Archive for the ‘Slovenija’ Category

Vonj po železnici

29 06 2020

V soboto sem se želel oddahniti od petkovega napornega reševanja slovenskega turizma na obali, zato sem dan posvetil rekreaciji. Načrt je bil s kolesom iz Ljubljane do Litije in nazaj.

Avto sem parkiral na obrobju Ljubljane, ob Cesti v Kresnice, kjer se sicer začne pohodniška pot na Debenji vrh. Kolesarska pot do Litije je v celoti lepo označena s tablami, tako da ne zahteva kakšnega večjega miselnega napora v smislu kam pa sedaj ali katera pot je prava. Lahko povem, da se nisem na poti niti enkrat izgubil, kar si lahko tisti, ki je postavljal te table, šteje v čast. Job well done.

Večina kolesarske poti je prijetno ravninska in kolesariš v nekakšnem sendviču med železniško progo in reko Savo oziroma na začetku poti voziš še ob Ljubljanici, nakar prideš do sotočja Ljubljanice in Save. Potem pa s kolesom kar precej časa vijugaš skupaj s Savo in železnico. Do Litije je 22 kilometrov, kar ob rekreativnem tempu z ogledovanjem okolice pomeni uro in pol. Kdo bi ob tem zavzdihnil kaj tja in nazaj, ampak jaz si pač vzamem čas, da še kaj vidim, ne samo vrtim pedala. Torej zame toliko samo v eno smer.

Večino poti kolesariš po odprtem, tako da ko sonce pripeka in je zunaj vroče, je zares vroče. In v soboto je bilo vroče. Čez trideset. Zadnji del poti od Pogonika do Litije je speljan po gozdu, tako da vročina popusti in voziš po senci. Da zadeva kljub vsemu ni prelahka, je na tem delu poti ne prehud vzpon. Ampak to pišem s časovno distanco. Takrat se mi je zdel kar hud.

Pri Pogoniku je včasih stal grad iz začetka 16 stoletja, ki so ga partizani med drugo svetovno vojno požgali, ker so se v njem naselili okupatorji, lastnik pa ga je po vojni potem obnovil. V bližini gradu je tudi partizanski spomenik, saj so tu poskušali partizani ohromiti oskrbo evropskih bojišč z napadom na železniški most. Železniški mostovi očitno nastradajo v vsaki vojni. Če si most in se začne vojna, veš, da bo hudo. Vsaj ena stran te bo hotela na vsak način podreti.

Tu v gozdu sem srečal skupino mladih, ki se je očitno odpravila na neko čistilno akcijo. Ena izmed mladenk je nosila na hrbtu karton z velikim napisom NARAVE NE DAMO, na majici pa je imela nek slogan v zvezi z Janšo. Tako na hitro sem ocenil, da ni ravno njegova vneta oboževalka. Očitno je politična indoktrinacija uspešno segla tudi do mladih v teh krajih. Torej ta pojav ni zgolj značilen za Ljubljano, kot sem si sam naivno predstavljal. Upam, da je čistilna akcija uspela. Če se pri nas lotiš takih čistilnih akcij, ponavadi uspejo, saj smeti in odpadkov ni tako težko najti.

V Litiji se nisem prav dolgo zadrževal, ker se mi je zdelo, da me bo od vročine infarkt, tako da sem želel čim prej nazaj. Za trenutek me je obšla celo slabost. Ker se je voda v bidonu segrela, sem želel v trgovino po pijačo. Na vratih se spomnim, da so sedaj spet obvezne zaščitne maske, kar seveda nisem vzel s seboj. To se mi zadnje čase pogosto zgodi. Smo mislili, da se je epidemija že končala in je vse po starem. Ni. Na hitro sem dobil občutek, da je Litija še eno slovensko mesto, ki v bistvu ni več kaj dosti Slovensko. Še en šolski primer uspešne balkanizacije.

Na poti nazaj sem se večkrat ustavil in bil hud boj z vročino. Namesto da bi šel zgodaj zjutraj in prišel nazaj do desete ure, jaz kolesarim po najhujši vročini, sredi dneva. Daljši postanek sem naredil na železniški postaji v Kresnicah, kjer sem se usedel na klopco. Mimo mene zdrvi tovorni vlak, ki ga pozdravi vlakovni odpravnik z loparčkom. Tako kot nekoč. Potem sem nekaj časa občudoval povsem belo industrijsko zgradbo, ki stoji tik zraven železniške postaje. Po snežno belem videzu sodeč sem menil, da gre za cementarno ali proizvodnjo apna. Na spletu sem potem doma prebral, da gre za proizvodnjo apna in da začetki podjetja segajo v leto 1929. To je bilo leto, ko se je začela velika gospodarska kriza oziroma velika depresija. Očitno proizvodnje apna ta kriza ni huje prizadela, saj snežno bela tovarna obratuje še danes.

Še nekajkrat sem se potem ustavil ob Savi. Na večih mestih sem opazil opozorilne table, da je prepovedano odlaganje smeti. Očitno nekateri Savo dojemajo kot greznico, ki odplakne navzdol do Beograda vse, kar vanjo zmečejo. Na enem takem lepem mestu ob Savi bi pričakoval, da bo stala klopca, kjer se lahko usedeš in opazuješ reko, ampak je tudi tu nastalo smetišče, kjer so odvrgli v reko gradbeni material in celo stebla, po domače štible od pobranega krompirja.

Otroci se verjetno tu igrajo igro, kdo bo prvi opazil truplo, ki plava po Savi in je stopilo v deročo reko kje v Ljubljani, v poznih nočnih urah, opito do onemoglosti. Kot mi je razlagala sodelavka, so se otroci včasih tu igrali tako, da so žabam dali v rit slamico, jih napihnili in spustili navzdol po reki. Bljak! Jaz sem sicer s tem polemiziral, češ da žabe nimajo riti, samo potem me je zatolkel sodelavec, češ, na kaj pa bi se potem usedle?

