Archive for the ‘Zmešano’ Category

Primopredaja poslov

31 05 2021

Leta 2007 sem na predsedniških volitvah kandidiral kot virtualni predsedniški kandidat in požel eno samo simpatijo.

Menda so naslednje leto ponovno predsedniške volitve in tokrat resno razmišljam, da bom zares kandidiral, torej ne samo kot virtualni predsedniški kandidat. Če mi uspe zmagati in postanem predsednik te države, se že vnaprej veselim primopredaje poslov z Borutom Pahorjem!

Verjetno bom na primopredaji poslov dobil samo pisna navodila, kako skrbeti za zlato ribico. Pa morda še vizitko od vrtnarja.

Še vedno pa nameravam zaprositi za politični azil ob mojem prvem uradnem obisku v tujini. To se bo upam spoštovanim mojim volivcem zdelo zabavno.

Ponovno v Arboretumu Volčji Potok

16 05 2021

Po več kot desetletju sem se s strahom odpravil v Arboretum Volčji Potok. Ko sem bil tam nazadnje, sem že nekje pri vhodu zagledal ogromne dinozavre iz plastike oziroma poliestra in od takrat dalje je bila moja prva asociacija za Arboretum Volčji Potok dino park. Po mojem mnenju sodijo dinozavri iz poliestra v arboretum ravno toliko, kot sodijo palčki iz alabastra pred nacionalno opero. Tudi si ne predstavljam, da bi nekdo v Versailles pri Parizu namestil dinozavre v naravni velikosti.

Kakor vem so bili glavni razlog za te dinozavre otroci, torej da večkrat v arboretum privabijo družine z otroci. Otroci pač ne uživajo preveč v sprehodu po parku, med cvetlicami, grmovjem in drevesi, ker ne razumejo, zakaj bi plačeval vstopnino, če vse to lahko brezplačno gledaš na vsakem bolje zaraščenem travniku ali v gozdu. Dinozavrov pa ne vidiš povsod in zraven so še otroška igrala ter sladoled.

Ampak tudi če jaz blazno obožujem vrtne palčke, jih verjetno zato ne bo šel nihče postavljati pred opero, da bi pritegnil v opero tudi občinstvo, ki nadvse obožuje palčke in se mu zdi opera brez veze?

Izkazalo se je, da dinozavri tudi tokrat so in po moje jih je še precej več, kot nekoč. Poleg dinozavrov so sedaj še kiti in celo leteči delfini. Ampak tokrat sem jih zagledal šele proti koncu ogleda arboretuma in me niti niso motili več tako kot takrat, ko sem bil tu nazadnje. Ali gre za drugačne dinozavre, ali so morda boljše umeščeni v prostor, ali pa sem jaz starejši in manj občutljiv na dinozavre. Se pa vidi, da je nekdo od uprave tega parka oziroma arboretuma velik oboževalec dinozavrov in če jim uspe res kdaj oživiti resnične dinozavre, bodo verjetno najprej letali po travnikih Arboretuma Volčji Potok. Arboretuma Volčji Potok – kjer film Jurski park postane resničnost. V primeru, da kakšen T-Rex uspe pobegniti iz ograde pa zna biti v bližnjem naselju Hudo zares hudo. Hudo v hudem. Skoraj idealen naslov za časopise.

Na ostalih področjih se mi zdi, da v času od mojega zadnjega obiska arboretum ni bistveno napredoval. In zame je arboretum tudi nekakšen botanični vrt na prostem, torej pričakujem, da je poudarek kljub vsemu na rastlinah in drevesih.

Ob tokratnem ogledu Arboretuma Volčji Potok mi je prišlo na misel par idej, kaj bi lahko še naredili.

Jaz sicer nisem nek velik ljubitelj francoskega vrta, kjer so glavna atrakcija skrbno negovane in postrižene grmovnice. Prva moja asociacija ob tem so pudlji, ki jih lastniki podobno ostrižejo, kot grmovje v francoskem vrtu. Ampak verjamem pa, da je marsikomu francoski vrt v Arboretumu Volčji potok atrakcija in vem, da je s takim vrtom veliko dela. Nekakšen mali Versailles. Da se otroci ne dolgočasijo preveč, bi lahko tu namestili drona s kamero, ki bi imel vnaprej programiran ogled francoskega parka iz zraka in bi lahko posnetek iz drona gledali na zaslonu. Pogled iz zraka razkrije drugo dimenzijo takšnega vrta, ki jo ne opaziš, če se samo sprehajaš med postriženim grmovjem.

Kaj več bi se dalo narediti tudi s čebelami, saj so čebele in rastline skoraj romantično povezane med seboj. Rastline ponujajo čebelam sestavine, iz katerih te pridne sladkosnednice delajo med, čebele pa skrbijo za opraševanje in s tem razmnoževanje rastlin. V arboretumu sem zasledil glede tega samo čebelnjak, pa še ta je skrit, tako da ga mimogrede lahko spregledaš, če greš po drugi poti. Prostora v arboretumu je veliko, tako da bi lahko tu postavili mali muzej čebelarstva na prostem. Del travnikov bi lahko posadili z medovitimi rastlinami in vse rastline ter drevesa, iz katerih čebele pridelujejo med, označili s kakšnim simbolom čebele. Da se ne bi otroci dolgočasili preveč, bi lahko razvili aplikacijo za pametne telefone, s katero bi skeniral QR kode na takih rastlinah in cilj bi bil, da najdeš v arboretumu vse. Temu se reče gemfikacija učenja, torej se s pomočjo igre hkrati še uči in izve kaj zanimivega. Ker se čebele odločno branijo z bolečimi piki, se večina čebelnjakom ne upa približati. Tu bi lahko tudi v učne namene uporabili kakšno tehnologijo, kot so recimo HD kamere nameščene znotraj panja in bi tako lahko od daleč opazovali, kaj počno, ko ne delajo oziroma ko ne nosijo medu. Vonja znotraj čebelnjaka pa žal taka tehnologija še ne bo znala pričarati. Za kaj takega pa je potrebno odpreti panj.

