Archive for the ‘Tajkuni’ Category

Kako razdeliti dobiček

27 01 2010

Vidim, da ima moja generacija in starejši še vedno zelo velike težave z razumevanjem osnov kapitalizma in še vedno naletiš na kakšnega utopičnega socialista, ki je trdno prepričan, da je potrebno dobiček podjetja razdeliti med tiste, ki so ga ustvarili.

Recimo konkreten primer. Neka napol monopolna dejavnost, ki zaposluje prek 4000 ljudi (lahko bi bila recimo Pošta Slovenije), ustvari v preteklem letu bruto dobiček v višini 20 milijonov EUR. Marsikomu se to zdi lep poslovni uspeh in dejansko za naše razmere tudi je (vse, kar ni izguba, je v redu). Se pa takoj pojavi kopica ljudi, ki se sarkastično sprašuje, ali si bodo nagrado za realiziran dobiček razdelili samo zaposleni v upravi, ali pa bodo od tega imeli tudi kaj delavci?

In to se sprašujejo ljudje leta 2010, ko je socializem že vsaj dvajset let za nami! Prisežem, sem videl na lastne oči.

To, da ima firma 20 milijonov EUR dobička iz tekočega poslovanja, je predvsem in skoraj samo zasluga uprave. Če bi recimo uprava zvišala plače zaposlenim v povprečju samo za 200 € na mesec, bi to dobiček praktično razpolovilo. Če bi vsakemu delavcu izplačali še božičnino v višini 1000 €, bi to odneslo še dodatnih 4 milijone EUR  in tako bi malo pa po malo razsipna uprava kaj hitro dosegla, da dobička morda sploh ne bi bilo. In jaz rad verjamem, da je zelo težko držati pod kontrolo maso delavcev, ki gre v tisoče. Tu moraš po moje res zelo dobro plačati par “sindikalnih managerjev”, ki jim delavci zaupajo in jim znajo na lep način razložiti, da denarja za višje plače ni. Če ta sistem pade, kar lahko vedno pade, se zgodi spontani upor, kot so ga doživeli v Gorenju in potem ni več druge možnosti, kot povišanje plač, sicer bi šla lahko škoda z vsakim dnem stavke v milijone, po kakšnem mesecu pa bi lahko firmo verjetno kar zaprli.

Zato pa je za mezdnega delavca slovenskega tipa kapitalizma tako zelo pomembno, da si izpogaja čim višjo minimalno plačo, ker to bo za veliko večino res tista prava in edina zanesljiva participacija pri dobičku oziroma uspehu podjetja. Vse ostalo je bolj ali manj demagogija in ceneni politični marketing.

Če pogledamo tipično slovensko podjetje, ki posluje vsaj srednje uspešno, gredo tam plače navadnih zaposlenih od minimalca, kar je trenutno nekje pri 500 € neto, pa do recimo dva kratnika minimalca za najvišje izobražene. Ker te plače v bistvu za nikogar niso preveč privlačne in za ta denar ne dobiš resnih strokovnjakov, imajo podjetja običajno na plačilni še cel kup ljudi na tako imenovanih individualnih pogodbah, ki praviloma gredo v mesečnih zneskih prek šest kratnika minimalca in pri ostalih zaposlenih zbujajo zavist, ki bi lahko ubijala z golimi rokami.

In potem pride na vrsto pa še uprava (board of executives), katere plača pa ni v nobeni korelaciji z minimalno plačo, ampak si napiše plačo kar sama v pogodbo in to pogodbo da v podpis še morebitnemu nadzornemu svetu, ker tako potem vedno lahko rečejo, da si sami pa res niso določili take sanjske plače.

Ampak po moje večina nadzornih svetov pogodbe sploh ne prebere in tako ne morejo vedeti, kaj podpisujejo.

Tak je to. Dobiček gre pa malo za nagrade zaslužnim (upravi), nekaj v rezervo za težke čase, ko bo morda izguba, ostalo pa verjetno za razvoj, ker je to cenejši vir financiranja od bančnih kreditov.