Tole z žabami se mi zdi še hujše mučenje živali od mojega kurjenja koloradskih hroščev v žveplu. Jaz sem imel pri tem vsaj nek višji cilj. Želel sem ostale koloradske hrošče prestrašiti, da bi zbežali iz našega krompirja, posajenega na vrtu, samo to ni imelo na njih nobenega učinka. Verjetno so si mislili, da vsak v žveplu skurjen koloradski hrošč pomeni več krompirja za druge. Ne prav inteligentne živali. Mar bi jih pustili v Ameriki, kjer so prvotno menda bili staroselci, dokler jih ni nekdo pripeljal z ladjo še v Evropo in so se potem tu na veliko uspešno razmnožili.

Ko sem tako kolesaril tik ob železniški progi sem dobil občutek, da ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Nekje v okolici Jevnice zagledam poslovno priložnost. Starejša bajta iz časov, ki so le še bežen spomin. Razmišljam, da bi tu lahko lastnik uredil manjši muzej, kako so v teh krajih živeli nekoč. Seveda to ne bodo takoj blazni zaslužki, sčasoma pa bi se dalo verjetno dodatno zaslužit kašen evro.

Tu nekje sem mimogrede in na hitro podelil še prestižno nagrado za najbolj domiselno ograjo. Ali je lastnik te ograje dobil idejo zanjo kje na internetu, ali si je sam izmislil, nisem preverjal. Če se izkaže, da je ideja pobrana od kje, bom nagrado seveda vzel nazaj oziroma podelim samo nagrado za realizacijo, ne pa tudi za originalno idejo.

Foto: Dr. Onyx

Ja, kot kaže ima tudi železniška proga svoj značilen vonj.

Krpanova pot

22 05 2020

Včeraj sem iz Cerkniškega jezera odšel še do Bloškega jezera. Tam še nikdar nisem bil in sem šel pogledat še to, hkrati pa sem šel tudi v izvidnico, kje bi se dalo unovčiti turistične bone.

Samo jezero je umetno in po moje celo še nekaj manjše od jezera v Rakitni. Kot sem opazil pa so v teh koncih navdušeni nad obdelavo lesa in…medvedi! Oziroma bolj pravilno navdušeni nad medvedi…in obdelavo lesa.

blosko_jezero

blosko_jezero_1

blosko_jezero_2

Kar pa je mene presenetilo pri tem jezeru je pa okoliška arhitektura. Te resda ni prav veliko, ampak to kar je, je pa nenavadno. Najprej je nekaj lesenih hiš, kot bi bil ob kakšnem jezeru v Avstriji. Zraven stoji neka novogradnja, ki po moje v to okolje ne sodi, izgleda pa da je bil arhitekt občudovalec Frank Lloyd Wrighta, saj kaj takega si verjetno ni izmislil samograditelj ali vaški zidar. Možno pa do so si v naših arhitekturnih krogih za tole razdelili tudi kakšno prestižno nagrado.

blosko_jezero_3

blosko_jezero_4

Pa ne da lastniku te nepremičnine ne privoščim tega objekta, samo če bi jaz delil gradbena dovoljenja, tega nikdar ne bi dovolil v tem okolju in pač ne verjamem, da je to prva nepremičnina, ki je bila zgrajena okrog jezera. Tudi ne verjamem, da je kaj takega možno v kakšni Avstrijski alpski vasici.

Zraven tega pa stoji simpatičen glamping, lesen kamp z nekaj hiškami in glavno zgradbo. Je pa bil zaprt za goste, tako da sem ga lahko videl le od zunaj. Ta kamp pa bi lahko bila ena izmed lokacij za unovčit turistične bone. Samo hišk ni prav veliko, tako da tu masa ne bo mogla zapravljati turističnih bonov. No ja, pa tudi samo j’zeru ni prav zelo veliko.

blosko_jezero_5

blosko_jezero_6

In tik preden se usedem v avto in odpeljem domov zagledam tablo Po Krpanovi poti.

krpanova_pot_1

19 km (daljša varianta z Iško 23 km) se mi je zdelo kar veliko, samo spodaj pa je pisalo 4 do 6 ur. To sem si razlagal tako, da je za normalen pohod v dolžini 19 km dovolj 4 ure, 6 ur pa za daljšo pot. In se odločim, da grem po tej poti, čeprav se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje prehod kaj več kot 10 km.

Sama pot je zelo lepo speljana, saj se dinamično spreminja in pokrajina na poti je čudovita. Nekaj pomislekov sem imel glede medvedov, saj ne bi imel rad namesto pečatov na obrazu odtis medvedove šape. Malce k temu prispeva tudi dejstvo, da se ti leseni medvedi ne pojavljajo samo ob Bloškem jezeru, ampak jih imajo nekateri tudi pred hišami, eden pa je celo sredi vasi na hišo nabil opozorilno tablo z napisom “Območje medveda”. Samo jaz jih nisem srečal prav veliko in tudi nisem opazil kakšnih odtisov medvedovih šap ob poti. Pa v bistvu se medvedov niti ne bojim, saj kakor vem jedo večinoma rastline in mrhovino, se pa bojim medvedjih mladičev, ker oni bi se pa radi igrali, mama medvedka pa nagonsko preventivno napade vsakega, ki bi se mladiču preveč približal.