V enem delu parka bi lahko postavili kulise nekaj tipičnih starih slovenskih hiš in balkone, okna ter vrt pred hišami okrasili z za take hiše značilnim cvetjem in zelenjem. Primorska, alpska, prekmurska hiška recimo. Pa morda še kakšna.

Del parka bi lahko namenili koristnim nasvetom in demonstracijam glede urejanje okolice hiš, tako da bi bil ta del lahko komu vir navdiha ali pa bi se kaj novega naučil. Lahko bi bile predstavljene različne vrste živih mej, na internetu pa bi si potem lahko pogledal še nasvete za saditev, vzdrževanje, prednosti in slabosti posamezne vrste. Meni so recimo zelo všeč žive meje iz gabra, nisem pa vedel, da pozimi taka živa meja odvrže liste, saj je gaber drevo.

Podobno bi lahko predstavili sodobne smernice v vrtnarstvu, visoke grede in še kaj. Ta del bi verjetno zanimal marsikoga, ki se še ukvarja z obdelovanjem vrta pred hišo, hkrati pa bi lahko bila spletna stran arboretuma vir dodatnih informacij in nasvetov strokovnjakov.

Nekaj več bi se dalo narediti tudi s tipično slovensko starejšo hiško, ki se nahaja nekje pri dinozavrih. Tu se mi zdi, da je nekdo želel narediti tudi manjši muzej, kako je izgledalo nekoč, samo se je ustavil nekje na pol poti, ali pa je zadeva še v delu. V bližini bi lahko posadili tipični sadovnjak, kot so ga imeli včasih skoraj pri vsaki hiši z jablanami, hruškami, slivami in češnjami. Predstavili bi lahko kako so včasih iz teh plodov kuhali žganje. Se spomnim, kako sem kot otrok rad degustiral žganje, ki ga je kuhal stari ata. Včasih se mi zdi da je bil skoraj greh, če bi kdo zasadil na vrtu okrasno drevo, ki nima užitnih plodov ali se iz njega ne da skuhati vsaj žganja.

Morda bo kdo rekel, da to ne sodi v arboretum, ampak če sodijo v arboretum dinozavri, potem sodi sem praktično vse. In ena velika prednost arboretuma je tudi v tem, da se spreminja hkrati z letnimi časi, tako da pozorni obiskovalec lahko vsakič opazi kaj novega. Arboretum spomladi je bistveno drugačen kot arboretum jeseni.

Toliko idej, pa sploh nisem zaposlen v Arboretumu Volčji Potok.

Dovolj Jurskega parka. Sedaj pa še nekaj slik iz arboretuma.

No ja, če dobro pomislim in še enkrat pogledam tudi dinozavri ne izgledajo slabo.

Sem pa tokrat tudi jaz dobil v arboretumu eno idejo.

Zadnjič sem videl v Merkurju neke obdelane okrogle lesene smrekove kole debeline 10 cm in sem razmišljal, da bi naredil okrasno ograjo na vrtu tako, da bi jih eden zraven drugega nabil v zemljo. Ampak zakaj bi uporabil obdelane kole, če bi lahko uporabil drevesa, tako kot v arboretumu? Še lepše bi bile breze, s svojo belo barvo lubja. Nisem pa še našel odgovora na vprašanje, do kakšne debeline drevesa lahko podiraš brez dovoljenja gozdarja? Ne upam se kar v gozd z motorko po ograjo. Vprašanje, če je to zakonito in povsem v skladu s predpisi?

Vse foto: Dr. Onyx

Opomba: Avtor motivov seveda ni Dr. Onyx. Onyx samo slika in kritizira.

Ocena trave in okolice

12 05 2021

Tokrat sem si vzel nekaj minut časa za oceno trave in nasploh okolice okrog Pahorjeve palače (uradno se imenuje Urad predsednika Republike Slovenije) na Erjavčevi 17 v Ljubljani ter okrog državnega zbora oziroma parlamenta (uradno se imenuje Državni zbor Republike Slovenije) na naslovu Šubičeva ulica 4.

Trava okrog državnega zbora na prvi pogled izgleda kot umetna trava iz letaka Bauhausa za 13,95 €/m2. In to je brez dvoma kompliment. Ta trava je že na prvi pogled videti zdravo zelene barve, brez večjih nihanj v niansah zelene, razen na posameznih mestih, kjer pa se zdi, kot bi se nekdo poigraval z barvno paleto, ko je sadil to travo. Med travo ni opaziti nikakršnih plevelov, kaj šele regrata, detelje in podobnega zelenja, ki bolj sodi na pašnike, kot pa pred državni zbor Republike Slovenija. Možno je, da so te nianse zelene barve posledica škropljenja s selektivnimi strupi proti plevelu in je nehote osmodilo še zelenico. Trava deluje na otip zelo prijetno in človek bi se najraje kar ulegel nanjo, če ne bi bila okolica video nadzorovana ter se tako nehote znajdeš na posnetkih video nadzornega sistema. Ko začutiš tole travo si želiš, da bi imel doma na postelji namesto jogi prevleke za 9 € iz Primarka točno tako trato. Pri tej trati se vidi, da je bilo vanjo vloženo veliko dela in truda, kar pa v bistvu pomeni tudi kar precej denarja davkoplačevalcev.

