nekaj časa po cesti in lahko spregledaš, kdaj moraš zaviti dol z glavne ceste.

Skupaj prevožena razdalja v obe smeri je bila 94 km, kar me je presenetilo, saj sem mislil, da je pot precej krajša. Povprečna hitrost 15 km/h, skupni vzpon pa 922 metrov. Ampak kot rečeno, noben vzpon tu ni kakšen hud klanec, ki bi ti vzel voljo do kolesarjenja. Skupaj porabljen čas 8 ur, pri čemer sem naredil več postankov. V Slovenijo sem se vrnil okrog pol sedme zvečer, ko se je delal že mrak. Če bi šel še v Motovun, bi prišel nazaj verjetno po temi. In ko se naredi v teh krajih mrak, je tudi temperatura precej nižja, kot pa čez dan. Tako da to ne bi bila dobra ideja. Vedno se je pametno pozanimati, kdaj točno je sončni zahod, sploh sedaj, ko so dnevi precej krajši, kot pa poleti.

Če bi še enkrat delal načrt za to pot, bi vsekakor naredil nekaj sprememb. Na pot bi šel kakšno uro prej, saj je pot res dolga. Najprej bi se ustavil v Bujah in bi šel tudi do Motovuna. Verjetno na vzpetino kar peš. Škoda energije mučiti se s kolesom. V Grožnjanu bi najel prenočišče in se potem vrnil nazaj naslednji dan. Skoraj 100 km kolesarjenja po makadamu je vsaj zame naporno za en dan.

Morda še boljša ideja je, da prenočiš v Motovunu in potem naslednji dan greš še iz Livad v par kilometrov oddaljeni Oprtalj, ki je videti tudi lepa Istrska vasica ali pa v Istarske Toplice, ki so kakšnih 6 km iz Livad. Lahko pa skočiš tudi do jezera Butoniga, ki tudi ni prav daleč od tu. Pa morda je v bližini še kaj, kar se splača obiskati. V tem primeru lahko začneš kolesariti kasneje, ko je bolj prijetno toplo, saj je časa dovolj.

Če bi bil makadam bolj prijazen, je tole vsekakor kolesarska pot, ki se jo splača prevoziti enkrat na leto. Seveda spomladi ali jeseni, ko so temperature bolj znosne za kolesarjenje. Poleti pa mi ne pride kaj takega niti na misel. In paziti je tudi potrebno, da ne greš na to pot po kakšnem močnejšem dežju, ker v tem primeru pa nimaš opravka samo z makadamom, ampak na večih mestih tudi sigurno z visokim blatom. Potem bi bil pa tale kolesarski road trip lahko res popoln.

Ti pa na taki kolesarski trasi hitro pride na misel, da potrebuješ poleg klasičnega treking kolesa za asfalt in dober makadam še neko bolj gorsko kolo, z boljšimi gumami za off road in po možnosti električno, da si lahko pomagaš v klance, če kje omagaš. In čez čas imaš lahko potem koles že več kot čevljev.

Kogar kolesarska pot Parenzana (Porečanka) zanima, obstaja tudi knjiga avtorja Janka Ferka, kjer je opisana zgodovina železnice, ki je nekoč vozila po tej poti, podrobno je opisana celotna kolesarska trasa in kraji ob njej. V knjigi pa najdeš lahko tudi kakšen koristen nasvet in zanimivost.

Meni pa na Porečanki tako ostane še odsek med Motovunom in Porečem. Verjetno bom začel v Poreču in prespal v Motounu. Morda še letos.

Kolesarska pot Dolina Branice

02 10 2020

Ker so še topli, jesenski dnevi, je bila moja prva ideja ta, da bi šel kolesarit na Brione, ker so ravno uvrstili Hrvaško na rumeni seznam držav glede epidemiološke situacije in ni več karantene po prehodu meje.

Potem sem se pa pozanimal kakšne so cene in doživel pravi mali šok. Po njihovem ceniku Sportskih ponuda 2020 stane prevoz lastnega kolesa na Veliki Brion 400 kun, kar je več kot 50 €! In ta cena velja za vsako kolo, če jih gre več. Če kolo na otoku najameš, te stane za cel dan polovico manj, torej 200 kun. Cena prevoza kolesa na otok po tem ceniku je enaka, kot če za 5 ur najameš električni avtomobilček za golf. Ne vem kdo si je ta cenik izmislil, ampak vsaj kar se tiče cene prevoza lastnega kolesa je zame to nesprejemljivo oderuštvo, tako da sem to idejo že zaradi principa zavrgel. Nenazadnje, glasujemo z nogami in morda kdaj spoznajo, da je to predrago. Poleg tega pa moraš sigurno kupiti še polno vstopnico, čeprav ne greš na voden izlet po otoku in bi rad samo kolesaril. Kolesariti z izposojenim kolesom pa ni isto.

Druga ideja je potem bila da bi šel s kolesom po Porečanki (Parenzani) od Sečovelj, čez Grožnjan do Motovuna. Ampak potem so vremensko napoved spremenili in je bil napovedan dež, tako da sem moral še enkrat spremeniti načrt.

Na koncu sem se odločil za kolesarjenje po pokrajini, kjer so vinogradi, kar se mi zdi je primerno letnemu času. In tako sem prišel do vinorodnega okoliša Vipavska dolina.

Jesen je sicer za marsikoga najbolj turoben letni čas, saj se poletje običajno ostro konča in pridejo tako z jesenjo tudi precej hladnejši dnevi, hkrati pa so dnevi čedalje krajši. Svoje k temu stereotipu doda še bolj deževno vreme, ki ga s seboj prinaša jesen. Ampak to se mi zdi da je res samo stereotip, saj je jesen lahko tudi eden izmed najlepših letnih časov, če že ne zaradi drugega, potem zaradi listja, ki spremeni svoje barve, sploh pa je jesen lahko lep letni čas za tiste, ki obdelujejo zemljo, saj je jesen čas za spravilo pridelkov.

Krožna kolesarska pot po Vipavski dolini se začne in konča v Vipavi in se imenuje Dolina Branice. Pot sicer ves čas poteka po cestah, večinoma pa je bilo na cestah malo prometa, razen na začetku iz Vipave ter zadnji del poti od Ajdovščine nazaj proti Vipavi. Na začetku poti je krajši vzpon, nakar je večinoma ravnina ali krajši, zelo položni vzponi. Na spleti strani piše, da je skupna dolžina poti 46,8 km, jaz sem jih naredil 55 km, ker sem nekajkrat zavil iz predvidene trase na gričke ob poti. Povsod pa vse polno vinogradov. Kamor pogledaš vinogradi in tu pa tam kakšen sadovnjak ali nasad oljk.

Ni Toskana, ampak nekje v okolici Vipave.
Zeleno, torej zdravo.
Župnijska cerkev sv. Andreja v Gočah.
Vas tisočerih vinskih kleti – Goče.
Tole ne vem kaj je, je pa tudi zeleno in zato sigurno tudi zdravo.
V ozadju na vzpetini Štanjel.
Kompozicija.

Pri Dvorcu Zemono sem se upal kolo pustiti brez da ga priklenem z verigo. Gostje, ki zahajajo v gostilno s toliko zvenečimi naslovi, mi sigurno ne bi ukradli kolesa. Sem si mislil…In mi ga res niso. Če bi mi ga, bi mnenje spremenil.

Posnetek iz zasede.

Pri tem kipu spodaj se vidi, da so varčevali pri kiparju, ker tole pač ni Michelangelo. Takole brez rok in glave izgleda kip tudi nekoliko strašljivo. Po moje neprimeren za to okolje, ampak seveda to je samo moj vtis.

Vse foto: Dr. Onyx

Kot kaže tudi letos v vinskih kleteh vina ne bo ravno primanjkovalo, čeprav to ni nujno dobra novica za vse. Kdo bi lahko naredil tudi nekaj koristi zase in si privoščil moj patentirani in še ne večkrat nagrajeni sod za vino z elektronskim ventilom. Zbiram prednaročila ali ponudbe za odkup patenta.

Naslednje vinorodno področje za kolesarjenje pa… Ne vem. Verjetno spet nekaj po trenutnem navdihu. Morda Goriška Brda, Kras, Bela Krajina, Haloze, Ljutomersko-ormoške gorice? Morda pa se zapeljem kolesarit na kakšen Jadranski otok. Bistvo dobrega navdiha je ravno v tem, da nikdar ne veš, kaj ti bo naslednjič padlo na pamet.

Sem pa v Zb(i)rko dodal še eno misel…

VSAK DAN JE LEP.
ŠE POSEBEJ LEPE DNI
PA JE POTREBNO IZKORISTITI
DO KONCA.

Poglej še:
Vipavska dolina

Na morje

18 07 2020

Če komu pri nas omeniš, da si šel na morje v Piran, se ti smejejo. Kdo hodi na morje v Piran? Kaj boš v Piranu? Piran je tako češki! In to se ti smejejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč.

Piran je zame za Jadransko obalo to, kar je bil Saint-Tropez v šestdesetih letih za Francosko riviero, ko se je tam sprehajala še Catherine Deneuve.

Ampak ko sem se v ponedeljek odpravljal na morje, še nisem vedel kam točno grem in koliko časa bom ostal. Vzel sem samo nekaj najnujnejši stvari in kolo. Brez kolesa ne grem več na slovensko obalo, ker nočem izgubljati živce z iskanjem prostega plačljivega parkirišča. Ti časi so mimo.

