Archive for the ‘Turizem’ Category

Medvedek Lovro

30 06 2020

Včeraj sem si za 8 € kupil otroški zemljevid Medvedek Lovro raziskuje Slovenijo za lažjo odločitev, kje bi lahko porabil turistične bone.

Z veliko žalostjo sem ugotovil, da mi je svet preko Mure v vzhodni Sloveniji popolna neznanka, saj kot turist tam praktično še nisem bil, kar se mi zdi velika krivica. Tako da bo zelo verjetno letos za počitnice na vrsti Prekmurje.

Na tem otroškem zemljevidu so tu narisani mlin na Muri, štorklje, prekmurska hiška in balon, verjetno pa je tam še marsikaj zanimivega, kar je vredno obiskati in videti.

K temu zemljevidu po mojem mnenju lepo sodiš še knjižica Slikovita Slovenija. Samo potem si pa samo še bolj zmeden, kam s turističnimi boni. Ali pa manj. Kakor se vzame.

Od Strunjana, do Pirana in naprej

27 06 2020

Včeraj sem se ponovno odpravil na misijo reševanja slovenskega turizma. Tokrat sem šel reševati našo obalo. Meni se včasih zdi, da sem rojen za žrtvovanje. In kaj je lahko bolj plemenito, kot žrtvovati se za reševanje našega turizma, ki ga je močno prizadela epidemija novega koronavirusa?

Brez kakršnegakoli tehtnega razmisleka se odločim, da se odpeljem do Strunjana in tam parkiram. Na plaži ponavadi ne uživam preveč, ker mi je sigurno nekam vroče, kakorkoli se obrnem. Včasih pa še močno piha, ali ni vetra, tako da ti je še bolj vroče. Hitro se začnem na plaži tudi dolgočasiti. Tokrat sem se odločil, da dan posvetim literaturi in sem s seboj na pot reševanja slovenskega turizma vzel knjigo Živalska farma Georga Orwella.

V Strunjan pridem nekje ob pol enajstih, kar je zame še zgodnje jutro. Na velikem plačljivem parkirišču nisem našel niti enega prostega mesta za parkiranje. Naredim še en častni krog, če sem morda prvič kaj spregled. Ne, nisem. Res ni niti enega prostega mesta za parkiranje. Ne najdem ga tudi v okolici. Očitno se nas je veliko na isti dan odpravilo na misijo reševanja turizma, si mislim sam pri sebi in pri tem zelo malo manjka, da bi prvič na glas zaklel. Ampak kolnejo otroci, tako da ta izbruh čustev zadržim v sebi. Nekateri menijo, da to ni dobro in da bi moral človek včasih čustvom pustiti, da po naravni poti zapustijo telo.

Ko sem tik pred tem, da doživim še napad besa, razmišljam, zakaj nisem s seboj pripeljal kolesa in bi lahko parkiral kje dlje od obale. Ampak če nimaš načrta, se nanj vsaj ne moreš jeziti, da je bil slab.

Iz Strunjana se prek Belega križa odpeljem naprej do Pirana. V krožnem križišču, kjer je odcep za Piran, naredim par krogov več, kot je običajno. Odločiti se moram namreč, kam naprej. Zapeljem v Piran. Spodnje parkirišče ob obali piše, da ni za obiskovalce in me table usmerijo v parkirno hišo. Parkirnih hiš se sicer bojim in če se da, na daleč izogibam, ker so ponavadi hud preizkus moje duševne uravnovešenosti in vozniških spretnosti, Jaz nimam ne enega, ne drugega. Prvo prosto mesto najdem kakšnih pet nivojev pod vrhom in mukoma spravim ne ravno velik avto v ne ravno velik prazen parkirni prostor. Vrata na voznikovi strani sem komaj odprl toliko, da sem se povlekel ven iz avta. Nekaj kilogramov več in bi verjetno obtičal, zagozden med vrati. Ko pridem do avtomata za plačilo parkirnine, me prešine misel, kaj bom jaz počel v Piranu, saj Piran ni za kopat, ampak sprehajat. Ko zagledam še cenik parkiranja je odločitev sprejeta hipoma. Jaz moram stran od tu. In sledi potem spet pet nivojev vzpenjanja po parkirni hiši, na srečo pa mi ni bilo treba plačati parkirnine, ker sem parkirno hišo zapustil dovolj hitro.

Sledi spust do Portoroža in počasna vožnja po promenadi. Nekdo je kar sredi ceste pustil prižgan avtobus z vklopljenimi vsemi štirimi utripalkami, tako da smo kakšnih deset minut stali na mestu. Nekajkrat sem potrobil, da dam vozniku avtobusa vedeti, da postajam živčen in naj umakne ta prekleti avtobus nekam dol s ceste. Ponavadi v takih primerih tudi blendam, ampak tokrat je bila zunanja svetloba premočna in to ne bi imelo nekega velikega učinka. Samo žarnici bi čisto po nepotrebnem skrajšal življenjsko dobo.

Z bočnim parkiranjem se tudi tokrat nisem šel smešit, tako da sem parkiral kar na moje standardno mesto v Luciji, zraven marine. Včasih je bilo to parkirišče brezplačno, sedaj pa je že nekaj časa rampa in avtomat za parkirnino. Reševanje slovenskega turizma se je v tej zgodnji fazi izkazalo predvsem kot iskanje plačljivega parkirnega mesta.

Na poti do plaže zagledam ob teniškem igrišču grafit, na katerem piše, da je Janez Janša nekomu uničil življenje. Bogi. Mojega je uničila Tanja Fajon, ko se je poklonila spomeniku Borisu Kidriču, pa zato ne pišem grafitov.

Svoj prostor pod soncem si najdem na plaži zraven Kampinskega. V vodi so neke velike školjke. Z njimi se da igrati igro, da jim daš prst in ga poskušaš izmakniti, še preden te uščipnejo. Študiram, kateri prst bi bil lahko primeren. Sredinec nikakor, saj z njim izražam čustva in komuniciram z okolico. Ostalih prstov se mi zdi tudi škoda. Morda bi bil še najbolj primeren mezinec, samo potem se spomnim, za kaj vse je uporaben mezinec in se odločim, da se s temi školjkami ne bom igral. Za zabavo si naj najdejo koga drugega.

Knjigo Živalska farma sem z užitkom prebral. Ta knjiga mora biti v Severni Koreji sigurno prepovedana. Ni mi tudi jasno, kako je šla lahko skozi našo cenzuro? Očitno niso sploh razumeli, kdo so v tej pripovedki prašiči, ovce in krokar. Zabavna mi je bila tudi asociacija na potemkinove vasi. V knjigi so namreč živali na farmi, da bi prikrile pomanjkanje hrane, lesene skrinje napolnile s peskom in na vrhu posule žito. Na mestu, kjer najbolj delavnega konja odpelje konjederec v klavnico, ko povsem opeša, sem postal žalosten. Ob tem se spomnim, da je tudi pri ljudeh tako, da tistim najbolj pridnim nalagajo čedalje več dela, dokler ne opešajo, nakar jih brez razmišljanja zavržejo. Najbolj sem se nasmejal, ko si je vodilni prašič kar sam sebi podeljeval neke medalje za izmišljena junaška dejanja. In če je meni nekaj v taki vročini smešno, potem je zares smešno tudi sicer. Živalska farma je sicer politična satira, ki z živalskimi prispodobami opisuje Stalinov totalitarizem. Razmišljam, da bi nekoč nekaj takega napisal za slovensko tranzicijo. Prašiči in ovce so namreč isti. Vloga prašiča Cvilka pa je kot nalašč pisana za naše tranzicijske medije.

Štiri noge dobro, dve slabo, neprestano ponavljajo ovce, ki verjamejo prašiču Cvilku vse na besedo.

Ko je bilo že pozno popoldan sem se spomnil, da sem prišel sem reševati slovenski turizem in da še nisem zapravil skoraj nič. Čaka me sicer še plačilo parkirnine, ampak to je par evrov. Odločim se, da grem sedaj pa zares zapravljat in se odpeljem nazaj v Piran, v isto parkirno hišo, v kateri sem že bil.

Na spodnjem parkirišču ob obali mi ne gre v glavo, kako je to parkirišče rezervirano samo za domačine, veliko avtomobilov pa z registracijami LJ, CE in MB? Očitno spet neki partijci s privilegiji še iz prejšnjega režima. Pri nas je ta miselnost še kako živa.

V Piranu se poskušam obnašati kot tuji turist, ki je prvič tu, zato mi je vse lepo in novo. Skoraj da se nisem začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

Tu se operacija reševanja slovenskega turizma zares začne in začnem na veliko zapravljati. Pravi Shopping Spree. Najprej si kupim za šest evrov verižico za okrog vratu s križem. Ker veliko mojih sodelavk nosi majice z rdečo zvezdo se mi zdi to dobra provokacija. Res pa verjetno v službi še nekaj čas ne bom napredoval zaradi tega. Ampak ker sem prilezel že skoraj do vrha, me to ne skrbi preveč. Važno da bodo sodelavke hude. Ob tej misli se zlobno nasmehnem.

Potem plačam deset evrov za razstavo pajkov. Na ogled so sami neki veliki primerki pajkov. Suhe južine so tu izven konkurence. Nekateri znajo plezati celo po gladkem steklu in sedaj razumem, zakaj se reče človek – pajek Spider-Manu. Večina terarijev ima nek prostor, kamor se pajek lahko skrije, tako da polovice razstavljenih sploh ne vidiš. Očitno ne razumejo, da so na razstavi. Večina pajkov poskuša skopati luknjo in zbežati od tu.

Ob obali si privoščim Cuba Libre za pet evrov. To štejem kot reševanje gostincev. Bolje rečeno žrtvovanje za gostince. Na tabli ob lokalu zagledam, da obstaja očitno tudi nek koktajl z imenom adios motherfucker. To priznam in ni me sram – prvič slišim. Razmišljam, da bi adios motherfucker naročil za s seboj v smislu dovtipa, samo osem evrov se mi zdi predrago za nekaj, kar sploh ne vem kaj je. In verjetno natakarica dovtipa sploh ne bi pravilno razumela.