Sama okolica oziramo ostala zelena infrastruktura na tej popolni travi je elegantna. Cvetočih rastlin nisem opazil. Reflektorji, ki ponoči osvetljujejo parlament, so skriti za lepo oblikovanimi grmički iz nečesa, kar me spominja na ciprese. Verjetno to tudi so neka vrsta ciprese. Nekateri listi so sicer nezdrave rjave barve, kar je lahko posledica napada kakšnih škodljivcev, morda celo bolezni. Omembe vredna je krajša živa meja iz ne vem točno česa, kjer je klasično zelena barva razbita s temno ubito rdečo. Lep detajl, ki ga pozorno oko opazovalca zlahka opazi. In potem je tu še neko drevo, ki na prvi pogled izgleda kot listavec iz rodu Acer in sramežljivo sili s svojimi vejami proti parlamentu, pri čemer je krošnja lepo oblikovana. Vsaj simpatično, če že ne celo zelo lepo. Listov drevesa pa se nisem upal poskusiti na otip, ker sem se bal, da me bodo začeli preganjali varnostniki. Verjamem pa, da so tudi listi tega drevesa svilnato prijetni na otip, kar bi lahko h končni oceni dodalo še par odstotnih točk.

Seveda to ni na nivoju Versaillesa v Parizu ali Schönbrunna na Dunaju, je pa za naše razmere zelo solidno.

Kdorkoli ima namen posaditi novo trato in ima ambicije šokirati sosede, si gre lahko pred parlament pogledati, kako mora biti videti končni izdelek, ki bo sosedom vsaj za nekaj časa zaprl usta. Druga možnost je seveda nakup umetne trave za 13,95 €/m2, ampak to prevaro slej ko prej poštudirajo, če prej ne pozimi, ko je taka umetna trava še vedno nenavadno sveže spomladanske barve. Se pa šteje polaganje umetne trave še vedno kot nekakšna sramota, ki lastniku nikakor ne more biti v ponos.

Moja ocena trave in okolice okrog parlamenta 4,5 od 5. Če se za zatiranje plevela uporablja strupe oceno avtomatično zmanjšam za dve točki na 2,5 od 5.

Žal oceno trave in okolice pred predsedniško palačo ne morem pospremiti trenutno še s slikami, ker me je policist, ki zgradbo varuje, zelo grdo pogledal, ko sem želel samo poslikati travo. Bom prišel posnetke naredit enkrat drugič, ko bo morda zgradbo varoval kdo, ki ima več posluha za navadnega državljana, ki bi samo rad naredil posnetek trave za recenzijo na blogu.

Pahorjeva trava je, in to mi lahko verjamete na besedo, za razred ali dva pod nivojem tiste pred parlamentom. V njegovi trati sem opazil deteljico ter celo nekaj regrata. Skratka, ta trava nikakor ne izgleda kot umetna iz letaka in tudi pozorni poznavalec plevelov težko našteje kaj vse raste v tej tako imenovani zelenici pred predsednikovo palačo.

Že čez dober mesec nas čaka menda zopet predsedovanje EU in ne vem kako bo predsednik države to tako imenovano zelenico pojasnil visokim tujim gostom, ki seveda zelo dobro vedo, kako je videti prava umetna trava. Sploh pa bo zadrega, če bodo visoki tuji gosti videli popolno travo pred parlamentom in to potem primerjali s tem pred predsedniško palačo. Verjetno javno ne bodo povedali, kaj si zares mislijo, mislili pa si bodo, kaj predsednik te države res nima denarja za enega vrtnarja, ki bi mu zasadil navadno, gosto, zdravo zeleno travo in občasno vrgel nekaj pesti gnojila za lepšo barvo in gostoto. Ter zakaj si predsednik države za vrage ne sposodi vrtnarja od parlamenta, ki je samo par deset metrov stran.

Se pa med poznavalci že dolgo časa pojavlja vprašanje, ali ni morda taka trava, kot jo ima predsednik države pred palačo, celo bolj trava od tiste trave pred parlamentom? Sama narava namreč nikdar ne sadi take trate, kot je pred parlamentom, ampak vedno mešanico različnih plevelov, v kateri se dobro počutijo tudi mravlje, polži in ostali mali prebivalci vrta. Pa tudi čebelice bomo prej našli na travi pred predsednikovo palačo, kot pa na skoraj popolni trati pred parlamentom. Čebelice si s samo travo pač ne morejo kaj dosti pomagati, ker ne sodi med medonosne rastline.

O okolici Urada predsednika države ni za povedati kaj dosti, ker česa dosti tam tudi ni opaziti, razen neke manjše hiške za policista. Predstavo pa ukradejo tulipani, ki jih je nekdo posadil pred obema vhodoma v zgradbo.

Moja ocena trave in okolice okrog palače predsednika države 3,8 od 5.

Ocena je morda za koga presenetljivo visoka in bi prej pričakoval oceno v bližini 2 ali še celo nekaj nižje, vendar cvetoče raznobarvne rože iz vrst tulipanovec naredijo preprosto tako vtis, da se to mora nekje poznati na oceni.

Visoke goste iz EU pa bi jaz kljub vsemu raje peljal v Arboretum Volčji Potok.

Opomba: Posnetek trave pred predsednikovo palačo sem uspel narediti popoldne, žal pa ne morem pokazati cvetočih tulipanov, ker jih je nekdo še isti dan zabrisal ven in posadil nekaj drugega, kar pa ne znam povedati, kaj bi lahko bilo in zaenkrat še ni videti tako lepo kot tulipani. Škoda. Če bi sedaj še enkrat dal oceno bi bila nekoliko nižja. Torej 3,4 od 5.