Beda slovenskega korporativizma

22 06 2008

Verjetno ni potrebno delati kakšne obsežne ankete ali raziskave javnega mnenja da ugotoviš, kako slabo je mnenje povprečnega Slovenca o našem gospodarstvu, ki ga zlasti zaznamuje krivična prihvatizacija in v zadnjem času še tajkuni, ki prek raznih slamnatih podjetji in poštnih nabiralnikov pobirajo tako imenovano “družinsko srebrnino” z obema rokama. Ter seveda ponižani delavci, ki pa niso niti omembe vredni.

Tole spodaj pa sta dva primera odnosa do delavcev v dveh velikih slovenskih podjetjih, ki jih lahko praktično vsako leto najdemo na kakšni izmed lestvic TOP 10 in za katera sem slišal v zadnjih dneh.

O imenih podjetji ne bom govoril oziroma jih ne bom omenjal, ker bi bilo lahko krivično v primeru, če informacije ne držijo povsem. Kar pa žal dvomim, ker mi delujeta resnično in verjetno še zdaleč nista osamljena primera.

Prvi primer je velika trgovska hiša, kjer je delavka z pogodbo za nedoločen čas dobila na dom odločbo o prekinitvi delovnega razmerja, kot obrazložitev pa so navedli nesposobnost in živčnost na delovnem mestu. Ampak delavka se je v tem primeru znašla tako, kot se je potrebno znajti v takih primerih. Najela si je odvetnika. Odvetnik pa je potem sprožil ustrezne postopke proti podjetju in jim med drugim očital, da oni niso strokovno usposobljeni zdravniki in ne morejo presojati kvalificirano o bolezenskih znakih, kot so nevroze ali živčnost.

In epilog? Šef, ki je sproduciral odpoved, je (baje) v disciplinskem postopku, delavka pa verjetno nazaj na delu. Je pa v takih primerih kar običaj, da se ustrašijo, ko zaposleni pride z odvetnikom, še zlasti če v vse skupaj še spretno vključi grožnjo z objavo primera v medijih. V primeru, da se zavedajo lastne napake v korakih, so ponavadi pripravljeni pojesti tudi lastno govno, samo da ne pade madež na bleščečo podobo v javnosti.

Drugi primer je za moj okus še za stopnjo bolj škandalozen in tipično ponazarja trenutno stanje duha korporativne Slovenije in njenega odnosa do Slovenskega delavca.

Tudi v tem primeru gre za veliko podjetje, katerega reklame nas dnevno bombardirajo od povsod. V tem podjetju so (baje) odpustili dva zaposlena zato, ker je eden šepal, drugi pa jecljal in po mnenju šefov se to ni ujemalo z celostno podobo tega podjetja, ki želi biti na svojem področju prvi in najboljši. Torej po mnenju odgovornih v tej firmi lahko potencialni kupci potegnejo analogijo med zaposlenim, ki šepa, in tem, da verjetno tudi cela firma “šepa”, morda v smislu odnosa do strank in zadovoljstva kupcev. Jecljanje je pa itak samo zunanji odraz neodločnosti in potlačenih traum iz preteklosti.

Kako je šlo pravno čez tole ne vem, verjetno pa sta imela oba pogodbo za določen čas. Seveda pa uradno domnevam nista bila odpuščena zaradi telesne hibe, ampak po njunih uslugah v uspešnem podjetju ni bilo več potrebe, kot se temu lepo reče v korporativnem pravnem žargonu. Šefi pa so najbrž potem takoj zaposlili na njuni delovni mesti dva postavna mladeniča, ki jima jezik gladko teče in katerih korak je strumen in odločen, takšen, kot je vizija podjetja zazrtega v prihodnost.