Ko zagledam kip ženske na obali me spet prime, da bi se začel dreti meraviglioso in prepevati O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao…

V zraku začutim nekaj nedoločljivega. Torej točno to, kar obljublja predstavitveni letak tega lepega mesta. Nisem pa vedel, da je to tu.

Potem pride na vrsto meni draga Stolna cerkev svetega Jurija. Tu se je namreč praktično končala moja slikarska kariera in sicer že v osnovni šoli. Takrat sem dobil nekakšen nagradni izlet na Ex-tempore in zadnji dan narisal na hitro zvonik te cerkve. Žirija, ki je podeljevala nagrade, je moje delo spregledala, je bilo pa kljub temu razstavljeno na priložnostni razstavi v neki galeriji. Kaj vse bi lahko dosegel, če bi moj slikarski talent razvijal naprej, si ne upam niti pomisliti. Verjetno bi nekoč kronisti zapisali, da so ga kritiki raztrgali, laična publika pa prezrla.

Na tem mestu me začne peči vest, ker sem na misiji reševanja turizma, zapravljam pa malo. Kot turist, ki je prvič tu, bi verjetno spet moral zavzdihniti meraviglioso.

Odločim se, da se vzpnem na zvonik. Čeprav sem bil pri tej cerkvi že velikokrat, pa se še nikdar nisem povzpel na zvonik. Plačam dva evra in se začnem vzpenjati po lesenih stopnicah proti vrhu. Tik pod vrhom zagledam ime svojega alter ega Michael. To mi da vedeti, da sem na pravi poti. Michael tu nastopa v vlogi nadangela, njegov več kot tri metre velik kip, ki se vrti in obrača po vetru, pa stoji tudi na vrhu zvonika. Ne vem pa, če je on tudi zavetnik vseh tistih, ki se obračajo po vetru? Če je, se mi zdi tri metre malo malo za tak kip.

Ko se vzpenjam po zadnjih stopnicah pričnejo zvoniti zvonovi in zaslepi me močno večerno sonce, tako da za nekaj časa nič ne vidim in nič ne slišim.

Pogled na vrhu zvonika je tako kot pogled z Ljubljanskega gradu povsem v skladu s pričakovanji. Vidi se Piran. In morje. Tu sem pozabil kričati meraviglioso, ker me je pogled tako očaral.

Na poti navzdol do Tartinijevega trga sam za reševanje slovenskega turizma namenil še pet evrov za zapestnico za okrog roke ter še dvanajst evrov za lepo, manjšo lončeno piransko hiško s sončkom in sivko. Doma mi je bilo potem žal, da nisem kupil večje. Pomeni pa vsak tak nakup pri meni doma potem manjšo prenovo, saj premikam spominke po stanovanju. Hiška sedaj sem, manjše okrasno ogledalo po novem tja…

Foto: Dr. Onyx

Za konec misije ostane še plačilo parkirnine. To je pri nas nekaj podobnega, kot v tujini turistična taksa…

Nič preveč razmišljat, je treba plačat.

Živalski vrt

25 06 2020

Kot omenjeno v enem prejšnjih zapisov sem šel včeraj tudi v Ljubljanski živalski vrt. Tistega na Večni poti, ne na Šubičevi ulici.

Za naslov tega zapisa se opravičujem, gre pa za klasični click bait za spletne iskalnike. Letos sem že precej investiral v ta blog, saj sem si kupil lastno domeno in blog nadgradil z osebnim paketom, ki odstrani reklame, omogoča urejanje bloga prek mobilne aplikacije ter uporabo lastne domene. Ne mislim pa investirati v poslovni paket, ki vsebuje tudi SEO orodja in omogoča razne vtičnike. Tako moram pisati čim bolj preproste naslove, da morda iskalniki padejo na ta poceni trik.

Ampak nazaj v živalski vrt (bold je tudi click bait, ker iskalniki potem mislijo, da gre za pomembno ključno besedo in štejejo, kolikokrat se pojavijo v besedilu).

Najprej moram nameniti ostro kritiko frizerju alpak, ker to kar ta počne ni res za nikamor. Jaz razumem, da je poleti alpakam vroče, samo ne moreš jih tako ostriči!

Ta frizerija kot rečeno ni za nikamor. Še za v živalski vrt ne.

Tam nekje pri ogradah s sovami sem dobil idejo, kaj narediti s telegraf štango, ki mi jo je na vrtu postavil Telekom potem, ko je sosed napeljavo za telefon zabrisal dol iz svoje hiše.

Že več kot desetletje stoji ta drog na moji parceli in moja zadnja ideja je bila, da bi kupil neke rastline ovijalke, kot je recimo bršljan, da bi polepšale in ozelenile ta drog.

Sedaj pa sem dobil idejo, da bom na drog nabil krmilne ptičje hišice. Edino ne vem, kako se v take hišice potem da pozimi hrano za ptičke? Uporaba lestve se mi ne zdi preveč praktična. Morda so te v živalskem vrtu mišljene samo kot gnezdišča za ptice.

Pri ogradi za leoparda sem zagledal polža, ki je očitno pobegnil iz kletke. Nisem ga zašpecal upravi živalskega parka. Po moje ni prišel prav daleč. Lahko pa da gre samo za poskusno snemanje za naslednjo sezono serije živalski Prison Break.

In potem zagledam nekaj najlepšega, kar sem videl v zadnjem času (izven konkurence je seveda aretacija Jaše Jenulla). Majhne pujse so kot kaže imele mladiče in ti so še manjši pujski. Čisti napad srčkanosti. Najvišja možna doza. Luštkani še pa še. Če bi me kdo postavil pred izbiro, ali so bolj srčkani ti pujsi, ali mladički koale bi naredil samomor, tako težka bi bila ta odločitev.

Sem se pa nasmejal ob tem prizoru spodaj. Mali pujsek je še imel nekaj energije in se podil naokrog, ata pa kot klasični couch potato vse štiri od sebe. Manjka samo še daljinski upravljavec, pločevinka piva in vrečica čipsa. Ko pujsi dobijo človeške lastnosti.

Trenutno so modne muhe visoke grede, mobilni kokošnjaki in…hoteli za žuželke. In živalski vrt ni na tem področju naredil samo hotela ampak Hotel Kampinski za žuželke.

Niso pa bile zasedene vse sobe. Morda bi tudi oni lahko poskusili s kakšnimi boni. Ne, raje ne. Bodo spet samo prepiri in kregerija. Pa še cene nočitev bodo dražje. Razen seveda za divje čebele, ker one pa poznajo lastnika tega prestižnega hotela.

Ljubljanski grad

24 06 2020

Danes sem izkoristil še en dan, ko še ni okupacije s strani hord turistov in sem šel v živalski vrt ter na Ljubljanski grad.

Na Ljubljanskem gradu nisem varčeval z denarjem in sem vzel polno razvajanje, torej grajski stolp, dokumentarec, razstavo slovenske zgodovine in razstavo lutk. Če bi bil stiskaški pa bi lahko vzel samo stolp in privarčeval nekaj evrov. Ampak v teh časih moramo slovenskemu turizmu pomagati po najboljših močeh.

Že na vhodu mi je šlo prvič na smeh ko sem zagledal grajske ječe in mi je prišlo na misel, da bi lahko Janša po prevzemu popolne oblasti na slovenskem sem zaprl prvake opozicije. Šarca, Meseca, Fajonovo in Bratuškovo. Vsakega v svojo samico. V nekaterih zaporih se to šteje kot nad standard v primerjavi s skupinskimi celicami. Poleg tega v primeru teh štirih skupinska celica niti ne pride v poštev, saj bi se ves čas moška pretepala, ženski pa lasali glede tega, kdo je bolj kriv, da so pristali v opoziciji in v ječi na Ljubljanskem gradu.

To se mi zdi, da bi bila lahko tudi izvrstna promocija za Slovenijo v tujini in prepričan sem, da bi ravno zaradi zaprtih opozicijskih prvakov na Ljubljanskem gradu sem romali številni tuji turisti. Še več kot ponavadi. V kletnih prostorih pa bi lahko svojo pisarno odprl Amnesty Unintentional Slovenija. Seveda bi bili tudi oni pod ključem, kot se spodobi za tisto pravo, trdo demokracijo vzhodnega tipa, ki najprej poskrbi za opozicijo in vse, ki ne razumejo pravilno pravega odnosa do človekovih pravic.

Najprej sem naivno mislil, da na grajski stolp pelje dvigalo, samo izkazalo se je, da so na voljo samo stopnice. Skoraj sem že hotel vprašati prodajalko, če lahko vzamem karto brez stolpa, samo potem sem sprejel težko odločitev, da grem po stopnicah peš do vrha. Na srečo je na dveh mestih manjši prostor za bazni tabor, tako da lahko poješ kakšen sendvič s kislimi kumaricami ali vzameš energetsko ploščico.

Ko sem opazoval polžasto stopnišče, so mi misli ušle na področje filozofije in antropologije.

To stopnišče je nekaj podobnega kot življenje. Tudi v življenju ima posameznik dve možnosti in sicer ali se vzpenja navzgor ter pri tem osebnostno raste, napreduje in zori, ali pa se spušča navzdol in stopa čedalje globlje na temno stran, v temnice, kjer vladajo sile teme. Tisto malo gor, malo dol pa kot vemo ne pelje nikamor.

Vrh grajskega stolpa me ni razočaral in je bil v skladu z mojimi pričakovanji. Videla se je Ljubljana. Sem pa na vrhu stolpa videl eno največjih slovenskih zastav do sedaj. Ko gledaš Ljubljanski grad od spodaj, ta zastava ne zgleda tako ogromna. Ampak tu gre očitno za neko iluzijo občutka globine prostora. Bližje kot si predmetu, ta postaja čedalje večji.