Avto sem parkiral na makadamskem parkirišču zraven krožnega križišča v Strunjanu. Tam se mi je zdela dobra strateška točka, saj je zraven kolesarska pot Parenzana in si hitro s kolesom v Portorožu oziroma Luciji ali pa na drugo stran v Izoli. Skratka, to je bila takrat videti kot dobra taktična odločitev, na katero sem bil ponosen.

Kolo sem potem pustil ob glavni plaži v Strunjanu priklenjen na stebriček in se odpravil peš poiskati kakšen primeren kotiček. Take urejene plaže, kot je ta v Strunjanu, me ne privlačijo preveč, saj je običajno na njih velika gneča in predvsem kraval. Ter seveda plačljiva igrala v vodi. Tokrat je bil ob obali parkiran tudi reportažni avto Radija 1, od kjer so oddajali program v živo. Po moje je to plačljivo in bi ga postavili tudi na moje dvorišče, če bi plačal medijskem tajkunu, ki ima v lasti med drugimi tudi ta radio. Pa Strunjanska plaža ob vsej gneči res ne potrebuje še dodatne reklame. Že tako je vse skupaj izgledalo kot kakšen begunski kamp kjer v Afriki.

Najprej sem se odpravil v hrib do cerkve Marijinega prikazanja (Santa Maria della Visione), kjer še nisem bil. To je tudi sicer menda znana istrska božja pot.

Par korakov naprej od te cerkve prideš do urejene peš poti nad Strunjanskim klifom, ki je zame najlepša taka sprehajalna pot ob naši obali in od koder se vidi ob lepem vremenu cel Tržaški zaliv. Pogled navzdol je na nekaterih mestih prav strašljiv. Ne tako zelo strašljiv kot kakšne ferate, malo se ti pa zvrti v glavi kljub vsemu. Pod Strunjanskim križem pa zame najlepši del naše obale – Mesečev zaliv. Ta beli križ je postal medijsko bolje prepoznan ko so ga v imenu umetnosti že vsaj dvakrat zažgali, slovensko tožilstvo pa v tem ni našlo znakov kaznivega dejanja. Če bi jaz zažgal spomenik Borisu Kidriču ali kakšnemu drugemu našemu revolucionarju, me pošljejo za deset let na Dob! Ampak če pa zakuriš križ, si pa pri nas umetnik in verjetno te država za to še celo plačuje. Narobe svet!

Mesečev zaliv zame sicer izpolnjuje stroge kriterije idealne obale za kopanje. Kot rečeno ne maram preveč urejenih kopališč, sploh pa ne betona in navožene mivke v ogromnih količinah. Dostop do vode ne sme biti prelahak, saj potem bi se tu trlo kopalcev. Idealno je, če so v vodi ostre skale in ko butajo ob obalo visoki valovi moraš paziti, da te ne zabrišejo v skalo. Dodaten bonus je še, če je v vodi kaj življenja, ker se kot majhni otroci rad potapljam na dah, čeprav prav dolgo ne zdržim pod vodo. Na kakšnih petih metrih me že zagrabi panika in bolijo ušesa. Nameravam pa ob priliki narediti potapljaški tečaj. Potem pa ribice, pazite se me.

Sem pa tu opazil, da se morje ob plimi zelo hitro dvigne navzgor po obali in brisača, ki je bila nekaj metrov stran od vode, je kar naenkrat v morju, tako da se moraš vsake toliko časa pomakniti navzgor proti klifu, če nočeš, da te zalije voda.

Ker je bilo do četrtka napovedano lepo vreme sem na hitro sklenil, da vzamem dve nočitvi in ostanem do srede zvečer. Kaj dosti dlje kot tri dni na morju tudi sicer ne zdržim, ker ponavadi po treh dneh postanem utrujen, na koži se nabere debela plast sončne kreme, na čelu pa se mi pojavijo večje, temne pege.

Na tem mestu moram opozoriti, kako pomemben je na morju pravilno izbran slamnik! Sam sem kupil v zadnjih nekaj tednih že drugega, enakega, ker sem enega izgubil neznano kje. Očitno sem ga nekje pozabil, ali pa mi ga je odpihnil veter. Po moje mora imeti kvalitetni slamnik za na morje ravno pravo gostoto, da te hkrati ščiti pred soncem ter veter hladi bučo. Sploh na kolo ne grem več brez tega kosa garderobe.

V Portorožu je mojo pozornost pritegnil luksuzni vozni park pred nekimi vrstnimi hiškami z bazenom, da gostom ni potrebno iti do morja, če se želijo osvežiti v klorirani vodi. Kako so lahko postavili te vrstne hiše, ki izgledajo kot kakšno naselje ob Koseškem bajerju v Ljubljani, sredi kompleksa hotelov v Portorožu, meni ni jasno! To po moje v to okolje ne sodi. Ne bom pa razmišljal, ali gre spet za slovensko korupcijo, ker sem nenazadnje na počitnicah in na morju. S slovensko korupcijo se ukvarjam v prostem času.

Za dve nočitvi bi bile nenazadnje v redu tudi te hiške, če nekoliko spustim kriterije. Razmišljam, da bi jim natvezil, da sem pripravljen pri njih prenočiti, če mi plačajo 350 današnjih €. Oni bi se verjetno razburili, da moram jaz njim plačati za nočitev, ne pa da bodo oni meni plačevali. Jaz pa bi jim na to natvezil, da sem član občinskega odbora socialnih demokratov v Trbovljah, pomembne politične stranke, ki ima velik vpliv in moč v tej državi. Jaz lahko naredim, da boste imeli sredi najhujše zime v zadnjem stoletju, ko bo tu pol metra snega in bo morje zaledenelo, vse zasedeno, ali pa da tu ne bo več v bližini morja sploh, ker bomo zaliv zasuli in na tem mestu naredili komunalno deponijo.

Nič, grem jaz raje dalje.

Naslednji kandidat za dve nočitve je bil Hotel Palace ob Portoroški promenadi. Zadeva je navzven videti lepo, je pa menda tudi drago. Verjetno če bi tu prespal dve noči še ne bi sodil med slovensko tranzicijsko elito. Sploh ker sem prišel s kolesom. Ljudje pred hotelom so bili oblečeni v neke obleke iz časa Austro-ogerske. V tem hotelu se verjetno tudi ne bi znal obnašati, tako da nisem niti vprašal, če imajo kakšno sobo in kako drago bi me to stalo. Se zavedam, da izpade smešno, če greš na recepcijo vprašat, kako se na stranišču potegne voda in kje se ugašajo luči, ker ne najdem nikjer stikala.

Ostale velike hotele ob obali sem preskočil in odšel s kolesom direktno do Pirana. Ideja, da bi našel prenočišče v Piranu, mi je bila čedalje bolj všeč, saj Piran nudi lepe možnosti za sprehode in imaš vtis, da si v starem obmorskem mestu, kjer so v mandraču parkirane ribiške ladjice, iz zvonika nad cerkvijo pa te opazuje angelček. Kolo pa ti hkrati omogoča mobilnost in si lahko poiščeš plažo tudi kje drugje, izven mesta.

V Hotelu Piran so imeli še na voljo prosto sobo, tako da sem brez razmišljanja vzel dve nočitvi z zajtrkom. Gospa na recepciji si je ves čas popravljala črno zaščitno masko in opazil sem, da ji gre to z maskami počasi že na živce. Meni tudi. Omenila mi je, da lahko koristim turistične bone in to možnost sem gladko zavrnil. Kaj si pa mislijo? Da nisem sposoben plačati dveh nočitev s pravim denarjem? Če bi hotel, bi lahko kupil ta hotel, Šmarno goro in Hipodrom Stožice! Poleg tega so ti turistično boni po mojem mnenju ustvarili nekakšno segregacijo med ljudmi. Ko se enkrat razve, da si v hotelu na turistične bone, te ostali gosti kar nekako grdo gledajo, češ, kaj dela revež tukaj. Grdo te gledajo celo tudi tujci, ko jim razložijo, kaj se mi gremo s temi turističnimi boni. Verjetno si mislijo, da imaš uši ali glivice na nogah.

Nič, vzamem jaz lepo ključ od moje sobe in se odpravim v drugo nadstropje z dvigalom. Ko sobo odprem, najprej opazim veliko balkonsko okno in lep pogled direktno na morje. Skratka soba, kot se spodobi, ne pa pogled na kante za smeti ali še nedokončan del hotela v izgradnji, kjer gledaš lahko samo neometane cegle in mešalec za beton. Samo potem pa zagledam, da so na obešalnikih obleke in po hodniku razmetani neki otroški čevlji. Tu očitno še nekod živi, ali pa se ni pravočasno izselil iz sobe. Grem nazaj dol do recepcije in prosim, če mi dajo obrazec za pritožbo, ker je moja soba zasedena. Nakar dobim ključ za drugo sobo, ker je očitno prišlo do zmešnjave. Tokrat je soba v tretjem nadstropju. Ta suita ni bila tako elitna, ker je bila v bistvu nekakšna podstrešna soba, okna pa so bile nekakšne okrogle line, kot bi bil na ladji. Ampak nič kritičnega. Ponoči sem pustil okno odprto, tako da se je slišalo prijetno butanje valov od obalo in prepir galebov. Ti so kot kakšni majhni otroci. Ves čas povzročajo nek kraval. So pa vrhunski jadralci. Ampak to je del morskega vzdušja in zato pridemo na morje.