Samo glede na to, s čim se ta firma ukvarja ne dvomim, da so na drugi strani veseli vsake stranke, ki se naroči na njihove storitve, pa četudi morda šepa ali celo jeclja. Kar se pa mene tiče, zame na trgu več ne obstajajo, pa četudi nekoč ostanejo edini, ki se s tem področjem ukvarjajo. Glede na njihov odnos do lastnih zaposlenih pa zanesljivo ne bodo, ker po mojem mnenju ne more imeti firma bistveno drugačnega odnosa do strank, kot jih ima do svojih zaposlenih. Samo tega šefi očitno v tem primeru niso sposobni razumeti in se jim je od višine in visokofrekvenčnega elektromagnetnega sevanja malo pomračil um.

Preberi še:
Sami lepotci by Onyx

Dan, ko so umrle sanje

13 05 2008

Tole pišem v šoku in verjetno tudi v imenu vseh tistih premnogih, ki jim je Danijela Rakovič predstavljala upanje, luč, pot in nenazadnje dokaz, da se lahko na prestižno lestvico najbogatejših uvrsti tudi nek povsem navaden bančni uslužbenec, z povsem povprečnimi dohodki. Morda bi bil lahko to naslednjič nižji državni uradnik, vzdrževalec v tovarni ali delavka za tekstilnim strojem. Danijela Rakovič je bila za mnoge izmed nas mit, lahko rečem za marsikoga svetilnik v temi.

Sedaj so te sanje mrtve. Umrle so v trenutku, ko so nam mediji priobčili brez kančka zadrege neprijetno resnico, katere neprijetnost je v svoji kataklizmičnosti primerljiva z vsemi neprijetnostmi Ala Gora skupaj. Danijel Rakovič zares ni najbogatejša Slovenka in četrta na večni lestvici med bogataši, ampak je samo posodila svoje ime Bošku Šrotu, bratu od Bojana.

Še več, drobceno telo Danijele Rakovič je Boško več kot očitno nastavil direktno pred medijski strelski vod (sam pa se skril v prispodobi za kiklo), ki jo je neusmiljeno slekel skoraj do golega in razstavil linča lačni množici na ogled. V bistvu si je medijski strelski vod zares dal duška in temeljito opravil nalogo šele z objavo lestvice najbogatejših 100 letnika 2008 v reviji Manager, kjer je lastnica poštnega nabiralnika dobila ime, priimek in še sliko. Dama srednjih let, koščenega videza, ki kaže že prve resne znake gubic na obrazu, z lepimi, modnimi očali, nagajivo skravžlenih las in posiljenega nasmeška, ki izdaja, da ni ravno vešča (beseda vešča ima v slovenščini več pomenov, jaz mislim tu tistega prvega) poziranja pred fotografskim aparatom (bi se lahko glasil opis bogatašinje). Seveda ta lestvica se za mnoge Slovence bere kot tiralica, za potencialne lopove morda celo kot seznam, ki mu manjka do popolnosti samo še domači naslovi, pa izgine neznano kam dragocena Groharjeva slika, Kalinova plastika, zlata WC školjka ali Jaguar iz garaže odete v ebenovino.

Verjetno se je z promocijo v najbogatejšo Slovenko, in to dobesdedno kar čez noč, Danijela pričela zavedati, da igra ni tako nedolžna, kot ji je bila morda sprva predstavljena in očitno ni v enačbo (ceno storitve slamnate lastnice, govori se o pičlih 16 kilah evrov) vkalkulirala tudi moči medijskega linča (in posledične duševne bolečine). Poleg tega pa po moje z plačo nižjega bančnega uradnika nikakor ne moreš dolgo igrati najbogatejše Slovenke, saj drage obleke, kosila v elitnih restavracijah, prestižne umetniške slike in originalna koža Sibirskega Tigra za na steno dizajnerske dnevne sobe stanejo toliko, da povprečen Slovenski uslužbenec (mezdni delavec od 9:00 do 19:00) z plačo, kot znaša v Skandinaviji socialna podpora, ki jo dobiš če samo sediš doma in gledaš jutranji program po TV, ne more resno igrati bogataša niti nekaj dni, kaj šele cele mesece.