Na Krpanovi poti sem dobil občutek, kot bi bil na kakšni Bloški Via Dolorosi, saj je ob poti veliko razpel in tudi raznih kapelic. Tudi kraji na poti imajo veliko svetih imen. Sveta Trojica, Sveti Duh, Sveti Urh pa lahko da sem še kakšnega od vseh svetih pozabil. Na poti do Svetega Urha pa je tudi speljan Križev pot, nekaj podobnega kot na Kureščku.

krpanova_pot_2

krpanova_pot_3

krpanova_pot_4

Na skoraj 20 km dolg pohod nisem vzel nobene pijače ali hrane, ker nisem imel ničesar s seboj. Ampak izkazalo se je, da ob poti ni niti ene trgovine, kaj šele gostilne! Vsaj jaz jo nisem videl. Edino kar sem videl je bil nek kombi z napisom Potujoča trgovina, ki se občasno ustavi in vklopi neko melodijo, da vaščani vedo, da je trgovina prišla v vas. Čeprav sem bil zelo žejen in tudi lačen po prehojenih več kot polovici poti sem prepozno poštudiral, da bi lahko pri tem kombiju tudi kaj kupil in se je odpeljal naprej. Jaz pa lačen, da bi vola pojedel.

krpanova_pot_6

Tako sem se na celotni poti lahko odžejal samo nekajkrat ob studencih, nisem se pa upal piti iz nekega vodnjaka iz leta 1892, imenovanega B’č, ker je bilo opozorilo, da nihče nič ne garantira. Nekaj v tem smislu. Ta vodnjak ob poti je sicer znan, saj ima svojo informativno tablo. Nekdo menda spušča iz vodnjaka zračne mehurčke, kar lahko potrdim.

krpanova_pot_5

V tej vasici stoji tudi cerkev Svetega Roka, ki so jo italijanski okupatorji med drugo svetovno vasjo požgali, skupaj z ostalo vasjo. Cerkev so obnovili, v njej pa je tudi baročni kip nadangela Mihaela, upodobljenega v boju s hudičem. Tega kipa sicer nisem videl, ker je bila cerkev zaklenjena. Verjamem pa, da mu bo uspelo slej ko prej hudiča tudi dokončno poraziti. Takrat lahko potem tega nadangela umaknejo v muzej, saj kip ne bo več aktualen.

Sama pot moram reči da je lepo označena, ampak meni se je kljub vsemu skoraj uspelo izgubiti in sicer nekje v okolici Svete Trojice.

Prva taka morda malo manj pregledna oznaka je zraven hiške, ki jo je Krpan uporabljal za shrambo soli.

krpanova_pot_7

Sto metrov naprej je namreč potrebno zaviti v levo na neko pešpot dol iz glavne ceste, oznaka pa je na nekem drevesu precej daleč stran, tako da lahko to spregledaš, če nisi pozoren in greš naprej po glavni poti.

Drugič pa sem dejansko zašel s poti in sicer pri spustu iz Svete Trojice.

krpanova_pot_8

krpanova_pot_9

Tu pot zavije v gozd in gre v bistvu za stezo. Sam nisem opazil, da je bila na enem drevesu oznaka, da je potrebno zaviti desno na drugo stezo in sem odšel naprej mimo. Ko sem prišel do glavne ceste ni bilo nobene oznake, kam naprej. Čeprav sem imel s seboj navigacijo, žepnega Garmina, si s tem nisem mogel kaj dosti pomagati. Nekaj časa sem še iskal, kje bi bila oznaka za nadaljevanje poti, potem sem se odločil, da grem nazaj do zadnje oznake, ki sem jo srečal. In ta odločitev je bila pravilna, sicer bi se gladko izgubil v Bloških gozdovih, menda polnih medvedov in to ne lesenih.

Skratka, v taki situaciji je edina pametna odločitev, da poiščeš naslednjo oznako, sicer se zlahka izgubiš. Krpanova pot je kot rečeno drugače dobro označena in tablice z oznakami kam naprej stojijo povsod tam, kjer je možno zaviti drugam, izven označene poti in na križiščih.

Še bolje pa je, da si na navigacijo naložiš sled in potem pogledaš, če si v dilemi. Ampak jaz sem se za ta pohod odločil impulzivno, brez kakršnekoli priprave. Kot rečeno še vode nisem imel s seboj.

Me je pa sama pot presenetila, saj se je na koncu izkazalo, da dolžina ni bila samo 19 km, ampak sem dejansko prehodil 24 km, vsaj tako je izračunal Garmin. Pa nisem šel po poti z varianto Iška, kjer piše, da je dolga 23 km, ampak krajšo. Nekaj sem resda naredil več, ker sem se vmes izgubil, samo to ni bilo več kot 500 metrov. Res pa je sama pot lahka, saj ni nekih hujših vzponov. Prednost Krpanove poti pa je tudi to, da je krožna, torej se vrneš po prehojeni poti nazaj na izhodišče in se ni potrebno ukvarjati s problemom prevoza, kot recimo pri Levstikovi poti od Litije do Čateža.

Drugo, kar me je na tej poti presenetilo je pa to, da nisem porabil samo 4 ure, kot sem sprva mislil glede na tablo na začetku poti ampak vse skupaj skoraj 6 ur. Torej če bi šel pozneje popoldan in računal na to, da je 4 ure dovolj, bi se zlahka zgodilo, da bi bil še na poti ob sončnem zahodu, pri čemer zadnji del poti poteka večinoma po gozdu, kjer je bilo temno tudi brez da se zmrači. Vsekakor lahko zelo neprijetna situacija in da ne omenjam tega, da so me proti koncu že tako bolele noge, da sem krajši zadnji odsek po gozdu kar preskočil in končal Krpanovo pot po glavni cesti do Bloškega jezera. Počutil sem se pa tako kot maratonec, ki pride par ur za zmagovalcem v cilj in samo še nagonsko premika noge.

Če bi bilo za prehodit še kakšnih pet kilometrov več, bi začel razmišljati o tem, kakšna je številka za klic na 112, da si naročim prevoz. Po možnosti helikopterski. Pa številka seveda ne mislim 112 ampak kodo za popust na ceno prevoza.

In ko sem že omenjal razpela ob cesti eden prav poseben stoji ob glavni cesti.

krpanova_pot_10

krpanova_pot_11

Se mi pa zdi, da je ta novejšega datuma.

Naslednja ideja za nadgradnjo Bloškega jezera pa umetni otok s cerkvico. Maketa že stoji ob poti.

krpanova_pot_12

Samo prosim, ne še tu kremšnit za 5 €. Kaj bolj izvirnega. Lahko zaradi mene tudi Bloško trojko, bom pač kolerabo ven pobral.

Zdaj grem pa Martina Krpana prebrat, da vidim, mehkobo katerega oprsja je v svojih močnih rokah Krpan prvič začutil pod Krpanovo lipo. Zadeva je očitno v teh krajih znana, saj ima ob poti tudi svoje spominsko obeležje. Ni pa podkrepljeno s slikovnim materialom, tako da je vse skupaj prepuščeno domišljiji.

Potemkinovo velemesto

12 11 2018

Sodelavka, ki je brala Zb(i)rko misli je naletela na eno, ki jo ni razumela in sem jo moral dodatno razložiti.

MI NISMO ZGRADILI POTEMKINOVE VASI.
USPELO NAM JE VELEMESTO.

Če bo še kdo v dilemi, kaj sem želel s to mislijo dejansko povedati, pa sledi spodaj nekoliko daljša razlaga.

Na wikipediji je izraz Potemkinova vas pojasnjen takole:

Potemkinove vasi ali Potemkinova vas je idiom osnovan na zgodovinskem mitu.

Idiom pomeni, da gre pri stvari omenjeni v povezavi z njim za kuliso oziroma lažno, olepšano prikazovanje realnosti. Mit pravi, da je ruski guverner in feldmaršal Grigorij Aleksandrovič Potemkin dal na opustošenih ozemljih ob bregovih reke Dnjeper (Krim, Ukrajina), ki jih je pravkar osvojil, postaviti kulise vasi med obiskom carice Katarine Velike, da bi s tem v njenih očeh dvignil pomen novoosvojenih ozemelj.

Moja misel se nanaša na slovensko tranzicijo iz komunizma v kapitalizem. To so nam sicer prek medijev akterji prodajali kot Zgodbo o uspehu, številni med nami pa tega nismo dojeli kot nek (naš) uspeh, saj so se med tranzicijo počele reči, ki so preprosto skregane z zdravo pametjo in lahko tudi zelo nevarne!

Sam sem imel to smolo (ali srečo) da sem od blizu videl, kaj vse se je v tem času počelo in ena najbolj norih idej naše tranzicije je po mojem mnenju bila, da so dali organom pregona in pravosodju med tranzicijo neke vrste močna pomirjevala, da svojega dela niso opravljali tako, kot se to od njih pričakuje v resni demokraciji. Šlo pa je v bistvu za sebičen interes, da se je lahko nekaznovano pokradlo vse, kar se je dalo. In danes so številne lepe vile, dragi avtomobili in uničena podjetja rezultat tistega norega obdobja naše polpretekle zgodovine, ko so bile nadzorne kamere namerno ugasnjene.

Posledica te nore ideje je bila, da smo imeli (in verjetno imamo tudi še danes) cel kup nedotakljivih privilegirancev, ki so lahko počeli kar so hoteli, brez da bi za to odgovarjali, ali da bi se zoper njih sprožil resni kazenski pregon v primeru kaznivih dejanj. Če kdo ni igral po nepisanih pravilih vladajoče elite pa so začeli izvajati takšne in drugačne pritiske, zvonili so mobilni telefoni in tako dalje. Na drugi strani pa se je male kriminalce in narkomane učinkovito preganjalo in številni so za bagatelna kazniva dejanja dobili dolge zaporne kazni samo zato, da se je v statistiki lahko prikazalo, kako učinkovit pravosodni sistem imamo pri nas. Ampak vsaka statistika potrebuje pravilno interpretacijo, ker sicer gre zgolj za številke.

Ko sem sam nekoč vložil kazensko ovadbo na kriminalistično policijo je z mano opravil razgovor kriminalist, ki mi je dejal..citiram po spominu…da se jaz lahko norca delam, njega pa lahko premestijo v Prekmurje (ali nekaj takega). Problem pa je bil, da sem se spravil na nekatere, ki so imeli za svoja kazniva dejanja blagoslov politike (konkretno iz stranke SLS, ampak to niti ni bistveno) in je moral samo formalno opraviti razgovor z mano, zadeva pa šla potem v predal, kot se temu reče. Pa takrat sem nekaj klicev na zasebni telefon dobil tudi ob treh ponoči iz neznanih številk.

Skratka, da ne pogrevam preveč te stare in postane kurje juhe moram poudariti samo to, da je v demokraciji pravosodni sistem svetinja in v temeljih minirati pravosodni sistem je pa preprosto norost, ki bi se lahko krvavo končala. Namreč države, z vsem njenim represivnim aparatom, ki je organizirana kot navadna mafija, ne moreš na drug način demontirati, kot z krvavo revolucijo.