Na vrhu hotela je terasa, kjer lahko v miru piješ cuba libre, opazuješ morje in razmišljaš, kaj sedaj počnejo tisti, ki so na počitnicah na morju nekje v petnajsti vrsti naselja počitniških hišic v Barbarigi, ali celo v počitniški prikolici nekje v Umagu, kjer je tudi ponoči čez trideset stopinj in ves čas smrdi po hrani, sosedov pes pa laja v luno celo noč. Ja, zavist je ena taka čudna reč. Nikdar ne veš kdo bi moral komu kaj zavidati. Lahko pa razmišljaš seveda tudi o tem, kje porabiti turistične bone, da ne boš deležen rasističnih opazk.

Če koga motijo kipi angelov in razni motivaciji izreki na hodnikih in ogledalih, bo tu lahko nekoliko razočaran. Sam sem si najbolj zapomnil misel iz četrtega nadstropja, da moraš paziti, kaj počneš ljudem, ki jih srečaš na poti navzgor, ker jih boš lahko srečal še enkrat na poti navzdol. Ampak teh likov si ne želim še enkrat srečati, zato moram paziti, da ne grem navzdol, ampak vedno samo navzgor, bi jaz dodal k tej misli.

To, da imaš avto parkiran nekje v Strunjanu in si s kolesom v Piranu se izkaže v nekem trenutku tudi kot manjša slabost. Namreč v avtu je ostala sveža majica, atraktivne spodnje hlačke, zobna ščetka in ustna vodica. Ampak res se mi ne ljubi sedaj kolesariti nazaj do avta še po to. Čas je za prvi večji kompromis. Delal se bom, kod da sem Tom Hanks v filmu Brodolomec. Če je on zdržal toliko časa brez vsega, bom pa tudi jaz en dan. V hotelu s štirimi zvezdicami, sredi Pirana, Jadranskega Saint-Tropeza.

Ko sem imel prenočišče praktično že v žepu in sem vedel, da bom tu ostal do srede, sem pozno popoldan odšel s kolesom po Paranzani do mejnega prehoda Sečovlje. Običajno so se tu valile v tem času kolone avtomobilov tujih registracij na Hrvaško. Danes skoraj nikogar. Samo par avtomobilov, pa še to večinoma naših registrskih tablic. Na poti nazaj sem naredil še krajši vzpon do cerkve sv. Martina v Sečovlju, od koder je lep razgled na Sečoveljske soline in letališče Portorož.

Piran je sicer lepo mesto za jutranje ali večerne sprehode. Jaz vedno odkrijem kaj novega, čeprav sem bil tu že večkrat. Lahko se greš igro spomina, da se sprehajaš po mestnih uličicah Pirana in poskušaš naslednji dan to pot ponoviti. Lahko se igraš igro, da prehodiš vse uličice Pirana in sicer tako, da ne greš po nobeni dvakrat. Ta je težka in nisem prepričan, če je komu to že uspelo. Vedno greš lahko na vzpetino do cerkve sv. Jurija in razmišljaš, kaj počnejo trenutno tisti, ki so na morju v Barbarigi ali prikolici v Umagu. Lahko prebiraš razne bolj ali manj originalne izreke in misli pred gostilnami. Lahko opaziš lutke rdečega križa, preden te one opazijo. Lahko opazuješ lepo okrašena Piranska okna, oblečena drevesa in inovativne hišne številke. Lahko opazuješ galebe, ki se delajo, da napadajo mačke in mačke, ki jim gredo galebi na živce s tem svojim obnašanjem.

Lahko pa samo hodiš in opazuješ in paziš, da se ne zaljubiš. V Piran.

Naslednji dan sem se poskušal obnašati kot turist, ki tu preživlja dopust. Torej tako nekako, kot če bi bil kje na Hrvaški obali. S kolesom sem odšel do pomola v Portorožu in šel na izlet z ladjico do Izole.

Ne sicer s tole:

Kot tudi ne s tole:

Ampak s to:

Vožnja do Izole je trajala celo uro, kar me je presenetilo. Sem mislil, da prideš po morju hitreje do Izole. Na ladjici smo bili večinoma sami Slovenci. Še posebej zabavna pa je bila družinica z dvema mlajšima otrokoma, kjer je bil oče Francoz, mama pa Slovenka. Onadva sta se med seboj pogovarjala v angleščini, otroka pa sta kot kaže znala slovensko in francosko. Tako sta v hipu preklopila med obema jezikoma, ki sta za marsikoga težka za naučiti. Očitno gre otrokom to lažje v glavo. Po pričakovanju je največ navdušenja med potniki na ladjici požela vožnja mimo Pirana. Tudi sam sem pristno odigral navdušenje in naredil par posnetkov, čeprav sem v tistem trenutku bolj razmišljal o tem, da mi na ladjici ne bi postalo slabo.

Še v študentskih časih smo šli z ladjico okrog Grškega otoka Zakintos. Izlet je bil celodnevni, tako da greš zjutraj ob osmi uri, vrneš pa se nazaj v pristanišče zvečer. Jaz sem sedel na ladji zraven motorja, kjer je ves čas ropotalo ter smrdelo po nafti in izpušnih plinih. Kmalu po začetku izleta mi je postalo zelo slabo. Tako zelo slabo, da sem razmišljal celo pot samo o tem, kdaj pridemo spet nazaj na kopno. Na poti smo se večkrat ustavili, tudi v zalivu tihotapcev, katerega slika z gusarsko ladjo ponavadi visi kot reklama za Grčijo na kakšnih letališčih. Ostali so navdušeno skakali z ladje v kristalno čisto morje. Samo meni je bilo tako slabo, da sploh nisem mogel nikamor, kaj šele, da bi užival in skakal v vodo. Od tu prastrah pred temi ladjicami in izleti po morju.

V Izoli sem se obnašal kot turist, ki je prvič tu in sem se odpravil na sprehod po ozkih ulicah tega obmorskega mesta, znanega po ladjedelnici, marini in visokem dimniku na obali. Seveda nisem bil zares prvič v Izoli, nisem se pa še nikdar tako sprehajal po mestu.

V neki uličici sem naletel na nekaj, kar ne vem točno kaj sploh je. Morda gre za nek manjši muzej posvečen Titeku oziroma maršalu Josipu Brozu Titu, da ne bom z uporabo pomanjševalnice užalil koga, ki obožuje lik in delo tega ključavničarja, ljubitelja življenja na veliki nogi. Lahko da gre tudi za kakšen kult častilcev komunizma in obdobja pionirskih čepic in rutic. Danes meni to deluje absurdno, včasih se pa nam to ni zdelo tako bedasto in smo imeli celo v razredu njegovo sliko. Mu pa je potrebno vsekakor priznati, da je s pomočjo svojih partijskih tovarišev lepo negoval svoj kult osebnosti. Ampak tudi pri izgradnji njegovega kulta osebno so glavno vlogo odigrali režimski mediji, ki so nam ustvarjali navidezno resničnost komunistične utopije.

V bližini tega spomina na pretekle čase stoji hiša, kjer je očitno šlo nekaj narobe in je dobila uradno oznako nelegalnega objekta z glavo in grbom pristojnega ministrstva. Kakor sem razumel iz situacije na terenu je nekdo staro zgradbo kar lepo podrl in na njenem mestu postavil nov, nekoliko nižji objekt. Ampak takih oznak pri nas skoraj ne vidiš, čeprav je takih nelegalnih objektov povsod kolikor hočeš! Ponekod velja celo pravilo, najprej zgradiš, potem se pa ukvarjaš s papirji in birokrati. Kaj konkretno je šlo tu narobe, da je dobil lastnik te nelegalne gradnje tak oster inšpekcijski ukrep, ne vem. Lahko da je zmanjkalo denarja za podkupnine, ali pa se je zameril kakšnemu lokalnemu veljaku in so se mu na tak način maščevali.

Tudi v Izoli je najlepši razgled po mestu iz zvonika cerkve sv. Mavra. Na vrhu zvonika sem srečal še nekatere potnike iz ladjice, ki so bili očitno enakega mnenja in so želeli objeti Izolo iz višine.

Preden smo odpluli nazaj sem v pristanišču v Izoli opazoval mladenko, ki se je očitno učila šofirati precej veliko jadrnico z motorjem. Ves čas je izvajala enak manever. Najprej je počasi izplula, potem jadrnico obrnila in parkirala nazaj v pristanišče. Najzahtevnejši del tega manevra pa obrat skoraj na mestu, ko se jadrnica počasi zasuka tako, da se postavi vzporedno s pomolom. Vse skupaj pa nadziral starejši morski volk s košato, sivo brado, ki mu je do stereotipa manjkala samo morska kapa in pipa.

Popoldan sem preživel kar na plaži poleg Hotela Piran. Ampak kot rečeno sam nisem prevelik ljubitelj takih plaž. Tokrat sem želel začutiti utrip mestne plaže. Morje tu je zelo hitro globoko, tako da potapljanje ne pride v poštev. Zaradi tega in morskega toka je bilo tudi precej bolj mrzlo, kot pa v Mesečevem zalivu. Se pa na takih plažah potem zabavam z opazovanjem raznih likov okrog mene.

En tak lik se je obesil na stopnice, ki so namenjene za v vodo kot da bi bil v toplicah, kjer ima vsak gost svojo tako stopnico in se na njih razgibaval. Nobeden pa mu iz vljudnosti ni rekel, da to ni samo njegova stopnica. Vsi smo se oddahnili, ko je končno splezal iz vode.