Tako domnevam, da se je v določenem trenutku, ko so letele ostre medijske bodice proti njej, Danijela Rakovič enostavno sklonila in razkrila v ozadju impozantno postavo Boška Šrota, ki je sedaj prevzel vlogo tarče medijskega »firing squada« in mimogrede na tiskovki iz Janeza Janše naredil še bav bav, pred katerim se je moral skriti za Danijelo Rakovič (pri čemer je mimogrede pozabil, da leta 2006 še ni bila odprta sezona lova na tajkune). To, da je del strelskega voda v bistvu na njegovi plačilni listi (Delo), je zanj kaj slaba tolažba (tu je še Dnevnik, Finance, POP TV…), kajti ogenj bo še nekaj časa silovit, potem pa bo vse potihnilo in življenje bo šlo zopet nemoteno naprej, kot da se zgodilo ni nič.

Proti Bošku Šrotu sam nimam nič, tako ne v besedah, kot tudi ne v dejanjih, in tudi glede prevzema nimam resnih predsodkov. Male delničarje pa itak nikjer nihče ne jemlje resno, vse drugo je demagogija in sprenevedanje. Lahko mu samo čestitam za pogum (plus big cohones, pesniško rečeno). Pivovarna je po moje kar solidna in stabilna naložba, vsaj na krajši rok. Možnosti za neko silno ekspanzijo ne vidim, ampak iz istega razloga ne vidim tudi možnosti za propad. Ljudje pač pijemo pivo, ki smo ga navajeni še iz otroštva, tako da se te navade lahko spremenijo šele čez generacije. Pa tudi če pogledamo recimo ponudbo po gostilnah, razen laškega in union piva, je vsa ostala tuja ponudba bistveno dražja, a žal nič boljša. Industrijsko pivo je pač industrijsko pivo, ne glede na nalepko na embalaži. In lepo je, če lahko portfelij zaključiš še z kakšno medijsko hišo tipa Delo, ker dober Public Relations je danes vreden več kot ves hmelj, kvas in voda iz Laškega skupaj.

Edino, kar me pri celi zadevi res zanima, pa še to čisto iz firbca, je to, koliko denarja dejansko potrebuješ, da prevzameš firmo vredno 1.600 milijonov evrov, kje si toliko denarja lahko sposodiš (domnevam na banki), po kakšni obrestni meri ti posodijo ta denar (ter zakaj se jim vsota za neko fizično osebo ali manjši s.p. brez zaposlenega ne zdi naravnost astronomska) in koliko stane zavarovanje kredita. Morda bi se iz teh podatkov lahko mnogi, ki jemljejo na bankah drage kredite, naučili kaj koristnega.

Da pa bi bil komurkoli po slovensko »fovš« zaradi tega posla, pa ne vidim razloga, tako kot nisem nevoščljiv tistemu, ki vzame za nepremičnino 100.000 € krede, ki jo bo vrnil nazaj vse skupaj 200.000 € v desetih letih. Tega se jaz ne upam, kdor pa si, ga pa občudujem. Četudi se piše Šrot.

Preberi še:
Serviranje piva by Onyx
Dummy bogataši by Onyx

Misel dneva

08 04 2008

»Ko se valjaš v denarju, ne sprašuj za cene. Ko bankrotiraš, ne sprašuj za vzroke.«

dr. Onyx v nagovoru Tajkunom

Dummy bogataši

03 04 2008

Kaj je za povprečnega zavistnega slovenceljna hujšega, kot če mu pokažeš seznam stotih najbogatejših, ki nanj deluje tako, kot sol na odprto rano. Verjetno ljudje danes že od ranega jutra v vrstah čakajo tresočih se rok pred trafikami, da dobijo svoj ekskluzivni izvod revije Manager, nad katerim bodo potem onanirali še celo leto, do izzida nove lestvice. Tako nekako, kot smo včasih vsako leto kupili Pavlihovo pratiko, se danes kupuje izvod Managerja z objavljenim “crem de la crem” seznamom TOP 100.

Kako zelo bogataši zanimajo povprečnega človeka vidim tudi na mojem blogu, ko se je kar naenkrat pojavilo dnevno 20 ali še več ljudi, ki so prišli do bloga z iskanjem ključne besede najbogatejši slovenci, ki je tako za trenutek premagala celo Nino Osenar in sex z živaljo.