Tisti, ki so prišli na to idejo in po raznih vaških gostilnah kovali načrte za njeno izvedbo seveda niso nikdar videli in jih niso zanimale posledice njihovih krivičnih dejanj. To pa so bile uničena podjetja, številni brezposelni, družine, ki niso mogle več odplačevati kreditov in starši, ki otrokom niso mogli kupiti niti šolskih potrebščin. Marsikdo pa je storil iz obupa tudi samomor, ker ni več videl prihodnosti in upanja. In tu se velja spomniti še ene misli…

NEPOŠTENE IDEJE POVZROČAJO
KRIVIČNA DEJANJA.
KRIVIČNA DEJANJA POVZROČAJO
BOLEČINO IN TRPLJENJE!

Če si kdo ne zna predstavljati, kako izgleda Potemkinova vas, pa na sliki primer iz Ljubljane.

vas_1.jpg

vas_2

Posnetek je bil narejen danes zjutraj.

Kje bi jaz rad imel most

25 06 2016

Če v Ljubljani pišeš Jankoviču da bi imel rad dodaten most čez Ljubljanico sem prepričan, da dobiš takoj vsaj dva, medtem ko je pa drugje priti do svojega mostu čez Ljubljanico precej večji problem.

Številni kolesarji poznajo pot iz Ljubljane, mimo Plečnikove cerkve na Barju, čez Črno vas, Podpeč, Borovnico, Bistro, Vrhniko in nazaj proti Ljubljani. Za tiste s trek kolesi pa je zelo lepa izkušnja tudi kolesarjenje po Ljubljanskem barju. Na barju (ljubkovalni imenovanem morost – pisano z m) sicer ni veliko asfaltiranih cest ampak je večinoma makedam, ima pa barje zato svoj poseben čar. Vonji in barve se spreminjajo z letnimi časi, če imaš srečo ti skoči čez cesto kakšen divji zajec ali srna, lahko ob poti opazuješ krave na paši, sokola, kako  jadra po zraku in opreza za plenom itd.

Za načrtovanje poti po barju si da pomagati z Google maps, ker je na barju precej poti “slepih ulic”, ki vodijo samo da bližnjih njiv. Večji problem pa je reka Ljubljanica, ki nekako razdeli barje na severni in južni del in kakor jaz poznam praktično ni mostov čez Ljubljanico, razen tistih, ki so del lokalnih cest namenjenih za osebni promet. Tako si kot kolesar pri načrtovanju poti takoj zelo omejen.

Po mojem mnenju bi morali čez Ljubljanico postaviti vsaj za kolesarje še kakšen most in taka prva lokacija, ki mi pride na misel je na poti ki vodi po barju iz gostilne v Bistri, mimo večjega gospodarskega poslopja do Ljubljanice, od kjer pa lahko samo od daleč čez reko opazuješ pot, ki se na drugi strani nadaljuje proti Bevkam ali Blatni Brezovici:

maps_1

Na spodnji sliki sem še vrisal kje bi po moje moral biti most čez Ljubljanico kot rečeno vsaj za kolesarje, če že domačini na drugi strani reke nimajo njiv in mostu ne potrebujejo:

maps_3

Če bi tu stal most bi se dalo pot nadaljevati potem po barju čez Bevke in naprej do Ljubljane, možne pa bi bile seveda tudi še kakšne druge kombinacije. O tem, da bi zgradili tak most za kolesarje še par sto metrov naprej pa si ne upam niti sanjati (dokler tega prvega ne vidim), ker tak most bi pa potem omogočal še krožno pot mimo izliva Borovniščice v Ljubljanico do Goričice pod Krimom in nazaj v Bistro.

maps_4

Je pa zanimivo, da sem na nekaterih zemljevidih kolesarskih poti po barju videl da je ta pot vrisana kot bi most tu stal in bi se dalo priti na drugo stran. Možno, da so bili s tem v zvezi že kakšni načrti, videti pa ni da bi že kdaj v preteklosti most tu stal.

Tule pa še par slik ki sem jih naredil, ko sem šel situacijo z mostovi čez Ljubljanico pogledati v živo na teren.

slika_0

slika_8

slika_2

slika_9

Tule manjka most na drugo stran:

slika_3

slika_4.jpg

Pogled z druge strani mogočne reke, ki je za kolesarja (trenutno še) nepremostljiva ovira:

slika_10

slika_5

slika_6

slika_7

slika_11

Povezave:
Krajinski park Ljubljansko barje

Skrivnost Drnovškovega nasmeha

07 03 2008

Ob smrti Janeza D., oziroma pred tem tudi bivšega predsednika države in vlade dr. Janeza Drnovška, nisem napisal ničesar. Še več. Tudi vnaprej nisem imel pripravljenega nobenega globokega nekrologa, ker se za pisanje česa takega niti ne čutim pristojnega, sposobnega, še manj poklicanega.

Sem pa od daleč spremljal kolektivno žalost, ki je zavladala ob novici o njegovi smrti.

Efekt pa mi je človeško lahko razumljiv, saj se je dr. Drnovšek kot dolgoletni predsednik vlade in nazadnje tudi predsednik države v zadnjih dvajsetih letih globoko vtisnil v kolektivno podzavest tega naroda. Veliko ljudi je njegovo smrt dojelo kot smrt ožjega družinskega člana, nekoga, s katerim živiš dolga leta, poznaš njegove navade, deliš z njim uspehe, težave ter nenazadnje tudi bolezen, potem pa ga naenkrat ni več. In dr. Drnovška smo lahko prek medijev spemljali povsod. Poznali smo njegovo hišo na Zaplani, kamin, psa brodija in arturja, vedeli smo kakšne znamke kolo vozi, videli smo ga, ko se je zavzel za romsko družino Strojan in pred kamerami spregovoril v narečju, ki ga nismo bili vajeni. In nenazadnje smo prebirali njegove knjige iz zadnjega obdobja njegovega življenja.

Sam ga v življenu osebno nisem srečal nikdar. Od leaderjev slovenske tranzicije sem v živo videl zgolj enkrat mimobežno Milana Kučana, sredi 90 let, ko se je z velikim Marcedesom ustavil poleg mojega avtomobila na sosednjem pasu v nekem križišču sredi Ljubljane. Sedel je na zadnjem sedežu in v tistem hipu sem se spomnil ubitega predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. Praktično neverjetno, kako so moji možgani v delčku sekunde izvedli ta tako imenovani “pattern recognition with cross correlation”.

Pa to ni bistveno.

Danes sem se poizkušal spomniti, kaj mi ob pomisleku na Janeza Drnovška najprej pade na pamet. In definitivno je to njegov značilen nasmešek.


vir: nrc.nl

Ljudje smo verjetno ena izmed redkih vrst na tem planetu, ki se je sposobna smejati. Morda celo edina. Vendar nasmeh dr. Drnovška mi je vedno deloval nekako zaigrano. V krču. Konice ustnic je zavestno pomaknil navzgor, da se je izrisal nasmeh, vendar nikdar tega nasmega nisem dojel kot pravi izraz nekega čustva, veselja, ki prihaja iz globine in je pristno. In ta njegov nasmeh me spominja na nasmešek moje nečakinje, ki ima sedaj že leto in pet mesecev. Tudi ona, ko ji delam grimase in se pačim ter jo tako poizkušam zabavati, ustnice oblikuje v zapeljiv nasmšek, vendar lahko v naslednjem hipu ta nasmeh povsem izgine iz obraza ali pa se celo začne jokati. Skratka tudi ona ta nasmešek preprosto odigra za tistega, ki jo v tistem hipu opazuje in se ga je naučila z opazovanjem drugih.

Drugo, kar mi pade na pamet ob spominu na bivšega predsednika, pa je dejstvo, da je bil predsednik takratne Jugoslavije z (rosnimi) 39 leti.  Tega podatka prej nisem vedel in me je presenetil, ker sem pričakoval, da je bil takrat vendarle nekoliko starejši. Torej ko je bil predsednik Jugoslavije, je bil samo kakšno leto starejši od mene sedaj in sam si ne predstavljam, da bi pri teh let sedel za isto mizo skupaj z Blagoje Adžićem ali recimo Veljkom Kadijevićem. Onadva bi me verjetno ogovorila z “mladiču, jebo ga ti…, bre”.

Ja, življenje je ena taka čudna reč.

Ako umrem mlad, posadi mi na grobu samo ruzmarin.
Ne dozvoli tad da naprave od toga tužni treći čin.
Nek mi ne drže govore, nek drugom pletu lovore,
ako umrem mlad, zaustavljen u koraku i snu.

Rešitev problema južne meje

02 04 2007

Kot kandidat za predsednika države moraš imeti prirojeno modrost, da znaš preseči mišljenje običajnih politikov in ta presežek moraš znati volilcem tudi ustrezno servirati ali lepše postreči na lepo okrašenem pladnju, ki ga prinese pomanjkljivo vzgojena playboyeva zajčica.

Tako sem si za prvoaprilski vikend zadal nalogo, da poizkusim rešiti povsem zavožene Slovensko Hrvaške odnose.

Kje je srž ali lepše bistvo problema?

Kaj hitro se je izkazalo, da je v samem bistvu problema meddržavnih odnosov meja, oziroma delček celotne meje med državama. Sam se nimam za političnega naivneža in zato jasno vem, da raznim politikom obeh strani meje takšno nerešeno vprašanje meje ustreza, ker ga lahko po potrebi vlačijo v fokus pozornosti medijev.

Pri nas so znani primeri, ko je posamezni stranki naglo padala priljubljenost, ali so bili rezultati predvolilnih anket porazni in si je stranka preprosto naročila snemalno ekipo in najbolj žlahtni komedijanti so uprizorili mejni incident, kamere so ga posnele in zavedni domoljubi nikdar niso razumeli prave patetike takšnega početja. Kljub slabo odigranim prizorom, je bilo sporočilo razumljeno pravilno, sovražna Hrvaška zopet napadla nemočnega Slovenca na sporni meji. Kaj hujšega?

Zelo zanimivo je bilo tudi merjenje moči na Hotizi, ko smo pravzaprav bili že na meji izrednih razmer. Specialci, oboroženi do zob, strateško razmeščeni za grmovjem na meji. Nekaj dni se napetost stopnjuje, potem naenkrat vse potihne. Predsednik sosednje države brez sramu v kamere pove, da bodo njihovi gasilci naslednjič naše specialce na Hotizi kar pošpricali z vodo. Tu je bil predvidevam uporabljen seveda diplomatski jezik, dejansko je imel predsednik morda v mislih, da bi Migi 21 in Migi 29 Hrvaškega vojnega letalstva na slovenske specialce odvrgli kar napalm.

Čudežno vnetljivo mešanico, ki je svetovno slavo dosegla v filmu Apokalipsa zdaj.

Ker se hitro bliža turistična sezona 2007 in še danes ne vemo, če še hodimo na Hrvaško obalo, ali se to šteje za nedržavotvorno gesto, je potrebno ukrepati TAKOJ.

Za Slovenca je znano, da verjetno brez zadržkov sprejme, da mu pred očmi posiliš lastno ženo, medtem ko je predmet strahovitega besa, če mejni kamen premakneš samo za meter. In to velja verjetno tudi za povprečnega Hrvata. Zato je potrebno pri mejnem vprašanju uporabiti skrajno previdnost in vso razpoložljivo modrost.

Arbitraža?