En drug lik, nekje iz juga, je imel izklesano tole in je očitno pol življenja pustil na napravah in utežeh v fitnes centrih. Namesto kopalk je imel oblečene neke kratke hlače. V vodo ni šel po stopnicah, ali s skokom na bombico, temveč je vzel zalet, se odgnal iz pomola in ko je bil tako v zraku vzporedno z vodo, je usmeril navpično navzdol roke in noge. Ter treščil na ploh v vodo! Resno? Za mišice je porabil na stotine ur, potem pa tole. Mar bi si vzel še kakšno uro časa in se naučil pravilno skakati na glavo v vodo.

Spet nek drug lik, ta Slovenec po govorici sodeč, je ležal na plaži pred elitnim hotelom v Piranu na ležalniku in se ves čas pogovarjal po mobilnem telefonu. Ker je govoril zelo naglas, je cela plaža okrog njega morala poslušati, kako doma gradi hišo, kakšne materiale morajo vgraditi v kopalnico, kako bo videti kamin in kakšna bo kuhinja. Vsake toliko časa pa je še poklical kakšnega obrtnika, ki mu gradi hišo in se mu osebno zahvalil za izvedena dela ter ni pozabil omeniti, da lahko račun plača tudi prek spletne banke na telefonu. Kakšen dopust je to? Mar bi ležal doma na vrtu in urejal te reči ter od doma vodil operacijo prenove kopanice.

Ampak kot rečeno, mestne plaže me ne privlačijo, tako da sem šel naslednji dan spet nazaj s kolesom v Strunjan.

Kaj počnejo tisti v Barbarigi in počitniški prikolici v Umagu nisem več razmišljal. Upam da so se imeli lepo, tako kot jaz v Piranu.

Moram pa za konec omeniti še zanimivo naključje. Na plaži sem na e-bralniku do konca prebral knjigo Čefurji raus! avtorja Gorana Vojnovića. In glej ga zlomka, ko takole zadnji dan sedim v gostilni (trattoriji) Pod Trto pod trto v Strunjanu pride notri nihče drug kot Goran Vojnović osebno.

Ampak nisem zakričal Čefurji raus!.

Idrija – vse ostalo

13 07 2020

Prejšnji zapis o mojem obisku Idrije sem končal nekje na mostu čez Idrijco ob petih popoldne. Po rovu in vseh muzejih sem bil že nekoliko utrujen. In predvsem lačen. Tisti dan sem za zajtrk pojedel porcijo krompirjevega golaža, sem pa v prejšnjem zapisu zamolčal, da sem poleg sladoleda z imenom idrijski rudnik in okusom temne čokolade pojedel še eno navadno pizzo. Ker sem bil lačen. Ampak sedaj sem spet lačen, par ur zatem ko sem pojedel pizzo. Ne vem če je to normalno? Očitno mora biti nekaj narobe z mojo prebavo. Lahko da pojem premalo kalcija ali pa vlaknin. Ampak nisem zdravnik, tako da lahko o tem samo ugibam.

Ker sem bil v Idriji, neke hude dileme, kaj bom šel pojest niti ni bilo. Dokler Idrijske čipke niso užitne so prva izbira Idrijski žlikrofi. Katera je svetovno najbolj znana gostilna z Idrijskimi žlikrofi nisem šel raziskovati, ker bi me verjetno sprehajali po mestu. Ampak mesto sem že videl, tako da to ne pride v poštev. Ustavil sem se v prvi gostilni, kjer so imeli žlikrofe na jedilniku in to je bila Barbara nad rovom. Sicer Barbara v kombinaciji z rovom je neprijetna asociacija, ampak to je druga Barbara in drug rov. Pa še na vhodu imajo srčka iz čipke, kar ne more biti slab znak.

Na jedilnem listu sem se koncentriral samo na žlikrofe. Raznih omak je kar veliko na izbiro, tako da tu izbira ni lahka. Odločil sem se za omako z jurčki. Ko mi je mladenka s protivirusno masko prinesla naročeno sem se vprašal, kaj bi v tem trenutku na mojem mestu naredila Instagram influencer ali predsednik države? Jasno, sebka oziroma selfi. Ne, seveda ne. Sliko hrane za na socialna omrežja. In drugič v življenju sem slikal hrano s fotoaparatom na telefonu. Prvič sem slikal sladoled pred par urami. Slikanje hrane in objava na internetu mi je bila vedno smešna. Sploh posnetki ogromnih porcij ocvrtega krompirčka, dunajskih zrezkov in kečapa, s katerim je zamazana še cela miza. Ali še bolje posnetek hrane, kjer je nekdo že napol pojedel in vidiš na sliki še odtise zob v kebabu. Na nekaterih posnetkih hrane na socialnih omrežjih se natančno vidi, kateri zobje manjkajo ali pa so krivi. Posnetek hrane na Instagramu včasih razkriva več, kot rentgenski posnetek zob. Ampak tole sem slikal, ker se mi je zdel posrečen okrasek z žitnim klasjem. Ali je to na nivoju Ane Roš si pa ne upam ugibati. Verjetno prevelika porcija in manjka vsaj še osem hodov.

V prvem zapisu o Idriji sem pozabil omeniti, da sem nekje zagledal reklamni plakat, da bo ob 20:30 uri na gradu, katerega imena si ne morem nikakor zapomniti (Gewerke nekaj egg), nastop zasedbe Sentido. 19. Tango – Flamenko – Fado Idrija 2020. Za Fado sem prvič slišal in nisem prepričan, če bi mi moralo biti zaradi tega nerodno. Mi ni. Pač, priznam, vsega ne poznam. S plesom tanga sem se pa nekaj časa trudil, ampak potem me je postalo strah, ker če bi obvladal še tango, bi lahko postal nevaren za okolico.

Vedel sem, da se bo ta nastop sigurno končal pozno zvečer, verjetno po deseti uri, zato sem si šel na hitro poiskati še prenočišče. Na misel mi ni prišlo, da bi se zvečer vozil domov. Ni bilo pa povsem enostavno najti niti prenočišče, saj mi je uspelo najti prosto sobo šele v tretjem poskusu. Ostali so imeli vse zasedeno. Res pa nisem opazil, da bi imeli v Idriji kakšen hotel ali kaj podobnega z večjim številom sob. Imajo pa hostel, samo za tja nisem. Da bi spal v skupinski sobi z nekaterimi, ki si nogavice niso zamenjali po več dni, mi ne pride na misel.

To sem doživel nazadnje v JLA in tega ne privoščim nikomur. Vojak ponosne Jugoslovanske armade, takrat ene najmočnejših vojaških sil v teh koncih sveta, iz neke vasi na jugu Srbije, si ni zanalašč zamenjal nogavice po cel teden. Zaudarjal je tako, kot da bi imeli v spalnici razpadajoče truplo. Zadevo smo sanirali tako, da smo na njega zvečer zmetali čim več odej, da so služile kot nekakšen filter za smrad. Mu ni pa nihče mogel nič. Njegova temeljna pravica je bila, da mu ni bilo potrebno menjati nogavic. Nekdo je v knjižico Pravila službe JLA pozabil napisati točko, da mora vojak ponosne Jugoslovanske armade vsak dan zamenjati nogavice s svežimi, torej opranimi na vsaj 60 stopinjah.

Ko sem rešil vprašanje, kaj bom jedel in kje bom spal, sta bili na vrsti zadnji dve točki mojega načrta obiska Idrije. Kamšt in Divje jezero.

Najprej Kamšt.

Ker sta ti dve lokaciji nekoliko oddaljeni, sem šel do tja s kolesom, ki sem ga pripeljal s seboj. Na parkirišču nad Sparom sem se preoblekel v kolesarske hlače in upal, da me kdo ne slika v spodnicah, ker nekih kabin za preoblačenje v bližini ni. V nočni mori si predstavljam veliki naslov v Slovenskih novicah – Paparazzi zasačili Onyxa v gatah, ki so bile modne nazadnje v prejšnjem stoletju.

Beseda kamšt me spominja na okrajšavo za kremšnito. En kamšt in kavo s smetano prosim. Ne zveni slabo! Bi še kdo morda kamšta ali sachar torto?

Kamšt je bil sicer samo par minut vožnje s kolesom stran in stoji zraven Jožefovega jaška. Služil je za črpanje vode iz rudniških rovov, za pogon pa se je uporabljala voda. S pomočjo sile vode so črpali ven vodo. Inteligentno. Z vodo nad vodo. Je bilo pa takih naprav po Idriji včasih več, vendar se je ohranila samo ta. Za ogled notranjosti je bil kamšt sicer zaprt, saj so ga obnavljali, tako da nisem mogel v živo videti 13,6 metrov velikega pogonskega lesenega kolesa. Tudi to je menda največja ohranjena tovrstna naprava na svetu. Sem pa nekje prebral, da poimenovanje izhaja iz nemške besede Wasserkunst, kar v dobesednem prevodu pomeni vodna umetnija. Ampak kako od tu pride izraz kamšt pa nisem poštudiral. Nisem toliko kunšten, da bi vedel, kaj ima kamšt z wasserkunst, bi se lahko reklo.

Za pogon se je uporabljala kot rečeno voda in do sem je bil speljan poseben, 3.5 km dolg vodni kanal, ki se mu reče rake. In ob tem kanalu je sedaj speljana lepa sprehajalna pot, ki je med domačini očitno zelo priljubljena. Mi je bilo kar malo nerodno, ker sem se vozil po poti s kolesom, saj se mi zdi, da je bolj namenjena sprehodom peš.

Moj zadnji cilj iz načrta osvojitve Idrije je bilo Divje jezero.

To sem vedel da mora biti tu nekje v bližini, samo nisem pa vedel točno kje. Nekje je bila tabla, da je Divje jezero čez viseči most na drugi strani reke Idrijce. Ta viseči most je zanimiv, saj se trese, ko se sprehodiš čez. Če bi bil tak most nad kakšnim kanjonom, sto metrov nad vodo, bi me verjetno postalo strah. Ali se da most spraviti v resonanco pa nisem poskusil. Sem pa za hip pomislil, da bi.

Tu sedaj pride pa nenavaden zaplet, ki se mi je nazadnje zgodil v Rakovem Škocjanu. Namreč šel sem v nasprotno smer, kot je bilo Divje jezero, ker bi moral zaviti nazaj proti Idriji. Nisem pa videl neke oznake. Logično se mi je zdelo, da bo jezero naprej po cesti. Da se vozim v napačno smer mi je pojasnil potem nek domačin, samo sem potem nadaljeval naprej do Idrijske Bele. Na vroč poletni dan se je prileglo kolesarjenje ob lepi reki Idrijci in v senci gozda. Tole je nekakšna Soča pred Sočo.

Divje jezero sem na poti nazaj našel. Prav veliko tole jezero sicer ni, ima pa hudo konkurenco v reki Idrijci. Verjetno pa s svojim sifonom privlači potapljače. Da raziskovanje sifona ni brez nevarnosti pričati spominski plošči ob jezeru. Za sprehod okoli jezera si moraš pomagati s priročnimi stopnicami, narejenimi iz korenin.

Na koncert na gradu, katerega imena si ne morem zapomniti (Gewrke nekaj egg) sem prišel z umazanimi hlačami in čevlji, kar mi je ostalo kot spomin na rudarski rov. Ampak so me spustili naprej. Očitno ni bil zahtevan kakšen strog dress code. Sentido mi je razširil moje glasbeno obzorje, saj izvajajo glasbo, ki jo ne poslušam prav pogosto. Koncert se mi zdi, da je lepo uspel. Nisem povzročil nobenega škandala ali zapleta. Tudi organizatorju nisem nič težil, da je premrzlo, ali preveč komarjev. Resnici na ljubo jih dejansko ni bilo.

Ker doma vodim natančno knjigovodstvo vseh prihodkov in izdatkov bom vstopnino za tole knjižil pod konto kultura. Sem bil malo v dilemi, ali naj dam pod zabavo, samo to sodi po moje pod kulturo.

Bi pa kmalu zaplet povzročil ko sem se ob enajstih zvečer vračal v mojo sobo. Soba ni bila sicer zares moja, ampak ker sem plačal prenočišče štejem, da je moja do naslednjega dne ob desetih, ko moram ven. Ne vem sicer kako, ampak v zgradbi sta dva stopnišča in jaz sem šel po napačnemu do sobe, za katero sem mislil, da je moja. Poskusim vtakniti ključ v ključavnico in ne gre. Potem poskušam uporabiti nekaj sile, samo še vedno ne gre. Potem pogledam napis na zvoncu in očitno je to neko lastniško stanovanje. In to od nekoga, ki je verjetno ljubitelj del Gorana Vojnovića. Na slabo osvetljenem hodniku, ob enajstih zvečer razmišljam o predsodkih in kaj bi se mi vse lahko zgodilo, če bi se lastnik zbudil. Pićka ti materina, jebaču ti sve po spisku. Nabit ću te u smrdljivu guzicu. Pederu jedan. No, na srečo se ni zbudil. Tudi psa nisem slišal, da bi lajal. Verjetno ima kakšno napadalno pasmo.

Moja soba se je izkazala, da je v bistvu apartma. No stenah sobe nisem videl nobene krvi, ki je sicer značilna za boje prejšnjih stanovalcev s komarji. Ali tu komarjev sploh ni, ali pa sobo redno pleskajo. Nisem našel druge logične razlage. Na steni nad posteljo je visela slika zaliva z ribiškimi čolni. Kot bi bil kje na Visu in ne v Idriji. Ob pogledu na eliptično kolo (orbitrek) sem postal zares utrujen in sem hitro zaspal.

Jutro naslednjega dne sem izkoristil za sprehod na vzpetino, kjer stoji cerkev sv. Antona in od koder mora biti lep razgled na Idrijo. Tudi ta cerkev je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, zavetniku rudarjev.

Preden se zares začne pot v hrib stoji še ena cerkev in sicer cerkev sv. Trojice. Na tem mestu, kjer stoji ta cerkev, naj bi po pričevanjih škafar leta 1490 prvič odkril živo srebro. To vse sem ugotovil iz literature, ki sem jo kupil v rovu. Oziroma na vhodu v Antonijev rov.

Do cerkve sv. Antona vodi precej zavita pot in je bilo dlje, kot sem pa sprva mislil. Pot sicer pelje do bivše italijanske vojašnice, kjer je danes psihiatrična bolnica v Idriji. Mislil sem sicer, da po tej poti pridem do cerkve, samo sem prišel višje na vzpetini in sicer nad Kalvarijo, Križev pot s 13 kapelicami, ki je bil zgrajen leta 1766. To takrat seveda tudi nisem vedel, ampak sem kasneje prebral. Od tu sem se potem spustil navzdol po hribu. Kalvarija v nasprotno smer, bi se lahko temu reklo.

Ker se je jutranje sonce ravno vzpenjalo iznad sosednjega hriba in obsijalo kotlino je nastal na sliki zanimiv svetlobni učinek, kot bi nekdo z usmerjeno svetlobo osvetlil eno izmed kapelic Križevega pota.

Poleg cerkve plapola slovenska zastava. Razgled je vreden truda, saj se od tu vidi praktično celotna Idrijska kotlina. V dolino sem se spustil po drugi poti, med hišami, ki so posejane po vzpetini.

Na terasi lokala v centru mesta, zraven bivšega skladišča žita, sem si privoščil kavico. Na steni so razpoke. Idrija se menda pogreza za par milimetrov na leto zaradi rudnika in rovov, ki so skopani pod njo. Zdelo se mi je, da se Idrija prebuja počasi. Ali pa sem jaz vstal prezgodaj. Na vrhu lokala je terasa, kjer bi lahko bile mize z razgledom. Nekakšni mini Idrijski nebotičnik. Vrabček je priletel v izvidnico, če je kdo pustil kakšne drobtinici, ampak je bilo tudi za to še prezgodaj. Sam jim vedno dam kaj hrane, če jo imam pri roki, me pa zato ostali grdo gledajo, ker krmim ptice. Ampak vrabčki se mi zdijo hvaležni in so zelo zadovoljni že z malim. In tako lepo postrani te gledajo, če bi jim kaj dal.

Tu sem na hitro sklenil, da grem pogledati še eno Idrijsko zanimivost, ki pa sicer ni bila na mojem opomniku v štirih točkah. To so Klavže, ki so bile nekakšne pregrade na vodi, ki so služile pri splavilu lesa do Idrije iz okoliških hribov. Za Klavže sem videl oznako ob cesti, ko sem prišel v Idrijo in sicer se gre v smeri Idrijske Bele, torej tja, kjer sem včeraj že bil s kolesom. Tokrat sem šel z avtom in na oznaki je pisalo, da je vožnje za 10 kilometrov. Do tja pelje najprej asfaltirana cesta in sicer do Lajšta, ki je naravno kopališče in nekakšen bazni tabor za izlete po Krajinskem parku Zgornja Idrijca.

Od tu naprej pa se začne gozdna makadamske cesta in je še kakšne štiri kilometrov do prve Klavže. Teh je namreč sicer več. Cesta je ozka in srečanje z ostalimi vozili zna biti na nekaterih mestih izziv, da ne rečem kar problem. Bolj pametno bi bilo, da bi šel s kolesom. Je pa ves čas kar vzpon, tako da vprašanje, kako bi to preneslo moje oslabljeno srce. Hudih vzponov na kolesu nimam preveč rad, ker v tem ne vidim užitka, ampak samo trpljenje. Spoštujem pa tiste, ki v tem uživajo. Morda bi šlo lažje s kakšnim kolesom, ki ima še akumulatorski pogon za pomoč. Če sem prav prebral spodaj pri kopališču je po teh gozdnih cestah speljana tudi krožna kolesarska pot.

Nasploh je v Idriji in njeni okolici teh gozdnih kolesarskih poti precej, To se opazi tudi po tem, da je v Idriji opaziti veliko več gorskih koles, s širokimi gumami, kot kje drugje.

Avto sem potem parkiral na Lajštu in se ponovno s kolesom odpravil do Idrije in nazaj.

Če je kdo v dilemi, kam s turističnimi boni, se mi zdi Idrija dobra izbira. En dan je za resen ogled Idrije in njene okolice po moje premalo. Dva dni je minimum, pri čemer je pametno en dan nameniti za ogled rova in topilnice, en dan pa za muzeja in vsega, kar sodi zraven. Jaz sem si to vse pogledal v enem dnevu in se mi zdi preveč naporno.

Idrija – rudnik živega srebra

12 07 2020

Že dlje časa sem imel namen obiskati Idrijo in sicer za dva ali tri dni, potem pa sem se v petek povsem impulzivno odločil, da grem za en dan v Idrijo, kjer nisem bil še nikdar. Na manjši listek papirja sem z roko napisal načrt ogleda – rov, grad, kamšt, Divje jezero. To sem na hitro našel na internetu kot vredno ogleda. Seveda pa ni bil to nek resen načrt, s katerim bi si lahko na terenu kaj dosti pomagal. Zgolj opomnik.

V Idrijo sem prišel dokaj zgodaj, okrog osme ure zjutraj in ker je bil po tem načrtu najprej na vrsti rov sem avto parkiral na večjem parkirišču poleg Antonijevega rova. Ker se rov za obiskovalce odpre šele ob deseti uri sem naredil krajši sprehod po Idriji. Ceste v samem centru mesta so speljane v nekakšno krožno pot, kar je potem tudi nek naraven način ogleda mesta.

Nekako moj prvi vtis je bil, da se tu meša arhitektura starega rudarskega mesta, saj začetki rudarjenja živega srebra tu segajo v 15. stoletje ter novejšega obdobja komunizma, po drugi svetovni vojni, ko so bili zgrajeni tu očitno številni novi stanovanjski bloki.

Kogar res zanima socialistična arhitektura lahko v Idriji na enem mestu vidi vseh pet tipskih stanovanjskih blokov, ki so jih gradili v tistih časih.

Jaz moram reči da te arhitekture ne razumem! Kaj v tistem času res ni bilo nobenega arhitekta ali kogarkoli, ki bi imel vsaj malo domišljije pri zasnovi teh betonskih blokov? Kaj so res vse, ki so premogli minimalno domišljije, deportirali na Goli otok? Pa ne more biti izgovor za to meni odbijajočo arhitekturo samo pomanjkanje gradbenega materiala. Danes še stojijo tudi več stoletji stare stanovanjske hiše, ki so glede na te bloke pravi arhitekturni biseri. Zame ti socialistični stanovanjski bloki kazijo podobo tega rudarskega mesta. Morda bi se dalo to rešiti nekako s prenovo teh blokov, uporabo lesa in še kakšnih materialov, ampak tega bi se morali lotiti arhitekti ter seveda vprašanje, kdo bi to lahko financiral. In na strehi teh blokov je še vedno v uporabi veliko salonitk.

Drugo kar sem v Idriji opazil ob prvem sprehodu po mestu je, da imajo očitno v tem mestu z manj kot 6000 prebivalcev kar tri prodajalne s spodnjim perilom in sicer dve podjetja Galeb in še eno, ki jo ne poznam. Očitno se v Idriji držijo priporočila, da je potrebno spodnje perilo menjati vsak dan. V tem pogledu bi si lahko marsikdo Idrijčane vzel za zgled. Jaz živim v mestu s 4000 prebivalci in nimamo niti ene prodajalne s spodnjim perilom. Pa nočem seveda s tem ničesar prejudicirati.

V Idriji imajo lepo označene ulice in trge, še posebej lepo in informativno pa so označena vsa pomembnejša mesta in stavbe v Idriji, saj je to mesto vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, kar Idrijo uvršča med eno najpomembnejših mest pri nas in tudi na svetu. Ne vem pa če se Idrijčani tega zavedajo. Verjetno ne. Važno da imajo svoj mir v tej dolini.

Marsikaj, kar sem takole na hitro videl ob prvem sprehodu po mestu sem kasneje še večkrat srečal v muzeju na slikah, kjer se potem vidi, kako se je mesto in njegove zgradbe spreminjalo skozi čas ter kakšen je bil namen teh stavb v posameznem obdobju. Kot je pri nas običaj pa so ene najlepših zgradb v mestu zavzele občinska in državna administracija. Ampak kakšno bi bilo to mesto, ki ne zna najbolje poskrbeti za svoje in državne uradnike?

Ena izmed stavb v centru Idrije mene spominja na mojo Vegovo srednjo elektro šolo v Ljubljani. Zgradba je sicer iz leta 1876 in je bila nekoč Ljudska šola, zgrajena s finančno pomočjo rudnika, danes pa je menda v njej tudi Čipkarska šola, čeprav gre tu verjetno bolj za kakšne tečaje in delavnice. Se pa lepo sliši Čipkarska šola.

Sicer je Idrijska čipka poleg rudnika živega srebra nekakšen trade mark Idrije, ampak na čipke se ne spoznam kaj dosti, tako da se v to nisem kaj dosti poglobil. Vem da so včasih v kakšnih starejših hišah imeli okrasne zavese iz čipke ter da so za večje krščanske praznike dali na mizo prt iz čipke, ki so pa ga hitro tudi umaknili, da se ne zamaže ali raztrga. Skratka, do čipke so gojili neko spoštovanje, saj si predstavljam, da mora biti v čipke vloženega veliko dela in ročnih spretnosti. Morda ko naslednjič pridem v Idrijo se bolj posvetim čipkam. Sem pa opazil ob sprehodu po mestu, da na več zgradbah visi rdeča zastava s čipko namesto grba. Po kakšnem kriteriju so te zastave izobešene pa nisem poštudiral. Zdi se mi, da niso samo na stavbah, ki so povezane z Idrijsko čipko.

In takole ob prvem izvidniškem sprehodu po Idriji bi skoraj pozabil, da sem v rudarskem mestu, če ne bi zagledal inštalacije rudarskega vozička, spremenjenega v korito za rože. Ura pa se je tudi bližala deset kar pomeni da je čas za prvo atrakcijo iz mojega kratkega seznama, to je rov.

Tudi pred Antonijevem rovom stoji rudarski voziček in sicer je ta rumene barve.

Rov je sicer dobil ime po Sv. Antonu Padovanskemu, ki je veljal za jamskega patrona in zaščitnika pred nesrečami. Jaz sem sicer dolgo časa mislil, da se rov imenuje Antonijin rov in da je dobil ime po kakšni ženski.

V samo zgradbo Antonijevega rova sem stopil s spoštovanjem, saj sem se zavedal, da vstopam v podzemni svet drugega največjega rudnika živega srebra na svetu ter drugi najstarejši ohranjen vhod v katerikoli rudnik na svetu. Torej na celotnem planetu obstaja zgolj še eden večji rudnik živega srebra od Idrijskega in sicer v Španskem Almadénu ter samo še eden starejši ohranjen vhod v rudnik.

In številke tega rudnika živega srebra vsekakor so impresivne.

Rudnik je obratoval od 15. stoletja do njegovega dokončnega zaprtja konec 20. stoletja. V skoraj 500 letih so izkopali neverjetnih 700 kilometrov rovov, ki segajo do globine 360 metrov. V času njegovega obratovanja so pridobili 107.000 ton živega srebra, ampak izkopati pa so morali še veliko, veliko več materiala, saj živo srebro v rudi obstaja v različnih oblikah in količinah. Kako dejansko izgleda Idrija pod zemljo, si ne znam predstavljati. Luknja pri luknji. Luknja nad luknjo.

Na vhodu v rudnik se lahko kupi karto samo za rudnik, ali pa tudi topilnico živega srebra, ki je na drugi lokaciji. Sam sem kupil karto za oboje in tudi sicer se mi zdi, da je obvezen ogled tako rudnika, kot topilnice za vsakogar, ki ga to zanima, saj tako dobi vpogled v celoten postopek proizvodnje živega srebra od izkopa rude, do predelave v živo srebro in njegove uporabne vrednosti. Ob nakupu obeh kart dobiš tudi popust. Ne pa tudi nalepk ali pik zvestobe. Za to so v mestu Spar, Mercator in Tuš.

Sam sem bil v skupini štirih Rusinj, ki so si prav tako prišle ogledati slovensko podzemlje in moram reči, da sem se počutil ob njih preprosto povedano nelagodno. Nehote sem se spomnil na Aleksandra Litvinenka in zakonca Skripal, ki so jih Rusi zastrupili z radioaktivnim plutonijem ter številne ubite člane opozicije in novinarje. Namesto da bi Ruski voditelj Putin naredil po padcu komunizma iz Rusije moderno demokracijo, je uspel narediti zgolj navadno odpadniško državo.

Sam ogled rovov se na začetku prične v tako imenovani Prizivnici, kjer so se rudarji zbrali pred odhodom v rove ter so jim prebrali razpored, kje bo kdo delal tisti dan. Na steni v tej sobi je tudi posebna tabla, ki se je imenovala tudi smrtna ura, iz katere je rudar vzel svojo značko s številko in jo po vrnitvi vrnil nazaj na isto mesto, kar je pomenilo, da se je srečno vrnil iz jame. Sedaj namesto značke in razporeda dela dobiš osnovne informacije ter si pogledaš zanimiv dokumentarni film o tem rudniku živega srebra. Jaz sem si domišljal, da sem vzel številko 66. Poskušal sem se čim bolj vživeti v kožo rudarja.

Pred vhodom najprej dobiš zaščitno čelado in rudarski površnik. Čelade so rdeče in modre barve, vsi površniki pa so lovsko zelene. Tisti, ki jim ni vseeno kaj oblečejo, bodo tu razočarani. Vodič je zame izbral čelado rdeče barve, kar mi ni bilo najbolj všeč. Verjetno pa bi lahko dobil modro, če bi zahteval zamenjavo. Samo nisem hotel že takoj na začetku izpasti kot črna ovca v skupini, ki vedno nekaj komplicira in zaradi vraževerja noče rdeče čelade.

Skozi vrata, na katerih piše s samimi velikimi črkami SREČNO, sledi odhod v podzemlje. V sedanjem času uporaba caps lock pomeni sicer kričanje. Če bi bil napis bolj umirjen, bi pisalo Srečno.

Če kdo pričakuje, da se bo po rudniku vozil z vozički ali vlakcem bo razočaran. Po rudniških jaških hodiš peš. Stropi jaškov so precej nizki in sicer, kot je pojasnil vodič v črni rudarski obleki zato, ker so bili ljudje včasih nižji. Povprečna velikost je bila samo 160 cm. Čelada lahko pride prav, ko se treščiš v betico z glavo. V tem primeru enako dobro varuje rdeča in modra.

V samem rudniku je konstantna temperatura 15 stopinj, visoka vlaga pa nakazuje, da je morala biti voda velik problem, s čimer so se ukvarjali ves čas obstoja rudnika. Kakšni prav elegantni čevlji ali obleka za sprehod po jaških niso najbolj primeren, saj se lahko zamaže. V rudniku na določenih mestih tudi precej drsi, tako da pazljivost ni odveč.

Voden ogled traja nekaj več kot eno uro in se začne in konča v rudniški kapelici sv. Trojice iz sredine 18. stoletja, kjer so rudarji molili za srečno vrnitev iz rudnika. Na različnih mestih v jami je s pomočjo glinenih lutk prikazano življenje in delo rudarjev. Ker je rudnik obratoval dolgih 500 let se je s časom spreminjala tudi tehnologija odkopa rude od povsem ročnega dela s kladivom, do uporabe strojev, pnevmatskih kladiv in eksploziva. Voziček, na katerega so nakladali rudo, se je imenoval trugca. Simpatično ime. Upam da je tisti, ki si je spomnil to ime, dobil kakšne kos kruha več. V enem delu rudnika sem se počutil, kot bi hodil po vinskem sodu. Rudniški jaški so sedaj umetno osvetljeni. To je novejša pridobitev. Včasih je v jamah tega rudnika prevladovala tema, za osvetljevanje so si pomagali z leščerbami in kasneje s karbidovkami. Za ponazoritev, kako bi izgledala popolna tema, je vodič za krajši čas ugasnil umetno razsvetljavo. Nastala je trda tema, kjer ni bilo več nobenih senc. Nisem vedel, ali je bilo predvideno na tem mestu kričanje. Ker ostali niso kričali, sem bil še jaz tiho. Če sem si prav zapomnil, je za časa obstoja rudnika umrlo v raznih delovnih nesrečah okrog 500 rudarjev, kar je sicer majhna številka za tako obdobje in tako nevarno delo. Največ jih je umrlo naenkrat v eni rudniški nesreči, ko je rove zalila voda. Ampak v to številko pa niso všteti vsi tisti, ki so zaradi dela v rudniku hudo zboleli in posledično umrli, saj je živo srebro strupeno. Ta številka pa gre sigurno v tisoče in tisoče. Kot sem kasneje izvedel, je večina rudarjev dočakala komaj 30 let. Resna zaščitna oprema se je pojavila šele v zadnjem obdobju obstoja rudnika.

Sam sem poskušal pokazati nekaj zanimanja in sem vodiča vprašal, ali so kdaj potresi na tem območju povzročili kakšno škodo v rudniku. Dejal je da ne, ker menda glinena tla delujejo kot nekakšen blažilnik v primeru potresa.

Meni zanimiva in na nek način lepa je tudi uporaba besede obzorja za posamezne nivoje v rudniku. Že sama beseda pričara nekaj svetlobe v ta temačni podzemni svet rudniških rovov, jaz pa sem se ob tem spomnil na nadaljevanko Severna obzorja in čarobni severni sij nad Aljasko (aurora borealis).

Rovi so podprti z lesenimi tramovi, ki jih je bilo potrebno tudi obnavljati. Ob podatku, da je skupna dolžina rovov bila 700 km postane jasno, zakaj je bila cela gospodarska panoga posvečena spravilu lesa do rudnika iz okoliških gozdov in sicer so za transport lesa večinoma uporabljali vodo.

Kateri obiskovalec rudnika po vrsti sem bil, mi niso povedali. Antonijev rov je za turistične oglede odprt nekaj več kot 25 let, do leta 2019 pa so našteli pol milijona obiskovalcev.

Na izhodu iz rova sem se poskušal obnašati kot tuji turist, ki je nad videnim navdušen in ga rudnik tako zanima, da bi rad tudi doma kaj več prebral o njem. Tako sem si kupil dve bolj resni knjigi in sicer Odsevi srebrnega časa ter Idrija Zgodba o petstoletnem srebrnem studencu. Zraven pa sem vzel še slikanico Prigode jamskega škrata Perkmandlca, ki je po legendah nagajal knapom, ki so glasno preklinjali in jim skrival orodje, upihnil svetilko ali zavezal čevlje. Menda pa ta škratek ni bil samo zlobno nagajiv, ampak je pridne knape nagradil tako, da je s trkanjem sporočal, kje je bogata ruda ter jih z močnimi udarci kladiva opozarjal, ko se je bližala nesreča. Perkmandlc naj bi po legendi v jami skril tudi kamen modrosti, ki ga pa menda še niso našli. Upajmo, da ga niso zalili z vodo, ko so rudnik zapirali. Ampak kaj več ko slikanico preberem.

Janez Vajkard Valvazor je v knjigi Slava Vojvodine Kranjske zapisal, da ti podzemeljski škrati ne trpe preklinjanja Boga, kletev, priseganja, žvižganja niti drugih pobalinstev.

Z eno besedo – Čudne pojave. Hmm…

vir: založnik

Kot spominek na rudnik pa sem si kupil še skodelico s podobo Perkmandlca ter zeliščni čaj, ki pa ima na embalaži prav tako narisanega škrata. Prodajalec v trgovini s spominki, ki je tudi oblečen v črno knapovsko uniformo, me je sicer nekoliko čudno pogledal. Verjetno ni navajen, da bi domači turisti kaj kupovali v trgovini s spominki. Oni odprejo denarnice šele kje na tujem.

Naslednja točka na mojem opomniku je bil grad. Sicer sem imel kupljeno karto še za talilnico živega srebra, samo ta je nekoliko umaknjena iz samega centra navzdol po Idrijci in sem jo pustil za nekoliko kasneje.

Idrija leži v kotlini, obdana z okoliškimi hribi. Grad Gewerkenegg pa je bil postavljen na manjši vzpetini in zdi se, da so ga namerno postavili tako, da ima pregled nad celotnim rudarskim mestom. Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, ni bil pa to nikdar grad z graščaki, vitezi in srnami na bogato obloženih mizah, ampak je bila v njen nastanjena rudniška uprava, služil pa je tudi skladiščenju živega srebra in obrambo pred tistimi, ki bi jim radi živo srebro ukradli.

Priznam, imena gradu si ne morem zapomniti. Poskušal sem tudi z asociacijami. Beseda gewerk pomeni v nemškem jeziku izdelek, egg pa v angleščini jajce. Samo ni se obneslo. Zaenkrat si imena tega gradu ne morem zapomniti.

V gradu je danes Mestni muzej Idrija in je bil v 90 letih prejšnjega stoletja obnovljen.

Tudi tu je pri nakupu vstopnice za muzej potrebno sprejeti težko odločitev ali zraven vzeti še ogled Idrijske rudarske hiše in Jašek Frančiške, ki se nahaja nekoliko navzdol po cesti. Ampak kdorkoli je tu v dilemi po moje ne ve točno, čemu je prišel v Idrijo. Tu dileme zame ni. Dajte mi vstopnice za vse. Če sem že tu, hočem nekaj odnesti in videti čim več.

Prodajalka kart mi je sicer dejala, da ogled gradu vzame kakšno uro, samo potem se je izkazalo, da uro vzame če se samo sprehodiš po dveh nadstropjih lepo urejenega muzeja, ki je dobil tudi nagrade. Kakor pa si vzameš še čas in bereš, pa gresta zlahka za ogled muzeja dve uri ali še več.

Muzej se začne z bogato zbirko najrazličnejših kamenin. Ker Onyxa med njimi nisem našel, sem ta del samo na hitro preletel, ker tega je res veliko. Kakšen geolog, ki bo vedel, kaj točno gleda, bo pa verjetno nad razstavljenim navdušen in bo samo za ta del muzejske zbirke porabil kakšno uro. V muzeju je prikazana tako zgodovina rudnika, kot samega mesta. Prikazano je obdobje italijanskega fašizma, ko so domačini avtomatično dobili italijanska imena in priimke, spremenili pa so se tudi imena ulic, obdobje druge svetovne vojne, pri čemer sem prvič slišal za partizansko bolnico Pavlo, ki ni isto kot bolnica Franja ter potem povojno obdobje komunizma in delavskih zmag.

Zadnjič sem na blogu pisal, da se zavzemam za to, da se prepove pri nas komunistične simbole enako kot fašistične ali nacistične, če že zaradi drugega ne zaradi več kot sto milijonov mrtvih, kot posledica te zablode vseh zablod.

V tem muzeju pa je lep, šolski primer, kje so taki simboli lahko še razstavljeni na ogled kot del zgodovinske dediščine, ki smo jo upam pustili za sabo.

Za vedno!

Kot sem že enkrat omenil Idrija ni samo še eno slovensko mesto, ampak je eno posebno slovensko mesto. Kdor si bo pozorneje ogledal razstavo bo izvedel, da je bila v tem mestu prva naša realka, najstarejše gledališče na Slovenskem, zgrajeno davnega leta 1770 in še kaj. Vse to pa večinoma posledica rudnika živega srebra z 500 letno zgodovino.

Mesto Idrija je med drugo svetovno vojno doživelo podobno usodo kot Borovnica. Zavezniki so ga bombardirali zaradi rudnika, Borovnico pa zaradi železniškega mostu. Rudniku kakor vem niso uspeli prizadejati večje škode, so pa aprila leta 1945 zadeli in poškodovali župno cerkev sv. Barbare, ki jo je povojna oblast pod pretvezo ureditve mestnega regulacijskega načrta leta 1951 porušila do tal, tako da je s tem meso Idrija eno cerkev za vedno izgubilo. Na tem mestu sedaj stoji partizanski spomenik in še neko spominsko obeležje ter cerkvena kripta.

Od Borovniškega mostu je ostal samo še en steber, od cerkve sv. Barbare pa kripta. Tako Borovniški most kot cerkev sv. Barbare tako ostajata samo še bleda spomina na slikah, ki so se ohranile. Nekaj, kar je nekoč bilo in česar danes več ni.

Rušenje te cerkve v samem središču Idrije je sicer dokaz, da je možno sakralne objekte tudi povsem zravnati z zemljo, nisem pa prepričan, če je to najbolj priporočljivo.

Zadnji del muzeja je posvečen Idrijski čipki, kar pa sem tudi samo na hitro preletel. Za to si bom vzel čas kdaj drugič.

Na izhodu iz muzeja me je čakal vodič, ki me je peljal do rudarske hiše. Sam sem mislil, da grem s kakšno skupino, ampak očitno dobiš individualnega vodiča. Toliko bolje. Lahko vsaj sprašujem, brez da bi me ostalo čudno gledali, kako tega ne vem ali zakaj me to sploh zanima, ker so njihovi otroci že vsi živčni, ker bi šli radi na sladoled in pijačo ter jih vse skupaj blazno dolgočasi.

Tudi rudarska hiša je bila temeljito obnovljena, saj je bila prej v razpadajočem stanju. Očitno moraš res postati del Unescove svetovne dediščine, da te kdo obnovi in ne kar poruši.

Rudarska hiša je bila zgrajena v drugi polovici 18. stoletja in v njej so živeli rudarji, ki so imeli take hiše po okoliških hribih. Na prvi pogled kar luksuzna hiša, krita z lesenimi skodlami, ki jim tu rečejo nekako drugače in tudi žlebovi so še leseni. Ampak potem mi je vodič razložil, da je v taki hiši živelo več rudarskih družin, torej je šlo za nekakšen manjši rudarski stanovanjski blok in ker so bile včasih družine številčne, so se morali imeti zelo radi, da so preživeli na tako majhnem prostoru. Na vrtu so pridelovali nekatere vrtnine, tako da so potem šest dni v tednu jedli zelje, krompir in repo, zadnji dan, v nedeljo pa je bil na vrsti post. To sicer ne vem če res drži. Verjetno je bilo na jedilniku kdaj tudi meso, saj so v pritličju hiše gojili prašiče. Poleg tega je bilo delo v rudniku fizično izjemno naporno, tako da je bila poraba kalorij bistveno višja, kot pa je danes, ko večina avtohtonih domačinov sedi v klimatiziranih pisarnah, uvožena delavna sila pa gradi ceste in stanovanjske bloke.

Sama notranjost hiše je lepo urejena in prikazuje, kako se je živelo včasih. Sploh zanimiva je spalnica z zakonsko posteljo in zibelko. Ampak zakonska postelja je ožja, kot so danes navadne postelje za enega. Očitno so se morali imeti zares radi, sicer ne vem, če bi kdo dlje časa zdržal v paru na taki ozki postelji.

Ob postelji pa je vezen prt na katerem piše Ne delaj si preveč skrbi Ker Bog vse najboljše uredi.

V neposredni bližini rudarske hiše se nahaja Jašek Frančiške, ki sodi v sklop Mestnega muzeja in kjer je sedaj razstavljena predvsem tehnologija, ki se je uporabljala za delovanje rudnika. Na tone in tone tehnologije. Torej gre na nek način tudi za podružnico Tehničnega muzeja v Bistri, čeprav to uradno nikjer ne piše.

V zbirki je oprema iz različnih obdobji delovanje rudnika in s časoma se je tehnologija spreminjala. Ključna mejnika pa sta bila tudi tu iznajdba parnega stroja in kasneje odkritje električne energije. Uporabljeni stroji in naprave so se uporabljali za črpanje vode iz rudnika, kot dvigala za rudarje in rudniške vozičke, kompresorji za zagotavljanje prezračevanja rudniških jaškov, generatorji elektrike in še kaj. Vsa ta oprema prvotno sicer ni bila tu, ampak je ležala razmetana po dvorišču gradu Gewerkenegg. Samo čudežu se imamo zahvaliti, da se je vsa ta oprema ohranila do danes in niso vsega skupaj pretopili kot odpadno železje.

Zame še posebej zanimiva pa je bila soba, kjer so v nekem obdobju rudarje obsevali z ultravijolično svetlobo. To naj bi pomagalo pri težavah, ki so jih imeli zaradi pomanjkanja sončne svetlobe v rudniku in tvorjenju vitamina D. Kasneje so to idejo opustili. So pa nekaj podobnega uporabljali med drugo svetovno vojno pri podmorničarjih, ki prav tako dolgo časa niso videli dnevne svetlobe.

Na tem mestu se je začel časovni pritisk, saj sem vedel, da je topilnica živega srebra odprta samo do 17 ure in tako nisem imel več veliko časa. Vmes sem skočil na hitro še na sladoled in vzel kepico z imenom idrijski rudnik z okusom temne čokolade. Žrtev tega sladoleda spet moja majica. Sem kot majhni otroci, vedno kaj zapacam s sladoledom in ničesar s seboj za preobleči.

Topilnica se nahaja nekoliko nižje navzdol po cesti, na desnem bregu Idrijce. Ob poti do tja je še nekaj rudarskih hiš, ki so ena za drugim geometrijsko natančno nanizane po pobočju. Te hiše niso preurejene v muzej in so še vedno v uporabi. Tudi ulica, na kateri stojijo te hiše, se imenuje kar Rudarska ulica.

Topilnica živega srebra je bil pomemben obrat rudnika, saj je tu iz rude nastal končen produkt – živo srebro. Torej tu je dobilo vse skupaj smisel.

Ruda je bila s pomočjo žičnice ali železnice prepeljana na to lokacijo, kjer so rudo sortirali, zdrobili in s taljenjem pridobili iz nje živo srebro. Se je pa tudi tu tehnologijo pridobivanja živega srebra spreminjala skozi dolgo obdobje obstoja rudnika, kar je lepo prikazano in predstavljeno v osrednji zgradbi.

Zanimiv je podatek, da se je v obdobju med leti 1500 in 2010 kar 34% živega srebra uporabilo za amalgamacijo, torej kot sestavina v postopku pridobivanja zlata in srebra, dveh drugih dragocenih kovin, 8% v kmetijstvu za škropiva, po 7% v medicini in za barvila, po 6% pa se ga je uporabljalo za baterije, električne naprave in merilne inštrumente.

Sam se še spomnim časa, ko smo imeli doma termometer z živim srebrom in prva zapoved v zvezi s tem je bila, da se nikakor ne sme razbiti, ker sicer bomo lovili po hiši živo srebro, ki se razbeži na vse strani, razleti na nešteto kapljic.

Upoštevaje kakšna količina vsega pridobljenega živega srebra na svetu je bila pridobljena v Idrijskem rudniku se da vsaj približno predstavljati, kje vse je končala ta dragocena kovina iz Idrije, ki je pri sobni temperaturi v tekočem stanju in je še enkrat težja od železa.

Na koncu ogleda topilnice sem vodičko vprašal, če lahko za spomin vzamem eno jeklenko živega srebra pa ni bila navdušena preveč. Prav. Potem vas pa ne bom všečkal na Tripadvisorju, sem si mislil potihoma.

Ko sem se vračal proti centru mesta je imela mladina na zelenici pred župniščem cerkve sv. Jožefa delavca oratorij in mlajši duhovnik je zbranim kazal steklenico, v kateri je bila zmešana voda in olje. Razlagal pa je nekaj, kar nisem povsem razumel. V bistvu je bila voda in olje najprej pomešano med seboj, potem, čez čas, pa se je olje jasno ločilo od vode. Tanjša plast olja zgoraj, spodaj pa čista voda. Verjetno gre spet za kakšno prispodobo, kako sta zlo in dobro najprej pomešana med seboj, potem pa ob koncu nekega časa nastane ostra ločnica.

Tanka plast črnega olja zgoraj, čista voda pa spodaj.

Mogoče bi bila za to prispodobo bolj primerna zmes vode in živega srebra, ker v tem primeru domnevam ostane živo srebro lepo na dnu?

vse foto: Dr. Onyx

Se nadaljuje…

Tako. Za danes se mi ne ljubi več pisati. Uspel sem obdelati dve točki mojega načrta in sicer rov in grad. Ostane še kamšt in Divje jezero. Dokler je spomin še živ grem prebrati knjige, ki sem jih prinesel s seboj iz Idrije. Najprej slikanico o Perkmandeljcu, potem pa pride na vrsto zahtevnejša literatura.

Toplotna razteznost, površinska napetost, električna superprevodnost, teleskopi…