Čeprav me seznam niti malo ne zanima in razen Joca Pečečnika (moji sošolci so mu baje delali elektroniko za rulete), nikogar ne poznam, me pa čudi nekaj. Na kakšen način avtorji seznama ugotavljajo bogastvo?

Recimo kako je možno, da skoraj na vrh seznama pride neka borzna posrednica z plačo, ki je morda samo za nekaj 100 € višja od povprečne plače in je “čisto slučajno” lastnica firme, ki posluje samo iz poštnega nabiralnike in ima v lasti skoraj polovice Slovenije. Medijske hiše, pivovarne, samo recite, ni da ni v portfeliju skoraj tridesetletne borzne posrednice težke…sedaj pa POZOR146 milijonv evrov!

Si predstavljate izraz na obrazu šefa italjanske Guarda di finanza, če mu pride na ušesa tak podatek? Pa saj ne mine niti dan, ko se ekipa inšpektorjev v Alfa Romeu z utripajočimi lučmi zapodi do nesrečnika, in ga strese iz hlač. Od kje tako premoženje, čudež, zadetek na lotu, morda trdo delo? Kje so dokazi, papirji, listine, plačilni listki…

Pri nas pa…Očitno jaz lahko odprem povsem legalno popoldan d.o.o., se dobim pod uro na štacijonu z nekim denarnim magnatom, ki mi v Samsonite kovčku preda za 1000 milijonov  € gotovine po 500 € in potem grem po nakupih na borzo. 80% Petrola, en komoad 100% Dnevnika, enega Akrapovića, če pa bo ostalo še kaj denarja kupim pa še Pečjaka, ker dela dobre skutine štrukle. Od kje mi denar ne briga nikogar.

Drugo, kar mi je čudno pri tem seznamu pa je, ali so avtorji upoštevali neto premoženje, ali so samo seštevali pluse. Recimo, vzemimo za primer Tuša. Tudi če je bil njegov stric res izumitelj upogibljive cevi za tuš kabine in ni vsega premoženja zaslužil v času tranzicije domnevam, da ima podjetje, ki se danes ukvarja skoraj z vsem, od trgovine, do komunikacij, najetih tudi veliko kreditov pri bankah. Ti krediti so verjetno zavarovani z vrednostjo firme in resen zlom borze bi tudi pri nas zamajal finančni trg tako, kot v ZDA hipotekarna kriza. Ampak, ali so od premoženja Tuša odšteli tudi vse kredite? Ker po moji butalski logiki, če jaz najamem za 100.000 € kredita, se težko hvalim naokrog, da sem težak 100.000,00 €, mar ne?

Drugače pa jaz še vedno trdim, da najbogatejši ljudje niso nikdar zares bogati. In kot bogati tu mislim materialne dobrine in stanje na tekočem računu. Ko ima človek osnovne življenske pogoje kolikor toliko urejene, je bolj kot kaj drugega pomembno to, da dela reči, ki ga zanimajo, veselijo in se čuti poklicanega, da ima urejeno družinsko življenje oziroma se počuti srečnega ter da je nenazadnje zdrav. Mnogi, ki so resno zboleli, hitro ugotovijo, kako nepomembno lahko čez noč postane vse materialno bogastvo.

Zato tudi če vam bankomat, ko vanj vtaknete kreditno kartico, pokaže stanje na bančnem računu v obliki potence…recimo 2.345 krat 10 na 12, še ni rečeno, da ste res tudi bogati. Imate samo veliko denarja. To je pa res.

Velika svinjarija

28 02 2008

Verjetno se večina še spomni že ponarodele izjave bivše generalne državne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje. In očitno višji državni tožilec Boštjan Penko razmišlja podobno v zadevi Orion, kar pa ga je stalo položaja člana skupine za pregon organiziranega kriminala.