Jutri je Dan državnosti. Lahko je ponosna.

Ob spustu iz grajskega stolpa sta mojo pozornost za hip pritegnila dva zvonova. Ob tem sem se spomnil na koncert skupine AC/DC leta 2016 na Dunaju, kjer so z nadomestnim vokalistom skupine Guns N’ Roses prepevali tudi njihovo legendarno skladbo Hells Bells. Če bi bila možnost, bi pozvonil in si zaželel, da bi še kdaj AC/DC nastopili v živo. Ne upam si pomisliti, da bodo nekoč ostali zgolj posnetki in njihova glasba. Ob teh dveh zvonovih se začnem zavedati minljivosti življenja.

Ob koncu razstave slovenske zgodovine, ki sem jo preletel na hitro, je bila odprta knjiga vtisov. Zadnji zapis v tej knjigi mi je vzel vso moralo. Nekdo pred mano je narisal tole…

Nekaj časa gledam to sliko in študiram, kaj naj naredim, da se ne osmešim. Prvo kar mi je padlo na misel je, da počakam še nekaj gostov, da se obrne v knjigi vtisov nov list papirja. Samo po parih minutah ni bilo nobenega, tako da sem to idejo dokaj hitro opustil. Risal sem nazadnje pred 20 leti neke gole ženske (plačaš in ti pridejo pozirat, ti pa se delaš, da rišeš), tako da tega raje niti ne poskušam. Lahko bi napisal kakšno lepo misel. Tako kot vedno ob takih težkih trenutkih razmišljam, kakšni občutki me prevevajo. Skušam se poglobiti vase. Edino kar mi pade na pamet je Lačen in Žejen, samo to ne morem napisati v knjigo vtisov. Nič, odločim se za čisti minimalizem. V knjigo vtisov sem napisal…

LEPO
ONYX

Znanstveni naziv Dr. sem izpustil, da se ne bodo norca iz tega delali. Glejte ga dohtarja, edino kar je bil sposoben napisati je LEPO in še podpisal se je narobe.

Na grajskem dvorišču končno zagledam nekaj lepega. Srce iz cvetlic. Če bi bila tu postavljena knjiga vtisov, bi lahko napisal in narisal še kaj več kot samo LEPO. Včasih se mi zazdi, da so knjige vtisov postavljene na napačnih mestih. To je bil eden izmed takih trenutkov.

In potem pride v okviru popolnega grajskega razvajanja na vrsto še razstava lutk.

foto: Dr. Onyx

Ko sem zagledal tole inštalacijo že takoj na vhodu, sem se samo obrnil in odšel. Kustosu sem se na hitro mimogrede zlagal, da sem v razbeljenem avtu na soncu pozabil dojenčka. Nisem hotel da bi zaradi mene dobil občutek, da je razstava slaba…

Samo tole je pa preveč za mojo občutljivo dušo.

MojaSlovenija.org

18 06 2020

Kitajci so nekoč uvedli politiko enega otroka, pri nas pa bo nov spletni portal za rezervacijo turističnih ponudb mojaslovenija.org kot kaže določil, da sta možna po njihovo največ dva otroka.

vir: mojaslovenija.org

Na prvi strani imajo iskalnik turističnih ponudb, kjer lahko vpišeš destinacijo, datum prijave in datum odjave ter koliko gostov bi šlo na počitnice. Tu pa postane logika tega portala zanimiva.

Število odraslih in število otrok ne moreš vpisati ampak lahko samo številko spreminjaš s plus in minus. Pri odraslih gre od 1 do maksimalno 4, pri otrocih pa od 0 do maksimalno 2, pri čemer še lahko izbereš starost otrok. Če ima kdo slučajno 3 otroke (teh resda danes ni več prav veliko) na prvi pogled potem izgleda, da prek tega portala ne bo šlo. Ampak obstaja mali trik, ki vsaj meni ni prišel takoj na misel. Lahko dodaš še eno sobo in tam lahko spet namestiš do 4 odrasle in do 2 otroka. Logično. Če bi kdo šel rad s 3 otroci v eno sobo pa zaenkrat še nisem našel zakonite rešitve.

vir: mojaslovenija.org

Je pa meni smešno, da je možno na tem portalu iskati sobo za 4 odrasle in 2 otroka, ni pa možno iskati sobe za 2 odrasla in 3 otroke. Verjetno pa programerju to ni toliko smešno kot meni, ker če bi portal omogočal take kombinacije, potem bi moral imeti program še neko dodatno inteligenco in bi moral znati iskati, katere sobe ponudnikov to omogočajo. Vsaj pet vrstic programske kode več in dodaten stolpec v tabeli sob ponudnika za število postelj in možnih dodatnih ležišč.

Sicer bi pričakoval, da bo tak portal imel neko dodano vrednost, glede na portal Booking in podobne že uveljavljene spletne platforme, pa jo zaenkrat jaz nisem našel.

Booking ima sicer zelo podobno rešen iskalnik oziroma ga je ta domača spletna stran preprosto kopirala, s to razliko, da Booking takih ostrih omejitev glede otrok ne pozna. Pri Bookingu je kot kaže omejitev števila odraslih oseb 30, otrok pa 10. Je pa seveda Booking namenjen tudi tržiščem z visoko nataliteto. Pri našem portalu tudi če bi bila omejitev iskalnika en otrok ali celo noben otrok jih tega ne bi prav veliko opazilo.

vir: booking.com

Meni tole vse skupaj deluje kot da si nekdo želi na hitro izkoristi priložnost, ker je večina prisiljena dopustovati doma in kot dodano vrednost omenjajo, da bo pri ponudbi označeno, kdo sprejema turistične bone.

Naj bi bila pa uporaba te spletne strani brezplačna tako za ponudnike, kot tudi iskalce turistične ponudbe, tako da ne vem, kje bo tu potem posel oziroma zaslužek. Verjetno spet prek oglaševanja, ki je že uspešno zaživelo na prvi strani v rubriki Vroče Ponudbe in Izbrane Namestitve.

vir: mojaslovenija.org

Je pa vsaj to inteligentno narejeno, saj kljub temu, da imam jaz v spletnem brskalniku naložene vse možne vtičnike za blokado oglasov (uBlock Origin, Adblock Plus…) mi teh oglasov ne blokira, ker jih kot take ne prepozna, saj so del spletne strani, torej nekakšno prikrito oglaševanje, s povezavami naprej na spletne strani oglaševalcev, ki so za ta prikaz plačali.

Zame je bilo veliko olajšanje ko sem prebral, da na tem portalu ne bo omogočeno plačilo prek spleta in da je potrebno plačati direktno pri ponudniku. Torej se prek portala lahko naredi le rezervacija.

Na tako amatersko skup zmetanem portalu meni niti na misel ne bi prišlo, da bi pustil podatke o moji bančni kartici. Verjetno je predstavitvena tiskovna konferenca trajala precej dlje, kot pa samo programiranje tega spletišča.

OPOMBA: Kakšno uro po tem, ko sem tole napisal, funkcionalnosti spletne strani niso več dostopne. Je pa viden countdown, ki odšteva dneve, ure, minute in sekunde do trenutka, ko bodo spet z nami. Ti šmet.

Kako popraviš slab prvi vtis? Preprosto rečeš, da ni še šlo zares. Bo potrebno nekako zdržat še en teden. Potem se bo pa spletna stran verjetno zrušila zaradi navala, ker ne bo zmogla obdelati hkrati pet obiskovalcev.

Blejska kremna rezina

02 06 2020

Bled se zadnje čase pogosto omenja v zvezi z našim turizmom in to predvsem v smislu, kako draga je naša turistična ponudba na takšnih mondenih lokacijah. Navadna (znamenita?) kremna rezina stane na Bledu 4.70 €, kava s smetano pa 3,50 €. Marsikdo se ob tem še zmrduje, da je Blejska kremna rezina bistveno slabša od tiste, ki jo kupi v Sparu ali Mercatorju. Za tak denar dobiš v trgovini štiri kremne rezine, v navadni slaščičarni pa vsaj dve. No, zame je tudi sachar torta v trgovini ali kakšni naši slaščičarni boljša, kot tista, ki sem jo jedel na Dunaju v dobri gostilni v neposredni bližini stolnice. Bistvo je v marketingu, ne v okusu kremne rezine ali sachar torte.

Jaz kot turist nisem bil na Bledu že več kot 40 let, ko sem bil tam nazadnje s starši. Bled je bil zame vedno kraj na poti do Bohinja, kjer čakaš v koloni, da se prebiješ mimo, potem pa lahko zopet uživaš v lepi pokrajini do Bohinja.

V mojih očeh ima Bled dva obraza. Eden je tisti na pravljičnih fotografijah, posnetih ponavadi iz kakšne vzpetine nad Bledom, kot je Osojnica, drugi pa dejansko stanje, ko si sam na Bledu in se ukvarjaš s problemom parkiranja, povsod velika gneča turistov, umazana voda in vedno nekje v podzavesti študiraš, kje te bodo okrog prinesli z navitimi cenami, ker si v mondenem letovišču. Morda gre tu za neupravičen predsodek, ker kot omenjeno sam na Bled ne hodim, si ga pa tako predstavljam in zaradi tega tudi izogibam.

Sam sem opazil, da se Bled kot sanjska svetovna turistična destinacija, ki jo morate nujno obiskati vsaj enkrat v življenju, pojavlja na številnih Youtube posnetkih, pri čemer so ponavadi prikazane samo pravljične slike Bleda, ki so jih naredili mojstri fotografije v idealnih pogojih ali pa so celo računalniško obdelane, da izpadejo lepše. Še vedno pa se najdejo tudi znani spletni portali, ki Bled uvrstijo kar med še neodkrite Alpske bisere!? Ko pomislim na dejansko stanje in kremno rezino za 4,70 €, mi gre ob tem na smeh. Neodkrit morda kje, kjer še nimajo povezave v internet ali pa je ta blokiran. Ampak posledica takih zapisov na spletnih portalih in posnetkov na Youtube je potem to, da se Bled takoj znajde na bucket listu sanjskih destinacij tisočev tujih turistov, zlasti iz Azije in Bled je tako postal nekakšen slovenski Dubrovnik ali Benetke. Žrtev ali zmagovalec množičnega turizma? Kakor za koga.

Ampak to ponavadi niso turisti, ki bi prišli na Bled za več dni in si vzeli čas za spoznavanje kraja, ljudi in okolice, ampak gre za enodnevne goste, ki pridejo narediti na Bled posnetek za na socialna omrežja in za to, da na svojem sanjskem bucket listu prečrtajo še eno destinacijo. Verjetno pa marsikateri od teh instant turistov v istem dnevu obišče najprej Ljubljano, se odpelje na Bled, skoči do Postojnske jame ali Lipice ter dan zaključi v Piranu ali Portorožu, nakar sledi še naporna vožnja z avtobusom nazaj v Benetke. Za znamenito Blejsko rezino pa ponavadi zmanjka časa, saj so taki enodnevni izleti načrtovani do minute natančno in v natrpanem programu ni predvideno tovrstno kulinarično razvajanje.

Kot rečeno eden izmed problemov tega medkontinentalnega turizma je v tem, da imajo ti turisti zelo natrpane urnike, ker morajo v tistih nekaj dneh pogledati čim več različnih svetovno znanih turističnih točk, ker vprašanje, če se bodo še kdaj vrnili tja. Končna posledica tega pa je, da vidijo vse in (doživijo) nič. Večino časa pa prebijejo na avtobusih, ko jih vozijo iz ene na drugo vmesno sanjsko destinacijo. To področje bo verjetno v prihodnosti lahko uspešno pokrivala izpopolnjena navidezna resničnost (VR), tako da za tako turistično izkušnjo ne bo potrebno več potovati na drug konec sveta.

Sem se pa odločil, da bom šel po toliko letih ponovno kot turist na Bled. Moram izkoristiti to edinstveno priložnost, preden se vrnejo nazaj trume turistov. Dve nočitvi oziroma trije dnevi bodo po moje dovolj za raziskovanje Bleda in njegove okolice.

Znamenito kremno rezino bom pa preskočil. Oziroma bom s seboj prinesel kar tisto iz Spara in jo pojedel ob jezeru. Da še jaz naredim eno kljukico.

Kremna rezina na Bledu – checked.

Bi bil pa lahko eden večjih slovenskih mega infrastrukturnih projektov tudi umetni otok s cerkvico na Bohinjskem jezeru. Dubaj ima Palm Jumeirah, Bohinj pa… Samo bi bili pa turisti zmedeni, kaj je bolj mondeno. Bled ali Bohinj.

Oziroma kaj je tu sploh original in kdo ima fake otok.

Etno kampi na pohodu

09 08 2016

Nekje v okolici Kamnika menda nastaja pomanjšana Velika planina za tiste, ki bi radi prihranili par evrov denarja za gondolo in doživeli Veliko planino kar v dolini. Lesene mobilne hišice bodo pomanjšana verzija pastirskih kolib, le da bo v njih vgrajenega nekaj več udobja, del tega resorta pa bodo tudi savne in wellnes ter celo pomanjšana kapelica Marije Snežne. Ali bodo na voljo obiskovalcem tudi pomanjšane krave in žganci pa nisem zasledil v prospektih.

V Bosni bi temu rekli “etno selo” in ena taka vas je ob magistralni cesti Derventa Doboj.

etno_1

etno_2

etno_3

etno_4

etno_5

etno_6

etno_7

etno_8

Pri teh etno vaseh se mi zdi da je precej velika nevarnost, da vse skupaj izpade kot en velik kič, čeprav tale Bosanska etno vas mi je delovala simpatično oziroma bi jo jaz dal za zgled, kako mora biti taka vas urejena. Sem se pa tam ustavil samo na kavi, tako da težko ocenjujem ostalo ponudbo.

Na spletni strani Kamniškega “etno sela” piše da bo otvoritev septembra 2016, kakor sem prebral pa se zapleta zaradi gradbenega dovoljenja, saj je kompleks postavljen na kmetijskem zemljišču. Upam pa, da ne bo zaradi tega kampa tista zaresna Velika planina gori na planini ostala brez vseh obiskovalcev in bo kravam dolgčas. V kolikor bo politična volja pa pri nas seveda vedno obstaja tudi možnost, da ta kamp gradbeni inšpektor zaradi pomanjkanja papirjev podre.

Če zadeva z etno kampi oziroma vasmi kljub vsemu tudi pri nas steče, potem pa mogoče naslednji projekt koliščarsko etno naselje na Ljubljanskem barju. Za pravo vzdušje življenja koliščarjev pa bo potrebno počakati naslednje velike poplave. Glede na spremenjene klimatske razmerje verjetno ne bo potrebno čakati prav dolgo.

Jama mora ostati doma

18 02 2010

Postojnčani kupujejo jamo. In to ne katerokoli luknjo, ampak kar The Postojna (jama grotte cave). Eno redkih prebivališč človeške ribice (Proteus) na svetu in lokacijo, kjer se je odvijala večina akcijskih prizorov v filmu Ne joči Peter.

Taki odločitvi botruje prepričanje domačinov, da Postojnska jama ne sme pasti v roke tujcev, kar mene malo spominja na partizanske čase.

“Vojak Stane, za vsako ceno moramo pred sovragom ubraniti koto 205!”, “Razumem tovariš poročnik gromka strela! Dokler bije srce in je v moji puški še kakšna ognjena krogla, sovrag ne bo tlačil naše zemlje!”, “Smrt fašizmu, Svoboda narodu, tovariš Stane!”

Samo časi so danes drugačni. Ljudje se ne delimo več na zaveznike in sovražnike, partizane in švabe, ampak na tiste, ki imajo denar in na tiste, ki denarja žal nimamo. Kakšno pa je poreklo tistega, ki prinese denar, je pa povsem drugotnega pomena.

Če sem prav razumel tole zgodbo, je bila Postojnska jama oddana v dolgoročni najem oziroma v dvajsetletno upravljanje Istrabenz turizmu, ki se je skupaj s skupino Istrabenz znašel v hudih finančnih težavah in je zato prisiljen prodati tudi Postojnski turistični biser. Da pa bi domačini preprečili nakup jame tujcem, so se odločili sami organizirati in zbrati potreben denar za nakup, v prepričanju, da so najboljši lastniki jame lahko samo domačini!?

Sicer nisem prepričan, zdi pa se mi, da je tudi Igor Bavčar domačin iz Postojne, tam pa ima svojo kliniko za živali baje tudi njegova hči. Torej v tem primeru ni šlo za tujca, pa se kljub temu zadeva ni obnesla, če gre sedaj na hitro v prodajo?

Sam sem do takšnih horuk komuna-lnih “podjetniških” idej zelo skeptičen, ker to smo se mi enkrat že šli na veliko in se ni dobro končalo. Tudi če občani zberejo potreben denar z nabirko od hiše do hiše (mamca, mate kej za pusta hrusta sistem), ne razumem, kako bodo dolgoročno upravljali s turističnim kompleksom? Saj tu se ne gre samo za to, da je jama tvoja oziroma recimo temu raje kar “naša”. Jamo in pripadajoče objekte je treba upravljati, vzdrževati, nekako je potrebno privabiti tudi kakšnega turista, nekdo mora hoditi na banko po kredite in nenazadnje je potrebno finančno konstrukcijo zapreti tako, da ne bo koga spet bolela glava od izgub. Dvomim, da bo par tisoč občanov, ki bodo prispevali od 10 centov do 50 € za nakup jame, lahko karkoli pametnega naredilo na tem področju, ker pregovor: veliko babic, kilavo dete, ni čisto iz trte zvit.

Niso pa Postojnčani edini, ki so prišli na to idejo.

Pred dnevi, ko smo se s težkim srcem poslavljali od Mure, so tudi zaokrožile ideje, da bi delavke same zbrale denar in firmo odkupile. Samo ta utopična ideja je šla hitro skupaj z Muro pod rušo.

Sedaj samo še čakam, da se tudi 2.800 prebivalcev Portoroža spontano organizira in prepreči, da pade še hotel Kempinski Palace v roke sovražniku (beri – pade v tuje roke). Če lahko tule malo priskočim na pomoč z matematiko, bi moral po mojih izračunih za 100.000.000 €, kolikor naj bi stala samo obnova hotela, vsak prebivalec te naše obmorske komune vplačati zaokroženo 35.714,28 €.

Veliko sreče (in še več denarja)!

Mala terasa, spodaj Ljubljana

04 08 2009

Ljubljana je simpatično malo mestece in da jo objameš s pogledom, se ti ni potrebno vzpeti 400 metrov visoko, tako kot recimo v New Yorku (povezava New York iz zraka).

Najbolj priljubljena turistična razgledna točka je vsekakor stolp Ljubljanskega gradu, ki se kar sam ponuja vsakemu, ki pride prvič v mesto. Je pa res, da to ni zastonj, poleg tega tam gori kaj dosti drugega od lepega razgleda in prijetne sapice v vročih poletnih dneh ni za dobiti. Lahko sicer malo posediš, se razgledaš in potem spustiš po spiralnih stopnicah nazaj dol.

Nekoč, ne tako davno, je bil med ljubitelji vzvišenega pogleda na mesto priljubljen tudi starosta med Ljubljanskimi  zgradbami, Nebotičnik, ki ga opevajo v svoji skladbi Bele vrane (youtube video). Kdo ne pozna vsaj refrena Mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana, da odnesla bi od tu, bele hišice…? Mislim pa, da je mala terasa na vrhu Nebotičnika še vedno v fazi dolgoletne prenove in tako za obiskovalce zaprta.

Ima pa Ljubljana še eno zelo zanimivo razgledno točko, ki pa je bistveno manj poznana oziroma se to niti ne trudi biti. Prej obratno.

Gre za znana dvojčka arhitekta Eda Ravnikarja TR2 in TR3, ki stojita na Trgu republike in sta za marsikoga eno najbolj znanih del socialistične arhitekture na naših tleh, pa tu nikakor ne mislim v slabšalnem pomenu.

TR2 je še vedno v lasti Nova Ljubljanske banke, TR3 pa je  prodala eni izmed družb v lasti znanega certifikatskega mogotca (nekateri temu rečejo tajkun) Igorja Laha, ki je zanjo odštel drobiž; malenkost več kot 34 milijončkov.

V TR3 se poslovni prostori oddajajo v najem in pisarne v njem sodijo med ene najprestižnejših v Ljubljani. Tako si jih radi izberejo za svoja domovanja tudi različne ambasade, politične stranke in IBM, ki je zasedel kar nekaj nadstropij.

In na vrhu TR3 je razgledna ploščad z manjšim bifejem, za katerega se mi zdi, da je predvsem namenjen tam zaposlenim in ni mišljen kot kakšna turistična razgledna točka v stilu Empire State Buildinga.

Kar se meni zdi pa velika škoda, ker za razliko od Ljubljanskega gradu, je stolpnica umeščena v samo središče Ljubljane, medtem ko iz stolpa na gradu središče Ljubljane lahko opazuješ samo od strani.

Kot laik na področju arhitekture si bom drznil malo pokritizirati arhitekta, ker se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi bila ena stolpnica nekaj nadstropji nižja in bi bil tako iz terase druge možen zares razgled po celotni okolici, brez da bi ga zmotila sosednja zgradba.

Je pa terasa na TR3 odprta samo v manjšem delu, čeprav se razteza okrog celotne zgradbe, vse ostalo pa je za obiskovalca nedostopno ter zagrajeno in pod ključem.

Baje zaradi varnosti, nisem pa razumel najbolje, ali se bojijo samomorilcev, ali atentatorjev na poslance, katerih parlament leži v neposredni bližini?

Kar se tiče samomorilcev, jim že sedaj nič ne preprečuje, da se ne zabrišejo dol iz terase bifeja, če bi bila želja dovolj močna (pred leti se je neka ženska vrgla tako iz nebotičnika).

Glede atentatorjev, ki bi masovno romali na vrh stolpnice in za zabavo streljali na poslance, kot v kaki računalniški igrici Moorhuhn, je pa po moje tako. Če bo nekdo nekoga res želel spraviti s tega sveta, ga bo, pa četudi zaprejo v radiju nekaj kilometrov naokrog vse zgradbe. Poleg tega, če je to res tak varnostni problem, se lahko ogradi terasa z dva metra visokim neprebojnim steklom v delu, ki gleda proti parlamentu.

Bi pa to izpadlo meni vsaj malo paranoično smešno, ker jaz lahko brez težav pijem v bifeju pod Maximarketom kavico, za sosedno mizo pa sedijo poslanci na “malici” in to brez neprebojnih jopičev iz kevlarja, tropa goril ali vsaj kakšnega kosa maschinegewera. Ampak če se tako umetno dviguje njihova pomembnost, prav.

Po moje bi morala biti ta terasa v celoti odprta za obiskovalce  oziroma turiste in nenazadnje bi v tem lahko lastnik stolpnice videl tudi kakšen poslovni interes. Verjamem pa, da mu že sedaj najemnine prinašajo takšne prihodke, da se me ne splača ukvarjati z takimi malenkostmi, kot je muy buena vista.

Preberi še:
Vredno ogleda v Ljubljani

Vredno ogleda v Ljubljani

13 01 2009

“Naključno mimoidoči” je priljubljena tarča za razne eksperimente in raziskave. In tako so na enem izmed radijev naključno mimoidoče v Ljubljani spraševali, kaj bi svetovali turistu, če bi jih vprašal za ogleda vredne destinacije v naši prestolnici.

Odgovori so bili vsi po vrsti brezvezni in večina kaj dlje od Prešernovega spomenika niti ni prišla. Sploh brezveze se mi pa zdi turistu priporočati Čopovo ulico, kjer ni ničesar, razen Mc Donaldsa. Če že, ga potem raje pošljem na štacion po burek, bo vsaj okusil našo tradicionalno (ponarodelo) kuhinjo.

Sem se pa sam zamislil ob tem, kaj bi sam odgovoril turistu, če bi me vprašal kaj takega in sem bil v zadregi.

Če bi šlo za mlajše turiste, bi jih verjetno poslal kar na mestni avtobus številka 17, ki bi jih odpeljal v naš mali nakupovalni disneyland BTC, kjer si lahko v Koloseju ogledajo film, v Areni odigrajo bilijard ali kakšno partijo bowlinga, v Big bangu pa lahko na Playštacionu 3 odigrajo simulacijo dirkanja na G25 volanu s sekvenčnim menjalnikom. Če bi pa odstalo še kaj časa, pa lahko gredo firbec past po brezštevilnih štacunah.

Škoda edino, da tam niso postavili kakšnega manjšega hostla, kjer bi se dalo prenočiti, ne bi bil odveč pa tudi kak nočni kljub (včasih smo jim rekli diskač), ki je po spominu tam nekoč že bil, sem pa pozabil, kako se je imenoval (na stropu je imel obešen čisto pravi avion) ter športna dvorana. Tako bi imeli skoraj vse potrebno za zabavo na enem mestu izven mesta.

V zadregi sem pa pri starejših turistih in še zlasti Japoncih. Namreč Japonec leti do nas sigurno mnogo več kot 10 ur in  ne moreš ga potem poslati gledati film v kino. To je podobno, kot če jaz priletim v Los Angeles, pa me tam pošljejo gledati razstavo fotografij Marilyn Monroe v neko zakotno galerijo, po možnosti v delu mesta, ki ga obvladujejo čolosi ali cripsi.

Po liniji najmanjšega odpora je zame prva izbira sigurno Ljubljanski grad, zlasti zaradi čudovitega razgleda iz stolpa na gradu po praktično celotni Ljubljani z okolico. Z dograjeno vzpenjačo so poleg tega še močno olajšali razlaganje, kako se tja gor sploh pride, ker se zareza od vzpenjače na hribu vidi že od daleč. Ne vem pa, če je na gradu poleg bifeja z kavo za 1.2 € še kaj omembe vrednega? Kakor se spomnim, večino časa grad izgleda kot nikoli dokončana zgodba, ker je vedno nek del še v gradnji. Vem pa, da so tam gori včasih na ogled postavljene tudi kakšne razstave ter pevski nastopi. Enkrat se spomnim, da sem gledal skozi lino Nušo Derendo.

V turističnih mestih so ponavadi zelo priljubljene nekoliko dvignjene lokaciji z razgledom, kot je recimo v New Yorku Empire State Building ter sta bila pokojna stolpa WTC. V Ljubljani bi bila poleg gradu taka lokacija lahko vsekakor Ljubljanski nebotičnik, ki je primerno visok in stoji na odlični lokaciji, ampak kakor vem, je zadeva še vedno zaprta in lahko se pohvalim, da nisem bil nikdar tam gori. Je pa nekdo lepo obnovil zunanjost, tako da upam, da bomo lahko že letos poleti uživali na soncu na vrhu nebotičnika. Bojim se edino, da boš moral imeti vip karto, če boš hotel dobiti prosto mizo.

Potem pride pa na vrsto že sam center okrog Prešernovega spomenika, čeprav se mi zdi, da mi iz turističnega vidika  preveč poveličujemo ta spomenik, ker če pesnika ne poznaš, kar ga turisti skoraj sigurno ne (pozna kdo največjega Slovaškega pesnika?), je potem to samo še eden izmed spomenikov (Who is this guy? Poet? Really? No kidding? Did he make a lot of money?), ki se ne razlikuje prav veliko od spomenika Borisu Kidriču poleg predsedniške palače, le da Kidrič izgleda, kot bi se nad Ljubljano nekoliko hudoval, vsaj poza je že taka, Prešeren pa se lahko pohvali z muzo nad glavo.

Meni je arhitekturno zelo zanimivo Tromostovje, sploh če o njem razmišljam v času secesije, pardon recesije.

Si predstavljate, da bi SCT ob pomoči Primorja zgradil tri Črno Kalske viadukte? Eden dvopasovni na sredi za pot na Primorsko in na vsaki strani še po eden ločen most za pot proti Ljubljani. Saj bi se vsi prijeli za glavo, kakšno razmetavanje davkoplačevalskega denarja je to, Računsko sodišče pa bi takoj začelo pisati negativno mnenje z zadržkom, glede neracionalne porabe denarja. Ampak v Plečnikovih časih je bilo očitno na srečo to drugače urejeno in tako je Ljubljana dobila še eno simpatično turistično zanimivost.

Glede same arhitekture v mestu, sem še kot otrok najbolj občudoval stavbo, ki stoji poleg tržnice in se ji zaradi trikotne oblike reče Peglezen. Se spomnim, ko smo prišli s starši v Ljubljano in parkirali avto tam blizu, sem na vsak način hotel iti pogledat to zgradbo. Meni se je takrat namreč zdelo huronsko smešno, kako je lahko nekdo prišel na tako idejo. Potem sem pa večjo kopijo (oziroma verjetno kar original) te zgradbe zagledal v New Yorku (Flatiron building).

Meni ena najbolj priljubljenih Ljubljanskih lokacij je poleg starega mestnega jedra vsekakor Trnovo, čeprav za turista morda ne tako privlačna. Všeč mi je drevored ob Ljubljanici, kjer ljudje poleti posedajo in kjer mladina zvečer tanka ceneno namizno rdeče vino, malo naprej pa so privezi za ladjice in celo nekakšna gostilna na vodi. Ta del Ljubljane se mi zdi, da ima še veliko potenciala, samo ne vem čisto točno, kaj tam še manjka, da bi bilo lahko zanimivo še za turiste.

Sicer pa, če mene kakšen turist (razen španci) prosi za informacije, imam pripravljen univerzalen odgovor “lo siento, estoy demasiado turístico, también.” (v španščini, jaz sem tudi turist, oziroma nekaj podobnega).

Tempeljski grič

19 05 2008

Čeprav je naš sedanji predsednik dr. Danilo Türk znan kot uglajen diplomat, pa sem v nekem časopisu prebral, da se je pred kratkim ob obisku Izraela (Jeruzalema) zelo razjezil na gostitelje, ki mu niso dovolili obiskati Tempeljskega griča, ampak si je lahko ogledal samo Zid objokovanja ter naj bi prišlo celo do diplomatskega škandala.

Novico naj bi prvi objavil Izraelski spletni časopis Ynetnews, naši mediji pa so jo potem verjetno z veseljem pograbili. Nikjer pa nisem zasledil, če si je naš predsednik ob Zidu objokovanja po tradicionalnem običaju kaj zaželel in željo, napisano na listku, vtaknil med razpoke v zidu. Jaz sem si ob mojem izletu v Izrael zaželel, da bi postal predsednik države (kar je potem postal dr. Türk), da bi čez noč obogatel in da bi leta 2004 na volitvah zmagal Janša. Od vsega se je uresničilo samo to zadnje, kar še enkrat več dokazuje, da ima Bog prefinjen smisel za humor (in napačen odnos do mene).

Glede želje predsednika, da bi si ogledal tudi Tempeljski grič, ki je nekakšen muzej islamske arhitekture na prostem in na katerem stoji največja znamenitost Jeruzalema, mošeja Kupola na skali (ne vem, če je to uradno naš prevod), bi moral predsednik upoštevati, da tja Židje nimajo vstopa (kadar pa vstopijo, običajno pride do incidenta) in da mu seveda Izraelski varnostniki, kot uradnemu gostu Izraelske države, ne morejo zagotoviti ustrezne varnosti, pa čeprav je eden od vhodov v, z obzidjem obdan Tempeljski grič, praktično samo lučaj stran od Zidu objokovanja. Poleg tega je ta plato za Žide boleča rana, kajti na tem mestu je nekoč stal Salomonov tempelj, v katerem je bila shranjena Skrinja zaveze med bogom in Izraelci (za cvekarje iz zgodovine je skrinja najbolj poznana po filmu Indiana Jones), nakar so muslimani zgradili na njem poleg znamenite mošeje z zlato kupolo še mošejo Al Aksa, kar naj bi simbolično predstavljajo, da je muslimanska vera nadgradnja židovske vere in krščanstva. Ampak od tu naprej je vse skupaj zame že navadna politika.

V tolažbo našemu predsedniku pa spodnje fotografije Tempeljskega griča (zadevo si bo nekoč lahko ogledal kot običajni turist in ne bo problemov):

vse foto: dr. Onyx

Morda izgleda čudno, da na nobeni sliki ni ljudi, kot da bi Tempeljski grič namerno izpraznili. Ampak dejansko tam med mojim ogledovanjem praktično ni bilo ljudi, čeprav je bilo to sredi dneva.

Sploh je današnji Izrael z njihovo različico Berlinskega zidu ter stalnimi spori s Palestinci lep dokaz, kam lahko pripelje sovraštvo. Odkar se je začela prva vstaja Palestincev (Intifada) nekje konec 80 let prejšnjega stoletja ter so se pojavili teroristični napadi (zlasti v Jeruzalemu), ki so napolnili svetovne medije, je Jeruzalem takoj izgubil primat prve turistične destinacije na svetu, kot stičišča različnih kultur, religij in temelja zahodne civilizacije, kjer se je nekoč dobesedno trlo turistov iz celega sveta.

Danes tja zaidejo samo še redki in kot turist se počutiš na nek način nelagodno, ker si takoj opažen in tarča raznih prevarantov in kvazi turističnih vodičev. V bistvu je še najboljša taktika ta, da se čim bolj stopiš z okoljem, skriješ razpoznavne znake turista, a hkrati ne smeš izgledati preveč podoben eni izmed sprtih strani.

Preberi še:
To je rop by dr. Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Podobe na razstavi

09 08 2007

Skoraj se zdi neverjetno, da v času visoke gospodarske rasti, ko se delijo dobički, visoke nagrade in sejnine nadzornim svetom, ko iz pip teče nektar, ko se plače delavcem povečujejo le za malenkost počasneje, kot raste inflacije, da v takem zlatem obdobju, ko težko dobiš delavce za nočno izmeno in je potrebno ceneno delovno silo celo uvažati, obstajajo ljudje, ki sedijo in ne delajo nič. Samo sedijo in se nastavljajo soncu. In daleč naokoli najprimernejši kraj za opazovanje teh ljudi je v Ljubljani ob Ljubljanici. Na promenadi.

Najbolj gosto poseljen s temi uživači je tisti del pomladi ali jeseni. Poleti njihove vrste razredčijo dopusti ter privlačnost vonja pravega morskega zraka in te izgube ne morejo nadomestiti niti turisti. Če narediš tam mimohod sredi dopoldneva in potem še enkrat popoldan ugotoviš, da so nekateri obrazi ostali isti. Sedijo tam na soncu že ure, nepremično. Pri nekaterih se je kavna usedli na dnu skodelice že zasušila in postala trda kot kamen. Za nekatere se zdi, kot da so negibne napihljive lutke, ki so jih lastniki prinesli tja zato, da kraj izgleda obljuden, zapolnjen do zadnjega kotička. Vsak prosti stol za mizo deluje kot božji dar, glavni zadetek na loteriji. Čas na Ljubljanski rivi lenobno polzi med mizami, gibi so počasni, roke težke, kot bi ljudje sedeli na Jupitru in ne na Zemlji.

To sigurno ni delavski razred, ki takrat, sredi dopoldneva, struži, rezka, vari, koplje, zida, čisti, pleska in ustvarja nehote še visoko gospodarsko rast.

Za nekatere na pogled vem, da so (večni) študentje. Za večino nihče ne ve s čim se zares preživljajo. Če se z delom, morajo delati ponoči. Morda so nekateri samostojni kulturni delavci, slikarji, pesniki, preprodajalci, morda celo kmetje, ki imajo na njivi položeno foto tapeto koruznega polja in dobivajo denarno subvencijo.

Zanesljivo pa ne more biti to pravi delavski razred.

To gmoto prepotenega mesa, pribito na lesene stole, dekorirano z praznimi steklenicami in kozarci, jemljem kot umetniško inštalacijo. Na iPoda naložim Slike z razstave Modesta Mussorgskega, se sprehodim do Trmostovja in začnem voden ogled inštalacije. Sam sem kustos in obiskovalec razstave, vse v eni osebi.

tromostovje.jpg

Najprej nekaj lahkotnejših štantov z razno drobnarijo za dekoracijo telesa in duha. Na nekaterih štantih visijo majice z podobami Che Gevare, Tita in Jima Morissona. Minister za šolstvo bi verjetno hitro opazil, da ni nikjer majic z podobo Jezusa iz Nazareta, kaj šele velikanov novejše slovenske politične zgodovine in da imajo mladi danes sprevrženo sliko o svojih idolih. Ampak verjetno to niso idoli. Samo grafične ikone.

Potem se ogled začne zares. Strumno kot kakšen visoki vojaški oficir korakam po tlakovani pešpoti po Cankarjevem nabrežju ob Ljubljanici med mizami in stoli okoliških kavarn. Ura pet popoldan. Dva koraka in pogled levo, dva koraka in pogled desno. Mirno in dostojanstveno. Opazujem ljudi in njihove obraze. Če se kdo nasmehne se mu nasmehnem nazaj ali samo narahlo z konico brade prikimam. S tem mu dam vedeti, da takšno početje odobravam, čeprav k gospodarski rasti ne prispeva veliko. Če seveda ne gre za turista. Turistom hkrati pokimam in se še nasmehnem. Če gre za japonske turiste, se še rahlo priklonim naprej. Da bi le dohodek od turizma še tako naprej lepo naraščal.

Ob Kavarni Maček se za trenutek ustavim.

macek.jpg

Spomnim se študentskih let, ko to ni bila samo pivnica, ampak so stregli tudi hrano. Takrat smo dali na kup študentske bone celega meseca in si pripravili kraljevsko pojedino. Zahtevali smo najdražje arhivsko vino. Takšnega, ki ti ga odpor pred tabo in ti ponudijo zamašek v strokovno oceno, da ga narahlo poduhaš z konico nosnic. Kot konj, ko mu ponudiš pred gobec kocko iz sladkorja. To, da nihče od nas ni imel pojma o vinu in da bi nam lahko za vrhunsko vino prodali fermentiran domači mošt je nepomembno. Važno da nam je uspelo enkrat na mesec porabiti vse tiste bone, ki smo jih dobili skoraj zastonj in so nam kot študentom pripadali. Jedli na bone pa nismo skoraj nikdar, saj je takrat zadoščal že kakšen sendvič za potešitev lakote.

Na Čevljarskem mostu mlad angleški heteroseksualni par pristopi k meni. Dekle mi ponudi fotoaparat in prosi, če ju slikam na mostu. Seveda lahko, saj smo zapisali v turistične kataloge, da smo dežela prijaznih ljudi. In danes sta imela srečo, čeprav prijaznost pri meni ni visoko zapisana. Gledam fotoaparat in iščem LCD zaslon, da lahko sploh ugotovim, kaj bo na sliki. Pa ga ne najdem. Z zaigranim nasmeškom poizkušam prikriti zadrego, da ne najdem zaslona, kljub vsem doseženim diplomam in certifikatom. Potem ugotovim, da morda plastična škatla iz cenene črne plastike sploh ni digitalni fotoaparat, ampak neka retro kamera s kukalom. Namerim in sprožim. Kar bo pa bo. Preden bosta uspela razviti slike bom jaz že daleč.

Na drugi strani mostu nadaljujem pot nazaj proti Tromostovju. Korak je nekoliko hitrejši. Sedaj so podobe že na drugi strani in med nami Ljubljanica. S te strani je perspektiva druga. Drugačni proporci. Niso več tako pomembni obrazi, ker so postali bolj podobni eden drugemu. Gledam celotno kompozicijo, ki deluje od daleč negibno kot kakšna kulisa. Nekdo nad Cuba Libre hladi šampanjec v kovinski posodi kar na oknu. Pogled usmerim v tri dekleta za mizo na drugi strani reke. Eno opazi, da se je znašla v mojem gorišču ter instinktivno prekriža noge. Verjetno si misli, da skozi špranjo v ograji vidim tisto, kar si ona misli da ne bi smel videti. Samo gre za instinkt. Prirojeni ženski obrambni mehanizem.

cubalibre.jpg

Ugasnem predvajalnik. Zaradi ne ravno ergonomskih slušalk me že pošteno bolijo ušesa, kot bi hodil naokrog z kumaro potisnjeno pregloboko v ušesno votlino. Vročina je še znosna. Rahel vetrič vzvalovi vodno površino. Misli beže stran. Čim dlje stran od tu.

K mojemu delavskemu razredu, ki se prebija iz dneva v dan. Iz meseca v mesec.

Vzpenjača

30 07 2007

V Sloveniji se mi zdi, da se vse dogaja nekako v valovih. Operacijske mize, Sova, Šuštar, helikopterski prevozi, južna meja, pa spet operacijske mize … Nekaj časa je bila recimo aktualna tema tudi vzpenjača na Ljubljanski grad, tako zaradi tehničnih napak, kot tudi domnevno visoke cene investicije glede na podobne vzpenjače drugod. In potem vse tiho je bilo. Kako tipično domače. Slovensko.

V nedeljo sem hodil po Ljubljani in ker sem imel čas, sem šel na prvo, testno vožnjo z vzpenjačo.

Na Ljubljanski grad smo v srednji šoli tekli v pajkicah med telesno vzgojo, večkrat sem šel gor peš ali iz tržnice po potki, kjer so baje snemali tudi film Vesna ali pa še večkrat iz stare Ljubljane oziroma Gornjega trga mimo cerkve in kitajske restavracije. Nekaj korakov in že si bil nad Ljubljano in Ljubljančani.

vzpenjaca1.jpg

Jaz nekega pomena vzpenjače za Ljubljano trenutno žal ne vidim.

Zdi se mi, da gre tu bolj za filozofijo potrošnik 2.0. Torej jaz sem davkoplačevalec in državi mi mora zgraditi tekoče stopnice ali vzpenjače povsod tam, kjer bi bil potreben kakršenkoli minimalni napor do mesta, kjer spet lahko zapravljam težko zaslužen denar. Lahko pa rečem eno.

Zadeva deluje.

To je moj prvi vtis. Pripadajoča infrastruktura je sodobna, imajo bankomat, turistične brošure, samopostrežni avtomat za karte in tudi cena 2 evra za povratno vozovnica mi ne deluje pretirano, čeprav gre res samo za nekaj sekund vožnje. Celo boljša izbira se mi zdi kljub vsemu enosmerna karta navzgor za 1.5 evra, ker je spust peš v večini primerov hitrejši, kot čakanje na vzpenjačo. In tudi gostilničar na vogalu se nima po mojem kaj pritoževati nad gosti, ki jih pred njegovim nosom dvignejo v nebo in pred ali po tem še kaj spijejo in pojedo.

Turistov je bilo se mi zdi kar veliko, sploh pa zgoraj na terasi Ljubljanskega gradu je bilo vse polno ljudi, ki se jim je že na obrazu videlo, da so tujci in da uživajo. Za razliko od povprečnega Slovenca, ki običajno ne uživa. Za vožnjo nazaj se je nabrala celo takšna skupina ljudi, da sem se za vsak slučaj zdrenjal kar pred vhod v kabino, da ne bi slučajno moral čakati še na naslednjo vožnjo, kar je upoštevaje še čas, ki ga potrebuješ za sestop peš, nesprejemljivo dolgo. Sestop peš pa ni bil opcija, ker sem plačal povratno vozovnico in sem želel videti, ali so kje tehnične težave. Ni namreč lepšega, kot sredi poletja ob tej sopari ostati razpet med nebom in zemljo v kabini sam z desetimi prepotenimi angleškimi turistkami, starejšim gospodom in mlajšo slovensko družino s staro mamo, plus še oba šoferja in te šele po nekaj urah rešijo hrabri gasilci Ljubljanske brigade z dinozavrom.

In tehničnih težav ni bilo od nikoder.

Najbolj zgovoren je bil starejši gospod, prvi tik pred vhodom, ki je potarnal, da bi moralo na listku pisati, kdaj zadeva odpelje nazaj. Ja ko pride navzgor vendar, saj je samo ena kabina. Hkrati je med vožnjo navzdol edini modro pripomnil, da je zadeva malo brez veze, ker so včasih hodili za rekreacijo peš na grad in fanta, ki upravljata z napravo sta samo pokimala in se nasmehnila.

Vemo in to se pač sedaj ne govori več, ko je zadeva že postavljena in naj bi polno zaživela ter se čez sto let morda celo amortizirala.

Neki mlajši damici je celo uspelo pretihotapiti v kabino manjšega psička, kljub veliki tabli z slikicami, ki naj bi pomenile nič sladoleda, nič rolk in nič psov v kabino. Če prav razumem prometni znak, pa je prepovedano tudi držanje za roko.

 vzpenjaca2.jpg

Navezovanje stikov in socializacija med nekajsekundnim spustom navzdol torej odpade. Kot da bi bili v “Zero gravity” letalu.

Sam sem že razmišljal, da bi zagnal vik in krik, da se s psi pa že ne bom vozil, ker sem plačal polno karto, samo ko pa me je kuža tako milo gledal. Vprašanje je tudi, če bi sam našel pot navzdol. Mačke so v tem pogledu se mi zdi bolj iznajdljive za orientacijo in imajo vgrajen nek svoj tajni primitivni GPS sistem kot čebele, samo da one goljufajo nekaj z magnetnim poljem.

Ko se še enkrat ozrem za konec navzgor po hribu moram reči, da mi ni jasno, kam so šli tu milijoni evrov. Če je to tako drago, bi morala biti vsaka žičnica na avstrijskem visokogorskem smučišču vredna recimo vsaj polovico letnega nacionalnega bruto domačega proizvoda.

Tehnično bi bilo morda tudi ceneje, če bi naredili enostavno tekoče stopnice, kot so v Nami ali Maksiju ter nadstrešek zanje, da pozimi sneg ne bi zaustavil prometa. Pa še dodatno ploščad za invalidske vozičke, kot je recimo na železniški postaji v podhodih do tirov, da bi zadeva kot celota bila lahko sploh opravičljiva, češ da gre itak za invalide in ni nič predrago za plemenit namen.

Verjetno pa obstaja nek logični razlog, zakaj mora biti ravno vzpenjača z kabino in vso ekipo ljudi, ki to “čudo” upravljajo.

To je rop

16 07 2007

Na dopustu te vedno okradejo. V toplo pivo mešajo mrzlo vodo, prostitutke v resnici niso več device in TV v hotelu ne lovi toliko kanalov, kot piše na prospektu. Verjetno pa ni učinkovitejšega načina da ti uspejo povsem pokvariti dopust, kot je uspel pravi rop ali tatvina. Da ti ukradejo denar, bančne kartice, fotoaparat, mobilni telefon ali potni list.

Različne dežele po svetu so različno rizične in tu mislim da Slovenija sploh ni vredna omembe. Včasih so Slovence pogosto ropali v Trstu, danes na tamkajšnjo tržnico zahajajo redki, ker se enako kvalitetno blago nahaja tudi v naših butikih in verjetno Trst tudi ni več tako zanimiv za razne žeparje in kriminalce začetnike. V bistvu če želiš biti res pošteno oropan je potrebno iti po moje kar precej daleč na pot.

Sam ne sodim med svetovne popotnike in moj rezultat kar se tiče ropov nikakor ne more biti reprezentativen, ker je vzorec premajhen. Lahko pa se pohvalim, da so me (polovično) uspešno okradli samo enkrat do sedaj in še to ravno v Sveti deželi pred nekaj leti.

Jeruzalem je mesto, kjer bi vsakemu svetoval maksimalno previdnost. Revščina, ki jo je povzročil izpad (tudi) turističnega prihodka zaradi večletnih spopadov med Izraelci in Palestinci je povzročila, da se morajo prebivalci revnejših, pretežno Palestinskih delov mesta, preživljati kakor vedo in znajo. Tatvine in ropi maloštevilnih turistov pa so ena izmed možnosti.

Seveda v takem mestu moraš uporabiti posebne zaščitne metode, sicer sam izzivaš težave. Naivnost pa ni olajševalna okoliščina. Kljub temu je mlajšemu Palestincu, staremu komaj kakšnih petnajst ali kakšno leto več, uspel tako imenovan “touch down”. Dečko bi bil lahko z zarjavelim kalašnikom v roki pri teh letih že policist na Zahodnem bregu in prejemal nekaj dolarjev mesečne plače, vendar se je on odločil da bo raje žepar in izbral si je ravno rajon ob vzhodnem zidu starega dela mesta. In usoda je tam lučaj stran od Zidu objokovanja najine poti križala. In Križati je beseda, ki je Jeruzalem postavila v sam center Zahodnega sveta.

Po mestu sem hodil z manjšo torbico pripeto okrog pasu. V njej sem imel samo nekaj kovancev in manjšo denarnico, v kateri pa ni bilo denarja, samo osebna izkaznica in kartica zdravstvenega zavarovanja. Zakaj sem vzel s sabo kartico zdravstvenega zavarovanja nimam pojma, verjetno gre za prastrah še iz Slovenije, da prideš na urgenco brez potrjene kartice in izdihneš nekje na stopnišču. Osebno sem imel namesto potnega lista pri sebi za identifikacijo ob kakšni kontroli, potni list sem raje preventivno pustil v hotelu, bankovce pa sem imel skrite v posebni denarnici pod srajco.

Takrat sem bil eden izmed redkih turistov, ki je hodil po tistem predelu mesta. Nekoč živahno staro mestno jedro za obzidjem je bilo takrat skoraj prazno. K meni pristopi zgoraj omenjeni domačin in pred mano razgrne harmoniko iz razglednic, sili vame in me skoraj odriva ter v angleščini prosi, če kupim razglednice. V tistem trenutku nisem razmišljal o ničemer drugem, kot o tem, kako naj se ga čim prej znebim. Potem pa naenkrat odneha in steče brez besed stran. Instinktivno se primem za torbico za pasom. In potipam denarnico pod srajco. Vse na svojem mestu. Potem za vsak slučaj še odprem torbico za pasom in…

Ni več denarnice. Prekleto.

Občutek ko si prvič okraden je podoben občutku, ko si v zaporu recimo prvič posiljen in tega ne pričakuješ. Vsaj ne že kar drugi dan. Prekleto in ne sprašujte od kje poznam ta občutek. Najprej sram, ki izginja in ostane samo še bes. Okraden sem. Prvič sem okraden. Prekleto še enkrat.

Potem pa čez nekaj časa priteče drug domačin istih let z mojo denarnico v roki in mi proda zgodbo, da je ujel tatu in da mi vrača denarnico. O ti sreča, kako zadeti ravno mene.. Upam da je v mojem pogledu takrat zagledal bes in jezo. Bes in jeza sta univerzalna govorica tako kot Esperanto. Predrzneža, pa vam jaz izgledam res kot popoln bledolični bedak, ki je plačal samo za letalsko karto 540 USD zato, da ga potem lahko že drugi dan okradejo? Kako mislite s takim odnosom dobiti naklonjenost sveta? Kje je šele lastna država? Vidva sta del iste pokvarjene žeparske bande, ki je ugotovila, da v denarnici ni nič denarja, samo dve ničvredni plastični kartici, ki ju nista sposobna niti prebrati od leve proti desni in če do večera koga ne oropata, bosta zvečer vajina želodca lačna legla k počitku nekje v Davidovem mestu. Če sploh znata samostojno brati? Barabe.

Še danes po nekaj letih sem jezen. Prvega ne pozabiš nikoli, četudi ti drugič ukradejo kopalno kad in kuhinjsko napo iz lastnega stanovanja pri belem dnevu in vklopljeni alarmni napravi.

Sedaj mi je žal, da o tem sploh pišem. Ker spomin na prvi rop boli kot sol na odprti rani. Pa sploh ni bil pravi rop. Samo manjša tatvina. A boli in peče.

Čeprav recimo rop, dejansko pa tatvina, strogo tehnično gledano ni uspel in sem vse ukradeno takoj dobil nazaj nepoškodovano, mi je pokvaril nekaj naslednjih dni in me zaznamoval. Dobrodošel v klubu tistih, ki so jih že oropali. Že prej nadpovprečne varnostne ukrepe sem dvignil še za nivo višje. “Code Orange” in Orange tu ni njihov mobilni operater ampak barva, ki meji že na rdečo, to je nivo pred tem, ko predčasno odidem takoj domov. V praksi to pomeni, da sem torbico privezal za pas od hlač in še zadrgi povezal med seboj, tako da je bilo sedaj skoraj nemogoče neopaženo ukrasti ali že samo odpreti torbico. To je bil sicer dvorezen meč, ker je potencialnemu žeparju dal slutiti, da zna biti v torbici kaj dragocenega, če je že tako varovana.

Za vsak slučaj sem potem kupil še manjšo ceneno sintetično denarnico in jo nosil na vidnem mestu v zadnjem žepu. Tu gre za metodo, da tatiču ponudiš lepo vidno in zlahka dosegljivo denarnico, v kateri ni nič in upaš, da pozornosti ne bo usmeril tja, kjer bi lahko povzročil škodo. In kljub temu da sem od takrat naprej prazno “dummy” denarnico nosil v žepu tako, da je skoraj sama padla ven, je prišla varno domov in sem potem ta trik uporabil še na nekaterih rizičnih izletih in potovanjih.

Turistom običajno svetujejo, da naj skrijejo dejstvo, da so turisti. Ljubljančanu v Mariboru bo verjetno to še uspelo, vsaj dokler ne odpre ust in pozabi izgovoriti toti, medtem ko je to mnogo težje oziroma skoraj neizvedljivo recimo že Slovencu v Burmi ali Ruandi. Kjer pa je možnost, da se s takim ukrepom ne osmešiš, pa vsekakor prvi zaščitni ukrep.

Zanašanje na policaje ne deluje niti doma, kaj šele v tujini. Malih tatvin denarnic in kraj potnih listov nobena resna policija na svetu ne bo resno preiskovala. Še če ti doma iz garaže ukradejo cel avto je verjetnost, da dobiš nazaj karkoli manjša, kot da umreš od pokvarjene piščančje paštete. Kaj šele v tujini lepo vas prosim. Vljudno te popišejo in ob koncu delovnega dne verjetno pade na policijski postaji kakšna šala na račun naivnih turistov.

Tatvino moraš enostavno preprečiti.

Bančnih kartic sam ponavadi ne nosim naokrog po svetu. Če jih že imam s sabo, jih spravim v hotelu na varno pred snažilko. Običajno jih skrijem če se le da v daljinca za TV, ki mu ven poberem baterije. V tujini je zame edino plačilno sredstvo denar, ki na otip zašelesti ali ob padcu na tla kovinsko zadoni.

Si pa trenutno še ne predstavljam kaj narediš, če ti ukradejo potni list? Verjetno bi se začel kar na mestu jokat kot otrok.

Tako, pa sem se maščeval. Zob za zob. Govorica, ki jo ta del sveta dobro razume.

Kruh ali Hleb?

08 05 2007

Nezadržno se približuje poletje in s tem čas, ko bodo zopet horde Slovencev romale na sosednjo hrvaško obalo. Čeprav imam občutek, da zaradi zaostrenih političnih razmer med državama in priporočila poslanca Pavlihe priznanje, da letuješ na hrvaški obali, pomeni skoraj enako, kot da bi priznal, da imaš spolno prenosljivo bolezen.

Če bi se radi na vsak način izognili stigmi, da letujete na hrvaški obali priporočam, da se odpravite na hrvaško po ovinku in sicer najprej v sosednjo Italijo, s katero meja ni sporna, od tam pa s trajektom ali letalom na sicer sosednjo hrvaško, pri čemer si obvezno izberite za destinacijo malo obljuden kraj, kjer vas zares nihče ne pozna in ni možnosti da srečate ostale Slovence. Morda še najbolje kakšen samoten otoček na Kornatih.

Ko pa ste že enkrat na sosednjem hrvaškem, pa morate biti ne glede na težave z jedilnimi listi in neprijaznostjo natakarjev izjemno občutljivi na področju gramatike, kjer večina Slovencev pogrne na celi črti.

Torej tudi če ste prišli na hrvaško iz sosednje Srbije z vozom, tega nikakor ne smete povedati direktno, ampak rečete, da ste prišli z VLAKOM.

Bolj greste proti jugu Dalmacije, zlasti pa v okolici Dubrovnika in povsod tam, kjer je čutiti še vpliv vojne, bolj boste morali biti pozorni na jezikovne posebnosti Srbščine in Hrvaščine.

Kadar ste v dilemi sam osebno priporočam, da že v sami stavčni konstrukciji opozorite na to, da ste iz Slovenije ter da se trudite govoriti hrvaško. Zato zelo pazljivo izbirajte besede in se najprej prepričajte ali je beseda zares hrvaška in ne morda srbska.

Če ste v dilemi, bodite modro tiho.

Poglejmo si na praktičnem primeru, kako pravilno upoštevaje zgornji nasvet tvorimo stavek recimo zjutraj v pekarni:

“Ja bi eno štruco kruha molim.”

To je pravilno. S tem smo nakazli, da se trudimo hrvaško, a hkrati smo dali s konstruktom „bi eno štruco“ jasno vedeti, da smo zabiti Slovenci, kar v njih povzroči vedno prijetne občutke, da so pametnejši. Vendar to je spretna iluzija, na katero namerno igramo.

Pa si poglejmo še napačne primere:

“Ja bih jednu štruco hleba!” ali še huje “Jaz bom jednu štruco kruha BRE!“

Morda je tržna niša za razna podjetja, ki se ukvarjajo z intenzivnimi tečaji tujih jezikov, da bi na svoj meni pred dopusti dala tudi kakšen tečaj, kjer bi se tečajniki naučili osnovne razlike med Srbščino in hrvaščino. Da bo dopust na sosednjem hrvaškem minil brez zapletov.

Za vse, ki bi se radi naučili razlik med hrvaškim in srbskim jezikom do perfekcije in morda s svojim znanjem dali še spotoma kakšno lekcijo v gramatiki slabše podkovanim hrvatom pa priporočam delo Vladimirja Brodnjaka “Razlikovni rječnik srpskog i hrvatskog jezika” ( ISBN:86-7457-074-7).

Hrvatom se vnaprej hiljadu puta izvinjavam, ker priznam, da ne vem, kdaj se piše hrvaški z veliko in kdaj z malo.