Vse foto: Dr. Onyx

Nočne more

11 05 2021

Če nimaš več nočnih mor je podobno kot zaprtje. Na začetku te to niti ne moti, kasneje pa čedalje bolj.

Jaz si zadnje čase pomagam s kipi na mesarskem mostu v Ljubljani. Ponavadi je že en ogled teh skulptur dovolj, da se vzpostavi nazaj bio ravnovesje v možganih in se pojavijo zopet nočne more. Če en ogled ne zadošča, terapijo ponavljam v čedalje krajših presledkih. Včasih je enak učinek dosegel že zmaj na Zmajskem mostu, ampak z leti je očitno organizem vzpostavil višji prag sprožilca za nočne more.

Vse foto: Dr. Onyx

Težko pa razumem posameznike, ki na tem mesarskem mostu priklepajo kar cele nagrobnike. Če je ta ideja s ključavnicami še nekako simpatična, čeprav neoriginalna, so pa ti nagrobni spomeniki povsem odveč in kažejo zgolj na to, da posameznik želi na vsak način izstopati v napačni smeri.

Ko mi pa zares postane dolgčas, pa grem šteti lulčke pred parlament. Ni tako enostavno, kot bi si kdo mislil. Sicer ko to enkrat dlje časa počneš je lažje, ker točno veš, kje jih iskati med vsemi tistimi kipi na vhodu.

Smeško

09 05 2021

Nekod mi je na vrt odvrgel balon s podobo smeškota. Začasno sem ga nekako uspel umestiti v prostor, ga bom pa verjetno kasneje premaknil drugam.

Sem pa opazil, da imajo zelo radi balone polži. Očitno se dobro primejo nanje in uživajo na balonih tako kot mi recimo na morju ali na snegu.

Vse foto: Dr. Onyx

Prvi odmerek Pfizerja

07 05 2021

Pred dnevi me pokliče neka gospa iz zdravstvenega doma in mi je dejala, da sem na vrsti za cepljenje s cepivom podjetja Pfizer za Covid-19. Prvo kar mi je ob tem prišlo na misel je, da bi jo vprašal, ali moram priti na tešče, samo sem se premagal, ker bi se morda premislili in mi ne bi dali cepiva.

Cepljenje na Vrhniki v Zdravstvenem domu je moram reči načrtovano kot boljša vojaška operacija. Pokličejo te praktično do sekunde natančno, kot so ti povedali po telefonu. Torej nobenega mučnega čakanja po čakalnicah, kot je običajno pri ostalih zdravstvenih pregledih. Dobiš injekcijo in se usedeš za 15 minut. Čemu naj bi služilo to sedenje na stolih, nisem uspel ugotoviti, izgleda pa smešno, ko zagledaš polno dvorano ljudi, ki sedijo na stolih in ne vedo zakaj sedijo na stolih. Mogoče teh 15 minut spremljajo, da jim ne umreš pred nosom in imajo za umrle kje blizu postavljeno hladilnico. Jaz sicer nisem opazil, da bi se kdo zložil s stola. Sam sem sicer malo goljufal in sem odšel po 10 minutah, ker se mi ni ljubilo čakati. Izkoristih sem trenutek nepazljivosti medicinske sestre oziroma bolj verjetno študentke.

Po cepivu sem šel direktno v lekarno po Lekadol, ker mi je sodelavka svetovala, da vzamem Lekadol proti stranskim učinkom. Potem pa v najbližjo slaščičarno na kavo z mleko in ježka, da sem pogoltnil Lekadol. Ali je to res pametno, ne vem. Ena druga sodelavka je imela pomisleke, da s tem preprečim organizmu odziv na cepivo. Ampak če bi Lekadol res škodil, bi verjetno to že ugotovili in prepovedali zaužitje po cepljenju.

Zaenkrat se počutim izvrstno. Kot bi vzel zjutraj na tešče čisti kokain, brez kruha. Toliko energije nisem imel že dolgo. Na misel mi je prišlo, da bi posadil lovorikovec za živo mejo in sem se odpeljal direktno v vrtnarijo iskat sadike. V mali avto sem jih naložil 35, kar je verjetno svetovni rekord za Guinnessovo knjigo. Sploh si nisem predstavljal, da se lahko zloži toliko sadik lovorikovca v tako mali avto. Sicer potem ne vidiš več ven na cesto, ampak po cepljenju se s takimi malenkosti več ne obremenjuješ. Ne moti te niti to, da je avto potem znotraj moker in blaten.

Ob poti do vrtnarije sem opazil, da se sušijo številne ciprese, zlasti tiste, ki jih imajo ljudje za živo mejo okrog hiš. Prav neverjetno, koliko je tega. Očitno poteka v senci Covid-19 še ena epidemija. Menda smo neko bolezen oziroma škodljivca uvozili skupaj s cipresami iz tujine. Tudi pri meni letos opažam, da je živa meja iz cipres čedalje bolj nezdravo rjava. Moram čim prej zagnati program za diagnostiko. Morda gre samo za pomanjkanje hranilnih snovi in reši problem gnojenje, čeprav dvomim, ker to bi se pojavilo kasneje spomladi ali poleti. Močno upam, da ne gre za hrošča s simpatičnim imenom južni brinov krasnik (kdo si je izmislil to ime za škodljivca?) ali glivično okužbo. To bo težje za sanirat. Glede na ogromen obseg sušenja cipres pri nas se mi zdi, da ta rastlina preprosto ni več primerna za urejanje okolice hiš, vsaj dokler se ne najde neke delujoče rešitve za to epidemijo krasnika. Kar pa dvomim. Verjetno bo čez čas bistveno manj cipres v vrtovih in živih mejah kot smo jih bili vajeni. Kovinske ograje imajo vsaj eno prednost pred zeleno živo mejo. Ne napadajo jih škodljivci in bolezni, razen rje. Pa tudi redno obrezovanje ni potrebno.