Morda za nas pravne laike sicer nekoliko čudna formulacija, sploh pa se nad njo lahko zgražajo vsi tisti, ki so zaradi velike svinjarije recimo izgubil težko prigrano hišo ali kaj podobnega. Ampak načelno pa to verjetno kar drži. Če nekaj ni opredeljeno z zakoni kot kaznjivo dejanje (ali ni dovolj zbranih dokazov), potem se tega pač ne da preganjati, ne glede na to, kako zadeva smrdi in je neetična.

Sem pa danes ob kavi poslušal razlago, kako inteligentno je Orion zastavil svoje posle. In razumel sem le deloma, ker mi nikakor ni jasno, kako je to sploh možno, da takšna zadeva ni podrobneje pravno urejena. Je pa pametno take stvari poznati, ker če danes nisi pazljiv, se hitro lahko ujameš v pasti takšnih „podjetnikov“, ki izkoriščajo stisko ljudi in tranzicijsko črno luknjo v zakonodaji, ki je očitno nekomu ustrezala in po moje ni bila rezultat naključja.

Če sem pravilno razumel je šlo pri tej zadevi za to, da je Orion dajal kredite ljudem, za garancijo pa je zahteval nepremičnino. Pa ne hipoteko, kot je to običaj pri bankah, kjer ostaneš lastnik, ampak si moral na njih kar prepisati (baje se temu strokovno reče kao prodati) nepremičnino (ob pomoči notarja jasno), oni so pa potem s tabo sklenili leasing pogodbo, v kateri je bil opredeljen način vračanja kredita skupaj z obrestmi. Tako si postal nazaj lastnik svoje (bivše) nepremičnine šele, ko si odplačal zadnji leasing obrok. V strokovni terminologiji se temu baje reče „sale and lease back“ posel.

In kaj je tu kaznivega?

Huh, v bistvu očitno nič. Ljudje so šli zavestno v tak posel; domenvam da je bila večina tudi v hudi finančni stiski, ker sicer greš verjetno po posojilo kam drugam. Če že drugam ne vsaj na banko. „Sale and lease back“ posle, kjer se zastavi nepremičnina s prenosom lstninske pravice, baje naša zakonodaja ne obravnava, pa tudi pri vsej tej zadevi so očitno spet sodelovali dobri odvetniki, ki so vedeli kaj počnejo.

Dobra stran takšnega posla je tudi ta, da je firma dobila v last nepremičnino posojilojemalca in je šla lahko s tem naprej k bankam po kredite za financiranje kreditov, le da je v takem primeru lahko za kredit zastavila nepremičnino, katere lastnica je postalala s tako pogodbo.

Za kreditojemalce pa se težava ali lepše po naše velika svinjarija prične takrat, ko ni sposoben več odplačevati leasing obrokov in izgubi nepremičnino, ali pa ko gre takšna firma v stečaj, ker potem se pa banka, od katere je firma najemala kredite zavarovane z hipoteko, vsede na nepremično in jo preprosto proda za poplačilo dolga. Kreditojemalec pa pristane na cesti, brez strehe nad glavo.

V celi stvari bi bil morda za tožilca Penka lahko žarek upanja v tej Orionovi meglici (Orion-Nebula) tako imenovani 219. člen Kazenskega zakonika, ki govori o Oderuštvu:

Kdor sprejme ali si izgovori za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega, očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.

Vendar tu so bile oderuške obresti verjetno spretno skrite v leasing obrokih, tako da ljudje, ki so kredite najemali, sploh niso vedeli, kaj in koliko bodo dejansko odplačali.

Naivnost ni kazniva, je pa skrajno moteča. Zato previdno. 😉

Povezane teme:
Velike ribe ne prijemljejo

Ste postkomunistični tajkun?

23 03 2007

Vas je strah? Se počutite ogroženega? Imate občutek, da vas zasledujejo? Se ponoči zbujate mokri in preplašeni? Se bojite, da boste na straneh črne kronike naslednič ravno vi?

