Ne vem sicer kakšen BDP na prebivalca imajo žabe, ampak glede na to, kako sredi belega dne počivajo in se sproščajo, se mi zdi, da prav velik ne more biti. In njim se vedno nekaj dogaja, brez da ves čas študirajo, zakaj je to tako. Znajo pa očitno poskrbeti za nataliteto. Vsaj to.
Poglej še:
– Cerkniške žabe
Včeraj je bila sicer osnovna ideja s supom po Cerkniškem jezeru, ampak sem že vnaprej vedel, da vode ne bo prav veliko, saj letošnjo pomlad ni veliko deževalo, zima pa je bila tudi bolj sušna, tako da jezero ni moglo ustvariti zaloge vode v zimskem času.
Dejansko se je izkazalo, da od Cerkniškega jezera ni ostalo prav veliko, tako da sem moral na hitro poiskati nek drug način zabave.
In ker sem imel s seboj tudi fotoaparat sem se lotil žab. Samo ne v kakšni okoliški gurmanski gostilni, ampak kar na terenu, ob Cerkniškem jezeru.
Žabe so se izkazale kot dobri modeli za fotografijo. Najprej se ti sicer umaknejo in odskočijo stran, potem pa na varni razdalji čakajo pri miru, kot bi pri šahu čakale na naslednjo potezo nasprotnika, tako da se pustijo fotografirati tudi za tiste, ki se radi igrajo z ročnimi nastavitvami fotoaparata in potrebujejo več časa. Meni se s tem ne ljubi ukvarjat, tako da posnamem večinoma samo to, kar zmore aparat v avtomatičnem načinu (point & shoot).
Glavni problem pri fotografiranju žab se izkaže kako sploh ujeti v objektiv predmet fotografije, saj moraš najprej na malem zaslonu fotoaparata ugotoviti, kje na sliki je žaba, ker imajo zelo učinkovite maskirne barve in vzorce. Dobil sem občutek, da jih to celo zabava in se zato pustijo slikat. Luksuzna varianta bi bila, da povežeš HDMI izhod iz fotoaparata na neko večjo tablico in tam potem lahko precej bolj natančno spremljaš kaj vidi fotoaparat, če ta to seveda omogoča. Ali pa povezava tablice in fotoaparata prek wi-fi. Obstajajo pa tudi aplikacije proizvajalce fotoaparatov za Android in iOS operacijske sisteme s katerimi se da (omejeno) upravljati fotoaparat iz pametnega telefona ali tablice.
Naslednjič se morda lotim hroščev ali celo polžev.
foto: Onyx – osebni arhiv
Če bi Sir David Attenborough snemal dokumentarec o Cerkniškem jezeru pa bi verjetno začel nekako takole…The life on Lake Cerknica is always harsh. With the summer months, the water recedes and the lake turns into flowering meadows. Fish and other aquatic life are fighting for the last patches of water. When autumn finally comes and brings much-needed rain, it will be their playground again. For frogs, being an amphibian on an ever changing lake looks like a big advantage…
Poglej še:
– Slovenske žabe
– Pomagajmo žabicam!
Lastniki kužkov so definitivno populacija, ki si zasluži za svoje štirinožce samo najboljše. In pasje parkirišče je korak v pravo smer.
foto: dr. Onyx
Glede same tehnične izvedbe parkirišča imam sicer manjše pomisleke. Če bi bil sam namreč lastnik kakšnega manjšega hov hov pošastka, kot je recimo samica čivave ali kaj podobnega, mi ne pride na misel, da jo parkiram poleg samca Pitbula ali Mastifa, sam pa grem po nakupih. Kljub žični ograjici.
Drugače pa kar v redu zamisel, če le ne bo korozija razjedla nosilne konstrukcije prehitro.
Kokoši v EU se lahko veselijo, da so lepo rejeni uradniki evropske unije sprejeli merila, po katerem je dovoljeno gojiti največ 33 kg kokoši na kvadratni meter. Kokoši nesnice so jo odnesle še nekoliko slabše, saj za nesnice velja 42 kg na kvadratni meter, kar znese po izračunih 26 osebkov.
Močno upam, da niso enakih meril imeli birokrati tudi ko so projektirali palače evropske unije, ker sicer bo znalo biti zelo vroče. Sploh če si kvadratni meter deliš z dvajsetimi pripravnicami, sredi poletja, brez klime… (ohhh)
Prav tako pa mi je tudi sporno, ali bodo kmetje, katerih kokoši prosto letajo po dvoriščih in so več kot očitno v priviligiranemu položajo napram svojim zaprtim vrstnicam, plačevali zaradi tega kakšne bonitete?
Sicer se mi zdi pa lepo, da nekoga skrbi tudi za dobro počutje kokoši.
Znancu je pred dnevi umrl maček. Starost prek 18 let.
Maček je bil zadnjih nekaj mesecev povsem shujšan. Dobesedno je hiral, ker ni več jedel. Na koncu ga je odpeljal k veterinarju, ki je potem predlagal evtanazijo. Leta so naredeila svoje, ključni organi so odpovedali.
Znanec je bil nenkaj dni povsem iz sebe. Doma je bilo pravo žalovanje. Po telefonu se jih nisem upal nekaj dni sploh poklicati, ker bi se mi zjokali v slušalko. Očital si je, da bi mu morda lahko še pomagal, če bi šel prej k veterinarju. Morda bi mu lahko podaljšali življenje še za kak mesec. Pri čemer je mačjih 18 let baje človeških krepko prek 100.
Samo tu pride pa zopet filozofsko neprijetno vprašanje.
Isti dan, ko je bil muc evtanaziran, so doma skuhali recimo govejo juhico. Samo tudi kravica, pujsek ali celo goska so živali, na katere se zlahka navežeš. In mnogi tudi se. Tudi znane osebnosti. Recimo George se je navezal na pujska. Ko mu je umrl, ali recimo temu lepše poginil, je bila to novica, ki je zaobkrožila svetovne medije.
“George Clooney’s 300-lb pot-bellied pig died Friday while Clooney was out of town promoting a film. Clooney got the pig 18 years ago and represents his longest-running adult relationship.” Konec citata.
Sedaj pa bistvo filozofije.
Recimo, da ne smete kupiti mesa v trgovini, prijetno sveže zapakiranega, če ne opravite izpita. Tako kot za voznika motornega vozila. Na izpitu dobite v roko recimo kokoš in nož. Če niste sposobni kuri odrezati glavo in jo skopati v parni kopeli, potem ne opravite izpita in nimate dovoljenja za nakup svežega mesa.
Koliko med vami, bi dovoljenje dobilo?
 | Waldo Lalić na Easy money |
| Waldo Lalić na Ponosen sam nase |
 | dronyx na Ponosen sam nase |
| Waldo Lalić na Ponosen sam nase |
| dronyx na Ponosen sam nase |