Sam sem bil presenečen, ko sem opazil, da so vse te številne vrtnarije zlasti veliki uvozniki dreves in rastlin iz tujine. Očitno rastlin sami več ne vzgajajo. Samo uvožene preprodajajo naprej. Nekakšna globalizacija v vrtnarstvu. Nisem pa raziskoval, ali so tudi drevesa iz Vietnama ali Bangladeša, ali jih delajo kje bližje.

Energije imam toliko, če bi mi nekdo rekel, da naj grem zapeljati Sandro Bullock, bi se verjetno usedel na letalo in odletel v New Orleans, Louisiana, ZDA. Tole cepivo od Pfizerja povsem zamegli razsodnost. Vsaj pri meni. In to že po prvi dozi. Kaj bo šele po drugi?

Upam, da simptomi cepiva čim prej izzvenijo, sicer se bom lotil še prekrivanja strehe in nove fasade na hiši. Pa ne smem več kupiti nobenega novega drevesa, ker mi na vrtu počasi že zmanjkuje prostora. Onyx, ponavljaj za mano, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu, ne kupi nobenega drevesa več, ker zmanjkuje prostora na vrtu…Klicaj!

Jutri pa grem kupiti še kakšen javor z zlato rumenimi listi za na vrt. Tega še nimam. Imam samo takega z rdečimi listi. Potem pa res nobenega novega drevesa več. No, morda še eno češnjo, da bodo tri v vrsti. Ena starejša od mene, ena malo mlajša od mene in ena nova. Tris češenj. Je pa ironija, da ne jem nobenega sadja, torej tudi ne češenj na vrtu. Pticam po moje ni jasno, zakaj je na mojih češnjah toliko za pojest. Samo letos žal ne bo nič, ker je češnje uničila zmrzal.

vir: Proizvajalec (ni isto kot avtor)

V bistvu pa sem se prijavil za cepljenje predvsem ker se mi gre da dobim digitalni zeleni potni list, da lahko potujem naokrog. Letos bo po mojem mnenju zlata doba za turizem. Enkratna priložnost, kot jo že dolgo ni bilo. V planu imam road trip po Toskani z avtom in kolesom, Andaluzija, Rim, če bo čas in ostane še kad dopusta morda še Lizbona ali Švedska in Narvik. Morda celo Dubrovnik. Tudi v Dubrovniku nisem bil še nikdar. Potrebno bo čim bolje izkoristiti čas, preden se vrnejo Azijske kobilice in bo spet neznosna gužva povsod. Azijcem bi morali dati po mojem mnenju neke kvote, koliko jih lahko pride kot turistov v Evropo. Saj je tudi Azija lepa, samo vsi rinejo sem. Ali pa se nam samo tako zdi, ker v Aziji živi neverjetnih 4,5 milijarde ljudi. Naših 2 milijona ni niti za manjši slum v predmestju Kalkute.

Sesalec za koloradske hrošče

04 05 2021

Letos na natečaju za naj podjetniško idejo konkuriram s projektom sesalca za koloradske hrošče.

Kdorkoli se je kdaj vsaj ljubiteljsko lotil sajenja krompirja ve, kakšna nadloga je koloradski hrošč. Ko se ta enkrat naseli na krompir in izleže ličinke, zelo hitro od krompirja ostanejo samo še štible, če nečesa hitro ne ukreneš.

Sam se že precej časa nisem ukvarjal s sajenjem krompirja, tako da niti ne vem natančno, kako vse se danes lotevajo reševanja te nadloge. Se mi pa zdi, da problem še vedno ni učinkovito rešen.

Včasih vem da sta bili realno možnosti samo dve in sicer ročni način pobiranja koloradskih hroščev, ki je zelo zamuden in na večjih površinah tudi skoraj neizvedljiv, ali pa kemični pristop uničevanja hroščev s pantakanom in podobnimi preparati, ki pa so škodljivi tako za ljudi, kot tudi za okolje.

vir: Proizvajalec

Moja ideja reševanja te nadloge pa je robotski samohodni sesalec, ki se pomika samostojno po polju krompirja in koloradske hrošče dobesedno posesa iz krompirja, tako kot to počne sesalec za prah.

Seveda so koloradski hrošči načrtovani tako, da se primejo rastline s svojimi nogami da lahko zdržijo sunke vetra in jih ne odpihne iz krompirja. Niso pa načrtovani tako, da bi zdržali moč sesalca. Glavni izziv pri projektu je sicer najti pravo moč sesanja, da na eni strani ne poškoduješ rastline in na drugi strani da posesaš vse koloradske hrošče. Na tem področju bom moral narediti še nekaj bazičnih raziskav, preden se lotim konkretnega načrtovanja samohodnega robota. Razmišljam tudi v smeri ideje, da bi imel robot vgrajene kamere, ki bi bile sposobne prepoznati na rastlini krompirja kje vse se hrošč nahaja in bi sesalec deloval usmerjeno, kar bi povečalo učinkovitost delovanja in hkrati zmanjšalo verjetnost poškodbe rastline v postopku sesanja.

Ocenjena tržna vrednost projekta je več sto milijonov evrov, tako da tekma s časom se začenja. Upam da mi uspe prvemu priti na trg z delujočo rešitvijo in poberem smetano.

Včasih mora imeti človek tudi nekaj…

vir: Proizvajalec (dober kmet)

Kot otrok sem kuril koloradske hrošče  (Leptinotarsa decemlineata) v žveplu. Osnovna ideja tega početja je bila pa v tem, da bi ostale preplašil. Ampak to seveda ni delovalo in na tako preprost način nisem uspel odgnati koloradskih hroščev iz krompirja.

Upam, da bo sesalec za koloradske hrošče bolj učinkovit. Mogoče bi kaj takega lahko izdelovalo italijansko podjetje, ki izdeluje robote in so si nadeli celo moje ime (dronyx.com).

S s ali Z z

02 05 2021

Včasih so se iz mene na tem blogu norčevali, ker nisem vedel, kdaj se piše predpona s in kdaj z. Oziroma s tem se nisem obremenjeval, ker me to pač ni zanimalo. Pisal sem po občutku, ki je bil pa večinoma napačen. Samo očitno nimam samo jaz s tem težave ampak to težave povzroča tudi natakarjem oziroma kdorkoli že piše te jedilne liste.

Foto: Dr. Onyx

Dunajsk zrezek s pomfrijem bi bilo lahko pravilno, če bi pisalo Dunajski zrezek s pečenim krompirčkom. Pomfri je poslovenjena in popačena tujka. Jaz sem sicer mislil, da pomeni v francoščini pommes frites pečen krompir, vendar beseda pomme pomeni v francoščini jabolko, pomme de terre pa je krompir, kar dobesedno pomeni jabolko iz zemlje oziroma tal.

Narobe pa je žal tudi Ričet z klobaso in prav tako Pasulj z klobaso. Pravilno bi bilo brez, torej Pasulj ali Ričet, sicer pa Pasulj s klobaso ali Ričet s klobaso.

Jaz sem se tekom časa naučil, kako se pravilno uporablja s ali z. Pomagam si z stavkom Ta suhi škafec pušča. Torej pravilno pomagam si s stavkom.

Poglej še:
S s ali Z z (letnik 2007)

Pomembne odločitve

02 05 2021

Živimo v času epidemije Covid-19, ko se pomembne odločitve sprejemajo praktično dnevno. Kje je potrebno nositi zaščitne maske, od kdaj do kdaj traja policijska ura, koliko jih lahko sedi za eno mizo, pod kakšnimi pogoji smeš zapustiti državo in kako se lahko vrneš, kakšne so primerne oblike socialne distance in kakšne so neprimerne oblike socialne distance…

V eni izmed Ljubljanskih gostiln pa kar na seji sveta odločajo, kakšno pivo se bo točilo iz pipe. Ali so te odločitve usklajene z NIJZ pa niso navedli. Verjetno niso.

Foto: Dr. Onyx

Najlepša trava na vasi

30 04 2021

Sem najel vrtnarja, da mi zasadi najlepšo trato na vasi. Ne glede na ceno. Kolikor je potrebno sem pripravljen plačati, samo da vas umre od zavisti, ko zagleda mojo novo trato na vrtu. Hočem pa da izgleda tako, kot na najboljših nogometnih stadionih na svetu. Mestno zelena, popolna trava, kot recimo na stadionu Camp Nou v Barceloni ali San Siru v Milanu. Trava brez enega samega plevela ali regratove lučke. To je bilo bistvo mojega naročila. In potem čez eno leto me pa na travi pričaka šok. Kamor pogledam same skrite napake, ki so se pokazale šele kasneje.

Vse foto: Dr. Onyx

Sedaj z mojo pravno službo študiramo, kako vložiti proti vrtnarju tožbo zaradi slabe izvedbe del, skritih napak in izgube ugleda. Mojega seveda.

Tole je sicer poskus šale, moram pa reči, da me ljudje vedno znova presenečajo, koliko dela si dajo z iskanje popolne trate na vrtu! Ponavadi kdor ima denar najame kar vrtnarja, da se on muči z iskanjem popolnosti v travi. Ampak tudi če morda prvo leto trava še nekako uspeva tako, kot je bilo zamišljeno, se kasneje seveda zarastejo razne druge rastline, najpogosteje regratove lučke ali marjetice. In potem najprej to ročno trgajo ven, ko je tega preveč, zopet najamejo vrtnarja, da pride z neko rešitvijo za ta plevel. Običajno je potem rešitev neko kemično sredstvo, ki naj bi spodbudil rast trave, ostalo zelenje pa zatrl, ampak tudi to ponavadi ne uspeva najbolje, saj je lahko rezultat še slabši in se posuši še trava. Da ne govorim o tem, da je ponavadi tako popolno travo potrebno močno zalivati, sicer izgubi svojo popolno zeleno barvo. In se ti spet smeje cela vas, ker si za tako travo zmetal veliko denarja.

Ampak trava je nekaj, kar narava zasadi sama brezplačno, če ji daš možnost. Seveda ne bo to popolna trava, kot iz letaka, bo pa zelena in vmes bodo rastline, ki privabljajo čebele in čmrlje. Edino kar moraš potem paziti je, da spomladi kasneje kosiš ali pa če že moraš pokositi, da počakaš do večera, ko ni več čebel in čmrljev, ker sicer jih s kosilnico povoziš, medtem ko se smrtno resno trudijo opravljati svoje življenjsko poslanstvo.

Opraševanje rastlin.

Sploh so mi pa občudovanja vredni primerki, ki zabrišejo pravo travo ven in namesto nje položijo umetno. To je pa adijo pamet. Sploh če za tako travo kupijo še kosilnico in umetno gnojilo.

Omembe vredni pa so še tisti primeri, ki menijo, da mora biti zazidljivo zemljišče v celoti pozidano in se dela velika škoda, če kakšen del ostane zaraščen s travo! Le zakaj bi moral človek imeti sezidano res čisto vsako garažo in vrtno lopo za skladišče? Kaj ni bolj smiselno vse to imeti leseno, kar je bistveno ceneje kot zidano, zdrži enako časa kot zidano ali še dlje, če se pravilno vzdržuje in je dobro pokrito, hkrati pa je še ena velika prednost lesenih objektov, da se jih precej lažje podre in precej lažje odstrani odpadni material pri podiranju s sežigom.

Onyx strip club

25 04 2021
vir: CNN

Očitno se moja franšiza širi.

Trava, kako diši ta trava

24 04 2021

Za naslov tega vrtnarskega projekta sem si izposodil refren skladbe Faraonov Kar je res je res.

Ponavadi ko hodim po trgovinah kupujem po trenutnem navdihu. Ko sem v vrtnem centru Eurogarden zagledal leseno gajbico in majhne glinene posodice, še nisem vedel, kaj bom s tem. Potem sem prišel na idejo, da posadim v male posodice mačjo travo. Okrog sem dodal še pokošeno in posušeno travo, kar predstavlja nekakšen kontrast. Seveda mačja trava je komaj posajena in bo zrasla čez čas. Postavitev je trenutno na kuhinjski mizi, lahko pa da bom premaknil kam drugam. Mogoče bi bila dobra kombinacija tudi če bi posadil bele marjetice v posodice? Ali pa v vsako posodico drugačno rastlino…

Na blagajni je sicer prišlo do manjše afere, saj ta gajbica ni bila mišljena za prodajo. Potem je blagajničarka opravila klic v sili in so mi po krajšem pogovoru to gajbico kar podarili. Trenutno je gajbica svetlo zelene barve, ampak verjetno jo bom pobarval v temnejši odtenek zelene.

Foto: Dr. Onyx

Moram razvijati še naprej moj vrtnarski talent in lahko da nekoč postanem Ana Roš Slovenskega vrtnarstva. Ona postreže krompir na slami, jaz pa mačjo travo na posušeni travi. Če to ni vrtnarska ekstravaganca? Posušena trava je pa sicer domača proizvodnja. Vse bio-eko seveda.

Čez kakšen mesec dni je vse skupaj videti takole.

Moram reči da nisem povsem zadovoljen. To, da je trava videti nepočesana, je še najmanjši problem. Zdi se mi premalo gosta. Očitno sem dal premalo semena. To bi moralo biti gosto zeleno, da se zemlje ne bi videlo. Vsaj taka je bila v osnovi ideja. Drugič bom verjetno zasadil raje kaj cvetočega. Morda raznobarvne marjetice. V vsako posodico drugo barvo marjetic. Samo potem ime projekta ne bo več najbolj primerno.

Projekt Trava, kako diši ta trava je produkt Onyxove tovarne sanj.

Čebula proti česnu

24 04 2021

V spomin na veliko zmago Uefe in Aleksandra Čeferina proti odpadniškim Superligašem imam v načrtu nov vrtnarski projekt.

Tale ladjica je sicer mišljena kot otroški peskovnik, samo jaz bom vanjo dal zemljo, postavil na vsako stran gredice po en manjši nogometni gol in posadil česen in čebulo tako, da bo videti, kot da igrata eden proti drugemu. Derbi med čebulo in česnom. Za sodnika bom pa verjetno posadil korenje ali rdečo peso. Ladjico imajo v Bauhausu za 119 €, ne vem pa še kje bom dobil nogometna gola. Ampak sigurno tudi to kdo prodaja. Če ne bo šlo drugače, jo grem iskat na Kitajsko. Tam sigurno kdo dela manjše nogometne gole za na zelenjavni vrt.

vir: Proizvajalec

V Onyxovi tovarni sanj pa nastaja še več takšnih vrtnarskih projektov. Obdelava vrta danes za marsikoga nima več nekega smisla, saj vso zelenjavo lahko dobiš v bližnjem supermarketu. Kvečjemu če vrt obdeluješ za rekreacijo ali da vidiš, kako zelenjava sploh nastaja, koliko časa kali seme, kdo vse so škodljivci, kdaj lahko pospraviš pridelek in podobno. Lahko pa vrt zastaviš kot nekakšen zelenjavni Disneyland. Ladjica in v njej nogometno igrišče se mi zdi primerna atrakcija za na tak vrt.

Barcelona – muzej erotike

23 04 2021

Barcelona ima poleg vseh ostalih muzejev in galerij tudi manjši muzej erotike, ki stoji ob turistično najbolj oblegani ulici La Rambli, nasproti najbolj znane Barcelonske tržnice La Boqueria, kjer si zaželiš, da bi imel več kot samo eden želodec. Torej ta muzej stoji dejansko v samem epicentru Barcelone.

Pred par leti sem pisal o tako imenovanih junk muzejih. To so zame muzeji, ki si imena muzej ne zaslužijo, saj gre pri teh “muzejih” samo za izkoriščanje naivnih turistov. Ponavadi ima nekdo stanovanje ob kakšni turistično oblegani ulici ter par sob preuredi v muzej. Muzej socializma, muzej propadli zvez, muzej iluzij, muzej mučilnih naprav in muzej še česa. In turisti ponavadi kar prihajajo, saj se teh par sob znajde na seznamu muzejev poleg muzeja sodobne umetnosti, zgodovinskega muzeja, narodnega muzeja, tehničnega muzeja in podobnih pravih muzejev, pred katerimi turisti stojijo v vrstah. Ali sodi tudi muzej erotike v Barceloni v to kategorijo, ne vem. Če sodi, potem sodi vsekakor med boljše primerke te vrste.

Poleg muzeja erotike stoji prodajalna s plenicami in dudami, tako da gre tu lahko za nekakšen joint venture ali pa celo za istega lastnika. Za nekatere naprave v tem muzeju pa bi skoraj dejal, da sodijo tudi v muzej mučilnih naprav. Še sreča, da obstajajo prijazne kustosinje, ki ti razložijo, kako se je katera od teh naprav uporabljala, če jih vprašaš.

Vsaj zdi se mi tako.

Ne vem pa zakaj sem šel v ta muzej, spregledal pa Muzej sodobne umetnosti, Picassov muzej, Muzej oblikovanja, Casa Mila in še številne druge muzeje? Verjetno je zmanjkalo časa. Barcelona je velika in da bi si vse to pogledal v miru, potrebuješ več kot 14 dni. Sploh muzeji in galerije so znani, da požirajo čas. Kakšen večji muzej ali galerija zahteva cel dan, zelo veliki muzeji in galerije pa cel teden ali še več.

Vse foto: Dr. Onyx

Samo prosim ne me spraševat, zakaj je v muzeju tudi steklenica z mlekom. Tega se tudi jaz nisem upal vprašati kustosinje.

Vsaj zdi se mi tako.

Opomba: V pravnem poduku piše: THIS BLOG IS RATED PG (Parental Guidance Suggested – some material may not be suitable for children!). To ni mišljeno kot šala.

Preberi še:
Junk muzeji

Večerja na Krimu

21 04 2021

Tole sedaj počasi postaja že tradicionalno. Večerja na Krimu.

Krim je sicer od mene oddaljen 20 km v eno smer in leži 800 metrov višje, ampak z električnim gorskim kolesom je to nekaj malega več kot eno uro lahkotnega kolesarjenja, po večinoma makadamskih gozdnih poteh. Za ceno ene vstopnice, ki je za povrh še brezplačna, tako dobiš nekaj rekreacije, gurmanski užitek in še spust v dolino.

Običajno za večerjo na Krimu vzamem skutine štruklje, samo tokrat jih niso imeli, tako da sem se moral zadovoljiti z jabolčnim zavitkom. Beseda zadovoljiti sicer meni zveni smešno, ampak je menda v tem kontekstu pravilno uporabljena. V slovarju za besedo zadovoljiti med drugim piše – narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam.

Edino kar me pri tem gurmanskem užitku na Krimu moti je, da ti hrano postrežejo v neko plastično škatlo in za pribor dobiš plastične vilice. Vem, da planinski dom na Krimu ni mišljen kot gostilna s tremi zvezdicami, ampak kljub vsemu. Vsaj zame ima hrana različen okus tudi glede na to, v čem je postrežena. Meni najljubša je brez konkurence glinena posoda in naslednjič bom s seboj pripeljal na Krim v nahrbtniku nek glinen krožnik in normalne vilice.

Zelo lepe izdelke iz gline imajo v Rokodelskem centru v Ribnici, ki ima zraven trgovino, kjer se da ročno narejeno glineno posodo tudi kupiti. Ni pa Ribnica tako blizu, da bi lahko v spodnjicah skočil po posodo, tako kot greš lahko v BTC. Da se sicer naročiti tudi po pošti iz spletne trgovine, samo to ni isto. Glineno posodo moraš potipati in potrkati, da slišiš kako zveni. Je pa tudi res, da se glinena posoda prej razbije, sploh če nisi pazljiv in moraš vsake toliko časa obnavljati zalogo. Ampak po moje je vredno, ker je hrana v taki posodi zame bistveno bolj okusna. Morda ni slaba ideja, da ko se bodo spet odprle gostilne, s seboj prinesem svojo glineno posodo in jih prosim, če mi vanjo postrežejo. Samo lahko da bo kdo zaradi tega užaljen, ker so dali premoženje za kitajski porcelan in še danes odplačujejo kredite.

Naslednjič torej na Krim z glineno posodo v nahrbtniku.

Vreme na vrhu Krima ni bilo idealno in težko rečem, da je bilo nebo brez oblačka, ob prijetnih 20 stopinjah v senci. Morda tudi zato ni bilo na vrhu nikogar. Ampak dobro, jabolčni zavitek sem kljub temu dobil, tako da nisem ostal brez večerje, gurmanskega užitka in zadovoljene potrebe.

Vse foto: Dr. Onyx

Pri meni je bilo popoldan razmeroma toplo in sončno, na vrhu Krima pa je začelo rahlo deževati in se je tudi precej shladilo, tako da je padal ledeni dež. Pri spustu je na čeladi zvenelo, kot da bi padala toča po strehi. Do sedaj sem se že naučil, da je potrebno s seboj vzeti v nahrbtniku obleke, kot za v hribe, saj je vreme na taki višini lahko bistveno drugačno, kot v dolini in tudi temperaturna razlika je lahko precejšnja. Spodaj začneš v kratkih rokavih, na vrhu pa oblečeš bundo in debele rokavice. Ne bom pa čisto nič presenečen, če bo tudi maja na vrhu Krima zapadel sneg. Sem pa tokrat pri spustu pojedel veliko finega peska, ki ga je metalo izpod koles.

Menda je fin pesek dober za jajca.

Kokošja.

Poglej še:
Spust z vrha Krima