NIKAR

Dr. Onyx je razvil posebno visokotehnološko jakno, ki je namenjena vaši zaščiti.

https://i0.wp.com/www.bookofjoe.com/images/2cxvgadfrgvetrq.jpg
Foto: bookofjoe.com (slika je simbolična)

V ovratniku ima jakna nameščene štiri miniaturne fotoaparate, ki so potem prek sistema žičk znotraj jakne povezane na prirejeni mobilni telefon, ki ga postkomunistični tajkun nosi za pasom.

https://i0.wp.com/www.extremegadgets.net/images/electronic/COCAME0003_B.jpg
Foto extremegadgets.net

Štiri miniaturne fotoaparate napaja akumulator v mobilnem telefonu in kamere v krogu delajo posnetke vsako sekundo. Ti posnetki se potem shranjujejo na pomnilnik mobilnega telefona in hkrati neprestano prek UMTS zveze prenašajo v centralni sistem.

TO PA JE REVOLUCIONARNO.

Tako ima ogrožena oseba, recimo postkomunistični tajkun, doma vse posnetke njegove okolice, kjerkoli se giblje in lahko potem z dodatnim programom, ki je dobavljiv za doplačilo, primerja obraze na posnetkih in kaj hitro ugotovi, če mu sledijo ali če se sumljive osebe prevečkrat znajdejo v njegovi okolici in jih fotoaparatio posnamejo.

Seveda takšna tehnološka rešitev vam na prvi pogled ne pomaga, če ste novinar in vas pretepejo z palico za ameriški nogomet ali če ste postkomunistični tajkun in vas prerešetajo krogle iz uzija in v mlaki krvi obležite na pločniku z prestreljenim frontalnim cortexom.

Načeloma to drži.

Samo, ker se posnetki neprestano pošiljajo v centralni sistem to pomeni, da bo policija lahko prepoznala vašega morilca in bo pravici zadoščeno. Tako boste lahko v miru odšli na prostrane poljane Nebeškega kraljestva. Če seveda niste grešili in vas ne čaka dobrodošlica v KOCKI.

Zbiram prednaročila. Popust za večje količine in otroke.

Prvih deset kupcev prejme še darilo. Knjigo Slovenian postcomunist MAFIA: A History of Its Rise to Power.

Pohitite. Akcija velja do prodaje zalog.

Podjetniška ideja

12 02 2007

Spoštovane volivke in volivci.

Se takole v nedeljo dobimo na rednem pivu “homiji iz hooda” in eden izmed homijev kot gostjo pripelje še dekliča iz podeželja s katerim načrtujeta gradnjo “štalice za kravico” v žargonu.

Tema debatnega krožka je bila, kako je sedaj postala gradnja hiš draga, ker ni več medsosedske pomoči za pivo, klobaso in kos kruha in za vsako malenkost potrebuješ vsaj s.p.- jevca brez dneva delovnih izkušenj prek Oglasnika, če že ne kar de. ohoho-jevca, po možnosti z ekipo slovaških gradbincev začetnikov pri 50 letih. Da o oderuhih na občini niti ne govorim.

Skratka, klasične slovenske “NATEGE” prežijo na novodobne gradbince praktično na vsakem koraku in vsak izmed “homijev iz hooda” je vedel za kakšno grozljivko, kako se je projekt novogradnje, podprt s serijo kreditov in hipotek klavrno končal z zgradbo, ki na trgu ne more imeti nobene vrednosti, ker so vodovodni odtoki in kanalizacija zaradi pomanjkanja izkušenj zaključeni v elektro omarici.

Potem pa deklič iz podeželja razloži, kako je pri njih nek domačin na vrtu začel graditi hišo v samogradnji in so mu na pomoč po stari navadi priskočili vsi znanci in sosedje. Samo, ko je bila hiša potem dokončana, jo je preprosto prodal in s tako dobljenimi finančnimi sredstvi začel na vrtu graditi dve novi hiši.

In zopet pričakoval pomoč sosedov in znancev.

Samo že pri drugi hiši se je zapletlo, ker so sosedje in znanci poštrudirali, da nekaj tu zelo SMRDI. Preprosto so se najpametnejši med njimi vprašali, zakaj bi mu pomagali graditi hišo, če dela za nadaljnjo prodajo in ali tako sami ne izpadejo nekako smešno butalsko neumni?