Sama ideja arbitraže, ki se na prvi pogled zdi logična izbira, se mi nikakor ne zdi pametna preprosto zato, ker arbitraža ni zastonj in rešitev na koncu ne bo všeč nikomur, razen arbitrom in pravnim zastopnikom. Sam sem celo prepričan, da tudi če se odločijo za arbitražo, bo ena od strank v postopku nekje na sredi odstopila, ker pač z rezultati ne bo zadovoljna in bi javnost lahko sprejela končno odločitev kot poraz.

Sporni deli meje so neke parcele in morje. V primeru dolgoletnega postopka se kaj hitro lahko zgodi, da bo vrednost postopka prerasla vrednost zemljišča. To je v civilnih pravdah velikokrat običaj, saj gre v takih primerih predvsem za ČAST in ne toliko za zemljo. Sam osebno menim, da te parcele, ne glede komu so zapisane v zemljiški knjigi, ne bodo nikamor odšle od tu in vedno bo to obmejni pas, kjer je gibanje tako ali drugače oteženo. Na teh parcelah, razen nekaterih arhitekturnih presežkov, večjih naravnih bogastev ni, ni nafte, ni opala in ni rudnikov diamantov.

MODRA REŠITEV dr. Onyxa

Po večurnem intenzivnem razmišljanju, ko sem izgubil več litrov vode in ostalih telesnih sokov, sem prišel na idejo, da bi najprej natančno določili vsa sporna zemljišča na kopnem in modrišča na morju. V naslednjem koraku bi ta zemljišča razdelili v zaokrožene celote, za katere je smiselno, da ostanejo na eni ali drugi strani meje skupaj. Nerazparcelirana.

Potem na sceno stopita oba zunanja ministra. Na strani hrvaške Katarina Grabar Kitarović, na naši strani prekaljeni lisjak mednarodnih odnosov Dimitrij Rupel.

V nedeljo popoldan, točno ob 15:00, se prične zabavno razvedrilna oddaja, ki jo prenašati obe nacionalni televiziji, RTV SLO in HTV in ki poteka v živo na nevtralnem terenu. Recimo v Casino de Monaco. Na začetku najprej venček domačih pesmi in napevov, izmenjaje eden domač napev in eden sosedov.

Po končanem uvodnem delu, sedeta na vroča stola oba zunanja ministra.

Za vsako sporno parcelo odgovarjata na 15 vprašanj iz področja poznavanja sosedove kulturne dediščine. Vprašanja gredo kot pri Milijonarju od lažjih do čedalje težjih. Parcelo izgubi tista država, katere zunanji minister na vprašanje ni znal odgovoriti, ob pogoju, da je njegov kolega odgovor vedel, sicer gredo vprašanja naprej.

Nad to idejo sem bil sprva navdušen. Potem pa ne več tako zelo.

Vizualiziral sem si prizor, ko bi bila v igri parcela znanega borca za južno mejo na Dragonji. Do enajstega vprašanja oba zunanja ministra blestita. Najprej enajsto vprašanje iz področja Hermana Potočnika Nordunga Katarina Grabar Kitarović z lahkoto odgovori, našemu Dimitriju Ruplu se pri Meštroviću zatakne.

Gledalcem v Sloveniji zastane dih pred TV sprejemniki, občinstvo v Casino de Monaco otrpne. Voditelj se muza, zavija z očmi. Minister se poti. Izmika kameri. Potem voditelj nesramno vpraša, morda polovička ali glas ljudstva? Samo to ni Milijonar. Veš odgovor in greš dalje, ne veš odgovora in naš borec za južno mejo postane v tistem hipu hrvaški državljan.

V trenutku mi je postalo jasno, da ideja ni tako zelo dobra, ker nihče ne bi bil pri nas verjetno preveč navdušen nad tem, da bi (NE)znanje zunanjega ministra odločilo, kdo dobi sporne parcele. Pa ne želim podcenjevati znanja našega zunanjega ministra, samo Katarina Grabar Kitarović mi deluje preveč inteligentno, da bi se upal tvegati.

Potem pa pride sama od sebe odrešujoča misel. V enačbo vpeljimo pravičnost.

NAKLJUČJE

Namesto da se oba zunanja ministra pomerita v znanju, pomerita moči za igralno mizo. Za vsako parcelo imata po pet metov šeststrane kocke, parcelo dobi država, katere zunanji minister je vrgel večjo skupno številko pik.

https://i1.wp.com/www.elversonpuzzle.com/Farkle_Bag_2.jpg
Foto: elversonpuzzle.com


GENIALNO

Tu sem bil prvič ponosen sam nase in sem za trenutek vstal iz stola in nepremično zrl predse. Kot ob igranju nacionalne himne.

Na ta način ubijemo več muh na mah.

Ne samo da rešimo na razumen način mejni spor in ta rešitev na koncu ne bo bistveno drugačna od kakršnekoli arbitraže, temveč pozornost svetovne javnost usmerimo nase. Dogodek, ko dve državi obmejni spor rešujeta v CASINO de Monaco, seveda ne bo ostal neopažen in bomo nekaj časa v središču pozornosti svetovnih medijev.

BREAKING NEWS

To pa je to, kar ves čas hočemo. In še reklamo za naše igralnice naredimo.

Mar ne?

Fužine

14 03 2007

Preden odpotuješ v kakšno večjo svetovno metropolo, te najprej podučijo, katerim delom mesta se moraš kot turist na daleč izogniti.

Za New York velja taka četrt Bronx, za večino pa tudi Harlem, čeprav so v Harlemu univerza Columbia (s tem se ravno ne hvalijo, oziroma so mejo premaknili tako, da ne sodijo pod Harlem), največja gotska katedrala na svetu St John the Divine, pa tudi sam predel mesta je zame eden najlepših v NYC. In mislim da si je celo bivši predsednik Clinton v Harlemu kupil pisarno.

Razmišljam pa, kateri predel Ljubljane predstavijo turistom kot najbolj nevaren in ki se ga je potrebno na daleč izogniti?

Edino kar mi pade na pamet so FUŽINE, če odmislim flasherje v parku Tivoli. V zavesti povprečnega Ljubljančana so Fužine predel, kjer se vsak dan zgodi vsaj eden resen “drive by”. Čeprav se morda dejansko zgodi manj kot eden na teden.

Za vse nesrečnike iz Fužin pa v moralno oporo tole besedilo. Če se kdo v njem prepozna, ni bilo namerno.

As the snow flies,
On a cold and grey Chicago mornin’
A poor little baby child is born in the ghetto
And his mama cries
‘Cause if there’s one thing that she don’t need
It’s another hungry mouth to feed in the ghetto

People, don’t you understand
The child needs a helping hand
Or he’ll grow to be an angry young man some day
Take a look at you and me,
Are we too blind to see,
Or do we simply turn our heads and look the other way?

Well the world turns
And a hungry little boy with the runny nose
Plays in the street as the cold wind blows in the ghetto
And his hunger burns
So he starts to roam the streets at night
And he learns how to steal
And he learns how to fight in the ghetto

Then one night in desperation
The young man breaks away
He buys a gun, steals a car, tries to run,
But he don’t get far
And his mama cries


As a crowd gathers round an angry young man
Face down in the street with a gun in his hand in the ghetto
And as her young man dies,

On a cold and grey Chicago mornin’
Another little baby child is born in the ghetto
And his mama cries
In the ghetto
In the ghetto

Elvis Presley – IN THE GHETTO

https://i2.wp.com/www.planet3dgames.de/images/content/GTA_SA_Review_411x500.jpg
Grafika:www.planet3dgames.de

Opomba:
Izraz “Drive by” pomeni, da se pripelje skupina huliganov z avtomobilom, voznik upočasni hitrost, ostali odprejo okna in potem odprejo še ogenj iz avtomatov po naključnih mimoidočih. Nekateri predeli Los Angelesa še posebaj slovijo po teh predstavah lokalnih tolp.

Tudi konje ubijajo…

12 02 2007

mar ne?

V teh zemljepisnih koordinatah so veljali včasih konji za nekakšne svete živali, ki so namenjene jahanju in kot vprežne živali za delo na njivah.

V zadnjih nekaj letih pa sem pričel opažati, da so začele kot močeradi po dežju rasti konjske črede. Praktično vsaka malo večja njiva je že skoraj ograjena in na njej se pase čreda konjev. To se mi je zdelo nekako čudno, ker trg pa vendarle ni dovolj velik, da bi potreboval toliko jahalnih konj, sploh ker ne gre za lipicance.

Potem pa doživim razsvetljenje, ko se tako ob pijači pogovarjam z dekličem, doma iz podeželske kmetije, ki ima zelo rada konje in jih imajo doma celo čredo.

Pa jo tako naivno vprašam, čemu ji bo kar cela čreda konjev?

https://i0.wp.com/www.vef.hr/org/hranidba/LIPICANCI.JPG

Tu pride pa razsvetljenje.

Čreda konjev je namenjena nadaljnji prodaji, lokalnemu dilerju s konji, ki jih seveda ne jaha, ampak gredo direktno v zakol in potem v distribucijo raznim lokalom, ki ponujajo konjsko meso ne kot specialiteto, ampak kot hitro prehrano. Dobro, žrebičkovi zrezki so pa še vedno specialiteta in popestritev jedilnika raznim “gurmanom”.

Naslednje razsvetljenje doživim, ko mi začne znanka razlagati, kako ji je zdravnik dejal, da je konjsko meso zelo zdravo, ker naj bi imelo veliko železja in ne vem še česa. Kar se tiče železja verjetno je res, samo kaj, ko konjske podkve za srečo pred predelavo poberejo stran. Možno pa je tudi to, če tako rečejo zdravniki. Iz tona pogovora sem nekako razbral, kot bi šlo za neko strogo tajno skrivnost in bi moral biti celo srečen, da mi jo je zaupala, ker jo ne pove vsakemu.

Dobro. Do tu sem nekako zadevo razumel, pač kapitalizem je prišel v deželo in neke nove navade skupaj s tajkuni, mamili, skorumpiranimi in usmrajenimi politiki, pohlepno cerkvijo in mafijo.

Samo, potem je pa tudi ta teorija padla v vodo, ker me deklič od zgoraj ponovno postavil na realna tla in upam si celo trditi osmeši do kolen in še čez.

Črede konjev, ki se gojijo za meso, naj bi bile preprosta posledica RAZMER NA TRGU MESA.

Ker so se pojavile bolezni norih krav pri govedu, ptičja gripa pri perutnini in prašičja kuga pri pujskih, so tako pametne glave prišle do nekako LOGIČNEGA zaključka, da so KONJI ŽILAVI in naslednji primerni za industrijsko vzrejo.

In od tu verjetno ni daleč ideja, da se v zdravilne učinke konjskega mesa prepriča še zdravnike, ki so morda za lansiranje virusa dobili kakšno kilo žrebička brez kosti zastonj, pač po zgledu farmakologije in sponzoriranih izletov oziroma pravolneje rečeno strokovnih ekskurzij na Bahame.

Človek je inteligenca. V to dvomiti je greh. SAMO EDINA? Kaj pa KONJI?

Povezave:
Kobilarna Lipica
Lipicanci