Ker za to genialno prevaro ve še razmeroma malo ljudi, se jo lahko ponovi na podeželju praktično kjerkoli.

Samo ne recite, da sem vam jaz to povedal, ker nočem, da me preganjajo jezni sosedje in znanci naključnega SAMOGRADITELJA.

Pa uspešno novogradnjo vam želim!

Vaš dr. Onyx,
predsedniški kandidat

ŠALE O TAJKUNIH

24 01 2007

Se srečata dva tajkuna na letnem shodu slovenskih tajkunov na nizozemskih antilih in prvi reče: “Posluši Lojze, kdaj si pa ti nazadnje kakšno žensko …, no saj veš kaj mislm …?”
Drugi mu pa odvrne:Ah, daj nehi no, jaz sem odpuščanja prepustu nižjemu managmentu.”

Odprejo v v tranzicijski eSloveniji kot prvi na svetu šolo za tajkune. Ker je vpis močno presegel prosta mesta, šola razpiše sprejemne izpite. In tako dr. Onyx gre na sprejemni izpit, vstopi k profesorju v pisarno, zagleda ovco in vpraša:
“Gospod profesor, kaj vam bo pa ta ovca?”
Profesor pa odvrne:
“PADU, NASLEDNJI!”

Se dva tajkuna na cesti srečata in eden reče:
“Ali si slišal da bodo davek na izplačane plače ukinili?”
Drugi pa odvrne: “A res? ŠKODA. JAZ GA ŽE DO SEDAJ NISEM PLAČEVAL.”

Dobrodelnost

14 01 2007

Šala predsedniškega kandidata dr. Onyxa

Je generalni uvoznik Porsche Chayena za slovenijo želel nekoliko povečati prodajo in je pričel z oglaševalsko akcijo, da gre od vsakega prodanega avtomobila 1000 slovenskih tolarjev za revne otroke v prekmurju in kočevskih gozdovih.

Pa pride kupec, bogat tranzicijski tajkun, ki je obogatel z certifikati med tako imenovanim divjim lastninjenjem družbene lastnine in preprodajo nekoč družbenih stanovanj, ki jih je odkupoval za drobiž in vpraša:

ČE SE ODREČEM TISTIH 1000 TOLARJEV ALI DOBIM KAJ POPUSTA?

Pod črto:

Ali kdo ve v čem je fora, zakaj je ta avtomobil med slovenskimi zmagovalci tranzicije tako popularen? Baje obstaja celo klub teh voznikov tako kot recimo Rotarianci in Lionsi.

NAJHITREJŠI DIREKTOR

14 01 2007

Po poročanju medijev, je ITALJANSKI DIREKTOR TELECOMA ITALIA, postavil rekord pri divjanju po avtocesti z hitrostjo blizu 340 km/h, kar je dejansko rekordno.

Predlagam, da ta rekord obvezno popravimo. Moja ideja je, da najdemo TAJKUNA, ki nam ga ni škoda, poslanec Pahor prispeva FIČOTA, sposodimo si od rusov transporetnega tupoljeva, dvignemo TAJKUNA + FIČOTA na višino 12.000 metrov in vse skupaj zabrišemo iz letala.

Če ne bo presegel rekorda italjanskega direktorja TELECOM ITALIA, si dam spremeniti spol nazaj v moškega.

PORSCHE Cayenne

14 01 2007

V decembru je po poročanju medijev stekla proizvodnja druge generacije tega vozila. Ker je to vozilo v postkomunistični sloveniji zelo cenjeno med uspešnimi odvetniki, pravniki in tajkunčiči je prav, da nadgradimo naše modele iz 1.0 na model 2.0. Baje so med agregati opcije vse do 500 konjev.

Prosim če sodniki tega ne berejo, ker ta avto nekako ne pritiče njihovemu plačilnemu razredu, sploh ob tako okleščenih potnih stroških in stalno grožnjo ministra Viranta, da bo še malico ukinil.


%d bloggers like this: